IK - tafiafia III B 21 GEOGR. OBZORNIK 91 /1977 3 Leto XXIV Štev. 1-2 1. Geogiafsk* obzornik, Yu !SSN 0016-72A4 l^/A jjj^iftf^lll^ g S^ K V\ Ljubljano 1 977 NJIVE IN VRTOVI Razlike med kot. podatki in ocenami Zavoda za statistiko SKS "" l!li| • V. - 10 V. ITTTTTI • m •/* - a V: I M II I I brez spremembe 0.1 •/. 3 »/. AEEHA - 3.1 V. ~ JO"/. ] - - 75 r. ilU - 254% - 49097700447,1/2 VSEBINA ČLANKI stran Cb sedemdesetletnici akademika prof.dr.Svetozarja Ilešiča.............1 l/V.KOKOIE, Nekaj razmišljanj o razvojni problematiki Kranja in kranjske občine ... 4 - M.RAVBAR, Nekateri prostorski vidiki sodobnega razvoja slovenskih naselij.......9 vJ.MEDVED, Raba njiv in vrtov v Sloveniji leta 1974.............................15 '»/P.MIHEVC, Številčno gibanje vsega in kmečnega prebivalstva SR Slovenije 1961-1971, s poudarkom na analizi strnitve v ravninskem svetu...................23 '"A.GOSAR, Vpliv zdcmstva na preobrazbo kulturne pokrajine na Slovenskem.......2 7 D.RADINJA, Onesnaževanje pokrajin in pokrajinske sfere z nafto_30 'I.GAMS Regionalna geografija - vrh ali anahronizem metodične geografije.......41 AS.BRINOVEC, Geografske novosti z Didacte 77_45 -A.RAMCVŠ, O vrednosti geoloških kart slovenskega ozemlja......................49 IMENOSLOVJE IN IZRAZJE t/D.RADINJA, Prostor-pokrajinski prostor-pdkrajina.................................53 KNJIŽEVNOST M.FRIGAMDVIČ, Geografski aspekt društveno-gosoodarskog razvitka SFRJ i svijeta u poslijeratncm razdoblju (T.šifrer)..............................56 R.PETRCK/IČ,Ekonansko-regionalna geografija Azije, Australije i Okeanije, Beograd 1976 (T.šifrer)................................................57 K.DERADO, Italija - P.KURTEK, Madjarska - S.DEBCT, Austrija (T.šifrer)............59 R. PAVLOVEC, Kras - M. PLENIČAR, Nafta - Z . PETKOVŠEK, Kaj pa vreme Ljubljana 1976 (T.šifrer)..............................................59 Nastava zemljepisa u osnovnoj školi. Priručnik za nastavnike, Zagreb 1977 (Milena Pak)...............................................60 DRUŠTVENE VESTI Poročilo o X.kongresu jugoslovanskih geografov septembra 1976 v Beogradu (M.KLEMENČIČ)..........................................................61 Ncrva pravila Geografskega društva Slovenije.......................................6 4 Obvestilo o prihodnjem zborovanju slovenskih geografov junija 1978 v Mariboru.....74 Slika z naslovne strani: Njive in vrtovi v Sloveniji GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Kokole, dr. Avguštin Lah,Marija Košak, Milan Vreča, dr. Jakob Medved. Glavni urednik Mara R a d i n j a, Ljubljana, Grintovška 1. Upravnik Cita Marj etič Za člane GDS je letna naročnina 30 dinarjev, za nečlane in ustanove 40 dinarjev. Naročajte in olačutje na naslov: "Geografski obzornik", Ljubljana, Aškerčeva 12, štev. tek.rač. 50100 "678 - 44109 geografski obzornik 1 .Geografski obzornik, Yu ISSN 0016 - 7274 časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo 1977 štev. 1-2 OB SEDEMDESETLETNICI AKADEMIKA PROF. DR . SVETO ZARJA ILEŠIČA* Akademik profesor dr. Svetozar Ilešič se je rodil 1907.leta v Ljubljani, kjer je leta 1925 maturiral na klasični gimnaziji, leta 1930 diplomiral na Filozofski fakulteti iz geografsko-zgodovinske študijske skupine in leta 1933 promoviral za doktorja filozofije. Istega leta je postal asistent na Geografskem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je deloval vse do svoje upokojitve 31. decembra 1975. leta. Kot privatni docent je bil od 1940.leta, kot univerzitetni docent od leta 1945, kot izredni profesor od leta 1947 in od leta 1950 kot redni profesor. Strokovno se je izpopolnjeval tudi v Franciji v študijskem letu 1936/37. V času svojega službovanja na fakulteti je profesor Ilešič opravljal ob rednem pedagoškem in znanstvenem delu številne funkcije na univerzi, v stroki in v širšem družbenem življenju. Bil je med drugim dekan prirodo-slovno-matematične fakultete od marca do novembra 19 50 in v študijskem letu 1953/54, ter prorektor Univerze od novembra 195o do oktobra 1952. leta. Kot profesor in večletni predstojnik oddelka za geografijo pa je s svojim strokovnim in organizacijskim delom bistveno prispeval k oblikovanju vseh povojnih generacij geografov na ljubljanski univerzi. vN je-gova naraščajoča vloga mentorstva je dobila konkretno obliko v letu 1961 osnovanem Inštitutu za geografijo univerze v Ljubljani, kateremu je pomagal utirati pota v mednarodne geografske kroge. Leta 1966 se je njegovo mentorstvo razširilo na Geografski inštitut SAZU (zdaj Geografski inštitut Antona Melika), ki mu je postal upravnik, med leti 1972 in 1976 pa je bil tudi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa SAZU. Ile-šičev prispevek k razvoju geografske stroke v ožji in širši domovini * V letošnjem juniju je Univerza v Ljubljani podelila naziv "zaslužni profesor" akademiku dr.Svetozarju Ilešiču. Namesto jubilejnega članka objavljamo utemeljitev, ki je bna podana na svečani podelitvi naziva. Jubilantu iskreno čestita za visoko priznanje tudi uredništvo Geografskega obzornika 1 ter v mednarodnem svetu pomeni tudi njegovo članstvo v upravnem odboru Geografskega društva Slovenije domala v vsem povojnem obdobju, kjer je bil vedno eden najaktivnejših članov, večkrat tajnik in med leti 19571960 ter 1962-1964 njegov predsednik. Logična posledica te aktivnosti je njegovo imenovanje za častnega predsednika društva leta 1968. Kot eden najvidnejših jugoslovanskih geografov in nesporno najvidnejši geografski teoretik je vplival tudi na razvoj jugoslovanske geografije s svojim znanstvenim delom ter kot predsednik Zveze geografskih društev Jugoslavije v letih 1957-1961 in večletni predsednik Nacionalnega komiteja . V polstoletnem geografskem raziskovalnem delu izstopajo pri