1999 TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov TABOR je last in vestnik Tabora SPB Mnenja Zveze Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovenc Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Propietario: lic. Ivan Korošec Composicion, diagramacion, armado e impresion (tisk): Talleres Graficos VILKO S. R. L. Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires, Argentina Tel. (54-11) 4362-7215/4307-1044 - Fax: (54-11) 4307-1953 E-mail: vilko@ciudad.com.ar Registre Nacional de la Propiedad Intelectual NQ 321.385 NAROČNINA: Za vse države 20 USA dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, pošiljajte na naslov: Bogoslav Šušteršič, Gral. Vacca 988 (1686) Hurlingham, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Dopise, članke in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Ivan Korošec, A. Lanz (C. 24) 4391, (1884) Berazategui, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Svobodni sveta združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Enero-Febrero 1999 • Buenos Aires • Januar-Februar 1999 V LETO 1999 „Kaj nam bo prineslo to leto? Je vsakoletno vprašanje ob vstopu v novo leto. Na splošno mislimo na dogajanja in dogodke, ki niso odvisni od tiaše dejavnosti: rojstva, smrti, poroke, naravne nesreče, vesele in žalostne dogodke. Istočasno pa se v nas poraja vprašanje, kako bo z menoj v tem letu? Kaj bom jaz doprinesel, v čem bo moja aktivnost in uspeh? Z novoletnimi voščili sreče, uspeha in zdravja, je prišlo v naše uredništvo zanimivo pismo mladeniča iz Slovenije, kjer pravi, da ga branje „druge plati zvona" krepko pretresa, „ker nisem vedel, da je zgodovina našega naroda krvava do te nenormalne mere". Zahvaljuje se, da mu je branje zamolčane resnice odplo oči. „Zdaj se z vami strinjam v srcu in duši!" zaključuje idealni mladenič svoja presenečenja. Z mislijo na tega mladeniča in na vso našo slovensko mladino, ki danes svobodno išče resnico krvave revolucije in polstoletnega suženstva, se vprašajmo posebno mi preživeli domobranci in naši zvesti prijatelji: „Kaj bomo mi doprinesli, da bo resnica zajela vso Slovenijo ali vsaj tiste, ki jo iščejo?" Ko nas je Bog ohranil, je nam dal prav to poslanstvo: Biti priče resnice, brez primesi sovraštva ali celo maščevanja; to vodi naš narod v pogubo, vse preveč je bilo tega! Biti priče cele resnice, z ljubeznijo do naroda! Pišimo in govorimo samo resnico, kakor smo jo doživljali. Resnico z vsemi okolnostmi, tudi z našimi napakami in prestopki, če so bili. Naravno je povdarek na tistih prvih začetkih komunističnega ustrahovanja: Nasilni odvzem hrane in živine, groženj, ugrabljanja, umorov v letih 1941/42, ko smo še brez obrambe v nasilju okupatorja in partizanov prosili: „Nikarte! Ob poznani resnici, posebno mlademu rodu, bo vsa napihnjena in parfumirana slava t.im. NOB končno spet dobila svoj naravni vonj krvi in mrličev. Če ne utegneš za pisanje, povej v snemalec, preprosto, kot v domačem pogovoru. Povej vse kar ti leži na duši in pošlji na naše uredništvo. Tvoja resnica bo osvobodila marsikatero mlado slovensko dušo. ,T , Urednik Zima v gorah GENERAL RUDOLF MAISTER — VOJAK, KI SE JE ZAVEDAL SVOJIH KORENIN Brez Maistra Maribor ne bi bil slovenski V času po prvi svetovni vojni, ko so se porajale mnoge uresničljive in neuresničljive odločitve pri dotlej zatiranih narodih, v času negotovosti zaradi nevarnosti izgube narodnih ozemelj, je odgovornost za svoje ljudstvo prevzel nase tudi Rudolf Maister s soborci. Svetu in lastnim ljudem je s tem dokazal narodovo voljo, voljo za obstoj in preživetje. Rudolf Maister se je rodil v Kamniku leta 1874. Obiskoval je ljubljansko gimnazijo, nato je šel na Dunaj v domobransko kadetsko šolo. Leta 1894 je bil uvrščen v ljubljanski domobranski polk. Večino časa je služil v Sloveniji in tako je ostal povezan s svojim narodom. Leta 1914, ko se je začela svetovna vojna, je zaradi bolehnosti ostal v zaledju. Sredi leta 1917 je spoznal, da se bliža zlom Avstrije, zato je začel slovenske častnike v Mariboru pripravljati na prevrat. Zaradi tega je padel v nemilost pri nemških oficirjih in mariborskih Nemcih. Ti so v njem videli svojega največjega nasprotnika. Tožarili so ga tako dolgo, da je bil ob službo, in so proti njemu sprožili sodno preiskavo. Šele po intervenciji dr. Antona Korošca pri cesarju Karlu je bil Maister rehabilitiran in se je na srečo Slovencev vrnil v Maribor. Bolj ko se je bližal konec 1. svetovne vojne, jasnejša je postajala slika. S habsburško monarhijo in nemškim gospodovanjem je šlo h koncu. Ta položaj je Slovence, Hrvate in avstroogrske Srbe navajal na misel, da se je treba pripraviti na prevzem oblasti. Začeli so organizirati razne manifestacije in organe za prevzem oblasti. V prvi polovici oktobra 1918 je bil v Sloveniji kot predstavniško telo prihodnje države ustanovljen narodni svet za Slovenijo in Istro; sledile so ustanovitve pokrajinskih odsekov narodnega sveta. Naloga teh je bila izvajanje oblasti. S kapitulacijo je morala Avstrija kot pogoj za premirje sprejeti Šilsonovo načelo o samoodločbi narodov, s čimer so Južni Slovani v okviru Avstrije dobili možnost za odcepitev in oblikovanje lastne države. To so tudi storili. Že 29. oktobra 1918, torej pred koncem avstro-ogrske monarhije, je bila v Zagrebu in v Ljubljani razglašena svobodna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta država ni imela točno določenih mej niti nevtralnega mejnega pasu. To je postalo usodno za Koroško in štajersko Posavje, kjer so v mestih in večjih krajih imeli večino Nemci, ki se niso strinjali s priključitvijo teh območij Državi SHS. Na dan rojstva nove države so imela v Mariboru posvetovanje razna nemška nacionalna društva; postajalo je burno. Maister je spoznal, da bo tistemu, ki bo imel v rokah Maribor, pripadlo tudi Posavje. Odločilni trenutek je nastopil 1. novembra 1918. Takrat je mariborski štacijski poveljnik sklical sestanek vseh višjih častnikov. Na njem so razglabljali o prihodnosti. Maistra ni presenetilo, da je večina sodila, da je prihodnost Maribora v okviru Avstrije. Samozavestno je prekinil sestanek in izjavil, da v imenu vlade Države SHS prevzema vrhovno vojaško poveljstvo nad Mariborom in slovensko Štajersko. Njegov nastop je bil tako odločen, da so na njegovo stran stopili vsi polkovniki in podpolkovniki. Mariborski narodni svet je Maistra imenoval za generala, postal je prvi slovenski general. Maribor Svoje dejanje — prevrat — je Maister izvedel mojstrsko, brez prelivanja krvi, čeprav je bilo tvegano, ker je bilo v Mariboru neprimerno več nemškega vojaštva kot