Krajina

nacionalni

simbol

Ana Kučan

Krajina kot nacionalni simbol

Zbirka
Spekter 1/98

Na naslovnici: umetniška rezljanka iz zbirke Igorja Ž. Žagarja (darilo Boruta Brumna). Fotografiral Stane Klemenc

Ana Kučan

Krajina

kot

nacionalni

simbol

Znanstveno in publicistično središče
Ljubljana, 1998

A

tl b&oL'!

Kazalo

496821

115

120

123

131

148

156

159

165

161

171

180

184

188

190

192

202

205

218

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

Kvantitativna in semiološka analiza

Motivi in lokacije
Obdobja

Podobe v času “obrata vrednot”

Novi/stari krajinski tip
Prototip slovenske krajine
Ohranjeni identitetni konstrukt
Pogled od zunaj

Slovenija v očeh domače javnosti

Osebni, vzgojni in predstavitveni koncepti prostora

Sestavine, kombinacije, kraji - pomenske razlike

Kombinacije prostorskih prvin

Fotografije krajev

Simbolni pomeni krajin

Razlike med skupinami znotraj vzorca

Kmečka dežela med morjem in alpami?

Literatura in viri

Beležka o avtorici

Ana Kučan, rojena 1964 v Ljubljani, je asistentka na
Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete
v Ljubljani. Magistrski naslov iz urbanističnega
načrtovanja je leta 1992 pridobila na Univerzi Harvard
v Združenih državah Amerike in leta 1996 na
Univerzi v Ljubljani doktorirala s temo
“Dejavniki nacionalne prostorske identitete v
Sloveniji”. Deluje na področju oblikovanja krajine
in urbanističnega načrtovanja ter študija kulturne
krajine in teorije krajinske arhitekture.

Izdelala je več krajinsko-ureditvenih načrtov,
uspešno pa se udeležuje tudi krajinskih
in arhitekturno urbanističnih natečajev.

Prispevke objavlja v domačih in mednarodnih
strokovnih revijah.

Zahvale

Za pomoč pri nastanku besedila se zahvaljujem prof. dr. Ivanu Marušiču in prof. dr. Stanetu
Južniču, mentorjema pri doktorski disertaciji, prof. Dušanu Ogrinu, prof. dr. Marku Poliču,
prof. dr. Katarini Košmelj, dr. Zdenku Roterju, dr. Mitji Velikonji in Miljani Vegnuti za nasvete ter
delavcem Centra za raziskavo javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede, ki so vključili
vprašalnik o slovenskih krajinah v svojo anketo. Hvala Ministrstvu za znanost in tehnologijo, ki je
v okviru programa mladih raziskovalcev leta 1992 namenilo sredstva za raziskavo. Prav tako se
zahvaljujem dr. Igorju Z. Žagarju, dr. Alešu Debeljaku in dr. Juretu Mikužu za kritično branje ter
kolegom in sodelavcem za ustvarjalne pogovore. Delavcem Narodne in univerzitetne knjižnice,
Moderne in Narodne galerije, Mestnega Muzeja v Ljubljani, skladišča nekdanjega Centra za
turistično in ekonomsko propagando ter Studia marketing dolgujem zahvalo za posredovanje
arhivskega gradiva. Pregled in uporabo Gasparijevih razglednic mi je omogočil gospod Marjan
Marinšek iz Velenja, za kar sem mu še posebej hvaležna. Posebna zahvala gre tudi fotografom
Stanetu Klemencu, Janezu Skoku in Jocu Žnidaršiču, ki so mi za reprodukcijo odstopili svoje
diapozitive ter podjetjem Sidarta, Prezlc inArtmat, ki so mi za raziskavo podarili izvode izdanih
razglednic. Zahvaljujem se tudi vsem založbam, ki so mi dovolile objavo naslovnic pri njih izdanih
knjig, enako Ministrstvu zčf turizem in Gospodarski zbornici Slovenije za dovoljenje za objavo
naslovnic njihovih promocijskih brošur in reviji Formart za posredovanje fotografij plakatov za
volitve 1992. Zahvalo dolgujem tudi nekdanjim sodelavcem v podjetju Smelt. Prav posebna
zahvala pa gre Venu Tauferju za prevod pesmi Wallacea Stevensa in Ranku Novaku, kije dal
knjigi likovno podobo. Nenazadnje hvala staršem, Speli, Neni, Barbari in Mojci.






