103 lico in vzame vratarsko in kaj moško koraka ž njo, ko veliki bobnar, mimo slavne kazine. Dasi so nektere zmešnjave prizadevale našemu Jnrju britke ure, to vendar še ni najbolj navadno, kajti sploh motil se je naš raztresenec le v svoj prid. Če na primer v kavarni kaj pije s prijatelji, nikdar ne plača. Če njegov gospodar ne pazi na tanko na čas svojega gostača, stavim, da se naš Juri gotovo ne spomni. Brez konca in kraja bi bilo, ako bi hotel na­ šteti vse zmešnjave in zmote našega junaka. Da prav slovesno sklenem, naj povem h koncu, kako se mu je godilo pred altarjem , ko si je hotel sladki jarm zakon­ ski naložiti. Gosp. Zmešnjava napravi si v ta namen prav lično ženitno obleko. Zelo so nosili tačas ozke hlače; krojač pa mu jih naredi tako tesne, da je Juri med poroko trpel, kar se ne more povedati. „Zlodjevo tesno mi je" ! rotil se je večkrat naš ženin, kedar je čutil bole­ čine, ki so mu jih prizadevale njegove preveč po „modi" narejene hlačice. „Za tesnobo že nisem" nadaljuje sam pri sebi vbogi Juri. Zdajci pride trenutek, da vpraša fajmošter po navadi ženina: Hočete za ženo pričujočo Jero? — in borni Juri, kterega tiščijo hlače, kakor ni­ koli še ne, zaupije: „Take že ne, take. Ne maram za-njo". „Kaj pravi ta človek?" zavzamejo se vse pri­ čujoče priče; Juri pa, misleč, da je med delavci kro­ jači, jezno ponavlja: „Da, da ne maram za-njo, tesno mi je, tesno". Vsled tega začno kregati se, da je bil strah in konec cele pravde je bil, da je naš hrabri Juri izgubil bogato nevesto, ker ni maral ozkih hlač. O vedomcih. Zimski večeri so dolgi, zlasti na kmetih, kedar Tisoki zameti pote in ceste zaperajo. Ljudje se takrat pogovarjajo o marsičem in tako se dogodi tudi meni, da se nek zimski večer pogovarjam z mizarjem. Bil sem že pred slišal njega praviti o vedomcih. Vprašam ga, „kaj so bli vedomci, ali možki ali ženske?" On pravi: „Bli so možkl in ženske. Tisti, ki se vležejo v kvaternem tednu, so vedomci ali vedomce. Prej so jih ljudje večkrat videli, zdaj se pa ne vidi in ne sliši več od njih, ker znajo babice proti temu pomagati. Nek Oašpar B. . ki je bil v francoskih vojskah, je videl zadnjo gori na „kotu\ — Bili so pa vedomci ali ve­ domce ljudje, ki so se po noči na križ potih snidali in terkali, kakor kozli. Zato so nekteri menili, da so ve­ domci vsi, ki imajo plešaste glave! S to prazno vero, ktera med ljudmi že pojema, se morebiti strinja, da se v naši dolini tako pogostoma najde priimek „ Vedam". — O tej priložnosti mi pravi mizar še tole: Bile so pred še device, ktere so hodile v hiše, v kterih sejevle- gel otrok in so otroku prisodile, kaj bo iz njega. Ke­ dar se je vlegel v kteri hiši otrok, so tem devicam posta­ vili na mizo kruha ino vina. — Pri R . . cu je pa en­ krat nek fant pod oknom zunaj poslušal, kaj bodo te device govorile. Rečejo med seboj: „Kaj bomo dale človeku, ki je zunaj in nas posluša?" Potem so djale: „Dajmo njemu deklico, ktera se je zdaj vlegla". Fantu pa to ni bilo všeč; bil je že za ženitev, njemu name­ njena nevesta se je pa še le rodila. Fant gre in za­ gati deklici skrivoma iglico v teme, a deklica ne umerje. Ko doraste, postane res njegova žena, toda se on