slovenskega in na nemški strani je stal pretežni del Maribora. Vendar je Maister računal na moralno zavest Slovencev — in uspelo mu je. S tem si je pridobil neomejeno avtoriteto. Ker je kopnelo število slovenskih vojakov, ki so po koncu vojne odhajali domov, in ker od antante ni bilo mogoče pričakovati takojšnje pomoči, je bil Maister primoran izdati mobilizacijsko povelje za svoje območje. Do konca novembra je zbral toliko vojakov, da je nastal Mariborski polk, ki je v noči na 24. november 1918 izvršil razorožitev in dokončno odpravo nemških čet (Schutzehr) v Mariboru. Po utrditvi položaja v Mariboru je Maister začel zasedati severno narodnostno mejo. Pri tem si je za cilj postavil doseči in držati v rokah vse slovensko narodnostno ozemlje ne samo na Štajerskem, temveč tudi v Prekmurju in na Koroškem. Od Maistrovih borcev zasedena črta je odločila, da so štajersko ozemlje južno od demarkacijske črte in posredno tudi Prekmurje ter Mežiško dolino na mirovni konferenci v Parizu prisodili Jugoslaviji. Kaj več pa Maister ni mogel storiti na Koroškem, saj mu je za dve fronti primanjkovalo vojaštva. Prepozno je bilo tudi v smislu diplomatskih potez, saj je mendarodna komisija presodila v korist Avstrije, pri čemer se je oprla na strateško mejo na Karavankah. Edino, kar so ponudili Slovencem, je bil plebiscit za Celovško kotlino. V začetku julija 1919 je Maister ustanovil narodni svet za plebiscitno ozemlje. Njegov namen je bil pomagati Slovencem in jih pripravljati na plebiscit. Tik pred odločitvijo je mednarodna diplomacija Maistra in njegove vojake umaknila s Koroške. Bali so se namreč, da bi objektivno spremljali plebiscit, in bali so se njihovih reakcij. Koroška tragedija je Maistra upognila. Leta 1923 se je upokojil, vendar je še vedno deloval v smilu zbiranja narodno zavednih delavcev okrog sebe in razmišljal o severni meji in njeni naslonitvi in trdnejši povezavi z matično domovino. Umrl je leta 1934, star komaj 60 let. Podoba generala Maistra pa bi bila pomanjkljiva, če ne bi bila omenjena njegova ljubezen do knjig. V njih je videl eno najpomembnejših prič tega, kar smo Slovenci kot narod ustvarili. V njegovi knjižnici so zastopane knjige vseh naših dob, med njimi mnoge raritete. Rudolf Maister se je tudi sam literarno udejstvoval kot pesnik. Pisal TABOR C Januar-Februar 1999 3 je v Ljubljanski Zvon in druge liste, bil je izredni član ljubljanske Zadruge. Kot tridesetletnik je izdal svojo prvo zbirko pesmi — Poezije. V liriko s to zbirko ni prinesel nič bistveno novega, a poudarjal je vedrino in lahkotnost življenja. Po osmih letih se kot pesnik znova oglasil, to pot s čustveno poglobljeno in vsebinsko polnejšo pesmijo — pesmijo o domovini, o boju za njeno svobodo, o ljubezni do njene kulture in lepote. Tudi po vojni je nadaljeval z opevanjem naših pokrajin. V teh slavospevih bo Rudolf Maister — pesnik Vojanov živel prav tako, kakor bo živel z zgodovinskim delom, ki ga je izvršil kot vojak. Mojca Sorn Slovesna proglasitev slovenskega narodnega osvobojenja dne 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani PA SMO VŽGALI V NAŠA SRCA MAŠČEVANJE KOT PROGRAM IN VSEBINO..." Partizanski pisatelj Tone Seliščar 26. maja 1945, ob obisku krvavega „maršala" Tita v Ljubljani. Ob koncu preteklega leta je izšla v Ljubljani „Temna stran rneseca", knjiga zgodovine totalitarizma v Sloveniji iz let 1945/1990. Predstavljena je bila z dokumentarnim gradivom razstave v Cekinovem gradu. Urednik pisatelj Drago Jančar citira v uvodu Slovenskega poročevalca iz tistega maja 45: „V soboto 26. maja 1945 doživi naša bela Ljubljana dan radosti, dan velike radosti, ko sprejema svojega voditelja in ljubitelja mladine, maršala Tita." Istega dne Poročevalec objavlja na prvi strani čestitke Titu za 55. rojstni dan in brzojavko maršala Stalina. „Pozoren bralec", pravi Jančar, „bo v tem slavilnem spisu našel nied besedami navdušenja tudi zlo prerokbo, napoved uničenja pod Titovim vodstvom notranjih in zunanjih sovražnikov. Pisatelj Jančar ugotavlja: „Kdor je znal med izlivi sreče in navdušenja odkriti zlovešči stavek in kdor je to napoved povezal z uvodnikom istega dne, na isti strani Toneta Seliškarja, tega je moral spreleteti srh: „Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino..." Naslednji dan je isti Poročevalec objavil Titov govor na Kongresnem trgu v Ljubljani. Kdor je hotel, je sedaj lahko razumel tudi Seliškarja. Tito: „Kar se tiče izdajalcev, ki so bili v državi sami... to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti... Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas." ^Divjajte, kri je zadivljala", se soočata Tito in Seliškar z partizanskim pesnikom Borom. „Mi pa smo vžgali s krvjo v naša srca maščevanje kot program in vsebino." „Danes najdeni dokumenti in vse pogostejše živa pričevanja iz različnih koncev Slovenije", pravi Jančar, „dokazujejo, da se je v času teh zanosnih besed že začelo najstrašnejše pobijanje neoboroženih ljudi v slovenski zgodovini. Danes je dokazano, da so sledili strahotni masakri vojnih ujetnikov in civilistov, metanja trupel v protitakovske jarke okrog Celja in Maribora, v rudniške jaške okrog Hrastnika, v primorske fojbe in v strašna brezna Kočevskega Roga." „Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj." (Tito v Ljubljani). In če je bilo to maščevanje kot program, kaj je bilo tisto, kar je sledilo? Sledil je strah. Za mnoga leta so postala zastraševanja, zapori, izsiljevanje, grožnje, metanja iz služb, šikaniranja, pridobivanje za tajno službe oblika družbenega obnašanja. Ustvarjena je bila nevidna mreža plazečega se strahu in ponižanj... Vsa družba in velika večina posameznikov je padla na izpitu iz solidarnosti. To je tisto, zaradi česar se bo dediščina komunistične reprezije še dolgo držala... Mnogi ljudje se v srcu čutijo krive ker so sodelovali, ker niso bili vsaj solidarni z zatiranimi, okradenimi in zaprtimi... Poleg strahu je bil najmočnejše orožje totalitarizma molk. Zamolčane osebe, zamolčana življenja, zamolčani grobovi," ugotavlja pisatelj Jančar in zaključuje v svoji opombi: „Stvar o kateri govorimo je stvar kulture... celotnega spektra pogledov na obdobje v katerem smo živeli in v njem nekako še zmeraj živimo. Je stvar podaljšane preteklosti s katero se kratkomalo moramo soočiti, če nočemo živeti v nenehni hipokreziji, vsakršnjem sprenevedanju, ali celo konsensualni laži." Bistveni razlog (u.op.) ni samo pomanjkljivo zgodovinopisje, je ledena gora preteklosti, ki nam hoče še zmeraj vladati... V koncentracijskem taborišču Dachau stoji napis: „Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, je