■


















.

'



Uvod

E

ri nas je v veljavi prepričanje, da se je pojmova¬
nje slovenske narodne identitete zasnovalo, krepilo in
poglabljalo v glavnem na osnovi jezika in književnih
stvaritev. V tej knjigi pa se bomo ukvagali še z drugim
dejavnikorn nacionalne identi-t-Stg, 7  družben o predst- avn

ojprostoru oziroma s tis tim, čemur bi lahko rekli tudi_

“nacionalna j^emiotikall prostorske percepcije. Kajti

I

nacionalna identiteta se na Slovenskem ni navezovala
zgolj na z mejami določeno ozemlje, saj so bile ravno pri
opredeljevanju meja nacionalnega ozemlja nenehne
težave, temveč zlasti na druge in drugačne prostorske
enote. Problematike se bomo lotili najprej s teoretično
argumentacijo predpostavke, da  se ..aacionalna identiteta
lahko navezuje na tiste kraji ne ali k raj e, v katere je s pon-
tano investiran smisel. Se zlasti se bomo osredotočili na
načine in 6blike nastanka družbenih koncepcij prostora,
saj se prav zaradi pripisovanja pomenov identiteta ne
navezuje na prostor sam po sebi, temveč na tisto, kar ta

9

Ana Kufan

jjre dstavlja , navezuje se torej na dr užbeno __ustyarjenD
.podobo o prostoru. Pregleda navezovanja slovenske iden-
I titete na slovenski prostor se bomo lotili najprej s prika-
,  zoni kronološkega zaporedja oblikovanja te_predstave,
nadaljevali bomo s kritičnim orisom postopkov, s po¬
močjo katerih si nacionalna zavest prostor “prisvaja” in
preveritvijo tako oblikovane predstave v zavesti sodobne
javnosti.

V krajinskem načrtovanju se vedno znova srečujemo s
potrebo po opredelitvi krajinske identitete na vseh
ravneh, od lokalne do državne. V vsakdanjem ravnanju
je ta največkrat, po mojem mnenju zmotno, pojmovana
kot stanje, kot nespremenljiva fizična pojavnost,
medtem ko gre,  kar knjiga tudi demonstrira, za  vedno
znova nastajajoči odnos. Krajine nastajajo z vzajemnim
delovanjem med prostorom ter posamezniki in družbo,
ki ga s svojim delom spreminjajo. Prostor resda lahko
opišemo s fizičnimi prvinami, ki ga sestavljajo, vendar v
tem primeru razberemo samo podobo v trenutnem
časovnem preseku. Psihološka in družboslovna dogna¬
nja o skupinskem navezovanju na prostor pa so že
( razkrila, da gre pri istovetenju za pripadnost tistemu, kar
t  fizične prvine simbolizirajo, in ne njim samim po sebi.
Pridobivanje spoznanj o družbeni zaznavi nacionalnega
prostora se tako ni zadovoljilo le z iskanjem fenomeno¬
loških vidikov nacionalne topografije, temveč je prodr¬
lo tudi v vzročno-posledične soodvisnosti in razkrilo
vzroke in procese, ki pri nas usmeijajo prostorski razvoj
in s katerimi se predstava o istovetnosti slovenskih kra¬
jin ustvarja.Ta namreč izhaja iz naše samoopredelitve, iz
I skupnega dojemanja prostora, v katerem živimo, in sledi
/ vrednotnim opredelitvam, določenim z družbenim si¬
stemom simbolov, nastalih v skupni kulturni zgodovini.
Pri tem se je takoj izpostavilo vprašanje, ali je ob iz-

10

Uvod

pričani geografski in kulturni raznolikosti slovenskega
teritorija sploh možen (in ustrezen) obst oj  ene in enot r
ne, časovno stabilne in s prostorom skladne predstave, h
kateri teži koncept nacionalne identitete. Tisto, kar naj
bi slovenske krajine opredeljevalo kot “slovenske”, enot¬
ne in obenem drugačne od drugih, smo iskali z analizo
krajinskih podob v družbeni predstavi, in sicer z  empi¬
ričnim študijem neposrednega gradiva iz kulturne zgo-
dovine (krajinske razglednice, turistične brošure in pla¬
kati, impresionistična lirika, krajinsko slikarstvo), ki gaje
dopolnila in kritično umestila še javnomnenjska anketa.

