Mitja Zupančič, Vera Smole Primerjava med kartami fitogeografskih, dialektoloških in etnoloških območij Slovenije Izveden je poskus primerjanja kart fitogeografskih, narečnih in etnoloških območij Slovenpe. Zanimivo je, da se meje omenjenih območij medsebojno relativno dobro skladajo. Skupni dejavniki, ki definirajo območja, so predvsem geografske, orografske, reliefne in klimatske razmere, gozdnatost pokrajine ter zgodovinski razvoj (flore, vegetacije, jezika in etnoloških prvin). The attempt to compare the maps of phytogeographic, dialectical, and ethnologic regions in Slovenia has been accomplished. It is interesting that the borders of mentioned regions are reciprocally of relatively good correspondence. rThe common factors, defining the regions, are above all geographic, orographic, relief, and climate conditions, the woodiness of the landscape as well the historical development (of flora, vegetation, language, and ethnologic elements). Uvod Morda se nam bo zdel prispevek vprašljiv, kaj imajo skupnega fitogeografska, dialektološka in etnološka karta območij? Predvsem se bomo poglobili v primerjavo fitogeografske in dialektološke karte. Vsebini kart sta si zelo različni: prva izvira iz humanističnih, druga pa iz naravoslovnih raziskav, vendar imata kljub temu podobne površinske delitve. Sprva nas je to presenetilo, toda po globljem razmisleku se nam je zdelo logično in razumljivo. Poskušali bomo pojasniti relativno podobnost delitve slovenskega ozemlja predvsem iz fitogeografskega in manj iz narečnega vidika. Za osnovo smo vzeli pivo fitogeografsko delitev po M. Wrabru (1969). Drugi fitogeo-grafski delitvi (Zupančič et al. 1987, Zupančič & Žagar 1996) sta verjetno za našo primerjavo prenatančni in bi povzročili navidezno nejasnost. Uporabili ju bomo le tam, kjer nam bosta pomagali do kakšne preciznejše ugotovitve. Druga osnova je Karta slovenskih narečij T. Logarja inj. Riglerja (1983), z upoštevanjem novejših raziskav prirejena po Ramovševi Dialektološki karti slovenskega jezika (Ramovš 1931), v naslednjih izdajah dopolnjena z besedilom T. Logarja (1990, 1993). Dialektološke raziskave se nadaljujejo in morda bi nekoč kazalo primerjati novejšo fitogeografsko karto in novejšo karto slovenskih narečij. Ker pa sta obe karti že rezultat mlajših diferenciacij, vsaj z dialektološkega stališča ne bi bila odveč primerjava z Riglerjevo narečno delitvijo slovenskega jezika na osnovi dolgega vokalizma, ki jo je postavil približno v sredo 14. stoletja in nakazuje današnje narečne skupine kot združbe posameznih, kasneje nastalih narečij in govorov (Rigler 1986: 159). Določeno podobnost med fitogeografskimi in etnološkimi območij Slovenije je nakazal T. Cevc (1990: 55): “Presenetljivo je, da je zemljepisna razdelitev rastlinskih območij podobna razporeditvi etnoloških in zemljepisnih območij na Slovenskem.” Ob pogovoru o Cevčevi razpravi sta nas dr. Marija Stanonik in Sinja Zemljič-Golob opozorili na Vurnikovo (1929) in Novakovo (1958, 1970, 1980, 1990) delitev etnoloških območij. Zanimiva je Vurnikova ugotovitev (1929: 30): “Kmečka hiša je po svojem ustroju vedno prilagodena geografsko-terenskim, klimatično-vremenskim razmeram, v katerih živi, dalje pa je tudi zrcalo socialnih, gospodarskih razmer in še več: priča je o stopnji civilizacije, odraža kmečki način mišljenja in življenja, da celo o psiholoških svojstvih stanovalcev in o njih estetskem prepričanju nam nudi važne podatke.” Prvi del Vurnikovega razmišljanja velja tudi za naša fitogeografska območja. Nič manj zanimivi niso podatki iz Novakove razprave (1958: 5-6), kjer opozarja, da so “/.../dialektologi skušali že leta 1841 podati natančnejši oris meje narečij slovenskega jezika /.../” in dalje: “Tudi tu /v etnologiji, op. avt./ je naredil prvi poskus Murko, ki je v razpravi o slovenski hiši pokazal na tri kulturna območja.” Razprava Murka je bila objavljena 1. 1906. Novak gre v časovnem zaporedju dalje in opozarja: “Za Mantuanijem je šele Stanko Vurnik poskušal zlasti ob študiju slovenske kmečke hiše in ljudske glasbe klasificirati našo ljudsko kulturo v razna območja.” Nato Novak (1958: 24-26) opredeli in opiše kulturna ali etnološka območja na Slovenskem. Kasneje Novak (1970) izda karto etnoloških območij, ta ista karta, brez navedbe avtorja, se pojavi 1. 1980 v knjigi Slovensko ljudsko izročilo in končno izide v njegovi razpravi Prostorska in kulturno genetska povezanost slovenske ljudske kulture z Evropo (1990: 48), kjer na koncu razprave opozori: “Nadrobneje sem obravnaval vprašanja o etnoloških območjih na Slovenskem v delili: /.../’’, ta slede po naslednjem časovnem zaporedju: 1952, 1958, I960, 1970, 1974. Etnološka območja Slovenije so bila postavljena oziroma so bila predmet razprav skoraj v istem času kot fitogeografske delitve Balkanskega polotoka (Adamovič 1906, Beck 1907, 1908), kar deloma velja tudi za Slovenijo. Prav tako so se v istem času začela intenzivna tovrstna raziskovanja fitogeografskih in etnoloških območij Slovenije po drugi svetovni vojni. Časovno pa so na prvem mestu dialektološke raziskave območij Slovenije, z njimi pa tudi klasifikacije narečij (Sreznjevski 1841, 1842, Šafarik 1842, Ramovš 1931) Da so tudi na razvoj slovenskega jezika v posamezna narečja in govore močno vplivali t. i. zunajjezikovni dejavniki, so opažali tudi jezikoslovci - dialektologi: Sreznjevski (1841) je narečno razdrobljenost pripisoval odsotnosti industrije in majhnemu gibanju