več ne spominja onega dogodka. Enkrat mu pa reče žena? »Poglej! kaj me verh glave tako serbi, kakor nš". Mož pogleda ženi na glavo in potegne iz temena iglico, ktero je bil deklici še detetu v glavo zasadil. L. F. Smešnice. „Kaj stavite z meno", pravi svojim prijatljem ne­ kdo, ki je bil premeten na vse reči. „Kaj stavite, upam se, ukaniti in napraviti kmeta tako, da bo par čevelj imel za par jerebic ?" Šel je pa ravno kmet mimo njih iz sejma proti domu in nesel par čevelj v roki. Vsi gledajo za kmetom, udarijo v smeh ter se čudijo, kako bi bilo mogoče, opehariti kmeta. Pačujte! vsevedež najeme hipoma več pomagačev in razpošlje jih popred na vse pote, kjerkoli bi moral priti kmet. Vsem dobro naroči, kaj in kako. Kmet gre svoj pot naprej: pa, kolikrat ga sreča onih najetih tovaršev kteri, vsak pogleda na njegove čevlje ter ga vpraša, po čem da bi jih mu hotel prodati. Z začetka, se ve da, se kmet le smeji in meni: „Kaj, to so moje čevlje, ne pa kake ptice"• Pa, ko se mu vsak le posmehuje, in ga za trdno zagotavlja, da res par jerebic nese v roki, in da on ni prav pri pameti, vedno bolj omahuje, ter ne vč, pri čem da je. Na zadnje, ko je še pri- maha nek širokoustnež in mu prav resnobno pripove­ duje, kaj je vjel, zdaj ne more več dvomiti, zdaj je pre­ pričan, da je res par ptic kupil na sejmu. Eno njemu proda za nekoliko krajcarjev, drugo pa ves vesel svoji ženi nese domu in pravi: „No, le urno, pojdi in na­ pravi mi, danes sim prinesel pravo pečenko se sebo". Žena kliče vse svetnike in svetnice na pomoč, ker je mislila prvi trenutek da se je njen mož res izgubil v glavi. Vse si je morala prizadevati, preden da je pre­ pričala moža, da ni prinesel ptic, ampak le svoj če­ velj domu, in da so le prekanjeni, zviti ptički šalo uganjali iz njega. * Prašali so nekega bolnika, ali noče izreči svoje poslednje volje ali napraviti testament? Ne, ne, jim ta odgovori. Bog sam je storil dva testamenta, drži se pa nobeden. Oded po svetu. Avstrijsko - ogerska država. Državni zbor, kakor se čuje, bode se v kratkem , če ne razpustil, saj preložil, tako da po­ samezni odbori delajo naprej. Po tem takem bi se deželni zbori kmalu imeli začeti: zgodilo se bo menda še le h koncu prihod­ njega mesca. Nekteri deželni zbori se bodo razpustili in razpi­ sale nove volitve, po novem volitvenem redu. Zato je treba, že zdaj mistiti in pripravljati se na volitve — V državnem zboru ni toliko, kar bi zanimivalo človeka. Včasi zaženo naši Prusakf svoj krik ter začno javkati in klicati Pruse na pomoč, rekoč: ^Usmilite se nas, saj vi prijatelji naši!" Ne vemo, ali jih za zdaj bodo uslišali; pa to kaže do sitega, kaj znajo, kam merijo taki ljudje. Temu nasproti pa se avstrijski domoljubi psujejo z „deželoizdajalci". — V enak rog trobijo tudi nekteri časopisi, in se s tim zavira toliko zaželjena sprava. — Govorilo se je v parlamentaričnih okrogih, da bode se ostreje jelo paziti na no- vičarstvo; dozdeva se vladi sami preveč, kar se pisari in trosi med svet. Blaga gotovo je ta misel, pa da bi se le dosegel pravi namen! — T gosposkej zbornici so se sprejeli postavni načrti o uravnovanji plače za učitelje na državnih učilnicah, dalje p»-