Kniiževnost in umetnost. Popotnik, pedagoški in znanstven list. Vsebina 3. štev.: Razprave: 1. Dr. Franc Derganc: William James. — 2. Tone Gaspari: Rodovinski sestanki. — 3. H. Solitude — J. Vuga: Gibanje delovne šole v luči realnega nazora. — 4. Dr. Ivan Lah: Pater Hipolit in njegov »Orbis pictus«. — 5. Ivan Magerl: Izbor učne snovi za zgodovinski pouk. -- Iz šolskega dela: 1. Začasni zgodovinski učni načrt za šestrazrednico na Hajdinu. — 2. Fr. Karbaš: Iz mojega pripravljalnega zvezka za zgodovinski pouk v mesecu januariu 1919. — Razgled: A. Slovstvo: E. Gangl: Zbrani spisi za mladino. IV. (P. Flerfe). — Mlada Jugoslavija (F. Kranjc). — B. Časopisni vpogled. — C. To in ono: t Dr. Franti- sek Cada. — Pedagogija Johna Deweya. — Gtroški spomin po eksperimentalnem spoznanju (—6.) _ o šolski dobi (F.) — lz zakonskega načrta šolske preustrojitve v Cehih (F.) O moralnem pouku na Francoskem. — Kako postanejo nezanimive stvari zanimive (W. James.) — Domovinoznanstvo — stroka ali načelo (F. Kranjc). — Gdlomki iz metodike (P.) — Zakon o politični vzgoji državljanov. Ferd. Seidl: Kod se naj potegne pravična drž. meja med Jugoslavijo in itabjo? — 12 strani, veiika b0; geoioski zemijevid. Cena 1 K. — 1 o je ponatisk daijšega članka, ki ga je pnobcil »blov. Narod« meseca februarja letos. Avtor je opremil pcnatisk s preglednim geoioskim zemljevkiom, obsegajocim skoro vse ozemije siovenskega dela Jugosiavije. Zemijevid j.imio kaže, da se zacenja isalkanski polotok ob črti Humin - Kobarid - Podbrdo. i)o te črte sega od jugovzlioda prav tista geološka zgradba tal, ki je značiina za iiosno, Dalmacijo in rirvatsko Primorje. Na zemljevidu se vidi, da stojijo mesta Gorica, Trst, Pulj in Reka in istotako ldnja, Postojna in Cerknica na balkanskem polotoku in tia jugoslovanskem ozcmlju. Nadalje se vidi, da je rob beneške ravnine od Tržiča do llumina prava prirodna meja med Jugoslavijo in Italijo. — V zemljevidu so tudi začrtane pogiavitnc variante, ki se predlagajo za bodočo državno mejo med Jugosiavijo in Italijo, namreč: 1. narodnostna meja, 2. I riglavova črta in 3. Kaninova črta. — Besedilo brošure obravnava vse tri variante bodoče meje z geološko-geogi_u skega, s prometnega in s strategičnega stališča in se krepko zavzema za narodnostno mejo kot edino popolnoma pravično. Ker je potrebno, da se o vprašanju naše zapadne meje vsakdo kolikor moči dooro pouči, pnporočamo, toplo našim razumnikom to brosuro, ki je pisana jasno in prepričevalno, kakor zna to priznani strokovnjak prof. Seidl. Osveta 1 Pobjeda. Narodne pjesme o vojevanju srpskom g. 1914 do 1918. — Danilo Petranovič. badržaj: Svapski zulum. — Pogiblja Srbije. — Zavjet saveznika. — Poruka Pašičeva. — Gsveta. — Pobjeda. — Slava. Ove su pjesme nikle u času prelaza iz ropstva u slobodu, kad se rastrgoše i pokidaše varvarski lanci. Ispjevane su ispred onoga naroda, u kome/je vazda bio budan duh za slobodom i jedinstvom sa svojom srpskom bračom. Stoga njemu su u prvom redu upučeni ovi zvuci, jer ih on vrlo dobro razumije i shvača do tančine. Nakon preturenih muka, divljaštva, mrke okrutnosti i zuluma, neka ove pjesme