obsojen, da jo bo ponovil." Obstajajo pa še starejše besede o tem vprašanju, zapisane nekaj manj kot pred 2000 leti: „ ...gledajo, pa ne vidijo in poslušajo, pa ne doumejo." Pisatelj Jančar zaključuje: „Zbornik in razstava sta tukaj zato, da te besede ne bi postale vsakdanja resničnost naše sedanjosti in prihodnosti. Kajti zdaj ne gre samo za preteklost, ampak predvsem za prihodnost." Tito na balkonu Univerze v Ljubljani, 26. maja 1945. Napoved pobojev. „Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Ce bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas." Odlomek iz knjige „11 KANE" (tretji del) Tone Svetina, partizanski pisatelj. Rog se je usodno bližal. ...Takrat so gorele Hinje. Nebo nad gozdom je bilo krvavordeče. Zdaj pa je čisto in blesti se kot ploskev črnega diamanta... Pogled na to goro mu je tudi takrat zbudil tesnobo... zdaj pa se je tesnoba spremenila v grozo... Kolona avtomobilov je zavozila v gozd. Mimo njih so brzela črna debla najbolj osamljenega sveta. Bilo mu je, kot da vro skozi njegovo zavest šumeče sanje in plapolajoči ognji. Spomnil se je Balantiča in njegovih verzov, ki jih je prebral tolikokrat, da jih je znal na pamet. Njegove besede so se prepletale s kriki gozda. Nepretrgoma so odmevali rezki rafali, kot bi se v njegovih globinah razvijala bitka. Ob Množica na Kongresnem trgu spremlja Titov govor butanju teles, ko so preskakovala korenine in jame, je čutil nemirne utripe src. Ni vedel, kaj počne. Nagonsko si je z zobmi zrahljal žico že toliko, da je lahko potegnil roke iz nje. Potem se je naslonil in v njem so odmevale besede pesnika, ki je s puško v rokah zgorel v Grahovem: ■■■na naklu smrti srp pozvanja, že v žoltem snopu groze plapolam.....brez križev, rož, grobovi sami... joj, lep je molk s prstjo zasutih ust... konec je blizu... Nekdo ob njem je naglas zajokal. Vstal je vojni kurat, dvignil je roke nad glavo in naglas molil: „Moj Bog, moj Bog, usmili se nas in nam odreši duše..." Valjhunu so zvenele besede: ...o zemlja naša krušna mati... k tlom se bom obrnil, ni mi za drobtine zvezd in ne za veletok neba... ojoj, padal sem v strašne mreže... pokliči k soncu me na sinji prod... ti si nebo in zemlja... Kolona se je počasi ustavljala. Pokanje je bilo čedalje močnejše. Bilo jim je, kot bi v njivo klasja zavel vihar... Valjhunov pogled je steklenel. Premikal je suhe ustnice, kot bi zlogoval: ...mlakuže senc so vedno ožje, ožje, vse tiše žalost v svetlem srcu pivka, kaj bi z bridkostjo ob slovesu, bilka, zdaj pridi, smrt, odvrgel sem orožje... Vse, kar se je dogajalo potem, je bil spomin, kakor boleč urez z britvijo. Stroji so se ustavili. Vase jih je sprejel tekoči trak, ki jih je nosil v pogubo, nezmotljivo, kot predmete serijske proizvodnje. Na obeh straneh so stali stražarji drug ob drugem, z brzostrelkami v rokah, togo, trdno kot drevesa. V vrstah po pet in pet so jih pomikali proti žgočemu bobnenju. Nenadoma je zazijala pred njimi temina brezna. Rob, kjer se je svet končal in se je začenjala nedoumljivost globin... Proti njemu so šli pohlevno, dokler jih ni požrla zemlja... „Moj Bog, moj Bog, odpusti mi moje grehe," je zašepetal Valjhun, tik preden se je približal robu. Njegovim predhodnikom so brizgnile temne sence v hrbet ogenj. Na usodnem robu se je spotaknil in z žvižganjem zrnja v ušesih je padal v žrelo teme. Nekajkrat se je odbil od skalnih čeljusti podzemlja in pristal na mehkobi. Njegove oči je objela tema, iz kakršne se je porodil svet in v kakršni bo tudi utonil. Otrpnil je v grozi. Zalivali so ga vzdihi, škripanje z zobmi in trzanje zamirajočih udov. Nanj so padala trupla in ga zalivala z uničujočo težo. Topli curki krvi so mu zalivali obraz, oči in roke. Nekatera trupla so se odbijala in bobnela globlje v prostore podzemskega brezna. Kriknil bi bil na pomoč, pa mu je kri zalivala usta. Sprostil si je roke. Branil se je umirajočih, ki so grabili drug drugega. Skoraj zasut s trupli se je le izvlekel izpod njih in se zavlekel pod previs, ki ga je zaščitil toliko, da se ni zadušil. Pretipal se je od glave do bosih pet in ugotovil, da je samo opraskan. Znorel bi bil, vzel bi si življenje, če bi ga imel s čim, tako pa mu ni preostalo drugo, ko da se začne bojevati z umirajočimi, metal jih je s sebe, odrival na rob, da so strmoglavljali v globino. Ranil se je na njihovih zobeh in nohtih... Na robu brezna so prasketale brzostrelke. Njihovi hudobni prebliski so mu slepili oči, ki so gledale mrliške maske sobojevnikov, prežetih z zadnjim sovraštvom in razočaranjem. Velike oči, kakršnih še nikoli ni videl... To je bila belina niča, kres zenic... Roke kot kremplji poginjajočih ptic... Gnetenje trupel — ni vedel, ali je to boj ali prijateljsko objemanje... Ognjena predstava pekla je zvodenela. Curki krvi po njegovem telesu so žgali kot raztaljeno železo. Mislil je, da bo poblaznel od glasov. Tu ni bilo več besed. Samo kriki. Kot bi se zlilo zvonenjenje stoterih zvonov k velikonočnim procesijam, kot bi tulile vse sirene sveta, rjovele zveri, ki se plazijo, tekajo ali letijo... Bili so to glasovi rek, spočetka ali konca, ki mori vse živo. Bil je to jok in krohot... Grgranje in klokotanje voda... Zvenčanje jekla, ko udarja ob jeklo, brstenje lesa in lomljenje kosti... Jok vseh vetrov in cviljenje... Zamolklo mu je tolklo srce in izgubil je občutek za čas. Mislil je, da mu bodo popokale vse kite in žilice. ,,0, Križani, kako sem objokaval tvoje muke, toda o smrti nisem vedel nič, dokler nisem spoznal, kako težko je življenje..." Roke so mu omagovale, čeprav mu je volja velevala, naj se bori za obstanek. Trupla so ga prekrivala, zalivala ga je kri, brizgajoča in slana. Polnila mu je usta, gosta in slana kot morje, ki se zaganja v obalo... Preden pa ga je morje sluzaste tekočine povsem zalilo, je pokanje prenehalo. Zagrnila ga je tema. Hrup motorjev je zamiral. Glasovi umirajočih so se spremenili v en sam zdihljaj. Kot bi bila smrtno zadeta zemlja... Potem je izgubil zavest. Odtavala je bolečina in bilo mu je, kot bi z dušami umrlih potoval med mrtve planete... Naslednji dan se je prebudil iz nezavesti. Sprva je misli, da se je zbudil iz sanj ali da je na onem svetu. Z roba brezna je padal slepeč curek svetlobe tako strmo, da si je z roko zakril oči. Pomisli je, da se je sonce približalo zenitu. Šele ko je luč presekala senca človeka s puško in segla zlomljena v brezno, se je dodobra zavedel, kaj se je zgodilo. Z vseh strani so ga obdajala ledena od krčev stisnjena trupla. V mračini so bili udje prepleteni med seboj kot korenine, obrazi pa so bili kot grude skal. Z