167 Novičar iz avstrijanskih krajev. Iz Velikega Varadina na Ogerskem 10. maja.— ,,Extra Hungariam non est vita; si est vita, nori est ita44 ali po našem jeziku okrajšano : „le na Madžarskem se da živeti'4 je star ogersk pregovor. Na ta pregovor sem mislil, ko sem se 16. svečana 1.1. na dunajskem kolodvoru v voz železnice vse-del. Hitro smo Bec (Dunaj) za herbtom imeli, in ko ni bilo dunajskega Golovca (Kahlenberg) več viditi, sem se v en kot stisnil, ter sem jel novo življenje v obljubljeni madžarski deželi premišljevati. — Jutro je bilo precej merzlo, in čez moravsko polje je brila ostra sapa. — Od Beča do Požuna (Pressburg) se ne vidi druzega posebno imenitnega, kakor predert hrib, skoz kterega vožnja kake tri ali štiri minute terpi. — V Požunu smo nekoliko postali, da smo drugo priprego in druge vozove dobili, potem pa smo kakor blisk čez „malo ogersko ravnino44 derčali. Železnica tukaj le memo malo vasi pelja, zavoljo tega so tudi postaje redke. Blizo ceste ni nobenega hriba viditi, proti se ve rja se pa od deleč male tatranske gore kažejo. Vasi imajo po več sto sploh zidanih hiš, toda so le nizke, in do malega vse s slamo (bičevjem) krite; hišno zidovje ne more ravno preveč terdno biti, ker večidel je iz blata in slame narejeno, kar živo priča, da kamenja in lesovja ni blizo. — Pri Granu dolgočasna planjava neha, in odtod naprej se ob desnem bregu Donave noter do Buda-Pešta grič za gričom, hrib za hribom dviguje. Res tako prijetnega kraja kakor je granska okolica, celo pot od Beča do Velikega Varadina nisem vidil. Človek se ne zamore dosti prečuditi, ko hipoma široko Donavo in na njenem desnem bregu veličansko cerkev pervega ogerskega škofa z dvema zvonikoma in visoko kupijo proti nebu stermeti zagleda; od leve strani voda G ran a v Donavo teče. Dokler se ni železnica od levega brega preveč v kraj zavila, sem v eno mero proti Granu stermel; nehote sem jel Huberjevo pesem od „bleškega je- zera 44 renčati. — Vse pride, pa ravno tako hitro tudi mine, posebno če človek po železnici ferči! Hitro smo jo do Vač a (VVaitzen) in do Palote prižgali, četert ure pozneje smo že na kolodvoru pri Peš tu z voza lezli. — Rad bi bil šel to mesto ogledavat, toda sem imel vožnjo že do Solnoka plačano, zatorej se mi ni varno zdelo, pol ure deleč do mesta se podajati. Enmalo pred petemi smo jo že čez kecke-meško pustinjo proti Solnoku brisali. Zastonj se oko na vse strani ozira, kje bo kak hrib zagledalo; še drevesa sko-rej ni viditi celih 14 milj, namreč noter do Solnoka ne, pa tudi pri Solnoku ne druzega kakor milo nebo in ravno polje. Ko smo se v Solnoku ustavili, je bila žeterdatema; bilo je že osem. Ker od tukaj naprej železna cesta še ni narejena , in tudi pošta le samo pisma do Velikega Varadina prevažje, je bilo treba v gostivnici prenočiti. Za dragi dnar smo bili slabo postreženi; sobe so nam, kakor je tu navada, s kravjekom kurili. Drugo jutro sem bil že na vse zgodaj na nogah; mikalo me je reko Tiso viditi. Želje so mu bile hitro spolnjene , ker sem koj iz veznega praga neizmerno vodo zagledal. Perva skerb mi je potem bila, kak voz poiskati. Kmali sem imel voznikov na zbiro, toda nobeden ni hotel peljati spod 100 furintov (gold.) K sreči se nas je šest snidilo, da smo skupaj en voz najeli. Mislil sem , da se bomo za tak drag dnar saj v prostorni kočii peljali, — pa kaj še! Dosihmal še nisem imena znajdel za tisti šencani voz, na kterem je bilo treba celih 22 milj — noter do Velikega Varadina — kozjo molitev moliti; nar beržej bi se dal z mesarskim vozom primeriti, samo da je imel pletene herbte. Sedmero konj je že vpreženih bilo, spredej 