»SLOVANSKA KNJIŽNICA«.
Snopič 3. - V Gorici, 4. novembra 1893.* Cena 12 kr.
SLUČAJNO
(Iz (verskih sporočil).
Ruski spisal P. N. Polevoj. Poslovenil J. J. Kogej.
--------
AMERIK AN CI.
Pripovedka I. I. Jasinskega (Maksima Bilinskega). Poslovenil V. K. Jtatimir.
<e>
Tiska in zalaga ,,Goriška tiskarna14 A. Gabršček v Gorici, Gosposka ulica štev. 9.
i/m-i tfioooj rt 2


I.
Tverski knez Jaroslav Jaroslavič, rodni brat kneza Aleksandra Nevskega, bil je prekrasen mladenič. Kar z vsem se ti je prikupil: bil je visoke rasti, vitke postave, širokih pleč. Lica bila so mu bela kot mleko, rdeča kot kri; oči — velike, temno-modre, nad njimi pa goste obrvi, združene, zlivajoče se v temen oblaček. Nad visokim čelom vili so se mu temno-kostanjevi lasje, mehki kakor svila, kodrajoči se sami...
Na svojem knežjem dvoru sede ti časih na čilega konja, podpre se z rokama, dene po strani svojo čepico s peresi ter ogrne krzno iz zlatopre-tkane svile — kar vse spremstvo, starejše in mlajše, se ga veseli. .. Ko pa gre iz knežjega dvora po mestnih ulicah — gledajo ga Tverčani in kar ne morejo se ga nagledati; mlade žene vsa okenca v sobah odpirajo, a krasne deklice vse plote ohlom-ljajo — gledaje na prekrasnega kneza... Rada, prisrčno rada ostavila bi vsaka zanj očeta in mater,
rada bi razplela krasne temne lase, privezala svoj razpletek k njegovemu zlatemu stremenu!
„Čas je, da bi se oženil naš knez!” pomenkujejo se stari Tverčani, sedeči brez dela. — »Minilo mu je že dvajset' let, a še doslej si ni spletel toplega gnjezdeea!” »Čemu bi si pletel gnjezdo, ko leta po zraku kakor bistri sokol, davi bele labudiče in se mu ne gabi siva račica!. ... He, he !“
»Baš kakor sokol! Povsod dobiva svoj plen... Zato je pa tudi samec in se ne ženi!”
»Kaj bi se pa ženil, ko živi tako presrečno življenje: z veselice gre na veselico, z lova na i-grišče, z igrišča na vitežko zabavo, a zabavo zopet končuje s pirovanjem”.
Gledajo na kneza tudi stari svetniki, oni, kateri vladajo zanj, kateri mislijo mesto njega, dočim lepi knez se le razveseljuje, nikake skrbi, nikake nezgode ne vidi nad seboj.
In pomenkujejo se knezovi svetniki, stari bojarji*), ter gladijo si goste in dolge sive brade: »Naj se utrudi mladi konj, naj se umiri; naj se uleže mlado pivo. Tudi nanj pride vrsta!”
»Gotovo! Dveh mladostij ne doživiš — utrudiš se in obsediš”.
»Mladina trati junaško moč, kakor nebrojni denar: ko jo potrati, postane popustljivejša....“
In vladajo oni za kneza, varujejo ga vsakorš-nega zla, dočim se on sprehaja, razveseljuje —
*) b oj a rj i-plemiči.
strelja bele labudiče in ne gabi se mu niti siva račica.
*
* *
Nakrat raznesla se je po knežjem dvoru čudna vest... Pripovedovali so, da se je vrnil učeraj knez Jaroslav Jaroslavič z lova za Volgo s svojimi plemiči, temnejši nego črna noč. Ko se je povrnil, šel je v počivalnico, nikogar ni pogledal, z nikomur ni zinil besedice. Zmuznil se je k njemu ljubljeni Tiun in sporočil mu, da je večerja na mizi, a knez ga je tako ostfašil, da je ta jedva našel duri.....
*Kaj se je pa zgodilo? Je-li ga kdo začaral? Za Boga!"
„Je-li stopil v gozdu slučajno na kak slab sled?" šepetali so si vsi v knežjih hramih.
Svetniki jamejo izpraševati knežje plemiče, kaj se je prigodilo knezu na lovu, — a plemiči molče, tuje, ničesar baje ne vedo. Jamejo izpraševati pisarje, sokolarje, konjarje — ničesar ne mogo izvedeti. Vsi so govorili jednako: šel je knez na lov prav vesel, norčeval se je z vsemi in pesmice pel; dva dni razveseljeval se je z lovom in oddaljil se kakih štirideset vrst po gozdu od Tvera, skoro do sela Jedimonovo.
wIn tu-le tik gozda v prelesju", pripovedoval je bojarjem star pisar, — „šel je knez k studencu,
da bi se oddahnil.... Kaj je pa tam bilo ž njim — tega ne ve nikdo“.
„Kje pa ste bili vi drugi? Kam ste zableli?
„Vsi smo bili oddaljeni od njega za streljaj iz loka... In nakrat gledamo: on prihaja iz pre-lesja temnejši od noči, trobi v rog, zbira vse lovce in — hajdi v Tver, ne da bi s kom besedice spregovoril.. ..“
In hodijo knežji svetniki s pripognjeno glavo, hodijo in gladijo si brade, razne reči si domišlju-jejo — sedaj tuhtajo to, sedaj presojujejo ono, a še vedno ne morejo priti do resnice.
Med tem časom pa leži knez Jaroslav Jaro-slavič v počivalnici na svoji zrezljani postelji, na-slonivši se z lahtom na pernato vzglavje, zbira s prsti svoje temnokostanjeve kodre in vedno skuša domišljevati se tega, kar se je zgodilo ž njim v prelesji pred dvema dnevoma.
V njegovi domišljiji, sredi samote in tišine umolklih knežjih hramov, vzbuja se v nekaki čarobni megli čudovita prikazen, a noče mu izginiti iz spomina, temveč vabi in vabi ga v skrivnostno goščavo senčnatega gozda.
11.
Kaj se je pa zgodilo s knezom? — Utrujen vsled dolgega lova, stopil je s konja, ostavil svoje
plemiče in pse ter napravil se k studencu v pre-lesju pod selom Jedimonovo. Ta studenec poznal je že zdavna in večkrat se je oddahnil tjekaj ob času lova. Studenec je šiunljal in penil se v bistrem valu izpod votline stoletnega hrasta, kateri je nad studencem že davno razdrobila burja. Z mahom obrasli stari trg bil je ves pokrit s tenko smaragdno mrežo praprotja, ki je raslo krog studenca, na vodo je pa razprostirala stara, košata jerebika svoje tenke, gibke veje, obtežene s svetlo-rdečimi grozdi. Knez je tukaj rad počival in poslušal žuborenje vode, šumljanje listja nad studencem ter neprestano petje gozdnih ptic, katere so v celih tropah gnjezdile v gostih vejah kodraste jerebike.
Časih je prihajal knez sem, legal na zeleni mah in sladko dremal v skrivnostnem šumljanju gozda, kateremu so se pridruževali lepi glasovi gozdnih pevcev. A takrat pohitel je k studencu, da bi si ugasil žejo, ki ga je mučila, da bi si ohladil razpaljeno grlo.
Prišedši k studencu je knez naglo pokleknil, prejel se za koreniko, katero je položila nad studencem neka skrbna roka, in željno začel piti. Na-krat pa nekaj hrustne nad njegovo glavo, in vejica jerebike s sočnim šopkom jagod pade k njegovim nogam : knez vzdigne glavo — in ostrmi. . . .
Na debeli veji jerebike, skoro tik njenega debla, stala je vitka, visoka, mlada deklica. Knezu
se je zdelo, da nikdar, ne v domišljiji, ne v sanjah, ni videl take krasotice. . .
A ona bila je v zadregi in vznemirjena ter plašno ozirala se, kakor preplašena ptica; videti je bilo, da ne ve, kam bi ušla, kam bi se skrila pred gorečim, strastnim in drznim možkim pogledom.
„Kdo si ti krasotica?" uprašal jo je knez in ustal. — „Kako si pa prišla sem na drevo?"
„Tebe sem se zbala, in zato sem splezala na jerebiko", odgovorila je krotko in prosto deklica.
,,Zakaj si se me zbala? Čaj, jaz nisem gozdna zverina, ni razbojnik, ni nekrščeni Tatar".
„Vem, da si ti knežji bojar: po zlatem o-plečju vidim. . .“
„Ako pa veš, da sem bojar,* čemu se me bojiš, krasna devica?"
Deklica je molčala in še vedno plašno, kakor prej, ozirala se iz strani v stran.
„Pojdi, pojdi sem, krasotica!" začel je prositi
knez. — Sedi tu k meni pri studenčku............se
kaj pomeniva".
„Ne pojdem, dokler ne greš od tukaj!" odgovorila je deklica rezko.
„A! glejte no, kako si ti ošabna!" dejal je nevoljno knez. —' rMisliš li, da nisem videl še nobene lepše od tebe? . . . da nisem ukrotil nobene ošabnejše?"
„Ako si dober človek, pojdi od tukaj, pusti me k očetu in materi".
»Jaz pojdem in tudi tebe pustim, krasotica; a prej te še objamem in poljubim!" rekel je smeje se knez.
„Ne bo nič brez mojega dovoljenja !“ odgovorila je ponosno deklica.
»Kako?! Ne bo nič P!"
„Jaz le onega poljubim, ki me vzame".
»l^red njim pa jaz!" vskliknil je knez; — »meni ne uideš!"
In migom skočil je knez Jaroslav Jaroslavič na hrastov trš, od tu prestopil na debelo vejo je-rebike, prijel se za deblo — in splezal više... Še korak, še trenutek... Toda deklica je prestrašeno kriknila, mahnila z rokami in strmoglavila se z drevesa. Knez je zatrepetal po vsem telesu in krepko zagrabil se za vejo, da ne bi padel.
Krasotica je hipoma izginila v gostem zelenju gozdne praproti in lopuha, potem naglo vzdignila se in hitro, kakor srna, začela bežati po znani jej gozdni stezici.
Še predno se je knez zavedel, skrila se je ona v zeleni goščavi. Knez se je začudil, bil je v zadregi in nevoljen, ker mu je izpodletelo, nagu-bančil čelo in počasi splezal z drevesa k studencu.
Njegovi domišljiji predstavilo se je še jeden-krat v vsem blesku obličje ponosne krasotice, ka-
tera mu je od tam, s svoje zelene višave, tako drzno govorila:
»Jaz le onega poljubim, ki me vzame. .
Tn knez, ves zmešan in potrt vsled sestanka, povrnil se je iz prelesja v gozdno goščavo, zatrobil v rog. zbral okolo sebe svoje lovce, plemiče in sluge ter povrnil se v Tver, ne da bi s kom spregovoril besedice, ne da bi komu izdal svojo skrivnost.
111.
Tretjega dne po tem sestanku rano zjutraj obvestili so kneza, da so prišli k njemu v Tver poslanci iz Novgoroda in bi radi videli ,njega svitlost".
„Kaj pa hočejo ?“ uprašal je nevoljno knez in ustal s sedeža. — „Jaz nimam časa, poslušati jih; v gozdu pod mestom imam lov".
»Poslanci prihajajo k tebi z nekim važnim poročilom, knežji vladar!“ pripomnil je spoštljivo Jaroslavu Jaroslaviču sivolasi bojar, kateri mu je poročal o poslancih.
»S kakim poročilom ‘č Naj počakajo, da se povrnem z lova. Saj to pač medved ni — v gozd ne ubeži".
»Torej ti ni možno, gospod knez, govoriti z novgorodskimi poslanci ?" pripomnil je z dostojnostjo stari svetnik.
— 11 —
„Nu, kaj naj pa govorim ž njimi ? Saj imajo svojega kneza, — mojega brata Aleksandra Jaro-slaviča. . . K njemu naj bi šli s svojo zadevo! Ako jih je pa on poslal k meni, naj si zapomnijo, da jih nočem poslušati!“
„Tvoj rodni brat, pravoverni knez Aleksander Jaroslavič, izvolil je pred tednom oditi iz Novgoroda v svojo kneževino in se ne povrne več. . .
„A. ... Kaj pa to?' vzkliknil je Jaroslav .Jaroslavič in bistro skočil z mesta. — „Odšel je — rad ali nerad ?....“
„Z narodno skupščino se ni razumel.. . .“
»Tako. . . . kaj pa hote od mene • “ uprašal je knez vznemirjeno.
važnim poročilom prišli so k tebi, knežji vladar!“ rekel je stari bojar s posebnim naglasom.