nadčloveško močjo se je izvlekel iz objema mrtvih. Žeja mu je malone prežgala goltanec. Po koži pa ga je žgala strjena kri. Dušo mu je davila tišina podzemlja. Sam ni vedel, zakaj je začel plezati po nagrmadenih mrtvakih proti luči. Ali je bila to želja po smrti ali sla po življenju? Kajti senca stražarja je smuknila zdaj sem zdaj tja kot nihalo ure. Po mrtvih je prilezel na rob in obstal, oslepljen od razkošnega sonca, ki je viselo nad katedralami smrek, ko da bo vsak čas padlo na zemljo. Nenadoma se je stražar obrnil in ga zagledal. Srečala sta se z očmi. kred seboj je imel sedemnajstletnega dečka s puhom pod nosom in zvezdo na kapi. Fantu je zatrepetala v očeh groza. Umaknil se je dva koraka, snel z rame puško in nameril vanj. Roke so se mu tresle, kot bi imel mrzlico. Gledal je v človeka, prepojenega s krvjo od peta do las, kako se dviga, kot bi prilezel iz ognjenega središča zemlje. Njegove oči so sijale kot dva plamena, nadzemsko žalostne, naravnost vanj... Fantu je groza ohromila ude. Valjhun pa je kot prikazen lezel naprej ln se mukoma potegnil čez rob na trdno zemljo. Počasi je vstal in se začel prestopati, kot bi bil lesen. Stražarja ni spustil z oči, kot bi vedel, da ga lahko pogubi vsak napačen gib. Zazdelo sc mu je, da bi mu celo lahko vzel puško, ne da bi se fant branil. Toda v njem ni bilo ničesar več, kar bi ga sililo v tveganje. Zavil je stran od njega. Še enkrat ga je pogledal, potem pa je izginil med sivimi debli. Stran od poti, ki so jo razžrla kolesa kamionov, in stran od vseh brezen... Bil je že daleč v gozdu, ko je v smeri, od koder je bežal, počil strel; nato je zadrdalo nekaj rafalov. To je bil znak za alarm. Pognal se je v tek. Lovil je sapo in padel. Nevarnost mu je izostrila čute. Blodnja po neznanem gozdu je zanj gotovo smrt, beg pa morda rešitev... Sonce se je rahlo nižalo, ko je z južne strani gozda zaslišal glasove zasledovalcev. Sem in tja je počilo tudi drugod. Vedel je, da bi ga s tem radi zmedli. Kaj naj napravi? Ali naj se jim skrije ali beži? Odločil se je, da bo bežal. In bežal je. Glasovi so bili kot udarci po bobnih strahu. Gonili so ga, dokler mu niso pošle moči. Padel je po tleh in sunkovito dihal. Mislil je, da bo od naporov izdihnil. Tudi če bi prišli za njim, ne bi mogel bežati. Na srečo pa jih ni bilo. Dolgo je ležal. Ko je čutil, da se mu moči vračajo, se je dvignil. Žeja ga je žgala, da je grizel stebla mladih drevesc in srkal njihovo vlago, šel je naprej v gozd, za soncem, proti zahodu... Ubijanje je razvrat, je pomislil. Kdor hoče razumeti zlo, ga mora občutiti sam na svoji koži. Razprostrl je roke, da bi se dotikal mahu in trav... Kakšna sreča je živeti en sam dan! Spet je slišal brenčanje žuželk in petje ptic in čutil toploto sonca... Do mraka je blodil po gozdu. Če je naletel na brezna, se je pričel ves tresti in bežal je stran. Zatekla ga je noč. Zavlekel se je v gosto grmovje in zaspal. Nalednjega dne je na obrobju gozda naletel na samotno kmetijo. Precej daleč pod njo se je razprostirala vas. Tja se ni upal. Dolgo je oprezal. Šele ko se je prepričal, da sta pri hiši le dva starejša človeka, mož in žena, se je napotil k njima. Bolj od vsega ga je tja gnala žeja. To zgodbo je Svetina objavil šele po 30 letih. Žena je pravkar jemala vodo iz vodnjaka. Ko ga je zagledala na dvorišču, se je pokrižala. Na ves glas je poklicala moža. „Vode, vode...," je zaprosil. Dal mu je poln korec. Oba sta ga gledala, kako pije. Kot razsušena, razpokana zemlja... „Od kod?" je vprašal. Valjhun je pokazal z roko proti gozdu. „Streljajo?!" /Ja," je pokimal. Povabila sta ga v hišo. Dala sta mu jesti. Ženska pa mu je nanosila čeber vode, da je zmil s sebe kri. Trdno je prepričan, da je pri svojih ljudeh. „Koliko časa ste bili pri njih?" je vprašal mož. /,Kako mislite? Kje?" „Pri belih!" //Le nakaj mesecev, pa še to kot intendant." /,Ali pobijajo vse od kraja?," je suho vprašal mož. „Menda vse, kar jim je prišlo v roke." „Ubogi ljudje," je dejala ženica. „Mislili smo, da bo konec, ko so Nemci odšli." /,Pa ni in nemara še ne bo," je dejal Valjhun. „Kam pa?," ga je povprašal mož. „Kam? Drugam mi ne kaže kot čez mejo..." „Kdaj pa nazaj?" „Najbrž nikoli več..." Potem je poprosil, če imata kakšno civilno obleko. Ženica mu jo je prinesla. Položila jo je predenj na posteljo in mu dejala: „To je obleka našega najstarejšega. Vaše postave je bil." „Kje je sedaj?" je vprašal Valjhun. „Ubili so ga," je tiho odvrnila. „Nekaj mesecev pred koncem je prišel ranjen domov. V tej kamri so ga zaklali na postelji..." „Kdo" je vprašal Valjhun. „Vaši, beli..." je dejala žena. Iz oči so ji privrele solze. „Potem ne morem vzeti te obleke," je obotavljaje rekel. „Kar vzemite jo. Dva smo izgubili v tej vojni. Mlajšega so ubili Nemci. In še dve dekleti imamo..." Valjhun se je molče, z občutkom sramu preoblekel v kamri. Ko se je vrnil v izbo, se je zagledal v majhnem, počenem stenskem ogledalu. Ne! Saj to ni on. Je mar čez noč osivel in se postaral za mnogo let? Saj jih ima komaj šestindvajset, pa je že starec... Zahvalil se je obema in se poslovil. Ko je zapiral vrata, mu je pogled obvisel v kotu na hišnem Bogu. Novo življenje je mogoče samo ob odpuščanju, je pomislil, sicer bi se iztrebili do zadnjega... Izginil je v gozd. Z roba se je ozrl. Na pragu sta stala mož in žena in strmela za njim. Kako dober in naiven je slovenski človek in kako lahek plen za politike! On se bo enkrat za vselej umil roke. Če se mu le posreči priti čez mejo... Tri dni je potreboval, da se je prebil v okolico Črnega vrha. Tako se je znašel pri svojih ljudeh. Oglasil se je pri tistih, ki so bilo med vojno njegovi obveščevalci in so pomagali spravljati pod rušo terence. Deset hiš je obredel, pa ga iz strahu ni hotel nihče sprejeti, da bi se odpočil. Dali so mu za jesti in piti in ga naglo odpravili. Potem se je prebil skozi Trnovski gozd in prek Banjške planote do Soče. Zaupniki so mu svetovali najvarnejši prehod čez mejo. Rekli so, da je meja na stiku z visokogorjem najmanj zasedena, ker menijo, da je reka Soča sama dovolj nevarna ovira. Ustavil se je v gozdu, od koder je videl svetli trak rečnih valov. Čakal je noči. Ob vodi je slišal lajanje psov in odmeve puškinih strelov. Čez reko drži pot v novo življenje. Prav tu, kjer ni mostov... Moral jo bo preplavati. Bal se je zavratnih valov, toda moral je tvegati. Svoj čas je bil dobrer plavalec. V mraku se je skozi veje blestela hitra vodna površina. Ko da ta svetli tekoči trak deli svet na dvoje... Kdo ve ali bo našel pot v svet miru? Izpolnilo se je vse kaj drugega, kot je upal.. Ko se je lajanje