Stev. 15.
V Ljubljani, dne 5. avgusta.
1887.
H a n i j a.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.   Prevel M. Vrnilež.
V.
•A I rugega dné po 1 J óni nasi pijači so prišli konji od starega Mirze iz Chor-zel in obä s Selimom sva krenila za rana proti domu. Imela sva dobra dva dneva pota, zato sva se vzdvignila, ko se je jelo daniti. V naši hiši je še vse spalo, le nama nasproti na oknu sredi bujnih geranijev, lakov in fuksij je blestel obrazek pen-zijonàrke Jozije. Selim,
nadevši nase potno torbo in akademijsko čapko, pristopil je k oknu že pripravljen za pot, hoteč s tem pokazati, da odide, na kar se mu je odgovorilo izmed geranija z melanholičnim pogledom. A ko je jedno roko položil na srce in z drugo odposlal poljubec, za-rudel se je obrazek med cveticami in izginil naglo v mračno ozadje sobino. Zdolaj, na tlaku dvorovem je zaropotala brička, v kojo so bili
vpreženi štirje čili konji; bil je čas, da se posloviva in sedeva, toda Selim je čakal in stal trdovratno pri oknu, čakajoč, ali še kàj ne pride. Nadeja pa ga je prevarila in okence je ostalo prazno. Sto-prav ko sva šla doli, idoč okoli temne veže v prigradji, uzrla sva na stopnicah dva bela čevljička, suknjo ore" hove [boje, naklonjen obrazek in dvoje jasnih očij, nadkritih z roko, zročih iz somraka v veselo jasnost dnevno. Se-limskoči naglo v vežo, a jaz, sedši na bričko, stoječo takoj poleg njega, začul sem neka-kov šepet in čvrste odmeve, zelo podobne poljubom. Potem je Mirza izšel rdeč, pol smijoč se, pol vzburjen in sedel poleg mene. Voznik trene po konjih ; nehote sva pogledala oba na okence; obrazek Jozijin se je žaril znova med cvet-29
226
SLOVAN.
Stev. 15.
kami ; še trenutek : pomolila se je ročica z belim robcem ; še jeden slovilen znak in brička je podričala na ulice, odpeljoč mene in lepi idejal bedne Jozije.
Bilo je zelo za rana, mesto je še spalo ; rožno svetilo zärjino je begalo po oknih pokojnih hiš; le tu in tam je budil kakov zgodèn ptič, prihodnjik, s koraki svojimi dremajočo jeko; tu pa tam je kakov strežaj pometal ulice: časih je zadrkal voziček z varivom iz vasi na mestni trg. Sicer je bilo tiho in jasno, poveterno in hladno, kakor obično za letnega jutra. Mala naša brička, v kojo so bili vpreženi štirje konji, poskakovala je po tlaku, kakor na motvozu vlečena orehova lupina. Za čas nam je obvejala lica ostra, hladna sapica od reke, za-bobńel most konjem pod kopiti in za polurne vožnje smo bili za obzidjem sredi obširnega polja, setev in lesov.
Prsi so nam na široko vdihavala preblago jutranjo sapico in oči so se pasle po okolici. Zemlja se je budila iz snà; biserna rosa je visela na mokrih listih drevja in se lesketala na klasji vsakojakih žit. Po sečeh so se zibali veselo ptiči, pozdravljaje s hrupnim ščebetanjem in cvrlikanjem krasni dan. Les in loke so se izvijale iz megle jutranje, kakor iz povojk; tam pa tam po lokah se je lesketala voda, po koji so sredi pestrih cvetic brodile čaplje. Rožnat dim se je dvigal samovoljno kvišku iz vaških dimnikov, lehak veter je razvaljaval žolto plan dozarjajočega žita in stresal z njega nočno vlago. Radost je bila razprostrta povsodi, zdelo se je, da se vse budi, žije in da vsa okolica peva:
»Kiedy raune wstają zorze, Tobie ziemia, Tobie morze . . .«
Kaj se je tedaj godilo v najinih srcih, vsakdo lahko razume, ako se spomni, kako se je za> mladih let takega krasnega letnega jutra vračal' domov. Leta detinstva in šolske zavisnosti so bila že za nama in razlegel ^e je široko vek mladeniški, kakor stepa bujen in poln cvetov v neskončnem vidokrogu ; zanimiva in neznana krajina, v kojo sva se spustila na pot pod dobro vražbo: mlada, krepka, kakor da imava krila na ramah, nalik orlićem. Vseh dober na svetu je mladost najboljše dobro, toda s tega blaga nisva izdala pri vsem bogastvu njegovem ni groša.
Potovali smo naglo, na vseh glavnih postajah so nas čakali konji za preprego. Drugega dné, po vsenočni vožnji, pod večer, izšedši iz lesa smo uzrli Chorzele, ali bolje, vršino domovega minareta, blestečega se v žarkih zapadajočega solnca. Kmalu smo dospeli na nasip, posajen z vrbami in ligustrom, po kojega obeh straneh sta se razširjala dva prostrana ribnika z mlini in pilami. Spremljalo je nas regljänje in kumkanje žab, plavajočih ob zarastenih bregovih po vódi, ugreti od dnevne vročine. Znati je bilo, da se je dan nagnil k počitku. Po nasipu so se vračale v staje cede govéd in ovàc v oblakih prahu. Tu in tam trope ljudi s srpovi, kosami in grabljami na ramah. Hiteli so domov popevajoč si: »dana, oj. dana!« Pošteni ti ljudje so ustavili bričko, poljubljali roki in srčno pozdravljali Selima. Skoraj se je nagnilo solnce še bolj na zaton in zakrilo na polovico jasno svojo ploskev za trstik. Le zlat širok pramen svetila se je odleskaval po sredi ribnika, na kojega bre-
govih so se ogledavala drevesa v gladki nižini. Krenili smo malo na desno in glej, sredi lip, topolov, smrek in jasenov so blesteli beli zidovi chorzelskega dvora. Na dvorišči je zazvenel zvonček, kličoč ljudi na večerjo in ob jednem se je ozval z minaretovega stolpiča tožni in pevajoči glas domačega mujezina, naveščajočega, da zvezdna noč pada z néba na zemljo in da je »Allah« velik. Kakor da posnemlje mujezina, preruši na hip čaplja dosedanji pokoj. Sedela je kakor etrusk vrč v gnezdu, vrhu drevesa nameščenem, pod dómovim stres-jem, vzdignila kljun proti nebu nalik sulico, potem jo zopet izpustila na prsi in zaklekotała, kimajoč z glavo kakor na pozdrav. Ozrl sem se na Selima. Imel je solze v očeh in pogled njegov se je svetil z neprimerno, le njemu svojstveno sladkostjo. Zapeljali smo na dvorišče.
Pred osteklenim hodnikom je sedel stari Mirza in potegujoč modrikast dim iz čibuka, gledal je z radostnim očesom na to tiho in delavno življenje, roječe v krasni óni krajini. Uzrši dečaka svojega, planil je naglo z mesta, objel ga je in še dolgo pritiskal na prsi, kajti, dasi je bil osoren proti sinu, ljubil ga je vender nad vse. Takoj ga je vprašal ob izpitu in potlej ga je novic stiskal. Nagnetlo se je vse mnogobrojno služništvo, da gospođica pozdravi, psi so skakali radostno okoli njega. S hodnika je planila dirom odrejena volčiča, ljubimka starega Mirze. »Zula! Zula!« zaklical jej je Mirza in ona mu je skočila z vehami tacami na rami, obliznila ga po lici in potem jela kakor vrtoglava begati krog, tuleč in kaže od radosti strašeče zobé svoje.
Na to smo odšli v obednico. Motril sem Chorzele in vse, kar je bilo v njih, kakor človek, ki hrepeni po novostih. Zmenilo se ni nič v njih ; slike Selimovih pred-njikov: stotnikov, zastavonoscev, visele so na stenah
i kakor sicer. Strašljivi Mirza, polkovnik petogorski za časov Sobieskega, pogledaval me je kakor že davno, s
I križogledimi, zlovražnimi svojimi očmi, ali njegovo obličje, razsekano s sabljami, zdelo se mi je še grše in mnogo strašnejše. Najbolj se je izpremenil Mirza, oče Selimov. Črni lasje so mu jeli izpadati, bujna brada je skoraj popolnoma posivela in tatarski tip se je kazal iz obrisov znatneje. Oh, kaka razlika je bila : stari Mirza in Selim, to obličje, koščeno, osorno, surovo in obličje skoraj an-geljsko, podobno cvetu, svežemu in sladkemu. Ali baš tako težko mi je opisavati milino, s kojo je gledal starec na
! dečaka in s kojo je spremljaval z očmi sleharen korak njegov.
Nehote motiti ja, držal sem se na strani; ali stari I gostitelj, pravi poljski plemič, jel se je takoj z mano I baviti in me objemati, nagovarjati me, naj tam nočim. Nikakor se nisem udal na  nočevanje,   mudilo se   mi je domov, toda moral sem ostati pri večerji. Odšel s em iz Chorzel pozno v noč in ko sem se približal domov, ! bili so se petelinci na nebu že prikazali, kar znači: bilo j je že polunoči.   V vasi se okna  niso več   svetila, le zdaleka pod gozdom so se videle lučice iz smolärne. Iz koč so lajali psi.
V lipovem drevoredu, ki je držal do našega dvora, bilo je temno kakor v rogu ; nekov človek je prišel s konji mimo, poluglasno popevajoč neko   pesemco,   ali i obličja nisem poznal.   Zapeljem pred hodnik na dvoru;
Št
ev. 15.
SLOVAN.
227
ókna so bila temna ; videlo se je, vse je že spalo : le psi, zgrnivši se od vseh strani, jeli so lajati okoli bričke. Izstopil sem in potrkal na duri : dolgo nisem mogel ni-jednega priklicati. Kadilo se mi je, kajti sodil sem, da me bodo pričakovali. Šele dolgo potem je začelo svetilo begati tu pa tam po óknih in zaspan glas, ki sem ga takoj spoznal, da je Franov, vprašal je: »Kdo si?«
Oglasil sem se; Fran mi je otvoril duri in takoj je bil pri roki. Vprašal sem ga, so li vsi zdravi?
»Zdravi«, odgovoril je Fran, »ali stari gospod se je peljal v mesto in se ima vrniti stoprav jutri.«
To govoreč me je odvel v obednico, vžgal svetilko, visečo nad mizo in šel priredit čaj. Nekaj trenutkov sem ostal sam s svojimi mislimi in z živo utripajočim srcem; ali ta čas je bil kratek, kmalu prihiti duhovnik Ludovik v nočni suknji, čestita gospa d'Yves, tudi v belini, z običnimi svojimi papiloti in s čapko, in Kazimir, ki je bil mesec dni prej prišel iz šol na počitnice. Vrle duše so me pozdravile s prisrčnostjo; čudili so se vsi, da sem tako vzrasel ; duhovnik Ludovik je trdil, da sem sedaj nekako moški, gospa d'Yves, da sem lepši. Duhovnik Ludovik, dobričina, začel me je stoprav nekaj časa potem nesmelo izpraševati ob izpiti in izpričevalu in ko je zvedel ob vspehu mojem, toliko, da ni zapłakał. Objemal me je ter nazival ljubljeno dete.
V tem se je začul iz druge sobe topòt bosih nožic in sestrici moji vpadli sta le v srajčicah in čepicah, ponavljajoč: »Henlik se je plipeljal! Henlik se je pripeljal!« in mi skočili na kolena. Zaman ja je gospa d' Yves karala, govoreč, da je to nezaslišana stvar, da se dve taki gospodični (jedna je imela osem let, druga devet) prika-žeti ljudem v taki nočni obleki. Dekletci, ne brigajoč se za nič, objemali sta me okoli vratu z nežnimi ročicami, pritiskujoč lepa svoja ustica na lica moja. Nekaj časa potlej sem povprašal nesmelo po Haniji.
»Oj, vzrasla je!« odgovorila je gospa d'Yves, »takoj pride, gotovo se oblači.«
Nisem dolgo čakal, kajti pet minut pozneje je stopila Hanija v sobo. Pogledal sem jo, in, Bože moj, kaj se je iz te šestnajstletne, šibke in bolehave sirote stvorilo za pol leta! Pred mano je stala že popolnoma dorasla, ali vsaj dorastajoča gospodična. Telo se jej je izpolnilo in ljubko zaokrožilo. Lica je imela nežne boje, ali zdrave. Zdravje, mladost, svežest, dražest so odsevali od nje kakor od rože v razcveti. Opazil sem, da me je pogledovala radovedno s svojimi velikimi nebeškimi očmi, a zdelo se mi je tudi, da je morala razumeti moje začudenje in iznenađenje, ki je je učinila näme. kajti nekakov neopisen posmeh se je zibal v prikotkih njenih ust. V radoznalosti, s kojo sva drug drugega pogledavala, tičala je že nekakova sramežljivost mladeniča
in device. Oho, to prosto srčno razmerje med bratom in
; sestro se je nekam izgubilo, da se ne povrne nikdar več. Oh, kako je bila krasna s tem posmeškom in tiho radostjo v očeh!
