KATOLJSK CERKVEN UST. „ Danica- izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za eelo leto 4 gl. «0 kr.. za pol l»-ta 2 «rl. 40 kr.. za .Vtt-rt leta 1 »1 30 kr. V tiskarniei sprejemana za eelo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 g!., ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica" .lan poprej. Tečaj XL. V Ljubljani, 22. mal. travna 1887. List 16. Spomin sv. groba našega Zveličarja. Niso nam še iz spomina prečastitljivi božji grobi, ki so se veliki teden videli po vsih cerkvah po deželi, še posebno pa po mestih. Tudi se zdaj pošiljajo zbirke, ki so jih verniki zložili veliki teden za varhe Božjega groba ter za razširjanje sv. vere in za povzdigo in ohranitev svetišč po sveti deželi. Prav primerno bo torej, ako se nekoliko ozremo na Zveličarjev grob v Jeruzalemu. Sveta Cerkev drugo nedeljo po Veliki noči obhaja spomin na Jezusov grob, in ima tudi posebne cerkvene ure, ki so postavljene na omenjeni dan. Premislimo torej nekoliko zares veliko svetost Božjega groba. Sv. Bernard pravi: „Izmed vseh krajev je sveti grob Zveličarjev naj svetejši kraj; veliko bolj zbuja se nam pobožnost na kraju, kjer je Kristus v svoji smerti počival, kakor pa tam, koder je v življenji hodil; veliko bolj nas zbuja k pobožnosti spomin na njegovo smert, kakor spomin na njegovo sveto življenje." Kako velike važnosti je Gospodov grob. uči nas sveto pismo in zgodovina katoliške Cerkve. Kakor marsikatere dogodbe iz Jezusovega življenja, tako kazal se nam je res tudi Jezusov grob že v stari zavezi po predpodobah. Globoki vodnjak, v katerega so bratje bili vergli egiptovskega Jožefa; postelja Salomonova, katero je varovalo 60 vojakov; levnjak, v katerem je bil Danijel 3 dni sredi med izstradanimi levi; ladija, po kateri se je vozil Jona in riba v katere trebuhu je bil tri dni: vse to bile so predpodobe Jezusovega groba, v katerem je Zveličar počival po dopolnjenem odrešenji. Kakor po predpodobah, tako je bil slavljen Jezusov grob po besedah prerokov. „Njegov grob bo veličasten," rekel je Izaija {III. 10) in to prerokovanje se je od pogreba Kristusovega spolnovalo vedno do današnjega dne; da, celo gospostvo izlama (mohamedanstva) ni moglo zatreti veličastva Božjega groba. Kje pa je pravi vzrok veličastva Božjega groba? Kaj je pravi povod, da verni katoličani tako visoko spoštujejo ta sveti kraj? Sveti Tomaž Akvinski daje nam na ti vprašanji odgovor. Sveti grob Zveličarjev je vedni spomin naj pogla-vitnejše verske resnice. Vsaki kristjan spoznava in mora spoznavati: „Jezus Kristus je bil križan, je umeri in bil pokopan." Sveti grob je dokaz pokopa Jezusovega, zato je pa ita sveti grob) tudi sicer mutasta, a vendar glasno govoreča priča resnične smerti Jezusove; grob oznanuje manj tiho. a skoraj bi rekel, bolj prepričevalno križ, da je Kristus v resnici svojo kervavo daritev končal s smertjo. Nikogar ne polože v grob. da bi se ne prepričalo o njem, da )e v resnici mertev. Ko je šel Jožef Arimatejec veliki petek zvečer k Pilatu, da bi mu dovolil pokapati Jezusovo telo, se je Pilat čudil, da je Jezus že umeri. »Poklical je stotnika in ko je ta poterdil. da je Jezus v resnici umeri, je podaril truplo Jožefu.'' (Mark. 15,43.) Božji grob je toraj dokaz smerti Jezusove, dokaz one resnice, katera nam pojasnuje naj večjo ljubezen Božjo.' Božji grob nam ne priča samo, da je Jezus umeri, ampak kaže tudi naj večje ponižanje in naj večje zatajevanje Sinu Božjega, zadnje zadostenje, s katerim je izbrisal Adamov dolg in tako odrešil človeštvo. Bog je pokopan, ne samo mertvo truplo; kajti kakor z dušo, ki je šla pred pekel, tako bilo je sklenjeno božestvo s truplom Kristusovim, ki je v grobu ležalo. Kakor kaže grob Jezusovo največje ponižanje, tako, kaže tudi tretjič »začetek njegove zmagovite slave." Besede preroka Izaija: »Njegov grob bode veličasten* — začele so se spolnovati in sicer v dvojnem obziru. Na pervo z veličastnim pogrebom. Brezbožniki so zakrivili Jezusovo smert, katera je bila naj bolj mučna in sramotna. Pokopala sta pa Jezusovo truplo naj plemenitejša moža, Jožef iz Arimateje in Nikodem. Nikodem je podaril blizo 100 liber mire in aloe. Pri judih bila je namreč šega, da so imenitne ljudi mazilili z dišavami, ko so jih devali v grob. Ta veličastni pogreb je Jezus že malo dni pred svojo smertjo naznanjal, ko je bil v Betaniji. „Jezus šel je v hišo Simona gobovega; prišla pa je žena, ki je prinesla v alabastrovi pušici dišečega mazila, katero je (iz velikega češčenja) zlila po Njegovi glavi. Mazilila je tudi Njegove noge, jih brisala s svojimi lasmi, in vsa hiša je bila napolnjena z dišavo." Judež se je hudoval, češ, da je to potrata, in priterdili so mu tudi drugi učenci. Jezus pa je rekel: Čemu nadlego delate ti ženi ? Dobro delo je storila nad menoj. Zakaj ker ie ona to mazilo izlila na moj žjj ~~ storila za moj pogreb (to je, že naprej me (Mat. 26, 6—12.) Bilo je to djanje spokorne ^J* kakor prerokovanje Jezusove smerti in njegovi živega pogreba, ker zgodiio se je pred slovesnim vhodom Jezusovim v Jeruzalem, malo pred njegovo smertjo. Da je pokazal, kako visoko je cenil to skrivno djanje, dopustil je, da ustno in pismeno izročilo govori o tej