Dr. Josip Gruden: Ob Dantejevem spomeniku.                                         697
morajo lenuhi naglo tQČi,  da z gorečnostjo popravijo, kar so v življenju zanemarili.
Le hitro, hitro, časa ne gubimo
z lenobo! — klicali so p61eg drugi —
z želj6 po dobrem milost obnovimo!
{Purg, XVIII, 103-106.)
Poleg lenuhov se dviguje proti nebu ženska postava. Duša je končala očiščevanje v vicah in hiti v nebeško blazenstvo. Ob  tem dogodku, pripoveduje Dante?  se je
Zakaj so obsojeni, da leže z obrazom na zemlji, pouči pesnika eden izmed njih, rekoč:
Ker nismo dvigali k nebesom lica,
v stvari zemeljske zatopljeni — k zemlji
zato je prikovala nas Pravica.
(Purg. XIX. 118—121.)
Tudi zapravi j ivci so prikovani z močnimi verigami na zemljo. Eden se krčevito skuša oprostiti vezi. —
Skop ulj a.
stresla zemlja, in od vseh stranij je zadonel
spev:
„Gloria in excelsis Deo!"
[Purg. XX. 82.)
Pod žensko podobo leže na tleh skopuhi, z obrazom obrnjeni proti zemlji. Dante jih popisuje:
Ko prišel v prostor petega sem kroga, sem videl ljudstvo ondi jokajoče, ki je na tla podrla je nadloga. —
{Purg. XIX. 70-73.)
V estetičnem oziru je srednja skupina najzanimivejša, ker je polna življenja in tragike.
Nad vicami je umetnik uprizoril nebesa. Tu vlada harmonija, mir in sreča. Pesnik jih označuje:
O radost, o brezmejno to veselje, mini, ljubezni polno to življenje, bogastvo varno brez nemirne želje!
(Parad. XXVII. 7-10.)
Kerubi z razprostrtimi perotmi in sklenjenimi rokami, zatopljeni v nebeško blaženost,