3, zadej 4, tudi naša berkvarija je bila že naložena; al ni nam drugega kazalo kakor peš iti, zakaj konji so sam voz komaj vlekli, ker so se kolesa do pest v blato pogrezovale. — Nikar naj nihče ne misli, da je Solno k imenitno mesto, znamenito je pač, toda le zavoljo neizrečenega blata, v kterem bi človek in živina lahko poginila. Da ljudje zamorejo od ene veže do druge hoditi kadar dežuje , ali pozimi kadar se začne sneg tajati, pri hišah narede bervi; kadar se pa dva na takošni bervi srečata, se morata po bratovsko ljubiti ter se eden k drugemu stisniti, ako hočeta obadva na bervi ostati. Solnok zavoljo kupčije slovi, —čuda! da stanovnikom njegovim za dobre poti in ceste celo nič mar ni; — pa tergovec ne gleda na to, kaj je občja potreba, temuč mar mu je le za to , kar mu mošnjo polni, temveč, ako je Abrahamov sin, in to so tergovci v Solnoku do malega vsi. Tisa je bila takrat neizmerno široka, tako, da se od enega kraja do drugega vidilo ni, akoravno navadno nima veliko širjega vodotočja kakor Sava. Cez veliki curek derži lep most; ker pa po navadi vsako spomlad in jesen velika povodinj pride, je od mosta naprej 2 uri dolg nasip narejen, kteri je na nekterih krajih predert, da more voda odtekati. — Po verhu tega nasipa smo morali celi 2 uri skorej do kolena po blatu gaziti, naše kopita so nam pa v čolnu prepeljali. Voznik se je hvalil, da imamo dobro pot, rekel je, da nektere leta po 14 dni ni mogoče od Solnoka naprej potovati. — Cez 2 ure smo vsi spehani do neke kmečke gostivnice (čarde) prišli, ker smo se enmalo oddahnili ter se z vinom in kruhom okrepčali. Ko se je tudi živina nekoliko spočila, smo se na voz vsedli tersejeli po debrečin-ski pustinji peljati. Tukaj ni nikjer nobenega hriba, še drevesa skoraj ni nikjer ugledati. Komaj pa smo se pol ure peljali, bilo je že treba z voza iti, da smo mogli dalej priti. Ni se dalo dobro razločiti, kje je prava pot, ker je dober strelaj na široko vse razvoženo bilo. Preden smo do perve postaje v Torti k št. Miklošu prišli, smo mogli naj manj 6krat z voza lesti; ustavili smo se pa, sam nevem, kolikokrat, da je voznik z lopato kolesa iz blata odkopoval. Prenočili smo v nemški gostivnici, kjer smo se sopet prepričali, da v ogerskih čardah mošnja kaj lahko jetiko dobi. — Drugi večer smo spali v Karcag-u, poglavitnem mestu Kuman-skega, zadnjo noč pa v Barand-u, v judovski kerčmi, kjer ni bilo drugega živeža dobiti, kakor černega kislega 168 kruha in pa tako kislega vina, da smo se jeli eden drugemu pačiti, ko smo ga pokusili, — cviček nam je tako usta na-križem vlekel, da je bilo joj! Spat je bilo tedaj treba brez večerje iti; drugo jutro smo za odhodino mervico žganja in košček kislega kruha povžili. — Opoldne smo pa v Bere-tyo-št. Martonu (4 do 5 milj od Velikega Varadina) pri nekem kmetu za majhin dnar prav dobro kosili in nepokojni želodec spet potolažili. Bog mu daj dobro poštenemu možu! Od tukaj naprej se tudi bolja cesta začne, tako da smo še tisti popoldne do Velikega Varadina (blizo 5 milj deleč) priti zamogli. — Ko se človek že skorej cel teden vozi, mu nobena stvar tako ne diši kakor dobra postelja, in to smo v Velikem Varadinu v gostivnici pri „černem orlu" dobili. Za te dnarje, kar se jih na poti od Beča do Velikega Varadina potrahna, bi se bogme! lahko do Pariza prišlo in človek bi bil pri vsem tem še dobro postrežen. — Ravno tako polno blata kakor Solnok je tudi To rok št. Mikloš z 10.000 stanovniki, Kišujsalaš (poglavitno mesto male Ku-manije), Karcag, mesto z 13.000 stanovniki, Pušpok-Ladanv, Barand, Foldeš, Uj-falu,zeno besedo: kamor se človek oberne, povsod blato čez