oddaljilo, se je splazil skozi grmovje. Bil je že blizu reke, ko ga je ustavil rezek „stoj". Pognal se je in krogle so mu zapiskale okoli glave. Skočil je v vodo in plaval... Spremljali so ga visoki beli curki... Partizan Vojko je legel. Komaj je zatisnil oči, ga je zdramil zvonec telefona. Iz karavle ob reki mu je starejši vodnik Travnikar poročal o streljanju na neznanca ki se na njihov poziv ni ustavil in se je vrgel v reko. „Kako je bilo? Ste ga ubili?" „Streljali smo. Toda potapljal se je in se spet dvigal, voda pa ga je naglo odnašala. Zginil nam je v temi, že skoraj na nasprotnem bregu." „ Vraga!" „V poročilo zapiši, da je ubit," je predlagal Travnikarjev. „Dobro," je dejal Vojko. „Naj gre k hudiču! Če je utonil ali ne... Drugič streljajte prej in bolje!" V ženskih zaporih v Rajhenburgu je bilo v letih od 1948 do 1957 zaprtih več kot 800 politično obsojenih. Razmerje med političnimi 'zapornicami in storilkami standardnih kaznivih dejanj je bilo 80:20 odstotkov. Vir: Diplomska naloga Mateje Resnik na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, 1995. Med zapornicami iz Rajhenburga je bila tudi Jelka Mrak Dolinar, ki je Mitji Ribičiču napisala odprto pismo, Slovenec, 7. september 1996. PISMO RIBIČIČU Kar malo presenečena sem bila, ko se je po televiziji dne 20.8.1996 slišalo, kako se je Mitja Ribičič, nekdanji oznovec in komandant zaporov, izognil odgovorom pred parlamentarno komisijo, katere naj bi dajal za svoja nekdaj tako zelo „junaška" dejanja. Sprašujem Mitjo Ribičiča, kje je tisto njegovo „junaštvo" iz leta 1945, ki sem ga z drugimi zapornicami občutila tudi sama. Spominjam se, kako smo stale na sodišču, izgnane iz postelje, bose, sredi noči na mrzlem cementu z dvignjenimi rokami okrog vratu, medtem ko je on, //junak", strumno korakal gor in dol ob vrsti nemočnih, medtem ko je Udba pregledavala našo revščino in nam pobrala vso hrano. Spominjam se tudi, kako sem 7.8.1945 stala kot aretiranka pred vrati izhoda iz sodišča in je prišel mimo „junak" Mitja Ribičič ter izrekel zame usodno besedo „nazaj". Nisem slutila, koliko ukradene mladosti mi je bilo s to besedo zapečatene. Začelo se je šestletno trpljenje, ko mi je bil star plesniv koruzni kruh, posušen na soncu, ali samo skorja kruha slaščica, dokler nam niso dovolili paketov; vsa leta zapora so me spremljale tudi bolezenske težave. Spominjam se, kako sem skozi okno, stoječa na rami sotrpinke, opazovala, kako je Mitja Ribičič postopal gor in dol ob tovornjaku, medtem ko so nanj porivali ljudi, ki so bili določeni za likvidacijo. Po njegovi zaslugi sem spoznala zapore sodišča v Ljubljani, Begunjah, Rajhenburgu, Kutini, Rajišu, Okučanu, Novi Gradiški. Mitja Ribičič, celo nosečim ženam niste prizanesli. Spomnite se Marine Grum, Francke Bitenc, v zaporu je rodila deklico, odvzeli ste ji otroka in niste povedali, da je v zavetišču. Tam ga je njena mama našla po dolgem iskanju onemoglega, kmalu je umrl. V naši celici pa je Francka Bajda Bitenc jokala po porodu noč in dan. Mitja Ribičič, v //zaplankani" celici s kiblo nas je bilo 30. Na postelji s premleto slamarico, polni prahu in z neoprano deko smo ležale po dve skupaj, ponoči so nas žrle stenice in bolhe. Neumite, neoprane, več mesecev smo bile na sodišču, katerega komandant ste bili vi. Podnevi se ob budnem očesu paznice ni smelo ležati niti na golih tleh. Luč se je prižigala in ugašala celo noč. Tudi vrata so se odklepala ponoči, klicali ste na zasliševanja. Ob strumnih korakih vas in Viktorja Turnška se je opravljal nadzor po celicah, seveda ponoči. Saj ste bili na sodišču noč in dan. V brezdelju in lakoti, ob kisli neužitni čorbi, fižolovih lupinah in črvih, ki so plavali na površju, pozneje redkem ričetu, dokler nismo dobile od doma paketov, smo na sodišču čakale po eno leto na svojo dokončno usodo. Begunje — Rajhenburg Ko je padlo Ribičičevo povelje, so nas v mrzli zimi preoblekli v na vse strani štrleče raševinaste cunje. Ko mi je eksem na obeh rokah razžiral kožo, zdrave so bile le konice prstov, sem morala delati v šivalnici „aplikacije". Tako kot se Ribičič danes smili sam sebi, se takrat njemu ni smilil nihče: ne dekleta, ne matere, ne noseče žene, nihče. Iz begunjskih zaporov, kjer smo pozimi prezebale, so nas v zaprtih živinskih vagonih leta 1948 prepeljali v Rajhenburg. Od železniške postaje smo zgodaj zjutraj, da nas niso videli ljudje, vlekle svoje škatle v hrib v grad. Delale smo pod težko normo v šivalnici, na njivi, v hlevu, v kamnolomu, iz vagonov raztovorjale opeko, apno in prenašale cement na plečih na tovornjake. V zatohli podstrešni šivalnici se je komaj dihalo. Nekdanji trapistovski samostan, med vojno tudi nemško taborišče, si je v letih 1948-1955 vzel v zakup za svoje podle politične namene in cilje sam Ribičič. Kutina, Rajič, Okučani, Nova Gradiška Leta 1949 me je Ribičič z drugimi sotrpinkami, okoli 700 nas je bilo, poslal na delo na avtocesto na Hrvaško. To je bil za slovenske zapornice Auschvvitz brez krematorija. Devet mesecev, od 8.9.1949 do junija 1950, smo ležale po barakah na golih deskah po dve skupaj z eno deko pod seboj in z drugo na sebi, v baraki brez oken, s prislonjenimi vrati, vzdolž katere je bila na obeh straneh zgoraj odprtina, skozi katero nam je veter nanašal sneg. Ko smo kilometre daleč porivale prazne vagone, na katerih so se prevažali pazniki z brzostrelkami v roki in na katere smo nalagale ostanke podrtih barak, je nešteto žensk sotrpink obležalo od same izčrpanosti. Ženske smo morale še potem, ko smo prepešačile več kilometrov po moslavinskem blatu ali prahu, razbijati s teškimi kladivi skale, da smo dobile kamenje za traso ceste. Cele dneve smo pod težko normo s samokolnicami vozile ilovico in kamenje na traso avtoceste, pozneje pa prenašale 50 kg težke cementne vreče na svojih plečih iz vlaka do skladišča. Po osem ur brez „pavze" je en vagon peska raztovarjalo 10 žensk. Kompozicija, kadar je prišla, je imela 80 vagonov naloženega peska. Od 22. do 6. ure so morali biti vagoni prazni, ženske pa smo bile žejne, brez vode in toplega obroka. Ob kosu koruznega kruha in skodelici črne brozge od 4. ali 5. ure zjutraj pa tja do poznega večera, ko smo se vračale z več kilometrov oddaljenega gradbišča avtoceste. Voz z neokusno in smrdečo čorbo je pogosto obtičal v blatu ali prahu. Ko sem na golih deskah vsa vročična, sama ves dan, do prihoda sotrpink, ki so bile na delu, prebolevala tifus in krvavo grižo in si posušena usta močila s težko pridobljenim kisom, se niti v sanjah nisem smela sklicevati na človekove pravice in zahtevati drugega zasliševalca, kot počne to danes