prebivalstva; Ramovš (1931: 23) pa opozarja: “Pripomnim le še, da sem pri sestavi karte uvaževal nad 1000 lingvističnih pojavov in njihov obseg. Sproti sem seveda tudi upošteval skupnosti med posameznimi dialekti, določal njihovo sorodstveno razmerje, sledil po razvojnih jezikovnih gibih, premikanju ljudstva, zasledoval kolonizacijo slovenske zemlje, sploh fakta historične geografije in geomorfologije; razširjenost (ali skupnost) lingvističnih potez, ki je plod prometa, nam ob strani zgodovine slovenskih pokrajin in strukture tal naše zemlje poslane razumljiva in jasna.”, pri raziskavi dolenjskega narečja je ugotovil naslednje: “/.../ da vlada v njem neka posebna mirnost, rekel bi skoro počasnost. Za vse to morajo tudi biti posebni vzroki, ki jih pač ni iskati drugje kot v načinu življenja na Dolenjskem sploh; ta način življenja pa zavisi predvsem od zemljepisnih prilik. Kdor je hodil po dolenjskih gričih in dolinah in opazoval življenje in nehanje Dolenjcev, mora opaziti, da bije isti ritem, ista žila tudi v dolenjskem narečju.” Po M. Wrabru (1969) delimo Slovenijo na šest fitogeografskih območij in to: alpsko, submediteransko, subpanonsko, preddinarsko in predalpsko območje. Narečij in izrazitih govorov je po sedaj veljavni narečni karti (Logar, Rigler 1983) več kot štirideset (36 narečij in 12 govorov), te pa razvrščamo v sedem narečnih skupin: koroška, primorska, gorenjska, dolenjska z belokranjskimi narečji, štajerska in panonska narečna skupina (Logar 1990, 1993). Pri primerjavi bomo upoštevali le narečja in govore v mejah današnje Slovenije, ker fitogeografska karta seže le do državnih meja, čeprav bi brez zadreg tudi fitogeografi opredelili celotno etnično ozemlje Slovencev. Fitogeografska območja definirajo ekološke razmere: klima, geološka podlaga z reliefom, posredno še tla in vodovja, ter naravoslovna komponentna: flora, vegetacija, palinologija s paleovegetacijo, oziroma zgodovinski razvoj flore. Tudi jezik ima večtisočletni razvoj, ki so ga usmerjali mnogi notranji in zunanji dejavniki. Od zunanjih dejavnikov je na narečno členitev vplivalo naseljevanje Alpskih Slovanov od severa preko Karpatov in od jugovzhoda ob Savi in Dravi navzgor, zgodnja upravno-politična razdelitev slovenskega ozemlja in njen zgodovinski razvoj, cerkvenoupravna organizacija prafara in kasnejših fara, kolonizacija neslovenskih prebivalcev, razvojno zaostajanje obrobnih in hitrejši razvoj prometno bolj razgibanih območij, deloma turški vpadi. Med najpomembnejšimi pospeševalci narečne členitve pa so vendarle bila tudi gorovja, hribovja in obsežni gozdovi. Slednji so neposredno vplivali na današnjo ostro narečno mejo med gorenjskim narečjem in rovtarskimi govori na Sorškem polju; verjetno so povzročili tudi poseben govor na Dovjem in v Mojstrani in prav tako posebno narečno stanje v Tuhinjski dolini (Logar 1975, 1993: 5-15). Skušali bomo opisati naravoslovne razmere oziroma pojave čim bolj preprosto in mimo v novejšem času ustaljene mednarodne terminologije. Območja Alpsko lltogeografsko območje (1) zavzema Julijske in Kamniške oziroma Savinjske Alpe, Karavanke in Pohorje vse do dolinskih leg. Danes smo to območje upravičeno zožili zgolj na gorski svet. (Zupančič et al. 1989). Pri naši primerjavi bomo upoštevali nekoliko korigirano fitogeografsko delitev po M. Wrabru (1969). Klima je alpinska, lahko bi jo označili kot alpsko-kontinentalno, z mrzlimi zimami in hladnimi kratkotrajnimi poletji. Povprečna letna temperatura je 4° C, padavin je povprečno od 1700 do 3000 mm letno, ki si jih skoraj enakomerno delita dež in sneg. Geološko podlago gradijo karbonatne (apnenci, dolomiti, morene) in nekarbonatne (silikati, prodornine, globočine) kamnine, kjer so alpska tla, plitva do srednje globoka, skeletna, pokarbo-natna ali rjava tla oziroma kisla rjava tla. Območje zajema orografsko razgiban svet od podgorskega (600-800 m nad morjem) do visokogorskega - alpinskega sveta (Triglav 2863 m n. m.) z bogato razvejanim reliefom (jarki, grape, grebeni, vrhovi, zatrepi, krnice, koti, krme, tamarji idr.). Najvišje predele porašča negozdna, to je naskalna in alpska traviščna vegetacija ter vegetacija snežnih dolinic. Nižje ležijo najvzhodnejša visoka barja. Floristično jih označujejo nekatere za Alpe značilne rastlinske vrste, endemiti (znak zanje je #) in jugovzhodnoev- ropsko-ilirske vrste (znak zanje je *): modrikasti repnjak, mala veternica, ozkolistna preobjeda#, lmmolični kamnokreč, okroglolistni mošnjak, Kernerjev mošnjak, Wulfenov jeglič, gola bilnica#, julijski mak#, alpska zlatica, Sauguierijeva zlatica, mlahava bilnica#, Froelihov svišč, Hohenwartov kamnokreč#, Zoisova vijolica, kamniškoalpska preobjeda#, kamniška ivanjščica#, kamniška murka#, škrlatni luk#, gola mahovnica, dlakava mahovnica, navadna rožmarinka, močvirska grezulja, rosike, šotni mahovi idr. Gozdne pasove, od višin do nižin, gradi vegetacija aiševja, smrekovja in bukovja. Zaradi antropozoogenih vplivov se pojavljajo še macesnovja in sekundarna smrekovja. Tod prevladujeta drevesni vrsti smreka in bukev, v višinskem zaporedju; najvišje rušje, nato smreka in bukev, vsem pa je primešan macesen. Alpski gozdno-grmiščni prostor označujejo nekatere rastline, med njimi tudi posebnosti: dlakavi sleč, slečnik, migalični šaš, šotni mahovi, rjasti sleč, okroglolistna škržolica*, alpska vudsovka, Matthiolova kortu-zovka, (cemprin), snežnobela bekica, trilistna veternica*, črni teloh*, julijski ušivec# idr. Visokogorje