Poštnina plačana v gotovini! Izdaja Delavska univerza Domžale, Kolodvorska c. 6, telefon 72 0B2. - Ureja ured-nlSkj odbor. - Odgovorni urednik MIlan Flerln. — Izhaja vsakega 15. v mesecu. — Zlro račun: Številka 6012-3-50 - Cena 0.50 din. — risKa tiskarna -Toneta Tomšiča- v LJubljani Obljubit! Det© X. — Posebna številka. Domžale, 20. julija 1971 GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA OBČINE DOMŽALE Ob 30-letnici - suverena samoupravna in državna skupnost Narodnoosvobodilna borba in njeni rezultati kažejo na zavestno odločitev narodov Jugoslavije, da žive v skupni državi, ter da v njej čuvajo in razvijajo svoje nacionalne interese. Eden takih najpomembnejših interesov je izgrajevanje socialističnih družbenih odnosov v pogojih samoopre-delitve Ta interes se odraža predvsem v pravici vsakega naroda, da samostojno upravlja z rezultati svojega dela. To načelo je mogoče v celoti uveljaviti le, če ima vodilni položaj delavski razred, ki je najbolj zainteresiran za zagotovitev nacionalne enakopravnosti. Sprejete spremembe v zvezni ustavi povsem določno opredeljuje ta vprašanja. Izhodišče ustavnih sprememb pa je v položaju delovnega človeka v družbenem delu. Iz istih izhodišč se oblikuje tudi nova slovenska ustava. Položaj delovnega človeka v proizvodnji in družbi opredeljuje še bolj konkretno in prilagojeno slovenskim razmeram. Gre predvsem za uveljavitev načela, da bo delovni človek tudi v praksi odločal o rezultatih svojega dela in to v vseh oblikah družbene aktivnosti. Tu pa se pojavlja osnovno vprašanje, kako organizirati komuno, ker je to eno pomembnih področij, kjer se mora to načelo najhitreje uveljaviti. Gre za to, ali jo bomo uspeli organizirati tako, da bodo njene osnovne enote — organizacije združenega dela, krajevne in druge samoupravne skupnosti — pri svojem delu upoštevale raznoliki spekter interesov in potreb ljudi brez različnih lokalizmov, ki največkrat ne izvirajo iz različnih interesov delovnih ljudi. S tem v zvezi bo potrebno krepiti vse samoupravne skupnosti v komuni ter precizneje opredeliti njih vlogo in naloge. Da bi v utrjevanju samopravnega sistema in izgradnji slovenske državnosti uspeli, bo potrebno odvreči marsikatero lastno šablono ter vztrajno in strpno iskati oblike, ki nas bodo čimbolj približale postavljenim ciljem. Ko gradimo našo slovensko samoupravno skupnost in državnost, se moramo zavedati, da je to dolg, ki ga dolgujemo sami sebi in naši revoluciji. 1941-1971 OBELEŽJE PRI KKI-SKARJEVIH SMREKCAH« Na njem je napis: -S tega zbornega mesta so 27. 7. 1941 odšli prvi borci za svobodo na oborožene akcije proti okupatorju.« ZZB NOV Domžale Program prireditev ob občinskem prazniku SOBOTA, 17. JULIJA Ob 15. uri Ob 20. uri Ob 20. uri NEDELJA, 18. JULIJA Ob 9. uri Ob 11. uri Ob 15. uri Ob 20. uri PONEDELJEK, 19. JULIJA Ob 17. uri Ob 17. uri TOREK, 20. JULIJA Ob 16. uri ČETRTEK, 22. JULIJA Ob 16. uri Ob 16. uri Ob 17.30 PETEK, 23. JULIJA Ob 10. uri Ob 18. uri Ob 20. uri SOBOTA, 24. JULIJA Ob 8.30 Ob 8.30 Ob 9. uri Ob 10. uri NEDELJA, 25. JULIJA Ob 9. uri Srečanje izseljencev v Kamniški Bistrici, ki ga prireja podružnica Izseljenske matice Domžale-Kamnik. Pri kulturnem programu sodeluje pevski zbor »Lira« iz K -mika in Trio Flere v izvedbi DKPD Svoboda Mengeš Matej Bor: Raztrgane! — drama v treh dejanjih v letnem gledališču v Mengšu Rokovnjaški tabor na Brdu pri Lukovici, sodeluje moški pevski zbor in folklorna skupina KUD Janko Kersnik iz Lukovice Koncert domžalske godbe v Blagovici Koncert mengeške godbe v Radomljah Koncert domžalske godbe v Moravčah Koncert mengeške godbe v Lukovici Rokovnjaški tabor na Brdu pri Lukovici — napad rokovnjačev Matej Bor: Raztrganci — drama v 3 dejanjih v izvedbi DKPD Svoboda Mengeš v letnem gledališču v Mengšu Občinski nogometni turnir za mladinski pokal — polfinale v Dobu Občinski nogometni turnir za pokal članov — polfinale v Domžalah Mladinski košarkarski turnir — polfinale v Radomljah Mladinski košarkarski turnir — finale v Radomljah Občinski nogometni turnir za mladinski pokal — finale v Dobu Občinski nogometni turnir za pokal članov — finale v Domžalah Otvoritev nove proizvodne hale v TOSAMA na Viru Stafetni tek po ulicah Radomelj Prižig žare pri spomeniku v Radomljah, nastop folklorne skupine iz Radomelj, mengeške godbe in tria Cerar Promenadni koncert pri grobišču NOB v Radomljah Promenadni koncert mengeške godbe pred kulturnim domom v Radomljah Svečana seja skupščin občin Domžale in Kamnik v Kulturnem domu v Radomljah Osrednja svečanost z govorom in s kulturnim programom pri spomeniku vstaje v -Križkarjevih smrekcah«. Sodelujejo: združeni pevski zbori iz domžalske in kamniške občine, godbi iz Domžal in Mengša ter harmonikarski orkester Zavoda za glasbeno izobraževanje Domžale Pričetek tradicionalnega tekmovanja občinskih reprezentanc Domžal in Zagorja v košarki, nogometu, kegljanju, streljanju, šahu in namiznem tenisu v Domžalah Skupščina občine Domžale ter vse družbene in politične organizacije čestitajo občanom domžalske in kamniške občine sa njihov prasnik in sa 30. obletnico vstaje proti okupatorju na domialsko-kamniškem področju! Ivo Viđali: Vstaja 27. julija 1941 na Kamniškem Odposlanec CK KPS Tomo Brejc-Pavle je maja 1941 osnoval vojni komite /.a kamniško okrožje, ki so ga sestavljali dr. Marijan Dermastia; Tone Sturm in Stane Zerovnik. V pripravah za vstajo je vojni komite v največji tajnosti začel snovati bojne skupine, Usmerjati njihovo delo za zbiranje orožja in vojaške opreme ter Jih seznanjati s cilji narodnoosvobodilnega boja. Sprva so bili člani bojnih skupin povezani v trojke, po napadu na Sovjetsko zvezo in po ustanovitvi glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet pa so imeli že širše sestanke. Prvi vidni znak obstoja uporniških skupin so bile velike napisne akcije v noči od H. na 9. julij 1941 v vseh večjih krajih kamniškega okrožja. Do srede julija je vojnemu komiteju uspelo osnovati bojne skupine v Kamniku, na Duplici, v Radomljah, v v Mengšu, v Domžalah in v Crni nad Kamnikom, mimo njih pa so bile še bojne skupine tudi v Trzinu, v Dolskem in na Zlatem polju. Vojni komite se je sestal 25. julija 1941 v Volčjem potoku pri Radomljah in sklenil, da se bo začel oboroženi upor v kam niškem okrožju 27. julija opolnoči. Izdelal je načrt prvih akcij, in sicer: a) blokirati je treba vse ceste, ki vodijo v kamniško okrožje, in to bodisi z miniranjem, kjer pa to ne bi bilo mogoče, pa z zatrpan jem z drevjem; b) pretrgati vse telefonske zveze; c) porušiti del železniške proge Kamnik—Ljubljana; č) zažgati skladišče bencina na Zapričah pri Kamniku ter napasti gestapovsko in žandarmerijsko postajo v Kamniku. Posameznim bojnim skupinam pa je naloge razdelil takole: 1 Kamniška skupina naj bi zažgala skladišče bencina v Kamniku, napadla sovražnikovi postojanki in porezala telefonsko napeljavo okoli Kamnika. 2. Skupina v Crni naj bi zaminirala cesto na Črnivcu proti Gornjemu gradu. 3. Dupliška skupina naj bi uničila most čez Kamniško Bistrico na Duplici in razdrla železniško progo med Duplico in Homcem. 