KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
121
OD HOSPITALOV, PRISILNIH DELAVNIC DO VZGOJNIH ZAVODOV
Občasna razstava v Slovenskem šolskem muzeju,
odprta hkrati s prvim delom stalne muzejske postavit-
ve aprila 1988, želi pokazati razvoj skrbstva na zapuš-
čeno in zanemarjeno mladino in nosi naslov »Vzgojni
zavodi«. Na tridesetih panojih predstavljeno gradivo
najprej predstavi historičen pogled na obravnavano
temo, pri čemer domač razvoj vpne v široko pred-
stavljene evropske okvire.
Na različno toniranih podlagah je razgrnjenih po
nekaj prefotografiranih dokumentov (posebej iz Ar-
hiva SR Slovenije, Nadškofijskega arhiva v Ljubljani
in Zgodovinskega arhiva Ljubljana), pa tudi načrtov
risb in slik na temo beračenja in skrbi za zanemarjeno
mladino, pri čemer izstopajo podobe mož, ki so vpli-
vali na razvoj tovrstne dejavnosti (španski humanist
Vives, cesar Karel V., predstavnik pietizma Spener,
utemeljitelj sirotišnice v Halleu Francke, pedagog Pe-
stalozzi, ravnatelj sirotišnice Wehrli, pred sto leti
umrli don Bosco, ter ljubljanski mladinski sodnik
Milčinski).
Poleg naglašenih upodobitev teh osebnosti so tako
poudarjeni še nekateri načrti, stavbe različnih zavo-
dov ali njihova notranjščina, poleg glavnega akcenta
na panoju pa dopolnjujejo osnovno misel posamez-
122,
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
nega panoja (ta je kot kratka misel ali podnaslov
opazneje izpisana) še manjše ilustracije pri čemer so
grafike, risbe ali slike številčnejše od prikazov doku-
mentov.
Zgodovinski sprehod, ki se končuje s kar preskopo
obravnavo vzgojnih zavodov na Slovenskem v 18.,
posebej pa v 19. stoletju do leta 1945, zaključujejo
ilustracije Lichtenturna in Marijanišča v Ljubljani,
Rakovnika ter štirih zavodov za zanemarjeno mladi-
no, ki so obstajali na področju dravske banovine: Po-
noviče pri Litiji in Selo pri Ljubljani, Begunje, zavod
v ljubljanski jetnišnici ter vzgajališče v Cernečah pri
Dravogradu.
Drugi del razstave pa prinaša pogled na sedanje
stanje vzgojnih zavodov in na poslednjih 17. panojih
je predstavljena večina od petnajst delujočih vzgojnih
zavodov, ki jih podrobnejše predstavlja katalog. Tu-
di ta del razstave ima svoj naglašen motiv na vsakem
panoju, to so barvne fotografije povečini starodavnih
poslopij, v katerih domujejo zavodi, kar dopolnjuje-
jo črnobeli posnetki utripa življenja v posameznem
vzgojnem zavodu.
V razstavnem katalogu (Vzgojni zavodi, Slovenski
šolski muzej, Ljubljana 1987, 86 str.) sta pripravila
avtorja razstave še študiji, ki predstavljata vzgojne
zavode in zavodsko zaščito v zgodovinskem razvoju
upoštevaje evropski in domač okvir do leta 1945
(Jože Ciperle) in probleme vzgojnih zavodov na Slo-
venskem v povojnem času in njihovo stanje konec le-
ta 1986 (dr. Vinko Skalar). Tema prispevkoma, ki sta
opremljena še s povzetki v angleškem, italijanskem,
madžarskem in nemškem jeziku, sledi še zapis Tatja-
ne Hojan o Tiskarni Jože Moškrič — naslednici nek-
danje Učiteljske tiskarne — ki je katalog natisnila.
Katalog zaključuje še bibliografija del o otroškem
skrbstvu in vzgojnih zavodih, ki sta jo sestavila T.
Hojan in dr. V. Skalar ter obsega dobrih 200 prispev-
kov na to temo od leta 1853 do 1986.
Prispevek J. Ciperla, ki temelji na njegovem član-
ku v Zborniku za zgodovino šolstva in prosvete leta
1980 (Oris razvoja vzgojnih domov na Slovenskem)
prinaša bogat prikaz mladinskega skrbstva v Evropi s
poudarki, ki izstopajo tudi na razstavi. Razvoju za-
vodov in zavodske vzgoje na Slovenskem sledi od sre-
de 19. stoletja s poboljševalnico v sklopu prisilne de-
lavnice v Ljubljani, posebej predstavlja prizadevanja
mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega
ter omenja delovanje Društev za otroško varstvo in
mladinsko skrbstvo, ki so nastajala med leti 1908 in
1910, ko so bila ustanovljena v vseh tridesetih sodnih
okrajih na Kranjskem. (Naj se omeni, da je nekaj
gradiva o idrijskem in logaškem, precej pa ljubljan-
skem društvu še ohranjeno.)