in sklenjena gozdnata območja so prepreke, ki se končujejo v osamljenih zatrepih, krnicah, kotih, krmah in tamarjih. Težja prehodnost, celo izolacija in tamkajšnje razpoložljivo gradbeno gradivo so narekovali posebno gospodarjenje z gozdom in uporabo lesa. V alpskem svetu so predvsem uporabljali smrekov in macesnov les za gradnjo ter bukev za kurivo in nekatera orodja in dele pri vozilih. Človeku se je izoblikovalo življenje, ki se je prilagodilo klimatskim, talnim, reliefnim razmeram; torej naravi. V alpskem območju so se v višjih legah križali kmetijski in gozdarski interesi, nižje je prevladovala enakomerna gozdarsko-kmetijska izraba prostora. Skladno z ekološkimi razmerami je tu tudi pisanost narečij precejšnja, saj pripadajo kar štirim narečnim skupinam. V alpskem fitogeografskem območju se govori primorsko obsoško narečje, severni del gorenjskega narečja z ziljsko-gorenjskim kranjskogorskim govorom, štajersko zgornjesavinjsko narečje s solčavskim govorom, severni del srednjesavinjskega narečja, južnopohorsko narečje s kozjaškim govorom in koroško severnopohorsko-remšniško in mežiško narečje. Predalpsko fitogeografsko območje (6) se razteza v dolinskem in podgorskem pasu pod Alpami. Deloma je podobno alpskemu območju, vendar je svet bolj odprt. Klima je ugodnejša, bolj ali manj kontinentalna, še z dovolj padavinami (1300-2300 mm) in nekoliko toplejša kot v alpskem svetu (4,5-9°C). Prevladujejo nekarbonatne kamnine, ob vodotokih je aluvij. Nad dolinskim svetom se vzdiguje sredogorje, ki je reliefno precej razgibano. Nadmorske višine so v višinskem razponu od 300 do 1500 m n. m. Za predalpski dolinski svet je značilno, da ga poraščajo hrastovo-belogabrovi gozdovi. Večinoma pa so ti spremenjeni v obdelovalne površine. Tam, kjer so bila tla preplitva, skeletna ali celo skalovita, so ostanki hrastovo-belogabrovih gozdov. Na njihovih degradiranih rastiščih se je zarastel drugotni rdečeborov gozd. Ta gozd porašča, kot pionirska vegetacija, plitva tla na rečnih nanosih. Glavnino predalpskega območja porašča podgorsko, srednjegorsko in višjegorsko bukovje od 600-1500 m n. m. Zmerno vlažna talna in zračna rastišča naseljuje jelovje. Zaradi človekovega gospodarjenja in njegove želje po hitrorastočem gradbenem lesu je v vseh opisanih gozdovih pospeševana smreka. Hrast graden je bil kot gradbeni les v precejšnji meri izkrčen. V ugodnih ekoloških razmerah prevladuje kmetijski interes, zastopan z dobro situiranimi kmetijami, v neugodnih pa gozdarski interes. Relativno značilna je naslednja flora predalpskega območja Slovenije: - na severozahodu: snežnobela bekica, Berinijev otavčič, jesenska vilovina, bodeča lobodika, zlatolaska, Scheuchzerjev repuš, drobnocvetni peteroprstnik, ozkolistna pre- objeda; rosničasta krebuljica, pisani grahor*, travnolistna perunika*, montpellierski nageljček*, kolenčasta krvomočnica*; - v osrednjem delu: peterolistna konopnica, zasavska konopnica*, navadno tevje*, trilistna veternica*, velika mrtva kopriva*; - v vzhodnem delu: okroglolistna lakota, okroglolistna škržolica*, omejelistna zlatica, Borrerova glistovnica, Tavelova glistovnica idr. Predalpski svet Slovenije je odprt z obsežnimi dolinami v smeri severozahod-jugo-vzhod in zahod-vzhod. Prehod je lahek, z živahnim prometom in odprt mnogim vplivom. Naseljenost dolin je velika, nekoliko manj v podgorskem in še manj v srednjegorskem pasu. ViSjegorski pas je nenaseljen, gozdnat, prekinjen s pašniki. Za gradbeni les sta se uporabljala hrasta graden in dob, ki ju je človek precej izkrčil in nadomestil s smreko in rdečim borom. V vzhodnem delu predalpskega sveta se je poleg smreke uporabljala za gradnjo prvotna jelka. Bukev in beli gaber sta služila za kurjavo. Človek je tu živel precej lažje kot v alpskem svetu, gozdovi so tod gospodarsko bogatejši in donosnejši. Z izkrčitvijo gozdov so nastale donosne kmetijske površine. Zaradi lažje dostopnosti oziroma prehodnosti je bilo to območje izpostavljeno raznim sosednjim in tujim gospodarskim, družbenim, etnološkim, jezikovnim idr. vplivom. V okviru predalpskega fitogeografskega območja Slovenije so naslednja narečja: - na zahodu: jedro rovtarske narečne skupine (del tolminskega, poljanskega, škofjeloškega in črnovrškega ter pretežen del horjulskega in cerkljanskega narečja); - v osrednjem delu: gorenjsko selško narečje, južni del gorenjskega narečja z vzhod-nogorenjskim govorom; - na vzhodu: zahodni del posavskega (zagorsko-trboveljski, laški in zahodni del sevniško-krškega govora) in kozjansko-bizeljskega narečja, zahodni rob srednje-štajerskega in pretežen del srednjesavinjskega narečja. Dinarsko fitogeografsko območje (2) obsega Trnovski gozd, Idrijske Javornike, Nanos, Javornike in Snežniško pogorje do hrvaške meje. Osamelec dinarskega območja je še v Kočevskem Rogu. Za dinarsko območje je značilna velika namočenost, tu pade od 2000-3500 mm padavin. Povprečne letne temperature se gibljejo med 3 in 5°C. Klima je humidna, dinarsko-kontinentalna. Kamnine so karbonatne, prevladujejo apnenci, redkejši so dolomiti. Tla so večinoma rjava pokarbonatna, različnih globin, ki so primerne za gozd, manj rodovitne so rendzine. Orografsko in reliefno je to razgiban kraški svet, poln vrhov, hrbtov, dolin, uval, dolinic, udorov, vrtač, jam, žlebov in drugih kraški h pojavov. Višinski razpon je do 800 (600) do skoraj 1800 m n. m. (Snežnik 1796 m). Dinarsko območje Slovenije je floristično bogato zaradi karbonatne matične