dogodbi. »Resnično, povem vam, kjer koli se bo ozna-noval ta evangelij po vsem svetu, pripovedovalo se bo to, kar je ona storila, nji v spomin." (Mat. 26, 13.) Kristus je bil pokopau v prelepem vertu; on je počival v ptujem grobu, ter je pokazal, da ni umeri iz listne krivde in ne prisiljen, da toraj grob ni bila njegova lastnina. V novem grobu hoče Zveličar počivati, v katerem Se nihče poprej ni počival. Novi neomadežani grob kaže na prečisto Devico, ki je bila Jezusu kakor prečisto počivališče. V novem v skalo vsekanem grobu imenitnega moža hotel je počivati Jezus, kateri je pred nekolikimi urami visel na križu med dvema razbojnikoma. V či*to tančico zavil je Jožef truplo, položil ga v novi grob in zavalil težak kamen pred njega; »kajti", Origen pravi prav lepo. »pri pokopu Gospodovem le bilo vse či«t«s novo in veliKo."1 Iz vsega tega spoznamo. da je hotel Gospod imeti veličasten grob. (Konec naal ) P. Teobald Matkew, apostelj in oče zmer-nostnih družb, naši dobi v spodbudo. Modra previdnost božja se prav očitno razodeva v tem. da obudi v veliki sili — velike pomočnike, kateri kot od Buga poklicani poslanci prinesejo pomoč in zdravila zoper dotično zlo in nadlogo. Tako n. pr. je obudila v 11. veku velicega papeža Gregorija VII zoper krivice svetue oblasti iu zoper žalostni propad duhovščine. Tako n. pr. je v |3. veku obudila goreča aposteljna revščine sv. Fraučiška Ass. in Dominika zoper tadanjo posvet-nost in krivoverntvo. V 16. veku je obudila red sv. Iguaciia zoper laži-reformacijo in za misijone v izhodu in zahodu. Iu kako slavni in goreči papeži so se vzdignili v 18. iu 11». veku zoper nevarno prostozidarstvo, ktero žuga okužiti vso človeško družbo ter podkopati cerkev in deržavo v našem veku. Hudo, razširjeno zlo je globoko okoreninjena pregreha pijanosti, zlasti žganjepitja. ki je mati toliko druzih pregreh in žalostnih uesreč. ki je večini zdravje in življenje pokončala, kakor kuga iu vojska, več jih v revščino spravila, kakor ogenj in povodenj. Učenjaki so preračunih, da tri dele siromaštva in hudobiji izvira iz gerde pijanosti, da med 100 jetniki je gotovo polovica, katera ima pervi vzrok v pijanosti, da med sto od kolere napadenih je bilo sedem deset pijanosti vdanih, da na sto in sto milijonov gld. se vsako leto potrosi po svetu za ta grozni strup, oa tisoče in tisoče jih gre vsako leto v prezgodnji grob, kteri spet zapuste tisoče in tisoče revnih sirot in zapuščenih vdov; že tudi celi rodovi so se pokončali in izmerli po tej nesrečni razvadi in pregrehi. Zlasti med Irskim narodom, katerega so neusmiljeni Angleži do kervi stiskali in zatirali, se je z začetku tega stoletja ta nesrečna kuga tako razširila, da je žugala ves narod pokončati. Pa tudi po Angleškem se je ravno tako vkoreninila, in po Evropejcih zasejala tudi v Ameriko, da si aeržavna in cerkvena oblast niste vedili pomagati. Zastonj so svarili in prepovedovali; vkljub vsim postavam so vedili sleparji nesrečni rod kužiti in spravljati v .časno in večno nesrečo. V tej žalostni sili obudi božja previdnost pripro-stega sina sv. Frančiška, kapucina Teobalda Mathewa, kateri je osnoval družbe treznosti ter jih s svojo goreč- nostjo toliko rešil na duši in telesu, toliko zašlih pripeljal na pravo pot, da si je 8 tem zaslužil njih hvaležnost, sebi pa slavo in plačilo. Rojen je bil T. Mathew 1. 1790 v Tomastown-u na Irskem od plemenitih staršev, stopil je 1. 1814 v kapucinski samostan, postal goreč duh. pastir in dobrotnik revnih v mestu Cork, kjer je leta 1832 v hudi koleri bolnim in revnim bil izredni pomočnik. Pri blagem poslovanji pa je čedalje bolj videl in spoznaval strašne nesrečne nasledke ostudnega žganjepitja. Z apostoljsko vnemo začne pridigovati zoper to vkoreninjeno pregreho in zahteva resno obljubo od poslušalcev, da se hočejo odpovedati in popolnoma zderžati žganih pijač. Le 59 jih je 1. 1838 pervič pristopilo na goreče priporočevanje v mali šolski sobi. Pa kmalu ie štela nova družba čez 4000 udov, da jih velika sobana ni mogla sprejeti, vsi. gosposka io časniki, so podpirali hvale vredni trud Mathewa, in v osmih mescih je imela družba 15.600 udov. V mestu Limenk-u. kjer je imel pater štiri uni misijon. jih je 15.000 storili obljubo treznosti; v mestu Waterford-u je bilo v dveh dneh 80.000 sprejetih v to družbo. Že 1. 1840 je štela družba dva milijona udov na Irskem; 1. 1844 pa polšesti milijon. Ta velikanski vspeh p. Mathevva je obudil pozornost tudi na Angleškem in Škotskem, kamor so ga tudi nekatoličani povabili in z veseljem sprejeli. Anglikanski škof v Norvichu je vse ljudstvo pripravljal na misijon tega kapucina, ki je tudi tukaj pridobil 250.000 udov za svojo družbo. Previdnost božja je peljala tega aposteljna treznosti tudi v Ameriko, kamor se je bilo njegovih rojakov na tisoče in tisoče izselilo, in tudi tu je bil slavno sprejet ter je vspešno deloval. Z izredno gorečnostjo in s sijajnim vspehom je pridigoval p. Mathew po naj imenitniših amerikanskih mestih, kakor so: New-York, Boston, Filadelfija, Washington, Richmond, New-Orlean, St. Louis, Cincinati i. d, ter je sprejel 600.000 moških v svojo družbo. V zahvalo ga je sprejel kongres med poslance, predsednik je napravil gorečemu patru sijajno slovesnost, in naj imenitniši časniki so obširno popisovali njegovo neumorno in vspešno delovanje. Vsled prevelicega truda na svojih misijonih je umeri slavni mož 1. 