Listek.                                                                  509
Slavnost se je vršila najprej v vaški cerkvi, kjer je imel dnevi primeren krasen cerkveni govor g. prof. Tomo Zupan in je nato daroval sv. mašo z veliko strežbo g. kanonik K. Klun. Po maši se je občinstvo zbralo na trgu, in ko so pevci odpeli Jenkovo »Molitev«, stopil je na oder g. L. Svetec ter nam v izbornem govoru podal sliko Ravuikarjevega življenja in delovanja. Po Svetčevem govoru so šli mnogoštevilno zbrani slavitelji Ravni-karjevi v sprevodu z godbo po lepo okrašenem trgu pred rojstveno hišo Ravnikarjevo, kjer se je po primernih pesmih in po govoru društvenega predsednika g. dr. Vošnjaka, v katerem je poudarjal pomen tega dneva ter slavil dobrotnika narodovega in očeta slovenske proze,   razkrila spominska plošča, vzidana nad hišnim vhodom.    Nje napis pravi:
» V tej hiši je bil porojen dne 20, septembra 1776. slavni pisatelj slovenski
MATEVŽ RAVNIKAR,.
prvi   škof tržaško - koprski.«
Pisateljsko društvo
dne 13, julija iSgo.
Po slavnosti so se gostje zbrali po raznih gostilnih ter se okolo 2. ure začeli razhajati. Vsakdo, ki se je udeležil tega lepega narodnega praznika, vzel je s seboj veselo prever-jenje, da po teh krajih prebiva čvrst, zaveden in požrtvovalen narod, ki je storil s petjem, godbo, okrašenjem hiš in trgov vse, kar je mogel, da vredno poslavi največjega sina, ki se je rodil med njim, in dostojno sprejme slavitelje njegove.
»Matica Slovenska« razgla-a nastopni stalni program »Slovenske Besede«, ki je po prejšnjem nekaj  prenarejen:
Matice Slovenske odbor je sklenil izdajati znanstven list »Slovenska Beseda«, kateremu naj bi bil glavni namen pospeševati razvoj našega knjižnega jezika ter določiti in utrditi jednotne pravilne oblike v govoru in pismu.
V ta namen se je imenovani odbor obrnil do nekaterih slovenskih jezikoslovcev ter skupno z njimi določil bodočemu listu stalni program. Po tem programu se bodo razpravljala v »Slovenski Besedi« vsa vprašanja, tičoča se slovenske slovnice, katera še niso dognana ali še ne dosti razjasnjena; pri tem se določi, koliko se je ozirati na etimologijo, koliko na zgodovinski razvoj in koliko na fonetiko sedanjega živega jezika. Ust bode odmenjen slovenskemu jezikoslovju sploh, a najbolj se bode oziral na pravorečnost in jednotno pravilno pisavo. Vse dognane stvari se bodo zbirale, in na podlagi teh be-ležkov se bode mogla izdati slovenska pravopisna knjižica.
»Slovenska Beseda« bode nadalje pospeševala pravilni razvoj slovenskega besedja v slovarskem oziru in si torej prizadevala pripomoči v to, da se nataučno določijo pomeni besedam, kjer se kaže razlika v rabi, da se strokovno nazivoslovje (terminologija) razvije po svojstvu in pravilih slovenskega jezika in da se jezik obogati iz nikakor še ne povse razkritih zakladov narodnega govora; v ta namen bode list tudi prinašal iz raznih krajev zbirke takih besed, ki so ali sploh manj znaue, ali imajo v različnih krajih različen pomen.
Najpripravnejši bodo v obče kratki spisi, ki se bodo držali omenjenih mej; sprejemale se bodo pa tudi kritike vseh slovenskih knjig z ozirom na njih jezik.
Vse to se bode zgolj stvarno razpravljalo; mirni in stvarni polemiki, katera uči polagoma spoznati resnico, bode »Slovenska Beseda« na razpolaganje; a izključeno iz nje bode vse strastno in osebno napadanje in pikanje, za kar jamči uredništvo, kateremu je glede" tega pridržana pravica, da popravi in zavrže vse, kar bi se ne ujemalo s tem načelom.
5io
Listek.
