27. Medved in klada.                                 ^H
Po   ozki  poti  nad  skalovito   strmino se je  leno   sprehajal podplatar         1
medved in se škodoželjno oziral v dolino.   Hotel je srečati človeka, trdno         j
prepričan, da zdrobi njegovo   moč in orožje   ter osmeši vso njegovo raz-         1
vpito premetenost.                                                                                                  1
Toda pravtedaj ga zgrabi za rejeni vrat močna zanjka. Srdit se obrne         J
in vidi, da je zanjka pritrjena na debelo klado.  Zarenči: ,,Človek ni še za-         1
—   101   —
dosti premeten! A ti neumno deblo, boš drago plačalo svojo predrznost in se skoro razdrobilo na iveri po tem skalovju!"
To rekši se upre v nastavljeno klado in jo na vso moč telebi čez pečine...
Vendar se v svoji strasti ni oprostil zanjke na kladi. Tako je klada tudi njega potegnila s seboj, ga vlekla po strmini in zdrobila pod svojo težo.
Strast je slepa. —                                                         Zvonimir Masle   .