1856. Toda njegov spomin ni zameri, vedno še živi v sercih hvaležnih družbenikov in zlasti Ircev. Spet smo omenili tega slavnega moža in velikanski vspeh njegovega truda nam vsim v spodbudo, da bi ga pri novi bratovščini treznosti naš narod in naša duhovščina imela pred očmi in se krepko vnemala in oserče-vala pri njegovem sijajnem zgledu in prečudnem vspehu. Res se ne smemo primerjati velikim narodom, tudi ne čudežev pričavati; enako se ne smemo na zgoli človeška sredstva zanašati: vendar pa moramo serčno in vstrajno delati z zaupanjem na potrebno pomoč od zgoraj, ker roka božja ni prikrajšana, in združena molitev zamore oblake predreti ter milost božja tudi terda serca omečiti, in ako teh ne, bo obvarovala veliko drugih enake razvade in pregrehe. Zato ne smemo obupati in misliti: saj ne bo nič! Ko bi bil p. Mathew tako govoril, bi ne bil toliko dobrega doveršil; in ko bi bila ss. aposteljna Peter in Pavel tako obupovala, bi Rima ne bila pridobila za središče kerščanstva! In kaj hočemo reči o ss. blago-vestnikih Cirilu in Metodu, o sv. Dominiku, sv. Frančišku Ksav. ter o sto in sto druzih misijonarjih; pa oni so šli in učili povsod, Gospod pa je delal z njimi in je besedo poterjeval 8 čudeži, kteri so se potem godili. (Mark. 16. 20.) Tudi ne reci nihče: Imam veliko dela, ne morem še novega prevzeti! Ali so omenjeni blagovestniki menj dela imeli? Ali se je kdaj kaj velicega in dobrega izveršilo brez truda in dela? Ali ie Gospod pridnemu ali lenemu hlapcu plačilo določil? Ob kratkem, pusti vse prazne izgovore, naj izhaiajo iz zanikarnosti, nevednosti ali še iz slabejših virov, z zaupanjem na pomoč božjo se po zgledu p. Mathevv a pogumno loti potrebnega dela, spodbujaj tudi verne k zaupanju in k molitvi, in bodi si tudi svest, tudi tvoj trud bo Gospod podpiral in blagoslovil, ter se boš svoj dan, proti večeru življenja, hvaležno in veselo oziral na doveršeno delo in ojegov lepi vspeh; tudi tvoj spomin se bo ohranil v sercih hvaležnih vernikov! V to ponozi Bog! — a— Šolske knjige iz rok — kaj pa zdaj? »Minule so za-me lepe šolske leta, kaj bo zdaj z menoj?" Tako bi se mogel popraševati učenec, kteri je svojo šolsko dobo doveršil. Nekdaj je prav malo otrok in mladih ljudi hodilo v šolo; sej tudi niso mogli, ker je bilo silo malo šol. Takrat so mislili, da vsak, ki je začel v šolo hoditi, ima biti »gospod.* Zdaj je pa druga. Sol je do čuda iu vse mora — hočeš, nočeš — v šolo; vsi pa ne moreio biti »gospodje.* Treba se je po doveršenih začetnih šolah naj večkrat lotiti ročnega dela, vzeti v roko šivauko. šilo, obel. sekiro ali sploh poprijeti se kmečkega dela, rokcdelstva, tergovskega posla, kakor so okoliščine vsakterega. Sploh, vsak mora gledati, kako bode v prihodnje kruha si služil, in pa hitro izvoliti si stan, izvoljenega tako stanovitno se deržati, da se dobro izuči in izuri za prihodnji stan, predno je treba puško nositi. Ta čas ravno med doveršeno šolo in vojaškim stanom je silo važen. Mladi človek se mora zlasti v veri in čednosti ta čas tako vterditi, da ga slabi izgledi iu zanikarnosti sedanjega časa ne odvernejo od prave poti. in da zlasti tudi pozneje pri vojakih ostane dober in pošten kristjan, zakaj: »Blagor človeku, kteri se je navadil jarem Gospodov nositi od svoje mladosti." Slavni Alban Stolz je ravno za ta čas: »med šolo in kasarno*4 spisal zelo zanimivo obravnavo, iz ktere naj tudi za slovensko mladino posnamemo za naše okoliščine potrebne nauie iu opomiue. Preden so te odpustili od šole, so te učili, vodili in izrejali stariši, učitelji, duhovni. Zdaj pa boš moral sam bolj skerbeti za svoje dušne potrebe, biti bolj sam svoj GskerbniK, se ve. da vedno pod pokorščino staršev in gg. duhovnov. Ako so te doma kerščansko izrejevali, v šoli pa duhovni lepo v veri podučevali, si srečen; te sreče pa ne smeš zgubiti, ne se zapustiti, ne se v pregrehe pogrezniti. Čas, kar si šolo pustil, pa do mladeniške dobe, ko te kličejo v vojake, je neizrečeno imeniten za vse življenje, odločiven je za vso večnost. Kamor se človek obrača v mladeniški dobi, ali k Bogu in ua kerščansko poštenje, ali pa k svetu in njegovi poželjivosti, — taki ostane navadno do konca življenja, le da se dobro, ali pa hudo v poznejših letih še bolj vterjuje, tako, da se vresničuje beseda: »Kakoršno življenje, taka smert." V mladeniških letih so skušnjave in zapelja-nosti vse žive in toraj tako nevarne. Velike vode po nelvterih krajih ob bregu prav počasi teko, na sredi pa silno dero. Brodar, ki se prepeljava na drugi breg, od kraja prav lahko vozi, toda na sredi mora razpeti vse moči, da ga Drava seboj ne potegne, potem pa spet malo ložej h kraju vesla. — Tako je tudi s človeškim življenjem. V otročjih in dečaških letih ni tako težko ogniti se velikim grehom; a leta mladeniška so huje dereča. Tukaj je treba veliko skerbi in moči. da človeka ne potisne v pogin in dušoo pogubljenje. Zdaj ti bom pokazal, Kaj ti je storiti v mladosti, ki je na videz tako prijetna, v resuici pa tako nevarna, če ima biti iz tebe pošren mož. in da si dosežeš poslednjič zveličanje. Mi*li, da je volja bož|a. da je poročilo od Boga, kader v roke d ibiš to branje. Misli na besede Kristusove, ki jih |e rekel svojim učetcem in njegovim naslednikom: rKdor vas posluša, mene posluša; kdor mene posluša, posluša ujega. ki me je poslal." Kar ti tukaj pripovedujem, je vse vzeto iz Kristusovega nauka. Dve razmeruo veliki dobroti ste, ki se mladeničem zgubile iu z njima je vse zgubljeno; brez njiju ni mogoče bogoljubno življenje, ne mogoča srečua smert. Te dve dobroti ste vera iu čistost. Ako te dve dobroti ohraniš v m«»ž*a let . moreš upati, da ue boš zgubljen. Treba pa ti je veliko čujočnosti, skerbljivosti in stanovitnosti. da ju ce zgubiš. 