»Nu, kaj hočem. . . Treba jih sprejeti; pojdi in reci, da naj pridejo k meni v sprejemnico!“ odgovoril je knez premišljevaje, kaj pač hote od njega novgorodski poslanci.
*
* *
Knez se je naglo napravil in šel v predvež-je, kjer ga je že čakalo njegovo starejše spremstvo, sedeče ob steni na klopeh, po straneh rezljanega pokritega krilca, katero je vedlo v sprejemnico naravnost iz knežjega dvora. Knez je pozdravil spremstvo, ki se dvignilo njemu naproti,
in jedva je sedel na svoj stolec, pokrit s pisano preprogo, zakriče na stopnicah krilca stoječi plemiči :
,Poslanci gredo !.. . Prišli so.... S konj stopajo" !
In res, počasi in težko stopaje korakata proti krilcu dva starčka:	-Josip, opat novgorodskega
Antonjevega samostana, in stopni posadnik*) Oleksa Martkinič. Vštric gredo, spoštljivo držeč ju za roko, starosta, za njimi imenitni kupci, bogati gosti, nov-gorodska mladina in posadnikovi sluge s častnimi darovi na rezljanih krožnikih, pokritih z vezlja-nimi prti.
Knez je ustal s svojega sedeža, šel poslancem naproti in sprejel blagoslov opata Josipa, kateri mu je laskavo rekel:
„Od gospoda našega, vladike novgorodskega, in od doma sv. Sofije — blagoslov in pozdrav tebi, knez Jaroslav Jaroslavič" !
Predenj je stopil potem stari Oleksa Mort-
kinič :
„Imenom posadnika Mihajla, tisočnika Kon-drata, vseh starejših in mlajših mož — vsega Novgoroda Velikega klanjam se ti, o knez, do vlažne zemlje" ! dejal je svečano Oleksa in poklonil se do tal knezu Jaroslavu Za Olekso poklonili so se tudi vsi spremljevalci.
*) Najvišji voditelj staroruske narodne skupščine.
r
Knez odgovoril je na pozdrav s poklonom,
rekši:
„Veseli me, gospoda Novgorodci, da vas vidim v Tveru, v svojem knežjem dvorcu. Ste li vsi zdravi pri mojem sosedu, Novgorodu Velikem"?
„Pod pokroviteljstvom sv. Sofije in vsled molitev novgorodskih čudodelnikov je vse zdravo v Novgorodu Velikem", odgovarja spoštljivo opat Josip.
»Je li pa vse po starem pri mojem sosedu Novgorodu Velikem" ? uprašal je knez Jaroslav. — »Ni li kakega prepira s sosedi, ni li boja z ljutimi sovražniki" ?
»Bog nas ljubi, gospod knez ! V miru smo sedaj tudi s Švedi, z Lit"o, z beloskimi Čudi in prekanjenimi Nemci. A v Novgorodu ni vse po starem, ni vse po prejšnjem.... Zato smo pa tudi prišli poklonit se tebi, o knez", — odgovoril je lokavim smehljajem Oleksa.
Zakaj se mi klanjate, gospoda Novgorodci ? Rad bi vedel — povejte" !
»Veliki Novgorod se ti klanja in te prosi, da bi mu bil knez. Pridi k nam uredovat, vladat in sodit nas, kakor se je godilo od dedov in očetov — tvojih in naših"....
„Kako to, gospoda Novgorodci! rekel je knez Jaroslav. — Saj vlada pri vas moj rodni brat Aleksander Jaroslavič, a vi hočete mene za kneza? Že doslej nisem živel z bratom v prijateljstvu, a
14
vi ga hočete z menoj še bolj spreti ? Kdor ima 'živo ženo, se ne ženi, kdor ima živega kneza, ga ne išče !“
„Prav bi imel, knežji vladar, aico bi hotel še knežiti tvoj brat, pravoverni knez Aleksander Ja-roslavič.... A baš v tem je naše zlo, da je malone pred dvema tednoma šel iz Novgoroda v svojo kneževino".
„A, tako ? Tedaj pa moj brat ni dolgo ostal v Novgorodu. Se li morda ni razumel z narodno skupščino" ?
»Ne, ni se razumel, knežji vladar, a Bog ve, da brez naše krivde... Nasiljno začel je taboriti svoje može v naših krajih in jemati nam našo zemljo"....
„Tako, kaj pa hočete ? Poživljate tudi mene k sebi za kneza samo za nekoliko časa, kaj ? Ako se ravsate s svojim knezom za vsako ped zemlje — kdo pojde potem k vam za kneza" ? rekel je ognjevito knez Jaroslav.
»Saj tebe, gospod knez, kličemo k sebi temeljem pogodbe; a v tej pogodbi se glasi, da »vladaj Novgorod po starodavni navadi", in na to prisežeš vsemu Novgorodu. Ako te pogodbe ne rušiš, ubogali te bodemo radi do smrti: tako tebe, kakor kneginjo in otroke tvoje"....
»Da, v besedah ste vsi dobri! Vas naj bi poslušal!... Lehko vam je govoriti o mojej kneginji in mojih otrocih, kojih nimam" !...
15 —
„Yedi, gospodar knez, prišel ni še čas volje božje, a ti naj bi dolgo iskal ženo?* rekel je Olek-sa lokavim nasmehom in pogladil si gosto, dolgo brado. — „Ako je ne najdeš po svojem srcu sredi tverskih krasotic, poišči jo pri nas med novgorod-skimi.... To bi bilo veselje ! Ali je na svetu taka krasotica, katera bi se ustavljala tebi* ?
Nakrat zmračilo se je knezu čelo pri teh besedah, kakor da se je domislil nekaj hudega... Kot črn oblaček raztegnile so se nad njegovimi krasnimi očmi goste obrvi. Kot blisk švignil je v njegovo glavo spomin na sestanek v gozdu nad studencem. A potegnil se je z roko po čelu, hoteč ločili se od neločljive misli, in obrnivši se k Oleksi, je rekel:
„Nu, ako že hočete, da vam knežim mesto mojega brata Aleksandra Jaroslaviča — mi pa či-tajte dogodbo, katero ste prinesli od skupščine, da izvemo jaz in moje spremstvo, na kaj naj prisežem Novgorodu Velikemu*.
Obrnivši se k starostam, vzel je Oleksa iž njih rok usnjevo torbo in iž nje pismo, sprejel blagoslov od opata Antonjevega samostana, odprl pismo in začel čitati glasno in jasno, da je slišalo vse knežje spremstvo in razumel mladi knez.
IV.
Ko je prišel knez Jaroslav Jaroslavič zvečer istega dne po gostijah, s katerimi je počastil nov-
gorodske poslance, v počival nico, spomnil se je svojega ljubljenega plemiča Gregorija in velel poslati po-nj. Gregorij bil je knezov sovrstnik in iz mlada tovariš vsem njegovim igram, zabavam in norčijam. Kar ločiti se ni mogel knez od Gregorija, zato se je čudil, skoro ustrašil, ko ga ni videl tri, štiri dni v svojih hramih. Bil je oduševljen za Gregorija, a s tem je vzbujal nevoljo in nevoš-ljivost v vsem svojem mlajšem spremstvu.
„Kako je zlezel ta pohlevnež knezu v srce"? pogovarjali so se nevoljno knežji plemiči, — „On ni za knežjo službo, ampak za samostan" !
„Kaj bi govoril! Ne pomaga nič — ta Gregorij je, kakor kaka lepa deklica. Na veselicah ne pije, na zabave ne hodi, žensk se ogiblje — a knezu je vendar-le ljub".
„Značaja je takega, kakor kaka deklica", — govorili so na to drugi, bolj nespritranski, — ,,a vendar je dober tovariš. Ni v boju, ni na lovu ne zapusti kneza. Kdo je prvi zasadil lovsko sulico v medvedova rebra, ko je vrgel lani kneza pod-se?... Kdo je ščitil kneza s svojimi prsi, ko se je spravil na-nj v bitvi pod Toržkom litovski vitez ? . . .
Kako bi ga ne ljubil, kako bi mu ne bil naklonjen knez Jaroslav" ?
In res ljubi svojega dragega plemiča! Njemu ne skriva ničesar... Nedavno ob svojem godu slekel je Jaroslav Jaroslavič pred vsem spremstvom
krzno iz dragocene carigrajske tkanine in dal je Gregorju... A ni še minil teden po tem — in obesil mu je zlato verižico na vrat. Da Gregorij le poprosi — delil bi knez vse ž njim ; da je on le količkaj pohlepnejši, — ne bilo bi žal knezu, ako mu podari vse svoje premoženje !
Kam si bil izginil, Gregorij ? uprašal je knez Jaroslav svojega ljubimca, ko je prišel zvečer k njemu v počivalnico. — Glej. že četrti dan je, ko te ne vidim ne v hramih, ne na lovih" !
„Zašel sem bil. knežji vladar", odgovoril je Gregorij prijaznim smehljajem. — „Saj si mi sam dovolil, da sem šel zaročit se k nevesti" ?
„K nevesti" ? uprašal je knez Jaroslav, kakor da se je domislil nekaj pozabljenega. — »Da, da! Se li pripravljaš na ženitev ? Cisto sem bil pozabil, pozabil! Razmišljon sem bil: hotel sem na lov, pa so prišli ti poslanci.... prosit me za kneza... mesto brata Aleksandra"....
»Slišal sem, knežji vladar! Velika čast ! Ni zaman, da so prišli k tebi in niso šli iskat drugega kneza. Saj vedo, na koga se jim je opreti: videli so. kako si premagal Litvo... Vendar... jaz bi se tega ne veselil"....
»Kak 6 ? Zakaj? Tebe to ne veseli"? uprašal je nemirno knez Jaroslav in radovedno pogledal Gregorija.
»Oprosi, knežji vladar, da ti jaz, tvoj verni sluga, odkritosrčno govorim... Ne radujem se, ker
z novgorodskimi svetniki ni lehko vladati niti naj-starejšemu knezu od tebe A ti si mlad, ognjevit in.... in neoženjen" !
»Nu. Gregorček, zakaj si mi pa tu omenil o ženi“ ? rekel je knez Jaroslav z nekako nevoljo.
»Dobra žena moža ohrani in brani. Za dobro ženo je kakor za kamnito steno. Ona varuje in ščiti moža vsakoršnega zla ! Brez take žene. brez toplega gnezda svojega — ne reši se ni knez, ni bojar; a ti tem manj, gospod knez“...
„Nu, pa zopet! Vedno me zbadaš s tem!... Kje naj jo pa dobim: dobro ženo! Sam veš, koliko tujih žensk se mi je obešalo na vrat" !
»Vendar, jaz še vedno praviru, da brez žene — in to brez ljubljene žene — ti ne kaže iti v Novgorod! Tu li ne dajo miru, — a tam. kaj bode ? Tam je ženska svobodna, krasotic je brezštevilno ! Tam vodijo ženske časih vso narodno skupščino — in marsikaterega kneza so že strmoglavile" !...
Nu, kje naj pa dobim ženo? Razsodi sam Veš kaj, laže je govoriti, nego poiskati triko Ženo! Od tukajšnjih bi............"
Knez hotel je reči: »bi se ne oženil z no-bedno"! a zopet se je spomnil svojega sestanka s krasotico v gozdu — in ugriznil se v ustnice. . . Potem je pristavil:
»Nu, kaj bi pa premišljevali o tem! Oleksa je prav rekel danes: vedi, prišel ni še čas volje
božje! Vedi, tako bo tudi!. . . Sedi sem in povej, katero poročiš pa ti? Kje si jo dobil — svojo ženko"?
„Ne ženim se, knežji vladar, ni s knežjo, ni z bojarsko hčerjo, temveč s priprosto deklico — s hčerjo cerkovnika. . .„
„Tukajšnega, v Tveri? Zdi se mi, da tu poznam vse deklice in mladenke od kraja. . . “
„Ne, ni v Tveri, ampak v selu Jedimonovo. Tam je cerkovnik Afanasij in njegovo hčer zovejo — Ksenijo. „ .“
„V Jedimonovem" ? uprašal je knez nekoliko vznemirjen. — „Kaj pa? Je li lepa tvoja nevesta? Ako je tebi podobna, je gotovo krasotica"?
„Da govorim istino, malo takih krasotic sem videl, kakor je moja nevesta"! odgovoril je Gregorij posebno živahno.
„Toda. . . ona pač ni jedina krasotica tam. . . v Jedimonovem" ? poprašal je knez. — „Saj so vendar tudi druge"?
„Morda so. Selo je veliko. A Kseniji jednaka se tam ne dohi"! vzkliknil je goreče Gregorij.
„Kdaj bo pa svatva"? uprašal je knez z vidno, očitno vznemirjenostjo, kakor bi hotel naglo končati pogovor s svojim ljubimcem.