Luč svetilke, viseče nad mizo, padala jej je na svetle lase. Oblečena je bila v temno suknjico in zavita tudi v temno ogrinjalo, vzeto v naglici, koje je tiščala
ι z roko na prsih pod belim vratom; na tej obleki se je videl nekakov dražesten nered. Zehtéla je od nje toplota spanja. Ko sem se na pozdrav doteknil njene roke. bila
ι je ta roka topla, mehka, aksamitna, a doteknivši se je, izpreletelo me je po vsem životi. Izpremenila se je Hanija i po notranje, kakor po zunanje. Pustil sem jo prosto deklico, na pol služabnico; sedaj je bila gospodična s plemenitim izrazom na lici in s plemenitim kretanjem, pričujočim o dobri vzgoji in dobrem društvi. Bila je nravno vzbujena in razumna duša jej je zrla iz oči. Prestala je biti otrok v vsakem oziru : svedočil je o tem óni nepopisni usmešek in nekakova vrsta nedolžne ko-keterije, s kakeršno je pogledovala näme, iz koje se je poznalo, da razume, v kako daljnem razmerji sva si sedaj napram prejšnji dobi. Spoznal sem takoj, da je imela nekakovo višjo moč nad menoj, kajti jaz, dasi v učenji izobraženejši, bil sem kar se tiče življenja in razumevanja
j vsakeršnega položaja, vsake besede še popolnoma dečak. Hanija je bila slobodnejša z menoj, nego li jaz ž njo. Moj vpliv kot varuh in gospodič je splaval po vödi. Medpotoma sem si mislil, kako bom Hanijo pozdravil, kaj ž njo govoril, kako bom ž njo vedno dober in blag, ali vsi ti načrti so se mi zamotali.
Položaj se je jel nekako tako zasukavati, da se je zdelo, kakor bi ne bil jaz ž njo dober in laskav, temveč, da je óna z menoj dobra in laskava. Takoj si tega nisem mogel razjasniti, a čutil sem bolj nego razumel. Ukrenil sem, da jo vprašam o tem, čemu se uči in čemu se je naučila, kako je sprovela čas, ali sta bila gospa d'Yves in duhovnik Ludovik ž njo zadovoljna ; vender sedaj je ona še vedno z usmeškom na ustnih kotičih izpraševala: s čim sem se bavil, čemu se učil in kaj nameravam delati v bodoče. Čudno se je vse drugače zgodilo, nego sem si domišljaval jaz. Skratka : najino razmerje se je izprevrglo v nasprotno smér.
Po razgovoru, trajajočem jedno uro, šli smo vsi počivat. Odšel sem nekoliko vzburjen, nekoliko začujen, nekoliko zmeden in pobit, z različnimi vtiski. Vnovič podnečena ljubezen je jela predirati kakor plamen skozi špranje gorečega poslopja in kmalu je óne vtiske popolnoma pokrila. Ta postava Hanijina, ta deviška, razkošna postava, polna čarov, kakor sem jo gledal, netečo, obvito s toploto sna. z belo ročico, držečo na prsih nered obleke, z razpletenimi lasmi, vzburkala je mlado glavo mojo in mi zasłoniła s seboj vse drugo. Zaspal sem z njeno sliko pred očmi.
(Dalje prihodnjič.)
29*
228
SLOVAN.
Štev. 15.
Njekolko dumi za bl'garskata literatura.
Ot Kitančeva.
(Prenesel bolgarski izvornik v latinico i prevel na slovenski: A. Bezenšek.)
(Dalj«
^7 aštij Joan Eksarh prčvožda po zapoved na car Si-KLJ meona »Dialektika« ot Diogena, pravi za carja •J sbornik ot razni vizantijski sčinenija, gdéto se sršštat mnogo citati i ot staritč grcki filosofi i pročel. Osobenno literaturata na povjestitè se ponravila na B'lga-rité, razvila se i se rasprostranila daže izmeždu massaia na prostij narod i malko po malko predizvikala silno religiozno umstvenno dviženie. Množina učeni mažje se učudvat, zašto ne se srešta v starota b'lgarska literatura izobšto, a v tozi period osobenno, ni jedno čisto istori-česko sčinenje. Az misija, če tuka néma ništo čudno, ako se zeme préd vid istreblenjeto, na koeto są bili izloženi takivato pamjetnici. A če są saštestvuvali ne samo istoričeski, no i juridičeški pamjetnici, nikoj ne se s'mnjava ; zaštoto v namerenite knigi često se spome-nuva, če imalo »Carski knigi« sireč ljetopisi; a v nje-kolkoto ostanali gramoti i hrizovuli ot razni b'lgarski carje javno se kazva, če »tako bo pisano jest v knigah zakonov otcov carstva mi.«
Ako pot'rsim i razgledame, kakvo są pritežavali v literaturno otnošenje v tova vreme drugité evropejski narodi, v sravnenje duže s taja b'lgarska literatura, ko-jato se je spazila slučajno i je izvjestna sega, šte doj-dem do zaključenje, če b'lgarskata literatura v onova vreme, kakto po s'držanjeto si, taj i po bogatstvoto si je bila tretjata literatura na hristjanska Evropa podir vizantijskata i latinskata; a ako zemem pred vid, če tezi posliednité literaturi są bili ostat'k i nasliedie ot starite G'rci i Rimljani, šte trébva da priznajem, če najdobra literatura meždu vsičkite novi narodnosti v Evropa są imali togava B'lgarite. Ako poglèdnem taka na v'prost, nèma da ni se vidi nikak čudno i neobjasnimo tova jav-lenje v vseobštata istorija, če p'rvij protest protiv reli-gioznij i d'ržavnij't despotizm v sršdnite viekove je pro-izlèz'l ot B'lgarite i se je razprostranil v njekoi evropejski zemi, koito po svoeto razvitie i po blizost'ta si s arabskata kultura są bili sposobni, da go razberąt i da go provedat v život't. Az govorja za Bogomilstvoto i za negovoto poroždenje — sektata na Albigojcite.
Oste kade kraj't na Simeonovoto caruvanje javja-vat se njekoi priznaci, koito pokazvat, če se zahvašta v b'lgarskata literatura nov period, malko po samosto-jatelen. Povèstité, prepravjani na razni načini, naj posle proniknąli črez svjaštenstvoto i meždu prostij't narod. Do kato prosvještenjeto se ud'ržalo v boljarité i visšata klassa, to stojalo na sttogo religiozno-ortodoksalna točka, no štom stąpiło meždu samij't narod, to vzelo drug harakter, harakter revolucionen i reformatorski. Po tak'v način se javjava bogomilskata sekta, kojato izliza na jave j zahvašta da igrae važna rol v istorijata na B'lgarite i drugi s'sédni narodi, samo sled sm'rt'ta na car Simeona Taja sekta predizvikala silno literaturno dviženje v B'lgarija, i za malko vreme s takiva eretičeski ili protivoere-tičeski knigi se navodnila ne samo B'lgarija, no i drugitè
Isti Joan Eksarh je prevel po zapovedi carja Simeona »Dialektik o« od Dijogena, priredil je za carja zbornik raznih bizantijskih spisov, kjer se nahajajo mnogi citati tudi od starih grških filozofov itd. Posebno je pripovedno slovstvo ugajalo Bolgarom, razvilo se je in se je razširilo celò med množico preprostega naroda ter je malo po malem napravilo veliko religijozno-um-stveno gibanje. Mnogi učeni možje se čudijo, kako da se ne nahaja v starem bolgarskem slovstvu v obče, i v tej dóbi posebno, nobeno čisto zgodovinsko delo. Jaz mislim, da ni tukaj nič čudnega, ako se vzame v poštev, kako so se pokončavali takovi spomeniki. A da je bilo ne samó zgodovinskih, nego tudi pravoslovnih spomenikov, nikdo ne sumnja; kajti v najdenih knjigah se večkrat spominja, da je bilo tudi »carskih knjig« t. j. letopisov, a v nekolikih ohranjenih spisih in »zlatih bulah« raznih bolgarskih čarov govori se javno : rano oo lincaHO l;erh lvi· KHgraxh aanoHour. oriioiii. unPCTBH mu ; (tako je namreč pisano v knjigah zakonov otcov carstva mojega).
Ako poiščemo in razgledamo, kaj so imeli v slovstvenem obziru v onih časih drugi evropski narodi, v razmeri s tim bolgarskim slovstvom, koje se je slučajno ohranilo in je sedaj znano, bodemo došli do zaključka, da je bilo bolgarsko slovstvo v ónih časih, kakor po svojem zadržaji, tako tudi po svojem bogastvu tretje slovstvo v krščanski Evropi, za bizantijskim in latinskim ; ali ako vzamemo v poštev, da so poslednji dve ostanek in dedščina starih Grkov in Rimljanov, moramo priznati, da so imeli najbolje slovstvo med vsemi novimi narodnostmi v Evropi tedaj Bolgari. Ako tako pogledamo na to vprašanje, ne bode se nam videl nikakor čuden in neobjasnen ta pojav v obči zgodovini, da je prvi protest proti religijoznemu in državnemu despotizmu izišel od Bolgarov in se je razširil po nekojih evropskih deželah, koje so bile sposobne, po svojem razvitji in po sorodstvu z arabsko kulturo, da ga razume in da ga dovedó k životu. Jaz govorim o Bogomilstvu in o njegovem porodu — sekti Albigojcev.
Že pri kraji Simeonovega vladanja pokazujó se nekoja znamenja, koja pokazujó, da se začenja v bolgarskem slovstvu nova dóba, malo bolj samostalna. Povesti, prenarejene na razne načine, došle so po duho-venstvu med preprost narod. Dokler je bila prosveta razširjena samó med Boljari in med višjimi razredi, stala je na strogo religijozni pravoslavni točki; a čim je stopila med sam narod, dobila je drug značaj, značaj re-volucijonaren in reformatorsk. Na ta način se javlja bo-gomilska sekta, koja začenja igrati važno ulogo v zgodovini Bolgarov in drugih sosednih narodov, le po smrti carja Simeona. Ta sekta je dala potik silnemu slovstvenemu pokretu v Bolgariji, in za malo časa se je preplavila s takimi heretičnimi ali protiheretičnimi knjigami ne samó Bolgarija, nego tudi druge bližnje sorodne in ne-
Štev. 15.
SLOVAN.
229
bližni srodni i nesrodni d'ržavi, kato Vizantija, Russija, S'rbija, severna Italija, a osobenno južna Francija. Na vsèkadè bogomilskité knigi bili izvjestni pod imeto »B'l-garski basni«, a eres'ta povečeto pati se vikala »b'lgarska eres«. — B'lgarskij't narod bili obzet s'vsém ot taja eres, ili po dobrè nova véra i s udovolstvie četel zabra-nenité eretičeski s'činenja, koito na prost razumliv i lek jazik raspravljali u vlekatelno v vid na povest i raskaz za razni v'prosi ot hristjanstvoto, kato na pr. za s'zdavanjeto na svjeta i pr. I raspravjali za tézi v'prosi s jedna svoboda, kojato tè ne možali nikoga da sreštnat v ortodoksalnato literatura. Ošte poveče narod't se uvli-čal ot taja literatura za tova, zaštoto v neja déjstvuju. štite lica bili vzeti ot svjašteno pisanje, kato na pr. Moj-sej, sv. Ivan Bogoslov, Arhangel Mihail, sv. Bogorodica i pr. No osvčn tazi hitro upotrebena ot Bogomilitè v' nkašnost' na tèhnitè s'činenija, imalo drugo nješto, koeto privličalo narod't k'm tèhnoto učenje.
(Dalje
sorodne države, kakor Bizancija, Rusija, Srbija, severna Italija, a posebno južna Francija. Povsod so bile bogo-milske knjige znane pod imenom »bolgarske basne«, a herezija se je zvala navadno »bolgarska herezija«. Bolgarski narod je bil ves poln te herezije, ali bolje »nove vere« ter je z zadovoljnostjo citai prepovedane heretične spise, kateri so v prostem, razumnem in lahkem jeziku razpravljali zanimivo v obliki pripovesti in pravljic o raznih vprašanjih krščanstva, kakor n. pr. o stvarjenji sveta, o prvem grehu, o potopu itd. In razpravljali so o teh vprašanjih s tako svobodo, kakor se ni mogla i nikdar najti v pravoslavnem slovstvu. Še več, narodu se je omililo to slovstvo tudi zato, ker so delujoče osebe v njem bile vzete iz sv. pisma, kakor so: Mojzes, sv. Ivan Bogoslov, Arhangel, Mihael, sv. Bogorodica itd. No razven te od Bogomilov zvito uporabljene zunanje oblike njih spisov, bilo je še nekaj druzega, kar je vabilo narod, da se uči iz teh knjig.
prihodnjič.)
Mladi Slovak.
Spisal Velimir.
II.