Knjiga začenja z opredelitvijo temeljnih pojmov: nacio¬
nalne identitete in oblik njenega istovetenja s prostorom.
Nacionalno identiteto opredeljuje kot eno od oblik sku¬
pinske istovetnosti, ki se, prav tako kot druge, vzpostav¬
lja po načelu zveznosti (kontinuitete) in različnosti
(diference). Podčrta možnost, da so tudi krajine lahko
nosilci narodne oziroma nacionalne identitete. Kop take
obstajajo v družbeni predstavi,  ki nastaja s procesi  druž¬
bene komunikacije, in jo pogojujeta zaznava in pripisan
pomen. Demonstrira obstoj idealne predstave kot pro¬
totipa nacionalnega prostora, ki v družbenem predstavo-
tvoiju sicer zraste iz načel značilnega in tipskega, vendar
podrejenih simbolni vlogi, upoštevajoč procese sociali¬
zacije in ponotranjanja splošno veljavnih stališč, s kateri¬
mi družba in z njo posameznik sprejemata prototip za
nadomestek resničnosti. Ugotavlja, da nastaja o istem
konceptu več predstav, ki se razlikujejo po namenu, s
katerim so priklicane v..zavest, ter po kontekstu, v ka¬
terem so se oblikovale.

Teoretična izhodišča so v nadaljevanju uporabljena za
razčlenjevanje geneze slovenske nacionalne zavesti in

11

Ana Ku(an

iskanje konkretnih primerov njenega navezovanja na
prostorske enote ali njihove interpretacije. Zgodovinski
-—pregled,  oprt na splošne zgodovinske vire, zlasti na Zgo-
dovino Slovencev (1979) in Enciklopedijo Slovenije,
analizira delovanje in posebnosti posameznih družbenih
skupin ter pomembne dogodke in umetniška dela, de¬
javno ali posredno povezana z vzpostavljanjem nacio¬
nalne zavesti in, po mojem mnenju, z vzpostavljanjem
podobe o nacionalnem prostoru| Izbor, ki sledi pregle¬
du slovenskega slovstva (J. Kos 1979),je omejen na pisce
Linharta, Prešerna, Levstika in Tavčarja skupaj z drugimi
avtogi med romantiko in realizmom, na Gregorčiča,
Cankaija in Zupančiča, od upodabljajoče umetnosti pa
so bili, v skladu z dostopnimi viri, izbrani slikarji kraji¬
narji, zlasti impresionisti, pri čemer se je analiza v
glavnem oprla na Grohaija. Izbor zaokroža analiza del
Maksima Gasparija, predvsem tistih iz njegovega delo¬
vanja v nacionalno-propagandnem in etnografskem
duhu. Izbor utemeljujem s tem, da je Gaspari, kljub
temu, da je bil figuralik, slikal prizore iz ljudskega živ¬
ljenja s prav posebnim krajinskim ozadjem in zastavil
likovno podobo idealnega tipa slovenske krajine. Ta del
privede do ugotovitve, da je še pred ozemeljsko celovi¬
tostjo, torej teritorialnim vidikom nacionalne identitete,
^ prišlo do idealnih predstav, ki so slovenski prostor opre¬
deljevale z določenimi, iz prostora zavestno izbranimi
simbolnimi znaki. Pri tem je šlo tako za referenčne sim¬
bolne topose  kot za posamezne krajinske sestavine, ki so
omogočale prepoznavanje določenega prostora kot slo¬
venskega, njihove skupne poteze pa so že nakazovale
združevanje v prototij). Slednje so slovenski prostor tako
z besedo kot s podobo opredeljevale kot kmetski, pred¬
vsem z menjajočim se vzorcem njiv in travnikov s
kozolci in, še posebej pri Gaspariju, s cerkvicami na

12

Uvod

vzpetinah. Kot simbolni predstavnik slovenskega prosto¬
ra tako kmalu vznikne gorska krajina, ki pa ni divja,
temveč kultivirana. Vzporedno ta del prikazuje nastaja¬
nje teritorialne identitete, se pravi zavesti o narodnost¬
nem in kasneje nacionalnem ozemlju, ki demonstrira
počasno in težavno vključevanje posameznih regij v
skupno predstavo.