bodu blagi melem za pretrpljene boli, a uz to i radost zbog sjajnih dana, koji se nikada ne če predati zaboravu! Pisac ovih vatrenih pjesama stručni je učitelj Danilo Petranovič u PlavnuKnimi. Koncert »Ljubljanskega Zvona«. — Pevsko društvo »Ljub. Zvon« je priredilo v petek, dne 4. t. m. svoj prvi koncert v letošnji sezoni. Veliko dvorano Uniona je napolnilo najpestrejše občinstvo do zadnjega kotička, a mnogi so odšli brez vstopnic. Razprodana hiša priča o zanimanju, ki ga iraa naše občinstvo za vokalno glasbo, kakor tudi o priljubljenosti Zvonovi in njegovih součinkujočih. Naš Rijavec silno »vleče«, njemu je uspeh povsod zagotovljen. V koncertni sezoni 1911/12., torej pred sedmimi leti, so se rdečili na ljubljanskih vogalih lepaki, vabeči k obilni udeležbi na »Zvonov« koncert v veliki dvorani »Mestnega doma«. To je bil menda prvi koncertni nastop našega — Rijavca in njegovega zvestega tovariša Ravnika. »Zvon« je prišel malo prej Prelovcu v roke, Rijavec je tedaj obiskoval zadnje leto Glasbeno Matico, Ravnik je bil pa že na konservatoriju na Dunaju. Vsi trije so napravili tedaj svoj prvi korak v javno življenje; in danes po sedmih letih so se zopet združili ter pokazali, kaj so se v tem času naučili. Edino »Zvonu« je vojiia onemogočila redno delovanje, tako da je šele pred dobrimi petimi meseci začel zbirati svoje raztresene note in jih učiti enotnih manir. Ravnik je bil sicer tudi pri vojakih, kjer ga je baš njegova muza »krila«, kar jo je pa naravno zadrževalo, da se ni razvijala tako, kot bi se bila sicer. Rijavec pa ni gledal na vojno, on se je učil in izučil, danes je gotov umetnik. Moški zbor je odpel štiri točke lepo in občuteno; zdi se mi, da je bila koroška narodna »Dober večar luba dakle«, harmoniziral O. Dev, pač najboljša, dasiravno je učinkovala na občinstvo mnogo bolj Adamičeva »Kregata se baba in devojka«, a menda le zaradi besedila. Moški zbor Je prav lepo uglajen in voljan, da dela z njim pevovodja, kar hoče. Mešani zbor, nekako 80 pevk in pevcev po številu, kaže silno resno stremlje nje po popolnosti. Lajovičeva »Vodica či sta se vila« se je »vila« mnogo prepočasi, zato pa ni bila čista in učinkovita, isto velja tudi o Krekovem »Vabilu«. Adamičeva »Zapuščena« s sopranovim solo (gdč. Sustarjeva) je pa nasprotno dosegla popolen uspeh, prednašana ie bila z globokim umevanjem. Meni je bila najbolj všeč, dasiravno so bili drugi za Mokranjčevega »Kozarja«. Juvančev »lzgubljeni cvet« je ljubka, hvaležna stvarca, ki so jo prav dobro peli. Na splošno lahko rečera o mešanem zboru, da je dober; neenotnost in nezaokroženost ženskih glasov bosta vaja in pridni pevovodja skoro odpravila. Gdč. Sustarjeva obela mnogo. jtKrona večera so bile pesmi, ki nam jih je zapel goriški slavček Rijavec. To je pevec po božji milosti, ki navduši s svojim toplim prednašanjem, s svojim mehkim, polnim glasom vsakogar. lmei je krasen večer. Občinstvo ga je zvalo in zvalo, moral je dodajati še Ln še, in poslušali bi ga bili ne vem kako dolgo. Tako kakor je on zapel Laiovičev »Mesec v izbi«, mora doseči in je tudi dosegel uspeh. Milojevičevo »Japan« je biser svoje