~A la severu ob meji, kjer se spajata dva brätovska ^Ll. naroda, vije se v ozki dolini prijazno sélo. Plitev potok vrvrä po sredi vasi in tožne vrbe pomačejo vanj vejevje svoje. Ob obeh straneh potoka se vije gladka cesta in ob cesti stoje zidane in lesene hišice, za katerimi se pomičejo zeleni vrtovi s košatimi jablani in skromnimi češpljami . . . Vse takisto kakor pri nas.
Po vasi pa srečavaš tožne obraze in tiste globoke poteze na temnih čelih zdi se da govoré: hudó nam je. Tudi nasmeh se pokaže na ustnih teh tožnih obrazov, toda ta nasmeh je rezäk in neprijeten — bolje, da bi ga ne bilo. Ti obrazi so obrazi trpinov . . .
Ob poti, ki drži proti vzhodu, stoji mična hišica. Za hišo se razteza vrt in za vrtom se zelene dolgi travniki.
To je rodišče Janikovo.
Njegov oča, ki mu je umrl letošnje leto, imel je precejšen kós zemljišča, po katerem pa je sam malo kmétoval. Imel je brata, ki zaradi pohabljenosti svoje ni mogel v širi svet, a bil je dober, jako dober gospodar in zato mu je rad začasno izročil gospodarstvo svoje, sam pa je hodil po svetu lonce vézat, za kar je imel večje veselje in kar mu je po njegovih mislih dajalo več dobička. Prinašal je vsako leto domov lepo vso-tico novcev, katere je lahko shranil za »hujše« čase, dohodke od zemljišča pa je porabil za davke in druge domače potrebe in nepotrebe. Sina je imel jedinca — Janika, kateremu se je tudi vzbudilo veselje za lonce-veštvo. Do petnajstega leta ga je imel doma, da se je navadil in utrdil v kmetijstvu, poslednja štiri leta pa ga je vzel s seboj po svetu. Sinu je sicer bolje ugajalo kmetijstvo nego klatenje po svetu, kar je oča kmalu spoznal, toda vse je dobro, ako človek poskusi, mislil
si je stari Slovak, in jemal ga je še s seboj. »Leta moja že potečejo h koncu in težko se že sam pobijam pri tujih ljudeh, torej naj gre še ta leta z menoj. Potem pa naj le ostane doma, če ga veseli domačija.« Tako je dejal sam v sebi in tako se je zgodilo. Stari loncevéz do groba ni mogel popustiti torbe svoje. Na Slovensko je prihajal vsako leto in priljubila se mu je naša dežela in naši ljudje, kakor da je bil rojen Slovenec. Govoril je gladko slovenski — kajpada je vteknil vmes tudi kako slovaško, ali kakor je on dejal, »slovensko« besedo, kar se je zdelo našim kmetom sósebno imenitno. V naši vasi so ljudje poznali jako dobro Slovaka Jana in njegovega sina in vse lonce, skóvrade, sklede in drugo tako posódje jim je on povezäval in popravljal, drugim lon-cevézom niti dajati niso hoteli, rajši so utajili, da imajo kàj vezati. A najbolj domača sta bila pri Hràstarji. Tukaj sta vselej nočevala ter se po dlje mudila in čutila sta se kakor doma. Jan in Hràstar sta si bila kakor brata in nikoli ni šel loncevéz od hiše, da ne bi popustil nekaj »belih« pri Hràstarji, ali bolj pravo, pri vaškem gostilničarji. Janik je stoprav nekoliko let začel hoditi z očetom, ali znanje očetovo je kmalu udomačilo tudi njega. Osobito se je prikupil dekletom, katerim je znal kàj lepó na srce govoriti ; da je nekako čudneje zavijal slovenski jezik, zanimal je mladi ženski spol še bolj in nikoli se mu niso mogle ženske dovolj nasmijati. Kadar so mu pošle besede, tačas pa se je zasukal dvakrat na peti in začel peti kako slovaško narodno pesem, da je vse očaral. In kakov pevec vam je bil ta Janik !
Z Marijičinim bratom Antonom sta bila posebna ' prijatelja. Janik je pripovedoval in popeval, Anton pa je ; poslušal ali zapisaval. Naučil je Anton — bil je gimna-I zijsk dijak — mladega Slovaka tudi nekoliko slovenskih
230
SLOVAN.
Štev. 15.
narodnih pesmij, katere je Janik potem pel ljudem po hišah. In kako je zabaval zopet s tem ljudi! Časih je privabil na večer pred Hrästarjevo hišico celo tolpo mladih zvedavih ljudi, ki so ga poslušali in se smijali njegovim šalam. In ko sta hodila po hišah iščoč posla, dobivala sta povsod kàj vezanja, in za vezanje se jima je dajala plača, katera je bila vselej večja nego li sta je terjala. Po dnevi sta obšla in oblezla vse kraje na okoli, zvečer pa sta se zopet povrnila v vas k Hrästarju. In tako sta prebila vsako leto po dlje v naši vasi.
Fantje po vasi so ga spočetka tudi radi imeli in kadar je bila nedelja, šli so v cerkev z Janikom med sabo, ki jim je pravil marsikake stvari, ki najbolj zanimajo fante ter je solil govorico svojo z umestnimi šalami in dovtipi. Seveda je bodla tega ali onega njegova nenavadna obleka, da se je malone sramoval iti ž njim. A tudi te so se kmalu privadili in ko mu je nekoč stari Hràstar posodil praznično svojo obleko, dejali so mu, da se mu lepše pristoja njegova. Pozneje pa so jeli fantje — vsaj nekateri — bolj po strani gledati mladega Slovaka. Bali so se, da jim vseh deklet ne zmede z laskavim svojim postopanjem.
In res so se dekleta zelo zanimala za šaljivega Janika. Sprva je seveda marsikatera zavihala nos, češ, takega pa res ne bi mogla rada imeti. In vender si je mislila na tihem, da ni napačen, ta Janik. Zlasti so rada dekleta ponagajala Hràstarjevi Marijici.
— No, Marijica, kaj pa kàj Janik?
— Kaj je meni mari Janik, odgovori nejevoljno mlada »Hrastarica«, kakor so jej rada dejala dekleta, na licih pa se jej pokažeti dve veliki rdeči roži.
In dekleta so se zasmijala, da je preletel ta smeh ves po mózgu Marijičinega telesa. Potem pa se začno razgovarjati še dalje.
— Napačen pa vender ni ta Slovak. Tako prijazen je in prikupljiv, da ga človek rad posluša, deje jedna Marijičinih tovarišic, gredočih od krščanskega nauka.
— Ko bi le tako čudno ne bil napravljen; in tisti dolgi temni lasje njegovi so kakor ženski. Jaz, ko bi bila namesto njega, dala bi si jih rajši ostrici, reče zopet druga. ·
— Meni so pa najbolje po všeči njegove temne oči. Ako te le pogleda, kar očara te.
— In kako ga imajo radi fantini.
Marijičino srce se je v tem pomirilo in začela je tudi hvaliti Janika.
— Pa ko bi šele vedele, kako ume govoriti. Tako sladke besede ima zmerom . . .
— Za té, kàj ne, Marijica!? preskoči jej besedo njena tovarišica.
In zopet sta se pokazali na njenih licih dve veliki rdeči roži.
— Zbadaj me, kakor hočeš, kar je res, to je res ! odgovori »Hrastarica« z jezo zbadljivki svoji, ne pomisle, kaj je potrdila.
Zopet so se smijala dekleta tako iz srca — v srci pa se jim je nabiralo nekaj takega, kar je tesno in mučno.
In hvalila so Janika še dalje, kako je prijazen, kako košati pa so naši fantje. —
Za zvonik visoko se je že pomeknilo pozno poletno solnce tistega jutra, ko je mladi Slovak še počival pri peči. Mrgoleči praški so se kopali v solnčnih žarkih, ki so svetili skozi okenca v mirno izbo, in tista velika steklena podoba na steni je nekako čudno odsevala. Mrklo gleda vanjo ležoči Janik in zdi se mu, kakor bi samega
I sebe zrl v velikem zrcalu. Tudi óni na podobi leži na postelji —- le da ni sam, več jih je krog njega. In tisto obličje bolnikovo na podobi — uh, dobro, da ga ne more natanko razločiti njegovo oddaljeno okó. Mrzel pot ga pretrese na vseh udih — in vender mu je vroče, da mu lijó debele kaplje po mladem obličji. In to čelo? Počiti mu hoče, tako je razgreto. Čuje se otlo ječanje po mirni izbi in kakor težko vzdihovanje človekovo, ki se bori s poslednjimi udarci silne smrti. To je glas Slovakov. Včerajšnja ploha, ki ga je ujela na poti, prikovala ga je
' tudi na posteljo. Ni si mogel misliti, da more tudi takov dež komu napraviti preglavico ; saj je bil potreben, ta dež, in še premalo ga je bilo. In vender ga on proklinja . . . Čuden je, ta dež !
V izbo stopi Marijica.   Nekoliko trenutkov postoj pri durih, zrè na borno posteljo pri peči in zbadljiv posmeh se nabira na njenih rožnatih ustnicah.   Potem se jej na mah zresni bodri obrazek in z vso resnostjo stopa po izbi, hudujé se na bolnega Slovaka.
— No, lepa je tä ! Poglej, kako visoko je že solnce na nébu in se reži lenobi tvoji! Jaz prihajam že s polja, ta koštrun pa leži še sedaj pri peči . . . Šteješ li včerajšnji svoj zaslužek ?
Ali odgovora ni od prstene peči. Samó zamolklo golčanje prihaja od ležočega Slovaka.
— Še godrnjaj mi, pustež!   Le brž poberi svoje J kosti in vstani, da počedim in pospravim po izbi.
In dekle stopi k bolniku ter ga potegne za nos, smijoč se :
— Ali je Peter doma, kaj ?
Vender zdajci izpusti bolnikov nos, zbadljivost jej izgine raz obraza in pokaže se na njem največja skrb.
— Za božjo voljo, Janik, kakšen pa si ? Si li bolan ?
In hiti ga izpraševat ter mu tipat razbeljeno čelo. Ali bolnik samó prikima, govoriti ni mogel. V zadregi, kaj bi storila, vpraša Janika, če želi, da pošlje po »gospoda«. Ali bolnik odkima in na ustnicah mu zaigra begoč usmev. Ta usmev ojači dekleta, da hiti po mater, ki je bila še na pólji. Z največjo hitrostjo teče Marijica na polje, vprašat mater za svèt.
In Hrastarica je skopernela malone strahu, ko jej pové hči to novost. Mislila je, da je zbolel Hràstar; stoprav po daljšem pogovoru se sporazumeti in obe hititi domóv. Hrastarica pregleduje in opazuje Slovaka, a nikakor ne more ugeniti — dijagnoze. Žena se je rada pohvalila, koliko jih je že ozdravila, ali danes jej ne gre po volji. Hčeri ukaže, da prinese štiri oglje v kropu. In prinesla jih je; mati pa stopi na sredo izbe, vrže v vsak kot po jeden ógelj, ostali kròp pa dà izpiti bolniku, ki je hlastno segel po njem. »Če ne bode bolje, skuham mu še plučnika na vodi«, reče Hrastarica in ostavi hišo. Dekletu pa naroči, da ostani doma, če bi bolnik baš česa potreboval.
Štev. 15.
SLOVAN.
231
In Marijica mu je jako stregla. Vso posteljo mu je prerahljala, naštela vsa jedila, kar jih je vedela, ali bolnik je vselej odkimal. Vender je proti póludnevu izustil besedo: ,vóda'. Do jedi mu ni bilo, popil pa je mnogo vode. Govoriti ni mogel mladi Slovak, pač pa se je večkrat nasmijal — toda ta smeh je bil težak, ali za Marijico zelo sladak. Ko bi se bil bolnik lahko obračal na trdi postelji, zapazil bi bil, da je stala Marijica poleg vràt pri óknu in si brisala solze z zastorom. Žal jej je bilo po dobrem Slovaku, da mora ležati prikovan na trdo posteljo. Četudi jej ni bil brat, vender ga je rada imela in kar pozabiti ni mogla, da ga je davi obkladala z lenuhom. In ko bi jej kdo dejal, da Slovak ozdravi ako ona zboli, ne pomišljala bi dolgo o svojem zdravji. Saj jo ima Janik tudi rad in če bi prišlo na to, da bi ona zopet rada ozdravela, izvestno bi tudi Janik ne po-mišljal dolgo o zdravji svojem . . .
Take misli so se porajale po Marijičini glavi, stoječi pri óknu, in Bog vé, kaj bi jej še vse prišlo na um, da ni zazvonilo póludne.
Mati je prišla s pólja in skuhala bolniku plučnik na vodi. Tudi to zdravilo je popil Janik, ali zdravje se mu ni zboljšalo. Huje mu je bilo popóludne . . .
V takem strahu pošlje Hràstarica deklè po »Ro-žarico «.