„ Prišel sem te vabit na svatbo. . . Tam v Jedimonovem jo bodemo obhajali, ako dovoliš. . . Določena je na pojutrajšnji dan pri maši. ..“
„Nu, kaj pa? Bog daj srečo! . . Pridem tja prav rano. . . Pripravi se za svatbo — jaz tudi
Q*
pridem in ti privedem kakih deset gostov. . . Za postrežbo ne skrbi: še na predvečer pošljem ti u-leženega medu in penečega piva. . . Toda, baš prav, prašam te: poznaš li tu pod mestom, streljaj od Tveri, moje knežje selo Otroče?!!
„Kdo bi je ne poznal, knežji vladar" ? . .
„Vidiš torej, to selo darujem tebi — vladaj tam, Gregorij, in sezidaj si visoko hišo za svojo ženko-krasotico. . . Tako visoko, da nikdo v njo ne pogleda. . . razumeš* ?
„Knez, vladar! Ne vem, kako bi se ti zavalil — ti me tako razvajaš, da mi bode kmalu, oprosti, še pot zaprta k tvojemu dvoru. . . že tako ne vem, kam bi se dejal pred nevošljivci" !
„E, dovolj! za milost ni obrazca! Jaz hočem tako — to naj si zapomnijo! Naj vedo vsi, kako te ljubim in kako visoko cenim. . . Toda, lehko noč“!
Knez je prijazno objel Gregorija in sprejel ga do praga počivalnice.
Vrnivši se potem od praga, šel je k okencu s podboji, zagledal se v daljavo, zavito v nočni mrak, in globoko zamislil se. Mislil je:
„Na Gregorijevi svatbi videl bodem vso vas — in tudi ono krasotico! Tako mi je menda usojeno. . . Ali ona, ali nobena! Prisezam pri Bogu in prečisti Bogorodici Vladimirski, da jo vzamem za ženo, bodisi katera-koli, če tudi prostakova liči"!
In vzdignil je knez pri tej obljubi roko k svetim podobam ter prekrižal se.
v.
Zvečer pred odhodom na svatbo svojega ljubimca odpravil je knez Jaroslav Jaroslavič v Jedi-monovo voz s steklenicami medu in hmeljnega piva pod nadzorstvom in varstvom starega ključarja in knežje služkinje. Potem je sam izbral v svojih shrambah darove za novoporočenca — in ukazal, da ob zori naj bodo pripravljeni konji za-nj in za starejše spremstvo.
Ko se je zaprl po večerji v počivalnico in legel na svojo rezljano posteljo, — dolgo, dolgo ni mogel zaspati. . . Vedno se je spominjal sestanka v gozdu z ono krasotico, ki se je izvila tako spretno iž njegovih rok in kot ptičica zletela od njega.
„Kaj pa, ni li bila to prevara? Ali se mi ni prikazala tam vila? . . Me li ni hotela zvabiti v kako brezno" ? mislil je knez, obračajoč se na svoji pernici. — „Mi li ni začarala, da je tako dolgo ne morem pozabiti! Krasotice se mi pač ne zde tako čudne — ali sem jih malo videl? Časih naveličal sem se vsake v jednem tednu in ni se mi ljubilo več misliti na-njo. . . A ta se mi je vcepila v glavo — in kar ne gre mi iz spomina. . .“
V teh mislih je knez naposled zaspal. . . In sanjal je divne sanje. . .
Sanjalo se mu je, kakor da je prišel v selo Jedimonovo in ukazal bojarom, naj ga počakajo
s konji v okolici, sam pa je šel v selo — in gleda: kje se zbira ljudstvo, kje praznujejo svatbo? Gleda in vidi: krog neke hiše zbrala se je cela vas, svati čakajo pri vratih, a drug se sprehaja ponosno in čaka ženina. Toda knez ne gre skozi množico, on noče, da bi ga zapazili. . . Tajno zmuzne se po ograji črez hmelevnike. . . Približa se odprtemu okencu in gleda, kako lišpajo nevesto za svatbo. Ona sedi na klopi in britko joče, dočim jej svaha spleta lase, družice pa pojo svatovske pesmi. Knez skuša pogledati jej v obraz — a ne vidi; in vedno se boji, da bi ga ne zagledali tu pod oknom. Svaha začela je devati na nevesto pajčolan, — nevesta je ustala s klopi in knez spoznal je v njej svojo krasotico. Hoče jo poklicati, hoče jej dati znamenje, da je on tu, da je prišel on po njo — a ne more. . . Med tem so družice umolknile in zaslišali so se glasovi: »ženin gre! ženin gre“! In črez hišni prag stopil je Gregorij, svetel, vesel, na-lišpan, sedel k nevesti za mizo in nepremično gledal na njo: a ona ga ni pogledala in govorila je družicam:
„Glejte, prišel je tudi ljubimec mojega izvoljenca, vidi se, da bode tudi on sam kmalu tukaj'1!
..Kaj pa govoriš? Pomisli"! kara jo svaha. — „Tvoj izvoljenec sedi zraven tebe in ves zamaknen te gleda. . ."
„Ne“! odgovarja svahi krasotica. — „Moj iz-
— —
voljenec ni oni, ki sedi zraven mene, ampak oni, ki stoji v ograji pod oknom. .
Gregorij skoči s klopi k oknu, za njim pa vsi svati. . . Knez se hoče naglo skriti v hmelev-niku — in se prebudi.
A zaspanec ga zopet premaga — zopet za-meži in črez nekoliko trenutkov zdi se mu, kakor da hodi po ravnem polju in krasen belkasti sokol dremlje, naježivši se, na njegovem rokavu. Nakrat stoji nad močvirjem čaplja. Knez naglo vzame z belkastega sokola meniško čepico, ga pusti — in ptič skače za njim. . . A kaj pa to ? Sivkasti sokol se noče zapoditi v čapljo, temveč leti vedno niže in niže — črez vse polje v gozd. . . Knez teče za svojim ljubljenim ptičem, vabi ga k sebi, žvižga in kliče. Toda belkasti sokol leti vedno dalje in 'dalje — iz gozda v vas in tu naravnost v cerkev!
Knez stopi naglo s konja, se prekriža in gre v cerkev. A cerkev je vsa polna ljudstva. . . Baš poroka je. Nevesta in ženin hočeta že iti krog oltarja. . . Toda knez tudi tu zopet vidi svojo krasotico! V presenečenju ustavi se sredi cerkve, a ona pravi svečeniku:
„Ta ni moj izvoljenec, ki zraven mene stoji, temveč oni, ki je slučajno zašel sem. . .“
Tedaj obrnil se je h knezu tudi svečenik in smehljaje se rekel:
„Jasno je, da je prišel čas volje božje! Prišel
si sem, knez, za belkastim sokolom, a našel si tu temno-modro grlico". . .
Knez stegnil je nevesti roko — in tu se je zaslišalo gromko škripanje vrat počivalnice.
„Gospod knez! Vstani. . . Čas je! Konji so pripravljeni!“
Knez naglo ustaja s postelje, odpira duri in vidi, da je že popoten dan.
„Nu, dobro si izvolil spati"! govore knezu plemiči, ko .mu donašajo brisačo in umivalnik. — Jedva smo te zbudili! A uže davno bi bil čas odhoda! . . Takoj tudi solnee izide"!
VI.
Vse, staro in mlado, bilo je ta dan v Jedi-monovem že ob zori po koncu. Jeli svatba res kaj takega? Koliko jih praznujejo vsako jesen! . .Toda vidno je, da svatba svatbi ni jednaka! Take svatbe, kakoršno praznujejo v Jedimonovem danes, — ni bilo še videti. Knezov ljubljenec Gregorij poroči se s prvo krasotico v vsej vasi, s Ksenijo, hčerjo cerkovnika Afanasija.
»Kaka sreča je zadela Afanasija"! govorili so vsi njegovi sosedi. — »Kakor da jim je padel ženin z neba. . . Gregorij bil je pri nas v Jedimonovem samo jeden krat*. . .
»Kje je pa zagledal svojo izvoljenko" ? po-praševal je marsikdo.
*Bil je na lovu pri Jedimonovem, šel je skozi vas in ustavil se pri oknu Afanasijeve hiše ter prosil piti. . . In Ksenija prinesla mu je kvaske“!
„Prosil jo je piti — a ona ga je očarala s svojimi bistrimi očmi. . .“
*Očarala ali ne očarala, a le posedel je Gre-gorij z Afanasijem (niti v hišo ni šel), in kar snubače pošlje. . . Prav pravi pregovor: trideset in jeden so deklico snubili, a le z jednim so jo o-mozili! Tako je bilo tudi tukaj: koliko njih je poslalo snubače k njenemu očetu — a vsem samo poklon, pa iz /me von! Toda Gregorij rekel je le besedo — pa je ugajal Kseniji, očetu in materi. . .*
,A, pa kakšen ženin je to! On je knezov ljubljenec! Radi njega doleti danes vso našo vas velika čast in radost. . . Sam knez potrudi se na svatbo, a pogoščenje poslal je iz mesta sem še včeraj”! . .
In vsi nestrpno pričakujejo kneza, vsi pričakujejo vesele in šumne svatbe Ksenijine z Gregorijem.
Samo Ksenija se ne raduje. Zakaj se pa ne veseli, zakaj mrači njen pogled nekaka vznemirjajoča sumnja, ko jej pripovedujejo, da pride na svatbo knez s svojim spremstvom? . . Nikdo ne sluti. . .
*Za Boga, kaj ti je pa, Ksenica" ? poprašuje jo mati. — „Ko te gledam, mi kar v glavo ne gre: čim bliže si poroki, tem žalostnejša si! S kako
srečo, kakim vspehom te je Bog obdaril — a ti se mi držiš, kakor da ti ni prav. Kaj je s teboj, golobička" ?
Ksenija molči — ničesar ne odgovarja materi.
„Ksenic-a“ ? poprašuje hčerko sam Afanasij. — „Mi vsi in vsa vas praznuje in se veseli. . . Kako, da je mračno tvoje čelo? Ta dan pač ne izgine. . . Kaj je s teboj, krasotica moja" ?
Ksenija molči — ničesar ne odgovarja niti roditelju.
Samo jedili svojih družic razodela je Ksenija uzrok svoje nemirnosti, svoje sumnje. Pripovedovala jej je. kako je šla prošli teden po vodo k studencu, kako je zaslišala neke korake, kako je splezala na jerebiko in pritajila se, in kako jo je veja izdala.
„On vzdignil je svojo kodrasto glavo", pripovedovala je deklica, — in kako je uprl v me svoje oči! O, moj Bog, — kake oči! Takih nisem še videla. Tako gore, tako se svetijo — in k sebi vlečejo. Kar v srce so se mi zapičile, kakor ognjene strele. Bežala bi od njega — in ostala bi na veke ž njim. . . Tak strah me je obdal, da mi je kar sapo zaprlo. Še le tedaj, ko je spregovoril z menoj, ko sem zaslišala njegov glas — še le tedaj mi je odleglo. Pokazal se mi je pa že tu zelo drzen: — vidi se, da pozna svojo moč! . . Hotela sem se mu protiviti — a kar naravnost na jerebiko je splezal k meni. In že sama ne pomnim,
— il —
kako sem pala z veje na tla. kako sem bežala skozi prelesje — in kako sem prišla domov. .
,Za boga, kak strah!" vzkliknila je družica in plosknila z rokami.
„Ali misliš, da sem se ga ustrašila?" dejala je oživljajoče Ksenija. —
„Misliš, da sem bežala pred njim? Ne, družica, bežala sem pred seboj: bala sem se, da_________
poljubi se ž njim, pa se nikdar več ne ločiš .. .“
„Ah. Ksenica, kaj pa govoriš! Kaj pa... Da te ni sram".
„Ako bi ga ti pogledala, govorila bi prav tako!... Pozabila bi dekliško sramožljivost... vendar bi obrnila oči va-nj!“
„Kdo je pa bil ta? Ali ti ni povedal?" po-praševala je družica.
,Bojar, morda iz knežjega spremstva, tako bi sodita. . . . Pravijo, da je bil nekje tu v bližini
knez na lovu______Tako, vidiš, bojim se tudi sedaj,
da ne bi na mojo svatko, hkratu s knezom....
„Tudi oni prišel?"
„Da! smrtno se tega bojim! Ako pride, ako bo v cerkvi... Jaz ne vem,kaj bo z menoj! Njega, njegovih očij niti sedaj ne morem pozabiti. ... V sanjah in mislih jih vidim!"
In zopet so se zmračile njene oči, zopet se je izrazila ista vznemirjenost v vseh potezah njenega prekrasnega obličja. In razumela je družica, zakaj jej svatba ni v radost, praznik ni praznik...