vrste. Silno sta ugajali slovaški narodni »Hej, zapadaj slunečko« in »Dievča«, harm. Novak. »Pod pendžeri« od P. Konjeviča in arija Lenskega iz opere »Jevgenij Onjegin« sta izzvali ogromen aplavz. Dodal je Ipavčevo »Pozabil sem mnogokaj, dekle«, Prochazkovo »Zvezde žarijo« in arijo iz opere »Bohčme«. Naš ljubi gost je dobil krasen lavorjev venee kot zahvalo za umetniški užitek prve vrste. Zeleli bi, da nas čim prej zopet obišče, ali pa naj ostane kar pri nas v Ljubljani, saj ga imamo tako radi! Kaj naj rečem o Ravniku? Kakor je Rijavec mojster v petju, prav tak mojster je Ravnik v spremljevanju, uspeh prvega je prav tako uspeh tudi drugega, pevec in spremljevalec se dopolnjujeta, celoten uspeh je vsota obeh. In kaj bo z »Zvonom« vbodoče, če pojde po tej poti in tako urnih korakov dalje? Resen tekmec naši »Matici«, ki živi in pade s Hubadom. Ali naj se bojimo tega tekmovanja? Ne, nasprotno, veselimo se ga, saj tekmujejo za našo ljubo slovensko pesem, Ln zato treba, da se poživimo in pomladimo ter začnemo tam, kjer je kdo ostal. G. Prelovec je lahko zadovoljen z uspehom; da bo pa še večji, kiičem vsem pevcem in pevkam, ki so dobre volje: Le vztrajno naprej! »Zvonov« koncert mi je pripodil kopo misli v glavo. Spomnil sem se na svoj stan, njega družabno stališče in veljavo. Cez 4000 moških in ženskih nas štejemo, a med temi je najmanj polovica izrazitih kuiturnih delavcev. Druga polovica pa caplja ob strani brezbrižna in nedelavna. Bo li bolje? Upam! Med nami je skoro vsakdo pevec, če ne dober, pa vsaj za silo. In če se združijo v enoto le najboljši, potem dobimo gotovo število, ki preseneti nas same. Lahko računam, da dobimo na ta način ogromen moški zbor, ki bo štel najmanje 120 prvovrstnih pevcev. Ali je res nemogoče napraviti »Pevski zbor slovenskih učiteljev«? Manjka nam samo malo dobre volje; in kakor hitro se ta pokaže, dobimo čez noč zbor, ki bo po inteligenci materiala prednjačil vsem zborom v Sloveniji. Mislim, da je nekoč že tov. Rus iz Kranja sprožil misel, da napravimo pevsko udruženje po vzorcu Moravskih učiteljev. Sedaj smo ujedinjeni; ne ločijo nas več najrazličnejše deželne meje, in zato bo naše medsebojno razmerje bolj presrčno in koncentrično; enak kruh zbudi enaka čuvstva in izenači voljo. Zato pozivljam vsakogar, ki ima tej misli kaj pridejati, nasvetovati ali morda že celo gotov načrt, naj stopi z njim na plan, da se pogovorimo o ločenem, drobnem delu, a o skupnem učinku in poudarku. Če uresničimo načrt »Pevskega zbora slovensklh učiteljev^, potem smo dvignili ne le ugleda lastnega stanu, temveč naroda, ki potrebuje baš sedaj in v bodočih dneh dobrih reprezentantov. In kdo bi bil za to delo poklican kot učitelj? »Glasbena Matica« pripravlja novo izdajo slovenske pesmarice, ki naj prinese le one pesmi, ki so med slovenskimi pevci in našitn narodom najbolj priljubljene. Kdo ve za take pesmi najbolje? Zopet učitelj, ki živi med narodom in ima skoro vsak svoj pevski zbor in ve, kaj je temu ali onemu pogodu. Zato želim, da bi napisal vsak pevec naslove pesmi, kl so njemu najljubše, ki bi jih rad imel v skupni pesmarici, na list papirja, če mogoče po abecednem redu in zraven skladateljevo ime in poslal odboru »Glasb. Matice«, ki bo gotovo iz srca rad upošteval vse nasvete in želje. Prepričan sem, da bo število pesmi tako veliko, da bo morala iziti pesmarica najmanje v dveh delih, če ne v treh. Toda to je potem že stvar »Matice« same. Tovariši pevci in tovarišice pevke, osnujmo čim najpreje »Pevski zbor slovenskih učiteljev«!