Ilešiču predvsem tri glavne raziskovalne smeri: agrarna geografija, geografska regi-onalizacija in razčiščevanje načelne, teoretične problematike gedgrafske znanosti, v določeni meri pa je zelo uspešno posegel tudi na številna druga področja geografije, med drugim s fizičnogeografskimi proučevanji, še zlasti s proučevanji naših rek. Nedvomno je najbolj tehten Ilešičev prispevek na področju agrarne geografije. Semkaj štejejo tudi njegove prve znanstvene raziskave o kmečkih naseljih na Gorenjskem, okoli Ljubljane, kasneje na Primorskem in na Goričkem. Že v teh prvih razpravah se Ilešič predstavi s svojimi značilnimi potezami, ki jih je vseskozi poskušal s pedagoškim in mentorskim delom vcepiti tudi svojim učencem: jasno opredeljena tematika, preprost način posredovanja zaključkov in lahko razumljiv jezik. Iz številnih lokalnih analiz je zrastla monografija o zemljiški razdelitvi na Slovenskem, ki je izšla leta 1950 pod naslovom "Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem" in za katero je Ilešič prejel Prešernovo nagrado za znanstvene dosežke v letu 1951. V njej je podan pregled in klasifikacija zemljiške parcelacije v Sloveniji, ki po zadnji vojni doživlja hitro transformacijo. Obsežen teoretičen del in aplikacija na domače razmere sta pomagala pri razčiščevanju vprašanj o nastanku različnih sistemov poljske razdelitve v Evropi. S svojimi teoretičnimi izsledki je Ilešič zavrnil tedanje enostranske nemško-nacionalistične razlage o nastanku nekaterih zemljiških sistemov na Slovenskem in drugod. Te svoje izsledke je Ilešič zagovarjal na številnih mednarodnih geografskih prireditvah in leta 1959 je pod naslovom "Die Flurformen Sloweniens im Lichte der Europäischen Flurforschung" izšla ta prevedena razprava kot samostojna knjiga v ediciji Münchner Geographische Hefte. Zaradi tehtnosti knjige ni naključje, da je na nekaterih evropskih univerzah vključena v obvezno izpitno gradivo. V sklop agrarno geografske problematike pa lahko uvrstimo tudi študije planin ob Dolenji Zilji, o agrarni preobljudenosti v Sloveniji, na Koroškem in še nekatere, v katerih ponovno prihaja na dan Ilešičeva široka razgledanost po svetovni geografski literaturi, kar mu je omogočilo znanje številnih evropskih jezikov. Postal je tudi eden prvih pobudnikov in zagovornikov kartiranja izrabe tal v naši državi. Drugo plodno področje Ilešičevega znanstvenega raziskovanja je geografska regionalizacij a Slovenije in Jugoslavije. Pri tem mu gre zasluga za razčiščevanje metod geografske regionalizacije, kjer je bil s svojo aktivnostjo na simpozijih in kongresih glavni pobudnik tega v Jugoslaviji. V svoji regionalizaciji Slovenije je opredelil fiziognomske in nodalne regije v Sloveniji, kar s pridom služi različnim strokovnjakom pri prostorski interpretaciji svojih ugotovitev in praktikom pri prostorski opredelitvi posameznih problemov. V bistvu sodi sem tudi študija o regionalnih razlikah v družbeno-gospodarski strukturi SR Slovenije, kjer je podobno kot v številnihIlešičevih študijah močan povdarek na socio-ekonomskih dejavnikih. Doprinos k regionalizaciji Jugoslavije pomeni tudi Ilešičeva rajonizacija na podlagi temperaturnih, padavinskih in nato obojnih režimov, ki je bila objavljena tudi v tujini. Sicer pa je za profesorja Ilešiča na sploh značilna živahna publicistična dejavnost v 2 inozemskem geografskem tisku tako v vzhodno kot v zahodno evropskih državah, kjer je tudi predaval na številnih univerzah in v Geografskih društvih. Velik doprinos k slovenski geografiji in geografiji na sploh pomenijo Ilešičeve študije o načelni, teoretični in metodološki problematiki geografske znanosti, ki so nasledile številne predstavitve svetovnih dilem o razvoju geografije slovenskemu in jugoslovanskemu krogu. V njih je zav zel svoje stališče do vprašanja stroke kot kompleksa ved oziroma enotne kompleksne vede, do problemov dualizma v geografiji in drugega. Z referati in diskusijami na slovenskih in jugoslovanskih geografskih zborovanjih ter v tujini in s članki v strokovnih revijah je vodilno vplival na razvoj slovenske in jugoslovanske geografije. V vseh načelnih razglab ljanjih kot tudi v vseh drugih svojih znanstvenih delih, učbenikih in drugih strokovnih delih je Ilešič izpričal svoj napredni dialektični pristop v problematiki. Njegove prispevke o načelni problematiki geografije bo zaradi njihove aktualnosti natisnila Partizanska knjiga v samostojni knjigi v tem letu. Ilešiča lahko štejemo za najbolj plodnega pisca regionalno-geografskih učbenikov, začenši z njegovimi skriptami domala vseh predmetov, ki jih je v dolgih letih predaval študentom geografije na Filozofski fakulteti. Solidnost koncepcij njegovih regionalnih opisov sveta je izpričana z dejstvom, da so njegove knjige ostale na seznamu učbeniške literature vsa zadnja desetletja in da so doživele ponatise tudi v drugih republikah . Svojo široko razgledanost po geografiji je Ilešič izpričal tudi sicer v vseh slovenskih geografskih revijah bodisi kot pisec ali kot urednik. Od leta 1948 do 1958 je bil sourednik osrednjega slovenskega geografskega glasila Geografskega vestnika, nato pa je bil njegov glavni urednik do vključno letnika 1972. Prav tako je uredil zadnjih šest debelih zvezkov Geografskega zbornika. Zlasti v Geografskem vestniku in tudi Geograf skem obzorniku se je dotaknil še številnih aktualnih problemov geografije v celoti ali njenih posameznih področij in zlasti v zadnjih letih izpričal svoj kritični odnos do pretirane matematizacije, ki je po njegovem v geografiji potrebna, vendar le kot sredstvo. Močno pa se je dotaknil tudi vprašanj geografskega proučevanja v okviru urejanja in umnega gospodarjenja s človekovim okoljem. Ilešičevo delo obsega nad 60 razprav knjig in učbenikov z okoli 5.000 stranmi, okoli 