1) Vera. Kristus, apostoli, katoliška Cerkev uče določno, da brez vere ne more nihče Bogu d« pasti iu se zveličati. Razen katoliŠKe ni prave \ere. Zatoraj piše sv. apostol Pavel: „Cerkevje steber iu p »Milo Ka resuice." Ti si taKo srečeu, da si bil že kot majhen otrok sprejet v cerkev. S to naredbo božjo si štet med poklicaue; ali boš pa tudi med izvoljene, t<» je pred vseai zastavljeno na to, da katoliško vero ohraniš. Zato piše sveti apostelj Pavel ob soncu svojec t življenja: »Dober boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil; zato me čaka krona pravice." — Dandanašnji je nevarnost, da človek vero zgubi, siko velika. Po kerčmah in po časnikih se vsaki dan sliši in bere, kako vero. cerkev, duhovne, katoličane zatajajo, obirajo, opravljajo, obrekujejo, smešijo, sovražijo, zaničujejo; še Kristusu, Bogu samemu, ne prizanašajo. Kdor take reči večkrat posluša ali bere. njemu se lahno vera omajuje. in na zadnje jo čisto izgubi (iieh je torei. če rad slišiš ali bereš, kako napadajo tvojo sveto Cersev. Kdor pa vero zgubi iu se ne verne k veri, je popolnoma zgubljen. Kristusov izrek: »Kdor ue veruje, bo pogubljen", velja največ o takih, k; so bili v veri podučeni. pa so jo potlej odvergli. Da Bo^u dopadeš, kdaj srečno umreš, skeibi naj bolj za to. da se deržiš katoliške vere vse s\oje žive dni. Ne hodi sam v skušnjavo, da bi se družil s sovražniki sv. vere. bral spise in časnike, veri sovražne; — to so ti pravi volkovi v ovčjih kožah, ki pokončujejo korenino kerščanskega življenja, namreč sv. vero. Papež Pij IX in več škofov je reklo, da je hud greh, kdor naroča cerkvi sovražne časnike in jih bere. Kdor tako dela in se tega ne spove, in ne sklene to opustiti, ta živi in umerje v hudem grehu. — Strupa nejevere se moraš ne le ogibati, hoditi moraš tudi k pridigam in kerščanskemu nauku, brati katoliške spise, da si oživljaš in vterjuješ vero, zakaj luč vere, da ne ugasne, ootrebuje tudi občasnega priliva. Ne hodi v službo v kraje, kjer ne moreš po katoliško skerbeti za svojo dušo. Prav posebuo pa se varuj zahajati v družbe, v kterih se vera zanemarja in zametuje. Tudi po zunanjem se kaži serčnega in značajnega katoličana. Tudi nasprotnik bolj spoštuje katoličana, ki se pogumno kaže. kakor pa onega, ki je katolišk le v sobici, v cerkvi; med neverci pa izda svojo vero. Zaničevanemu biti zavoljo vere je pravi dobiček, zakaj Gospod je rekel: »Kdor mene spoznava pred ljudmi, njega bom tudi jaz spoznal pred svojim nebeškim očetom." (Dalje nasl.) Prosta volja in spreobernjeni učitelj. Spreobernjenje kacega človeka, kar smo že zadnjič omenili, kakor teruijo naj učenejši cerkveni očetje, je veliko veči čudež, kakor pa obujenje od mertvih. Zakaj k obujeuju od smerti je potrebna le samo volja Vsega-mogočnega. k spreobernjenju pa zraven milosti Božje mora pristopiti še prostovoljna sodelavnost človeka, s kterim se ima ta čudež doveršiti. Le prosta volja je tisto predrago orodje, s kterim si more človek zveličanje pridobiti. Le narbolj zaguljen nevednež pa zamore Bogu primerjati, da bi hudobneža s pravičnimi skup v nebesa vzel. Kakošne bi bile to nebesa, v kterih bi nesramneži in krivičniki ravno tisto veselje vživali, ktero so si dobri in pravični s terpljenjem in premagovanjem zaslužili? Kdo neki bi maral za take nebesa, v kterih se nespreobernjeni tolovaji iu nečintuiki vesele?! Bogokletnež se ujeda, zakaj je Bog stvaril človeka, ki je kakor vsevedni in vsegamogočni vedil, da bode hudoben iu bi ga bil lahko stvaril. da bi dober bil ostal in se ne pogubil! To se pravi z drugimi besedami: Bog bi zarad zlorabnikov proste volje ne bil smel človeka svobodnega stvariti. ampak tako, kakor les in kamen, ali k večemu kakor vola ali konja — brez svobodne volje. Pa to ni tako Prosta volja je ena naj večjih skrivnost, ki je človek ne more popolnoma zapopasti, dosti je, da vemo, da tudi to je eden uaj imeuitniših darov, kar bo tudi bogokletnež primoran spoznati, če tudi zoper to on zdaj godernja. Kako božja milost tudi zagrešenega človeka prečudno iše. da bi svojo prosto voljo prav obračal in se v pogubljenje ne stermoglavil, to kažejo neštevilne dogodbe in notranji božji nagibi k spreobernjenju tudi pri mnogih krivovercih, ktere je milost Božja tako dolgo iskala in preganjala, da so prišli na pravo pot, ako so poslušali Božji gias. Naj nasleduje eden tacih zgledov. Na Kurhessenskem v F. je pred kacimi 40 leti živel šolski učitelj F. B. Njegov oče. učitelj, pa lute-ranske vere. ga je na pripravnici v nemškem Mariboru (Marburg-u) dal tudi za učitelja izobraziti. Bil je potem učiteljski pomočnik v W. pri Rosenthal-u. Ta učitelj tedaj sam popisuje, kako je 1. 