blato. Hiše so večidel iz blata, slame in protja narejene, strehe ali z bi-čevjem ali pa s turšično slamo krite; meje so ali iz blata narite, ali pa iz slame spletene. Otrok ni bilo nikjer na ulicah viditi, ker revčiki zastran blata niso iz hiš mogli; še psa ni z lepo v blatnih ulicah viditi, akoravno po dvoriših rohne kakor da bi v vsaki hiši konjederec stanoval. Skozi vsako vas smo morali peš iti, da nismo z vozom vred v blatu obtičali. Ako tu gori, skor sosed sosedu na pomoč priti ne more. V Karcag-u je neki gospod pripovedoval, da morajo ljudje včasih po bergljah (šteljcah) v cerkev iti, kader dalej časa dežuje ali kadar sneg začne prav zlo kopneti. Vzrok tega pa, da so take slabe poti, je pomanjkanje kamenja, poprejšno ogersko gospodarstvo in pa zanikernost stanovnikov. Celih 22 milj — od Tise do Koroš-a — ni nikjer skor ne enega kamna viditi, ne na njivah, ne na trav-nikih , tudi cesta je še le od Beretyo-št. Marton-a naprej posuta. Tukaj se človek še le veliko dobroto kamnja spoznavati uči. Gotovo bi bilo tukajšnim prebivavcem zlo vstreženo, ako bi se Kras mogel prenesti v te kraje! (Konec sledi.) 170 Novičar iz avstrijanskih krajev. Iz Velikega Varadina na Ogerskem. (_Konec.) Zemlje kaj veliko neobdelane leži, ker vsaki kmet ali graj-sak ima le toliko njiv, kolikor jih obdelati more, drugod 8e pa živina pase, konji, goveda, ovce; tudi prešiče sem vidil po tleh riti. Gnojiti zemlje ni treba nič, ker je sama po sebi tako rodovitna , da dosihmai tako rodovitne nikjer še nisem narajmal kakor je na debrečinški planjavi. Sejejona leto le enkrat, in sicer ozimno žito, ali pa turšice ali krompirja nasade, ali pa za tobak svet obernejo. Pri vsi tej rodovitnosti zemlje bi slovenski kmet vendar javalne tukaj zado- 171 voljno živel, ker tukaj bi mogel iz blata hišo zidati, si s kravjekom peč kuriti, in dobre vode bi se tukaj nikoli ne mogel napiti. Človek bi mislil, da se planjave med Donavo in Tiso, in med Tiso in Koroš-om zavoljo nerodovitnosti pustinje" imenujejo; al temu ni tako — le zavoljo tega jim ..pustinje44 pravijo, ker so tukaj vasi tako deleč ena od druge in tako malo ljudi na velikem prostoru biva, da se popotniku res pusto zdi v teh planjavah. Novih seiišč tu zidati je težava, ker ne kamna ne derv blizo ni, pa tudi dobre vode ne. Kadar bo železnica skozi te kraje napravljena, se bo začelo tukaj novo življenje; nadjamo se, da drugo jesen se bo že moglo s hlaponom od Solnoka naprej voziti; potlej bo mar-sikteri v te kraje zašel, ki dozdaj od njih le govoriti sliši. Nasip za železnico je že noter do Velikega Varadina narejen, toda se bo mogel poprej dobro posesti, preden se bojo mogli pragi in šine pokladati. Od Velikega Varadina naprej bo železnica na desnem bregu Koroš-a ob prijaznih vinskih goricah na Erdeljsko proti Kolosvaru (Klausenburg) peljala. Na Slovenskem je človek vajen skoraj v vsaki vasi kako posebnost najti ali v jeziku ali v noši ali v živežu. Madžarji med Tiso in Koroš-om so si pa — razun jezika — povsod v vsem enaki; žive poleti in pozimi večidel od slanine (špeha), kruha in palenke; možki nosijo pozimi tesne hlače iz višnjevega sukna ali pa jerhaste, ktere se pa od vsake baze mešobe svetijo kakor da bi bile likane; ravno iz takega blaga, in sploh tudi ravno tako zasvalkan je njih jopič. Škorne imajo pokončne; klobuk s širokimi, zavihanimi kraji in z nizko, okroglo štulo je njih pokrivalo; ogrinjajo se z narobe kožuhom. Srajce nosijo prav kratke , ki še do hlačnega robu vselej ne sežejo; prati jih le malokdaj ali pa nikoli ne dajejo. — Poleti jim bele platnene hlače okoli nog mahajo, kakor zidarsk interfat. Brez kožuha nikoli niso, ker dostikrat pod milim nebom prenočujejo. Podsuknič (lajbelč), kte-rega pa ne nosi vsaki, je iz višnjevega sukna prav tesno narejen in z rudečimi robci obšit. Ženske imajo černe škorne, kratko jopico, pisano kitljo ; gologlave hodijo ali pa pisane rute na glavo devljejo; kito nosijo le eno samo, ktera jim po herbtu maha, da včasih rudeči šop skoraj na pete bije; pozimi se z dolgim rujavim kožuhom brez rokavov ogrinjajo, kterega le ob deževnem vremenu narobe obernejo.