80 strokovnih prispevkov s skoraj 500 stranmi, 31 prispevkov na približno 200 straneh z načelno problematiko ter 209 knjižnih poročil in še številna razna druga manjša strokovna dela. Med več kot štiridesetletnim učiteljskim delom na Filozofski fakulteti je bil eden glavnih oblikovalcev slovenske geografske šole, ki si je pri dobila ugled v državi in v tujini in vzgojitelj povojnih generacij geografov, ki delajo na šolah, v praksi in na vidnih družbenih položajih. Bil je mentor ali somentor tridesetim doktorantom, ki so po vojni doktorirali iz geografije na ljubljanski univerzi, redno pa je predaval predvsem profesorjem geografije, jih seznanjal z novostmi v geografiji in jih usmerjal pri njihovem nadaljnjem pedagoškem delu. Za svoje obsežno pedagoško, znanstveno, strokovno, organizacijsko in družbeno delo je bil profesor Ilešič deležen številnih priznanj doma in v tujini. Poleg tega da je častni predsednik Geografskega društva Slovenije, je častni član Srpskega, Makedonskega, Poljskega, Munchenskega in Madžarskega geografskega društva ter dopisni član Italijanskega geografskega društva. Leta 1967 je postal dopisni in leta 1970 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odlikovan je bil z redoma dela z zlatim vencem in letos je dobil Kidričevo nagrado za življenjsko znanstveno delo. 3 Vladimir KOKOLE NEKAJ RAZMIŠLJANJ O RAZVOJNI PROBLEMATIKI KRANJA IN KRANJSKE OBČINE Študija o urbanem sistemu SRS je problematiko prostorskega planiranja v občini Kranj nakazala v vseslovenskih okvirih. Odprtih pa je nekaj vprašanj, ki se pojavljajo v ožjem okviru občine in Gorenjske. Študija o urbanem sistemu SRS je bila študija o možni strategiji razvoja urbanega omrežja v SR Sloveniji, predvsem pa v osnovah za tako strategijo. Odpira tri alternativne predlone (različice) vzorca urbanizacije in analizira ekonomske in družbene osnove zanje. Izhaja iz izhodišč v resoluciji skupščine SR Slovenije o dolgoročnem družbenoekonomskem razvoju SR Slovenije do leta 1985 in na izhodiščih dokumenta Smotri in smernice za urejanje prostora, ki jih je leta 1973 sprejela skupščina SR Slovenije. Po različici B urbanega sistema bi imel Kranj leta 2000 50.000 prebivalcev; po različici A tudi toliko, po različici C pa 53.200 . Po novejši Vogelnikovi (demografski) projekciji iz leta 1970 bi Kranj dosegel 53.500 prebivalcev (oz. 40.500 leta 1985); če pa bi prebivalstvo naraščalo enako kot urbani sistem v Sloveniji v celoti, bi znašala številka tudi 53.5oo; po eksponentni ekstrapolaciji trendov razvoja po dekadah bi se številka dvignila na 55.300, če pa bi ekstrapolirali trend iz celotnega povojnega obdobja, bi se številka povzpela celo na 60.000. Izven Kranja, v ostalem delu občine, predvideva Vogelnikova projekcija še približno 40.000 prebivalcev leta 2001, po različici B urbanega sistema pa bi bilo zunaj mesta približno 29.000 prebivalcev (pri različicah A in C bi jih bilo znatno manj, le okrog 11.000). Leta 1971 je živelo zunai mesta 51.800 prebivalcev, vendar od tega kakih 15 odstotkov v najbližnjih urbaniziranih vaseh. Povojni razvoj je šel očitno h koncentraciji prebivalstva v Kranju in neposredni okolici, sicer pa je bila rast zelo selektivna, omejena v glavnem na nekatera maloštevilna naselja. Obstaja težnja, da se bi tak razvoj nadaljeval; vprašanje pa je, v kolikšnem obsegu, in sicer predvsem, v kolikšnem obsegu bodo rastla naselja v urbanizirani coni in katera druga naselja polog teh. Odpira se problem, ali dovoliti, da se ta težnja nadaljuje ali aa se modificira. Zlasti pa je problem, ali naj bi satelitskim "stanovanjskim naseljem" (kot je npr. Šenčur) še pustili naraščanje v znatnejšem obsegu, tako kot doslej, ali pa naj bi tak razvoj zavrli. Drug problem je, ali je na območju občine mogoče računati še s kakšnim drugim znatnejšim centrom z lastno ekonomsko bazo (dejavnostmi, delovnimi mesti) ali ne? In če, kateri center ali centri bi to lahko bili? Pri tem je mogoče postaviti še druge, vzporedne domneve o razvoju ostalih naselij v občini, kjer v nobenem, spet suponiranen, primeru po težnji in po dosedanjih predvidevanjih ne bi prišlo do kakršnegakoli znatnega razvoja oziroma rasti prebivalstva. * Glej tudi povzetek: Osnove policentričnega urbanega sistema v SR Sloveniji, Zavod SRS za regionalno prostorsko planiranje, Ljubljana, 1974 . 4 Predvsem za bolj oddaljeno prihodnost se pojavlja vprašanje morebitne rasti kakega naselja ob letališču Ljubijana-Brnik. Dolgoročna sektorska študija o razvoju letališča, tako za potniški kot tovorni promet predvideva veliko povečanje, celo že do leta 1985. Glede na to, da bi bilo "primarno" oziroma "centralno" letališče za Slovenijo sploh, je treba računati, da se bo število zaposlenih v prometu in drugih dejavnostih, ki se normalno razvijajo ob letališču take vrste, močno povečalo. Študija o urbanem sistemu v SR Sloveniji računa, da bo leta 2000 na letališču zaposlenih več kot 2000 ljudi. (Velika letališča po svetu jih zaposlujejo tudi čez deset tisoč!). To bi že pomenilo osnovo za naselje s kakimi 5.000 prebivalci, posebno če bi vsi zaposleni stanovali ob letališču. Zato obstaja dilema ali je smiselneje načrtovati razvoj naselja ob samem letališču ali pa računati na naselitev (verjetno) zaposlenih v Kranju, ki je še najbližji center, oziroma v drugih centrih ali v okoliških naseljih. Med njimi se kažejo predvsem Cerklje, ki je že znatnejši center z več kot 1.000 prebivalci (in osnovno infra in superstruk-turo), ter Šenčur, ki je "spalno naselje" Kranja in od vseh večjih takšnih naselij okrog Kranja še najbližje Brniku. Poleg samega letališča je znatnejša koncentracija neagrarne zaposlitve izven mesta Kranja verjetna in možna v turizmu oz. gostinstvu. V glavnem sta to dve območji: Jezersko za stacionarni