Rožarica je bila najboljša Hrastaričina prijateljica. Ljudem je bila znana daleč krog kot vračarica in trdili so, da je ozdravila že toliko ljudi, kolikor še nobeden zdravnik ne. Od nje se je tudi Hràstarica naučila marsičemu. Doma je imela v svoji hišici lekarno: nahajal si pri nji najraznejše zdravilne rože, čudno narejena
(Konec
mazila, tekočine itd. Tudi .so govorili o nji, da ume »zagovarjati«, »uročiti«, »narejati« . . . Sósebno so se je bale mlade gospodinje in marsikatera se je pritoževala, češ, óna je kravam »naredila«, da nimajo dobrega mleka. Moški pa so imeli največje zanimanje za njen »Kolo-monov žegen«, s katerim je že nekaterim gospodarjem bajè vzdignila »zaklad«.
Ko pride Marijica po Rožarico, reče jej ta, da nima toliko moči nad mladim Slovakom, ker ni domačin, storila pa bode že po svojih močeh. Ko bi bilo treba iti kam drugam, pač ne bi šla. — In Rožarica pride na večer k bolniku.
Zmenivši se nekoliko s Hrästarico v veži stopi v izbo. Počasi stopa k peči in ogleduje od daleč tujega bolnika. Janik nekako čudno pogleda babo v črnem odeli in s starikastim obličjem. Skoraj ga je groza te prikazni. Ko bi mu že prej ne bi bila napovedala zdravniškega po-hodastara Hràstarica, ne vem, kako bi se bila pogledala z nenavadno prikaznijo. Vračarica ga potiplje za žilo, pritisne roko na čelo, veli mu pokazati jezik, potem pa odide iz izbe. V veži pa sta stali hišna gospodinja in hči.
— No, kako je, Rožarica? vpraša Hràstarica in namigne hčeri, da odidi v izbo. Vračarica se ozrè krog sebe, potem pravi:
—■ Tó-le vzemi in namazi mu vrat. Izroči domaćici lonček s popirjem zavezan.
— Potem pa vzemi kozarec mleka izpod krave in razdrobi v njem kakih trideset zrnov strelnega prahu. To pa mu dàj, da zaužije. Jutri pridem že zopet pogledat.
In Rožarica je odšla.
prihodnjič.)
J^ever tebe v snežnem svetu Vzgojil je, ponosni mož ! A nevesta mila. tebe Vzgojil jug je sredi rož.
Oj, zanesi Bog !
Daleč jug in daleč sever, Milj med njima sto in sto, A ljubezen jug in sever V srcih vzgajata gorkó . .
Gledam vaju, zlate sreče Vidim vzhod nad vama zlàt ; Oj, zanesi Bog, da videl Sreče te bi kdàj — zapàd! —
A. Funtek.
j^keleča toga dušo mi preśinja,'
Očem se rosnim svet mračan odgrinja, In struna, željna da bi tebi pela, Bojazni polna bode onemela, Ker tvoja meni brani ponositost Odkriti duše tajno ognjevitost.
Zakaj molčim.
Srcé je meni pogled tvoj naslajal, Po njem gredice nädej cvetnih vzgajal, A razcvetelim naglo in veselo Hitreje še odpada cvetje velo: Odkar ponos tvoj mrzli me prezira Vse hvale tvoje v srci glas umira!
B. Milanie.
232
SLOVAN.
Štev. 15.
Oltar sv. Cirila in Metoda v Ahenu.
Spisal dr. Milkovič
.    "    ; III.
Božja pota.   .
^7 lava Ahena je bila utrjena, oči tako pobožnega KU svetä so se obrnile proti zapadu na ahensko ^ stolno cerkev in potuje v Jeruzalem, v Rim, v S. Jago, poiskavali so pobožni romarji sedaj tudi Ahen. Nečemo, kakor drugi '), glave ubijati si s tem, kdaj se je začelo romanje v Ahen, kajti to nam nič ne koristi. Gotovo je drlo verno ljudstvo tja precej prva leta, kakor hitro je zvedelo, da so svetinje prinesli tjakaj, samó vedno po večjih krogih se je širilo to oduševljenje; ne dade se tedaj določiti meje, kjer bi rekli : tukaj se začne romanje — pa tudi ne težimo preveč po tem, da bi zvedeli, kdo je prvi Slovencev romal v Ahen. Ako pa v listinah XII. stoletja') nahajamo sledove, da so Tirolci že tedaj romali v S. Jago, brez skrbi rečemo, da so tačas romali tudi že v Ahen, čegar svetišča so se že opevala v pesmih in proslavljala v legendah. V XV. stoletji čujemo že o romanji, ki so je nastopali verniki kar v tolpah iz sredine Avstrije (Štajerske, Koroške, Kranjske) in narastał je broj bolj in bolj. Veliko prenizko se ceni veselje do romanja pri naših prednikih. Nekaterim (n. pr. prof. Lu-schinu) zdi se neverjetno, ako kronike srednjega veka pripovedujejo o milijonih romarjev. Vender, če je tudi število pretirano in se ne da natanko določiti, treba je pomisliti, da se obhaja še dandanes na marsikateri ne ravno sloveči božji poti v Avstriji v dveh do treh dneh nad 100.000 ljudi in vsak mora priznati, da sedaj ne romajo nikakor več tako radi. Potovali so molit na svete milostne kraje iz prav različnih vzrokov : ali je romanje grešniku naložil izpovednik, ali se je obljubil sam na smrtni postelji, kar je potem storil ali sam, ali njegovi dediči, ali pa za to najete osebe in v tem slučaji so se morali dotičniki izkazati z izpričevalom ob opravljenem romanji za pokoro. Romanja v trumah so provzročevala često razne nesreče, ki so zadevale dežele, n. pr. glad, suša, kuga itd.
Najprej so hodili vsako leto. Kvaterno sredo, t. j. v sredo po binkoštih ali Duhovem junija meseca so ka-.zali v Ahenu spočetka omenjene svetinje zbranemu ljudstvu. Pozneje pa je prišlo v navado perijodiško romanje vsakih sedem let; hoteli so s tem povišati slavnost, povzdigniti češčenje. Obilno se je nagnétalo potem verno ljudstvo iz vseh dežel na Ren ter obiskavalo razven Ahena tudi druge kraje milosti božje kakor Trier, Kolin, Andernah. Vedno bolj se je množilo romanje, tako da že v XIV. stoletji ne govorimo več splošno o romarjih, ampak jih ločevamo po deželah in narodih. Shajali se niso tam samó ljudje iz vseh nemških dežel, slavni so bili tudi češki, ogrski in tako zvani dunajski romarji. Pod Čehi, Ogri in Dunajčani so bili razumeti podložniki dotičnih držav. Dunajčanje so največkrat potovali in Slovenci iz Koroške, Štirske, Kranjske so bili prav zelo zastopani, čeprav se najčešče kažo pod imenom Ogri ;
dà, celo v poznejših časih je bila slovenskih božjepot-nikov večina.1)
Nehote se usiljuje misel, kako je žalostno, ako mora človek nositi tuje ime, ako povzdiguje s svojimi krepostmi slavo tujcem, dà, celò sovražnikom, svojim Naj se zdi komu samo ime še tako nepomenljivo, neznatno, vender uči zgodovina, da se je opirala slava in bodočnost narodov mnogokrat na jedino ime. Da imajo Hrvatje in Srbi skupno ime, opustila bi oba lože to bratovsko mržnjo. In posebno trmasta je bila usoda s slovenskim narodom kar se dostaje zgodovine njegovega imena. To lepo slovansko deblo, ki je vsemu slovanskemu svetu dalo ime, imelo je samó v zgodovini le redkokdaj pravo svoje ime; zvali so se Korošci, zvali Štirci, Primorci, Kranjci, Ogri, Dunajčanje in le semtertja so jih Nemci imenovali »Winden«, da so jih razločevali od drugih narodov, pa še redkeje, kakor povedano, Slovene ali Slavone. Ravno to nahajamo tudi tukaj pri teh božjih potih. Hode po Postójinski jami in občuduje pod zemljo krasoto in veličanstvo priródino, gledajoč pod zemeljsko površino šumeče reke, izgubljajoče se zopet izpred oči, domislil sem se zgodovine slovenskega bra-tovskega naroda. Pri starih zgodovinskih svedokih nahajamo že prav zgodaj sledove daleč razširjenega čilega naroda, če pa se potrudimo iskati jih, da bi od njih sestavili podpolno sliko, izginejo takoj. Življenje tega naroda teče dalje nepoznano pod imenom drugih, kakor izginjajo njegove reke pod hribi. Ko govorimo o božjih potih, zvedel bode gotovo vsakdo rad, kako se je našim božjepotnikom na tujem godilo, kako so jih tam vspre-jemali in v koliko je bilo to urejeno.
Že na pomlad so nastopili avstrijski romarji pot, zbrali se polagamo v večje trume, katerih vsaka si je izvolila vodnika. Z veliki palicami in brojanicami v rokah, kakor jih kažo stare slike, romali so božjepotniki proti Renu, prepevajoč spotoma svete pesmi. Nekateri so. se vozili po vodi, po Nekarji ali po Menu doli do Rena, drugi so hodili po kopnem do Moguncije, od tukaj v večjih trumah doli po Renu. Ajhska bratovščina (Aicher Bruderschaft) renskih brodnikov jih je vozila dalje. Najprej so šli v Andernah ob Renu, kjer je bilo že sredi maj-nika meseca zbirališče »Dunajčanov«. Tukaj so imeli spravljene božjepotniki križe in zastave svoje in s temi so potovali slovesno v Kolin. Seveda bi bilo nemogoče toliko romarjem, ki so bili večinoma ubogi ljudje, tako daleč potovati, da jim niso drugi pomagali.
Povsod, kjer so romarji potovali, napravili so zanje zavetišča in bolnice, ki so jih nazivali »postaje« (Stationen). Taka zavetišča so bila v Mogunciji, v Andernahu in tudi v Kolinu, kjer so posebno skrbeli za »Dunaj-čane«. Kolin je bil tudi slavna božja pot svetih treh Kraljev. Tukaj so kazali romarjem sveto suknjico deteta Jezusa2), o koji so pripovedovali, da je bila prinesena z
') Floss na om. m. str. 305.
*) Dr. Redlich Traditionscodex des Hochstiftes Brixen Nr. 499.
'J Luschin na om. m. 449.
2) Moring: Geschichte der Stadt Köln II. str. 61. dalje.
Srbska pastirica. Slika Fr. Zverine.
234
«
Štev. i 5.
Vi.sehrada na Ogrskem ter so jo imenovali »božjo suknjico«. Za božjepotnike je bilo pripravljenih tukaj kakih deset bolnic in nekoliko romarskih zavetišč. Za Dunajčane je bilo določeno zavetišče zvano »Ipperwald« in smeli so tukaj ostajati po več tednov. Ohranjeni so še računi tamošnjega oskrbništva siromakov, iz katerih posnemljemo marsikaj zanimivega. Napravljali so jim obede, pri katerih so jim dajali kruha, piva, vina, sala z bobom; ob postnih dnevih pa polénovke, sira, kruha in piva. Tolmač, ki je bil ob jednem vodnik, dobil je novo obleko, klobuk, nogovice in čevlje.
Potem so hodili romarji po mestu pevajoči pobožne pesmi, obiskavali cerkve in molili; jeden med njimi je vedno prosjačil, hodeč pred tolpo in noseč konec sveče. Za naprosjačeni denar so kupili sveč, ki so jih darovali po cerkvah in ki so tehtale od 13 do 62 funtov; ostali denar pa so razdelili med sé. Poleg tega so pa romarji plesali tudi slovenske plese (»windische Tänze«) in potem nabirali denar.
"Dospevši v Ahen so bili romarji tudi preskrbeni, dasi je bilo nemogoče za vse skrbeti, kajti število njihovo je bilo ogromno. Leta 1440. niso bile zasedene samó vse ceste in trgi, ampak tudi strehe na hišah, tako da se je neka hiša porušila ter potrla devetnajst oseb. Leta 1453. bili so primorani mestna vrata zapreti ter jih spuščati v mesto le v oddelkih, pri čemer je bil odločen še vsakemu narodu posebej svoj prostor. Dné 9. julija jih je hranil celestinski samostan, dné 10. Marijin samostan, dné II., 12. in 13. pa mesto. Dné 11, julija je stregel romarjem pri obedu župan, dné 12. in 13. mestni uradniki. Dné 9. julija so začeli odpirati shrambe za svetinje. Proti póludnevu so zaprli cerkev in prehod, oddelek meščanov je posedel uhode in krog cerkve so postavili stražo. Mestno starejšinstvo in kanoniki so bili pričujoči pri otvaranji. Kapiteljski kovač je odprl leseno skrinjo, potem kapiteljnu in starejšinstvu zaprisežen srebrar skrinjico. Vsak kós zavit v svilo so vzeli venkaj ; med bobnanjem, trobentanjem in streljanjem so pokładali svete ostanke na oltar, kjer jih je strazilo petnajst dni po osem duhovnikov noč in dan. Za rana se je brala maša, po kateri so začeli svete ostanke kazati. Duhovnik je glasno naznanil, kateri kós se kaže; položili so ga pa na baržun (žamet), katerega sta držala dva kanonika. Ko je minilo petnajst dni, položili so svete ostanke zopet v skrinjico, zaklenili jo in ključ razdrobili na dva kósa. Prost je moral platiti vse troške, zato je pa bil njegov denar, ki so ga darovali romarji in kateri je znašal n. pr. 1496. leta 85.000 goldinarjev v zlati.
