V spomin naši dragi Anki Kajtnovi. Neznosno me je pretreslo poročilo, da je najdražja, srčnoljubljena trboveljska učiteljica in vzgojiteljica zatisnila svoje oči za vedno. Nič manj, vem, ni pretresla ta vest vseh njenih koleginj in tovarišic, ¦ki so 7- njo vred študirale v samostanskem učiteljišču v Mariboru od leta 1910 do 1914. Vem, da je vsaki kot meni zdrknila solza neizmerne žalosti po licu. In kako tudi ne? Izgubile smo z njo vrstnico, ki smo jo imele rade vse, ki srao z njo preživele vesele. in tudi marsikatere težke urice. V cvetoči dobi življenja, v krasni dobi 24. let, nas je zapustila ter se preselila k svoji preblagi mamici in sestrici, za katerima je toliko hrepenela. Kako je bila pokojna Anka veselega in jeklenega značaja, vemo me, ki smo občevale z njo dan na dan, uro za uro cela 4 leta. Bila je vedno vrla in zavedna Slovenka kakor tudi tovarišica, priljubljena pri vseh. Da je stala tako ob robu svojega nežnega življenja, mi je bilo neznano. Akoravno sva si dopiscvali precej pogosto, mi vendar ni nikdar posebno tožila, da trpi na hudi bolezai — jetiki, četudi sem jaz to že davno vedela. Zdelo se mi je vedno, da jo zbada misel, če bi razmišljala, da bo morala podleči kruti jetiki in ji darovati svoje življenje. Vedela je sicer dobro, še predobro, da hodi po tisti stezi, ki sta hodili po njej njena pokojna mamica in sestrica, pa vendar se je junaiško tolažila. ln sedaj je pri njiju! Ni je več, da bi donel njen čisti, nežni glasek v blagoglasni pesmi kakor nekdaj po samostanskem vrtu. Rada je pevala, rade smo pevale z njo tudi me, zakaj v petju smo našle tolažbo in veselje. Ohranimo Te, naša draga Anka, v najkrasnejšem in najboljšem spominu! Ti pa počivaj sladko v slovenski zemljici pri svoji mami in sestrici. Blag ti spomin na veke! — C. V.