turizem z zimsko in letno sezono ter območje Krvavca, verjetno pa še okolica Preddvora. V vsakem od obeh glavnih območij bi bilo mogoče računati s po nekaj sto delovišči; na Jezerskem in v dolini Kokre okoli leta 2000 mogoče celo do 1.000. Upoštevajoč, da so dosedanje projekcije zaposlitve oz. delovišč do leta 1985 realne in da bodo tako skoraj vsa nova delovišča v Kranju (kar pred videva tudi model urbanega sistema po različici B do leta 2000), je očit no mogoče pričakovati, da bo dejanski razvoj posledica razvoja v Kranju. Vsekakor pa bo od zavestne politike urbanizacije odvisno, ali bo šel znaten del "lokalne" zaposlitve (v terciarno-kvartarnih dejavnostih) tudi v okoliška satelitska naselja, kot je npr. Šenčur. Stroga omejitev individualne gradnje v mestu Kranj utegne v teh satelitskih naseljih pospešiti razvoj, saj bi po eksponentni težnji razvoja narastlo vsako na več 1000 prebivalcev. S tem pa bi že dosegli "ekonomski prag" za nekatere nekoliko specializirane storitvene dejavnosti. Razvoj prebivalstva in zaposlitve v občini Kranj do leta 2000 je bil obdelan po analitsko-prognostičnem, t.i. Lowryjevem modelu, v demonstracijski študiji jugoslovansko-ameriškega projekta v ljubljanski urbani regiji že pred nekaj leti. Pozneje so bile delane tudi na Urbanističnem inštitutu SRS še druge tovrstne študije v zvezi z izdelavo novega urbanističnega programa. Projekcija razvoja, kakor lahko sklepam po omenjenem modelu razvoja širšega metropolitskega razvoja Ljubljane, je zanimiva iz več razlogov: - Kljub štirim alternativam, od katerih vsaka računa z nekoliko drugačnim prometnim omrežjem in z drugačno prostorsko razporeditvijo delo-višč, se številke za celotno prebivalstvo leta 2001 le neznatno razlikujejo (± 3,7 odstotkov). - Precej znatnejše so razlike v številu delovišč. Po alternativi A (po obstoječih težnjah bi bilo v Kranju 30.597 agrarnega prebivalstva) po alternativi B (policentričnega) razvoja v širšem metropolitskem območju pa 37.272 do 38.938, torej znatno več, toda še vedno manj, kot bi znašal standardni delež za delovno prebivalstvo (40 odstotkov). To pomeni, da bi se del delovnega prebivalstva vozil na delo izven občine - v Ljubljano - celo pri "policentrični" alternativi. - Porast prebivalstva v občini na nekaj čez 100.000 je mogoč le ob znatnem priseljevanju prebivalstva. Zaradi naravnega prirastka - če ostane o,6 - o,7 odstotkov letno (kot v zadnjih letih v Sloveniji), se prebi- valstvo ne bi moglo povečati več kot na dobrih 75.000 (to je manj kot po različici B urbanega sistema) in celo pri 1,0 odstotnem naravnem prirastu ne bi bistveno preseglo števila 85.000. Prebivalstvo na območju mesta Kranj predstavlja približno polovico prebivalstva v občini. To razmerje je dokaj stalno že vse povojno obdobje, in sicer kljub temu, da je število prebivalstva v občini prav tako izdatno narastlo. Toda koncentracija v širši mestni aglomeraciji, ki vključuje tudi najbližje prvotne vasi - oz. samostojna naselja, je vseskozi napredovala, saj je bila rast prebivalstva v naseljih izven ožje urbanizirane cone le zmerna. Poleg Kranja in okoliških vasi je znatneje narastlo število prebivalstva le v Šenčurju, ki je dandanes v bistvu del kranjske urbane aglomeracije, in v Naklem, ki je enak primer, sicer pa le v Cerkljah in v Preddvoru. Ekstrapolacija trenda iz polpretekle dobe do leta 2000 po območjih matičnih okolišev (m.o.) kot nekoliko manjših socioekonomskih teritorialnih skupnosti pokaže sledečo podobo verjetne razporeditve in števila prebivalstva v občini: Ekstrapolacija po matičnih okoliših linearna eksponentna 1969 2001 2001 Kranj 26,. 300 43.. 276 57, 690 Cerklje 5.. 045 5,. 463 5,. 490 Goriče 1,. 991 2., 661 2,. 877 Mavčiče 1,. 252 1., 440 1,. . 462 Naklo 3.. 596 4., 866 5,. 303 Preddvor 2,. 434 3.. 974 5,. . 207 Predoslj e 3.. 914 6.. 766 9,. 685 Šenčur 5.. 365 8.. 063 9,. 598 Trboje 448 538 553 Zg.Besnica 1., 243 1.. 379 1,. 391 Zg.Jezersko 788 720 724 Žabnica 2,. 229 3.. 087 3,. 418 Skupaj 54,. 615 82,. 233 103,. 398 Zunaj Kranja 28,. 305 38,. 957 45,. 708 Pokaže se določen premik k relativno nekoliko močnejši koncentraciji v samem Kranju, še bolj pa v urbanizirano območje okrog Kranja (Kranj in nekateri sosednji matični okoliši: Šenčur, Predoslje) in relativno nazadovanje - ter absolutno vzeto stagnacija - v bolj oddaljenih okoliših. Sektorski programi predvidevajo, da bi se v prihodnosti velika večina delovnih mest industrij v razvoju (gumarska, elektroindustrija) koncentrirala na lokaciji Labore, na južnozahodnem robu mestne aglomeracije: (priblizno 13.000 delovišč ali več kot dve tretjini vse predvidene industrijske zaposlitve oz. okrog polovica celotne zaposlitve v mestu). To pomeni, da bo prišlo do premika tokov dnevne migracije proti tej lokaciji po eni strani (regionalni vidik) in da se bo povečal pritisk za graditev stanovanjskih območij na levem bregu Save, v Stražišču in v južnozahodnem področju mestne aglomeracije sploh. Alternativni problem pa je (če bi bila stanovanjska izgradnja predvsem na severovzhodni in vzhodni strani mestne aglomeracije) graditev propustne cestne povezave v smeri vzhod-zahod oziroma severovzhod-jugozahod. Seveda pa to velja tudi za proge javnega "mestnega" in obmestnega avtobusnega prometa. 