EKOLOŠKA STRAŽA
Voda je vir življenja
Sonce, voda in zrak, so osnovni viri vsega živečega in bivajočega na Zemlji. Toda videti je, kakor da bi se tega elementarnega spoznanja dandanašnji človek manj zavedal kakor njegov pradavni prednik pred tisočletji, čeprav je zdaj stopil v ve-solje in ga raziskuje. S svojo sebič-nostjo bolj kot kdaj, sedaj uničuje vso naravo okrog sebe, posebej še vodo in zrak. Sreča je, da je sonce tako visoko in nedoseženo, sicer bi še tega ogrozil, če si dovolimo malo zlobnosti, ki ni daleč od resnice.
Znanstveniki in strokovnjaki ugotavljajo, da se svetovne zaloge pitne vode nenehno zmanjšujejo in resno ogrožajo. Skoraj že ne mine teden, da nismo seznanjeni s kak-šno vestjo o oporečnosti ali hudi onesnažitvi in kar zastrašujoče je že
samo zamisliti, kaj bi se nam pisalo, če bi prišlo do katastrofe širših raz-sežnosti, recimo onesnažitve ljub-ljanske podtalnice katera oskrbuje z vodo prek tristotisoč prebivalcev slovenske metropole. Zato smo se napotili na mestni vodovod in sku-šali dognati, kako je zavarovana pred takimi nesrečami. Ing. Nada Del Fabrio in ing. Kristina Bajec sta nam postregli s pojasnilom, da se Mestni vodovod resno ukvarja s to problematiko in z izdelavo sanacij-skega programa obstoječega vodne-ga sistema. Sedaj imajo v pripravi obdelavo smemic za izdelavo sana-cijskega programa, ki bodo konča-ne predvidoma do konca oktobra tega leta.
Ljubljanska podtalnica se napaja iz reke Save, ki ima svoj pretok od Roj proti Brodu do črnuškega mo-
stu proti Klečam, potem pa teče vzporedno s Savo do Hrastja in od tam vzdolž nazaj v Savo. Pretok podtalnice se torej nahaja prav pod področjem najbolj razvite industrij-ske cone v Šiški in gosto naseljenim področjem Ljubljane. Zaenkrat smo v Ljubljani lahko še kar zado-voljni s kvaliteto vode, saj ni bilo zaradi nje nobenih obolenj. Mimo grede naj omenimo, da bo mestni vodovod drugo leto slavil stoletnico obstoja in od kar je v Šiški prvič pri-tekla voda po ceveh šišenskega vo-dovoda.
Možnost onesnažitve podtalnice je zelo velika. Po njunih strokovnih analizah so v kataster potencialno nevamih onesnaževalcev evidentira-ni objekti v Šiški kot so Razdelilna trafo postaja Kleče tik ob Vodarni Šentvid, gramoznica ,,Snage" ob Nemški cesti, vse Iskrine tovarne v Stegnah, Galvana lskra, Galvana-Unitas, zasebna Galvana v Kumer-dejevi ulici, tovarna LEK, Razdelil-na trafo postaja Šiška, Toplarna in plinarna Šiška, Tuba Šiška, Gra-mex, tovarna TIKl in Lhostroj. Na širšem občinskem področju pa so evidentirani še celotna medvoška in-dustrija in vsa zbirališča odpadkov, ki pa niso v celoti zajeta zaradi ne-popolnosti katastra, takoimenova-na črna zbirališča. Zelo nevarna ža-rišča so podzemne in nadzemne ci-sterne goriv, mazil in naftnih deriva-tov ter drugih nevarnih snovi. Pri katastru SML — Geodetski upravi imajo do 1977. leta registrirano na območju občine Šiška okrog 6700 takšnih cistern v družbeni in zasebni lasti. Koliko je takšnih zgrajeno v zadnjih 12 letih pa še nimajo podat-
kov. Sploh pa ne razpolagajo z evi-denco o starosti teh cistern, rokih uporabnosti, debelini, vrsti kovin niti kvaliteti kar je za določitev siop-nje varnosti pred onesnaženjem zelo pomembno. Vse preglede potencial-no nevamih onesnaževalcev imajo klasificirane po vrstah tehnologij, ne pa tudi o doseženem stanju zava-rovanj in tudi ne natanenega razvi-da o obremenitvah. Izdelava popol-nega sanacijskega programa bo to-rej terjala še ogromno dela. Najtežji problem bo, menita, zagotovitev vi-rov financiranja, saj se zatika že pri financiranju izdelave smernic. Ker bodo pri izdelavi sanadjskega pro-grama kot Lzvajalci sodelovali stro-kovni zavodi in druge znanstvene institucije, ki ne razpolagajo s sreds-tvi za te namene, bi bilo nujno po-trebno zagotoviti trajne vire v okvi-ru Ijubljanskih občin in skupščina mesta Ljubljana. lzvajalci bodo na-mreč morali opraviti raziskave in te-stiranje vseh v kataster zavedenih objektov in tehnologij.
Iz navedenega je mogoče prepo-znati, da je nevamost onesnažitve podtalnice zelo velika. Marsikatero možno žarišče onesnaženja je doslej še neodkrito. Zato bi bila potrebna širša akcija ne samo lastnikov objektov, temveč tudi krajevnih skupnosti in občanov, ki bi še najla-žje v lastnem okolju odkrili, kje in kateri so lahko nevarni onesnaževal-ci podtalnice. Za izvedbo takšne po-bude, bi bil najbolj poklican Komi-te za prostorsko planiranje pri ob-činski skupščini. Storimo vse za za-varovanje podtalnice, še preden se ne pripeti kakšna hujša nesreča.
Ivo Osolnik