podlage, zemljepisne lege in zgodovinskega razvoja flore. Tod so velikokrat stične točke alpskih rastlin, ki imajo svojo skrajno jugovzhodno mejo, oziroma balkansko-dinarskih rastlin, ki imajo skrajno severozahodno mejo. Najvišje nadmorske višine (subalpinski pas) poraščajo subalpinska dinarska travišča in vegetacija skalnih razpok. Subalpinski * pas tu in tam še porašča ruševje in bukovje. Višjegorski in srednjegorski pas porašča mešani gozd bukve in jelke ter čisti bukov gozd. Floristične posebnosti v negozdni vegetaciji so: kranjski jeglič#, idrijski jeglič#, rebri nče vol is tna hladnikija# na zahodu ter deljenolistna črnobina8 (8 je znak za balkansko-dinarske vrste), travnolistna vrčica8, Skopolijev repnjak11, balkanska materina dušica8, Malijeva konjska kumina8, lepničastolistni grintavec8, Kitaibelov šaš8, bodeča bilnica8, nizki slanozor8, liburnijski sviščovec#, velebitski črnilec8 na vzhodu. V gozdni in grmiščni vegetaciji so razlikoval-nice za dinarsko območje sledeče vrste: jesenska vilovina*, navadni strček*, velecvetni čober*, ki so bolj ali manj razširjene povsod v dinarskem območju; trilistna veternica*, spomladanska torilnica*, vanež*, ki so razširjene v vzhodnem delu strnjenega dinarskega območja, ter mnogolistna konopnica*, topolistni javor*, zasavska konopnica*, ki so razširjene predvsem v osamelcu dinarskega sveta v Kočevskem Rogu. Območje je redko naseljeno, strnjeno gozdnato ter orografsko in reliefno razgibano, kar pomeni precejšnjo pregrado in slabo prehodnost. Poseljene so doline, ki so večinoma polmrazišča ali mrazišča (npr. Babno polje). Za gradnjo se je uporabljala jelovina, ki je bila edina na razpolago. Rastiščne razmere jelovine visokega krasa so drugačne od onih v predalpskem svetu na nekarbonatnih tleh. Ustno izročilo pravi, da je visokokraška jelovina, ki je rasla na karbonatnih tleh, uporabnejša od jelovine, rastoče na kislih tleh predalpskega sveta. Zaradi sklenjenih gozdnih površin prevladuje gozdarski interes. Posamezne vegetacijske oblike (npr. gozd jelke in bukve) se pojavljajo na velikih strnjenih površinah, tako se tudi na velikih površinah pojavljajo narečja: - na zahodu: severovzhodni rob kraškega, vzhodni rob notranjskega narečja, pretežen del cerkljanskega in črnovškega narečja; - na vzhodu: zahodni del dolenjskega narečja in kostelski govor. Pretldinarsko fitogeografsko območje (5) zajema osrednjo in vzhodno Dolenjsko ter Belo krajino. Klima je kontinentalna z vročimi poletji, kjer pade od 1000-1600 mm padavin in se giblje srednja letna temperatura med 7 in 10"C, odvisno od nadmorske višine. To je dolinski in gričevnat svet v nadmorski višini od 200-700 m. Geološko podlago večinoma grade apnenci in dolomiti, vmes so večje ali manjše površine klastičnih sedimentov, pleistocenski nanosi, diluvialne ilovice in skrilavci. Tla so večinoma rjava pokarbonatna na karbonatni podlagi, na nekarbonatni podlagi pa kisla rjava tla. Reliefno je svet blago valovit, kjer se menjavajo griči in holmi s širokimi in ožjimi dolgimi ali krajšimi dolinami. Svet je odprt, prehoden, edino na zahodu ga zapirajo višja pogorja dinarskega območja. V dolinskem svetu so bili gozdovi belega gabra in hrastov večinoma izkrčeni in spremenjeni v poljedelsko površino. Ostali so tam, kjer rastišča niso bila primerna za poljedelstvo. Ta rastišča naseljuje beli gaber, graden in dob. Gričevnati svet porašča bukev. V teh gozdovih so relativne značilne vrste: - na zahodu: rdeča relika*, navadni ruj, triroba košeničica*, kolenčasta krvomočnica*, peterolistna konopnica, spomladanska torilnica*, širokolistna lobodika*; - na vzhodu: mnogolistna konopnica*, temnoškrlatni teloh*, topolistni javor*, alpski vimček*, navadna jarica*. Tako na zahodu kot na vzhodu preddinarskega območja se bolj ali manj pojavljata Blagajev volčin* in Hladnikov grintavec*. Pretldinarsko in dinarsko območje sta si glede pojavljanja jugovzhodnoevropsko-ilirskih vrst podobni. Te rastlinske vrste so bolj ali manj razširjene in številčne v različnih bukovih in hrastovo-belogabrovih združbah, večinoma na karbonatni matični podlagi. Preddinarsko območje je izredno prehodno in že dolgo naseljeno zaradi lahkega dostopa skoraj iz vseh smeri. Ugodne reliefne razmere so omogočile že zgodnjo dejavnost človeka in njegovih živalskih spremljevalcev. Zato se na pokrajini pozna močen in dolgotrajen človekov vpliv, ki je precej spremenil prvotno gozdnato pokrajino, kjer je v precejšnji meri izkrčil gozdove za poljedelske površine. Izsekaval je predvsem gradbeni les, in sicer graden in dob, tako da so nastali enovrstni gozdovi belega gabra. Beli gaber in bukev pa je izkoriščal za kurjavo. V gozdovih je na splošno ekstenzivno gospodaril, kar se kaže v enostranskem sekanju uporabnih drevesnih vrst in nato še v pretiranem steljarjenju. V preddinarskem območju prevladuje kmetijski interes. o Glede narečij je preddinarško fitogeografsko območje precej enotno, saj gre vključno z mešanimi govori (kočevski, pa tudi obe belokranjski narečji) za dolenjsko narečno osnovo, kamor so nedavno (Ramovš 1931, 1935) spadali tudi vsi govori posavskega narečja. Subpanonsko fitogeografsko območje (4) vključuje Prekmurje, Slovenske Gorice, Prlekijo, Haloze, vzhodno Štajersko in Bizeljsko-Krško kotlino. Klima je izrazito kontinentalna z vročimi poletji in hladnimi zimami. Povprečna letna temperatura je 10°C, v vegetacijski dobi 14-16°C. Padavin je povprečno letno na skrajnem vzhodu območja okoli 600 mm, na zahodu