6 Eden od pomembnih problemov za načrtovanje razvoja je, kakšna bo oz. lahko bo bodoča vloga Kranja kot "regionalnega" centra, tj. centra za dejavnosti, katerih"akcijski radij" oz. vplivno območje bistveno preseže občinske meje. V tej zvezi se odpira vloga Kranja kot centralnega kraja glede na Ljubljano in glede na druge centre na območju Gorenjske oz. vprašanje možnega obsega gravitacijskega zaledja mesta. Na vlogo Kranja moramo gledati z vidika mesta kot: a) središča t.i. "gorenjske regije" ali b) z vidika središča enega od teritorialnih sektorjev širšega ljubljanskega metropolitskega območja (ljubljanske urbane regije). To drugo vlogo pa je mogoče razlagati iz več vidikov: Kranj kot, prvič satelitski storitveni center za zahodnogorenjsko področje širšega metropolitskega območja (to je občini Kranj, Tržič in delno Škofja Loka), in drugič, Kranj kot eno od jeder(morebitne polinuklearne strukture) celotnega rtetroplitskega območja, ki je specializirano v določene metro-politske funkcije celotne osrednje slovenske urbane aglomeracije ali urbane funkcije z mnogo širšim akcijskim radijem oziroma gravitacijskim zaledjem cele Slovenije (ali njenega večjega dela) ter deloma celo širšega območja. Vlogo Kranja kot "regionalnega" centra bi mogla natančneje opredeliti -in obenem nakazati dileme oz. alternativne rešitve - samo podrobnejša študija. Glede na splošno problematiko, ki je tu nakazana, pa bi ob teh spoznanjih vendarle že lahko dali nekaj možnih odgovorov. Predvsem je to vlogo mogoče stvarneje obravnavati po posameznih dejavnostih ali značilnih grupacijah dejavnosti glede na njihov radij interakcij v prostoru. Tako so npr. problemi v srednjem ali viš" m šolstvu drugačni kot v trgovini itd. Predvsem je problematika drugačna pri sklopu družbenih dejavnosti in pri gospodarskih (terciarnih) dejavnostih. Ne glede na te razlike pa je bistvenega pomena dejstvo, da je Kranj na območju najbolj razvitega dela Slovenije, z relativno visoko kupno močjo in večjimi zahtevami. Ta okoliščina je že doslej vplivala na razvoj celotnega sklopa storitvenih dejavnosti, tako v Ljubljani kot v Kranju. V osrednje slovenskem prostoru zajema Kranj sedanje maksimalno gravitacijsko zaledje petih gorenjskih občin, ki so imele leta 1971 že 150.000 prebivalcev (pa tudi brez škofjeloške občine precej več kot 100.000). Po napovedih populacijskega razvoja - napravljenih po raznih metodah -bi se število prebivalstva - tj. potrošnikov, utegnilo do leta 2000 približati 200.000 ali pa to številko celo preseči. Samo na območju občine Kranj pa bi številka mogla doseči ali celo preseči 100.000, vsekakor pa bi presegla 80.000 (s koncentracijo predvsem v Kranju in v okoliških naseljih v radiju okrog 10 km). V vsakem primeru bi ostalo na tem območju populacijsko težišče Gorenjske. Obenem je - in bi po predvidenih projektih cestnega oz. železniškega omrežja tudi ostalo - kranjsko urbanizirano območje tudi glavno prometno vozlišče oz. žarišče Gorenjske. Samo urbanizirano območje Kranja (mesto in okolica) je in bo dovolj močno, da lahko vzdržuje dokaj specializirane storitvene dejavnosti in to celo ne glede na siceršnjo populacijsko zaledje zahodne Gorenjske. Zlasti še, ker je treba za mnoge teh dejavnosti v neposredno gravitacijsko zaledje poleg celotne občine Kranj šteti še vse območje občine Tržič, ki je s Kranjem prometno zelo ugodno povezano. Do neke mere se v to neposredno zaledje vključuje tudi urbanizirano območje okrog Škofje Loke, ki je oddaljeno le okrog 10 km. 7 Bolj problematično kot gravitacijsko zaledje Kranja je območje zgornje Gorenjske v občinah Radovljica in predvsem Jesenice. Na zgornjem Gorenjskem je znatna populacijska zgostitev na ozemlju med Jesenicami, Bledom, Radovljico ter Begunjami. Napovedi kažejo, da bi prebivalstvo samo na tem ožjem območju do leta 2000 doseglo okrog 50.000 urbaniziranih prebivalcev ali morda še nekoliko več. S tem bi tudi že samo predstavljalo osnovo za obstoj in razvoj marsikaterih bolj specializiranih storitvenih dejavnosti. Gre za tiste, ki bi jim taka zgostitev prebivalstva oz. število predstavljalo prag za obstoj. Poleg tega pa je to jedrno območje zgornje Gorenjske le dvakrat toliko oddaljeno od Ljubljane kot Kranj, kateremu lahko dostopnost do najbolj specializiranih storitev v Ljubljani prepreči njihov razvoj v Kranju. Izgradnja avtoceste Ljubljana-Kranj je, sodeč po razvoju v metropolitskih območjih v visoko razvitih deželah, lahko prej zaviralni kot pospeševali dejavnik za razvoj najbolj specializiranih dejavnosti v Kranju. Druga stvar pa so morebitne specializirane storitvene dejavnosti, ki bi jih mogel Kranj opravljati za celotno metropolitsko območje Ljubljane oz. za vso "osrednjo slovensko regijo" ali celo za še širše območje, tj. v SZ Jugoslaviji sploh. Taka dejavnost bi, na primer lahko bilo določeno specializirano podjetje trgovine na debelo ali zunanjetrgovinsko podjetje ali sedež kakšne ustanove družbenih dejavnosti republiškega pomena; skratka dejavnosti, ki so - glede obsega gravitacijskega območja racionalno mogoče le na eni lokaciji v metropolitskem območju ali v republiki. POVZETEK Kranj je tradicionalno središče Gorenjske, čeprav so sicer njegove centralne funkcije - vsekakor na splošno še srednje ravni - omejene spričo bližine Ljubljane (25 km) in ker so, na lokalno-regionalni ravni, dobro opremljena tudi druga gorenjska mesta, ki so enako kot Kranj glede določenih storitev navezana neposredno na Ljubljano. V zadnjih 50 letih je spodbujala razvoj Kranja predvsem rastoča industrija in po njeni zaslugi se je uvrstil med največja slovenska mesta (27.000 prebivalcev). Zaradi ugodne lege v zelo razvitem delu Slovenije ter zato, ker se naglo urbanizira tudi njegova bližnja in x>irša okolica, so se v mestu razvile tudi številne terciarne in kvartarna dejavnosti. Vpliv mesta je ostal dominanten v kranjski in tržiški občini, sega pa še v škofjeloško in glede določenih funkcij srednje ravni (predvsem onih iz kvartarnega sektorja) tudi v obe zgornjegorenjski občini, čeprav se je v slednjih dveh zaradi oddaljenosti od Kranja in Ljubljane in zaradi lastnega industrijskega potenciala izoblikovalo na Jesenicah novo regionalno središče. Prihodnjo vlogo Kranja, ki ima sicer dobre proizvodne možnosti za razvoj in ugoden prometni položaj (bodoča avtocesta, letališče, železnica) , je treba prav zato ocenjevati iz dveh vidikov: glede na Ljubljano in glede na nastajajočo urbano aglomeracijo na zgornjem Gorenjskem (Jese-nice-Radovljica-Bled). Glede na nadaljnjo industrializacijo (razvoj propulzivne industrije) se bo Kranj še dalje večal. Leta 2000 bo imelo njegovo urbanizirano območje predvidoma okoli 68.000 prebivalcev in okoli 174.000 prebivalcev v svojem najširšem vplivnem območju. Zaradi večjega števila urbanega prebivalstva in visoke stopnje gospodarske razvitosti bo imel še naprej vse funkcije regionalnega središča, v dogovoru z Ljubljano in zgornjegorenjskim središčem pa bi lahko razvijal tudi nekatere specializirane storitve. Urbana aglomeracija naj bi se širila v sedanje obmestje, vendar z dvema omejitvama: proti Sorškemu polju in proti Brniškemu letališču. 