Ribičič. V devetih mesecih nismo bile niti enkrat oprane, stuširane, umite, ker ni bilo vode. O, še bi naštevala. Leta 1950 je bil višek trpljenja in mučenja., tako da niti na življenje nismo več pomislile. Bilo je tako kruto, tako grozno, da je prišlo celo do spontanega upora. Komandant lagerja je bila „narodna junakinja" Dara — Hrvatica, za pomočnici si je izbrala dve kriminalki, °be morilki, ki sta nas od jutra do večera preganjali: „pridži-stani". V času, ko smo trpele duševne in telesne muke, je Ribičič, ki nas je poslal v to trpljenje, užival idilo družinskega življenja. Pazniki Slovenci, ki so bili z nami in so videli to trpljenje, so bili odpoklicani uazaj v Slovenijo. Junija 1950 so v Kutini ali Rajiču prevzeli slovenski pazniki zaplombirane živilske vagone. Pazniki so jih odprli, vrnile smo se v Rajhenburg. L. 1951 sem bila po skoraj šestih letih nečloveškega trpljenja in poniževanja amnestirana. Tudi ta svoboda je bila svoboda brez svobode. Bila sem brez doma, brez podpore države, brez službe, brez obleke, perila socialne zaščite. Ob prebiranju starega časopisa govori Ribičič o zvestobi revoluciji, ° idili družine, svoje seveda, o treh sinovih, šestih vnukih, o katerih pravi: „No, najini vnuki so res nekaj posebnega. Ob njih doživljava vso lepoto otroštva. Otroštvo je nekaj najlepšega in na tistega, ki ga preživlja skupaj z otrokom, odpade tudi del sreče." Starši so me iskali prek Rdečega križa Slovenije. Dne 27.2.1946 so dobili odgovor, da sem pobegnila v neznano smer, čeprav sem bila v tem času v zaporu, saj sta me sodnik dr. Košan in tožilec Anton Zupan dne 8.4.1946 obsodila na 12 let zapora. Torej je šlo za neusmiljeno, zlobno laž. Se kdaj Mitja Ribičič vprašuje, koliko otrokom je bilo zaradi njega odvzeto otroštvo, koliko je bilo pretečenih solza, koliko neizmernega trpljenja, zaničevanja, poniževanja, duševnega in telesnega mučenja je bilo zaradi osebe, ki ji je ime Mitja Ribičič. Med temi otroki sem bila tudi jaz, ki sem že leta 1941 kot šetnajstletno dekle bila s starši pregnana od Nemcev. Leto 1945 je bilo usodno. Niti misliti ne morete, koliko solz mojih dobrih in poštenih staršev je bilo pretečenih, saj so želeli le to, da bi družina živela skupaj. Mitja Ribičič! Izjava 20.8.1996 na televiziji, da nobenemu človeku ne privoščite trpljenja, ki ga sami prestajate že tri leta, je ob stotih in tisočih, ki smo zaradi vaše lažne prijave in preganjanja nosili pečat ovaduha, izdajalca, okupatorjevega hlapca in prestajali zaradi vaših laži dolgoletne zaporne kazni, duševno in telesno mučenje, je milo rečeno licemerska in brezčutna. Kljub temu pečatu sem 50 let živela mirno, vsakemu človeku sem lahko pogledala v obraz in v oči, ker je bila moja vest mirna. Vaši zločini so težki, zagrešili ste jih nad nedolžnimi ljudmi v času od leta 1945 do najmanj 1955. Če se vam je prebudila vest, ta nevidna sila, se spomnite na tiste čase pred 50 leti, ko ste „junaško" in neusmiljeno odločali brez srca, brez vesti, brez misli na svoje potomce, kako bodo z vašimi zločini živeli, in če ste vse to zmogli tedaj, zberite „herojstvo" tudi danes in komisiji priznajte vse to, kar vas danes teži že tri leta. Nešteto zapornikov nas je še, ki bi vam lahko pomagali obujati spomine. V 50 letih vas nihče ni mogel pozabiti. Objavljeno z dovoljenjem Jelke Mrak Dolinar (Pismo ponatisnjeno v knjigi „Temna stran meseca") Predvolilni govor Edvarda Kardelja 16. avgusta 1947 v Ljubljani, v katerem je ob „dolgotrajnem, viharnem pritrjevanju" spregovoril o petletnem planu, ob „ogorčenem vzklikanju" pa napadel intelektualce iz Nagodetove skupine, ki so jih nekaj dni prej obsodili, nekatere na smrt, druge pa na dolgotrajne zaporne kazni: /,In prav ta del prodane, korumpirane in brezidejne inteligence na čelu z Nagodetom, Furlanom, Vodetovo in drugimi, ta je sedel na zatožni klopi. Tam je torej sedelo golo, prodano izdajstvo v tuji službi. (Vzkliki -Tako je!) Podleži so zaslužili težjo kazen. Samo človekoljubnosti ljudske demokracije se imajo nekateri od njih zahvaliti, da jih ni ljudska roka težje zadela. (Burno vzklikanje.)" (Iz knjige ,,Temna stran meseca") Teharski otroci Otroci ukradeni materam v Teharjah. Dojenčke še v povojih so partizani zmetali na voz in odpeljali za taborišče v protitankovski jarek. Večje do 6. leta so odpeljali v „prevzgojo" Petriček pod upravo „čme vdove" partizanke — morilke. Mesto Celje Pričevanje Albine Podkoritnik, hčere Rozalije Raj er, o otroškem taborišču na Petričku Griže 20.6.1994 ZADEVA: Spomini na otroško taborišče na Petričku Bilo je leto 1945 in druga svetovna vojna se je končala. Takrat sem imela komaj 14 let. Z vlakom sem potovala z očetom, mamo in sestrami — bilo nas je pet sestra. Naše potovanje pa se je kmalu končalo. Že v Šoštanju so nas izvlekli iz vlaka. Stlačili so nas v Osnovno šolo v Šoštanju. Vseh skupaj nas je bilo zelo veliko in tukaj smo preživeli nekaj dni v negotovosti, saj so nam partizani grozili, da nas bojo vse postrelili. Po nekaj dnevih življenja v strahu so nas odpeljali v taborišče na Teharje. Ob prihodu na Teharje so nas takoj postavili v vrste in nas zasliševali. Zasliševala sta nas dva partizana na konjih. Eden izmed njiju je spraševal očeta kdo je in od kje je... Slutiti je bilo, da že vse vedo. Na koncu pa je zasliševalec očetu še dejal: „Le Hafnerja se boj!" Ko se je zasliševanje končalo smo morali na posamezne gomile odložiti vse, kar smo imeli (dokumente, vredne predmete in obleko). Po nekaj dnevih bivanja v taborišču Teharje smo skrivoma opazovali razna mučenja, ki so se tam izvajala. Vsakodnevno so partizani ljudi pretepali s časniškimi opasači, tako da je koža, meso in kri prskala na vse strani. Potem pa so te iste ljudi privezali na sončni pripeki. Večkrat so partizani tudi s konji dirjali po dvorišču, kjer so ležali izmučeni ljudje. Čez dan je bilo dorišče vedno polno ljudi, ki so bili tako ali drugače mučeni. Proti večeru in ponoči pa so ljudi odvažali neznano kam. V taborišču je bil en dan kot celo leto. Po približno enem mesecu takšnih dni so nas otroke ločili od staršev in odpeljali v otroško taborišče na Petričku. Tam so nas večkrat pretepali in za vsako malenkost hudo kaznovali. Zapirali so nas v razne temne in mračne prostore, ki so se partizanom in partizankam znašle pri roki (silos, dimnica...). V silosu so bile razmere nemogoče, saj je v njem bilo vse iz betona in voda nam je segala čez kolena. Vanj so zaprli vsakogar, ki bi v taborišču pobral kakšen sadež. V silosu so otroci bili zaprti tudi cele noči. Za izrečeno besedo, ki je bila v zvezi z nemščino, pa so otroci morali v