1846 našel pot v katoliško Cerkev. Bil sem, pravi on, pet let pomočnik, kar se mi začno buditi verski dvomi, in te dvome so napravile različne verske misli med lute-rani in reformati. Katoliško vero sem poznal komaj po imenu. (Bilo je na Hessenskem 120 000 katoličanov med 800.000 prebivalci.) V okolici mojega bivališča ni bilo skoro čisto nič katoličanov in (luteranski) pridigarji so prav redkokrat o njih kaj govorili. Obhajati pa me začne misel: Zakaj se rimskokatoliška Cerkev imenuje „edinozveličavna" ? — To vprašanje gnalo me je na pervo k nekemu profesorju naravoznanstva v Mariboru, in ta mi je odgovoril: Ako menite v luteranski veri zveličati se, jo morate tudi ceniti za edinozveličavno. — Iz strahu in boječnosti si nisem upal nadalje ga opraševati. V moji domačiji W. je bila večina prebivalcev lute-ranska, manjšina pa reformatovska. (Reformati so veja luteranstva ali protestanštva.) Hodili so snupaj v lutersko cerkev v R.; vender nektere razločke v veri so vedno ohranili. Tako n. pr. so h kerščevanju reformatovskega otroka klicali reformatovskega pridigarja, lutrovski pa je pokopaval umerle obojega verstva. Reformati svoje večerje (ne more se imenovati „svete večerje", ker njih pastorji nimajo nobene mašniške pravice in moči) niso prejemali v lutrovski, ampak v reformatovski cerkvi; luteran se je moral pred vživanjem postiti (menda teš biti), reformatovec pa ne. Luterani so ob nedeljah imeli tako imenovano splošno spoved; reformati so se pripravljali ob nedeljah skupaj v tempeijnu k prejetju svoje večerje. Luterski pridigar je podal kruh in vino vsakemu svojih vercev posebej; reformatovski je kelih podal le samo enemu, in ta, ko je pil, ga je podal svojemu sosedu, ki je stal zraven njega v okrožju. Reformatovec je kruh dobil v svojo roko, luterancu je bila hostija položena na jezik, in učili so ga, da pri nje prejetju in pod njo in v nji je Kristus pričujoč, česar reformatovec ni veroval. Luterskemu umirajočemu je pridigar moral prinesti tisto večerjo, reformovani je ni prejemal. Iz teh razločkov sem si pojasnoval razpor, ki je vstal med obema strankama... Neki mož izmed ljudstva mi je rekel o neki priliki: „Jaz lutersk ne bom, če tudi mi glava pade." — Jaz pa sem mislil: To ne more vse prav biti, imenito pri obhajilu nisem mogel dognati do gotovosti, da Kristus je pri zavživanji pričujoč (namreč, ne prej in ne potlej, ampak samo pri vživanji, kakor namreč eni verujejo; drugi pa tudi tega ne, ampak da kruh le samo pomeni telo). V svoji vestni bridkosti sem prosil o neki priliki (luteranskega) pridigarja iz R., naj mi posodi Lutrovo življenje ali saj njegove obmizne govore (Tischreden). On pa ni bil te misli, da naj bi jaz to bral. Zakaj? mi je ostalo negotovo. O življenji in djanji sv. Elizabete (reformati pravijo le: „Elizabete* — der Elisabeth") pa sem slišal veliko častitljivega. Bral sem njen kratek življenjopi8 v luterskem berilu in dobil sem spoštovanje do velike knežje milošnjice. in to tako posebno, da v Marburgu, kjer njeno telo počiva, sem večkrat ostal po četert ure pred njeno podobo. Še le poznejša leta sem slišal, da je sv. Elizabeta bila katoliška svetnica. Na poti v Elberfeld, ko sem šel na drugo službo, sem pogledal v eno katoliško cerkev in vidil sem v nji podobe in križe s Križanim, kar sem vidil tudi doma v katoliški cerkvi; vidil sem pa še marsikaj druzega, kar mi je obudilo maloserčno misel: Že spet drugačno češčenje Božje! Kako da vender ni edinosti v tem, kar je naj važniše na zemlji?.. Enekrati sem prisliševal pri katoliški cerkvi v Elberfeldu in v Barmen-u, in slišal sem meni neznano besedo in vidil sem obrede, ki mi niso bili znani. Tuji jezik, sem si mislil, se pač zato rabi, da se reč. o čemur je beseda, ljudem vedno nova zdi; zastran ceremonij pa si nisem mogel pojasniti. Toliko pa mi je bilo že očitno, da v protestanški božji službi se nekaj pogreša; ako se namreč pridiga slabo obnese, primanjkuje skoro vsih pomočkov k spodbuje-vanju. Čudno se mi je tudi zdelo, da se oznanovalci besede Božje v spisih med seboj tako hudo prepirajo. Bog pa je hotel, da naj pridem do spoznanja resnice. Potem ko sem poltretje leto v Elberferdu se učil, po-dučeval, in dvomil, je naklonil, da sem dobil službo kot učitelj v okrožji Grevenbroich. V protestanške cerkve sem hodil vsako nedeljo, ne kakor da bil moral, ampak iz proste volje. Zarad nerednega obiskovanja službe božje pa je tožil eden duhovnov in je rekel, naj si ljudje jemljejo v izgled katoličane; zapoved, da se mora k božji službi hoditi, naj bi bili reformatorji (verski novotarji) ohranili. O drugi priliki je eden (protestan-ških) pridigarjev v veliki vnetosti in s silnim glasom mašo rimsko-katoliške Cerkve imenoval preklicano mali-kovavstvo, kteri izraz rabi tudi (luteranski) Heidelberger Katechismus. Ker se je tudi protestanškim (ubogim) otrokom velevalo, da naj to prašanje glasno ponavljajo v pričo katoliških poslov, sem si mislil: Poglej, poglej to reč — in našel