8 Marjan RAVBAR NEKATERI PROSTORSKI VIDIKI SODOBNEGA RAZVOJA SLOVENSKIH NASELIJ Slovenska naselja pripadajo različnim morfološkim tipom naselij glede na zasnovo, zunanjo podobo in glede na geografsko lego. Kastala so in se razvijala v različnih naravnih in družbenih okoliščinah. Starejši avtorji vfengert (1), Melik (2,3) in Gregorič (4) delijo naselja glede na njihove tlorise v naselja, ki so bila ustanovljena z odločbo ali zakonom in sezidana po načrtu, ter v naselja, ki so se razvijala nenačrtno, stihijsko. Danes je jasno, da jo takšna razdelitev preveč enostranska in nepopolna, ker upošteva saAio eno stran analize, tj. pravilnost in nepravilnost. To pa sta značilnosti, ki nista enaki kot pojma "planski" oziroma "stihijski". V zgodovini naselij so znani primeri pravilno oblikovanih naselij, ki so se oblikovali spontano in počasi, cela stoletja in brez enotnega načrta. Na drugi strani pa obstajajo načrtno zgrajena naselja, ki nimajo pravilne zasnove, temveč je njihova načrtna ideja izražena v igri prostora ali pa v duhoviti kombinaciji arhitektonskih elementov (5). Analize naselij, ki kažejo določene dinamiko v prostorskem snislu, so pokazale, da lokacija npr. ob sotočju rek ali dominantna lega na vzpetini sama po sebi ni odločilno vplivala na razvoj naselij v 20. stoletju, marveč so glavni pogoji za sodobno urbanizacijo širša lokacija v gospodarsko aktivnem prostoru, bližina prometnega omrežja ali lastna gospodarska aktivnost naselja. Ti dejavniki lahko ločeno ali skupaj zelo močno vplivajo na urbansko preobrazbo. Zato pri klasifikaciji slovenskih naselij v morfološkem smislu ni zadostna samo analiza naselij, ki so obstajala pred moderno dobo, temveč je prav tako zanimivo spremljati postopno sodobno spreminjanje naselij (posebno po letu 1960) . Prostorski vpliv urbanizacije se namreč izraža v določenih prostorskih shemah. Pri naseljih, ki so bila včasih ruralna in so v teku urbanizacijskega procesa postala urbanska (ali urbanizirana), lahko ugotovimo sledeče značilnosti moderne tipologije: 1. zazidavanje praznih parcel med hišami in gradnjo neposredno za gradbeno črto starega jedra; 2. gradnja na kmetijskih zemljiščih in izoliranih lokacijah; 3. gradnja ob glavnih vpadnicah kot obcestna rast naselja; 4. gradnja na ločenih organiziranih kompleksih. Ad 1. Zazidavanje praznih parcel ob gradbeni črti oziroma gradnja v globini parcel za obstoječimi zgradbami je najbolj preprost način povečanja gostote gradbenega sklada. Gradi se večinoma na lastnih zemljiščih, vrtovih ali dvoriščih. Tak način gradnje je znak, da se odpravljajo kmetijske domačije v naselju, kjer se lastniki le-teh odrekajo surovinski osnovi za nadaljnjo kmetijsko dejavnost. Istočasno s tako graditvijo poteka funkcionalna preobrazba starih hiš, ki služijo vse manj za kmetijske : amene. Izraba zemljišča je racionalna, vendar se s tem spreminja podoba naselja, ker se novi obje"kti ne prilagajajo starim. V staro jedro pa se vnašajo nove poteze. Ad 2. Z gradnjo na njivah in osamljenih krajih se srečujemo pogosto v vaseh, kjer ni nikakršnih komunalnih naprav, vendar so blizu zaposlitvenega centra. Graditev omogoča že samo lastništvo zemljišča, ne glede na to, kje zemljišče leži. Skoraj vsi primeri "črne gradnje" brez lokacijske in gradbene dokumentacije so na njivah, ki so jih lastniki sami razpar-celirali za potrebe svojih družinskih članov. Takšne lokacije ne ustrezajo sodobni ureditvi naselja niti po legi niti po dimenzijah, še manj smotrno pa se navezujejo na prometno omrežje. Poleg tega se na ta način uničujejo velike kmetijske površine. Danes je to, kljub prizadevanjem organov urbanistične inšpekcije,dokaj pogost pojav. Takšna zidava je nevarna zlasti v tistih predelih, kjer je potrebna zaščita pokrajine in kjer je prostor namenjen za rabo drugim porabnikom prostora. Ad 3. Gradnja ob glavnih cestah je pojav, ki je tipičen za proces urbanizacije, odkar so začeli podirati mestna obzidja. Najčešče se pojavljajo neposredno ob cesti. Tako so postopoma nastale dolge vrste hiš. Nedvomno je ta način gradnje zelo privlačen zaradi neposrednega pristopa na glavno asfaltirano cesto in možnosti priključka na električno in komunalno omrežje brez posebnih stroškov. Znano je, da se z zakonskimi predpisi o javnih cestah uveljavljajo samo zahteve po prometni varnosti, medtem, ko se predpisi ne ukvarjajo s problematiko vizualnega prostora okoli cest niti ne s problematiko omejitve gradenj ob kumunikacij ah. Tako so postopoma nastajale neskončne vrste hiš npr. med Ljubljano in Brezovico, v smeri proti Domžalam, v Savinjski dolini proti Celju, med Mariborom in Ptujem itd. Gradnji ob glavnih cestah se lahko izognemo samo z načrtnim usmerjanjem razvoja naselij, kar med drugim določa tudi zakon o urbanističnem planiranju, ki obvezuje občine, da z urbanističnim programom urede vse svoje območje. Ad 4. Gradnja na posebej določenih zemljiščih. To je