zakurjeno dimnico. Med preživljanjem v taborišču sem bila določena za skrb in nego dojenčkov. Ti dojenčki so se sčasoma menjali, saj so jih pripeljali in odpeljali in znova pripeljali in odpeljali neznano kam. Tako so minevali dnevi groze, strahu in negotovosti v otroškem taborišču na Petričku. Nikoli nismo vedeli, kaj bo prinesel naslednji dan. Ti dnevi so nam otrokom pustili strahotne posledice, ki so nas spremljale skozi vse nadaljne življenje. V taborišču smo nenehno pričakovali in hrepeneli po očetu in mami. Nekega dne pa je prišel partizan na konju in spraševal za nas Rajerjeva dekleta. Vseh nas pet je stalo pred njim in boječe smo strmele vanj. Gledal nas je in na koncu dejal: „Mamo boste še videle, očeta pa nikoli več!" Nato je obrnil konja in odjahal. Vsak dan znova smo pričakovale srečanje vsaj z mamo, ker vedele smo, da očeta ni več. Nekega dne je mama res prišla. Bila je v zelo slabem in težkem fizičnem stanju, ker je prišla iz zapora „Stari pisker" v Celju. Tako je bila izčrpana, da je morala ostati dva dni v otroškem taborišču. Tukaj si je malo opomogla, da je lahko nadaljevala pot za pridobitev dovoljenja za prevzem nas pet hčera. Odšla je na Dol pri Hrastniku in v Hrastnik, kjer so jo izgnali kot žival. Nato je poiskusila še v svojem rojstnem kraju Jurklošter. Tu je dovoljenje le dobila in se vrnila po nas v otroško taborišče na Petričku. Albina Podkoritnik (Pismo iz knjige „Temna stran meseca") Odpustnica Rozalije Rajer iz taborišča Teharje in dovoljenje, da prevzame svojih pet otrok iz otroškega zavetišča Petriček. Socialno skrbstvo si je pridržalo pravico, da jih vzame nazaj. auffiia to V’ ♦ i t ' PO J, L',C: 'se nc pp^agi^iofcLok Mestngga 9Qp a tinatnUu oa 24.8.2543 too. Rajer .joririoatna St.ae, . ia ur»9toj9 ■ otrt>**'8atJerj+ibtnrf •Jconipi ‘J* 2 tjo ‘ t n ^ ■ JtcntsJaoo, ■*? ae St&csna^mhafcjo-a -iteSJevi kiioiiiieu feirtSat o stajo popolno oskrbo inairaijprj^odtjaino■ B*'rbsion odločnim škofom dr. Gregorijem Rožmanom, za ideale Bog, narod, domovina. Zveza Tabor DSPB v Clevelandu je letos sodelovala tudi pri sprejemu ljubljanskega nadškofa dr. Franceta Rodeta. Tabor je okrasil Orlov vrh z slovenskimi zastavami, za njegov sprejem. Hvala lepa odboru in članom za sodelovanje in pomoč, za kar se priporočam tudi v bodoče. Pozdrav Vam in vsem našim prijateljem BOG, Narod, domovina Predsednik Zveze DSPB Milan Zajec Lojze Galič — 90 letnik V petek zvečer, 4. decembra, ravno za njegov rojstni dan je naš slavljenec Lojze v krogu svojih številnih prijateljev in znancev v restavraciji Stari grad veselo praznoval ta svoj jubilej. Lojze se je rodil v Ljubljani, kjer se je šolal, izobraževal in svojo mladost užival v sokolskih krogih. Ko se je začela komunistična revolucija doma, ni sledil svojim prijateljem, ki so šli po večini v partizane. Ostal je v Ljubljani in se potem še med revolucijo umaknil v Italijo. Leta 1950 je prišel v Milvvaukee in se zaposlil v tovarni Sorgel, kjer je bilo zaposlenih že več Slovencev in ostal tam do svoje upokojitve. Kmalu je pristopil k slovenkim kulturnem društvu Triglav. Bil je več let tajnik, režiser, in bil vedno pripravljen narediti vse kar je bilo v njegovi moči. Lojze je bil tudi dolga leta dopisnik za Ameriško Domovino. Lojze se je prejšnja leta z ženo Francko veliko ukvarjal s politiko in je še danes zvest in navdušen republikanec. Je tudi zaveden protikomunist in član društva slovenskih protikomunističnih borcev Tabor ter je večkrat sodeloval pri spominskih proslavah z recitacijo ali z govorom. Lojze je bil in je še sedaj vesel in družaben, poznan povsod in si je pridobil veliko prijateljev med starimi Slovenci. Še sedaj ne zamudi nobene slovenske prireditve, pa naj bo to pik-nik, koncert ali kakršna druga kulturna prireditev. Zelo pa pogreša svojo ljubo ženo Francko že skoraj pet let, ki mu je bila vedno desna roka. Bog te Živi še na mnoga leta! to Ti želimo člani Tabora Langus Milan Ko sem po kratki vesti v našem časopisju zvedel za smrt kolega Milana Langusa, sem se avtomatsko spomnil verza, ki ga naš pesnik dr. France Prešeren v ciklu sonetov pod naslovom Memento mori, citiram z besedami „Kaj znancev je zasula že lopata." Res, naša starejša emigracija izumira. Srce se mi je skrčilo ob misli, da moram med preminulimi dodati še enega dobrega znanca in dolgoletnega prijatelja. Spoznala sva se namreč maja meseca — ob končani drugi svetovni vojni — leta 1945 v taborišču, ki je bilo določeno na več travnikih v okolici mesta Forli v severni Italiji za prebegle čete bivših jugoslovanskih protikomuističnih borcev in tam nuditi zatočišče ter hrano in skromno ležišče. Kolega Langus je prišel tja v sklopu primorskih domobrancev. Bil je častnik in poveljnik odreda ga je zelo čislal, ker je vedno dobro in vestno preštudiral vse vojaške akcije, da ni bilo nepotrebnih žrtev. Hitro sva postala prijatelja že zaradi sličnega poklica in enega mišljenja. On je bil kot profesor dobro poučen v fiziki, kemiji in matematiki; z eno besedo, v stroki, ki si jo je izbral. Bil je zelo agilen kajti, ko si je v kratkem času malo podrobneje razgledal živahno življenje v taborišču in ko je bil naprošen od študentov, da bi začel s tečajem predmetov, ki jih je svoje čase učil v gimnaziji, je bil takoj soglasen s to idejo. Na žalost, tečaj ni dolgo trajal, ker čez nekaj mesecev bivanja v Forliju so nas premestili v novo taborišče v Eboli, blizu Salerna (kjer so se izkrcale angloameriške čete za napad na Italijo). V novem, taborišču se nam je porodila ideja, da bi začeli s srednješolskim poukom, ker bivših študentov ni manjkalo in učne moči so bile tudi na razpolago. Pouk je trajal kako leto dni, dokler ni začela popuščati disciplina in niso začele odhajati malo številčne skupine — s tihim privolenjem bivših naših vojaških oblasti — iz taborišča in jo ubirati proti Rimu, kjer so se nadejale, da se bodo lahko z večjim elanom posvetile svojim strokovnim poklicem v civilni službi. Mnogi od njih ter moj kolega in jaz sva po intervenciji dr. Kreka pri angleških oblasteh dobili zaposlitev v njihovih vojaških objektih, kjer smo bili dobro preskrbljeni gmotno in s prehrano in stanovanjem vse tja do septembra 1947 leta. Bili smo namreč odpuščeni, ker je takrat angleška vojaška komanda in vojaštvo že začelo zapuščati Italijo zaradi povratka v matično zemljo, vojaške oblasti so pa zamenjale Postopoma italijanske čete. Kmalu smo bili poklicani, da se javimo na raznih uradih zaradi dokumentov za emigracijo v Argentino. Pred koncem leta smo bili premeščeni v zbiralno taborišče v Bagnoli, blizu Neapla. Izkoristili smo še tečaj