*) Albin Lajovic. Koncerti orkestra Srbske kraljeve garde v Ljubljani dne 7., 9. in 11. aprila 1919. — Ko je počil glas, da obišče LjubIjano orkester Srbske kraljeve garde, smo mislili, da bomo imeli priliko poslušati vojaško godbo, ki nam zaigra par koračnic, uvertur in potpurij iz različnih oper. To mnenje se je nagloma izpremenilo takoj ob začetku prvega koncerta. Vzpored sam je jasno kazal, da ga bo izvajal orkester, ki stoji na umetniški višini, in že izvajanje prve točke, grandiozne Cajkovskega »Svečane' slovanske koračnice« op. 31, je posvedočilo najlepše upanje, da nam bodo nudili koncerti Srbske kraljene garde nenavaden in izreden umetniški užitek. Zato se je občinstvo skoro steplo za vstopnice, in ko bi bili srbski gostje priredili še četrti koncert, bi brezdvoma doživeli zopet razprodano Unionovo veliko dvorano, ki bi bila odmevala kot prej trikrat navdušenja in glasnega priznanja prvemu jugoslovanskemu orkestru. Vzppredi koncertov so bili z malimi iz.jemami različni. Cajkovskij, Bizet, Saint Saens, Dvofak, Massenet, Lalo, Grieg, Paganini, Liszt, Chopin so nam podali svoja zanimiva dela, pisana za veliki orkester. Niti ene skladbe nemških skladateliev nismo čuli. Orkester Srbske kraljeve garde je dobro zastavljen, imenitno vigran. Godala neoporečna, med njimi kontrabasi nekoliko prešibki. Lesni instrumenti in pihala prilagodena godalom, tolkala točna. Kapelnik Binički, rutiniran dirigent, je z lahkimi gestami izvabljal iz orkestra zla'stl fino dinamiko. Ne spominjam se, da bi bil že kdaj slišal tako fino dinamiško prednašanje prekrasne Griegove slike »Asma smrt« iz Ibsnove dramatične epopeje »Peer Gynt«. Zadnji ppp je izginil po dvorani kot dili: ni bilo čuti, kdaj so godci odložili loke s strun. Tako virtuozen ppp dokazuje — mnogo bolj kot najhujši fffp — na kako visoki stopnji umetniškega izražanja stoji orkester Srbske kraljeve garde iz Beograda. In koliko miline, toplega občutja je vladalo v Adagietto iz Bizetove »Arlezijanke«. V živahnih skladbah je pa nasprotno orkester pokazal toliko svežosti in gibčnosti, da smo se morali čuditi. Kot solista sta se predstavila V. Frait, ki je lepo in s precejšnjo tehniko sviral Paganinijev koncert za gosli in orkester v D-duru, in Mara Binička, kapelnikova hčerka, ki je temperamentno igrala Chopinov koncert za klavir s spremljevanjem orkestra. Poleg tujih skladateljev je bilo na vzporedu tudi nekaj dobro pogojenih skladb kapelnika Biničkega, ki je bil vse tri večere predmet splošnih in zasluženih ovacij. Z. P. *) Oceno priobčujemo, dasi smo že v zadnji številki govorili o tem koncertu, posebno zaradi drugega in tretjega dela recengentovih izvajanj. Uvažujte jih in preidite od nasvetov do dejanj! U r e d n.