običajno posledica izvajanja urbanističnega načrta. Individualne gradnje se strnejo na posebnih kompleksih izključno samo na osnovi urbanističnega načrta. Stihijske zgostitve individualnih hiš pri takih naseljih večinoma ni. Organizirane cone individualnih hiš se pojavljajo pri vseh naseljih, kjer je stihijska gradnja že pokazala svoje pomanjkljivosti in kjer je določanje novih zgoščenih lokacij posledica administrativnih ukrepov proti očitnim težnjam nekontrolirane gradnje. Na ta način se rešujejo naselja, npr. Češnjica pri Železnikih, Mengeš, Šenčur, Mozirje, Naklo, Dobrova itd. Med njimi sta posebne pozornosti vredna npr. novejša dela naselij v Grosupljem in Ivančni Gorici, kjer se skupine individualnih hiš zgoščajo na vzpetinah z južno orientacijo za obstoječima naseljima. II. S temi značilnostmi bi lahko označili tipe slovenskih naselij glede na prostorski vpliv sodobne urbanizacije. Istočasno smo pri raziskavi izhajali iz domneve, da naselja pomenijo bistveni del pokrajine. Čeprav pokrivajo samo majhen del skupne površine, dajejo pokrajini močan pečat in jo s tem oblikujejo. Na tem mestu zato poskušamo ugotoviti delež slovenskih naselij v primerjavi s skupno površino SR Slovenije ter z nekaterimi zemljiškimi kategorijami. Za ugotavljanje prostorske razprostranjenosti slovenskih naselij smo ime li na razpolago ave metodi, s katerima je moč ugotoviti bruto zazidane površine: - s pomočjo fotointerpretacije aeroposnetkov in - s pomočjo planimetrskega izračuna. 10 (Ob tem moramo poudariti, da so podatki zemljiškega katastra za ta namen neuporabni, saj vsebujejo le rubriko "nerodovitno", ki pa zajema vsa zemljišča, ki se ne uporabljajo za kmetijsko proizvodnjo). Odločili smo se za metodo planimetrskega izračuna na kartah 1:25.000 iz leta 1975, ki jih je izdal VGI iz Beograda. To nam je omogočilo sveže stanje zazidanosti, natančnejšo grafično razmejitev in seveda tudi natančnejši izračun površin. Zazidane površine smo računali za vsa naselja in zaselke v Sloveniji. To smo storili tako, da smo na karti ob gradbeni črti naselja zarisali meje ter nato s planimetriranjem izračunali površino. Pri strnjenih naseljih je planimetrski izračun potekal brez težav, medtem ko smo morali pri raztresenih naseljih zelo pazljivo upoštevati le funkcionalno zemljišče okrog stanovanjskih zgradb (kmetij). Pod bruto zazidanimi površinami, ki smo jih dobili pri planimetrskem izračunu smo poleg vseh zgradb v naselju morali nujno upoštevati še dvorišča zgradb, obdelovalne površine znotraj naselij, komunikacije, javne parke in zelenice znotraj naselja, igrišča, parkirišča, ulice, trge, industrijske in poslovne površine, pokopališča itd. Z ozirom na kriterije, ki smo jih opisali, smo izračunali za območje SR Slovenije bruto zazidalne površine. Te znašajo 80.101,5 ha ali 3,9 odstotkov celotne površine. Pri tem moramo opozoriti na dejstvo, da izračun dopušča napako v mejah do 5 odstotkov. To je prvi kolikor toliko natančen pregled površin, ki jih pokrivajo slovenska naselja. Doslej so podobne poskuse ugotavljanja bruto zazidalnih površin računali za Zavodu SRS za regionalno prostorsko planiranje, kjer so na podlagi poenostav jene fotointerpretacije ter ob zanemaritvi naselij manjših od 20 strnjenih objektov prišli do številke 58.319 ha. Da so na omenjenem zavodu prišli do več kot za 20.000 ha manjše skupne površine, je razlog tudi v tem, da so v celoti za območje SR Slovenije izračunali površine le za okrog 4000 naselij od skupnega števila 6000 (kar smo računali po naših kriterijih). Toda načeloma so naselja, za katera niso računali površin, zelo majhne. Glavni razlog, da je prišlo do tako velike razlike je v tem, da so izpuščali nekatere dele Slovenije (kjer ni na voljo aerofotomateriala). Ta območja so predvsem: Bela Krajina (občini Metlika in Črnomelj), Koroška (občine Slovenj Gradec, Ravne, Dravograd in Radlje) ter deli občin Idrije, Logatca in Tolmina. (6) . S tem ko smo dobili bruto zazidane površine, smo odšteli vsa stalno ne-poseljena območja Slovenije (izjeme v tem pogledu so sezonsko poseljene planšarije, gozdarska naselja, sekundarna počitniška bivališča itd.). Dobljene izsledke smo vnesli v karto 1:400.000 ter tako dobili delež bruto zazidanih površin v katastrskih občinah SR Slovenije. Tudi tu izstopa "osrednje razvojno ogrodje Slovenije". Delež zazidanih površin, ki presega 20 odstotkov vsega področja katastrskih občin, se vleče od Jesenic proti Radovljici in Tržiču ter mimo Kranja in Škofje Loke proti Ljubljani ter Domžalam in Kamniku. VisoV delež zazidanosti je nato še v Zasavskem revirju, v okolici Celja ter ob prometnici proti Mariboru ter na Dravsko-ptujskem polju. Na drugi strani so zgostitve še v obalnem pasu ;ter v okolici Nove Gorice. Gosta zazidanost je nadalje še sporadično ob večjih mestih, kot so okolice mest: Novo mesto, Velenje, Ravne - Dravograd, Dravska dolina, Murska Sobota itd. Nadpovprečno zazidane so pomurske občine (razen občine Murska Sobota) , Maribor, Ptuj, Ormož. V Celjski regiji sta Celje in Velenje, nato vse ljubljanske občine, celotna Gorenjska ter obalne občine. Najmanj zazidanih površin pa je v občinah Radlje, Kočevje, Sežana in Idrija. 