— Velikosti so možki in ženske le srednje, toda terdne postave so in lepega obraza; možki vsi sploh imajo zavihane berke in dolge lase. Kdor še ni bil nobenkrat v teh krajih, se mu čudno zdi, ko v vsaki vasi po več cerkva vidi; ali to ne more drugač biti, ker je v teh krajih povsod več ver. Kalvinske in luteranske cerkve se že od deleč lahko po tem razločujejo, da kalvinske imajo na zvoniku verh križa petelina, luteranske pa zvezdo. — Vasi le ob cestah stoje, in hiše do malega vse s koncem na cesto mole. Iz streh kalvinskih prebivavcev v znamenje količ moli v nebo; tudi mertvim na žaljah (pokopališču) ne stavijo križev, ampak količe jim v grob zabijajo. Tekočih voda med Tiso in Koroš-om ni družin, kakor voda Beretvo pri št. Marton-u; zatorej tudi naših mlinov nimajo; žito tedaj meljejo ali s konji, ali pa imajo na veter (sapo) narejene mline. Konjskih mlinov je v vsaki vasi po več; na veter narejeni se pa nahajajo lev premož-nejih vaseh *). Zavolj pomanjkanja vode je toraj lahko za-popasti, zakaj ljudje tukaj ne hodijo lepo belo oprani kakor drugod, in zakaj se toliko palenke popije; pere se namreč le tam lahko in lepo, ker so tekoče vode in dosti derv; ravno tako slaba je stoječa voda tudi za pijačo. — Močvirja je na Kumanskem posebno veliko; nar večje močvirja se nahajajo med Karcag-om in Piišpok-Ladanv-om, ktere več štir-jaških milj merijo. *) KaJ« ko bi nam častiti gosp. dopisnik hotel ob priliki napravo mlinov na sapo popisati? Gotovo bi ustregel željam v 9. listu .razodetim. Morebiti so ogerski mlini na sapo dobra in lahka naprava. Vred. # Možakov na Slovenskem nisem nikjer vidil pozimi tako pohajkovati kakor je tukaj navada; še živino — razun konj — večidel le ženske opravljajo; pa je tudi slabo opravljena; merve ji navale, kar je v njo more; ostala se ji pa pod noge zmeče, ker druge stelje nimajo. Merve ne spravljajo v svisli pod streho, ampak na dvo-riših jo na kupe devajo in jo tudi koj s kopic živini po-kladajo. Se ve, da lahko tako ravnajo, ker imajo toliko se-nožet, da ne morejo vsako leto vseh kositi. — Ob žetvi snopja ne skladajo v kozolce, kterih še ne poznajo ne, pa bi jih tudi zavoljo pomanjkanja lesa težko delali. Snopje puste nekaj časa na njivah ležati, potlej pa kar na polji mlatijo. Polje z govejo in konjsko živino obdelujejo, in v eno drevo (plug) po dva para konj ali volov vpregajo. Zatorej ima tudi vsaki kmet, če je le kolčikaj premožen, po več parov delavne živine; grajšaki imajo pa po 20 parov vprežne živine in še tudi po več. — Lepe ogerske vole gotovo sleherni bravec dobro pozna; do malega vsi so enako sivo-beli, vsi zlo ene velikosti, in vsi imajo tako velike in na široko izrašene rogove kakor bi jim traje iz buče molele; za delo in mesarja so kaj obrajtana živina. Konji so pa veliko bolj zanemarjeni kakor goveda; škoda za dobro kri, ki je v oger-skih konjih, da jih skerbneje ne izrejajo ; prezgodaj jih začnejo vpregati, pa jih tudi slabo gleštajo , menda stergulo malo rabijo pri njih. Za terpež ga skoraj ni boljega konja kakor je ogerski; tega se človek sam lahko prepriča, ako poštne konje pogleda, kteri se