,,Ali je slovenska literatura res krivična učiteljstvu?44 V 10. številki »Jutra« je anonimen (pisec pod tem naslovom reagiral na moj 61anelk »Učitelj v slovenski literaturi«. Z obema člans bma se je javno sprožitlo vjprašanje, ki nas zadeva ne le kot stan, ampalk še bolj kot vzgo* jiitelje. Zato naj ikot odgovor na »Jutrov« čla* nek dostavim še nekaj misli, uvodoma pa pru pombo o tonu ki metodah v poleimik?. Ne spuščam se rad v polemiko z osebo, ki se poslužuje nezdrave, destrulktivne meto* de in žaljivega tona, kar lahko opazujemo v zadnjih letih neredko tudi pri drugih. »Zares dokuman>t časa in ljudj!« Ako danes zadeneš z reisnico v živo, ne sledi temu priznanje iti korektura, ampak osebni napad po pravilu: če ne moreš ovreči nasprotnikovih trdiitev, loipni po osdbi in jo osmeši; vzemi iz nasprot; nilkovih izvajanj iprimerne odlorake in jih tol= mači svojevoljno, kar je iprav lahko, ako niso več v prvotni zvezi. Raziboritega čitatelja, ki jposiluša oba zvona, tako zavijanje pač ne mo< re premotiti, lahko pa zbega onega, ki je enos stranSko poučen. Da so izpadi označene kakovosti tudi ibrez podpisa, je umevno. Res je, da gre pri! vsaki dostojni polemiki le za stvar in bi vdlika ve« čina dopisnikov ostala raje nepoznana, ali ve= Ija kot častna zadeva, da odkrito zagovarjamo svoje misli in se ne skrivamo za urednikovim hrbtom. Toda sedaj !k vsebini članlka. Avtor vidi v »Tovariševcm« uvodmilku »razkrinlkan na« pad na napredno knjižno družbo«. Čudna lo^ gika! Treba bo pač? da prične razlikovati posled^co od vzroka, obrambo od napada. A'ko nastopajo" v pripovedni literaturi daljšega razdobja učiteilji skoa-o izključno kot predsta* vitelji slabih značajev, bi moral biti pač sleip, kdor >b> v tem ne videl »animoznosti«, pa najsi so storili to avtorji hote ali nehote. Da bi se dosledrao godilo v literaturi tudi drugim sta= novom tako kakor nam, ne drži in bi to tudi ne bilo nikako opravičilo. Učiiteljevemu vzgoj* nemu delu med ljudstvom je ugled neobhodno potreben predpogoj. Ne pričakujemo pa od gg. pisatdjev, da bi ga nam oni pridobili, ali tudi ne pustimo, da bi ga izpodkopavali. Iz vsega članlka, iki le še bolj potrjuje moje tr= ditve, diha ogorčenje nad tem, da se upa uču telj ugovarjati čudnemu vzgojnemu deitu nekaterih pisateljev med našim Ijudstvom. Glede razlikovanja tipa od karakterja, glede »abecede literarne vede« pa_ učitelji naj; birž ne bomo hodili po instrukcije k oselbi, ki smatra knjige a la »Olga« za primeme, da gredo med ljudstvo. Sicer pa tudi ni naša na* loga, da bi polemizirali o bistvu umetnosti in oceinjevali iknjige s tega viidika. To radevolje prepuščamo literarnim kritikom in avtorju »Jutrovega« članlka. Nam gire za druga vpra= šanja, ki bi jih pa moral uipoštevati tudi vsak resničen piisafelj, nam gre za kulturno vzgoj* ni pomen umetnosti, za vpliv na ljudstvo. Priprost Slovek ne loči karakterja od tipa, ampak ga vedruo posploši na ves stan. Zato je vseeno, če vzame pisatelj Olgo, Manico in Magdo kot karakter ali kot tip. O sakrosanktnosti pa bi biilo odveč iz= gubljati besede, ker je bil g. pisec gotovo sko^ ro edini, ki je razumel moj članek kot za= htevo po nedotakljivosti. Isto je tudi s pozis vom na bojlkot Vodnikove družbe. Ali je danes res tafco, da ne šlkoduje družbi tisti, ki napake dela, ampak oni, ki na te napake opo« zarja in ji želi ne samo kvantitativnega, mar« več tudi kvalitativnega napredka? Ne vem, kako bi imeiioval taiko pojmovanje: naivnost? neorientiranost? neodgovomost? Pri naši obrambi končno tudi ne gre za »naprednost« ali katerikoli sve^ovni nazor. Svoj ugled ie svoje delo smo dolžni braniti proti vsakomur. V tem članku sem se mimogrede dotak= nil tudi problema kulturno-vzgojnega dela med narodom s pomočjo poljudne literature. To vprašanje postaja prav pereče in se bo moralo razčistiti prav tako kakor nujni pro= b!lem me samo učiteljske, ampak splošne iz^ obrazbe bodoče inteligence z vidika notra* njega dozorevanja in srčne kulture. Fr. Haberman.