Časopisa pride vsako leto na svetlo blizu dvanajst pol v nedoločenih obrokih, približno jedna pola vsak mesec.  List prične izhajati,  kadar se nabere dokaj  gradiva.
To podjetje je pa le tedaj mogoče izvesti, ako se pridobi dovolj sotrudnikov, ki bi list podpirali z rednimi spisi. Odbor Matice Slovenske torej vabi vse slovenske razumnike na skupno delovanje ter jih uljudno prosi, naj z znanstvenimi razpravami, z mirno kritiko, pa tudi s kratkimi nasveti podpirajo to za razvoj slovenske knjižnosti prekoristno podjetje, da v resnici doseže svoj namen. Dopise bode sprejemal od 10. septembra t. 1. dalje urednik bodočemu listu, gimn.  prof.  A. Bartel v Ljubljani.
V Ljubljani,  dne 29. julija   1890.                                  Odbor Matice Slovenske.
Hrvaški »Vienac« o našem pesniku«. Prvi leposlovni časopis hrvaški »Vienac« je o Aškerčevih »Baladah in romancah« prinesel to poročilo: Pjesnik Anton Aškerc, koji je jamačno dobro poznat čitaocima »Ljubljanskog zvona« pod pseudonimom »Gorazd*., izdao je vrlo ukusno opremljenu zbirku izvornih pjesama pod napisom: Balade in romance. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmavr 1 Fed. Bamberg 1890. — Ovaj daroviti pjesnik stekao je u brade Slovenaca u kratko vrieme mnogo priznanja i veoma liep glas krasnim svojim tvorevinama, tako da mu neki na Parnasu slovenačkom medju živim pjesnicima dosud-juju prvo mjesto iza  genijalnoga Simona Gregorčiča.
Pjesnik je večinom crpao gradivo za svoje »romance i balade« koje iz sovreme-noga života, koje iz drevne povjesti svoga naroda i iz priča drugih Slavena. Njegova se rodoljubnog srca jednako doimlju nevolje sadašnosti kao i jadi prošlosti, a razotkriva ih sigurnom rukom i objektivno, kao i dolikuje epskomu pjesniku. Starodavna prošlost i narodne priče glavni su izvori njegovim baladama i romancama. Amo pripada u prvom redu oveci cvclus balada, koji nosi nadpis: ,,Stara pravda". U ovih deset pjesama pri-- kazuje pjesnik seljačku bunu u 16 stoljecu, koju je u nas urisao pokojni Senoa u romanu, a Bogovič u tragediji „Matija Gubec". Za nas je Hrvate osobito zanimljiva deveta balada ,,Stava", u kojoj nalazimo u glavnom gotovo isti sujet, što ga je Senoa opjevao u pjesničkoj pripoviesti ,,Prokleta kliet". Aškerc je taj predmet opjevao na originalan način. U kompoziciji i dikciji ove balade povodi se pjesnik za našom narodnom pjesmom. Iz drevne je povjesti slavenske crpao gradivo za ove pjesme: Svetopolkova oporoka, Atila in slovenska kraljica, Ilirska tragedija. Medju ovima se odlikuje ljepotom kompozicije i krasnom osnovom misli  ,,Svetopolkova oporoka".
Iz savremene je povjesti slavenske karakteristična pjesma ,,Boj pri Pirotu". Bivši kralj Milan pristupa poslije boja k ranjenicima, da mu kažu svoje posljednje želje. Kad se Milan približi k trečemu ranjeniku, redi ce ovaj  kralju:
»Sramota boli me,  sramota, Da Srbu zdaj Kajn je ime . . . Da narod moj  bratomorilec, Krvave zdaj nosi roke.
A, kralj  moj, ko smrt me poljubi, Zakličem, da čul bo ves svet: Kdor brata mi ščuje na brata, T d bodi — ta bodi proklet!«
Tako pjesnik diljem svojih pjesama ostro žigoše bratsku neslogu, poznatu rak-ranu slavenskih naroda. Dao Bog, da plemenite njegove rieči nadju odziva svuda, gdje se oz-biljno misli o bratskom sporazumku i uzajamnoj  slozi jednokrvne brade slavenske.