— 28 —

*
* *
Med tem zbrali so se že vsi vaščani v okolici, pri izhodu iz vasi — in čakajo, a ne dočakajo kneza. . . Čakajo ga tudi svati pri Afanasijevi hiši; čaka ga svečenik na cerkvenem pragu s križem... Davno bi bil čas, začeti mašo, a knez ne gre — niti od daleč na poti ni ga videti.
Čakali so in čakali, zbrali se v cerkev — začela je maša. Pomikala se je tudi množica svatov v cerkev — vedejo ženina z nevesto, varujejo in branijo ju vsega zla, vsakega slabega pogleda. . . . Končala je maša, čas je poroke — a še vedno se obotavlja svečenik, Afanasij premišljuje, ženin pričakuje, da zdaj — zdaj pride knez. Toda kneza še ni in ni.
„Najbrže se je premislil! Gotovo ga ne bo!" rekel je Gregorij. — Čas je! Ne mudi več*, šepeče bodočemu tastu.
„Hvala Bogu!“ misli Ksenija, stoječ zraven Gregorija. — »Mislim, da tudi oni bjstrooki, kodrasti — ne pride in me ne zmoti s svojimi pogledi. . . .“
In zopet so bliskoma švignile v megli njenega spomina one čudne, skrivnostne oči.
Naposled začel se je tudi pop oblačiti. Gregorij je stal zraven Ksenije, in vse bilo je pripravljeno za poroko. Zapeli so tudi pevci na koru....
Kar se zasliši zunaj hrum in govorjenje ljudij, kateri so stali okrog cerkve.
»Gre. gre!“ zaslišali so se klici. — »Knez
gre!“
Petje je umolklo; a ropot konjskih kopit bil je vedno bliže in bliže, vedno bolj so se slišali klici:
»Živio knežji vladar Jaroslav Jaroslavič!" done glasovi že pod cerkvenimi okni.
Kseniji je nakrat srce upalo in zamrlo. Sliši, da je stopil knez s spremstvom v cerkev, a ne sme se ogledniti. nepremično stoji, kakor okamenela.
In on je vstopil v sredi desetorice bojarov in množice plemičev, vstopil po knežjem običaju v čepici iz zlatega blaga, v bogato nališpanem krznu, pripetem na desnem ramenu z zlato zaponko. Vstopil je, bliščeč v svoji divni krasoti — drzen, mogočen — in vse je pregleda! s svojim bistrim pogledom, kakor da bi rad v množici koga zagledal, kakor da koga išče. .. .
Vsi so se globoko klanjali knezu, vsem se je on uljudno odklanjal; potem je stopil k ženinu in rekel mu razburjenim glasom:
»Zdravstvuj, Gregorij! Jaz sem tako hitel... Tako sem hitel, da sem konje popolnem ugnal na poti. ... Pa ta-le, je li tvoja nevesta? . . . .“
Pogledal je na Gregorijevo nevesto — in ostrmel, obledel; dolgo - dolgo zrl je va-njo, hotel nekaj reči, a beseda ni mu šla z jezika.


„ Jc-li — ona tvoja nevesta ?“ ponovil je knez Jaroslav Jaroslavič v neizmerni razburjenosti.
»Da, gospod knez, moja nevesta!” odgovoril je Gregorij, gledaje s strahom in začudenjem v knezovo obličje.
A knez si je že opomogel od svoje razburjenosti. Rudečica zalila mu je lice, oči so mu za-bliščale. . . . Položil je roko na Gregorijev« ramo in rekel mu trdo:
»Čuj Gregorij! Vsekdar bil si mi veren sluga... Med vsemi plemiči bil si mi najljubši! Ljubim te tudi sedaj.... Toda ženitve ne morem ti dovoliti. Ž njo se ne smeš poročiti. . .!
— »Knez vladar!” vzkliknil je v grozi Gregorij. — »Kaj si mi rekel? Kaj hočeš reči? S čem sem se ti zameril ? . . .
»Z ničemer, Gregorij. . . . Vsemu sem le jaz kriv — jaz in ona! Prisegel sem pri Bogu, da se poročim z njo — z ono, ki stoji zraven tebe. In svoje prisege ne morem prelomiti!”
Šum in glasovi začudenja razširili so se okrog v množici. Vsi pogledi obrnili so se v Ksenijo, katera je stala zraven Gregorija — ni živa,ni mrtva.
»Usmili se, knežji vladar!” prosil je Gregorij in padel na kolena pred kneza. — »Ne jemlji moje sreče!”
»Nikar ne prosi. . . . Jaz sem prisegel — in prisego izpolnim! Ako ne odstopiš z lepa — stopim
s silo na tvoje mesto! Odstopi: saj sem pripravljen žrtvovati za-te vse. Išči si drugo. . . .“
„Ne morem........Ne pogubi me!" prosil je
Gregorij.
„Ne moreš!!“ je grozno vskliknil knez Jaroslav Jaroslavič. — „Kaj, si li pozabil, da sem jaz tvoj knez — in njen knez!"
In pahnivši Gregorja stopil je na njegovo mesto zraven Ksenije.
„ Hočeš li biti moja žena in kneginja ? Govori — pred vsemi govori!“ rekel je glasno knez Jaroslav in krepko stisnil Kseniji roko.
„Hočem!“ dejala je glasno Ksenija in drzno pogledala knezu v oči.
Gregorij je vskliknil, zakril si z rokami obličje in naglo šel iz cerkve. Prestrašeni svečenik začel je na knezov znak poročavati.
VII.
Proti večeru drugega dne po svatbi kneza Jaroslaviča, ko so bili knežji hrami še polni veselih pesem in krika spremstva, ki je proslavljalo svatbo »mladega kneza s kneginjo", prijezdil je k vladikovi palači bogato spravljen mladenič, skočil pri vratih s konja in mahnivši z roko ustavil svoje sluge, kateri so vedli za njim konje, obložene z bogatimi zakladi, vojno opravo, obleko, kožuhovino in »orožjem.
— 3 -2 —
Ko je odprl vladikov sluga mladeniču v sprejemnico, kjer je vladika počival, sedeč na klopi, veseleč se tihega tihega in toplega jesenskega večera — padel je mladenič pred vladiko na kolena in zaplakal.
»Kaj je s teboj, Gregorij ! Kaj ti je Kaj te je privedlo k meni tako pozno" ?
»Vladika! Reži me tega sveta!"
Vladika, čestitljiv starček, ustal je s svojega mesta in opiraje se na palico šel k Gregoriju.
»K tvojim nogam pokladam vso posvetno nečimernost, vse svoje zaklade, vse svoje premoženje...."
In odložil je s pleč svoje bogato krzno, od-pasal svoj jekleni meč — in zložil k vladikovim nogam. Potem je pokazal na sluge, kateri so prišli na dvor, in pristavil:
»Vse to podarjam tebi, vladika, in tudi selo Otroče, katero mi je podaril knez ; in v solzah te prosim: sezidaj na mojo prošnjo samostan in dovoli, da stopim va-nj kot menih."
»Ti si premlad, Gregorij, za meniški stan....
Svet te bode motil... Ne bode ti dal miru niti v celici"...
»Vladika, jaz sem že storil obljubo, in ako ne ustrežeš moji želji, odpravim se takoj dalje in poiščem si drug samostan...."
»Bodi po tvojem* ! rekel je vladika.— »Tvoj
denar sprejmem v cerkveni zaklad in blagoslavljam tvoj meniški stan...“
In zaznamoval je starček Gregorija z znamenjem svetega križa.
Kjer se zliva Tverca v Volgo, vzdiguje se na njenem bregu dandanes uspenski samostan Oroč. Mnogo bede in nezgode videli so njegove stare stene in stolpi; mnogo stoletij preživela je samostanska cerkev, prenarejena in obnovljena v svoji krasoti. Zgodovinar spisal je v samostanskem letopisu žalostno in krvavo povest o zadnjih dneh življenja sv. Filipa, moskovskega metropolita, katerega je pregnal sem Ivan Grozni in tu usmrtil Mal juta Skuratov... A ta grozna povest ni izbrisala iz spomina potomcev skromno poročilo o plemiču Gregoriju — osnovatelju samostana, kateri se je za vselej ločil od sveta in posvetne zapeljivosti.



«^**t«itvv***v*vvvyyf*vv*TTtyyryvv4
Amerikanci.
i.
Solnce je zašlo. Nežni svit razlival se je v zraku in kakor v megli risali ( so se izlehka v daljavi rumeni in rožnati robovi strmega brega reke Desne.
Marija Pankratjevna Tomilova gledala je v daljavo z mostovža svoje hiše.
Njeno lice ni še bilo staro. Marija Pankratjevna spadala je k številu onih žensk, katere o-hranjujejo celo do visoke starosti divne poteze ust in krasoto očij; radi tega zde se vedno mlade. Njih nežna ženska duša ne vene,, ker so si obvarovale čistost srca, in nikdar jih ni nič slabega oskrunje-valo s svojim dihanjem.
Mariji Pankratjevni teklo je štirideseto leto. Bila je mati peterih otrok, kojih dva sinova sta se učila v gimnaziji, hči bila je v zavodu, a dve manjši hčerki živeli sta doma.
Mož Tomilove je umrl pred letom, zapustivši ženi lepo imetje. To imetje bilo bi še boljše, da pokojnik ni tratil denarja z raznimi, več ali manj srečnimi podjetji. Bil je poznavalec lepih umet-nostij, a njegovo znanje bilo je preveč razkosano, pretrgano in mu je prej škodovalo nego koristilo. Tomilov umrl je iz ogorčenosti, ker je bil »samo kat", kateri je on izumel, le za staro šaro in malo sposoben za praktično uporabo: ni se namreč pregibal brez šin. Značaja bil je Tomilov čmer-nega, zamišljenega; bil je odljuden in ni se zmenil za otroke. Toda Marija Pankratjevna ga je pre-srčno ljubila; sama skrbela je za sinove, odpravila otroke v šolo, gospodinjila, držala v redu hišo in imetje, živela brezmadežno in srečno in ni se pritoževala na usodo. . . . Moževa smrt jo je zelo u-žalostila; a čas zaceli vse srčne rane. Proti koncu leta postala je žalost Marije Pankratjevne bolj tiha, gorje lajše. Popolnem posvetila se je otrokom.
Bila je največja poletna vročina. Gimnazijci prišli so ravnokar iz mesta; starejšo hčer Tomilove, Polenjko, pustili so iz zavoda, in Marija Pankratjevna je vsak dan skrbela, s čem bi pogostila mile otroke, kako bi jih razveseljevala. Vas Viški, kjer je bila pristava Tomilovih, nahajala se je nekoliko vrst*) od mesta. Marija Pankratjevna je
*) V r s t a je ruska mera za daljave, kakor naše poprejšnje milje ali sedanji kilometri. Vrsta ima 500 „sa-ženov* (sežnjev) ali 1006 metrov 78 ctm. — Uredn.
— 36 —
1
Cesto pošiljala tja posle v nakup. Polenjka ljubila je najbolj sveže konfete; Peterček porabljal je smodnik, loveč karkoli je mogel — kakor race, tako vrabce ; Vlade čital je Jules-a Verne-ta in zanj je bilo treba izposojati si knjige iz knjižnice. Zadnji čas začeli so se otroci nekako dolgočasiti. A seznanili so se s sosedi in kmalu so se sešli z o-troci Lavrinovičevih, sosebno ž njih staršim dečkom Nikolajem, kateri je izmišljeval kake vesele igre, pripovedoval zanimive dogodbe in znal se je prikupiti ne le otrokom, temveč tudi starejšim ljudem.
Bilo mu je šele štirinajset let. Bil je suhljat, zagorel deček z gostimi ciganskimi lasmi, z bledim obličjem, svetlimi očmi in rdečimi ustnicami, z rezkim, izlehka tresočim in krepkim glasom. Nikolaj imel je vedno v rokah ali piščalko, s katero je umetno oponašal prepelico, ali kak poseben trnek, ali je pa prinesel daljnogled ali mikroskop, gledal na nebo in kazal otrokom, kje je Mars, kje Venera, kje polarna zvezda in kje Jupiter. Govoril je o zvezdah s posebnim prepričanjem, kakor da je bival na njih, in opisoval, kaka priroda je tam, kaki *ljudje“, kake nazore imajo o vesoljnosti, in kaj se vidi od tam. . . . Govoreč o zvezdah je še bolj bledel.