pa okoli 1000 mm. Geološko podlago gradijo pliocenski sedimenti in holocenski aluvialni prod, na jugovzhodu območja pa deloma apnenec. Tla so rjava do kisla rjava. Subpanonsko območje ima največje dolinske površine v nadmorski višini 220-260 m, ki na severu in jugu prehajajo v razgiban gričevnat svet (do 400 m) z blago valovitim in zaobljenim reliefom. Na splošno je v subpanonskem fitogeografskem območju malo gozdov, še največ jih je v osrednjem in jugovzhodnem delu in deloma na Goričkem (Prekmurje). Gozdovi so zlasti v dolinskem svetu spremenjeni v poljedelske površine. Tako so v dolinskem svetu le ostanki hrastovo-belogabrovja in dobovja. Hladne lege gričevij porašča bukovje. Na Goričkem so ponekod bukovja spremenjena v drugotni gozd rdečega bora. Relativne značilnice subpanonskega območja so: - v severovzhodnem delu: krhka hrbtoresa, grmičasti volčin, luskodlakava podles-nica, navadna zelenka, hostni teloh, kobulasti zelenček, drobnocvetna torilnica, širokolistna gaišica; - v osrednjem delu: gorska bilnica", zasavska konopnica*; - v jugovzhodnem delu: evropska gomoljščica in nožnična pasja čebula. Subpanonsko območje je odprt svet, lahko prehoden in primeren za poljedelstvo, zato je močno vplivan in spremenjen. Najbolj rodoviten je dolinski in najmanj gričevnat svet. Krčenje gozdov se je začelo zelo zgodaj, tako je že nekaj stoletij izostal gradbeni les, ki so ga na severovzhodnem delu območja nadomestili z rdečim borom. Na jugovzhodnem delu območja je nekaj več gradbenega lesa - doba. Na splošno so gozdovi slabe rasti in močno vplivani, v njih se je in se še gospodari ekstenzivno. Poseke zasajajo z želenim gradbenim lesom, to je z rdečim borom in deloma smreko. Kmetijstvo je pomembna panoga v tem območju, gozdarska dejavnost je le dopolnilo kmetijstvu. Kot flora in vegetacija se podobno delijo narečja oziroma govori: - na severovzhodu se govore narečja panonske narečne skupine (prekmursko, prleško, goričansko in haloško narečje); - v osrednjem delu sta: pretežni del srednještajerskega in kozjansko-bizeljskega narečja; - na jugu pa to območje sega na področje sevniško-krškega in deloma tudi vzhod-nodolenjskega govora. Submediteransko fitogeografsko območje (3) zajema južno Notranjsko, Kras in Primorsko. Območje na splošno lahko uvrščamo v submediteransko podnebje, pravilneje bi rekli, da je to območje z zmerno toplim in vlažnim podnebjem in s toplim poletjem. Povprečna srednja letna temperatura se giblje od 8-12"C, temperatura pada z odaljenostjo od morja in višjimi nadmorskimi višinami. Povprečna letna količina padavin je od 1000-1600 mm; ob morju je manj padavin, na Krasu in Goriškem pa je več padavin. Dobro polovico območja gradijo apnenci in dolomiti, slabšo polovico pa eocenski fliš (Goriška Brda, Vipavska dolina, Koprščina, Brkini). Karbonatni in Hišni svet sta razgibana, prvi bogat s kraškimi pojavi (ravniki, vrtače, grebeni), drugi gričevnat, razrezan z jarki v zaobljene hrbte, ki imajo v dnu strma plazovita pobočja. Vrhovi, grebeni in hrbti le tu in tam dosegajo okoli 1000 m n. m. (Slavnik 1028 m), večinoma med 400 in 700 m. Sicer pa sega območje do morja (0 m n. m.). Zaradi ugodne klime in razmeroma prehodnega terena je bilo območje že od davnine močno pod vplivom živali in človeka ter je danes bistveno spremenjeno in degradirano. Uničene so bile mnoge gozdne površine, ki se danes ponovno zaraščajo prek grmiščne vegetacije. V submediteranskem fitogeografskem območju prevladujejo grmišča puhovca ali črnega gabra oziroma mešana grmišča puhovca in črnega gabra. Najtoplejše lege porašča grmišče kraškega gabra in puhovca. Relativno hladnejše lege naseljujejo gradnovi gozdovi. Na vlažnih rastiščih ob jarkih, rekah in dolinah je belogabrovje. Najvišje in hladne lege zavzema bukovje. Vodilne drevesne vrste so tod hrasti, predvsem puhavec, nato cer in graden in le tu in tam črničevje. Območje označujejo toploljubne in senčnoljubne rastlinske vrste, med njimi vrste, ki niso občutljive na različnost geološke podlage apnencev ali Hiša, te so: tržaško grabljišče#, dlakavi gadnjak, pirenejsko ptičje mleko, velecvetni čober*, pritlikavi pojalnik, kraški gaber, ostrolistni beluš, bela metlina, drobnolistni gladež, črničevje, navadna žuka, južna šmarna detelja, in vrste, ki uspevajo predvsem na karbonatni matični podlagi (apnencih in dolomitih), te so: ilirski meček'*1, (znak (” pomeni jugovzhodnoev-ropske vrste) navadna potonika1*’, progasti žafran1*’, gorska logarica1*’, navadni jesenček“’, kaduljelistni brškin, gozdna košeničica idr. Poseg v submediteranske gozdove in grmišča je bil zaradi pomanjkanja poljedelskih površin od nekdaj velik. Krčenje gozda na sicer majhnih, toda številčnih površinah, so bila pogosta zaradi pomanjkanja gradbenega lesa, predvsem pa lesa za kurjavo. Vse do srede štiridesetih let so ti gozdovi in grmišča trpeli zaradi paše koz. Ob opustitvi paše, in žal tudi poljedelstva, se gozd postopoma obnavlja. Življenje je tod zaradi ekoloških razmer (klima - suša, tla - kraški svet, plitva Hišna tla) težavnejše, naseljenost pa je bila nekoč velika in je bil prostor precej obremenjen. Ne glede na opuščanje poljedelskih površin, ki so zaradi konfiguracije reliefa po površini majhne, vendar zaradi razmeroma ugodnih klimatskih razmer (namočenost v pomladanskih mesecih, sončnega poletja in tople jeseni) ima prednost posebna oblika kmetijstva (gojenje oljk, zgodnje povrtnine, trte in sadja), ki se deli z gozdarskim