Posamezne monografske raziskave dela lazaristov
(mladinski dom. Lichtenturn, Marjanišče v Ljublja-
ni), salezijancev (vzgojni zavod Rakovnik) ter delo-
vanja četverice vzgojnih zavodov v letih pred zadnjo
vojno pa bodo ob pritegnitvi orisov dejavnosti preko
100 društev, ki so se koncem tridesetih let ukvarjala z
otroško zaščito, lahko omogočile nadrobnejši prikaz J
problematike, ki jo omenjeni prispevek oriše v skladu i
s sedanjim stanjem tovrstnih raziskav.
V svojem prispevku seje dr. V. Skalar lotil najprej
pojma vzgojnega zavoda, ki izhaja iz dveh osnov —
karitativne in represivne, nato je prikazal kronološko
nastajanje vzgojnih domov v Sloveniji po osvobodit- ;
vi, pri čemer so v prvih letih po vojni dajali zavetje ;
zlasti vojnim sirotam. Tako našteva z glavnimi podat-
ki trinajst vzgojnih zavodov od katerih je bilo pet že
ukinjenih, omenja novonastale, zatem pa predstavi
stanje koncu leta 1986 v petnajstih delujočih vzgojnih
zavodih. i
Tako so predstavljeni zavodi za šoloobvezne otro- j
ke in mladostnike (Planina pri Rakeku, Preddvor, \
Smlednik, Veržej), zavodi za mladostnike v času šo-
lanja (Višnja gora, Logatec s stanovanjsko skupino v
Ljubljani, Slivnica pri Mariboru), prehodni mladins-
ki dom (Ljubljana), prevzgojni dom (Radeče), ka-
zensko popravni dom (Celje), mladinska domova
(Ljubljana, Fram) in mladinska sprejemališča (Ljub- :
Ijana, Maribor).
Zatem pa je avtor razgrnil probleme vzgojnih zavo-
dov v povojnem času, ko so imeli v prvih letih najprej
vlogo azilov. Posebej opozarja na lokacije zavodov
(te so praviloma izven večjih naselij v starih zgrad-
bah, povečini v graščinah), kadrovske probleme z
vzgojitelji in na kapacitete (te v zadnjih 15 letih niso v
celoti zasedene) in financiranje (ki temelji na številu
gojencev). Na koncu pa obravnava še teoretične kon-
cepcije dela v vzgojnih zavodih in pred prenovo zavo- j
dov zagovarja načela integriranosti, regionalnosti, !
bližine večjim centrom in majhnosti, za uresničitev
tega pa omenja potrebo po »nekaj premikov v glavah
in odstopanj od tradicionalnih rešitev«.
Čeravno je prisotna dvojnost pristopa — pri čemer
je enemu avtorju bližji zgodovinski prikaz, drugi pa
poudarja sedanje stanje — to ne moti, pač pa pogre-
šamo vsaj grobo začrtan razvoj posameznega zavoda
v letih po osvoboditvi, kar bi današnji prikaz zavodov
postavilo v trdnejši razvojni okvir.
Katalog razstave, študijsko pripravljen že v letu j
1987, je zasnovan kot predstavitev problematike, •
manj pa kot tolmačenje vsebine posameznih panojev,
pri čemer je manj opazno nekoliko drugačno zapo-
redje posameznih tem v katalogu kot na razstavi, ka-
kor pogrešamo opozorila na vire ilustracij oz. po-
drobnejša pojasnila o avtorstvu in nahajališču grafi- ;
ke, risbe aH slike. Takšna pojasnila so ob predstavlje- j
nem arhivskem gradivu povsem korektna. Seznam in-
stitucij, ki so omogočila preshkavo gradiva in v kate- j
rem poleg domačih ne manjka tudi tujih bibliotek in j
arhivov od Dunaja, Miinchna, Frankfurta, do Darm- i
stadta in Stutgarta, priča o zavzetem iskanju gradiva j
in težnji, da se slovenski razvoj postavi v evropski ok- j
vir, pa tudi pokaže na stanje tega dela mladinskega
skrbstva danes. Razstavi in katalogu je uspelo oboje.
i
Branko Šuštar