188
5tj,<Jtf                       Njena smrt.
i|OLo sem še lctal v materincj kočomajki in pod oeetovo kučmo po hiSi in ^'Ui^okolo biše.  vrstili so sc na jMigu najrazIičnejSi berači. pred katerimi iraajo navadno  naši  otroci volik strah.    (,'e scm ga zagledal od daleč na eesti moža s palico in košcm,  ali žcno z brgljo  in  svežnjem,  tekel sem na vso moč v izbo za peč »li pa za tnaterino krilo.  Polagoma pa seni se jih          B
vže privadil   in   naposlcd  scm bil tžc tako drzcn, da srTii večkrat katerema          H
polipal vrcčo za moko ali gorjansko palieo njpgovo.   Najbolj pa se mi je pri-         fl knpila stora /.ena,  ki jo imela jedno   nogo  krajšo kakor drugo.    Pa recimo          f
raje, da je bila šepava, drugaCe bi kilo mislil, da jo imola vžc jedno nogo krajšo od drugfi, kar pomni. Pa ni bilo rps. Ko bi me bi! takrat prašal kak radovednež, kaka je bila ta berafiea, ko so se mi Se gombi rajži trgali na hlačah, dejal bi mu bil, da je biln Bžcna".  ln pri tem tudi že zdaj ostancra.
•----—----""                                       X
V           _____----              J
Sarno to še lahko povem, kolikor nie še ui ostavil sporain, da ju imola bolo-sive laso, ki so se leskotali kakor srebrnjaki v ujenih zaprlih omaricah. Telo pa je imela sključeno ~ to še tudi pomniin — kakov kljuka pri  klju&auici.
Pa kaj bi vam opisaval njenu telo, ki nima ni& sorodnega z njenimi križavei, o katerih so ljudje toliko znali povedati. Vse križora je bilo znano po vsej župniji, da ima ta žonska denar.
Da bi ona prosjačila, doma pa bi jej trohneli novci v starih oraarath? Kdo morc kaj takega verojeti!
Česar so človck mlad nauči, to zna star In mlada se jc naučila naša boračiea z vrečo hoditi po hiSali, zatorej je znala tndi slara šc vedno pobirati svoj ^vsakdaBJi knih". Ko je bila So 6na v tistih letih, kadar cveto rožice na lieib, takrat so vedeli naši Ijudje mnogo povedati o .rokovnjačih". Kako bi ne, saj so jih dosti poznali po osebi in imenu. Vedcli so, kakor sem rckel, kor so poskušali, a povedali pa niso radi; oni so vže znali, kod rfi rokovnjaSkih ušns, ki vse slišijo, in očij, ki rse vidijo, in rok, ki vse fzaniejo. Iu beraCiea paša je bila v tistih  inhuUli letih tudi ^rotomavsarioa".   Malo
m
čudno se sliši, pa res je vea. Mati so nani pravili, da je pokrala v tistih jarih letih toliko kokošij, da ko bi jo vsaka jedeukrat kavsuila oa sodnji dao, — pa kavsnile bi vse najedenkrat —   pa bi ne imelc vsc prostora.
Toraj voste, kaka grošnica je bila za niladih lot. Za toliko grehov pa je treba velike pokore. Vi, ki ste še mladi, vi bi še take pokoro ue mogli opraviti. Zato je trcba leta iu leta. In njoj je dal Bog ]ct dovolj, da se je pokorila. Kmalu bi bil vie rad pri kraji so svojim priporalovanjem, a zdaj rai te le pride na misel, da vam še imena uisem povedal te beraeice našc. I, rokli 80 jej — Nič. To ni lepo, 6e se zmerorn poprašuja, kdo — pa kdo ? Treba je gledati na to, kaj je?  To pa izveste precej, kaj je z njeno smrtjo.
Umrla jc.   To je res.   1'mirala pa jc pol dn<s iu jeduo noč.
Koče svojo ni imela ravno konecm vasi; lažc bi rekli, da jo je imela v sredi vasi. To pa je zopet težku reCi, kdor vi, da so samo tri hiše v tistcj vasi. Malo majhna je, kaj pak, a vzdigne tri druge. Takih dveh bogatinov je ]e malo po svi-tu, še menj pa po kinetih. Koea pa, kder je stauovala naša beračica, slala je ua saincin, a voudur sredi vasi.