malokdaj spehani in mokri vidijo — in poštna živina gotovo dosti terpi. Po Ogerskem se tudi veliko bivolov ali bušf Biiffeloch-sen) redi, kteri pri nas niso znani. Ta živina je hudega pogleda; barve je černe, života skoraj tako nevkretnega kakor slon, samo da ni tako velika; vrat ima kriv kakor velbljud (kamela), rogove vmazano-černe in nazaj zavihane; glavo nosi nizko; tudi buči prav neznano. Valahi so jo iz Valahije seboj prignali, in tako se je tudi po Ogerskem precej zlo zaplodila. Krave tega plemena so za molžo nek prav dobre, njih meso pa ni kaj obrajtano, zatorej jih tudi mesarji ne kupujejo radi. Za vožnjo imajo tukaj tudi oslov dosti, posebno po mestih; oslovska reja pa tudi ne more ravno draga biti, ker si gre živina, kadar ni vprežena, sama živeža iskat kamor hoče. Marsikaj bi imel še omeniti, pa za danes naj bode to zadosti. Vraščan. Iz Siska 21. maja. (W. G.) — Blizo 16.000 vaganov pšenice in 10.000 vaganov koruze se je prodalo poslednji čas, pa cena ni nič poskočila. Pšenica se je prodajala, kakor je roba bila, po 3 fl. in pol do 5 fl. in pol, koruza pa od 1 fl. 56 kr. do 2 fl. vagan. Za vse druge žita ni bilo kupca. Polje po vsem Horvaškem in Slavonskem tako lepo stoji, da že več let ne tako; nadjati se je tedaj posebno dobre letine. V Karlovcu je bila pšenica bečeška po4fl. 20 kr., temešvarska po 4 fl. 40 kr., pančovaška po 3 fl. 50 kr., soršica (napolica) po 2 fl. 40 kr., koruza mlada po 2 fl. 4 kr., stara po 1 fl. 54 kr., proso po 1 fl. 40 kr., ječmen po 1 fl. 50 kr., oves po 1 fl. 20 kr. Iz Istre 18. maja. S—c. Perva polovica tega mesca se nam ni obnašala po volji in navadi; namesto pomladanskega lepega in razveseljivnega vremena se nam je ponujalo le merzlo , deževno in vetrovno , ktero ni brez škode bilo tertnim mladikam pa tudi sadju ne, posebno blizo morja in kamor je strašna burja segla. Proti navadi so se vidili vsi hrib je zgorej Reke s snegom pokriti in tudi naša Učka (monte maggiore) je bila z belim plajšem ogernjena. Po strašno silni plohi v petek ponoči se je včeraj in danes prav lepo razvedrilo, da se Učka čista vidi brez megle in oblaka, in tako se nadjamo zdaj lepega vremena, kterega nam je prav zlo potreba, da bi se zemlja ogrela, in žito, še zadosti lepo, ktero nam mili Bog čuvaj vsake nesreče! z obilnim pridelkom nas razveselilo. Žitna cena se je, kakor povsod, tudi pri nas dobro dobro zmanjšala , le samo vino je zmiraj še drago: po 15 do. 20 gold. je barigla (50 bokalov) černega. 172 navadnega vina; belo se bolji kup dobiva, ker ga Istrijani manj obrajtajo; olje na funt je po 15 krajcarjev; za naprej pa se ne ve, kolikšna cena mu bo, ker oljk je to zimo na nekterih mestih čuda poginilo. Hrast je cvetel veselo in se pričakuje dosti želoda, kterega že 6 let ni bilo. Sliši se od vseh strani, da bo Istrija cestnine (Mauth) osvobodena in po starem vredjena. Bog daj! Na koncu teh verstic ne morem prijatlom nedolžnih ptic zamolčati in se jim pritožiti, da morajo te živalice tudi pri nas dosti preganjanja prenašati; neusmiljene roke in terde serca sirove mladine razderajo gnjezda , pobirajo in pokončujejo jajčka, mlade tičke, še gole, pa jemljejo seboj; boje se, da bi jih kdo drug ne dobil, in tako poginejo žalosti po svojih starih in pa lakote; če pa prestanejo žalostni stan, jih za par krajcarjev prodajo v bližnje mesta za jetnike, namesto da bi se ohranili na polji, vertih in gojzdih, in bi varovali človeka silne škode , ki mu jo prizadevajo požrešne gosence. Ali se je po takem čuditi, da je ta mer-čes lansko leto drevje tako čisto oglodal, da so bile gerdo viditi same rebra ! Nespametni človek mermra