4. Radomeljska skupina naj bi uničila mostova čez Kamniško Bistrico in blokirala cesto Vir—Duplica. 5. Mengeška skupina naj bi uničila telefonsko napeljavo med Mengšem in Jaršami, ter ob železniški progi od Jarš proti Homcu, uničila del železniške proge med Jaršami in Rodico ter onesposobila za promet cesto Mengeš—Most«—Kranj. 6. Domžalska skupina pa naj bi zažgala skladišče bencina v Domžalah, uničila most čez Kamniško Bistrico na cesti proti Ihanu ter blokirala cesto proti Moravčam. Kamniška in dupliška skupina sta dobili nalogo, da se po akcijah zbereta na hribčku Kratna nad Kamnikom, radomeljska, mengeška in domžalska pa v gozdu na Lazah pri Krtini. Člani vojnega komiteja so se po tem sestanku sestali z vodji posameznih bojnih skupin in jim razložili naloge. Sestale so se tudi bojne skupine in na njih so Izvedeli njihovi člani, da naj bodo odtlej nenehno pripravljeni za prve oborožene akcije. Niso pa jih še obvestili o natančnem dnevu in o uri začetka vstaje. 27. julija zvečer so se zbrali v bližini Kamnika člani kamniške bojne skupin«. Razdelili so se v več manjših skupin, da bi lažje izpolnile številne naloge. Uspešno pa je svojo nalogo izvedla samo tista skupina, ki je pri Podgorju podrla telefonske drogove in potrgala žice, ter tako prekinila zvezo med Kamnikom in Kranjem. Druge akcije v Kamniku se niso posrečile, ker je oče nekega člana bojne skupine obvestil gestapo o nameravanih akcijah. Skupina, ki je hotela zažgati skladišče bencina na Zapričah, je zato padla v zasedo. Ko sta drugi dve skupini, ena je pripravljala požig bencinske črpalko, druga pa je nameravala uničiti gestapov-ske garaže, zaslišali streljanje na Zapričah, sta se umaknili in nista izvedli svojih nalog. Nemci pa so postavili zasedo še tudi ob brvi pri Perovem, po kateri bi morali udeleženci vstaje po opravljenih akcijah na zborno mesto na Kratno. V zasedo sta padla skojevca M. Miklavčič in D. Mlakar, ki so ju Nemci ustrelili. Mladinca sta padla kot prvi žrtvi v oboroženih akcijah proti okupatorju. Člani bojne skupine v Črni nad Kamnikom, ki so bili v glavnem rudarji, so se sestali okrog osme ure zvečer v bližini rudnika kaolina. Najprej so določili nekaj rudarjev, da bi prinesli i/, rudnika razstrelivo. Vratar pri rudniku jim je brez upiranja izročil ključe skladišča, iz katerega so vzeli nekaj zabojev razstreliva, vžigalnike in vžigalne vrvice. Člani bojne skupine so se nato napotili na cesto Kamnik—Gornji grad na odsek, ki se imenuje Pirčeve ride. Tu so skopali dve jami in ju napolnili z razstrelivom. Ko so vse pripravili za miniranje, so se odpravili proti dvema mostovoma v bližini Potoka. Pod nosilce obeh so položili razstrelivo in čakali polnoči. Natanko ob dvanajstih so prižgali zažigalne vrvice in v nekaj trenutkih sta mostova zletela v zrak. Takoj nato so se vrnili k ridam in tudi tu je zagrmela močna eksplozija, tako da je letelo debelo kamenje daleč naokoli in da so popokale na najbližjih kmetijah vse šipe. Skupina pripadnikov te bojne skupine pa je še v Zgornji Crni zatrpala cesto s podrtimi drevesi. Dupliška bojna skupina se je zbrala 27. julija pozno zvečer pod vodstvom Toneta Sturma. Na zborno mesto je prišlo okrog 15 članov, ki so se razdelili v tri skupine. Prva se je napotila v tovarno pohištva na Duplici, da bi dobila bencin za požig mostu čez Kamniško Bistrico. Pred prihodom v tovarno je postavila na treh mestih straže, da bi jih Nemci iz bližnjega Kamnika ne presenetili. V tovarni so najprej poiskali nočnega čuvaja in zahtevali od njega, naj jim izroči ključe od skladiščil. Prestrašeni čuvaj je odprl skladišče, kjer so našli dva velika soda. Enega od njiju »o takoj odvalili na most. in bencin razlili po njem in ga zažgali. Ker je bil most iz debelih brun, kljub bencinu ni hotel goreti. Zato se jih je nekaj vrnilo še po drugi sod, nekaj pa jih je odšlo k bližnjim hišam po butare. Ko pa so odprli še drugi sod, so ugotovili, da v njem ni bencina, marveč neka rdeča tekočina, ki so jo uporabljali v tovarni za barvanje stolov. Ker bencina tako ni bilo več, so odšli h gasilskemu poveljniku, da bi izpraznili motorko. Ko so končno z njim polili butare, so most znova zažgali. Kljub temu pa ga niso uspeli povsem uničiti in so nekaj mostnic potrgali z njega, tako da ni bil več prevozen. Drugi dve skupini, ki naj bi uničili telefonsko napeljavo in železniško progo ter nekaj strojev v Rem-čevi tovarni, nista zaradi pomanjkanja primernega orodja svojih nalog uspešno izpolnili. Radomeljska skupina se je zbrala ob desetih zvečer v Križknrjevih smrekicah Dr. Marijan Dermastia jo je razdelil na dva dela. Prva skupina se je lotila uničevanja mostu čez Kamniško Bistrico1 na glavni cesti proti Preserjam, druga pa je odšla proti Homcu, da onesposobi še drugi most. Obe akciji sta dobro uspeli. Potrgali so vse mostnice in prežagali so vse prečne in podolžne lege. Po opravljenih akcijah sta se obe skupini zbrali pri glavnem mostu pred Radomljami, da bi skupaj odšli na zborno mesto. Tu pa jih je nekdo opazil, sporočil to nemškemu občinskemu komisarju, ki je nato poklical na pomoč orožnike iz Mengša. Ti so proti jutru blizu glavnega mostu, potem ko je bojna skupina že odšla proti krumperškim gozdovom, postavili zasedo. Mengeška skupina se je zbrala prav tako ob desetih zvečer na Podovnici pri Mengšu. Na sestanku, ki ga je vodil Tone Blejec, so razpravljali najprej o nalogah, ki jih morajo opraviti to noč, nato pa še o tem, kdo bo takoj za tem odšel v partizane. Nekaj jih je namreč nujno moralo ostali doma na terenu, da bi organizirali pomoč prvim partizanskim enotam. Na odločitev, koliko jih bo odšlo v partizane, pa je vplivalo ludi stanje oborožitve, kajti orožja so imeli le malo, udeležencev sestanka pa je bilo okoli petindvajset. Zaradi patruljiranja orožnikov po Mengšu so opustili načrt, da bi izvedli propagandne akcije v samem kraju, prav tako pa so ugotovili, da ne bi mogli onesposobiti za promet ceste proti Kranju. Na akcijo je odšlo dvanajst članov bojne skupine. Ker je bil teman oblačen večer in so vsak hip pričakovali, da bo začelo deževati, so s sabotažnimi akcijami pohiteli. Ze takoj pri zadnjih mengeških hišah so začeli uničevati telefonsko napeljavo. Tako so uničili ves vod in podrli večino drogov čez mengeško polje proti Jaršam. Za sabolažno akcijo na železniški progi niso imeli ustreznega orodja. S krampi, lopatami in koli so zato tračnice dvignili na dveh mestih okrog železniške postaje Jaršc-Mengeš, na več mestih pa razkopali tudi gramozno podlago. Tudi del telefonske napeljave ob železniški progi proti Homcu so uničili. Po teh akcijah so se odpravili proti radomeljskemu mostu, kjer bi se morali sestati z radomeljsko bojno skupino. Zc v jutranjih urah so pri iskanju zveze z Rndomljani naleteli na nemško zasedo, ki pa začuda nanje ni takoj streljala. Kaže, da je bila tudi sama presenečena, ker je opazila tolikšno skupino oboroženih ljudi. Streljati je začela šele potom, ko so se Mrngšani že umaknili proti Jaršam. Domžalska