sem, da katoličanu je sv. maša vedna nekervava daritev novega testamenta, v kteri se Kristusovo telo in kri v podobah kruha in vina Bogu Naj-vikšemu daruie za žive in mertve. Poiskal sem naj poslednjiši čaš še bolj natanko in našel sem tudi, kaj piše Luter o sv. maši, namreč: „Da si je tedaj Kristus pripravil prijetno, ljubo ljudstvo, ktero naj bode v edinosti med seboj zvezano z ljubeznijo, je odpravil vso postavo Mojzesovo, in da bi zato ne dal prilike k razkolstvom in ločinam, zopet ni več kot en način in postavo vsta-novil vsemu svojemu ljudstvu; to je sv. maša: zakaj akoravno je kerst tudi zunanje djanje, se vendar zgodi le enkrat in ni djanje celega življenja, kakor je maša, in koder se ta opravlja, tam je prava služba Božja." (I. Tom. Jen. p. 330.) Tudi imenuje mašo „naj bogatejši večen dober testament, od Kristusa samega podeljen." (I. Tom. Jen. p. 337 a.) Zakaj pa jo je tedaj odpravil? ali mar zato, da je zoper sv. pismo?... O ne! Poslu-Šajmo samega: „0n", kakor pravi, „je odpravil povzdigovanje Hostije papežtvu ukljub in na svet hudičev." (Altenb. Tom. V. str. 90.) „Prideržal pa da jo je tako dolgo Karlstadtu ukljub." (S. S. v. Vat.) (Op. Karlstadt, prav za prav Andrej von Bodenstein, je bil eden lutih rogoviležev in prijateljev Lutrovih, pervi, ki je maševal v nemškem jeziku, itd.; kmalo pa se je z Lutrom sperl zarad „Abendmala" itd., ter ga je Luter pregnal iz Vitenberga in je hude rogovilil proti svojemu prešnjemu prijatelju.) (Konec prih.) Ogled po Slovenskem in dopisi. S Pivke, 18. m. tr. (Sv. misijon v Slavi ni). Letošnja Velika noč prinesla nam je razen lepega vremena in navadnih velikonočnih pirhov še neko drugo posebno veselje, še drugih lepih pirhov, da si lepših in boljših misliti ne moremo. Le-ti pirhi so presladka in pretečna jed, toda ne za telo, ampak za dušo, ki je vse bolj imenitna od telesne. Redki so ti pirhi, ne dobe se povsod in vsako leto. Blagor mu, kdor jih postane deležen in si jih ohrani za spomin do poslednje ure življenja! Slavna Slavinska fara je v teku dvajsetih let že drugič prejela to srečo in kakor navlašč obakrat za pirhe, namreč, sv. misijon. Gotovo župnik svoji fari ne more preskerbeti lepšega darila za Veliko noč, kakor je milost sv. misijona. Vže davno so bili naprošeni prečastiti naši rojaki iz družbe Jezusove v Št. Andražu, naj bi prišli letos obhajat sv. misijon v Slavini. Radi so to obljubili in ravno velikonočni teden v ta namen odločili. Prav pomenljivo je, da ae je sv. misijon pred 17 'eti (od 17. do 25. m. tr. 1870) pričel ravno velikonočno nedeljo, kakor tudi letošnji. Tudi takrat so ga vodili očetje iz družbe Jezusove, kakor letos; bil je med njimi tudi še preblagi o. Valjavec. Naše dobro in verno ljudstvo se pervega sv. misijona radostno spominja, rado moli pred misijonskim križem in je letos željno pričakovalo Velike noči. Veliko soboto popoldanji poštni vlak pripelje k nam na Pivko znane verle tri čč. gg. misijonarje, ki so: Doljak, Kos in Sajovic. Prišli so k nam od misijona v Novem mestu. Vdeležili so se v Slavini slovesnosti vstajenja Gospodovega, drugi dan pa so začeli svoje trudapolno, pa tudi — upamo da — sadupolno delovanje. Vsak dan je bila zjutraj o poli-šestih sv. maša pred Najsvetejšim, potem misijonski govor; — ob 10 druga sv. maša pred Najsvetejšim in drugi govor; — popoldan ob 4 litanije z blagoslovom in tretji govor. Ukljub temu, da pove-likonočni čas ni prav priličen za tako pobožnost, je vendar ljudstvo jako pridno dohajalo k pridigam in k spovedi. Od vsih strani so pobožni verniki v gostih trumah romali v Slavino. Vsa Pivka, gorenja in dolenja, nekoliko tudi tirenoviška in Košanska dolina se je sv. misijona vdeleževala. Dasi je cerkev Slavinska s svojimi tremi ladijami precej prostorna, je bilo vendar treba iz stranskih ladij klopi umakniti. Pri vsaki pridigi je bila vsa cerkev do gnječe polna. Tu se pač jasno vidi, koliko moč ima beseda Božja do duha in serca. Ljudje so pustili vse delo in hiteli v cerkev. Pazljivo so poslušali čverste govore vnetih misijonarjev in marsikatera solzica se je uternila iz oči ginjenih poslušavcev. Veliko sere je našlo mir in tolažbo po milih besedah govornikov in po dobro opravljenih spovedih, v marsikatero hišo in družino se je povernila sloga in ljubezen, ki je dolgo ni bilo v njej, in mnogo terdnih obljub za prihodnjost se je storilo. Vsak večer ob 8 je zapel misijonski zvon in vse je padlo na kolena ter zdihujoč k Bogu, neskončno Milost-Ijivemu, odmolilo 5 Očen. in Češ. M. za spreobernjenje grešnikov. Toliko molitve iz spokorjenih sere ne more ostati brez zaželjenega sadu. Dai Bog na prošnjo pre-blažene varhiuje fare Slavinske, Marije v nebo vzete, le še dar stanovitnosti vsim vdeležencem sv. misijona. kakor opominja lepa misijonska pesem: rKar pa obetamo, zvesto deržimo. Sama obljuba še nič ne velja, Prošnje goreče k Bogu pošljimo, Da stanovitnosti gnado nam da! Obhajanih je bilo do 2500 ljudi. Večinoma so bili vsi velikonočno spoved vže pred prazniki opravili. Izrečena bodi tu v imenu vse fare Slavinske vele-častitim gg. oo. misijonarjem, ki leto za letom romajo po milih pokrajinah slovenskih, deleč nebeški mir in tolažbo svojim rojakom, za