Marija Pankratjevna je presrčno ljubila Nikolaja, ker je bil tako zabaven dečko, in še bolj zato, ker se je jako priljubil njenim otrokom. Lavrinoriči bili so ubogi in niso mogli poslati svo-
jega sina v gimnazijo. Oče sam ga je učil v nadi, da ga pripravi naravnost za zrelostni izpit. Nikolaj se je oblačil priprosto — v debelo platno. A vse na njem bilo je čisto in vse mu je lepo pristovalo. Bil je ročen deček z gibkim telesom, z belimi, ravnimi zobovi; nikdar ni bil bolan — bilo ga je veselje gledati.
Otroci imeli so čolnič, na katerem so se vozili po Desni. Marija Pankratjevna je vedno zahtevala, da se je peljal ž njimi starejši voznik Danilo. A danes šli so takoj po kosilu na breg, ne da bi vzeli seboj Danila. Marija Pankratjevna je videla, da je on doma, in razsrdila se.
Tri ure so minule, odkar so odšli otroci. 0-stali sta samo obe mali deklici s svojo dojko. Marija Pankratjevna sedela je na mostovžu in z vedno večjo vznemirnostjo gledala na reko, pričakuje povratka otrok. A ni jih bilo.
Marija Pankratjevna se je spomnila, da so se zakasneli otroci že dvakrat: tretjega dne ob jednaj-stih so se vrnili. Toda na to se je spomnila, da je čolnič jako dober, brez razpoke. To jo je nekoliko pomirilo. A čez nekoliko minut se je zopet vzbudila vznemirjenost v njenem srcu.
Solnce se je že spustilo za črto obzorja, rožnati somrak začel je sinjeti*) nad reko, v katerej so se zlivale tu pa tam zadnje ugašajoče iskre solnčnih žarkov. Začelo se je mračiti. Prišli so slu-*) sinjeti znaei: sinj ali višnjev postajali. — Uretln.
— 38 —
žabniki in pripravili na plastišču mizo za večerni čaj. Iz vrta prišla je dojka z malo Včročko in Grnnjo.
— Naših pa še ni! rekla je dojki Marija Pan-kratjevna.
— Otroci si mnogo preveč dovoljujejo, odgovorila je dojka in zavezavala deklicama bele predpasnike.
Marija Pankratjevna je umolknila in s strahom pogledala na reko.
Iz sočutja k Mariji Pankratjevni začela je tudi dojka gledati na reko, pristopivši k rezljanim držajem mostovža. Tačas izkoristila je Grunja, vzela iz žepa svinčnik in začela nekaj risati na čelu svoje manjše sestre. Včročka je trpela, a naposled ni več vzdržavala in zakričala.
— Ah, moj Bog, glejte prismodo! pripomnila je Grnuja in pustila Včročko.
Dojka je skočila k otrokoma; Marija Pankratjevna je prvikrat v vsem času strogo opominjala dojko, čaja ni hotela in začela je hoditi po mostovžu.
Solnce je povsem zašlo. Na jasnem, modrem, mirnem nebu plavali so purpurno-dimnati oblački, in izhajala je že luna, štrleča na otemnelem nebu, kakor bledo-rožast madež.
Marija Pankratjevna je rekla:
— Pojdem na breg. . . Da se Polenjka ne
sramuje! Ona bi lehko vedela, kako me to vedno vznemirja. Saj ona je velika!
A tu je pomislila Marija Pankratjevna: „kako velika, ako jej bode še le štirinajst let“. In spomnila se je, da Polenjka se vede še preveč resno, postaja zamišljena in parkrat je c-elo zaradi nečesa plakala; časih se pa pretvarja v nekako povodno deklico — poje, igra se, skače in šali, kakor prav majhna deklica.
„Jaz sem kriva — v resnici, jaz sem razvadila otroke“, pokarala se je v mislih Marija Pankratjevna.
Šla je po ilovem rebru k bregu Desne in dolgo stala tam na pesku, poslušaje nejasne glasove, kateri so se razlegali od povsed — od strani vasi in od onega brega, od katerega se je razprostiralo močvirje in kjer je bilo mnogo različne divjačine. Valček je jedva-jedva ploskal pri njenih nogah, riba se je igrala, skakaje iz vode, podkujke krožile so v zraku.
„Tam-le se nekaj črni. . . gotovo so oni“.
Marija Pankratjevna uprla je v nadi oči v črno točko. Kmalu je pa razvidela, da plava tu prost ribič na svojem čolniču. Naglo mahal je z veslom in napravljal se k onemu mestu, kjer je stala Marija Pankratjevna.
,Poprašam njega — ni li videl otrok. V vsakem slučaju treba bode takoj razposlati ljudi na

vse strani! . . Moj Bog. moj Bog, kaj je z mojimi ubogimi otroci*!
Stopivši korak naprej zapazila je Marija Pan-kratjevna na bregu svilen rožnat trak Polenjke. Pobrala je trak in stisnila ga k: srcu. Ribič je plaval. Bil je že tako blizu, da ga je mogla uprašati Marija Pankratjevna:
— Nisi li srečal našega čolniča?
Ribič je zakričal nekaj nerazumljivega v odgovor. Marija Pankratjevna morala je počakati, dokler se ni pripeljal na breg.
— Ne, nisem jih srečal. . . res, veslali so, a samo razločil nisem, kdo, toda mislim, da mladi gospodiči, morda vaši, in ž njimi gospica.
— Daleč?
— Ne. ne daleč, kakih pet vrst. . . tam-le za temi otoki. . . daleč, daleč!
Starček potegnil je hripaje svoj čoln na breg. Marija Pankratjevna ni mogla ničesar izvedeti od njega. Zakaj se je zdelo otrokom odpravljati se tako daleč? Vznemirjena vrnila se je domov, držeč še vedno v roki Polenjkin trak, in odpravila nekoliko čolnov, na katerih so šli lani kmetje iskat izgubljene otroke.
Nastopila je noč in zabliščale so zvezde, mesec srebril je koče, drevje in mirno gladkost reke. Ura bila je dvanajst, jedno, dve. . . Pokazalo se je znamenje bližajoče se zore, — popihnil je vetrič in na vzhodu začele so bledeti zvezde. Ma-
f
rija Pankratjevna ni mislila leči spat in v neizmernemu dolgočasju stala je na platišču kakor senca, zmrznjena od skrbi in pričakovanja.
Ob zori vrnili so se ljudje in naznanili, da nikjer ni možno najti mlade gospode. Marija Pankratjevna je zaplakala.
Ko so sedli otroci v čolnič, ukrenili so veslati nizdol po toku, da bi prišli jutri zjutraj v Dnčper in potem plavali neprestano do slapu. Slap treba obhoditi po suhem, kajti brez potrebe ne gre stavljati v nevarnost svojega življenja. Čolnič pa treba- izročiti kakemu tamošnjemu izkušenemu veslarju, da ga spravi črez slap.
Otroci so ukrenili, posetiti kraje zaporož-skega klanja in poklonivši se spominu Tarasa Bulj-be in njegovih sinov, sesti zopet v svoj čolnič in peljati se do Limana, a potem v Odesi sesti na ladijo in ostaviti Stari svet. Pri tem so mislili dečki stopiti v službo na kaki kupčijski ladiji, a Polenjko moral bi vzeti k sebi ladjin poveljnik za tovarišico svojim hčeram, ako bi pa ne imel hčera, morala bi sprejeti službo nadzornice mornarskega perila. V Novem svetu bode lehko doseči veliko srečo. Lavrinovič bode ob svojem dvajsetem letu že milijonar, a Vlade in Peterček bodeta tovariša pri njegovih velikih podjetjih. Zidali bodo železnice,
—- 42 —
odkrijejo nove zlate, ali vsaj srebrne rudnike, postanejo državljani Zjedinjenih držav in preskrbe Polenjki sredstva za življenje. Žal jim je po sta-riših; a kaj se hoče? Njih velikanski načrt bi se nikdar ne uresničil, ako bi roditelji prerano izvedeli za-nj. Črez čas povrnejo se v Rusijo in nadkrilijo vse s svojim znanjem, uspehom in denarno mogočnostjo. Toda niso se zibali v preveč lepih nadah. Naši izseljenci so dobro vedeli, da jih čaka mnogo skušnjav in da je treba velike vstrajnosti, da naposled vendarle premagajo vse zapreke in dosežejo postavljeni smoter. Morda jih doleti še kot mornarske dečke huda izguba, morda kdo njih pade z jambore in ga strašen veter vrže v morje. Morda bodo morali izprva, ko pridejo v Novi Jork, ukvarjati se z nizkim rokodelstvom — nositi bremena, sekati drva (Abraham Lincoln bil je sprva drvar) ali celo čistiti črevlje, a vse pretrpe, da le dosežejo svoj namen.
Ta načrt izmislil si je prvi Vlade, a v vseh podrobnostih izdelal ga je Nikolaj, kateri je sestavil potno kazalo, vzel v poštev razne slučajnosti daljnega potovanja in pridobil za načrt Peterčka in Polenjko. Polenjki je svečano obljubil, da bode skrbel za njeno življenje, kakor za svoje lastno, in še bolj. Dva tedna pretresavali so načrt in hranili ga v globoki tajnosti. Priprave bile so gotove — peresni nožički, svedri, žagice in pile, in zbrano je bilo kakih trideset rubljev, katere je dala večinoma
r
Polenjka, ker je bila varčna — imela je nekoliko zlatega denarja.
Ko so se odpravljali otroci v Ameriko iskat sreče, imeli so na razpolaganje tri puške, majhen platnen šotor, kakih osem kil rženega suharja in kompas. Ko so sedli v čolnič, so se prekrižali: njih srce je zatrepetalo, vesla so plusknila po vodi, nagli tok odmaknil je čolnič in kmalu skrili so se z vida Viški s holmiči in rmenimi rebri. Do polnoči veslali so popotniki. Polenjka je trudna sedela na krmilu, a hotela je pokazati Nikolaju, kako močne naravi je; ona ni nikomur odstopila krmila, dokler ni naposled Nikolaj, ki je bil soglasno izbran načelnikom, ukazal veslati k bregu. Ta kraj bil je navidezno pust. zarasel z drevjem in pripraven za prenočišče.
III.
— Tukaj imenitno prenočimo! rekel je Nikolaj in ukazal Vladetu potegniti čolnič na breg. Peterček bi bil rad spal, a moral je zbirati suhljadi, da bi napravil gromado. Polenjka mu je pomagala. Naposled zaplapolal je ogenj in osvetil z rdečim svitom otroke ter veje nepremičnih dreves. Otroci gledali so z zadovoljnostjo na gromado; to je bil njihov ogenj. Peterček vzel je iz čolniča ptiča, katerega je ustrelil še pred večerom, oskubel ga, zavil v papir in položil v žrjavico. Grez
pol ure se je spekel, a nikclo ga ni mogel jesti — dišal je močno po ribi.
— Jutri, gospoda, pogostim vas s pravo divjačino, obečal je Peterček, pogladil svojo dvocevko in začel jesti suhar s soljo in piti vodo.
Ko je izdal Nikolaj razne ukaze, oblekel je kožuh in legel spat zraven šotora, kateri je bil zelo majhen ter zadostoval samo za Polenjko. Debeli, domišljavi Vlade ni smel spati in moral stati na straži do sledeče premembe.
Sedel je zraven puške ter jel gledati na ugašajoče rdeče oglje. Njegove oči začele so kmalu lezti skupaj. Časih se mu je dozdevalo, da se plazi iz drevja neki velikan s kosmato glavo in okroglimi očmi kakor jabolka. Skočil je po koncu, gledal na Nikolaja, kateri je nepremično ležal v svojem kožuhu, in začasno umiril se, prekrižal se in izno-va sedel k ognju. Naposled se je oglje skoro popolnem ugasilo. Samo rdeče točke migljale so v pepelu, a tudi njih bilo je vedno manj in manj. Vlade se ni mogel uzdržati — in je zadremal. Sanjalo se mu je, da je prišla iz gozda pošast, napravila novo gromado, prijela njega za obe roki in začela hrustati proti njenm s svojimi velikimi kakor konjskimi zobovi. Vlade je zakričal in zbudil se.
Gromada je res gorela; Nikolaj je točno ustal ob določenem času in hodil na ogled okolo tabora.
— To ni prav, začel je polglasno: — ti si zaspal na straži. Nas bi bili lehko okrali in naposled ubili.
Vlade je poslušal načelnikovo karanje, zevaje do ušes, obrnil se na drugo stran in zaspal. Nikolaj hodil je dalje. Od časa do časa je nastavljal puško — najbrže, da bi se razvedril.
Začelo se je že daniti. Visoko na nebu nad drevjem migljale so zvezde, a v prosvitu med debli belel je vzhod in na reki se je kopičil siv oblak. Rosa je pala na travo, stopila kakor mrzel nalet na kovini dvocevke in napojila celo sukno kožuha. Od nekje zaslišal se je leliek krik, podoben otročjemu joku, in utihnil v mirni, nepremični jutranji megli. Nikolaj je pogledal na uro —-moral je stražiti še nekoliko minut. Šel je k šotoru, da bi videl Polenjko, ker je bil pač on njen varuh. Zdelo se mu je celo, da jo je večinoma on varoval. A zelo se je začudil, ko je zagledal, da Polenjka ne spi, sedi na zemlji in joče.