potem zoper Boga in preklinja nesrečo; sam sebe pa ne vidi, ki je k vsemu temu pripomogel, in namesto da bi poslušal dober svet in nauk, pa raji starim vražam nesrečo pripisuje. Ali bi ne bilo prav in potrebno, da bi deželska gosposka se na vso moč zoperstavila škodljivemu zateranju koristnih in potrebnih velikih in malih tičev , ker učniki v šolah in duhovni v svojih naukih in izgledih vsega doseči ne morejo! Iz Ljubljane. Da rokodelcem kakor drugim ljudem večkrat dnarja zmanjka, je gotovo, in ravno tako gotovo je, da ga ne dobe vselej lahko na posodo. V Pragi, Celovcu in v več druzih mestih so se že zdavnej ustanovile take družbe rokodelcov, ktere pomagajo v potrebi in posojujejo dnar svojim družbenikom. Je tedaj taka družba, ker eden drugemu pomaga, prav za prav bratovšina imenovati. Kdor rokodelcev ali pa tudi vdov, ki imajo po svojem možu rokodelstvo v rokah, stopi v to bratovšino, plača pri vstopu 2 fl., potem pa vsaki mesec naj manj 30 kraje. Mesične plačila so lastnina tistega, kdor jih je plačal, in se nakladajo na obresti (čina) po 4 od 100. Kdor je v to bratovšino zapisan, ima pravico, kadar je v potrebi, od nje dnarja na posodo dobiti, se ve, da tudi več kakor ga je vložil, na 6, 9 in še več meseov proti temu , da podpiše menico (Wechsel) in 6 fl. od 100 obresti plačuje. Da pa se nobenemu ni bati, da bi njegov dnar ne bil v ti bratovšini varno naložen, so postave te bratovšine tako osnovane, da 12 odbornikov , kteri imajo gospodarstvo tega dnarja v rokah in ki morajo biti zanesljivi možje, v družbino dnarnico polože toliko dnarja, da je varnost vsega kapitala zagotovljena. Deželno poglavarstvo je dovolilo napravo te bratovšine, ktera je ob enem posojilnica, pa tudi hranilnica, tedaj koristna na dve strani. Ker že pervi teden, ko so se nabirali podpisi za to bratovšino, se je oglasilo blizo 140 deležnikov, se je nadjati, da jih bo še več pristopilo, kadar bo v djanje stopila po poterjenih postavah. Kdor želi vse to bolj na drobno zvediti, naj se oglasi pri tajniku kupčijske in obertnijske zbornice gosp. dr. Klunu, ki ima to opravilo še z drugimi odborniki v rokah. — Kar je gosp. Freiberger v šentpeter-skem predmestji prižgal svitlejšo luč ponoči, seje iznova izbudila želja, naj bi bile ulice po vsem mestu s to lučjo razsvitljene, ki se gazja luč imenuje in sveti že mnogo let v vseh večjih mestih po ulicah, štacunah, gostivnicah, fabrikah, glediših itd. Taka svečava se pa zamore dober kup, da ena luč za eno uro le nekaj čez 1 kraje, velja, le tadaj napraviti, kadar si jo več gospodarjev napravi; zato je ljubljanski magistrat razpisal povabilo, naj se pri njem oglasi, kdor želi vprihodnje tako svečavo imeti, ker le potem, ako se bo zamoglo v vsem skupaj v Ljubljani prižgati kakih 1900 takih lučic, zamore na noge priti ta naprava, ktera razsvetljuje veliko veliko bolj kot vsaka druga svečava. pa tudi dosti dražja ni. — Perve letošnje češnje so nam Vipavke prinesle letos 20. maja; lani smo jih imeli že 13. maja. Vidi se iz tega, da izperva pričakovana zgodnja letošnja letina se je zakasnila po nenavadnem mrazu perve dni tega mesca; stari pregovor „prezgodnja toplota — pot-lejšna merzlota", se letos ni zlagal. — Tudi poslednji zbor muzealnega družtva so gosp. deželni poglavar počastili s svojo nazočostjo in razodeli s tem, da jim je mar za vsaktero znanstveno delavnost. Po mnogih naravoslovskih govorih je gosp. kustos Dežman zboru pokazal kaj lično za muzealno zbirko napravljene ptiče: dvoje plevic ali ibisov (ibis falci-nellus) in buntkov (ardea comata), kteri so bili na Krajn-skem ustreljeni, pa niso naši navadni domačinci.