bojna skupina se na večer pred vstajo ni zbrala. Vzrok temu je bilo povečano patruljiranje orožnikov, ki so jih, kot kaže, iz Kamnika uspeli obvestiti, da se pripravljajo partizanske akcije, V noči na 38. julij 1941 so bile sabo-tažne akcije tudi na trzinskem območju. Komunisti in skojevci so dobili iz rašiške čete nalogo, da porušijo železniško progo v Trzinu. Zbrali so se blizu postaje vendar so se znašli v podobnih težavah kot druge skupine — za izpolnitev svoje naloge niso imeli niti potrebnega streliva niti primernega orodja — in zato proge niso porušili. Namesto tega so ob glavni cesti Domžale—Ljubljana proti Dobravi podrli okoli deset telefonskih drogov. Tudi borci rašiške čete to noč niso mirovali. Zažgali so kozolec poln žita. ki so ga Nemci zaplenili pregnancu v Srbijo. Tako je torej to noč po vsej ravnini od vznožja Kamniških planin do Save zagorel plamen upora. Opisane akcije sicer nemškemu okupatorju niso prizadejale velike gmotne škode, njihova pomembnost pa je predvsem v tem. da so Nemci lahko ugotovili in občutili začetek načrtnega in množičnega oboroženega odpora proti sebi. Številne akcije v noči vstaje so Nemce tudi neprijetno presenetile. Zavedali so se, da je z njimi konec njihovih načrtov o naglem ponemčenju Gorenjske. Izhod iz hudega položaja so videli le v odločnih in kar najbolj ostrih ukrepih, s katerimi bi že v kali zatrli vsako nadaljnje uporniško gibanje. Ze 28. julija zjutraj so orožniki s pomočjo domačih zaupnikov delali sezname ljudi, ki bi po svojem dotedanjem delu utegnili sodelovati pri akcijah. Dopoldne so aretirali 25 ljudi, za katere so menili, ali pa so bili o njih obveščeni, da so kakorkoli v zvezi z vstajo. Se isti dan so uvedli tudi policijsko uro, 29. julija 1941 pa so ustanovili še posebno izredno sodišče za sojenje udeležencem vstaje. Sodišče je takoj zaslišalo aretirance in tiste, katerim je lahko dokazalo sodelovanje pri uporniških akcijah, obsodilo na smrt. L avgusta 1941 so kot prve talce na Gorenjskem ustrelili štiri udeležence vstaje v kamniškem okrožju: Leopolda Dremelja, Mirka Exlerja, Alojza Glaviča in Ignaca Hrena, «. avgusta še Stanka Kališnika in Milana Kolariča. Druge aretirance je sodišče obsodilo na zaporne kazni od 3 do 6 mesecev in jih poslalo v posebno prevzgojno taborišče pri Spittalu na Koroškem. Hkrati s temi povračilnimi ukrepi pa so Nemci poskrbeli tudi za okrepitev svojih policijskih enot. Vsi ti ostri in hitri ukrepi kažejo, da okupator akcij 27. julija 1941 ni podcenjeval in je pravilno presodil njihovo pomembnost. Zato jih lahko upravičeno štejemo za začetek množičnega oboroženega boja proti okupatorju in za pomembno prelomnico v zgodovini našega narodnoosvobodilnega boja. Jože Pirš-Luka Priprave za oboroženi odpor Prvoborec Jože Pirs-Luka s svojim partizanskim tovarišem Ludvikom Rodetom-Rajkom po vrtovih, sem zaslišal stopinje po cesti. Vlegel sem se za drevo, ko je že padel strel proti naši hiši. Takoj sem vedel, koliko je ura. zato nisem spal doma, ampak sem šel na »centralo« k Martinu Šraju. Ko sem se kasneje vračal domov, sem zaslišal strele in takrat je padel prvi aktivist Slavko Pavli. Doma so me naslednji dan prepričevali, naj grem v službo, katero sem imel ponoči ob 22. uri. že prej, ker so ta dan Nemci določili policijsko uro že ob 8. uri zvečer in je trajala do šestih zjutraj. Prav med temi razgovori pa sta se zglasila pri nas doma Ludvik Rode in njegov brat Izidor. Ko smo stali pred mlekarno, sta se pripeljala s kolesi k nam gestapovec Teo in namestnik komisarja na Homcu Ahčin, da bi me aretirala. Skočil sem Janez Pirš-Rastko Kot vojaka me je kapitulacija jugoslovanske vojske leta 1941 doletela na Dolenjskem. Naša sanitetna četa je imela zborno mesto v Podsmreki pri Ljubljani, ob napadu pa je krenila namesto proti fronti stran od nje. čeprav smo bili dodeljeni v prvo bojno linijo. Imeli pa nismo niti orožja. Po alarmu ob enih ponoči so nam sporočil' da smo obkoljeni in da naj se vsak reši. kakor se more. Razbežali smo se v gozdove. S seboj sem vzel operacijske instrumente, čeprav mi še na misel ni prišlo, kako jih bom še potreboval. Po povratku domov sem se spet zaposlil na Duplici nri Remcu in tudi takoj zvedel za organizacijo OF od starih prijateljev Staneta Zirovnika in Vinka Do-baia. Po tem času smo se več- krat sestajali in dobil sem nalogo, da zbiram orožje, municijo in hrano ter da pišem po zidovih parole. Po izselitvi inteligence in duhovščine v Srbijo smo začeli delati med narodom in ga pridobivati za vseljudski odpor. Ljudje so situacijo dobro razumeli in nam obljubili vsestransko pomoč. Za pričetek vstaje je bila določena noč med 26. in 27. julijem 1941, zborno mesto pa je bilo »v smrekcah«. Moja grupa je bila določena, da podre oba mostova čez Bistrico pri Radomljah in prekine telefonsko napeljavo. Mene so določili, da ostanem doma, da bom držal zvezo s četo in jim dobavljal hrano, kar mi ni bilo prav nič po volji, ker sem dobro vedel, kako sem kompromitiran. Ko sem se po akciji vračal domov pod voz, nato v šupo in preko vrta pobegnil v gozd. Tako se je pričelo moje partizansko življenje. Ker sta dobila moja dva brata nalogo, da me morata privesti na občino, sta tudi onadva prišla za menoj in mi prinesla nahrbtnik in puško, kar vse smo imeli že prej pripravljeno. Poleg mojih bratov sta se nam pridružila še Ciril Ravnikar in Franc Jerman. Vseh pet nas je potem krenilo proti Krumperku. Zvezo s četo smo dobili v gradu pri Kegloviču, ki nas je v četo tudi pripeljal. Svoj prvi ognjeni krst sem doživel na Zelodniku v začetku avgusta, ko smo iz zasede napadli Nemce. Tu sem tudi dobil v oskrbo prvega ranjenca Stangla in s tem je bila v marsičem določena moja naloga, katero bom vršil v štiriletnem boju proti okupatorju. Vsa življenjska pot borba Izhajam iz kmečke družine, ki je štela enajst članov. Oče je bil stoodstotni invalid iz prve svetovne vojne, tako da se je sama mati borila za vsakdanji kruh devetim otrokom. Ko mi je bilo petnajst let, sem se šel učit mesarske obrti in se sam boril za kruh, ki je bil zelo trd. V letih 1935 do 1940 sem delal kot pomočnik pri Cenetu Grčarju v Kamniku. Vključil sem se v pevski zbor »Solidarnost«, ki ga je vodil Franc Vidmar in tam sem začel spoznavati svet in izkoriščanje delovnih ljudi. Razpad stare Jugoslavije sem doživel v Ljubljani na gradu kot vojak. Pre- senečen sem bil, da je do tega prišlo kar čez noč, čeprav smo imeli razmeroma dobro oborožitev. Dobro se še spominjam, kako je bilo tistega usodnega jutra. Ko smo vstali, ni bilo nobenega oficirja, tavali smo sem ter tja brez cilja. Ko je prišlo na grad nekaj vojakov iz mesta, so nam povedali, da ljudje na silo praznijo skladišča in tovorne vagone in da ni več nobene oblasti. Sam sem se hotel prepričati, če je vse to resnica in res, ko sem prišel do vojašnic, sem videl strašno razdejanje. Hitro sem jo ubral nazaj, pobral kompletno opremo in povrhu 12 vojaških šo-torskih kril ter jo mahnil proti domu. Prvo bombardiranje sem do- vrnejo v svoje edinice. Vendar, sem doma pri očetu. Stvar se živel v Domžalah, ko so Nemci to je bilo že vse prepozno, kaj- je hitro razpletala. Nemci so bombardirali radijski oddajnik, ti skladišča so bila prazna in najprej pobrali vse orožje, pa ker je ta pozival vojake, naj se vojska brez oficirjev. Ostal tudi mi nismo držali rok v žepih. Kjerkoli smo kaj dobili, smo skrili. Takrat so že začele delovati naše organizacije. Vodilni v njih so bili tovariši Tomo Brejc, Marjan Dermastia. Stane Žirovnik, Franc Bukovec in Tone Sturm. Pričeli so se ilegalni sestanki in naloga nas vseh je bila. zbiranje municije, orožja in vojaške opreme. Ze pa se je tudi pričelo preganjanje naših vodilnih ljudi in preseljevanje. Prisegli smo, da se bomo borili proti okupatorju in že po treh tedni i i priprav se je začela organizirati oborožena vstaja. Prva akcija je bila 26. julija 1941 o polnoči, ko je bil zbor v Kri.