— Kaj je z vami?
Polenjka je zatrepetala, bila v zadregi in molčala.
— Povejte, Polenjka.... Ali mi ne zaupate?
Zlezel je v šotor, prijel Polenjko za roko in skušal pogledati deklici v oči.
— Strah me je, odgovorila je Polenjka. —
Sanjala sem o mami.... in nakrat sem bila vsa v solzah. Za to se vam ni treba brigati.
— Kako bi se ne brigal, Polenjka, ko sem jaz odgovoren za vaš pokoj!
— Saj sem sama kriva... Ali res sedaj že ni možno vrniti se?
— Kam, domov? se ve, da ne! Toka ne moremo premagati. Koliko vrst bi morali veslati proti toku! To ni šala! Ah, kako ste vi strahopetni ! Počakajte, ko pridemo v Ameriko, se bodete sramovali teh solz.
— Ali bodete vi vedno z nami ?
— Vedno, odgovoril je Nikolaj, — naj se zgodi, kakor hoče. Iz »Novega Jorka“ preselimo se, ko zaslužimo nekoliko sto dolarjev, vest kam?
— Kam?
— V Tehas. Tam je mnogo nedotaknene zemlje. Tam mislim napraviti kako naselbino. Po mojem mnenju mora biti v Teliasu zlato... ako pa tudi ni zlata, mi vendar ne poginemo! Mari morem jaz poginiti? Mari jaz dovolim, da vi poginete?
— Tam so divjaki...
— E, pravljice! Te divjake podkupimo z mrvico tobaka ali čašico žganja. Jaz se znam meniti ž njimi — samo bati se ni treba! Ubijem jedne-ga, dva — pa je ven.
— Ali jih bodete sami ubijali?
— Sam,
Polenjka je otrla solze.
— Tukaj vam ni primerno, hočete li, da vam posteljem na svoj kožuh?
r
— Hvala vam ....
— Takoj vam nagrabim še suhega listja, Sila kola lomi. Vendar ne pozabite, da ob štirih zjutraj se moramo odpraviti na pot. Še poldrugo uro lehko spite.
Prinesel je suhega listja Polenjki in zbudil Petra, kateri je spal po njegovem nasvetu na bregu zraven Čolniča.
Mesto da bi stal na straži, odpravil se je Peterček s puško po bregu in streljal vrabce, ker ni naletel na race; prinesel jih je in začel peči v žrjavici. Časih letela je med tem časom nad njegovo glavo tropa rac — jedna, druga, tretja, a njegova puška ni bila nabita, in on je z zavistjo gledal na odletajočo divjačino. Kmalu je pa drugič nabil dvocevko in drugič odpravil se na breg. Vendar ta pot ni ustrelil ničesar, ampak zašel in pol dne je minilo, predno se je povrnil izmučen in utrujen.
— Dobra divjačina, treba priznati! rekla je Polenjka s karanjem.
— Res, treba ti je bilo streljati, pripomnil je Vlade.
— Jaz nisem kriv. Gospoda, vi ste sami prosili divjačine.
Nikolaj stal je nekoliko oddaljen. Molče je stopil k Petru, vzel mu puško in oddal jo Polenjki.
— Kaj pomeni to V
— Jaz vas aretujem. Puško dobiš čez dve uri. Evo dve raci. Tebi ni bilo treba hoditi nikamor — race bile so deset korakov od tu. Na tem močvirju jih je neštevilno.
— Gospoda, imenujmo ta breg Račji breg, predložil je Vlade.
— Da, ali pa breg „Prve postaje", rekel je Nikolaj. — Sedaj-le bodemo zajtrkovali. Jedne race bode dovolj.
— Saj imamo še vrabce, umešal se je Peterček.
— Čakaj, bodeš že jedel vrabce, prijatelj. To bode tvoja kazen. Drugo raco pustimo za večerjo. Zdajci ne moremo odriniti, zato ker mora iti kmalu mimo parobrod in nas lahko zapazijo.
— Čuj, Nikolajček, rekel je Peterček, — saj jaz nisem kriv! Kaka šala! Daj mi puško! Prosim! Pojdem na to močvirje streljat race.
— Ti imaš kratek spomin, Peter, rekel je strogo Nikolaj. — Dokler sem jaz načelnik, nimaš ti pravice mene tikati, ako je že na to prišlo. Toda, naj bo! to ti odpustim, a nikar ne misli, da so moji ukazi šala. Jaz, Peterček, se ne šalim. Radi tebe smo zgubili ves dan, in Bog ve, kaka nesreča nam grozi radi take zamude. . . Puške pa ne dobiš. Kar sem odločil, to je končano.
Raca bila je nekako gotova. Otroci so jo snedli z velikim tekom. Bila je debela in okusna. Hvala tej raci, zdele so se jim težave hude poti
dovolj znosne. Polenjka je našla mnogo jagod in otroci so si celo posladkali. Sicer je pa imela Polenjka še škatljico sladčic. Čas je prešel v razgovorih, posvečenih Ameriki. Življenje v Ameriki se jim je zdelo cela vrsta zanimivih dogodkov. Vrišč parnika jih je pretresel.
— Hvala Bogu! na pot! Ako ne bi bilo Petra, bili bi sedaj v Kijevu. . . Peter! teci na breg in poglej natanko, ali je parobrod že daleč.
Peter je naglo tekel in vrnil se s poročilom, da se pomika parobrod k bregu.
— Ni mogoče! zakričal je Nikolaj in skočil k čolniču.
Parobrod je res naredil polukrog, naprav-ljaje se k bregu, a ne da bi postal, ampak z., nekim drugim namenom. Plaval je navzdol ob bregu mimo Nikolaja, skritega v grmovju, in lahko bi se bilo mislilo, da se ustavi na bregu. Nikolaj si je domišljeval, da je to lov za njimi. Ukazal je spraviti vse reči v čolnič in veslati nekoliko časa proti toku med otočiči, kateri so bili močvirnati in nedostopni parobrodu. Ves čas so otroci popolnem molčali. Z bledimi lici in prestrašenimi očmi gledali so drug drugega in pripovedovali samo z migljaji. Črez nekoliko časa je Nikolaj nakrat ukazal z gromkim glasom:
— Naprej!
Čolnič plaval je navzdol po toku. Parobrod je odšel — nikjer ni bilo videti nikake nevarnosti.
4
Vroče solnce metalo je snope žarkov v reko, sinja voda se je zibala v srebrnih lisah. Strmi desni breg Desne vzdigoval se je kakor strašna trdnjava kakega fantastičnega, brezkončnega mesta z na pol razrušenimi stolpi. Drevje stalo je kakor orjaške straže tu pa tam na tej steni in razprostiralo svoje velike kosmate veje — roke. Čim bolj se je nagibal dan k večeru, tem skrivnostnejši postajal je okrožajoči razgled. Mračilo se je — in težko je bilo otrokom pri srcu. Učeraj ob takem času niso še bili tako daleč od doma; sedaj jim je bilo vse neznano, in začeli so že čutiti svojo osamljenost. S strahom in radovednostjo gledali so na čudni obris visokega brega. Vsako drevo, stoječe na kakem rivcu nepremično dremljajoče v li-lastem večernem somraku, je nekako stiskalo njih srca, kakor da jim je govorilo:
„Kam, otroci? povrnite se, bedaki. Ko pojde parobrod, poprosite — pa vas vzemo in popeljo domov. Da bi vedeli, kako neizmerno bi se vas razveselili! Doma vas čaka skrb in laskanje roditeljev, a glejte, kako neuljudno in mrzlo je tukaj! Glejte, kak oblak se kopiči v daljavi in vstaja nad temno reko na koje dnu leže utopljenci! Kje pa bodete spali nocoj? Vsekdar pač ne najdete Račjega brega in suhljadi, da bi si napravili ogenj. Morda danes ne bodete mogli nikjer na suho. . . . Vrnite se!“
Nikolaj je sedel na krmilu in skušal, da ne
bi gledal na breg. V Polenjkinih očeh svetile so se solze. Peterček in Vlade sta vzdihovala vsak hip. Moj Bog, ali hode pač kmalu kako prenočišče, kmalu ?!
Mesec je že visoko sijal, ko je rekel Nikolaj, čuteč, da se že maja njegov ugled in da njegovi podložniki že mrmrajo, izražajoč to mrmranje z vzdihi in skrivnimi solzami:
— Tam-le na bregu je ogenj. Pojdimo tja. To so dobri ribiči. Poglejte, oni nas radostno sprejmo in nasitijo. Razven tega pa imamo še raco in nekoliko denarja.
— Ako nas pa okradejo? uprašal je Peterček.
— Mi jih kar ustrelimo, opomnil jo Vlade.
Pri teh besedah zlezel je deklici pogum v pete. Nikolaj jej je stisnil roko in rekel:
— Ne vznemirjajte se. Cujte ukaz: ako nas poprašajo, kdo smo in od kod prihajamo, odgovarjajte vsi soglasno — da smo Amerikanci, gremo na lov in prihajamo od daleč, a roditeljev nimamo. Slišite? Lagati ni lepo, a to ni laž, temveč vojna prekanjenost, katera je dovoljena pri vseh naobra-ženili narodih.
Izseljenci plavali so proti ognju. Zraven gro-made niso sedeli ribiči, ampak pastirji — dečki od desetih do petnajstih let, kateri so prišli prenočit. Kuhali so kašo v kotlu, visečem na treh zgoraj zvezanih palicah.
— Dobro srečo Bog daj, otroci! zakričal je Nikolaj.
— Bog živi tudi vas! odgovarjali so dečki.
— Kaj pa, je-li možno tu kje prenočiti?
— Prenočiti? Pri Židu Leibi lehko prenočite, kakih sedem vrst od tukaj.
— To je daleč. Radi bi tukaj. Tu pri vas je dobro — ogenj bi lehko razložili.
Dečki so umolknili.
— Ne bojte se nas, ne glejte na to, da imamo puške. Mi nismo razbojniki, nismo tatovi. Mi smo tujci; sorodnikov nimamo in se odpravljamo v Novi svet. ... Ali bi mogli prodati to kašo ?
— Saj. je je mnogo, — jejte. Takoj bode gotova. Samo soli je malo.
— Mi imamo pa sol — lehko vam je damo, rekla je Polenjka.
Popotniki so se naglo pridružili pastirjem, deli v kašo svojo raco in zopet se jim je začelo zdeti, da pot v Ameriko ne prizadeva nikakega truda in ne zahteva hudih žrtev. Kakor učeraj razprostrli so pod drevjem šotor. Polenjka je legla in zaspala: a dečki dolgo niso mogli zaspati in neprenehoma govorili s svojimi novimi znanci. Nikolaju je ugajal vesel in lep deček, kateri je znal tudi kašo kuhati, rake loviti z golo roko, vedel, kje rasejo jedilne trave, bil močan in izvežban.
— Kako ti je ime ? uprašal ga je Nikolaj.
— Fedka.
— o3 —
— Ali bi šel ti z nami ?
— Kam pa ?
— V Ameriko.
— Zakaj pa ?
— Bodeš bogat.
— Je-li to daleč?
— Treba iti črez jedno morje, potem črez drugo, čez tretje, potem čez ocean — pa je Amerika.
— Pripoveduj. Našel si bedaka! Jaz naj bi ti šel!
— Saj se povrneš in koliko zlata in' kar hočeš prineseš s seboj. Da bi ti vedel, kako dobro je pri nas v Ameriki. Pri nas so take stepe, da ne zagledaš konca, ako letaš tri dni. Na drevju so taki cveti — kakor tvoj klobuk. Tam so taki ptiči, da jih love pajki, kakor muhe. A palčevina je tako debela, kakor volovska koža. Tam se pode divji konji — vzameš jih, kolikor hočeš: nikogar niso. Gozdovi so pa taki, da je groza, ven do neba. Pojdeš ven in slišiš, kako kriče opice, kako rujove jaguarji — take mačke, kakor žrebeta. Tam so gore iz srebra in reke, na kojih dnu ni pesek, ampak zlato. Tam ni kmetov, ampak so sami rujavi divjaki, bodijo nagi, na glavi imajo perje, v nosu kolobarje. Ko skočijo na koga, kar kožo mu odero s črepinje.
— Črt jih poberi! Čudno! Kako si me prestrašil ! Pri nas so pa gozdni škrati. Učeraj sem ga videl. Ravno na tem mestu. Ležim, gledam, ne-
kaj prihaja iz čolniča. Plosk, plosk! Na breg stopil je kosmatinec, a strašno rujoveč — jaz bežim — komaj sem pribežal k njim.