Uinirala pa ui doina, kakov bi bila raila. Na kolovozuem poti ob gozilu sta jo nažla dva dečka. Jeden je Sel iz Solc, drugi pa je pobiral klasje po bliŽDJej njivi. Še bolj sključena kakor naradno je čepela na tleh in tpžko vzdihovala kakor sirola, ki j(y nesu mater na |.iokopališ6e. Rnganov Jakoc jo prime za podrami iu poklifcc, da se vzdrami. Torkov Tinček pa jo prime za roki in oba jo dramita in vzdigujota. Naposled se žoiia posadi in izročo žc.ljo, da jo voljna vstati. In res se zravna polagoum po konci. Toda pot. dg nje-. ncga doraa jo dolga malo ae poldrugo uro. Do Koganuvc biše pa jc le dubro fetrt ure.    Toraj k Roganu!
Dcčka sla dobro poznahv staro berarico. I)a-si ju ni vozahi Bog vo kaka vez do uje, vendor sta imcla dobri, sočntni src-i. Kavuala sta z boluieo knkor z materjo.
Njej pa ho je topilo sm; kakor pozni loil na žgočein soIihm. Taka «rca, ki tako uutiju, imajo pac nekaj višega ua sebi.
A bolnica ni mogla stopati. Na tla se jima jo zgrudila. Sloral je jt.>dun po voz doinov.
Odveli so jo k Koganu.
Pri po6i je ležala na belej rjubi. Okolo nje pa se je zbiral Ijud in pro-dajal zijala.
Zaprosila je za dva moža, ki bi pisala opuruko.
Nekatcrim ae jg sineli prizibal ua ustuito pri tc;j prosnji stare berai-ieo, a drugi so odpirali svoja usta in govurili mej st?boj: alia! saj sem vedel, da ima denar!
Pa še mnogo drugega so govorili, kar pa ni da bi govoril.
Prišla sta dva moža in pisala oporoko. Ljudatvo se je izgDJetlo za ta čas iz izbe, da-si uerado, in marsikdo je pritiskal pri oknu dp.l svojih \16es, a 56 ni dalo.  Žcna je imcla slab glas, raoia pn sta sc, tudi na tihem razumcla.
Oporoka jo bila konoana. A zaman. Ljudjo so ugibali in lagali — kar ni ravuo lepa uavada — a zvcdeli niso ničesar, kar bi bili radi.
Tudi po dubovuika so jej poslali še tist vecer. Vesel je biJ obraz njego?, ko je stopil čez jedno uro iz iiiSe.
135
Drugo jiitrrt je zvonilo % vsemi tremi, kakor bi hil Hog ve kdo nmrl. A umrla jfi le beračica. In ko so jo zanesli Lez oseniinStirdoset ur na bla-goslovljeno zemljo pri eoikvi, kak pafreb je to bil! Samu pogrebcev je bilo malo, premalo za tak pngrob. Debelo so gledali Ijudjo, ko se jc precej po pogrrbn potrosilo toliko novcev mej uboge.   Tako delajo bogatini.
In ko se jc ra«nesel čez osom dnij glas o njcnej nporoki, takrat ie le m odpirali Ijudje svoja usta! Takega pa že iu\ kar stoji naša vas!
Tiso6 cprkvi, tiso6 ubogim in tisofi za maše! Lep donar tol Id Boga-I        novim, ki sn jo tako lepo opravili in spravili, tera niti beliea?
Pač! Koganov Jakee je študoval mnogo let n» vovaž bogate beraiice in Torkovi so a>zidali popolnoma novo bižo in Se iraajo denar!
Poglejte, poglojte, kaj je dobro, sočutno sree! Kdo bi si bil mislil? In vender je in ostane resnično, da jo dobro nsmifjeno srce vedno srečno, ee ne tako. pa tako!
Se vru hovete, da bi vam povedal? Ccz in tiez ilovojj jo. ako si le to zadnjc zapomnile!                                                                                         B-c..