njih ljubezojivi trud med nami priserčna in stoterna zahvala! Zadobe naj v večnosti ono plačilo, ki ga je obetal Zveličar svojim apostolom, ko jih je razposlal z oznanilom miru po svetu! Hvala pa tudi gg. duhovnom iz okolice, ki so tako radi prišli pomagat v spovednici, da ljudje razdelivši se okoli 12 spovednic niso predolgo čakali ua spoved! Danes, 18. tr., ob 10 je bil sklep sv. misijona s poslednjim govorom in slovesno sv. mašo, katero so darovali prečast. gospod kanonik J. Hofstetter z obilno azistenco. Gg. misijonarji, katerim želimo srečno pot na Gorenjsko in blagoslov Božji na njih novem apostolj-skem delu v Predoslju, nas danes zapustijo. Na Pivki bo zopet vse tiho in mirno, in ljudje, ki so na sv. misijonu serca si potolažili in dušne zpdeve v red dejali, se bodo 8 tim večjo pridnostjo poprijeli dela na skalnatem polju. Poverni jim Oče nebeški z dobro letino njih gorečnost, ki so jo skazovali za čast Tvojega Imena in za zveličanje svojih duš! Iz Bočna na Tirolskem. (Konec.) Ljudstvo jo je častilo ko zgled poslov in priprošnjico v družinskih potrebah, v revščini, bolezni in živinski kugi. Tudi ne bom našteval, kako so v 18. stoletju Nemci Notburgo častili, ampak ostanem pri Slovencih. V pervi polovici 18. stoletja poslali so briksenski knezo-škof Gašpar Ignacij eno koščico sv. Notburge v Ebensfeld na Kranjskem. Ta sv. ostanek so v Ebensfeldu dragoceno okinčali in na altarju v češčenje razpostavili. Ebensfeldčani so pa tudi sv. Notburgo pridno častili. Ko je na Kranjskem huda živinska kuga razsajala, je samo Ebensfeldu prizanesla. Trije kmetje iz Domžal (von Damschall) Jurij Gorjup, Jakob Gregorič in Miha Vavpečik, kterim so že nektere živali bile zbolele, šli so v Ebensfeld na božjo pot io glej, v njihovih hlevih prenehala je bolezen. Vsled tega uslišanja popotovali so Kranjci v procesijah v Ebensfeldu, in kuga je naenkrat nehala. Dne 9. junija 1. 1746 prišel je Jakob Šmostek iz P i 1 š t a n j a') na Štajerskem („aus Pilstain *) in Steirmark") o bergljah vEbensfeld k altarju sv. Notburge, in med molitvijo zlomijo se mu berglje in bil je popolnoma zdrav. Anton Vrinovc (Brinovec) je hotel svojo kravo koniaču dati; Miha Cegan iz Domžal je peljal z gore 2 s slamo obložena voza. oba konja padeta ž njima s pota čez skalo; Janez Kosov, pek nunskega samostana v Velesovem (Michelscetten) je 6. julija 1739 že umiral; Marija Terezija plem. Petteneck, redovnica v Velesovem, je imela veliko, čeruo in gerdo ul na roki; zdravniki so že razsodili, da se mora roka odrezati, ako se hoče življenje rešiti; Andrej Kollada iz Podgaric, v fari Mengeški, je imel hčerko, ki je imela tako okozele noge, da je le ležati zamogla; — vsi ti so prosili sv. Notburgo v Ebensfeldu za priprošnjo in pomoč, in nobeden ni nobene škode terpel, vsi so bili uslišani, vsi so zadobili zdravje, ki so ga prosili. Leta 1744 izšla je v Pazinu zgodovina sv. Notburge, v kteri so vsi čudeži, ki so se zgodili v Ebensfeldu, popisani, in papež Benedikt XIV podelili so popoluoma odpustek za cerkev sv. Notburge v Ebensfeldu. Češčenje sv. Notburge razširilo se je v sredi 18. stoletja iz Kbna in Ebeusfelda čez celo Tirolsko. Bavarsko. Solnograško, Avstrijo. Štajersko, Koroško,Goriško, Kranjsko. Istrijo, Hervaško, Slavonijo, Ogersko in Poljsko. V mnogih cerkvah so imele device svoje zastave s podobo sv. Notburge. mnogo deklic dobilo je pri sv. kerstu njeno ime. in Eben in Ebensfeld postala sta slavni božji poti. — V drugi polovici 18. stoletja zbral je jezuit P. Pener vse. k^r se je v Ebnu in Ebensfeldu pisalo o sv. Notburgi. in vse, Kar so že poprej drugi zgodovinarji o njej pisali, je prebral, dobro odbral in pomnožil, ter dal v velikansko legendo P. Bollandovo. Kakor smo videli, je ljudstvo Notburgo že hitro po njeni smerti častilo ko svetnico, častilo v 14. 15. 16. 17. 18. in 19. stoletju, čeravno Rim še ni bil poterdil njenega češčenja. Pobožni briksenški knezoškof Vin-ceucij so leta 1858 osebno v Rimu prosili sv. očeta Pija IX. naj bi očitno češčenje sv. Notburge poterdili. To prošnjo so sv. Oče uslišali z dekretom od 27. mar-cija 1*62. Tako je glavar sv. Cerkve češčenje sv. Notburge, ktero je ljudstvo že tako dolgo ko svetnico častilo, poterdil. Njen praznik se praznuje 13. septembra. Čeravno sem si svoje nezmožnosti svest, me je vendar ljubezen do ljube sv. Notburge prisilila, te verstice njej na čast pisati. Bog daj, da bi češčenje sv. Notburge med Slovenci na novo oživelo. K temu bi veliko pripomoglo. ako bi kteri slovenski pisatelj njeno žjvljenje popisal. Ko „molitveniku bi se morebiti knjižica naj bolj prikupila. Pervi del naj bi imel „življenje sv. Notburge." drugi del bi pa naj obsegal različne molitve. llvmnus in honorem S. Notburga e.*) O Notburga virgo salve. Tibi Hennus viam stravit Digna coli omni laude, Quia manus tua pavit Pauperum auxilium. Pauperes innumeros: ') Že večkrat sem premišljeval, kako da bi se moralo prav za prav pisati ali „Pilštanj,4< ali pa „Pi'8tajij." V ,,še-matizmu'4 lavantinske škofije berem: „Peilenstein, Pilštanj," ined tem ko je na poštnem pečatu: „Peilenstein in Steiermark. Pistajn." V dialektu" sem slišal različno izgovarjati: „Pil-štajn/4 „Pilštan/- ..pištarski gospod fajinošter,44 „grem na Pištan k deseti maši/' Pisatelj. 