— Kaj, škrati ne delajo hudega, opomnil je pastirčelc v širokem slamniku.
— Kaj, ali ne pojdeš z nami?
— Za-me je tudi tukaj dobro.
Nikolaj mu je še dolgo risal sliko amerikanske narave in amerikanskega življenja, a ni pregovoril „ trdoglavega tujca*, kakor gaje imenoval v mislih.
Kmalu je ugasnil ogenj, mesec plaval je že precej nizko nad zemljo, čas je bil spati.
Drugi dan že ob zori ostavili so popotniki breg, katerega so imenovali breg .Družbe*, prepluli kakih petnajst vrst in zagledali v daljavi v sinji megli na gori prekrasno zlato glavo mesto. To je bil Kijev.
IV.
Bilo je še rano, a mesto je že začelo usta-jati. Ko so prišli otroci v Dnčper, zaslišali so donenje mostov Podola in kričanje delavcev na bregu. Vendar je bila reka primeroma še plitva — po njej niso plavale ladije in izseljenci se niso bali, da bi jih kdo zapazil. Sicer pa, ako bi jih tudi zagledali, smatrali bi jih za družbo, vračajočo se domov s ponočnega sprehoda, morda bi se pa niti zmenili ne za nje. V velikem mestu ne gledajo na malen-
kosti. Otroci skušali so se držati levega peščenega brega, obraslega z vrbovjem. Ne more se reči, da je ta breg neobljuden, ker na njem vzdigujejo se razna poslopja in tam je celo zabavni vrt. Otrokom se je zdel breg primeren za pristanišče. Veslali so k velikemu otoku in ukrenili ostati tukaj pol dne, ker Nikolaj se je namenil v mesto, da bi kupil plašče za dež in trnke, a tudi smodnik in šibre. Razven tega pokazala se je potreba na živežu — čaja uiso imeli, sladkorja ne in Polenjki so pošle sladčice. Ko je razgrnil Nikolaj v vrbovju šotor in dal stroge ukaze Vladetu in Petru, je odložil puško in kožuh, da bi bil videti bolj izobražen, in odpravil se po bregu k onemu mestu, kjer je bilo videti pristanišče in prevoz. Sedel je na parobrodič in dolgo čakal, da se je premaknil. Bil je -jedrni popotnik.
Prosim, kak vrt je to? uprašal je Nikolaj ladji nega poveljnika.
— Ali ne veste? „Ermitaž“. Tukaj se lehko dobro pije in je. Pijete li vi žganje?
— Ne, ne pijem.
— Ako bi vi pili žganje, povabil bi vas s seboj v „bufet“. Oba bi imenitno pila, vi bi pa plačali.
Poveljnik se je zasmejal.
Povejte, mladenič, jo nadaljeval: — od kod prihajate tako rano, ako ne poznaste vrta in niti ne veste, kako se imenuje?
— 5G —
Nikolaj bil je v zadregi. A kmalu si je opomogel, nagubančil čelo in rekel:
- To vam ni nič mari. Padel sem z meseca. A povejte, zakaj se še ne peljemo?
— Treba počakati popotnike. V vrtu se še sprehajajo nekateri lehkoživci.
A! sedaj gredo !
Nikolaj je pogledal na pristaniške lestvice in zagledal neke gospode, kateri so se opletali, dasi ni bilo vetra in niti listič se ni ganil na debelili drevesih, katera so okraševala pristanišče. Med to gospodo bili so stari in mladi. Debeluhast Nemec z raztegnenim vratnikom, iz-pod katerega je molel rudeč, debel vrat, skočil je v parobrod s tako silo, da ga je stresel na vse strani. Za njim je capljal žid z dolgim belim nosom in črnimi lasmi, suh, kakor trska; delal se je pijanega, zapletal se in kričal. Vse je šumelo, začenjali so peti in nehali, smejali, prepirali in poljubovali se. Iž njihovih pogovorov je Nikolaj kmalu zapazil, da so trgovski pomočniki.
Parobrod se je premaknil in bil je že na sredi reke. Čim bolj so se približevali trgovski pomočniki bregu, postajali so vedno bolj trezni in resni, in najprej se je zavedel žid. Zamežavši z jednim očesom gledal je suhi sin Izraela kakor ujeda na zlatoglavo mesto, kjer mu je bilo usojeno živeti.
Na bregu je ostavil žid svoje tovariše in zmuznil se v neko umazano ulico. Nikolaj bi bil rad uprašal kakega trgovskega pomočnika, kje bi mogel kupiti smodnika, a gledali so ga tako prezirljivo, da se ni odločil, izpregovoriti ž njimi. Šel je za zidom in kmalu je bil na trgu, obzidanem z belimi hišami, v kojih pritličju so bile prodajalnice.
Trgovci so že odprli svoje zaloge. Kmetje so vozili na vozeh seno, vreče žita, teleta, lonce. Nikolaj si je kupil nekoliko višenj in šel po tlaku, metaje peške iz ust; a iz prodajalnic so mu neprenehoma kričali :
— S čem vam postrežemo? pojdite k nam. Mi imamo dobre klobuke, črevlje, perilo. Ne bodite skopi, mladi gospod, recite jedno hesedo!
Na oglu zagledal je Nikolaj v oknu velike tobačne zaloge četrtinko papirja, na katerem je bilo zapisano z debelimi črkami: „ proda ja smodnika". Nikolaj je šel v prodajalnico.
— Kaj bi radi? uprašal ga je isti suhi židič, katerega je videl pred pol ure tako pijanega.
— Kaka dva funta smodnika potrebujem.
— Smodddnikaaa? Ali pa imate dovoljenje?
— Jaz nisem vedel, da je treba dovoljenja za to.
— Z dovoljenjem je cenejši, brez dovoljenja draži, rekel je žid smehljaje se.
— Ali ste se vi peljali prej le z menoj?
— Molčite! gospodar je tu. On ne sme slišati. Dobbbro. Dam vam smodddnika.
Šel je za pregrajo, mežikal gospodarju in nekako skrivnostno prinesel ven dva zavitka smodnika : dal ju je Nikolaju, vzel od njega rubljev desetak iz papirja in dejal ga v predal.
— Pa ostanek?
— Kak ostanek hočete ?
— Kak ostanek, vmešal se je gospodar, star žid z želvinskimi naočniki in sivo podstriženo brado.
— Vi kupujete smodnik brez dovoljenja gosposke in hočete še ostanek?
— Saj pač ni tako drag, po pet rubljev
funt ?
— Vi mmmislite, ddda je to drago?
Žid je tako zaničljivo zmajal z rameni, da se je Nikolaj prepričal o draginji smodnika, poklonil se in naglo šel iz prodajalnice. Potem je še vse nakupil, kar je bilo treba, in vrnil se na otok skoro popolnoma suh.
V.
Med tem se je Polenjka strašno dolgočasila vse jutro. Hodila je po bregu in tužno gledala na mesto. Kmalu je razločila svoj zavod, kojega stene so se belile med zelenjem drevja. In bilo jo je sram, da je ušla od doma. Zavod je kakor z nekakim karanjem gledal na njo. Še pred krat-
kim časom obljubavala je tovarišicam večno ljubezen — a sedaj se jim je izneverila. Da, ta, to ni šala, ona gre res v Ameriko! Kaj jo čaka tam? Nikolaj pravi, da bode vse dobro, in vsem ob-ljubuje zlate gore. A on je deček. Kako da mu je zaupala ? Ne, danes bi ne šla v Ameriko! Grozno jej je le pomisliti, kaj je z ubogo mamico.
— Ali je res, Peterček, da se ne moremo več vrniti? uprašala je s takim glasom, kakor da bi hotela Slišati v odgovor: „0, lehko.“
-— Da, rekel -je Peterček z vzdihom in ta vzdih ga je zbližal s sestro.
— Peterček, sprehajajva se nekoliko. A ti, Vlade, ostani tu na straži.
Vlade je premeril z nevošljivim pogledom brata in sestro.
— Kaj si izmišljujeta, pomislil je s preziranjem in mahnil z roko.
— Veš kaj, Peterček, lehko se vrnemo, začela je strahopetno sestra, ko se je oddaljila od šotora nekoliko korakov.
— Seveda, zašepetal je deček.
— A mami ne bodemo pravili, da smo se odpeljali v Ameriko. To jo zelo razjezi. Porečemo, da smo hoteli videti Kijev . . . nekoliko voziti se .,. da nas je zaneslo . . . Ali kaj, povejmo vso resnico ! Mamica je dobra — ona nam odpusti! Še vesela bo, da nam je bilo dolgčas po njej in smo se vrnili. Da ti povem resnico, Peterček,
— GO —
meni se je vedno zdelo, dokler nismo sedli v čolnič, da Nikolaj in vi vsi me slepite in hočete samo izkušati — sem li hrabra ali ne in ali bodem hotela iti z vami. Jaz res nisem bila prepričana, da je to resno, a potem me je bilo sram povedati Nikolaju, da nočem v Ameriko. To je lepo v pravljici, ako pa resno pomislimo, kje se je še slišalo, da bi otroci pluli na čolniču v Ameriko? Zagotovim te, Peterček, da ves čas nisem verjela.
Polenjka. med nama rečeno, jaz se popolnem strinjam s teboj. Jaz sam nisem verjel ni ne verjamem. Meni se celo zdi, da Amerike niti ni.
— To je, morda je, rekla je Polenjka, — a samo taka ne.
Oba sta vzdihnila.
— Kako torej, Peterček? Pomisli, ako se še sploh moremo vrniti, tedaj samo od tu.
— Treba je tako, da bi Nikolaj ne vedel.
— Kaj Nikolaj! ali se ga bojiš?
— Bojim se ga ne. a začne se nama smejati. . . Kar pojdiva po bregu v ono hišo, naznaniva, kdo je najina mama, in povejva vse.
— Res, Peterček! Mami naznanijo in ona pride za nami in nas vzame.
— Pojdiva naglo, Polenjka! Pojdiva!
Naglo sta skočila, a Nikolaj jima je zastopil pot, obložen z nakupom.
— Kako se drzneta iti tako daleč? je upra-šal. — Povrnita se, gospoda. Danes bodemo imeli
kraljevski zajutrek: kupil sem klobas, jagod in sira.
Polenjka in Peterček sta bila v zadregi in šla za Nikolajem, ukrenivši najprej zajutrkovati, a potem izvršiti svoj načrt.
VI.
Marija Pankratjevna in Lavrinovič, Nikolajev oče, spravila sta na noge celo policijo. Razposlala sta zasledovalce v vse vasi, ležeče ob bregu reke Desne, in od malih pastirjev so izvedeli, da otroci so živi in jadrajo nekam za morje. Istega dne prišla je Marija Pankratjevna v Kijev in policijski glavar jej je obečal, uporabiti vse moči, da poišče ubežnike. Brzojavil je v najbližja mesta ob Dnčpru. Nad izseljenci zbrala se je cela nevihta. Celo bro-dovje čolničev razpršilo se je po reki, da bi jih našli, a med tem časom, ničesar sluteč, so se oni gostili skoro prav v Kijevu, pred očmi vseh, raz-tegnivši svoj šotor, kakor kočujoči cigani,
— Učeraj je postreljal Peterček ves smodnik, rekel je strogo Nikolaj. Danes sem moral plačati ogromno denarja za ta-le dva funta. Odslej treba biti varčnejši in streljati samo v nujnosti. Puške treba imeti vedno pripravljene. Kakor vidite, nevarnostij ni še bilo nikakih, toda kdo ve, kaj nam še preti. Časih napadajo popotnike plavarji. Nekoč čital sem v časnikih, da so plavarji napali nekega Angličana, kateri se je peljal v svojem čolniču.
Unel se je boj, kateri je končal s polno zmago izobraženega človeka nad rujavimi barbari. Sestanek bil je sicer z Belorusi, a tudi nje se lehko imenujemo rujave, ker jih solnce ožge. Sicer pa mi ne bodemo imeli usmiljenja ž njimi! Slišite? Se ve, da bodemo le ta čas streljali, ko razvidimo, da. . .
— Kaj pa delate tu, gospoda? zaslišal se je glas dva koraka od izseljencev.
Nikolaj je zatrepetal, obrnil se in zagledal plečastega človeka z rdečo brado in nizkim slamnikom.
Kaj bi pa radi? . .
Ta zemlja je moja, in kakor gospodar bi rad vedel, kdo so moji gosti.
— Ako hočete plačila, vam plačamo.
— Ali imate mnogo denarja?
Okradete nas ne, a vzemite, kolikor treba.