11 Zazidane površine smo primerjali tudi z ostalimi zemljiškimi kategorijami, predvsem z obdelovalnimi površinami. Primerjava nam je pokazala, da zazidane površine predstavljajo več kot desetino (11,1 odstotek) obdelovalnih površin. Če pa primerjamo samo njivske Dovršine, se delež povzpne za več kot četrtino (27,8 odstotkov). Primerjava nekaterih nižinskih in za kmetijstvo primernih občin pa nam pokaže sledeče zaključke: Murska Sobota 8,4 odstotkov od obdelovalnih površin, Lendava 9,6 odstotkov, Maribor 16,0 odstotkov, Ptuj 11,4 odstotkov, Celje 2 3,1 odstotkov, Žalec 11,4 odstotkov, Domžale 18,4 odstotkov, Kamnik 18,1 odstotek, Kranj 43,4 odstotkov itd. Ob teh številkah se lahko zamislimo. Na podlagi bruto zazidanih površin smo ugotavljali tudi gostote stanovan na hektar. Te so posebno visoke soet v ljubljanskih občinah, v Zasavju, v obalnih občinah ter nato v občinah Nova Gorica, Jesenice, Tržič, Celje Velenje, Ravne in Maribor. Najmanjša gostota pa je v pomurskih občinah, Ormožu, Trebnjem in Logatcu. Končno smo na podlagi razmerij gostot med številom stanovanj in številom gospodinjstev, ki prebivajo v teh stanovanjih ugotovili primanjkljaj 21.493 stanovanj ali indeksno razmerje o,97. Največji primanjkljaj stano vanj glede na število gospodinjstev spet izkazujejo ljubljanske občine nato pa še Koper, Izola, Škofja Loka, Kranj, Velenje, Celje, Slovenj Gradec, Ravne, Maribor in Domžale. Pri naštetih občinah so indeksna razmerja povsod pod 0,93. Primanjkljaj stanovanj pa se med drugim kaže tudi v rasti števila črnih gradenj , ki pa se zopet odražajo v stihijski rasti naselij. Iz podatkov ni težko izračunati, da znaša povnrečna gostota poselitve v Sloveniji komaj 39,5 prebivalcev na hektar, kar je izredno malo. Naše ra ziskave so pokazale, da je gostota noselitve na nekaterih izbranih vzorč nih primerih za zasebno gradnjo preko 70 prebivalcev na hektar in pri blokovni gradnji kar 470 prebivalcev na hektar. Tudi v Zahodni Evropi so povprečne gostote poselitve znatno višje, kot kaže naš izračun. Teoretično torej lahko z racionalno gradnjo še dolgo živimo na teh hektarjih, s tem da večamo gostoto naselitve. Odgovore in razmišljanja prepuščamo bralcem, ki naj ob tem upoštevajo kmetijsko proizvodnjo, humano okolje, gradnje na slabših zemljiščih itd. Za sodobno kmetijstvo ima Slovenija razmeroma malo primernih površin, pa še te se zmanjšujejo iz različnih vzrokov. Urbanizacija najmočneje vpliva na razkosavanje in manjšanje kmetijskih zemljišč v ravninah in dolinah, torej na kmetijsko najprimernejših območjih. Po grobih ocenah zajema urbanizacija v zadnjih dveh desetletjih letno okoli 2.000 hektarov pretežno kmetijskih zemljišč. Sestava teh izgub je naslednja: - neposredne istnsbe vrrčli r-:t*idave a eni j iS? cenimo na okoli 1. 300 ha letno. Nastajajo predvsem zaradi gradnje okoli 5.000 stanovanjskih poslopij, pa tudi ostalih zgradb; - posredne izgube nastajajo zaradi razkosavanja zemljiških kompleksov in nastajanja otokov med zazidalnimi površinami, ki jih ni mogoče vključiti v intenzivnejšo kmetijsko proizvodnjo. Po oceni pomenijo te površine dodatno polovico ali več neposrednih izgub. Skupna bruto zazidalna površina na območju SR Slovenije znaša približno 80.000 ha ali 3,9 odstotkov vse površine. To pomeni, da je naselitev brez prometnih površin zunaj naselij doslej odvzela približno šestino nekdanjih kmetijskih, oretežno obdelovalnih površin ali več kot četrtino nekdanjih njivskih. Ob upoštevanju prej zapisanih ocen, po katerih urbanizacija terja v zadnjem obdobju letno okoli 2.000 ha bruto površin, pa povzroča letno izgubo o,l odstotek kmetijskih zemljišč v Sloveniji; 12 če pa računamo le ravninska območja je izgubljenih približno o,5 odstotkov kmetijskih zemljišč. Razvojne težnje kažejo, da bodo v prihodnje spremembe v izrabi tal še večje. Z usmerjanjem stanovanjske gradnje v bolj premišljeno bi lahko prihranili tudi do 50 odstotkov površin letno. V Sloveniji je 466 (7,8 odstotkov od skupnega števila) naselij z več kot 500 prebivalci. V njih prebiva kar 57,6 odstotkov vsega prebivalstva Slovenije (stanje leta 1971) . Naselij z 200 do 500 Drebivalci je 1221 ali 20,0 odstotkov; v njih živi 21,3 odstotkov prebivalstva. Preostanek 4.323 naselij ali 72,2 odstotkov pa je naselij in zaselkov z manj kot 200 prebivalci. V njih prebiva le 21,0 odstotkov vsega prebivalstva. Zanimalo nas je, kje so razporejena največja naselja s skoraj dvemi tretjinami prebivalstva? Ali bolje, kje prebiva večina prebivalstva? Kakšne so še druge prostorske zakonitosti? Izračunani podatki nam zelo hitro ponujajo ugotovitev, da je okrog 80 odstotkov nrebivalstva strnjenega v nižinskem svetu. Tu je tudi večina zazidanih površin. Vsa večja naselja se kot roji čebel držijo slovenskih rek. Voda je bila eden osnovnih pogojev za poselitev. Le malo je namreč naselij, kjer ni rek ali večjih potokov. Na naselitev sta torej poleg naravnih virov vplivala predvsem relief in vodovje. Ta vdiv je tudi danes odločilen, vprašanje oa je, če je glede na sodobno tehnologijo in glede samooskrbe s hrano še potrebna gradnja na najboljših kmetijskih zemljiščih. III. Slovenska urbanska naselja se razvijajo sredi hitre urbanizacije. Polovica prebivalstva, zaposlenega zunaj kmetijstva, stanuje zunaj mest, ki jih opredeljujemo kot ruralno-urbanska. Njihovo prihodnost lahko že slutimo. Dosedanje težnje nas vodijo k napovedi, da bo znaten del prebivalstva ostal zunaj večjih središč, v njihovem urbaniziranem zaledju. Če se bosta razvila infrastruktura in dovolj visoka življenjska raven, bi lahko dopustili takšno razpršitev, čeprav teoretično ni ekonomična glede na gospodarjenje z agrarnim svetom, varovanjem človekovega okolja, naravnih vrednot itd. Večkrat brez moči ugotavljamo, kako se brezobzirno parcelirajo okolice urbanskih in industrijskih centrov ter naši najlepši obalni in gorski predeli, kako se pokrajina spreminja v brezoblično gmoto stavb. Ob tem postaja vse bolj nujno, da posvečamo več skrbi kot doslej razporejanju, načrtovanju in urbanističnemu reševanju naselij in naselij počitniških bivališč. Pogosti so tudi primeri samovolje, parcialnega pristopa k zazidavi ali izrabi zemljišč in naravnih virov, skupinsko - lastniškega pojmovanja ali celo nezakonite in izsiljene gradnje oziroma ureditve. Okrog nas je obilo primerov stihijske .....,i'.1»'.'c ravninske Vnet*.j