škar jevih smrekcah, blizu radomeljskega mostu. Naloga naše skupine je bila delno onesposobiti mostove, kar smo tudi storili. Po akciji so prvi borci že odšli v hosto, nekaj pa nas je še ostalo doma. Ze zjutraj po prvi akciji so Nemci nagnali vse vaščanc popravljat mostove in seveda sem bil tudi jaz zraven. Popoldne tega dne je bil ustreljen prvi naš Prvohoree Janez Plri-Rastko, udeleženec vstaje 27. julija 1941 aktivist. Takoj za tem pa so prišli Nemci tudi k nam na dom. Sedeli smo pred hlevom, ko se prikažeta nemški žandar in župan Thale. Ko je brat Jo-že-Luka to opazil, je hitro smuknil skozi prašičjo kuhinjo in po drugi strani stekel proti sosedu. Ko sta žandar in župan videla, da jima je riba ušla, sta nas vse skupaj postavila k zidu in nam dala nalogo, da do naslednjega dne zjutraj do osme ure moramo brata dobiti, da ga bodo ustrelili na pragu, sicer pa da bodo preselili vso družino. Ko sta odšla, sem šel v hišo k bratu Stanetu, za mano pa je prišel še oče. In ko sem ga vprašal, kaj nam je storiti, mi je na kratko odgovoril: Sam veš, kaj je tvoja dolžnost! Brez besed sva z bratom odšla v hosto in to je bilo 27. junija 1941 okrog sedme ure zjutraj. Prvo noč sva prespala na opekarni in že prvo noč sva bila premočena do kože. Tako se je zame začela vstaja, vse to obdobje pa še zdaleč ni bilo tako lahko in enostavno, kskor si mladi rod predstavlja. Ob 30-letnici vstaje na kamniško-domžalskem področju Razgovor s člani nekdanjega vojno-revolucionarnega komiteja za kamniško okrožje, ki je leta 1941 organiziral vstajo na Na pobudo občinske konference SZDL in uredništva Kamniškega občana so se 29. junija 1971 v Kamniku prvič po osvoboditvi spet sestali člani nekdanjega voj-norevolucionarnega komiteja za kamniško okrožje, ki je leta 1941 organiziral vstajo na Kamniškem: dr. Marijan Dermastia,' prvi komandant Kamniškega bataljona, Tone Šturm, prvi komisar Kamniškega bataljona, Stane Zerovnik, Roman Potočnik, sekretar partije v kamniškem okrožju leta 1941 in narodni heroj Mirko Jerman. Namen razgovora je bil, v okviru priprav na proslavo 30-letnice vstajo obuditi spomine na slavne dni leta 1941, ko so se prebivalci kamniško-domžalskega območja med prvimi v Sloveniji z orožjem v roki uprli fašističnemu zavojevalcu. Iz obširnega razgovora, ki so sc ga udeležili tudi novinarji ljubljanske televizije, Dnevnika in Glasa, povzemamo nekaj odlomkov. Ustanovitev vojnorevolucionarnega komiteja in razpoloženje pred vstajo. ŠTURM: Danes jaz pri najboljši volji ne morem trditi, ali je bil Tomo Brejc, ki je prišel z nalogo, naj so ustanovi voj-norevolucionarni komite ali je bil Luka Leskošek, ker je bil on takrat vrhovni komandant. Nekajkrat so me klicali tudi v Ljubljano in sem z Leskoškom govoril. Dobro se še spominjam nekoga popoldneva, ko sva se sestala v Tivoliju blizu sedanjega Muzeja revolucije. Vendar je bilo to že potom, ko jo bil vojnorevolucionarni komite že ustanovljen in so se že začele kamni.ško-domžalskent področju. bolj konkretne priprave za vstajo, vendar datum takrat še ni bil določen. Točen datum je bil določen v tisti gmajni v Volčjem potoku, tam je bil tudi postavljen štab, komanda bataljona in vse drugo, kar je bilo takrat treba napraviti. Za ustanovitev vojnorevolucionarnega komiteja pa res ne vem, kako je bilo in tudi ne, če je prišlo to sporočilo CK po kurirju. Eden izmed kurirjev, prek katerega sem imel veliko stikov s CK, je bil Maks Pečar, narodni heroj, ki je padel leta 1941. Edino to se spominjam, da je bilo to v maju leta 1941 in da je bilo rečeno, da mora vojnorevolucionarni komite imeti samo tri člane. Spominjam se, da je bilo rečeno: Dermastia, Zerovnik in jaz in da za ta vojnorevolucionarni komite ne smejo vedeti niti ostali člani okrožnega komiteja in da ima glavno nalogo pripraviti partijo in simpatizerje na vstajo. Kakšna bo vstaja, kje in kako, tega takrat še nismo vedeli. Treba je povedati, da smo že pred ustanovitvijo vojnorevolucionarnega komiteja oziroma še pred razsulom stare Jugoslavije delali načrte, kako bomo prevzeli oblast. Dejali smo: najprej bomo organizirali kamniški proletariat, zavzamemo Kamnik, mimogrede Domžale in Trzin in nato gremo vsi skupaj pomagat Ljubljančanom. DERMASTIA: Sestanek, o katerem je govoril tov. Sturm, je bil v Poznikovom mlinu na Jeranovem. Po mojem mišljenju je bilo to, če se dobro spominjam, meseca februarja 1941. Dobro se spomi- njam, teh sestankov je bilo več. Ostala mi je v spominu tista Poznikova izjava: Jaz se ne bom boril ne za Peterčka in ne za Pavelčka. Treba je reči, da je bilo razpoloženje neposredno pred vstajo, takoj po razsulu Jugoslavije, tega doslej še nismo nikoli tako jasno povedali, zelo neugodno za začetek vstaje in drugo, da so naši sovražniki s socialno demogoškimi parolami v veliki meri uspeli uspavati ljudi, predvsem delavce. Mi smo v glavnem takrat imeli za seboj mladino, ki se na take parole ni tako hitro obešala. V delu starega partijskega kadra nismo imeli dovolj velike podpore. To je troba danes povedati. In če smo imeli med starim partijskim kadrom takoj v začetku težke žrtve, smo jih imeli predvsem zaradi njihovega oklevanja ni nezadostnega razumevanja, kaj predstavlja direktiva partije, da je treba iti v oborožen upor. Druga stvar je, da smo imeli zelo enostavno predstavo o celi stvari in da je vse skupaj slonelo na sorazmerno majhnih organizacijskih in vojaških izkušnjah in na entuziazmu, ne prepričanju v nekaj, kar pravzaprav v tistem trenutku sploh ni obstajalo, v veliko moč Sovjetske zveze, v svetovno revolucijo v nasprotju s tistim, kar se je v svetu takrat dogajalo. POTOČNIK: Jaz sem delal v sindikatu od leta 192» v Ljubljani. Leta 1931 sem bil sprejet kot kandidat partije. Po letu 1933 sem bil tri leta na robiji v Sremski Mitrovici. Ko sem prišel ven, me je povsod, kjerkoli sem se gibal, spremljala naši dosežki - naši dosežki - naši dosežki Nova šola na Hojah hitro raste Nova šola v Blagovici žc gotova . ;i ..j^rmerija. Zato je bilo moje delo zelo uv.kočeno. V tistem času smo organizirali razne protidra«injske akcije, sklicevali zborovanja na Krumperku, na Skaruč-ni in drugod. Teh zborovanj se je udeleževalo tudi do