Kakšen je bil red, ki so se ga držali romarji, pripoveduje nam stara knjižica, katero nam podaje Mering.1) Ta zanimiva knjižica, zvana »Alt-Wenthen-oder Ungarn-Ordnungsbüchlein« tudi dokazuje, koga so razumevali pod »Ogri«. Knjižica ima v sebi »Auslegung mit Frag und Antwort in der wandälischen Sprach« za tistega, ki hoče spoznati Ogre, ki prihajajo »schon durch viel sae-cula zu aller 7jährigen Jubelszeit .... aus Krainland, Kärnthen und Steiermark«.   Vprašati gre pa takole:
') Mering na oni. m. str. 09.
»Ste vi slovenci?« na njihov odgovor se mora reči: »Dobru, dobru.« — »Od koth ste vi?« m odgovor se reče : »Je prau, zhe dobru. Kam greste vi ?« in zopet odgo-vorivšim se reče: »Prau ru (nu) dobru, zhe (že) prau.« Potem pripoveduje pisatelj te knjižice ponižni »Joannes Georg Feystritzer scriba communitatis«, kako se je vèsti romarjem v mestu in v bolnici »Ipperwald«, zavetišči svojem . . . Tolmač je zavezan po službi svoji, da mora, poleg drugih opravil, vsemu zboru pred jedjó in po jédi narekovati in neprestano opravljati blagoslov in sveto molitev v stalni obliki :
1. Boga vsemogočnega zahvaljevati na vseh daréh in dobrotah.
2. Za njegovo papeško svetost in cesarsko veličanstvo.
3. Za vse kralje, kneze in krščanske stanove.
4. Za prežlahtne, preblagorodne gospode župane, namestnike, tudi celo plemenito in preimenitno cesarsko svobodno mesto Kolin (ali po okolnosti kako drugo).
5. Za mir in jedinost krščanskih mogotcev in splošne katoliške cerkvene potrebe.
6. Za vrte, travnike, vinograde, pólja in vse sadove zemlje.
7. Za vse dobrotnike, ustanovnike svetih krajev in zavetišč.
8. Za vse dušne in telesne potrebe. Konečna določba slove v matici : »Diese nachfolgende Oration wird von der ganzen
Gemein täglich, schön, Reissig und ordentlich Gott dem allmächtigen und den h. drei Königen zu grösstem Lob, Ehr und Preuss aufgeopfert und gesprochen« . . .
Razvidno je, da romarji naši niso imeli nič kàj lahkega opravila. Na sličen način se je godilo v Ander-nahu in v Ahenu.
To življenje je trajalo tedaj po šest tednov, pri nekaterih po tri in še celo po štiri mesece ; kajti že aprila meseca so potovali nekateri k Renu, koncem julija meseca se je končala božja pot in vrnili so se vsi domov. Vidimo, da je pot pobrala mnogo denarja in mnogo časa. Romarje so hranili sicer v Nemčiji, vzeli pa so denarja s seboj, da so donašali na božja pota darila, napravljena za velike vsote; zavetišča, postaje so pa materijalno zelo trpole. V Kolinu n. pr. niso zadoščevale vsote za oskrbovanje siromakov; nabirali so po cerkvah za božjepotnike, bogatini in samostani so se kosali, kateri bo bolje preskrbel romarje. Tako je bilo v materijalnem oziru. I V duhovnem oziru je pa nastala potreba skrbeti za za-j dostno število duhovnikov, kajti četudi so spremljali mnoge trume duhovniki, vender to ni zadoščevalo. Ko je duh romanja preplavil kar po vse dežele in omajal skupne narode, skrbelo se je za to, da je nahajal vsak spokornik, kakor smo že začetkom omenili, v Ahenu duhovnika svojega jezika, s katerim je mogel občevati. Vlade dotičnih dežel so torej ustanavljale v ahenski Marijini cerkvi posebne oltarje ter nastavljale na svoje troške pri teh oltarjih svoje duhovnike, ali pa so zidale tudi posebne kapele. Tako je ustanovil cesar Karol IV., kralj češki, narodu svojemu 1362. leta oltar sv. Vence-1 slava, katerega so nazivali »češki oltar«.   Vodja tega
SLOVAN.
Štev. 15.
SLOVAN.
235
oltarja je moral biti vešč jeziku češkemu, nameščaval pa ga je češki kralj sam.1) Ogrski kralj Ludovik je ustanovil 1374. leta pri ahenski stolni cerkvi kapelo, kjer so nastavljali dva  ogrska duhovnika.,J)  Mnogo pozneje, kajti
Ί Listina ob ustanovitvi je tiskana pri Kristijanu Qnfxu »Historische Beschreibung der Miinsterkirche ... in Achen« str. 12O. ») Ouix Str. 30.
stoprav 1495. leta so ustanovili Slovenci zäse poseben oltar, ne vlada, ampak ljudstvo samó. Razven teh je bilo še mnogo drugih oltarjev in kapel pri stolni cerkvi ahenski, in sicer kakih trinajst oltarjev in sedemnajst kapel ravno tako z večjimi oltarji.
(Dalje prihodnjič.)
Matej  C i g a 1 e.
Životopis; spisal Danilo.
•Λ I ruga ustava avstrijska, razglašena dné 4. marcija 1 J 1849. leta' izrekla je — kakor prva z dné 25. aprila 1848. leta — načelo, da so jednakopravni vsi narodi, ki prebivajo vkupe v avstrijski monarhiji. Tedanjemu času je bilo brez izimka jasno, da zahteva najširšo rabo sleharnega narodnega, deželnega jezika po vseh c. k. uradóvih. In tedanje ministerstvo je tudi resnično mislilo, spraviti v sklad s tem načelom vse kroge državnega življenja, da bi tako razni deželni jeziki v zakonodavstvu ter upravi imeli tisti prostor, kateri jim pri-stoja v zmislu ustave. Tako je bila za pravosodnega ministra Bacha izdana tedaj cesarska naredba, da prične izhajati občni državni list za zakone in vlado v vseh deželnih jezikih, z isto pravotno močjo besede v sleharnem jeziku. Ko pa se je imela zvršiti ta naredba, zapazili so istino, da nekateri jeziki še nimajo v splošni rabi izrazov za pojme, ki se nahajajo v novejšem državnem življenji. Zaostali so bili ti jeziki, ker jim dolge veke že ni bila dana prilika, da bi se le količkaj gibali v višjih političnih krogih — zato ni bilo čudo, da niso imeli vsega dovolj za nove potrebe, katere so se sedaj kar iznenada pokazale. Osobito v slovanskih jezikih se je čutil ta ne-dostatek, ker je avstrijskim Slovanom bila usojena tako dolgotrajna politična brezdejstvenost 1 Kaj je tedaj bilo početi s temi nerazvitimi jeziki ? Da je bila tedanja avstrijska vlada tako malo objektivna in nezavisna, kakor so bile poznejše in je še dandenašnja, to si lahko mislimo, kako bi se bila zvrševanja jednakopravnosti lotila zaradi nerazvitih jezikov. Tako pa je vlada 1849. 'eta borila nekaj, kar se kakor nebeško čudo vidi očem sedanjosti ! Da se slovanski jeziki popolnijo in priredijo za rabo v uradnem in ustavnem življenji, sklicalo je c. k. pravosodno ministerstvo 1849. leta julija meseca na Dunaj vseslovansko komisijo. Znalci slovanskih jezikov naj bi ustanovili slovanskim jezikom v Avstriji juridično-politično terminologijo in zajeta naj bi bila nekoliko iz prejšnjega pravnega slovstva, nekoliko pa iz prirodnega zaklada raznih narečij, tako da bi zadostovala potrebam novega zakonodavstva in nove uprave, da bi najprej služila pri urejanji državnega zakonika, potem pa bila tudi pripravno vodilo v praksi sploh. Sestala se je ta komisija prvič na Dunaji dné 1. avgusta 1849. ^eta- Izmed Slovencev so bili pozvani dr. Fr. Miklošič, vseučiliški profesor in uradnik dvorske knjižnice, dr. Matija Dolenec, dvorski in sodnji odvetnik na Dunaji, in iz Ljubljane kri-
minalni aktuvar Anton Mažgon, katerega pa je uhitela smrt, predno je mogel odriniti na Dunaj. Po nasvetu ostalih dveh udov Slovencev je bil poklican za tem v komisijo — Matej Ci g al e iz Ljubljane.
Po takem potu je Matej Cigale začetkom oktobra meseca 1849. ^a prišel na Dunaj. Dné 25. januvarija 1850. leta je bil definitivno imenovan za ministerijalnega koncipista v uredništvu državnega zakonika, kjer službuje še do denašnjega dné. Na našo srečo Matej Cigale v pisarno ni sedel kot birokrat in se tudi pozneje ni po-birokratil. Ljubezen do slovenske stvari, kateri je že prej zdatno služil, ni ga ostavila, ko je on ostavil domovino. Ves čas je z uradno svojo dolžnostjo spajal dolžnost izobraženega domorodca. Oficijalni prclagätelj je v tisti dóbi tudi Slovencem ledino oral, začel je tudi slovenščini graditi novo stavbo od besed, prirediti jo imel za javno rabo, za politično in pravno književnost. Tu ni bil zgolj uraden, marveč tudi naroden poklic, in da je bil izpolnjen, trebalo je poleg znanja in vestnosti tudi žive ljubezni do napredka v slovenskem jeziku. Vse to troje pa je bilo in je združeno v Mateji Cigaletu in Slovenci smo lahko usodi hvaležni, da je v tega moža roké položila skrb za uradno slovenščino pred blizu štiridesetimi leti. Ustava z 1849. leta se je držala le do 31. dné decembra 185 i. leta, ž njo je bila pokopana vsaka svoboda državljanov in narodov, ostal je le državni zakonik v vseh avstrijskih jezikih. Oficijalna skrb za razvoj slovanskih jezikov v uradni in javni rabi se ni več povrnila, dasi se je povrnila ustava z načelom jednakopravnosti narodne. Narobe, bila je navzlic tej ustavi doba, v kateri je vlada z vsemi svojimi močmi prečila uradno ter javno rabo slovanskih jezikov. Ali brez ozira na to, kakšna politična sapa veje, hodil je Matej Cigale v uredništvu državnega zakonika svojo pot, vestno pripravljal slovenščino za uradne potrebe, vneto bogatil jo z juridičnimi in političnimi izrazi. Denašnji slovenski pravniški jezik je vzgra-jen skoraj zgolj na Cigaletovem trudu. Ali videli bomo, da je Matej Cigale imel razširjen delokrog, videli bomo, sedaj, ko iz skromnega zatišja na dan spravljamo sliko čestitega starine, da se na- njegovih prsih svetijo še drugi nizi zaslug in del za ljubo slovenstvo!
Matej Cigale je bil porojen 2. dné septembra 1819. leta v Dolenjih Lomih, hiš. št. 12, v soseski spadajoči pod Crni Vrh, sredi med Vipavo, Idrijo in Logatcem. Slovenski čitati se je naučil doma od roditeljev  in od
30*
236
SLOVAN.
Štev. 15.
brata. Leta 1830. se je ustanovila šola v Črnem Vrhu, v katero je hodil tisto leto ter se naučil nemško citati. V letih 1831.—33. bil je v Idriji v prvem, drugem in tretjem razredu nemških šol.
V letih 1833.—39. šolal se je na goriški gimnaziji >' tu se je seznanil z nemško in italijansko literaturo, nekoliko tudi s francosko in angleško. O slovenski slovnici ni bilo ni duha, ni sluha; samó roditeljem je dopisaval slovenski. Cigale je bil odličen dijak. V prvih treh letih je bil drugi, v poslednjih prvi »praemifer«. Spomladi 1839. leta je dobil — sloveč latinec — nalog, spisati latinski govor za dovršitno slavnost, ki je bil učiteljem jako po i godi. Imajoč neko nadležno bolezen, bil je dva meseca ! pred koncem izpuščen domov z naročilom, priti »zur Praemienvertheilung«. V tem so sošolci zložili dvajset goldinarjev ter so Cigaletovo » oratio c dali tiskati. Ostal je še naslednji dve leti v Gorici na filosofiji.
Leta 1841/42. bil je Cigale v Ljubljanskem semenišči, kjer so se že nekateri bavili s slovenskimi in drugimi slovanskimi jeziki, zlasti z ruskim. Najbolj se je odlikoval Žakelj (pesnik Ledinski), s katerim je Cigale pogostoma citai Puškina.