španščine, ki ga je vodil bivši španski borec proti generalu Franku, ki se ga je med ostalimi udeležilo tudi nekaj naših že preminulih političnih voditeljev. Čudili smo se pa //predavatelju", da je po imenu ulic dodobra poznal Buenos Aires, rnorda mnogo bolje kot ga marsikdo od nas, ki živimo že več kot pol stoletja v novi domovini. Za novo leto smo se vkrcali na ladjo Santa Cruz ob močnem nalivu in snegu in pripluli okrog 20. januarja v Pristanišče Buenos Aires. Po par dneh bivanja v Emigratkem hotelu se je začela ihta, da bi si čimprej zaposlili. Kolega Milan je začel novo kariero kot „pe6n", in prenašal težke vreče. Imel je srečo, ker je bil riste dni razpis od petrolejske firme, da iščejo uradnike in delavce v Comodoro Rivadavia. Hitro in dobro se je zaposlil tam, ker svojčasni študij fizike in kemije mu je prav prišel. Po daljši dobi službovanja na jugu si je izposloval premestitev v centralo v Buenos Airesu, kjer je dopolnil leta, ki so mu še manjkala za upokojitev. Povišali so mu tudi kategorijo. Ko si je po letih dal zgraditi lično in prostorno hišo v Carlos Paz, sem ga z ženo večkrat obiskal, ko sva se mudila v dr. Hanželičevi koloniji. Dolga leta je bil zdrav kot riba, 25. 12. 1996 mi pa javi, da mi ne more obširno odgovoriti na moje pismo ker, kot sam ugotavlja: //imam smolo z zlomljenim kolkom (cadera); mi začne pešati vid; Tvoje pismo sem bral z lupo in pisanje mi več ne gre od rok." Je pa zanimivo, dolga leta je bil gluh na eno uho, ker je v njegovi bližini eksplodirala granata. Pa se mu je na stara leta povrnil. Imel je lepo knjižnico, ki jo je poklonil, ne vem pa kakšna usoda je naletela zbirko dragocenih slikarskih umetnin naših slovenskih avtorjev. O tem so verjetno na tekočem dediči. Naj končam! Kakšen je bil profesor Milan Langus kot človek, šolnik, pedagog in vojak? Kot sem imel priliko spoznati in poznati, bi se upal trditi, da se v razgovoru in debati ni nikoli prenaglil, ampak si je vzel potreben čas za dobro premišljen odgovor. Kot človek, ki je razumel momentalno situacijo, se bom omejil na svoj primer, ko sem bil pred dolgimi leti v gmotnih škripcih in ga prosil za posojilo, ni niti trenil z očesom in mi sam prinesel denar. Kljub temu, da sem večkrat ponujal, da mu vrnem posojeno, ni hotel o tem nič slišati. Vem, da je bil sličen slučaj z več naših sorojakov. Kot šolnik in pedagog vem, da je bil priljubljen pri mladini, kjer je s primerno disciplino dosegel velike uspehe in da so se ga njegovi študentje s hvaležnostjo spominjali. Kot vojak, častnik in poveljnik je znal prepričati svoje podrejene za kaj se borijo in akcije speljal vedno tako, da je bil čim manj žrtev. Osebno se zavedam in priznam, da me je njegova smrt zelo potrla. Prenehali so vsi osebni in pismeni stiki, ki sva jih izmenjavala več kot pol stoletja. Smatral sem ga za pravega prijatelja in bil o tem prepričan. Naj mu bo lahka argentinska zemlja in naj se ga usmili Vsemogočni Bog, ki bdi nad nami vsemi. Prof. Stane Hafner Ifeifti* •'i&f NHHI MMMNNMNNMBMMMH • I Spoštovani g. urednik! Vljudno Vas prosim, če bi po možnosti čimpreje objavili moj dopis „Domobranci še živimo" v reviji Tabora, za kar se Vam že v naprej najlepše zahvaljujem. Vi ste sedaj glavni steber naše revije Tabor, da lahko nadalje še živi. Za vse to delo se Vam najlepše zahvaljujem in Vaše ime bo po moje ostalo lepo zapisano v naši bodoči slovenski zgodovini. Nenadna smrt je iztrgala med nami dr. Stankota Kocipra. Na njega imam nad vse lepe spomine še iz Ljubljane, ki sva si bila že tam velika prijatelja. Če mi bo prilika dana, bom sam kaj o njemu napisal v naši reviji Tabor. On je bil vedno do vsakega prijatelj, ki je vedno gledal na to, kako bi našim ubogim Slovencem pomagal. Z Tonetom Matičičem sva si bila še iz Italije velika prijatelja. Zlasti pa za časa, ko je bil on še zdrav in urednik revije Tabora, ki sva si pogostoma med sabo dopisovala. Prosim Vas, če bi mi sporočili o njemu, kako se ima. Želim Vam in Vaši družini vesele in srečne božične praznike ter obilo sreče in Božjega blagoslova za Novo leto 1999. Vedno vaš prijatelj Jože Vrtačnik DAROVALI SO Za tiskovni sklad Mejač Franjo $ 20,- Širok Emerik $ 20,- Juha Marica kan $ 10.- Kumovar Ivan $ 10,- Kastelic Ivan .. kan $ 5.- Kunovar Jože $ 10,- v spomin na brata Galič Lojze $ 10,- *oneta Kolenc, Limani Janko $ 10,- Sestra Milena Šalehar kan $ 100,- Smolič Jože $ 10,- Ur- Frank Lukež $ 120,- Kadunc Marička $ 10.- I-h'- Tine Meršol $ 100,- John Hainrikar $ 30.- Za Tolstojev sklad ®ranko Pogačnik $ 10,- ivan Mehle, namesto cvetja Frank in Rezi Ferkulj .... ....$ 100,- 03 grob dr. S. Kocipra $ 30,- Za Rožmanov dom V socialni sklad Jenko Janez in Angela v spomin Ivana Jakoša ob praznovanju Ja koš Vida $ 30,- zlate poroke ,...$ 200,- Bambič Ivan $ 20,- Jože Bernik ,...$ 200,- Kolman Mara $ 20,- Franc Bidovec $ 50.- Coffelt Mary $ 20,- Ivanka Puhek $ 10,- Mejač Miha $ 20,- Kralj Edo $ 10,- Naslovna stran Obtoženci z Nagodetovega procesa med branjem obsodbe. Prva vrsta od desne: dr. Črtomir Nagode, Ljubo Sire, inž. Leon Kavčnik, dr. Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj. Za njimi v drugi vrsti še Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sire, Elizabeta Hribar. VSEBINA V leto 1999.............................................1 Brez Maistra Maribor ne bi bil slovenski - Mojca Sorn.. 3 (/...Mi pa smo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino..." - Tone SeliŠčar.............7 Odlomek iz knjige „Ukane" (tretji del) - Tone Svetina .... 10 Pismo Ribičiču - Jelka Mrak Dolinar................... 17 Teharski otroci .......................................22 Spomioni na otroško taborišče na Petričku - Albina Podkoritnik.....................................23 Zgodovinske izkušnje za prihodnjost - Ivan Korošec..... 26 S preteklostjo zoper prihodnost - Božidar Fink......... 30 Sodba v imenu ljudstva - Janez Matašič.................32 Dolenjska, slovenska Kalvarija! - Blaž Potočnik....... 37 Domovini - Ivan Pregelj................................38 Zavržena kitara - Ivan Korošec.........................39 Nacionalna ilegala in slovesnost v Mozlju..............40 Domobranci še živimo! - Jože Vrtačnik................ 41 Pismo iz domovine - XZ.................................43 MED NAMI...............................................44 ODŠLI SO...............................................46 DAROVALI SO.......................................... III til i ,3 3: It ■■■■■■■■■■■■i H TARIFA REDUCIDA Concesion N° 1596 FRANOUEO PAGADO Concesion N5 2619 Registra Nacional de ta Propiedad Intelectual N9 321.385