Tako, tako ! Morda pa še ničesar ne vzamem od vas. . . Prosim, povejte, vi imate šotor, puške, kakor da se odpravljate na daljno pot. . . Od kje ste?
— Od tu.
Jako povoljen odgovor. Morda poveste vi, gospodična, kako je ime vaši mamici.
Jedva je odprla Polenjka usta, kar jo dregne Nikolaj za krilo rekši:
Pojdite z Bogom, milostljivi gospod! Mi kar nič ne želimo govoriti z Vami. Ravnokar smo se pripeljali iz Kijeva in takoj se povrnemo, ako
ste tako negostoljubni. Ej, gospoda! Naglo naložimo !
— Ne hitite, ne hitite! rekel je človek s slamnikom. — Jaz vas ne preganjam. Bog z vami! Hotel sem le nekaj izvedeti od vas. Ste li srečali kje na Dnčpru čolnič s tremi dečki in deklico? Pred tremi dnevi so ubežali z doma. Sedaj jih povsod iščejo.
-	Ne, nismo jih srečali, odgovoril je Nikolaj.
— Njih mati, neka gospa Tomilova, je obljubila mnogo denarja onemu, ki jih najde. Zdaj-le pravil mi je policaj o tem. . .
— Jaz nisem Tomilov, rekel je s prepričanjem Nikolaj.
Ne, poslušajte me, kaj vam povem, nadaljeval je plečasti gospod z dobrodušnim smehljajem, — to mi je pravil policaj, a jaz sem si mislil: nu, pa pojdem po bregu — in evo srečal sem ubežnike. Nakrat vidim, da ste vi — kaka sreča!
-	Vi ste se zelo motili.
Da, ako ste iz Kijeva, sem se motil. Ker sem pa jaz oprezen človek, zato nisem šel takoj k vam, ko sem vas zagledal, ampak vrnil sem se izprva domov v vrt, poklical delavce in na vsak slučaj razstavil jih okrog tega mesta, kjer vi sedite. Oni so v grmovju s krepkimi vrvmi v rokah.
Vlade! so li nabite naše puške? uprašal je Nikolaj s tresočimi ustnicami.
— 64
- Sedaj jih nabivam, odgovoril je mimo Vlade in glasno kihnil.
— Ostanite zdravi! rekel je rjavobradi človek. — Torej vi jih niste srečali? Pa to je povsem umljivo: same sebe niste mogli srečati. Ne tajite! Jaz zelo sumim, da ubežniki, katere iščejo, ste vi, gospoda. A to je res, da vi niste Tomilov, temveč Lavrinovič. A, kaj, sem uganil?
„Vse je izgubljeno* ! pomislil je Nikolaj in stisnil v roki puško, katero mu je dal Vlade.
Da ne bodemo izgubljali časa, ne bode li boljše, gospoda, ako pojdete radovoljno za menoj? Ako niste oni, katerimi vas smatram, vse jedno, črez pol ure bodete svobodni, in ako se opravičite, dam vsakemu funt najboljših sladčic.
- Milostljivi gospod, vi nas smatrate malimi otroci. Da, jaz sem Lavrinovič, a ti-le so Tomilovi. Vidim, da ste zviti in da ste nas ujeli. Toda ne mislite, da ne bodemo znali braniti svoje svobode. Vaši delavci se bedaki, ako so šli z vrvmi nad nas. Mi smo krivi, vi ste nas napali in pogubili, kajti, vedite, živi se ne udarno v vaše roke... Polenjka! pojdite od tu! Povrnite se k mamici, vse je končano ! Ali hoče še kdo ? A, Peterček! Poberi se, strahopetec! Vlade, prijatelj moj!
S temi besedami je Nikolaj naglo odstopil, postavil se zraven Vladeta in — pomeril.
— Ali ste znoreli! zakričal je plečasti človek

65
in odvedel Peira in Polenjko. — Takoj vrzita proč puške, malovredna fantalina!
Obrnil se je nazaj, da bi vzel puške. Nikolaj je sprožil oba petelina — in strel.. . moral bi bil zagrometi, da ni nepričakovano odrekel. Tudi Vla-detova dvocevka je odrekla. Iz grmovja skočila sta dva krepka mladeniča. V obupu zagrabil je Nikolaj zavitek smodnika in raztrgal ga, da bi ga zapršil sovražnikom v oči: a iz njega je zletel gost temen oblak njuhalnega tobaka. On, Vlade in napadenci — vsi so kihnili.
»Sleparski žid, kako grozno meje opeharil!" pomislil je Nikolaj, vznemogel in udal se.
Grez četrt ure bili so otroci že v gostilnici, kjer sta se ustavila Lavrinov in Marija Pankratjev-na. Lavrinovič je molče sprejel sina, kateri je še vedno kihal. Marija Pankratjevna se je skoro onesvestila od radosti. Otroci so povedali, kaj je bilo ž njimi. Smejali so se, norčevali in nikdo njih ni opazil, koliko sivih las se je pomnožilo v tem času v črnih laseh Marije Pankratjevne.
P. N. Polevoj.
Peter Nikolajevič Polevoj, sin znamenitega pisatelja N. A. Polevega, rodil se je dne 25. svečana (po našem štetju 9. sušca) 1889. leta v Petrogradu. Dokončavši prve nauke in gimnazij v svojem rodnem mestu, stopil je ondu na vseučilišče. Izvršil je tu svoje nauke na zgodovinsko-je-zikoslovni (modroslovni) fakultati leta 1861. s stopnjo kandidata. Tega leta nastopil je službo učitelja ruskega jezika in ruske književnosti v „Nov-gorodskem kadetskem korpusu" grofa Arakčejeva, kjer je ostal do leta 1864. Tedaj je postal zasebni docent na petrogradskem vseučilišču, kjer je predaval rusko književnost. Od tu so ga premestili na „novorusko vseučilišče" v Odesi in povišali v pravega docenta istega predmeta. Naposled so ga prestavili na varšavsko vseučilišče in imenovali ga rednim profesorjem ruskega in staroslovenskega jezika. Tu je predaval tri leta in naposled pustil službo leta 1871.
Že na vseučilišču zanimal se je Peter Nikolajevič za jezikoslovje in poučevanje narodnega pesništva slovanskega in germanskega. A ko je
ostavil službo, se je popolnem posvetil literarnemu delovanju, sosebno na znanstvenem polju. Vse, kar je izdal, imelo je velik vspeb. Najbolj so se pa priljubile njegove »Hapo,pn»ni pvcctda «;a:iKU (Na rodnjja russkija skazki - Narodne ruske pravljice), PojHLie OTro.TOCKH» (Rodnyje otgoloski-Domači odmevi) in Hcropia pvccKoft .uiTepaTvptn (Istorija russ-koj literatu ry - Zgodovina ruske književnosti!)
Zadnje delo je izredne književne važnosti! Rusko občinstvo je je vsprejelo z veliko odušev-ljenostjo, kar razvidimo že iz tega, da se je razprodalo te knjige v treh tednih 3000 izvodov, kljubu temu, da je jako draga. Delo je razdeljeno v dva dela: I. del obseza književno zgodovino (z ži-votopisi in slikami pisateljev) od prvih časov do Kantemira, II. del pa od Kantemira do najnovejše dobe.
Sploh je Polevemu najljubši predmet stari-noslovje, ruska zgodovina. Sijajen uspeh njegovega truda so »0'iepim pvccKoii iicTopiii bi> liaMsrniiiKavB Ci.iTa (Očerki russkoj istoriji v pamjatnikah byta). Najbolj se je zanimal za zgodovino XVIII. stoletja. Iz tega truda izvira cela vrsta zgodovinskih romanov kojih prvega »EpaTMi ConepHHK»H (Bratja So-perniki) je priobčil leta 1888. — Razven navedenega spisal je P. N. Po lev oj še mnogo drugega leposlovnega in znanstvenega; med temi omenimo naj le nekatera dela: »CiitauMb Boru u.iari,i>cri» Smjeliin Rog vladjejet Kpa^cHHan cB6aiv\' Jvra-
dennaja s vadba', >MacjsiHnna» (Masljanica) PvccKin aoHSHHnirb (Russkij polonjannik), »HonoKYiiHoe» (Nopoknpnoje), »XpncT0CT> Boci;pece> (FIristos Vos-krcse) in drugega več.
P. N. Polevoj je jako plodovit pisatelj in ruska književnost se more še mnogo nadejati od njega. Prevedena pripovedka je tudi plod njegovega zgodovinskega raziskovanja, ovita v lepo pesniško obliko.
<e>:
IIA Tli A 3 B E 3 j A.
(C. rperopumr.)
Naša zvezda - (S. Gregorčič).
ducata Mina je Minn.a.ia Itn Ham po,i, noin.ia j1;
.Temne liavt Ta aiiea.ra aa.ia.
Ib to Bce CBeTiLia je.
.	To.pa, ox. a.a ropo btohp,
CKpitje ce sa Temni raj;
IIpauiaM (Birne MiianjeBo:
Bptie mi ce me ice.iaj ?
A Mouse imen, ume jacne,
O^roBopa ne ne.io,
r1,o.i s neCa BiimaBe icpacire Heuo na npama.iu,a apo.
IIpiij.ii, 3Bea,ia nama, npujir,
Jicne b ime yupn osu,
Ha.j Moj ,iom Te boiht bh.ui. ikiara rmea.pa .pesHiiv /um!
Časnikarski glasovi
o .Slovanski knjižnici* so na vse strani jako ugodni. Slovenski časniki toplo priporočajo našo knjižnico, za kar jih prav srčno zahvaljujemo, ker s tem veliko koristijo našemu podjetju. V kolikor nam pripušča prostor posnamemo par poročil slovenskih časnikov.
.Slovenski Narod* je že pred izhajanjem z veseljem pozdravil naše naznanilo o .Slov, knjižnici*, potem pa ob obeh prvih snopičih poročal z jako laskavimi besedami. V poročilu o drugem snopiču piše med dnugim: ,fie bo .Slovanska knjižnica* tako napredovala, kakor je začela, potem si smemo častitati.
Priporočamo kar najtopleje .Slov. knjižnico*, ker je res vredna vsestranske podpore in ker bi bilo uprav nečastno za nas, ko bi to podjetje propadlo radi narodne malomarnosti. Ker je zunanja oblika jako ukusna in lična, vsebina izbrana in v vsakem oziru primerna za vse sloje naroda, cena pa naravnost bagatelna, naj si vsakdo šteje v dolžnost, podpirati to podjetje....“
.Domovina* v Celju piše med drugim: ..... Cena .Slovanski knjižnici* je tako nizka, kakor do zdaj še pri nobeni slovenski knjižnici. Gospod izdajatelj pravi, da je dobil polovico naročnikov, kolikor jih potrebuje. Mi želimo, da bi se to hvalevredno podjetje tudi po Štajerskem kar največ razširilo in da bi gospod izdajatelj lahko že pri prihodnjem zvezku povedal, da se je oglasilo že dovolj naročnikov.*
.Novice* so objavile obširen članek o važnosti, potrebi in namenu .Slovanske knjižnice* in končajo z željo, da bi jo slovensko občinstvo obilo podpiralo.
Tudi celovški „Mir‘, .Edinost.* in .S.lovanski Svet* so pohvalno omenjali in priporočali našo knjižnico.
»Goriška tiskarna44
A. Gabršček.
To je vseskozi naroden obrtni zavod, namenjen vsestranskemu napredovanju slovenskega naroda. Ustanovljena je bila meseca avgusta 1. 1893. edino le v namen, da bi se časopisi — „S 0 Č A“ — ki je že 24 let glasilo Slovencev na Goriškem, — „P RI-IOREC“ in nova „Slovanska knjižnica44 mogli še uspešneje razvijati. Kar tiskarna pridobi od naroda, to mu zopet vrne z obi-lim berilom v imenovanih listih.
Zategadel se toplo priporoča sl. slov. občinstvu na Goriškem in tudi drugod, da bi jo blagovolilo podpirati ob potrebah z naro-čevanjem katerihkoli tiskovin.
»Goriška tiskarna"
prireja polagoma vse tiskovine za duhovnjje, županstva, šole, pošte, sodišča, za notarje, odvetnike itd.
Dalje tiska vse potrebne tiskovine za trgovce, obrtnike, za društva in vse take, ki‘ spadajo v druž-binsko življenje, kakor: posetnice (vizitke), osmrtnice, poročne liste itd. itd.
Tiskarna je povsem nova, urejena po najno-vejših zahtevali le obrti; zato more po željab in ukusu postreči slav. občinstvu. — (lene zmerne.
Priporočevaje se naklonjenosti sl. obč„ bilježi se z vsem spoštovanjem
»Goriška-tiskarna**
A. Gabršček.