interesom. Gradbeni material je kamen. Na submediteranskem fitogeografskem območju govorijo južna primorska narečja (briško, kraško, oba govora istrskega narečja - rižanski in šavrinski), notranjsko in mešano čiško narečje. Razprava in zaključki Iz analize je razvidno, da imajo fitogeografske raziskave in raziskave slovenskih narečij nekatere skupne točke. Za obe raziskavi so značilni dejavniki: geografski položaj prostora, orografska razvejanost, gozdnatost, v kateri se zrcalijo oblike vegetacije oziroma prevladujoča drevesna vrsta in nje uporabnost, način življenja v prostoru, ki ga narekujejo naravne danosti: klima, geološka podlaga, hidrologija, flora, vegetacija in s tem izraba prostora. Geografski položaj je hote ali nehote oblikovan v določenem prostoru z naravnimi posebnostmi, te pa oblikujejo ali celo narekujejo pot socialni ureditvi, ki se kaže v načinu življenja, materialni ureditvi prostora, navadah, običajih, jeziku in celo umetnosti. Deviško naravo, ki jo je po zadnji poledenitvi zasedel človek, in se moral po njej ravnati, hkrati pa jo je, sicer s skromnimi uspehi, tu in tam preobliko- 1 Č ® £ ‘V MMMMi tNMNK wmmw i val. Koliko se mu je to posrečilo oziroma ponesrečilo, je vidno danes. Pregrade, gorstva, gozdovi in reke so oblikovale območja, ki jih danes sistemiziramo, da so za naš razum dojemljive kategorije; so pa umetne in naravi vsiljene. V teh razmerah so se v bolj ali manj zaprtem prostoru oblikovale navade in jezik, to so narečja in govori. Skušali bomo podobnosti prostora med naravo in jezikom prikazati tabelarno, najbolj pa je to razvidno iz priloženih primerjav fitogeografske, dialektološke in etnološke karte. Presenetljiva podobnost med fitogeografskimi, narečnimi in etnološkimi območji Slovenije lahko samo dokazuje povezanost med naravo, jezikom in običaji. Iz tabele je razvidna različnost splošnih ekoloških razmer (nadmorska višina, geološka podlaga, srednja letna povprečna temperatura, povprečna srednja letna količina padavin), vegetacije, vodilnih drevesnih vrst, drevesnih vrst, ki posebno označujejo območje, izbor značilne flore, med fitogeografskimi območji ter med narečji in govori. Pri vegetaciji in vodilnih drevesnih vrstah opazimo, da se v vseh območjih pojavlja bukovje oziroma bukev. Vedeti moramo, da je danes (subatlantik) pri nas in v večjem delu Evrope vodilna vrsta bukev. Ta se pojavlja z različno razširjenostjo v posameznih fitogeografskih območjih, najmanj je je v submediteranskem območju. Toda bukev v posameznih fitogeografskih območjih gradi različne oblike vegetacije, t. i. geografske variante, glede na fitogeografsko razširjenost nekaterih rastlinskih vrst. Če vzamemo bukovje oziroma bukev kot stalnico, potem različnost nakazujejo druge drevesne vrste oziroma so to druge združbe. Z drevesnimi vrstami, ki “posebno označujejo območje”, smo želeli prikazati različnost območij, čeprav le-te niso splošno razširjene. Pri tem smo želeli le v določeni meri nakazati, katere drevesne vrste je človek v posameznem območju pretežno uporabljal kot gradbeni les. Fitogeografska in dialektološka območja Slovenije se najbolje ujemajo na jugozahodu in severovzhodu; submediteransko območje se lepo pokriva s primorsko narečno skupino, subpanonsko pa s panonsko narečno skupino in vzhodnimi govori štajerske narečne skupine. Tudi pretežni del koroške narečne skupine spada v alpsko fitogeografsko območje. Razumljivo je tudi to, da gorenjska narečna skupina spada v dve fitogeografski območji (alpsko in predalpsko), saj človek s svojimi takimi in drugačnimi “izumi” lahko veliko lažje kljubuje naravi kot pa “gole” rastline. Ostaneta nam še dve med različna fitogeografska območja precej razdeljeni narečni skupini: rovtarska in štajerska. Njuna velika tudi narečna razcepljenost (6 narečij in 1 govor v prvi oz. 6 narečij in 5 govorov v drugi) je lahko samo dokaz, da prebivalci teh območij niso živeli samo v raznovrstnem naravnem okolju, pač pa tudi na “prepihu”, ki ga raziskujejo družboslovne in humanistične vede. Podobnosti pa niso le med fitogeografskimi narečnimi območji. Na podobnost med fitogeografskimi in etnološkimi območji je že opozoril T. Cevc (1990: 55), ki v sklepnih spoznanjih pravi: “Kmečka hiša na Slovenskem je dozorela v posebnih zemljepisnih, zgodovinskih, kulturnih in tudi gospodarskih razmerah v več tipov, /.../”. Njegovo spoznanje se naslanja na ugotovitve starejših etnologov Murka (1906), Vurnika (1929), Novaka (1958, 1970, 1980, 1990) in drugih. Verjetno pa ni podobnosti le v tem delu materialne kulture, temveč še v drugih področjih etnologije ali celo drugod. Slutimo podobnosti tudi v etnomuzikologiji (Mantuani in Vurnik v Novak 1958: 6), umetnostni zgodovini, morda celo v literaturi. Zavedamo se, da je prispevek tvegan poskus primerjanja med naravoslovno in humanistično vedo. Meje so abstraktne in relativne. Človek pač vedno stremi za tem, da bi naravoslovni, humanistčni ali družboslovni pojav sistemiziral, pri čemer so določene poenostavitve nujne. Je morda tu vzrok tudi obravnavanim podobnostim? GOVOR kranjskogorski solčavski kozjaški J2 -h - % -d 12 13 S -S n _R > ä e a 3 -g S vzhodno- dolenjski, mešani kočevski, sevniško-krški sevniško-krški, vzhodno dolenjski rižanski, šavrinski 10 >C7 u os < z obsoško, gorenjsko (N), zgornjesavinjsko, srednjesavinjsko (N), južnopohorsko, severnopohorsko-remšniško, mežiško cerkljansko, tolminsko, črnovrško, poljansko, škofjeloško, horjulsko, gorenjsko(S). posavsko(W), srednjesavinjsko, srednještajersko (W), kozjansko-bizeljsko kraško (NE), notranjsko, cerkljansko, črnovrško, dolenjsko (W), kostelsko dolenjsko, sevemobelokranjsko, južnobelokmnjsko prekmursko, prleško, goričaasko, haloško, srednještajersko, kozjansko-bizeljsko briško. kraško, istrsko, notranjsko, čiško os IZBRANA ZNAČILNA FLORA Festuca ca Iva-, Aconitum angustifolium*, Papaver julicum*, Pedicularis julica-, Gentiana froelichii, Saxifraga hohenwartii-. Viola zoysii. Primula wulfeniana, Aconitum tauricum, Leucanthemum lithopolitanicum-, Nigritella lithopolitanica-, Allium kermesinum-, Rhodothamnus chamacistus, Rhododendron ferrugineum, Cortusa matthiolii Aconitum angustifolium-, Luzula nivea, Leontodon berinii, Phvteuma scheuchzeri, Anemone trifolia*, Dentaria pentaphyllos, Galium rotundifolium, Hieracium rotundatum’, Ranunculus aconitifolius Primula camiolica“, Primula venusta-. Hladnikia paslinacifolia-, Edrainthus graminifolius, Gentianella Iiburnica*, Festuca bosniaca*, Omphalodes verna*, Calamintha grandiflora*, Allium viaorialis, Dentaria polyphyllos* Hacquetica epipaais*. Ruscus hypolossum*. Acer obtusatum*, Epimedium alpinum*, Daphne blagayana*, Helleborus atrorubens*. Eranthis hyemalis', Geranium nodosum*, Genista januensis* Daphne cneorum var. arbusculoides, Gauidinia fragilLs, Polvstrichum setiferum*, Helleborus dumetomm*, Omphalodes scorpioides, Chimaphila umbellata, Festuca drymeia* g 3 8 e- Sfl 3 (3 ■= ö £ ■t- S i " ! § .a 1 1 1 « if 5 3 a a % 4 .2 Ü 5 g £ P >. 'O "° 3 2 ■3 S o 'c = p S S O u o o £ OO DREVES. VRSTE. KI POSEBNO OZNAČUJEJO OBMOČJE ruševje macesen smreka graden rdeči bor (smreka) .a£_ 2 M. graden beli gaber dob brest (rdeči bor) M O e 3 o. 1" pj S O uj t ggg bukev smreka macesen bukev beli gaber rdeči bor jelka bukev jelka bukev beli gaber beli gaber dob bukev puhavec črni gaber graden bukev vo < O s o £ naskalna snežne doline alpska travišča visoka barja ruševje macesnovje smrekovje bukovje, jelovje hrastovo- belogabrovje bukovje jelovje rdečeborovje (smrekovje) subalpinska dinarska travišča vegetacija skalnih razpok ruševje jelovo-bukovje hrastovo- belogabrovje bukovje (hrastovje) belogabrovje dobovje bukovje (rdeče borovje) kraškogabrovje puhovje črnogabrovje gradnovje belogabrovje bukovje >r\ SREDNJA LET. KOLIČINA PADAVIN mm 1700-3000 1300-2300 1000-1600 600-1000 1000-1600 - SREDNJA LETNA TEMPER. °C 4,5-9 3-5 o |7 o 3 fO GEOLOŠKA PODLAGA apnenec dolomit morena prodorine globočnine karbonatne in nekarbonatne kamnine apnenec dolomit apnenec dolomit klastični sedimenti pliocenski sedimenti hoiocenski aluvialni prod apnenec dolomit fliš o, °< X. > S 600/800-2863 600-1500 (600)800-1800 200-700 8 3 (N OO r-i O 3 - FITOGEOGRAFSKO OBMOČJE ALPSKO 1 PREDALSPKO 6 DINARSKO 2 PREDDINARSKO 5 SUBPANONSKO 4 SUBMEDITERANSKO 3 Opomba: S - južno, N - severno, W - zahodno, NE - severovzhodno Literatura ADAMOVIČ, L., 1906: Die pflanzengeographische Stellung und Gliedening der Balkanhalbinsel, Wien. BECK-MANNAGETTA, G., 1907: Vegetationsstudien in den Ostalpen, I. - S. B. Akad. Wiss.: 1-96, Wien. BECK-MANNAGETTA, G., 1907: Vegetationsstudien in den Ostalpen, II. - S. B. Akad. Wiss.: 99-155, Wien. CEVC, T., 1990: H genezi kmečke hiše na Slovenskem. - Traditiones, 19: 53-87, Ljubljana. JUGOSLAVIJA. Ljudsko življenje v Sloveniji. - Gospodarska zbornica, 1970 za SR Slovenijo, Ljubljana. LOGAR, T., RIGLER, J., 1983: Karta slovenskih narečij. Priredila Tine Logar in Jakob Rigler na osnovi Ramovševe dialektološke karte slovenskega jezika, novejših raziskav in gradiva ISJ ZRC SAZU. Ljubljana (stenski zemljevid). Geodetski zavod Slovenije, Kartografski oddelek. Ponatis 1990 in 1993; dodano besedilo T. Logarja,- Slovenska narečja. LOGAR, T., 1975, 1993: Slovenska narečja + karta, Ljubljana. NOVAK, V., 1958: Struktura slovenske ljudske kulture. - Razprave II. razr. SAZU, IV: 1-31, Ljubljana. NOVAK, V., 1990: Prostorska in kulturno genetska povezanost slovenske kulture z Evropo. - Traditiones, 19: 47-52, Ljubljana. RAMOVŠ, F., 1931: Dialektološka karta slovenskih narečij, Ljubljana. RIGLER, J., 1986: Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. -Razprave o slovenskem jeziku, Slovenska Matica, Ljubljana. SLOVENSKO LJUDSKO IZROČILO. Pregled etnologije Slovencev, Ljubljana 1980. (Uredil A. Baš.) SREZNJEVSKI, I. I., 1841: O slavjanskih narečijah. - Žurnal Ministerstva narodnago prosveščenija 9, Sanktpeterburg. ŠAEARIK, P. J., 1942: Slovansky narodopis, Praga. VURNIK, S., 1929: Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. - Etnolog, III: 30-71, Ljubljana. WRABER, M., 1969: Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. -Vegetatio, 17 (1-6): 176-199, The Hague. ZUPANČIČ M., L. MARINČEK, A. SELIŠKAR, I. PUNCER, 1987: Considerations on the phytogeographic division of Slovenia. - Biogeographia, 13: 89-98, Udine. ZUPANČIČ, M., V. ŽAGAR. 