dva tisoč ljudi. Tam smo govorili zbrani množici o nevarnosti fašizma, tako. da so se množice za nevarnost fašističnega napada na Jugoslavijo že takrat pripravile. No. poleg tega je bila naša r.aloga organizirati mladino. Jaz sem imel nalogo delati v delavski knjižnici v Kamniku, kjer je bila takrat Solidarnost. Organizirali smo dramsko sekci-10. da bi pritegnili čimveč delavcev. Ko smo nastonali z igrami Vot so »Rdeče rože« in podobno, smo imeli v takih prilikah tudi izlete, na katerih smo govorili o različnih marksističnih temah. V začetku sem zbral 21 mladincev. Med tistimi, ki niso bili zainteresirani za take razgovore, jih je sedem odpadlo, ostali pa so zdržali do kraja, do samega začetka vstaje. Miselnost delavcev se je razvijala ob raznih štrajkih. Zelo zanimiv je bil štrajk na Količevem. ki ga je organiziral pokojni Bukovec. Štrajkali so ves mesec za boljše življenjske nogoje. Ko je fabrikant pristal na te pogoje, je postavil samo eno zahtevo, da gre Bukovec iz tovarne. In zaradi Buknvca so stavko podaljšali še za trt tedne. Tako je bilo takrat delavstvo enotno. Odraz teh sorazmerno množičnih priprav se je nokazal kasneje tudi v or-eaniziranju odpora na kamniškem področju. Posamezni štabi bataljonov v Sloveniji so bili sicer prej formirani, vendar v akcijo niso šli prej. kot Kamniški bataljon. Ta je začel nrve oborožene akcije. Zelodnik. likvidacija izdajalcev in druge. Teh akcij ni bilo malo. čeprav niso bile v takem obsegu, vendar za tisti čas so bili okupatorji presenečeni in primorani okrepiti policijo in varnostne sile na tem območju. O partijskem delu bi lahko dejal tole: Leta 1940 mi je tovariš Tomo Brejc naročil, da je treba iz članov kamniške delavske knjižnice, katere sekciji sta bili Solidarnost in dramska sekcija, torej iz ljudi, ki so bili predvsem socialdemokrati, formirati partijsko organizacijo. Pri Poz-niku na Jeranovem smo potem ustanovili partijsko organizacijo, v katero so bili .nreieti: Poznik France, Sitar Generoz, Sušnik Janez. Marica Brejc, vsega pa je bilo 18 članov, če se prav spominjam. Sekretar te organizacije je bil Poznik Fran- ce. Zanimivo, da je bil tu pevovodja Ci-ber — Franc Vidmar, ki je imel na te ljudi zelo velik vpliv. Bil je tudi kapelnik godbe Solidarnosti. Ko so člani partijske organizacije na sestanku dobili funkcije, eden je bil določen za komandirja čete drugi za orožarja in ko so šli s sestanka, jim je Ciber rekel: Dajte no mir fantje nikar ne pojdite na take megalomanske načrte. Goloroki se boste tepli proti oboroženi nemški vojski. Lepo pojdite nazaj delat, pa se ne bo nikomur nič zgodilo. Ko so drugi dan prišli na delo, so bili aretirani. Nekatere akcije so bile takrat ponesrečene, ker je Bečov France povedal svojemu očetu o načrtih, ta pa je bil povezan z gestapom in so Nemci vedeli, da bodo tisto noč akcije. Vedeli so samo za tiste, ki bi jih izvedli mladinci v Kamniku. Ker so imeli predstavniki fronte svoje naloge, člani partije svoje naloge, so vedeli samo za mladinske akcije. Vendar so Nemci zato okrepili svoje moči v Kamniku. Drugače bi mi tisto noč tistih par Svabov, ki so bili v začetku v Kamniku, likvidirali in osvobodili Kamnik. Izdaja je to preprečila. To je bil velik moralni udarec za vse nas. Tistim, ki so bili kompromitirani, je bilo rečeno, naj gredo naslednji dan na delo. Ostali, ki so bili znani in so sodelovali v akcijah, pa bi se morali vsi javiti na določenih zbornih mestih in od tam oditi na skupno zborno mesto na Kratno. Ker so tisto noč padli streli na Perovem, je bilo vse zbegano in zato tudi tisti, ki so bili določeni, na zborna mesta niso prišli. Tako je sam začetek vstaje dobil s tem izdajstvom hud udarec. Vendar je treba reči, da se je kamniško področje skozi vso narodnoosvobodilno borbo odlično držalo, celo bolje kot marskiateri večji kraj, kjer je bil proletariat številnejši. Kaj bi lahko rekli o sestanku vojno-revolucionarnega komiteja 25. julija v Volčjem potoku, na katerem je bil napravljen načrt za vstajo na Kamniškem; saj je bilo to pri opekarni v Volčjem potoku? STURM: Ne, ta sestanek je bil bolj sem proti Kamniku, proti Perovem. Kasnejši sestanki pa so bili v Volčjem potoku. Jaz bi še danes našel prostor, kjer smo imeli ta sestanek. Na tem sestanku smo bili Tomo Brejc, Dermastia, Zerovnik in jaz. Na tem sestanku je bil določen začetek vstaje. Prej smo že imeli kontakte z Radom-ljami, z Mengšem, Kamnikom in drugimi kraji. Imeli smo sestanke z mladino. ' Ta sestanek pa je bil v četrtek ali petek, ker smo naredili načrt, da dva dni po tem sestanku začnemo z oboroženimi akcijami. Na tem sestanku smo se dogovorili o vseh organizacijskih vprašanjih, in tam je bilo tudi rečeno, da je stališče CK partije, naj bi bil komandant bataljona Marijan Dermastia, za komisarja pa ali Roman Potočnik ali pa jaz. Končno smo se dogovorili, da bom komisar jaz. Teh sestankov je bilo veliko in se človek ne more spomniti vseh podrobnosti. •Dermastia, Potočnik in jaz smo 22. junija, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, dobili nalogo, naj se umaknemo v ilegalo. Marijan je bil zadolžen bolj za radomeljsko-domžalsko območje. Tudi jaz sem imel določene stike s Sterbenkovim Ivanom z Rodice. Spominjam se. koliko sestankov smo imeli z mladino po gmajnah. Dejansko najbolje je bilo organizirano v Radomljah. Radomeljska četa je štela 17 mladih ljudi in to v glavnem iz Radomelj. Ce primerjamo to podeželsko vasico z mestom, kot so Jesenice ali z revirji, potem šele vidimo, koliko je relativno ta vas prispevala in kakšen vpliv je imela takrat partija na mladino in da to ni bil samo čisti proletariat, to so bili tudi obrtniki, kmetje in študentje: Na tem sestanku smo se zadolžili za posamezna območja, kot sem že dejal. Jaz sem bil zadolžen za Duplico. Se dobro se spominjam, da smo imeli v nedeljo 27. julija sestanek v bistriškem produ. Bilo nas je okrog 15 do 20. Takrat je bilo odkrito povedano: fantje, borba se začne in dobili smo konkretne naloge, vsaka četa svoje. Nekatere grupe so imele nalogo pretrgati vse telefonske zveze, druge porušiti železniško progo. Kamniška grupa, v kateri so bili mladinci, ki so bili izdani, so imeli nalogo priti v občinsko stavbo, kjer je bilo veliko lovskih pušk in drugega orožja in zažgati skladišče bencina na Zapričah v Kamniku. In ravno v tej grupi sta bila tista dva mladinca, ki sta bila glavna. Vem, da sta bila dva, ali je bil Mlakar Dominik, ali je bil Močnik Anton, jaz danes ne morem reči. Imela sta nalogo zažgati skladišče na Zapričah. Akcija je bila izdana, Nemci so ju čakali, pobegnila sta, vendar je bila pri perov-ski brvi zaseda in sta priletela naravnost vanjo, ker sta hotela na zbirališče na Kratni. Pokosili so ju nemški rafali. DERMASTIA: Izredno pomembno je poudariti, da sta na Kamniškem padla naši dosežki - naši dosežki - naši dosežki Profili za novo šolo v Domžalah že stoje Novi stanovanjski bloki v Domžalah prva borca v oboroženem boju z okupatorjem v Sloveniji. To sta bila Mlakar in Miklavčič. to sta bili prvi vojaški žrtvi. POTOČNIK: