225
Kmetijstvo.
Kmetijstvo in obrt.
Velika obrt je vzela kmetijstvu mnogo zaslužka. Še pred malo desetletij je neslo platnarstvo lepe dohodke škofjeloškemu okraju, a zadnja leta je popolnoma propalo. Lanu, ki je bil nekdaj jeden glavnih pridelkov, skoro več ne sejejo. Tarica, nekdaj tako znana, je sedaj že redka prikazen.
Pri tacih razmerah ni čudo, da kmetijstvo peša, če je odpal tak vir pridobivanja. Toda posamičnik proti temu ničesa storiti ne zamore. Pač bi se pa dalo nekaj storiti, ako se kmetje združijo. To bode mogoče, ko se uvedo kmetijske zadruge, če se osnujejo pravin ne bode birokratizem vsega ubil.
Platnarstvo v nekaterih krajih še vedno daje lepe zaslužke, a platno se more izdelavati samo v velicih tovarnah. V tacih krajih se tudi še izplača pridelovanje lanu, dasi morajo, kar se tiče gojenja, trenja drugače ravnati ž njim, nego so ravnali naši očetje. Kjer je kraj za lan ugoden, bi ga kmetje lahko v večji meri sejali. Zadruga naj bi skrbela za to, da se pridelano predivo proda v kako večjo tovarno.
Še bolje bi pa bilo, da koj združimo kmetijstvo in obrt. Okrajna zadruga bi bila pač že tako močna, da bi sama osnovala tako tovarno. Ljudje bi tako dobili dela in zaslužka. Ne bilo bi jim treba hiteti v mesto. Ostali bi na zdravem zraku na deželi.
Pa tudi v drugih panogah bi lahko kmetijske zadruge marsikaj storile v tem oziru. V nekaterih krajih, kjer je zemlja ugodna za razne oljne rastline, bi se napravile velike oljarnice. Tovarne na deželi bi imele to prednost, da bi se mnogi njih odpadki lahko porabili za gnojilo.
Podobna podjetja so tudi pivovarne. Pri nas so pivovarne največ v rokah ljudij, ki o kmetijstvu nimajo pojma. Po Češkem in Moravskem so pa največ veleposestniki pivovarji. Najumneje bi pa bilo, da bi se te kmetijske obrti poprijeli združeni kmetje. Sami bi pridelovali ječmen in hmel in tovarne bi jih za to odško-dovale, poleg tega bi pa imeli še dobiček od pivovarne same.
Pri ugodnih razmerah bi se lahko lotil tudi pridelovanja sladorja iz pese. Dokler bodo kmetje vse le tovarnam morali prepuščati, bodo razmere zagje slabo stale. S samim javkanjem se proti velikemu kapitalu ničesa storiti ne da. Tudi se samo z malimi sredstvi več ne da pomagati kmetu, s tem se mu le za nekaj let podaljša gospodarsko življenje. Treba je popolne premembe
gospodarskega  sistema.   Seveda  začetek bode  težek, ali vztrajnost bode vse premagala.
Seveda to bode le mogoče, če se bode upeljalo, da se bode zadruga smela lotUi tacih podjetij, če je za to samo večina članov. Če bi se zahtevalo, da morajo vsi člani pritrditi, se ne bi ničesa osnovati moglo. Vedno se jih bode nekaj našlo, ki bodo nasprotovali. Posebno je očividno, da bode nasprotoval kak tovarnar, ki ima slučajno toliko zemlje, da bode tudi v kmetijski zadrugi, če bode videl, da se kaj tacega napravlja, bode tudi nalašč kupil kako kmetijsko posestvo, da bode le mogel ovirati. Poleg tega je pa v našem narodu neki star konservativen duh, in ljudje imajo neko nezaupanje proti vsem novotarijam.
Naši poslanci bodo morali vse to dobro preudariti, ako hočejo z zakonom o kmetijskih zadrugah zares narodu koristiti. Treba bode tem večje odločnosti, ker so ne le na levici, temveč so tudi mej desničarji možje, ki se upirajo temu, da bi se kmetijskim zadrugam dalo pravico snovati svoja podjetja. Po njih mnenju naj bi zadruge skušale le bolje nravno, s poukom uplivati na kmeta, ne pa gmotno. Tega mnenja so zlasti češki veleposestniki, ki že imajo vsa mogoča podjetja.
Ložja bi bila taka osnova tedaj, ko se je začenjala velika obrt, a tedaj je bil kmet še tlačen in nezaveden, da bi si bil znal okoristiti novih razmer. Graščaki so pa navadno bili preveč omehkuženi, da bi se bili tacih stvarij poprijeli. Le v severnih deželah so se našli na velego^estjvih izvedeni oskrbniki, ki so za časa znali izkoristiti združenje velike obrti in kmetijstva in to je podlaga bogastvu čeških in moravskih graščakov.
226