Sledi analiza krajinskih prizorov, vezanih na koncept
slovenski  v oglaševalskih sklopih. Gradivo, ki datira v čas
od leta 1945 do vključno leta 1995, je po obdobjih
količinsko neenakomerno porazdeljeno. Pri obdobju
pred letom 1985* je gradivo zbrano v odvisnosti od
tega, kar je bilo na razpolago v muzejih ali pa je bilo
nioč najti pri avtoijih ali naročnikih; razlikuje se tudi po
vrsti, vključuje turistične, ekonomske in politične ogla¬
se. Krajinski prizori iz teh sklopov so združeni v motive,
označena pa je tudi njihova lokacija na karti Slovenije.
Motivi so večinoma sorodni tistim iz zgodovinskega
pregleda, vendar so se znotraj tega vzorca kronološko, pa
tudi po količini posameznih vrst propagande, izobliko¬
vale različne enote (dobe), ki se med seboj razlikujejo
po intenzivnosti uporabe določenih motivov in nji¬
hovih lokacijah. Le nekateri od motivov se pojavljajo v
vseh obdobjih, primerjava motivov z lokacijami pa
ponovno nakazuje obstoj prototipa, ki ni več vezan na
točno določeno mesto na ozemlju Slovenije, temveč
lahko predstavlja Slovenijo na splošno.

I

Leta 1985 se je začela instituciona¬
lizirana akcija "Slovenija, moja dežela",
z njo pa tudi načrtnejše arhiviranje
izdelkov, uporabljenih v tej in kasnejših
turistično-oglaševalnih akcijah.

Raziskavo je zaključila javnomnenjska anketa, kije pre¬
verjala kronološko oblikovano predstavo in prepoznav- /
nost posameznih krajinskih sklopov oziroma ugotav¬
ljala, kakšne kombinacije krajinskih sestavin vidijo anke¬
tirani kot “slovenske”. Vključevala je tudi fotografije

13

Ana Kulan

slovenskih krajinskih tipov in znanih krajev oziroma
območij, toposov.  Pri fotografijah krajinskih tipov so se
anketiranci morali odločati o tem, ali so posnete v Slo¬
veniji (vprašanje je implicitno vključevalo dvom) in v
primeru pritrdilnega odgovora določiti njihovo lokacijo.
Rezultati so potrdili, da koncept sestavlja več predstav, ki
so med seboj lahko močno različne, pa vendar soobsta¬
jajo, raznolikost v velikosti krajinskih enot, ki nastopajo
kot nosilci krajinske identitete, in obstoj idealnega tipa
slovenskega prostora.

Sklepna ugotovitev je, daje predstava o prostoru, s kate-
r im se kot narod istoveti mo, sestav ljena, da ne obstaja kot
absolutna k ategorija  in da ni vedno v skladu z aktualno
prostorsko resničnostjo. Rezultati nYprimeru Slovenije
sicer kažejo, da ostaja predstava skozi obdelana časovna
obdobja formalno skoraj nespremenjena, da pa je v
različnih obdobjih privzemala različne simbolne po¬
mene in se v posameznih družbenih plasteh vzpostav¬
ljala kot posebna. Knjigo sklenejo ugotovitve v luči
uporabe v krajinskem načrtovanju.

14

Krajine kot nosilke

NACIONALNE IDENTITETE

N, začetku raziskovanja so se mi kot najbolj
zanimiva zastavila vprašanja, katere so tiste prvine oziro- j
ma značilnosti slovenskih krajin, ki jih najbolje ozna- «
č ujej o kot slovenske oziroma kakšno skupno mnenje
imamo kot narod o slovenskem prostoru in koliko, če
sploh, je ta predstava skladna s prostorsko resničnostjo.
Skupinska identiteta, odvisna od interakcije med po¬
sameznikom in družbo, se, zlasti nacionalna, oblikuje v
polju mitskega in tako naše skupno mnenje o prostoru,
s katerim se kot narod istovetimo, gotovo ne izhaja samo
iz konkretnega, temveč je prej predmet družbenega 1
predstavotvorja.

