„Nalašč me ne razumeš, ker me nočeš, ker ste moški vsi enaki, sem že rekla. Koliko je ženinov, ki so pri dobrem kruhu, pa mar je komu pridne in dobre in lepe! Nič!"
„Ljuba duša, ali si čudna! Če hoče ženska moža, mora prav zaradi njega v svet, zaradi njega, da veš!"
„Kako pa! Ženske naj nore za moškimi! Na-robesvet!"
„Narobesvet. Dobro, ga pa obrni na lice! Aleno doma zaprimo, in na vrata nalepi list: ,Tu pridna in dobra in lepa deklica- Koj oddati. Kdor pa še ni v devetem činovnem redu, naj ne vpraša po njej!' Takole, če hočeš. Ali pa jo posodi trgovcu Bernardoviču v okno tja na Glavni trg!"
„Kako si grob!"
„Taka je postava življenja," je bolj dekla-miral kot govoril Trpotec ter se zagledal zopet v zvezdo na stropu,
Baruša je obmolknila in iskala rute v žepu. Ko si je obrisala oči, je vzdihnila globoko iz prsi. Nato je še za časek pomolčala in še enkrat vzdihnila:
„Kakor je božja volja! — Pojdiva spat!"
Trpotec je vstal in še enkrat ponovil, monotono mrmraje:
„Taka je postava življenja" !
Medtem pa Alena ni razmišljala, kaka je postava življenja in se ni srdila na moške, Njo je prevzela samo ena edina misel: Vun — v življenje — v lepi, pisani svet,
Ko je stala pred zrcalom in si spletala kodre v tenke kitice, jo je prvič v življenju prevzelo s čudovito silo omamno, gizdavo čuvstvo. Prevzelo jo je s toliko močjo, da je videla v steklu, kako je zardela sama pred seboj. In takrat so se stene njene ozke sobice še bolj stisnile, strop se je ponižal prav do nje, da je srce občutilo tesnobo, Nemirno je vztrepetalo in koprnelo: vun — vun — v svet — v življenje! Dajte solnca roži, dajte bele ceste in prostranega neba tej duši, dajte dvoran in blestečih kandelabrov temu prelest-nemu telesu, dajte piti skritim sanjam iz studenca živih , , ,
Vsa je vztrepetala, vsa drhtela. Široko odprtih oči hrepeneči sijaj je žarel v zrcalu, žarel in gledal za nepoznanimi cilji v daljavo, kjer je solnce, kjer je luč, kjer se smeja prostranost . . . Strop se je višal, stene se razmikale in kakor omotično se je zazibala bela postelj. In v njenih mislih ni bilo ne grenkobe slovesa, ni bilo oči materinih in ne očetovih, njene misli so bile same rože, in nad rožami skrivnostni vonj, nepoznan in neokusen, in vendar je tako silno žejalo po tem slaju njeno dušo,                                       (Dalje.)
TEŽKE URE.
Zložil Jo s. Lovrenci č.
^K^3
1.
Mrtev  je park,  ne  šumi,
le vzdrhti
še  tu  in tam,
ko da se  duša v obupu bori
in ne  ve,  ne  kod ne  kam.
Ah, in jaz sem v  ta  čas tako sam ! . . .
2.
Srce,  ki  si v  daljo  želelo, kaj te je objelo nocoj ?  —
Prišla
je spoznanja tema
in na  mladih  sanj  setev
je  padla  kletev
nocoj!   —
3.
Vagabund zapel je pesem: Sanje vetru sem prodal, morda  on  dobil bo  srečo, ki  sem z  njimi jo  iskal !
Hrepenenje  v  lepi noči mesečini  sem  izpel, kadar  se mi bo zljubilo, bom njegovo klasje žel!
A princezinjo  ljubezen vzel je  solnčni  dan in odšel je  z njo svatovat v  sinji  ocean!  —
Vagabund zapel je pesem in  se nasmejal: v  smehu žalost in bridkost težko  je  slovo jemal!