Za akcijo v Crni Nemci niso vedeli, za Rodico tudi ne in za Radomlje tudi ne, samo za akcije kamniške mladinske organizacije so vedeli. Mladinci bi še pravočasno prišli. Sestanek je bil določen med 23. in 24. uro, so pa že prej šli v akcijo. Nekdo mi je kasneje pripovedoval, kako je bil skrit blizu mesta pri Perovski brvi, ko zasliši, kako je nekdc poklical Frica in nemško govorjenje. Jaka. ki je lezel skozi grm, se je s površnikom ujel za trnje, snel površnik s sebe in bos pritekel na Kratno. Ce bi takrat čakali, bi prav gotovo padlo več ljudi. Jaz se ne spomnim prav dobro, kdo je dal meni nalogo, da sem bil zadolžen za področje Crne, Kamniške Bistrice in Tuhinjske doline. Vem, da sem imel z Der-mastio v Radomljah česte stike. Imel pa sem tudi zvezo s Tonetom Tomšičem, ki je imel za ženo mojo sestrično Vido, tako da smo se večkrat sestajali, zato sem vedel za več nalog, ki so se postavile partiji, kot bi sicer. Meni pa ni nihče o tem takratnem vojnem komiteju nič povedal, niti se ne spomnim, od koga sem dobil nalogo, da Tunjice, Tuhinjsko dolino in Crno jaz organiziram. Organiziral sem nabiralne akcije za hrano, da so kmetje pekli kruh, ga sušili in mleli v drobtine, da so se kmetje odločili: pri nas imaš vo-lička, pri nas telička, tako, da smo imeli mi takrat že 20 glav živine v rezervi. Takrat sem pridobil Načeta Brleča, ki je bil moj najboljši sodelavec. DERMASTIA: Roman, to je bilo zelo enostavno, mi smo to vse prerešetali pri tebi v tvoji čevljarski delavnici, če se spomniš. Takrat smo imeli tudi sestanek s Cehtetom. Kmalu je prišla direktiva partije: partijci takoj na teren, povezati se z množicami in pripravljati se na oboroženo vstajo. Začeli smo zbirati orožje, municijo in pripravljati za začetek akcije vse potrebne reči. To, o čemer je govoril tov. Roman, je izredno značilno za ta predel, za kamniško območje. Ne samo zbiranje hrane in orožja, začela se je tudi gradnja bunkerjev, v katere smo skrivali municijo, hrano, orožje. To, kar je posebno zanimivo za to področje, je, da smo nekaj bunkerjev uporabili še od nekdanjih ro-kovnjaćev. V te bunkerje smo spravili predvsem rezervno hrano. Napravili smo tudi popis vseh ljudi, ki so pripravljeni urispevati hrano, živino in drugo. To so bile vse stvari, ki so potekale kot neka predhodna mobilizacija. Politična akcija je šla predvsem v smer biranja in organiziranja mladine. Saj je bil takoj po okupaciji proletariat precej pod vtisom social demagoških parol in brezplačnega razdeljevanja raznih živil, kot so sladkor, margarina itd. To so Nemci storili zato, da bi utišali prvi upor. Politična akcija pa se je odražala v vrsti napisnih akcij, ki so se začele že konec maja, v razbijanju nemških napisov ipd. Takrat smo s temi akcijami navajali mladino na organizirano delo. Npr. smo dejali: danes ponoči od 10. do 12. ure bo napisna akcija v teh in teh vaseh. Mladina se je pri tem učila odkrivati in izmikati nemškim patrolam in se organizirano povezovati v skupine. Tomo Brejc je prinesel konkretno direktivo z zadnje partijske konference, ki je bila v Tacnu, če se ne motim. Jaz sem bil takoj po tem sestanku pri Potočniku in smo šli potem k Cahtetu, kjer smo se dogovorili za akcije, nato sem se vračal nazaj čez Palovče in 27. julija dopoldne je bil pregled komandfe Kamniškega bataljona in mi smo tam pred Tomom Brejcem prisegli. To je bilo zadaj za opekarno v Volčjem potoku. Pri tej zaprisegi so bili vsi odrejeni komandirji čet in ves štab bataljona. POTOČNIK: Za načelnika operativnega štaba, ki je organiziral bataljonske štabe in vodil partijsko delo na terenu, sem bil določen jaz. V tem štabu so bili še Stane Zerovnik in Cad. Čada so ujeli Nemci, ko je šel na zvezo na Gorjušo. JERMAN: Mislim, da bi bilo treba še nekaj reči okoli napisnih akcij, ki smo jih takrat mnogo izvedli. Vse vasi so bile popisane z našimi parolami. Še dobro se spominjam, ko je kamniški župan Tnale sklical vse obrtnike in gostilničarje na občino in jim dejal, naj pomagajo odkrivati udeležence napisnih akcij, ker jih bodo sicer Nemci sami odkrili. Kako pa je bilo z oborožitvijo prvih borcev? POTOČNIK: Ker se je jugoslovanska vojska umikala proti jugu, nismo mogli priti do zadostne količine orožja. Vojaki stare jugoslovanske vojske so se vračali večinoma brez orožja, nekaj pušk, municije in bomb, do katerih smo prišli, smo zakopali pri Dermastievi hiši na vrtu. Ce bi na našem območju stara jugoslovanska vojska odložila orožje, da bi mi imeli možnost ljudi oborožiti, bi še marsikdo dobil pogum za sodelovanje v prvih oboroženih akcijah, toda samo z nahrbtnikom, v katerem je bilo samo par suhih skorij in golorok iti nad sovražnika in če ne bi bilo močne zavesti, potem nam prve akcije ne bi uspele tako, kot so. Poglejmo, tistih trinajst ljudi, ki so bili takrat na Kratni, je imelo samo štiri puške. JERMAN: Kar se tiče orožja, je bilo res težko. Edino od Ocepka Julija smo dobili še eno puško. Stara jugoslovanska vojska je v glavnem pustila orožje prek Save, nekaj orožja je bilo v Preserjah na nekem podu. Sele ko smo prišli na zborno mesto bataljona, smo dobili še puškomi-traljez, ki so ga imeli Rašičani. DERMASTIA: Ne smemo pozabiti tudi tega, kako so se kamniški meščani obnašali v začetku naše vstaje. Velika večina je od vsega začetka simpatizirala z nami in ni bilo nobenih problemov. Posledica tega je tudi to, da je bilo toliko Kam-ničanov med prvimi talci v Sloveniji. Večina kamniških trgovcev se je rade volje odzvala našim akcijam za zbiranje hrane: Petek, Kramar, Klemenčič in drugi. Velik odmev med Kamničani je imela akcija za Rdečo pomoč. STURM: Glede Rdeče pomoči bi rekel tole: pred vojno sem bil tajnik sindikata in sekretar partijske organizacije v Titanu. V Titanu smo imeli tako organizirano: Vsako soboto, ko je bila ob enih plača, so določeni ljudje zbirali denar za Rdečo pomoč po oddelkih. Jaz sem bil določen za pisarne in sem šel po vseh pisarnah. Ljudje so dajali po dva, tri, pet, celo deset dinarjev, kar je bilo to včasih že denar, z nekaj izjemami so vsi delavci in uslužbenci prispevali za Rdečo pomoč. JERMAN: Knaflič in Karba sta podpirala z usnjem in zdravili naš Kamniški bataljon tudi kasneje, leta 1942. ŠTURM: Seveda ne smemo pozabiti še nekaterih ljudi v naših vaseh, ki so nam tudi veliko pomagali. Med temi bi omenil Kužnarja-Virjenta iz Olševka, Svetica iz Nevelj in še mnogo drugih, katerih se danes ne spomnim več. Ta povezanost naših ljudi z nami je bila prav gotovo tudi rezultat dela partije. Ko je Luka Le-skošek večkrat prišel ilegalno k meni, sva šla nekajkrat k Virjentu na Kužno, ko smo organizirali delavsko enotnost ir naši dosežki - naši dosežki - naši dosežki Trgovsko stanovanjski blok v Radomljah Središče Domžal i/ nove perspektive druge akcije. DERMASTIA: Kamničani so se odzvali tudi razpisu posojila. Sam sem obiskal vrsto znanih Kamničanov in vsi so se odzvali našemu pozivu. Npr. Knaflič je, kadar sem prišel, dal kolikor sem predlagal. JERMAN: Kocjančiču v tovarno Vata na Vir smo vsak teden pošiljali po sedem, osem