Štev. 8.                 V Ljubljani, 1. velikega srpana 1908.               Leto IX.
Cesarjev dan.
Po dolih razlega mogočen se strel,         Zato se hvaležno spominjamo mi
po mlajih vihrajo zastave.                         dobrot teh neštetih vladarja,
Naš narod današnjega dne je vesel,         zato tudi dan ta praznujemo tni,
ves narod z gora in s planjave.               zato mi proslavljarao carja! —
Tu zbrali smo se, da praznujemo dan,         0, cesar presvetli, premili vladar!
ki ravno za nas prevesel je.                    Ohrani naj Bog Te let mnogo;
S tetn dnevotn očeta dobil je Slovan,         da še boš kot bii si skrben gospodar,
s tem dnevom živeti začel je.                  ki varuje deco ubogo!
Minulo bo letos že šestdeset let,             Hvaležni otroci Ti bodemo mi,
kar cesar Franc Jožef nas vlada.             vsi zvesti in vdani do smrti.
Res, blažjega carja ni videl še svet!         In proti sovražnikom bodemo mi
On oče je naš, naša nada.                        jeklen in nezrušen steber Ti.
Roko nam podal je, krivico zatrl;            0, Oče dobrotni, ozri se z neba!
razdrl je žuleče okove.                             Goreče Te prosimo zbrani:
Sirotam premnogo solza je otrl,               ,,Ti čuvaj cesarja premilostnega!
kdo šteje dobrote njegove?!                     Še mnogo nam let ga ohrani!"
Janko Žirovnik. 8