Duhovenskemu stanu pa je Cigale slovó dal; za 1842/43. leto je šel na graško, in drugo leto na dunajsko vseučilišče. Tu na Dunaji se je začel živo zanimati za slovenščino, ker so bile začele izhajati Pleiweisove »Novice«. Velik vpliv je imel nanj v tem oziru zvesti mu prijatelj Peter Kozler, ki mu je dobavljal knjige. Ideja slovanske vzajemnosti je že tedaj zbirala vseučiliščnike in druge mlade Slovane v Grlovičevo (pozneje Löwovo) kavarno, kjer se je Cigale seznanjal s Čehi, Hrvati, Srbi, Poljaki i. dr., tako n. pr. tudi s slovečim hrvatskim pisateljem Kurclcem. Tu se je naučil hrvaškega in češkega jezika ter sósebno citai Vukove narodne pesmi in spise.
Prvi sestavek Cigaletov so priobčile »Novice« in bil je to popis prve avstrijske razstave na Dunaji za cesarja Ferdinanda 1845. leta.
Dovršivši 1846. leta jus, nastopi Cigale 1847. leta sodnjo praktiko v Gorici pri mestno deželnem sodišči (tribunale civico-provinciale.) Tu se je v slovenščini pogovarjal z avskultantom Antonom Mažgonom in z njim je napravil prvi uradni prevod na slovenščino, namreč po naročilu grofa Stadiona, tržaškega gubernatorja, prevod občinskega ustava, čegar glava v tedanji Cigaletovi slovenščini takole slove: »Postava izroči vsaki občini (komunu) oskrbništvo lastniga premoženja, in ji perpusti zvolitev njenih namestnikov. De bi se tedej izpeljava te narv. naredbe v občini — zagotovila in storilo, de se v resnici prava občinska (komunska) volja v ti dvojni zadevi oglasi, in narv. namen zastran dobriga in občini resnično koristniga oskerbništva občinskiga premoženja doseže, je c.k.Kresija na svitlo dati sklenila naslednji Poduk.«
Da je Cigale dobil naročilo za ta prevod, to je bil nekak »omen«, s katerim je usoda hotela namigniti, za kaj ga je odločila in namenila. O novem letu 1848. šel je bil v Celovec in je tu pri notranje-avstrijskem in primorskem sodišči apelacijskem opravil preskušnjo za sodništvo. Pri tej priliki se je seznanil s koroškima vzornima rodoljuboma Matijem Majarjem in Andrejem Ein-spielerjem. Majnika meseca istega leta so ga vsposobili za
sodnika, ali v tem so njegovi novčni pomočki vsi pošli in podporščine avskultantom, na katere se je prej zanašal, bile so zarad prevratnih dogodkov povsod ustavljene. Ni mu bilo torej mogoče stopiti v državno službo.
Tisti čas je ljubljanski tiskar J. Blaznik iskal urednika za namerjani svoj časnik, za »Slovenijo«. Dobil je z Dunaja svet, naj v to nagovori Cigaleta. Šel je tedaj v Celovec in Cigale se mu je udal ter prevzel uredništvo. Tako je prišel v Ljubljano in bil urednik »Sloveniji« od i. dné julija 1848. leta do sredi septembra 1849. leta-Delo mu je bilo težavno, za politični del je bil čisto sam, brez novinarske veščine, vender so ga podpirali zunanji, po imeni : Einspieler, Davorin Trstenjak in drugi ; za leposlovstveni del mu je nekoliko pomagal Malavašič. Znanje češkega in hrvaškega jezika mu je v tem mnogo koristilo, nekoliko, ker je po tem lahko listu ohranil širše slovansko obzorje, nekoliko, ker so bili češki in hrvaški uvodni članki hitro prevedeni, kadar je primanjkovalo gradiva. Ob državnega pravnika Cigaletova »Slovenija« ves čas ni nikdar zadela, tako da Cigaletu ni noben časnikarsk greh delal napotja, ko so ga klicali na Dunaj v državno službo.
Leta 1848. osnovali so navdušeni rodoljubi »slovensko društvo v Ljubljani« z namenom, da bi gojilo domači jezik in njega književnost. Matej Cigale se je kot društveni tajnik udeleževal dotičnih sej in delovanja. Ze 1848. leta se je lotilo »slovensko društvo« prevajanja avstrijskih zakonikov. Dva odbora sta bila v to postavljena. V jednem je že imenovani Anton Mažgon največ delal za prevod državljanskega ali (kakor bi Cigale sedaj po hrvaškem in ruskem rajši pisal) : gra-janskega zakonika, v drugem odboru pa se je Cigale trudil okoli kazenskega zakonika. To, kar se je zakonov preložilo v tem društvu, tiskalo se je potem v listih »Slovenije«, kjer je še urednik kako stvarco popravil. Natis državljanskega zakonika gre do {5 620.
O začetku 1849. leta imele so češko-moravske »slovanske lipe« zbor v Pragi. Na češko povabilo je bil Matej Cigale poslan tjakaj kot zastopnik »slovenskega društva«. V uredništvu »Slovenije« ga je tačas name-stoval Dragotin Dežman, ki je za novoletnico napisal goreči, pozneje — strupenemu renegatu — mnogokrat očitani sestavek: »Slava Slavjanom!«
Matej Cigale si je tedaj bil že lepe zasluge pridobil za probujo slovenskega naroda in za napredek slovenščine, ko ga je ministerstvo pozvalo na Dunaj v slovansko komisijo. Utrjena je bila že tedaj po Slovenskem njegova slava, da je mož z vrlim znanjem, mož z zvesto narodno domoljubivostjo ! In popolnoma so se izspolnile na-deje, katere je o Cigaletu »slovensko društvo« v letnem zboru 2. dné maja 1850. leta izreklo po novem svojem tajniku Dežmanu, Dragotinu Dežmanu, ki je v svojem poročilu dejal: »... in mi smemo tudi za naprej od njegovega (Cigaletovega) rodoljubja pričakovati, da bo kakor do zdaj slovenščino zvesto podpiral.« (»Novice«, tečaj 8., list 19.)
Ko je Cigale došel na Dunaj, delovala je že komisija za slovansko terminologijo po samosvojih načelih in pravilih. Vzpostavila si je bila za vodilo načelo, naj se izražajo isti pojmi v raznih slovanskih »narečjih«
Štev. 15.
SLOVAN.
237
kolikor moči z istimi ali podobnimi besedami. Nasveto-valo se je sicer s te in óne strani, naj bi se nekako znova ustvarila po besednem deblu in besedni obliki jed-nakšna, soglasna terminologija za vseh pet književnih slovanskih »narečji« v Avstriji, namreč za »narečje« češko, poljsko, malorusko, slovensko ter »ilirsko srbsko«. Toda to ni obveljalo, ker takšna terminologija bi ne bila za praktično rabo. Delovala pa je komisija v petih odsekih, vsako »narečje« je imelo svoj odsek. Bili so v odseku češko-moravsko-slovaškem : dr. A. Beck, urednik državnega zakonika ; K. Erben, translator iz Prage ; dr. J. Kollar, vseuč. profesor; K. Kuzmäny, prof. protestantske teologije; A. Rybicka, translator v notranjem minister-stvu ; dr. P. J. Šafafik. biblijotekar v Pragi, in A. Sembera, profesor ter translator v Brnu ; — v poljskem : M. Kawecki, vseuč. profesor in urednik drž. zakonika; F. Slot-wiński, vseuč. profesor v Krakovem in J. Strojnowski, minist, svetovalec ; — v maloruskem : J. Głowacki, vseuč. profesor v Lvovu; Gr. Szaszkiewicz, kanonik in minist, svetovalec in J. Wyslobocky, urednik drž. zakonika ; —- v slovenskem: dr. M. Dolenec. prof. Fr. Miklošič in pozneje M. Cigale : — v ilirsko-srbskem : S. Car, začasni urednik drž. zakonika: dr. Vuk Stefanović-Karadžić ; J. Mažuranić, banski svetovalec v Zagrebu; dr. B. Petranovič, urednik drž. zakonika, in kesneje dr. D. Demeter v Zagrebu. Poleg teh odsekov je bil še šesti odsek, pripravljajoči gradivo, katero se je imelo prevesti in se potem oddajalo odsekom. Kar se je v odsekih preložilo, to se je potem praviloma vsako popóludne preiskalo v zboru komisije. Vsak član je imel k sleharni besedi pravico pripomniti kaj. a konečno sodbo ob izrazu je imel vender le samó dotični odsek. Prevodi so takisto bili končani zadnjega dne oktobra meseca 1849. leta in 2. dné novem-
! bra se je pričelo splošno pregledovanje in trajalo do zadnjega dné novembra meseca. Cigale se je komisije udeleževal od 12. dné oktobra dalje ter je slovenski del južno-slovanske terminologije zdelal in kot urednik za izdavo dovršil in predgovor napisal 16. dné aprila 1853. leta. V tem predgovoru čitamo, da je sicer to delo bilo urediti drju. Dolencu, da pa le-ta tega ni mogel in je je namesto njega opravil Cigale, kateremu je je pomagal J. Navratil.
Kar se tiče vprašanja, ali naj bi se terminologični slovar izdal za vse jezike v jedni knjigi, ali pa naj bi se priredile tudi posebne izdave za posamične jezike, o tem je bilo mnogo besedovanja. Južni Slovani so bili za jedno skupno izdavo, severni pa za posebne izdave, in šele potem za skupno izdavo. Naposled je razločilo c. k. pravosodno  ministerstvo,  naj se  za prvo  tiska češko-
I slovaška, za njo poljska in maloruska posebna izdava, da se pa, kakor to izrecno žele dotični odseki, z južnoslovanskimi jeziki počakaj za kumulativno in paralelno skupno izdavo vseh pet. oziroma šest slovanskih jezikov. Izišle so res posebne izdave za severne jezike, ali skupnega terminologičnega slovarja vseh slovanskih jezikov še denašnji dan nimamo. »Zlasti po krepkem prizadevanji gosp. doktorja Matije Dolenca, dvornega in sodnega pravdosrednika na Dunaju« — piše M. Cigale v omenjenem predgovoru — » (se je) vender to doseglo, da so bile tri južnoslavjanska narečja v jeden zvezek natisnjene, nekaj za to. da bi se s tim bližnja njih sorodnost očitno kazala, nekaj pa za to, da bi se tu nasvetovani pravoslovni izrazi in izreki vzajemno podpirali, opravičevali in dopolnjevali.«
Ta južnoslovanska terminologija je prišla na dan 1853. leta, a danes je ni več dobiti na književnem trgu.
(Konec prihodnjič.)
Pogled po slo
Slo vens
;f>ojüIii !
Dné 31. avgusta t. 1. obhajala se bode na sloven skem Koroškem slavnost, kateri jednakih imamo le malo zaznamenovanih v zgodovini svoji.
Dika naša, starosta koroških Slovencev, neutrudljivi prvoboritelj in rodoljub slovenski, slavni naš rojak
preč. gosp. profesor Andrej Einspieler
daroval bode v ta dan svojo zlato mašo v rojstvenem kraji v Svečah v Rožni dolini na Koroškem.
K tej slavnosti, slavna društva slovenska in dragi rojaki Slovenci, vabimo Vas danes n a j u 1 j u d n e j e. Udeležite se te pomenljive slavnosti v mnogobrojnem številu, da moremo združeni z Vami dostojno počastiti onega moža, ki je vse svoje življenje posvetil v to, da bi koristil milemu našemu narodu slovenskemu.
Voziti se bode treba do Celovca po železnici in od tukaj z vozovi dalje čez Bistrico v Sveče, kamor je
ranskem svetu.
:e dežele.
vožnje kake 3 ure, peš-hoda pa čez 4 ure. — Gorenjci iz Kranjskega imajo najboljši in najbližnji pot čez hrib »Kočno«.
Podpisani odbor prosi tedaj vsa ona slavna društva in posameznike, ki se žele udeležiti slavnosti in pridejo do Celovca, naj se blagovolijo prej ko prej, najdlje pa do 6. dné avgusta, oglasiti za prostore, da bode mogoče o pravem času oskrbeti dovolj vóz za vse udeležence. — Vožnja na preprostih kmetskih vozovih bode stala tja in nazaj za osobo 1 gld. 20 kr. — Ravno tako se je oglašati do gori navedenega časa vsem ónim, ki se žele udeležiti banketa.
Natančneje se bode naznanilo v kratkem po tiskanih vabilih in programih, kakor tudi po raznih slovenskih časnikih.
Pisanja, slavnosti zlatomašnika Einspielerja se tičoča, pošiljajo naj se tajniku slavnostnega odbora pod naslovom : Janez Wieser,  župnik Elizabetinskega sa-
238
SLOVAN.
Štev. 15.
mostana v Celovci, kateri bode tudi vsak čas pripravljen, radovoljno dajati pojasnila na razna vprašanja.
Bratje! Zanašamo se na Vašo udeležbo; pridite k nam, da se skupno veselimo s slavljencem našim; sle-harni pa naj tudi vidi, kako slovenski narod spoštuje in čisla zaslužne svoje može.
Na svidenjel
V Celovci, 14. dné julija 1887.