ljudi 2 nahrbtniki po sanitetni material. Kocjančir je tudi dopuščal delavkam, da so nosile ta material domov. ŠTURM: Se eno trdrttev bt jaz postavil ob zaključku, namreč, da je ta vojno-revolucionarni komite ne glede na ljtidi ki smo bili v njem. pa le v celoti odigral svojo vlogo, izvršil je postavljene naloge, upoštevajoč pogoje, ki so bili takrat. Ko je dal vojnorevolucionarni komite, takrat v glavnem že spremenjen v Štab bataljona, nalogo, da se gre v boj. smo imeli že več ali manj točne spiske in vedeli smo. da bodo tri čete Kamniška. Radomeljska in Mengeška. Računali smo, da bo vsaka crta imela po 30 ljudi. Mi smo prek svojih zaupnikov in simpatizerjev šli v akcijo za formiranje teh čet. vendar ne smemo ljudem zameriti, če sc niso vsi takoj odzvali. Takrat je bilo treba veliko zbranosti in discipline, na drugi strani pa veliko entuziazma. Ob vseh teh prizadevanjih pa je Kamniški bataljon na Rašici štel že 116 ljudi. Jaz sem pri svojih 63 letih prepričan, da če bi bile treba še enkrat zastaviti tak boj, da bi ga zastavili precej drugače kot smo ga, saj nismo imeli nobenih izkušenj. DERMASTIA: Glede zbornih mest posameznih grup, kot je vprašal tov. Vidic. je treba povedati, da je imela Kamniška grupa zborno mesto na Kratni. Mengeška v mengeškem kamnolomu, Radomeljska na Gor j uši. Prisega komandnega kadra Kamniškega bataljona pa je bila 27. julija v Volčjem potoku pri Orešnikovi opekarni. Zato lahko smatramo 27. julij za dan ustanovitve Kamniškega bataljona. Povedati je treba še, kakšne akcije so bile na kamniško-dornžnlskem območju, ki so uspele. ZKROVNIK: Na Duplici smo imeli nalogo zažgati most prek Bistrice. Ker je bilo premalo bencina, smo iskali še druga goriva in tako smo pomotoma privlekli na most. tudi nekaj sodov telečje krvi, vendar je akcija kljub temu uspela. Razlit bencin po vodi je povzročil zelo visok plamen, vendar se Nemci iz Kamnika niso upali približati. POTOČNIK: V Crni smo minirali cesto in oba mostova. Posekali smo tudi drevje ter navalili na cesto debla ter velike skale. Radomeljska grupa pa je onesposobila oba mostova prek Bistrice v Radomlje. Po pripovedovanju dr. Marijana Der-mastie-Urbana, Toneta Šturma-Ožbolta, Staneta Zerovnika-Miška, Ludvika Pez-dirja, Romana Potočnika in Mirka Jermana zapisal Franc SVETELJ Pomembna zmaga mengeško - moravske čete Vojni komite za kamniško okrožje je na sestanku 25. julija 1941 sklenil todi. da bo iz udeležencev vstaje osnoval kamniški bataljon s štirimi četami, skupno z okoli 80 borcev. Za komandanta je imenoval dr. Marijana Dermastio-Urbana, za političnega komisarja pa Toneta Šturma. V partizane pa niso odšli vsi pripadniki bojnih skupin, ki so sodelovali v prvih akcijah 27. julija 1941. Zato je štab kamniškega bataljona uspel v prvih dveh dneh avgusta osnovati le dve četi, kamniško-dupliško in radomeljsko-mcn-geško. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je glede na položaj po vstaji v kamniškem okrožju ter na območju Črnuč. Rašice in Šmarne gore ukazalo, naj se vsi borci od tod združijo v kamniški bataljon. 17. avgusta 1941 so na Rašici ustanovili nov kamniški bataljon s 4 četami, rašiško. kamniško, mengeško-moravško in ra- domeljsko. Vsaka od njih je dobila stalno operativno območje, in tako se je nato začela načrtna partizanska dejavnost od Save do Kamniških planin in od Moravske doline do Smarnt gore. Vrstili so se napadi na nemške patrulje, množile sabotažne akcije in likvidacije izdajalcev, kar vse je dokazovalo neučinkovitost nemških ukrepov za zadušitev uporniške dejavnosti. Najlepše priznanje so morali dati uspehom kamniškega bataljona Nemci sami. ki so npr. v svojih poročilih odkrito priznavali, da se morajo zadrževati orožniki v postojankah, da bi se izognili napadom, da so varnostni organi popolnoma brez moči m da večina prebivalstva simpatizira s partizani in jih podpira. Enega največjih uspehov so borci kamniškega bataljona oziroma mengeško-moravške čete dosegli v boju na Sv. Mohorju pri Moravčah. Mengeško-moravška četa se je sredi septembra zadrževala v hribih nad Dolskim, od koder je pošiljala patrulje v akcije na cesto proti Litiji. Te so postavljale zasede in cesto nekajkrat tudi prekopale. Na njenem operativnem območju pa je bila veliko pomembnejša cesta Ljubljana—Celje. Zato sta se komandir čete Janko Bizjak in politični komisar Karel Mlakar odločila, da se četa premakne v hribe nad Crnim grabnom. Tik pred odhodom je doživela hajko 171. rezervnega policijskega bataljona, v kateri pa so Nemci uspeli odkriti le skladišča municije. 20. septembra se je nato četa premaknila na ' hrib Sv. Mohor nad Moravčami in si postavila taborišče blizu studenca. Od tu je 5e isti dan njena patrulja izvedla prehranje- valno akcijo na gradu Brdo pri Lukovici. Naslednji dan so borci kosili nekoliko kasneje. Takoj po kosilu so odšli s patruljo trije pod vodstvom Matije Bttjca proti Dolskemu. Okoli šeste ure se je odpravila i/, taborišča še druga patrulja z nalogo, da prinese nekaj hrane, s Prcvoj. Komaj je prišla dvesto metrov iz taborišča, že jo je pozval rezki nemški klic, naj se ustavi. Znašla se je sredi skupine nemških policistov, ki so enega borca takoj ujeli, dva pa sta se jim izmuznila in stekla nazaj v taborišče. Tu je komandir že razvrščal borce na položaje za obrambo. Tedaj jih je bilo v taborišču enajst ali dvanajst. Komandir je hodil od borca do borca in pozival na natančno streljanje, ker so imeli malo nabojev, in naj bi zato pustili sovražnika na petdeset metrov blizu. Tako so pripravljeni dočakali nemški napad. naši dosežki - naši dosežki - naši dosežki Domžalski HELIOS je z nadzidavo pridobil nove prostore Nove hale TOSAME iz ptičje perspektive Ker policijske enote v dvodnevni hajki poprej na Mo-ravškem niso uspele čete izslediti, so hajko 21. septembra nadaljevale. Komanda 171. rezervnega policijskega bataljona se je odločila, da bo »prečesala« še območje Sv. Mohorja (kota 522). Zato sta se dve četi pripeljali s kamioni do Prevoj, kjer je komandant Viilker določil razvrstitev svojih sil za napad. Prvi četi pod poveljstvom kapetana Krohla je ukazal, naj se odpelje do Krašnje, od koder naj odide peš do zaselka Svinje, in se tu razvrsti 600 metrov južno od tega kraja do razvalin gradu Rožek. Tretja četa pod poveljstvom nadporočnika Braulicha je dobila nalogo, da razvrsti en vod nad Dolami med koto 344 in Prikrnico, ter vzpostavi zvezo s prvo četo pri Rožeku, dva voda te čete pa naj bi se odpeljala do Podstrani, od koder naj bi se en vod pomaknil proti severu in zavzel položaje pri znamenju. Za medsebojno zvezo je skrbel poseben radijski vod za /vezo. Tudi zbirališča za ujetnike ni pozabil določiti. Pošiljali naj bi jih v Podstran, kjer naj bi bilo tudi previjališče ranjencev. Vse enote so svojo nalogo vestno izpolnile, in tako je bil obroč sovražnikov v trenutku, ko je nanje naletela patrulja mengeško-moravške čete, že trdno sklenjen. Po prvih strelih so se z vseh strani približevali policisti taborišču. Borci so izpolnili komandirjevo povelje in puščali policiste zelo blizu. Zlasti prvi vod tretje policijske čete, ki je prodiral od Dol, je bil zelo predrzen. Borci pa so dobro merili in mu povzročili veliko žrtev. Hudo so ranili tudi visokega oficirja SS, ki je celo svoj dopust, preživljal ga je v Kamniku pri komandantu policijskega bataljona, izkoristil za dokazovanje zvestobe svojemu firerju in se je udeležil hajke. Zaradi odločnega odpora mengeško-moravške čete je komandant bataljona moral poslati poveljstvu 181. rezervnega policijskega bataljona na Bledu radijsko depešo: »Balaljon v hudem boju z banditi. Nujno prosim pomoči!