Po dolgotrajni in mučni bolezni je rešila mnogo prerana smrt trpljenja zadnjo nedeljo g. Evalda V r a č k o , duhovnega svetnika in dolgoletnegs g. župnika v Št. IIju v Slov. goricah. Iz delovanja in življenja rajnega Blagopokojni g. svetnik je bil zadnja desetletja ena najbolj znanih duhovniških osebnosti v naši škofiji. Mlad je dobil danes obmejni Št. Ilj, v katerega se je zaganjalo predvojno nemštvo in nemškutarstvo z vsemi silami, da si ga podjarmi kot najvažnejšo slovensko trdnjavo v Slov. goricah. Vraekovo delo je bilo, da si je znal v tesni zvezi z že rajnim šentiljskim Thalerjetn zbrati krog sebe šentiljske in sosednje borce, s katerimi je zaustavil in odbil val vedno bolj napredujočega ponemčevanja. Njegovo delo so bile zmagovite občinske volitve v Št. Hju, v katere je upirala oči Slovenija in Nemci iz vse Avstrije. Pod Vračkom je bil pozidan »Slovenski dom« v Št. Hju in organizirana razna narodno-obrambna društva, katera so bila zgled narodnega in obrambnega dela po vseh Slovenskih goricah. Pokojni je bil od svojega pojava v Šent Iliu trn v peti ponemčevalcem in je moral med vojno okušati trpljenje v graških ječah. Po prevratu je bfl šentiljski g. svetnik oni, katerega so klicali rajni general Maister, dr. Verstovšek in druge odlične osebe kot najbolj preizkušenega narodnega delavca in borca na govorniški oder v Maribor in še na druge bolj znamenite točke, kjer je znal s svojo ognjevito besedo užgati srca množic za mlado Jugoslavijo. O narodno-obrambnem delu, katerega je dovršil neustrašeni g. Vračko, se bodo pisale še Imjige. Pokojni je bil z vsemi močmi na delu v duhovniški službi. On je ustanovitelj šentiljske dekliške in fantovske Marijine družbe ter Apostolstva mož. G. župnik Vračko je prvi naročil po prevratu nove zvonove za šentiljsko cerkev, katero je popobioma prenovil na znotraj in zunaj in ji dal najbolj prikupno lice. Versko življenje v svoji župniji ni samo organiziral, ampak ga je tudi utrdil tako, da je Št. Ilj v tem oziru v Slov. goricah blesteči zgled drugim faram. Ker je bil g. svetnik visoko naobražen, je rad prijel za pero in porabljal pičlo odmerjeni prosti čas za to, da je veliko pisal pred in po vojni za slovenske dnevnike, tednike, v nabožne liste ter v leposlovna in znanstvena glasila. Kljub nežni naravi je bii živahen, izredno gostoljuben, vesel ter eden najboljših naših govornikov. Ljubile in navduševale so se zanj ne samo Slovenske gorice, ampak slovenska mesta in trgi, katere je užigal s svojo ognjevito besedo za mater Slo- venijo. Ljubili, spoštovali ter cenili so ga njegovi duhovni tovariši, voditelji slovenskega naroda in vsi borci za pravice teptanega slovenskega naroda. Življenjski podatki Gospod Evald je bil rojen 16. septembra 1878 iz zgledne učtfel^ske družine pri Sv. Lenartu nad Laškim. Po izborno končani gimnaziji in bogoslovju je bil posvečen leta 1901. Kaplan je bil samo štiri leta na Vranskem in v Jarenini, od koder je prišel že 1. maja 1909 v Št. Ilj, kjer je ostal do svoje smrti. Za veliko narodno delo ga je odlikoval kralj z redom sv. Save IV. razreda, škof ga je pa imenoval kot delavnega ter vzornega duhovnika za svetnika. # Z gospodom Evaldom je legel v grob naše obme-^e zemlje eden od zadnjih še živečih, najbolj delavnih, zaslužnih in za pravice slovenskega naroda trpečih neustrašenih borcev. Njegove nevenljive zasluge bo znal slovenski narod ceniti in bo ohranil tega velikega Slovenca v trajao hvaležnem in najlepšem spominu! Dolgoletnemu obmejnemu branitelju in budnemu euvarju naše severne meje bodi Vsemogočni veeni plačnik — žalujočim preostalim naše iskreno sožalje!