Slavnostni odbor : Dr. Valentin Nemec,
kanonik, konzistorijalnl svetovalec iu dekan pri Sv. Hemi, predsednik.
Matej Servicelj,
knezoškofijski svetovalec in komendator na Reberci, podpredsednik.
Janez Wieser,
župnik Elizabetinskega samostana, tajnik.
Odborniki :
Franjo Vizonik, prost in dekan v Dobrli vesi; Lambert Ferčnik, dekan v Zabnici ; Andrej Bizar, dekan v Grab-štanji; Matija Ambrož, dekan v Železni Kapli; Jos. Fritz, dekan v Št. Mohoru; Luka Bavtižar, župnik na Ziljski Bistrici ; Fr. Centrih, župnik v Št. Petru pri Vašinjah ; Janez Godec, župnik v Rožeku ; Janez Hutar, veroučitelj na c. kr. realki v Celovci; Šimen Incko, župnik v Pod-kloštru ; Anton Keznar, slovenski pridigar v Celovci ; France Korman, župnik v Mizici; Jakob Knaflič, župnik v Ločah; Alojzij Ledvinko, župnik v Št. Kocijanu; Šimen Muden, župnik v Kapli pri Dravi ; dr. Anton Müller, župnik pri Materi Božji na Jezeru; Franjo Petek, župnik v Trgu Grebinj ; Jožef Peterman, župnik v Št. Vidu ; Janez Podlipnik, župnik na Radišah ; Jožef Škerbinc, župnik v Kamenu ; dr. Jožef Somer, župnik v Šmihelu ; Šimen Stöckl, župnik v Št. Lenartu pri Sedmih studencih; Janez Šuster, župnik v Svečah ; P. Kolumban Urnik, profesor teologije v Celovci; Anton Vakonik, semeniški podvodja v Celovci.
V a 1) i 1 o
k
WOLFOVI SLAVNOSTI,
katero priredi narodna čitalnica ττ Idriji dné 14. avgusta 1S87 povodom odkritja spominske plošče na cerkvi sv. Barbare, kjer je bil ranjki knezoškof Anton Alojzij Wolf
krščen.
Spored slavnosti:
1. Dne 13. avgusta zvečer ob 7. uri vsprejem gostov po slavnostnem in mestnem odboru ter narodnih gospéh in gospodičnah.
2. Sprevod v mesto z rudarsko godbo.
3. Razhod gostov po odkazanih stanovanjih.
4. Ob 8. uri v rudniškem gledališči „Čevljar baron", opereta v treh dejanjih, katero predstavijo idrijske čitalnice diletantje.
5. Dné 14. zjutraj ob 8. uri sv. maša v mestni farni cerkvi sv. Barbare. Pri maši poje čitalniški pevski zbor.
6. Ob V29- ur' se odkrije na cerkvi sv. Barbare spominska plošča, katero so slavljenčevi sorojaki napravili z
blagodušno podporo slavnega mestnega zastopa. — Petje, slavnostni govor, venčanje in godba.
7. Po odkritji se gostom razkažejo rudniške znamenitosti in tovarne za živo srebro in cinober.
8. Ob r. uri popóludne skupni obed v pivarni g. Tujca.
9. Ob 6. uri ljudska veselica s petjem, godbo itd. na vrti g. Fr. Didiča.
P. n. gg. zunanjim gostom se naznanja:
1. Vožnja po železnici iz Ljubljane do Logatca stoji s poštnim vlakom s tour- in retour-karto 1 gld. 60 kr.
2. Skupna vožnja iz Logatca do Idrije in nazaj je brezplačna.
3. Ogledovanje rudnika in tovarn je po prijaznem dovoljenji visokočastitega g. rud. predstojnika J. Novaka brezplačno.
4. Godba je brezplačna.
5. Prenočišča pri idrijskih rodoljubih so brezplačna.
6. Vstopnina k predstavi gledališki za parter 20 kr., lože 30 kr.
7. Skupni obed stoji 1 gld. za osobo in udeleženci se imajo izkazati z vstopnico k obedu, katera se dobi pri slavnostnemu odboru.
8. Odborniki so zaznamenovani s trobojnimi trakovi in s črko W.
Slavnostni odbor.
γ Viktor Dolenec, znani, iskreni rodoljub, prvo-
boritelj in pospeševalec vsestranskih narodnih naporov, umrl je dné 20. minulega meseca v Trstu v petinštiri-' desetem letu dóbe svoje. Porojen na Razdrtem, šolal se je v Gorici ter se po završenih šolah šel učit trgovstvu. I Nepozabljivi dr. Lavrič je zanetil v mladeničevem srci ogenj oduševljenja za našo stvar in politično borbo. V zre-! lejši dóbi se je pridruževal Dolenec deluje vsemu političnemu gibanju na Goriškem, ustanovil jo je in načeloval prvi narodni čitalnici na Goriškem — v Solkanu. Političnega njegovega delovanja priča je sósebno »Soča«, katera je bila za njegovega uredništva najboljši politični list. Pred desetimi leti preselivši se v Trst, bil je kmalu duša tamošnjemu življu slovenskemu. Spešil je zlasti »delavsko podporno društvo«, katero se ima njemu zahvaljevati na moči svoji, družbi sv. Cirila in Metoda je bil zastopnik in načelnik, bil je starosta tržaškemu »Sokolu« in tudi politično društvo »Edinost« je imelo v njem odločnega in značajnega sotrudnika.
Mož, kakeršen je bil velecenjeni pokojnik, treba je nam osobito v denašnjih dneh, zatorej umršemu rodoljubu kličemo tudi mi iz srčne globine v prerani grob : Čast spominu njegovemu !
V Matej Brencè. Pri Sv. Gregorji nad Sodražico je uničila smrt znova lep pisateljsk talent. Umrl je namreč tamkaj g. M. Brencè, ki se je šel zdravit k svojemu bratu, tamošnjemu g. župniku. Pokojni Brencè se je porodil dné 19. sept. 1856. leta v Hrašah pri Lescah, študiral je gimnazijo v Ljubljani in potem pravoslovje na Dunaji. Zlasti v prejšnjih letih se je bavil mnogo z leposlovjem slovenskim in pisal precej dobrih povesti v Stritarjev »Zvon«. Omenjamo samó »Almore«, »Blage oporoke« in »Ultima«. Raznoteri spisi njegovi so raztreseni po »Slov. Narodu«, »Slovenci« in »Ljubljanskem Listu«. Bil je delj časa korektor »Slov. Narodu«, potem urednik »Ljubljanskemu Listu« in naposled poročevalec »Laib. Zeitungi«, ob jednem pa uradnik pri trgovinski zbornici ljubljanski. Naporno delo njegovo mu je vcepilo kàl neozdravne bolezni, za katero je umrl dné 18. julija. — Baš sedaj, ko toli nujno potrebujemo krepkih sotrudnikov na leposlovnem polji slovenskem, obžalujemo dvojno iz srca prerano smrt Brencétovo. —■ Njega spomin žij med nami !
—k.
Štev. 15.
SLOVAN.
239
Pisateljsko društvo v Ljubljani je ukrenilo povo- |
dom sedemdesetletnice Davorina Trstenjaka, odličnega pisatelja, arheologa slovenskega v zvezi z rodoljubi slovenskimi prirediti svečanost v nedeljo 4. dné septembra t. 1. Upati je, da bode omenjena svečanost dostojna zaslužnega moža, prijatelja Miklošiča, Stanka Vraza, Caia, Murka itd., dostojna moža, katerega ime sluje daleč preko mej rodne mu domovine, »lepe Štajerske zelene«.
Kosti slavnega Kopitarja se bodo prenesle s pokopališča sv. Marksa na tamošnje centralno pokopališče, 1
Ostali slov
Za spomenik pokojnega dalmatinskega domoljuba
Mihovila  Pavlinoviča je  hrvaški mecen, vladika J. J. Strossmayer blagodušno daroval vsoto 200 gld. Prenos Vukovih kosti. Odbor za prenos Vukovih
kosti se je zbral nedavno v Belemgradu in ukrenil, da odidejo trije družabniki na Dunaj ter na posebni ladji prepeljó Vukove kosti v Beligrad. Ladja, plovoča po Donavi, mudila se bode na obali nastopnih mest: Sent. Andrije, Budima, Vukovara, Novega Sada, Sr. Karlovcev in Zemuna. Kadar dospe v Beligrad, prenesó se kosti v dvorano »velike šole«, kjer bode postavljen katafalk v dvorani črno opeti. Slavnost bode trajala tri dni. Prvi dan pohodijo dvorano osnovne in srednje šole in polože vence na krsto Vuka Stef. Karadžiča. Drugi pride na vrsto občinstvo in »velika šola« in tretji dan bode svečana zadušnica v sinodalni cerkvi, kjer se na levi strani
kjer se jim odloči mesto v mavzoleji za slavne može, in dosedanji nadgrobni spomenik Kopitarjev se izroči muzeju ljubljanskemu.
Slovenski    filološki   seminar.   Sloveči    hrvaški
učenjak prof. Vatroslav J agi č, ki je prevzel stolico slovenske filologije na Dunaji po odstopu Miklošičevem, ustanovil je tamkaj seminar za slušatelje slavistike. Mini-sterstvo je odločilo temu seminaru štiri sobe v vseuči-liščnem poslopji in sedaj zbira Jagič knjige za biblijoteko, obsezajočo slovansko jezikoslovstvo.
inski svet.
ob uhodu shranijo smrtni ostanki očeta novejše književnosti srbske ter bode tako odločeno njegovim kostem mesto v obližji Dositija Obradoviča, katerega grob je na desni strani pri uhodu v belogradsko sinodalno cerkev.
Tristoletnica. Bodoče leto meseca julija bode minilo devetsto let, odkar so Rusi po vzgledu kneza svojega sv. Vladimira vsprejeli kršćanstvo. V Kijevu se že delajo velike priprave, da se kar najbolj moč slovesno praznuje spomin ob onem velikem momentu v ruski zgodovini. Do taćas se dogotovi tudi nova katedrala ki-jevska in služba božja se bode opravljala v nji. Središče vse svečanosti bode cerkev sv. Vladimira, od ondot odide slovesna procesija po velikih ulicah do vrelca sv. Vladimira, kjer so Rusi pred devetsto leti prejemali sv. krst. Pričakuje se mnogo gostov tudi osobito iz drugih slovanskih dežela.
KNJIŽEVNOST.    *
P
Pripovedka o Vetru. Češka narodna pravljica. Spisala K1 i š k a K r ä s η o h o r s k ä. Sè sedmimi slikami. Z dovoljenjem pisateljičinim poslovenil H. Po d kraj š ck. V Ljubljani. Založila »Narodna Šola«. Natisnila Klein in Kovač. 1887. 66 str.
To ie naslov jako lični knjižici, katera nam je te dni prišla na svetlo. Priznana pisateljica češka, Eliška Krä-snohorskä, napisala je lepo pravljico, katero mora vsakdo čitati z zanimanjem. Prevod g. Podkrajška je dober. Brez skrbi ga moremo dati v róke mladini naši, kateri je namenjen pravo za pravo ; dovolj je lepote v njem, da si ž njo naslaja in blaži srcé. Prav umestno je to, da je gospod prelagatelj delo svoje razredu na po glavja in s tem odpravil jednoličnost, ki nas nekoliko moti pri češkem izvirniku. Knjižica ima sedem slik, katere je po posredovanji znanega prijatelja mladini slovenski, gospoda Jana Lega v Pragi, pisateljica brezplačno posoditi blagovolila. Tisek je snažen, popir lep in debel. Čena knjižici je 25 kr., po pošti 30 kr. Vsem knjigoljubivim čitateljem svojim prav živo priporočamo ta najnovejši spis mladinski ter smo jako hvaležni »Narodni Šoli«, ker tako lepo skrbi za primerno berilo mladini naši. Želimo samo da nas še večkrat razveseli z jednakimi spisi.
—k.
Pedagogici /etnik. I. leto. 1887. Uredil Fran Gata ršek. Izdalo in založilo »Pedagogiško društvo« v Krškem. V Ljubljani. Natisnil J. R. Milic. 8U, 251 strani.