« Počasi se je začel spuščati mrak in z njim je raslo upanje borcev, da se bodo uspešno prebili. Po poldrugi uri boja SO policisti prenehali napadati in zakurili ognje v strahu, da se ne bi med sabo spopadli. Borcem je ostalo le še po nekaj nabojev. Zato se je komandir Bizjak odločil za preboj v smeri proti Slegnam. Borci so imeli izjemno srečo. Prebijali so se skozi položaje tretje čete. kjer je bila v obroču manjša praznina. Ta je nastala zato. ker so policisti odnesli hudo ranjenega esesovskega oficirja v Podstran. Mengeško-morav-ška četa se je nato čez cesto Domžale—Celje premaknila na Zlato polje. Nemci preboja niso niti slutili. Zato so vso noč dovažali nove sile. Do jutra je zasedlo bombami in jih prerešetali z mitraljezi. Nato so v naskoku zavzeli — prazno taborišče. Ta boj lahko ocenimo kot enega največjih uspehov prvih partizanskih enot na Gorenjskem 1941. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je dalo v svojem poročilu posebno priznanje junaškemu zadržanju borcev te čete in je pohvalilo »hladnokrvno nastopanje Moravško-domžalske čete, ki je na dobro izbranem položaju dve uri kljubovala dvajsetkrat močnejšemu sovražniku.« Tudi Nemci so ta boj uvrstili med svoje večje akcije in komandant Volker je moral pohvaliti bojne in taktične sposobnosti svojih nasprotnikov. V svojem poročilu starešinam je na dolgo in široko opravičeval velik neuspeh. Za svoje policiste pa je zahteval krajši odmor. Analiziral je nemško taktiko v bojih s partizani in predlagal nekaj novosti. Bistve- *■ *•••* ... položaje okrog Sv. Mohorja skoraj štiristo policistov, ge-StapovCOV in orožnikov. Ob sedmih zjutraj so partizanske položaje dobesedno zasuli z Obeležje pri Sv. Mohorju pri Moravčah, kjer je Mengeško-moravška četa bila 21. septembra 1941 pomemben in zmagoviti boj z rednimi nemškimi oddelki ni pogoj za uspeh je po njegovem mnenju presenečenje, zato bi se bilo treba približati partizanom brez strela. Tudi ena četa zmore obkoliti taborišče in uničiti partizane, če jih preseneti. Zato je posebno pomembna dobra obveščevalna služba. Kakor hitro bi Nemci izvedeli za partizane, je po taktičnem premisleku takoj potrebno začeti s hajko. Po možnosti naj bi prej sklenili trden obroč in šele potem napadli. Bolj kot v akciji na Sv. Mohorju bi se bilo potrebno ravnati tudi po dnevnem času. Nesmiselno je začenjati hajko dve uri pred mrakom, ker je boj v gozdu zlasti v temi nemogoč, obstaja pa še nevarnost medsebojnega spopada. V takšnih primerih naj bi se akcija pripravila zvečer in ponoči, napasti pa bi bilo potrebno šele dopoldne. To poročilo je zgovoren dokaz, da so tudi izkušnje iz bojev na Kamniškem služile Nemcem kot dragocen prispevek k njihovi taktiki proti partizanskim enotam. Nemci so po boju na Sv. Mohorju naprej hajkali po moravskih hribih in borci mengeško-moravške čete so se morali nenehno izmikati iz obročev. Kljub temu je konec septembra mengeško-moravška četa izvedla še večjo rekvizicijsko akcijo na Zlatem polju ter sa-botažno akcijo med Lukovico in Šentvidom, kjer je uničila telefonsko napeljavo. V začetku oktobra pa so se morali borci zaradi hudega nemškega pritiska umakniti v Poljansko dolino, od tod pa čez nemško-italijansko mejo v Polhograjske Dolomite. Boj pri Sv. Mohorju ni imel le velikega vojaškega pomena, temveč je imel tudi velik politični odmev. Prebivalstvo je pokazalo pod njegovim vplivom veliko pripravljenost za sodelovanje v odborih OF. Zal pa je že mesec po tem velikem uspehu doživela radomeljska četa 28. oktobra 1941 na Gol-čaju nad Blafovico usoden udarec in okupatorju je uspelo začasno zatreti partizansko dejavnost in zavreti organiziranje v odbore OF. M. S. naši dosežki - naši dosežki - Maketa novega otroškega vrte« v Domžalah, ki ga je ie začelo graditi gradbeno podjetje BCTON U Zagorja. V pripravi pa ao tudi ie načrti za otroški vrtec na Viru In v Radomljah Asfalt na Rodici Članek je odlomek iz monografije Miroslava Stiplovška o Slandrovi brigadi, ki bo izšla ob prazniku občin Domžale in Kamnik v počastitev tridesetletnice vstaje. V obširni monografiji (nad 750 strani) je pisec obdelal vojaško, politično in kulturno-prosvetno dejavnost Slandrove brigade od njene ustanovitve 6. avgusta 1343 na Sipku nad Blagovico do konca maja 1945, ko je bila razformirana. Avtor je na več mestih prikazal tudi splošni razvoj narodnoosvobodilnega boja na območju IV. (štajerske) operativne cone in torej delo zajema širšo problematiko, kot jo nakazuje naslov. V monografiji so bolj ali manj nadrobno opisane tudi številne akcije Slandrovcev na domžalskem območju, kakor tudi delovanje organizacij KPS in OF v kamniškem okrožju v času delovanja brigade. Glavni štab NOV in PO Slovenije je dal novemu štabu IV. operativne cone nalogo, da s XIV. divizijo in Slandrovo brigado osvobodi Zgornjo Savinjsko dolino. Glede na to je štab IV. operativne cone izdelal načrt, da bi omenjene enote uničile sovražnikove postojanke v Lučah, v Ljubnem, v Radmirju, v Rečici, po možnosti pa tudi v Mozirju, s čimer bi enote IV. operativne cone dobile izhodišče za nadaljnje ofenzivne akcije v smeri Spodnje Savinjske, Mislinjske in Šaleške doline. Stab IV. operativne cone je obvestil glavni štab NOV in PO Slovenije, da zaradi utrjenosti postojank v Zgornji Savinjski dolini ne more začeti z akcijami vse dotlej, dokler ne dobi dovolj razstreliva za miniranje. Glavni štab NOV in PO Slovenije je prosil vsaj za 300 kg razstreliva. Mimo tega je bil v enotah IV. operativne cone pereč tudi problem orožja in municije. Nanovo ustanovljeni bataljon KamniŠko-zasavskega odreda na desnem bregu Save, je v začetku aprila pospešil prenašanje orožja z Dolenjske na območje IV. operativne cone. Šlandrova brigada je tedaj dobila 3 težke mitraljeze, 2 protitankovski puški in en lahki minomet 81 mm s pripadajočimi minami in municijo, največ orožja pa je štab IV. operativne cone poslal v enote XIV. divizije. S temi pošiljkami so enote IV. operativne cone le delno rešile problem oborožitve, od katere je bila odvisna tudi njihova številčna krepitev. Povečanje številčnega stanja enot IV. operativne cone pa je bil tudi eden od pomembnih pogojev za okrepljeno ofenzivnost. Stab IV. operativne cone je ob tem poudaril, da so pogoji za mobilizacijo zelo ugodni. M. Ribičič, prvi pol. komisar in J. Sekirnik, prvi komandant brigade Zato je ukazal vsem enotam, naj na območju svojega bivanja in premikov naj-radikalneje izvajajo mobilizacijo. Do veli-]*