List 40.
Politični oddelek.
Sovražnik mladine.
Dvajset veleuglednih vseučiliških profesorjev je obelodanilo oklic na vse visokošolce v Avstriji in v Nemčiji, v katerem se opozarjajo dijaki na nevarnosti, ki jim prete od načina njihovega življenja. Resno in svarilno govore rečeni profesorji o posledicah mladeniške lahkomiselnosti, zlasti o prenesrečnem vplivu raznovrstnih bolezni, ki so silna opasnost za ves intelektuvalni in fizični napredek in tudi za srečo pojedinca zlasti v zakonu ter za njegove potomce.
Nihče, kdor količkaj pozna razmere, v katerih žive visokošolci, ne bo ugovarjal nasvetom teh vseučiliških profesorjev, vsakdo bo priznal, da je njihov poziv bil jako umesten in primeren in je le želeti, da bi ne ostal brez odmeva mej visokošolsko mladino.
Priznamo vse to, kar so ti profesorji povedali, ali sodeč po načelu poznanja razmer moramo reči, da največji sovražnik mladine in specielno visokošolcev je — alkchol. Temu bi bili morali profesorji v prvi vrsti posvetiti svoj opomin. Prav ker se profesorji sklicujejo na to, kar je dognala moderna znanost, je bilo pričakovati, da posvetijo največjo pozornost nesrečnemu pijančevanju, ki gotovo ne provzroči manjšega zla, kakor tista zloraba akademiške svobode, o kateri govori profesorski oklic. Dandanes je le še malo zdravnikov, ki ne priznavajo, da je pijančevanje velika nesreča, toliko več pa je takih, ki z vso odločnostjo zastopajo stališče, da je alkohol največje zlo človeštva, in da prav alkohol uničuje dušo in telo človekovo. Ti argumentirajo nekako tako-le: Alkohol je strup, sicer slaboten strup, ali ta strup vpliva že tisočletja na človeštvo in se v svojih posledicah sumira. Ta strup degenerira človeštvo duševno in telesno, in če se to ne zavezi, potem mora človeški rod vsled kroničnega zastrupljenja po alkoholu poginiti dokaj prej, kakor
pride po kosmiških vzrokih njegova zadnja ura. Vrh tega vedo zdravniki, da je mej pijanostjo in mej tistimi nevarnostmi, o katerih govori omenjeni oklic vseučiliških profesorjev prav tesna zveza, in zato je bilo umestno, da se je pijančevanju posvetilo vsaj toliko pozornosti, kakor erotiškim izgredom.
Pijančevanje mej dijaštvom zlasti na visokih šolah je tako okoreninjeno, da je pač že zadnji čas narediti temu konec. Nobena statistika sicer ne pove, koliko tisoč in tisoč mladih ljudi se vsako leto moralno in fizično pogubi vsled preobilega zavživanja alkohola in vsled ero-tiških ekscesov, ali to število mora biti strahovito veliko, če sodimo samo po naših razmerah.
Slovenskih visokošolcev se pogubi nenavadno veliko. In ti so največ doma s Kranjskega. To je jako čuden pojav, da se Kranjci tako radi udajo pijači, dosti raje kakor Primorci ali Štajerci. Iz Kranjske dežele gre vsako leto razmeroma prav mnogo mladih ljudi na visoke šole toliko laglje, ker je pač ni dežele, katere sinovi bi vži-vali toliko dobrot, kakor Kranjski. Omenjamo samo velikega dobrotnika kranjskih visokošolcev, Knaflja, podporno društvo slovenskih visokošolcev na Dunaju in društvo BRadogoj°. Silne svote se razdele vsako leto mej slovenske zlasti mej kranjske visokošolce in vender se vrne razmeroma prav malo dijakov s prestanimi skušnjami z visokih šol in vender se poizgubi toliko dijakov, da je strah.
Bachus in Venera ubijata tudi našo slovensko visoko-šolstvo mladino in sicer v veliki meri. Kranjska bi lahko mnogo inteligence eksportirala, lahko bi z inteligenco preskrbljevala vse sosedne slovenske pokrajine, a žal, da se sama sebi ne vzgoji potrebnih moči, žal, da se še toliko visokošolcev ne vrne s spričevali o prestanih izpitih, da bi zasedli domača mesta.
Mi ne spadamo k tistim, ki mislijo, da se z lepimi besedami kaj doseže. Slabosti, ki so posledica človeških strani, se z oklici in pridigami ne odstranijo. Treba je dobiti drugih sredstev, in mi se ne strašimo povedati, da
Stran 384.
je na razpolaganje samo jedno samo sredstvo, s katerim bi se dalo čiščenje Bakusa in Venere mej visokošolci vsaj ublažiti in omejiti, in to sredstvo je utesnitev osebne ali bolje rečeno akademiške svobode visokošolcev. Človek je lahko jako svobodoljuben in vender ne bo v utesnitvi akademiške svobode videl nesreče ali hudodelstva zoper starodavne pravice akademikov. Nihče se ne spodtika ob tem, da se z gimnazijci, tudi s tistimi, ki obiskujejo najvišji razred, ravna kakor z drugimi nesamostalnimi dijaki, najmlajši visokošolec pa vživa najpopolnejšo svobodo. Ali je v tistih dveh mesecih, ki leže mej maturo in prihodom na vseučilišče nakrat iz nezrelega mladeniča postal zrel mož? Tega menda ne bo nihče trdil. Prav v tem, da dobi samostalnosti ne vajen, življenja ne poznavajoč mladenič nakrat popolno svobodo, v tem leži jeden glavnih vzrokov vsega za zla. Tudi za svobodo se mora človeka vzgojiti in pripraviti, in to je jedna tistih točk, ki najglasneje govore za reformo naših visokih in naših srednjih šol. Volja za razumno življenje mora seveda priti iz notranjosti, a volje opaziti je čedalje manj. Da se temu od pomore, se nasvetujejo različna sredstva, a prvo je gotovo: Boj proti alkoholu.