Lani so osnovali nekateri gospodje učitelji v Krškem društvo, katero si je postavilo za nalogo: »nadalnje izobraževanje učiteljev, izboljšanje domače vzgoje otrok in vsestranski razvitek slovenskega pedagogičnega slovstva«. Da rečeno društvo vestno izpolnjuje nalogo svojo, o tem pričajo štiri zborovanja, katera so bila v Krškem, v St. Jarneji, v Mokronogu in v Sevnici. Različni društve-niki so sedaj poročali o stvareh, tičočih se učiteljstva samega in delovanja njegovega na narod. Da se. »Peda-
gogiško društvo« tudi bavi s pedagogiško književnostjo slovensko, temu je priča »Letnik«, kateri nam je te dni došel. Lepa ta knjiga obseza : »Občno vzgojeslovje«, katero je poleg nemškega izvirnika dr. Jos. Micha prire-
I dii prvosednik »Pedagogiškemu društvu« Fr. Gabršek; razpravo: »Vzroki zasurovelosti med mladino šoli odraslo
ι in sredstva, kako pomoči tej žalostni prikazni«, spisal Žavski; spis »Komenski-Slomšek«, sestavil J. Ravni-kar; »Učne slike iz somatologie», za višjo skupino narodne šole spisal Tone Brezovnik; »Pouk o črtežih« z 51. podobami. II. del. sestavil Jos. Bez I aj, učitelj risanja na meščanski šoli v Krškem, in naposled »Poročilo o delovanji »Pedagogiškega društva« v prvem letu svojega obstanka«, sestavil F r. Gabršek. Vsi ti sestavki so pisani jako zanimivo in nekateri so stalne vrednosti ; zategadelj ne dvojimo, da si » Pedagogiško društvo« pridobode novih prijateljev in »Letnik« mnogo naročnikov. Dva spisa: »Vzgojeslovje« in »Pouk o črtežih s podobami« dobivata se tudi posebej. Vsem prijateljem narodnega šolstva našega živo priporočamo to knjigo; »Pedagogiškemu društvu« pa želimo, da bi vstra-jalo na početem delu in nas ^bodoče leto zopet razveselilo z novim »Letnikom« svojim! —k.
Jos. Stritarja zoranih spisov so izšli 5., 6. in 7. snopič, ki nadaljujejo poezije.
Znani knjigar ljubljanski, gospod J. Giontini je izdal in založil znova nastopne knjige :
„Narodnepripovedke za mladino" II. zvezek, ,,Sprestola na moriš1 ie ali nesrečna kraljeva družina" in „Našel iiik ova hči".
Spisal ali poslovenil je te knjige g. D o m i n i c u s. Kar se dostaje »Pripovedek«, priznati moramo, da so v obče dobre in zanimive, vender se nam zdi potrebno opomniti g. pisatelja, naj se v bodoče skrbno izogiblje ■ vsega, kar bi utegnilo žaliti nežni čut mladine, kateri so namenjene »Pripovedke«. — Knjižica »S prestola na mo-rišče« opisuje usodo nesrečnega Ludovika XVI., »Na-selnikova hči« pa življenje med Indijani. Vsaka knjižica i ima na zavitku barvano  podobo,  kar jej   daje  mnogo
240
SLOVAN.
Stev. 15.
prijetnejše lice. Ker je vsebina tem knjižicam dobra, jezik, izvzemši nekatere hibe, lep in pravilen, zato upamo, da si jih bode občinstvo pridno nabavljalo. —k.
So/ska letina. Letno poročilo c. kr. velike gimnazije ljubljanske ima na čelu spis »Slovenščina na ljubljanskem liceju. Po listinah shranjenih v gimnazijskem arhivu spisal prof. M. Pleteršnik.« Učeni gospod profesor nam pripoveduje v lepem svojem sestavku z jedrovito besedo ob ustanovi učne stolice za slovenščino na liceji ljubljanskem; kaže nam mnenja ordinarijatov ljubljanske, goriške in tržaške škofije, katere je povprašal guber-nij, ali bi bil pouk v slovenščini obligaten ali neobliga-ten ; riše nam delovanje prvega učitelja slovenščine Fr. Metelka in podaje* naposled zanimive date o pohajanji slovenskega pouka. — Nastopni spis slove: »Weitere Bemerkungen zu einzelnen Stellen der Platonischen Apologie des Sokrates*. Iz letnega poročila posnemljemo, da je imela gimnazija 36 učiteljev in sicer 32 za obligatne, 4 za neobligatne predmete. Učencev je bilo koncem šolskega leta 779; po narodnosti 635 Slovencev, 139 Nemcev, 4 Lahi, 2 Hrvata. Odličnjakov je 96 ; 521 učencev ima prvi red, 35 učencev drugi red in 26 učencev tretji red; izpit je ponavljati 100 učencem. — Šolsko leto se prične dné 19. septembra.
Letno poročilo c. kr. velike gimnazije novomeške pričenja s spisom »Die Gegner des Hellenismus in Rom bis zur Zeit Cicero's. Von Leopold Koprivšek«. — Učiteljev je bilo 14, učencev koncem šolskega leta 147, med njimi 140 Slovencev, 4 Nemci, 1 Hrvat, 1 Ceh, 1 Rumunec. Odličnjakov je 12: 92 učencev ima prvi red, 12 učencev drugi red in 7 učencev tretji red ; izpit je ponavljati 24 učencem. — Šolsko leto se prične dné 17. septembra.
Letno poročilo e. kr. državne gimnazije celovške prinaša nadaljevanje in konec spisa »Beiträge zur Geschichte der Pest in Kärnten im Jahre 1716« od A. Grillitscha. — Učiteljev je bilo 21, učencev 370. med njimi 53 Slovencev Pouka v slovenščini se je udeleževalo 66 učencev, ki so bili razdeljeni na štiri oddelke.
Letno poročilo čveterorazredne deške in obrtno-nada-Ijevalne šole v Kamniku. Koncem šolskega leta 1886/87 navaja podatke iz šolske kronike, šolske dobrotnike in učiteljstvo. Učencev je bilo 193, v obrtno-nadaljevalni šoli pa 55. —k.
POGLED NA SLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI.
Tugomilke, pjesme Tugomila. Troškom pjesnika. Tako se zovejo pesmi hrvaškega pesnika Avgusta H a-rambašiča, ki so bile tiskane že v »Hrv. Vili« in v »Vienci« in v katere je pesnik izlil vso dušo svojo, ves ogenj in vso togo za umršo drago prijateljico srca svojega. Nežne te pesmi, lepe misli v prekrasni mojsterski obliki so se prikupile vsakomu, kdor jih je prej priobčevane citai po zgoraj omenjenih listih in gotovo bode tudi vsakomu, komur je do hrvaškega berila, ustreženo, da mu je moči sedaj nabaviti si Harambašičeve »Tugomilke«, zbrane v jedno kito.
Izabrane pjesme Zmaja Jovana JovanoviČa, katere je »Slovan« v poslednjem listu naznanil, veljajo broširane 60 kr., elegantno vezane 1 gld. 20 kr. izvod in dobivajo se v akademijski knjigarni Lav. Hartmanna (Kugli & Deutsch) v Zagrebu, samo Ilica 4 (Hotel k »caru avstrijskemu«.)
Književni honorari v Angleški.   »Poeta laureatus« angleške kraljice, lord Tennvson.  prejel je od svojega založnika za jubilarno odo angleški kraljici 700 funtov j šterlingov (700 gld.), dobil je torej za vsak stih 100 gld. v zlati. Kakor »Poeta laureatus« t. j. dvorski pesnik, ka- I
tero dostojanstvo izvira iz dòbe Karla II., prejemlje lord Tennvson letnih 1000 gld. v zlati, a poleg tega dobiva od založnikov svojih, kateri poprodajejo ogromno množino njegovih del, povprek za stih po 5 do 10 funtov šterlingov, zatorej mu oda kraljici na čast ni kdo zna kako posebno dobro plačana. Za svojo, dokaj slabo pesem »Sea-Dreams«, ki ima 313 stihov, ni debil menj, nego 3130 funtov šterlingov. To so seveda najsijajnejši honorari, katere je kdaj prejel kakšen književnik, kajti angleški založniki sploh najbolje plačujejo književno delo. Tako so še celo književniki druge ali tretje vrste, kakor n. pr. Theodore Hook ali V. Harrison Ainsworth lahko služili s pisateljevanjem svojim na leto do 300.000 gld. v zlati. Wilkie Collins, katerega dela ne učakajo ni dvajsetih let po njegovi smrti, dobiva na leto po 3000 do 5000 funtov šterlingov. Poleg Tennysona so vender največje nagrade dobivali : Walter Scott, lord Macaulay in Ch. Dickens, katerih dela so resnično stalne vrednosti. Lord Byron, ako tudi še večji od teh, služil je vender relativno manjše honorare. Za svojo »Lauro« dobil je 700 funtov šterlingov, za četrti spev svojega »Childe Harolda « 2100 funtov šterlingov, in to je bil največji honorar njegov. Za vsa dela svoja je dobil skupno dosti neznatno vsoto — za Angleško namreč — samó 23.575 funtov šterlingov. Thomas Moore je dobil za krasno svojo pesem »Lalla Rookh« 3000 funtov šterlingov, in Buhver Lython za skupno izdavo svojih del (največ romanov) 70000 funtov šterlingov. A treba je vedeti, da je bilo teh del 70 zvezkov. Humorist Sterne (umrl 1768. leta) dobil je za skupno izdavo svojih del, med katerimi so nekatera nesmrtna, 27.000 funtov šterlingov, kar bi v primeri novene vrednosti za Buhverja bila ravno petkrat tolika vsota. A sto let pred Sternejevo smrtjo dalo se je največjemu epiku angleškemu, Miltonu (1667. leta) za prvi natis nesmrtnega «Paradise Lost« dobrih, reci: dobrih pet funtov šterlingov. — Kar se tiče honorarov naših dni, napredovali smo vender že toliko, da je dobremu pisatelju moči služiti nekoliko več, nego Miltonu.
Listnica opravništva.
Da se letošnja celoletna naročnina poravni,   prosimo uljudno nastopne gg. naročnike, da nam blagovolé svojedobno doposlati zaostanke. Kadar  se  bode   to   zgodilo,   prejmó   tudi   oni   premijo, katero smo tako  że  poslali  celoletnim  naročnikom   svojim.    J. P—r v  Inomostu 35 kr.;   M. P—č na Vrdu 1 gld.; Kr. P. na  Savi 20 kr. ; M. P—ż v Smartnem 30 kr. ;   Fr. R—č v Korminu 20 kr. ;   Bralno društvo v Radovljici 40 kr. ; J. R. na Vinici 20 kr. ;  J. Str. v Dragi 20 kr. ;   Čitalnica v Sežani 20 kr. ;  J. Str. v Komnu  20 kr. ;   Čitalnica v Solkanu 20 kr. ;   A. St.. v Novi Vesi pri Z. 20 kr. ; J. S—η v Predloki 40 kr.; S. S. v Bazovici I gld. ; J. S. v Adlešicah 20 kr. ;   Čitalnica v Tolminu 40 kr. ; J. V - k v Lehnu  IO kr. ;  M. λ7—k v Cel ji 40 kr. ;  J, Z—c v Dobrempolji I gld. ;  T. Z—η v   Ljubljani   I gld.   35 kr. ;   Τ· Z—r v Cirknici 50 kr. ;  Dr. Ż. v Ormoži 40 kr. ;   Bralno društvo v Železnikih 40 kr. ;  Bralno društvo v Žužemberku 1 gld. 5 kr. ;  J. A — h prof. v Novem Jičinu 40 kr. ;  K. J!, v Ajdovščini   10 kr. ;  M. 15—c   v  Se-miči   20 kr. ;   Čitalnica  v  Celji 40 kr. ;   A. D—k v  Trbovlji 50 kr. ; A. D—Ij v Črnem Vrhu 25 kr. ;  Dr. F. v Celji 40 kr. ;  L. F—i v Kamenjan 20 kr. ;  V. G. v Kranji 20 kr. ;   Čitalnica v Gornjem Gradu I gld. ;  F. G. v Gorici Oo kr. ;  J. G. v Gračišci   I gld. ;  I. Gr. pri sv. Lovrenci 40 kr. ;   A. H. učitelj v Trstu 20 kr. ;  J. H. župnik v Zalogu 50 kr. ;  Čitalnica v Idriji 40 kr. ;  I. J. v Litiji 10 kr.; J, K. v Skednji, OO kr. ;   K—c v Gorici 90   kr. ; A. K—η v Črnomlji 10 kr ; M. K—č v  Črnomlji   1 gld :  K. K. v Jajcu 20 kr. ; J. K. v Dornbergn 20 kr. ; J. K-r  v Gorici 20 kr. ; J.   K—rv St. Štefanu 20 kr. ;  M. L—č v Razdrtem 40 kr. ;  Slov. Čitalnica v  Mariboru I gld. ; J. M—η v Begunjah i gld.;  J. Ν. v Marezije  1 gld.; J. O. v Litiji 10 kr ; J. P v Vatovljah i gld. — Prosimo, da nam te opomnje nikdo ne zameri; objavljamo jo le zaradi  redd,  ker nam   nepravilno  pripošiljanje naročnine  napravlja ogromno posla in preglavice.   —  Kar se tiče reklamacij pa še to :  Ako kdo katere številke ne prejme v določenem roku, reklamuj jo takoj, da se mu pošlje, predno nam poide.  —  G. J. Kaš na D.. Ostalih številk, o katerih pravite, da jih niste prejeli, Vam  ne moremo   poslati,   ker  so  nam   popolnoma   pošle.   Krivda  je  le  na pošti, ker nam je list vrnila z opazko: „Abgereist".
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gW. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 15 kr. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr, — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek   »Narodne Tiskarne«.
Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: dr. Ivan Tavčar.