1995: New views about the phytogeographic division of Slovenia, I. - Razprave IV. razr. SAZU, 36 (1): 3-30, Ljubljana. Summary COMPARISON BETWEEN MAPS OF PHYTOGEOGRAPHIC, DIALECTICAL, AND ETHNOLOGIC REGIONS OF SLOVENIA The attempt to compare the maps of phytogeographic, dialectical, and ethnologic regions in Slovenia has been accomplished. The basis for the comparison was the phytogeographic division according to M. Wraber (1969) and the dialectical regions according to T. Logar and J. Rigler (1983). At the same time I accomplished also the comparison between the ethnologic regions of Slovenia according to V. Novak (1990). Slovenia is, according to M. Wraber (1969), divided into six phytogeographic regions: Alpine, Dinaric, Submediterranean, sub-Pannonian, pre-Dinaric, and pre-Alpine region. There are more than forty dialects and distinctive speeches (Ramovš 1931 in T. Logar 1990, 1993) arranged into seven dialectical groups: koroška, primorska, gorenjska, dolenjska with belokranjska, štajerska, and panonska (T. Logar 1975, 1993). Ecological conditions - climate, geological bedrock, orography with the relief, soil, waters and the natural component - flora, vegetation, palynology with paleovegetation or historical development of flora define the phytogeographic regions. The dialectical regions are defined by the historical development of language, historical ad-ministrative-political and church-administrative division of Slovenia, colonisation of the non-Slovene inhabitants, traffic passage and diversity of the region, invasions of Turks, development of the pre-Slav consonants on Slovenian soil. The most important accelerator of the dialectical articulation were, nevertheless, the mountains, hills, wide forests as well political, feudal, monastic, and church-administrative borders that directed reciprocal communications and moving of inhabitants for centuries (T. Logar 1975, 1993). The common factors, defining the regions, are above all geographic, orographic, relief, and climate conditions, the woodiness of the landscape and the historical development (of flora, vegetation, language, and ethnologic elements). (See Table - page no. 61) Dialects and speeches, divided by phytogeographic regions, differ from each other. Cases, when a dialect or speech is present in two phytogeographic regions, are rare. Usually the greater part of dialect or speech belongs to one phytogeographic region. Evidently there are no sharp borders for the language and nature are both “alive" with permanent transitions within the one or the other. We ought to understand certain linguistic and natural similarities between some phytogeographic and dialectical regions, for example Alpine and pre-Alpine or Dinaric and pre-Dinaric region. We realize that our article is a risky attempt of comparison between the natural and humanistic science. The borders are abstract and relative. But man always strives for systematize any phenomenon being either natural, humanistic, or social! Maybe the reason of discussed similarities also lies here? - SPEECH kranjskogorski solčavski kozjaški baški vzhodno-gorenjski zagorsko-trboveljski, laški, sevniško-krški i 62 s 1 ■g •§• -a s g 3 Ji g § 1 e -S 1 ® si sevniško-krški, vzhodno dolenjski rižanski, šavrinski o t> Ul 5 obsoško, gorenjsko (N), zgornjesavinjsko. srednjesavinjsko (N), južnopohorsko, severnopohorsko-remšniško, mežiško š 0- 0 S 1 ’S 11 ^ 3 E 5-|S 0 3 & s g.g.1 .a 0 0' ^ p .Si. § ^ 5. & & S iS* > .Si. c C c rs •s go s ’S ’S 'S a .e « as s 5 kraško (NE), notranjsko (E), cerkljansko, črnovrško, dolenjsko (W). kostelsko dolenjsko, sevemobelokranjsko, južnobelokranjsko prekmursko, prleško, goričansko, haloško, srednještajersko, kozjansko-bizeljsko g s g f 0 1 ? 1 i g _o .VQ c kj Os čS § OJ J ti < q Ul Cu Feauca calva», Aconitum angustifolium* Papaver juÜcum-, Pedicularis julica-, Gentiana froelichii, Saxifraga hohenwartii*. Viola zoysii, Primula wulfeniana, Aconitum tauricum, Leucanthemum lithopolitanicum* Nigritella lithopolitanica* Allium kermesinum* Rhodothamnus chamacistus, Rhododendron fermgineum, Coitusa matthiolii Aconitum angustifoliuiTF, Luzula nivea, Leontodon berinii, Phyteuma scheuchzeri, Anemone trifolia*, Dentaria pentaphyllos, Galium rotundifolium, Hieracium rotundatum’, Ranunculus aconitifolius Primula carniolica* Primula venusta«, Hladnikia pastinacifolia-. Edrainthus graminifolius, Gentianella liburnica*, Festuca bosniaca*, Omphalodes verna*, Calamintha grandiflora*, Allium vietorialis, Dentaria polyphyllos* Hacquetica epipactis*, Ruscus hypolossum', Acer obtusatum’, Epimedium alpinum*, Daphne blagayana*. Helleboms atrombens*, Eranthis hyemalis*, Geranium nodosum*, Genista januensis* Daphne cneorum var. arbusculoides, Gauidinia fragilLs, Polystrichum setifemm*, Helleboms dumetomm*, Omphalodes scorpioides, Chimaphila umbellata, Festuca drymeia* Knautia drymeia ssp. tergestina-, Carpinus orientalis, Quercus ilex, Crocus variegatus^, Gladiolus illyricus(*), Coronilla emeroidesr,), Paeonia officinalis^*5, Dietamnus albus CO S % 5 < '-/"1 °“ . UJ w h 5 y IMl dwarf mountain pine larch spruce durmast oak Scotch pine (spruce) dwarf mountain pine fir durmast oak hornbeam penduculate oak elm (Scotch pine) eastern hornbeam pubescent oak 1' S sa Q ui G < Ul UJ oj ps 0--1 F yi beech spruce larch beech horneam Scotch pine fir beech Fir beech hornbeam hornbeam penduculate oak beech pubescent oak hop hornbeam durmast oak beech so VEGETATION communities of rocks, vegetation of snow-beds alpine grasslands bog vegetation heather, larch wood spruce wood, fir wood, beech wood oak-hornbeam wood beech wood fir wood Scotch pine wood (spruce wood) sub-alpine dinaric grasslands, vegetation in rock and wall crevices heat, beech wood fir beech wood oak-hornbeam wood beech wood (oak wood) hornbeam wood pedunculate oak wood, beech wood, (Scotch pine wood) hornbeam wood pubescent oak w. hop hornbeam w. durmast oak w. hornbeam wood beech wood >r- . gll ipl S < 0. F 1700-3000 1300-2300 2000-3500 1000-1600 i 1000-1600 V d ž 'ŽN Ig •