2) Jos. Volf pag. 50. *) Acta Sanctorum, Tom. IV. d. 14. sept. pag. 751. Gaude decus Tyrolense, Refugium Pisinense, Tutrix animalium, Tuo ser atque ignis In prodigiis et signis Obedit imperio, Lumen caecis reparatur, Vita mortuis donatur Tuo patrocinio. Plaustrum boves sine ducft Tua fulti clara luce Ad montana advehunt. Egenorum Procuratrix Eato et Auxiliatrix Pacis nune Christiadum: Preces ergo nostras audi, O Notburga, et exaudi Vota tibi supplicum. Opomba. Naj bi kdo pesnikov poljudno poslovenil to pesmico za slovensko ljudstvo. Verlemu gosp. dopisatelju pa naznanimo prav serčno zahvalo za prelepi dopis, in prosimo, oglasite se večkrat. Kar prašate in pišete oŠ., ste zadeli čisto našo misel; mladina se mora strupa varovati. Vr. „Luč na nebu!" Ker so sv. oče papež poslali msr. Galimberta v Berolin čestitat cesarju Viljemu za njegov 90. god, so nekteri časnikarji ugibali, da bodo sv. oče naprošeni, naj bi posredovali za mir med Nemčijo in Francijo. To je sicer izmilšjeno, gotovo pa ni slaba misel. Naj bi se sv. očetu Leonu XIII izročilo posredovati za mir po vsi Evropi, in v kratkem bi Evropa zadela velikansko terno! Ako bi namreč svet poslušal svet in nauk sv. očeta, sprejel -njih posredovanja: bi v kratkem dve tretjini vojaštva lahko šlo k delu vsak na svoj dom, davki bi se lahko za več kot za polovico zmanjšali, toliko druzih dobrih nasledkov bi imelo to posredovanje, da bi se z enim glasom klicalo: „Lumen in coelo mundo affulsit!" „Zares, luč na nebu je zasijala svetu z Leonom XIII !u Spomladna. Milo vigred spet potresa Po cvetlicah vonj in cvet; Drevju daje že peresa In prenavlja zopet svet. Vsa narava se prebuja, V pisan se zavija pert; Vso krasoto nam ponuja Travnik, log, doifiači vert. Milo ptičice pojejo Tam po drevju hvalni spev, Hvalo Svarniku dajejo, Rešene vsih zimskih rev. Mile sapice pihljajo, V cvetje se ogrinja gaj; Z mladim cvetjem se igrajo Otročiči — to je raj! Nežno rožce obletuje Zdaj bučela dan na dan, Zale cvetke preiskuje In donaša sterdi v panj. Vsa narava se prenavlja, Pomlajen je zemlje krog; Vse stvarjenje blagoslavlja Zopet nam dobrotni Bog. Vse se giblje po naravi, Zdi se kakor grob odpert, Vse nam kliče, vse nam pravi: Zdaj premagana je smert. Zdaj naravo — kdo se čudil ? Zbudil je spomladni čas: Svoj dan pa bo nas obudil Sodnje trobe strašni glas! I. Z. Razgled po svetu. V Gradcu je belo nedeljo 34 bogoslovcev iz kn. šk. semenišča s 3 lazaristi vred prejelo maniši posvečenja. — Rimski grof Leopold baron Lilienthal je daroval 1000 gld. za dozidanje Vincentina, 1000 gld. za deško semenišče v Travniku v Bosni. Nemško. Iz Monakovega namerjajo poslati nekaj katoliških misijonarjev v vzhodnjo Afriko. Kakor se je te dni pisalo, se je ondi snidla katoliška družba v ta namen, ki je zbrala že 50000 mark in odposlala bo v kratkem tje 12 bratov laikov v misijoD. Viditi je tedaj res, da mnoge molitve „za spreobernjenje zamurcev" niso zastonj, ker od vsih štirih vetrov katoliški misijoni tiše v Afriko, in ne brez sadu, česar nas je prepričal tudi undanji spis v Danici „o poslednjih zamurskih mučencih." — To priliko je zopet porabil protestanški nReich8boteu, da toži čez nerodovitnost protestanških misijonov, in pravi med drugim: „Mi protestantje se moremo iz tega marsikaj učiti, imenito tudi to, v čem je naša slabost: namreč, v polnem pogrešanji prave cerkvene vredbe! Tam (namreč, pri katoličanih) je zdajci na nogah cela katoliška organizacija od mašnika in škofa do papeža, da podpirajo pcčetje. Kdo se je pa pri nas zmenil za vzhodnje- airikansko misijonsko družbo ?... Tam se s tako zadevo počne kakor z delom vse Cerkve in vse se za to peča; pri nas je vzhodnje-afrikanska družba zgoli zadeva nekterih ubozih posameznikov, ki na pervo dostikrat imajo kervavo - kislo opravilo, da pečanje za to obude v nekterih krogih. Neredko pa so krogi vradnega cerkvenstva naj posled-njiši pri tem"____ Med Rimom in Serbijo, kakor naznanjajo, se obravnava o pravicah katoliške Cerkve na Serbskem; Rim je poslal v Beligrad osnovo za pogodbo v tem oziru, in skoro se iz Serbije poda v Rim opravnik za to zadevo. „Spiritus ubi vult spirat"; Bog daj srečo! Tndi med Vatikanom in Rnsijo se dogovarja za \8tanovo kacega sterpljivega ali prenašljivega stanu, in Rusija je boje pripravljena kaj prijenjati. — Pač je to potrebna in naj veči dobiček bi gotovo od tod imela Rusija sama. Francosko. V zadnjih dvanajst letih je dežela dala 256 milijonov za dela pri zavetnikih (lukah), ukljub temu le samo ono zavetišče v Marseillu zadostuje sedanjim zahtevam. — Take blagoslove ima psevdo-liberalno delo! Rnsovsko. Za gotovo mnogi mislijo, da zdaj je mir gotov, ker je car miroljubnemu ministru Giers-u podelil veliki križ Vladimirovega reda ter se s tem obernil od Katkova, kterega politika je menda — vojska. Poštena .Kolnische Volkszeitung" pa meni, da to rusko zagotavljanje miru — in pa nič! V tem ko se z Giers-om tako mir snuje, sme pa Katkov v svojem vradnem listu ljudstvo zoper Nemce hujskati in snubiti za zvezo Rusa s Francozi! Doktor Kovalevski, profesor na Harkovski univerzi, terdi, da na Ru