Istovetenje s prostorom Je najprej ozemeljsko: človek
začrta meje svojega bivališča. Z obrambo teh mej sta
povezani njegova in skupinska suverenost. Na skupinski
ravni je teritorialna identiteta domovina, ki je pojmo¬
vana kot država ali njena enota, na primer regija, na

15

Ana Kučan

osebnostni ravni pa je to prostor konkretnega bivanja, ki
mu rečemo dom.

Svoje korenine ima v tem, kar Heidegger razume kot
bivanje [der Da-Sein], v procesu, s katerim ljudje spre¬
menijo kraj svojega obstoja (eksistence) v svoj dom,
kar temelji, vsaj delno, na čustvenem dojemanju sveta
(Heidegger, 1977). Vsekakor je človekov obstoj tudi
prostorsko opredeljen, kar velja tako za posameznika,
kot za skupino/fDom, ali kakor to imenuje Južnič
(1993), sentimentalna orientacija,je  po eni strani določen
kot prostor bivanja s svojo domačnostjo, po drugi pa
kot vrednotni sistem, ki pogojuje izbor posameznih
delov okolja glede na njihov pomen. 1/

'j  Predp ostavimo, da se nacionalna identiteta kot posebna
Uoblika skupinske identitete vzpostavlja v duhovni sferi  na-
| roda, uteleša pa se vendar tudi izven nje, v polju jizisa,  v
prostoru kot celovitosti naravnih danosti, človekovega
delovanja in družbenega sistema vrednot — v krajini. V
vzajemnem učinkovanju teh dejavnikov nastajajo svo¬
jevrstni krajinski vzorci, lastni določenim območjem in
kulturam, ki jih ustvagajo in veijetno kot take prepo¬
znavajo na lokalni, regionalni in celo nacionalni ravni.
Tudi kraji, krajine in krajinske prvine lahko postanejo
simboli družbe, po katerih se ravna in ki odsevajo njeno
podobo. Tako kot skupen jezik, zgodovina in zavest je
/ tudi skupno ozemlje ena od vezi etnične skupine. Pro-)
štor, ki ga družba naseljuje, ima v kulturnem smislu sim-,
bolične pomene, v družbenem pa je praviloma seman¬
tično strukturiran (Južnič 1987: 283), zato se pripadnost 1
prostoru pri človeku ne more izražati zgolj z opredelit¬
vijo teritorialnih meja tako kot pri više razvitih živalih,
saj daje  človek prostoru dodatne smisle. Družba in sim¬
bolični pomeni, ki jih pripisuje prostoru, pa tudi kraji-

16

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

nam, drug drugega razlagajo, si sledijo in se v procesu
iskanja dinamičnega ravnovesja medsebojno preobli¬
kujejo.

Na osnovi skupinskega odnosa do prostora se vzpostav¬
lja skupna, v našem primeru narodova predstava o na¬
cionalnem prostoru. 1  Pri tem gre vsekakor za ideologi¬
jo, kije v marsičem lahko tudi nad resničnostjo. Tako je
pri “narodu brez zemlje”, Židih, ki jih povezuje pred¬
vsem duhovno izročilo; pa vendar so tudi Židje po II.
svetovni vojni pridobili svoje lastno ozemlje in ustano¬
vili nacionalno državo na območju, kjer se je dogajala
njihova zgodovina. To lahko razumemo tudi kot ures¬
ničitev obstoječe potrebe naroda po lastnem ozemlju.
Ce je ozemlje ena od osnov za oblikovanje nacionalne
države, potem mora v zavesti naroda obstajati določeno
videnje tega prostora. Tako se o acion alnajdentiteta-ver-
jetno ne veže zgolj na ozemlje, jasno določeno z meja¬
mi, temvee tada -m-kraj- e in krnjinfe -Na tem področju so
potemtakem združeni ozemlje 2  in zgradba prostora kot
fizis  ter družba in kultura kot genius.  Pri tem gre seveda
še za več, namreč za to, kar nemška sociologinja Lenz-
Romeiss (1970) imenuje simbolična navezanost na kraj
iSymbolische Ortsbezongenheit], pri čemer so družbe¬
ni odnosi, kijih določen kraj označuje, lahko enako ali
celo bolj pomembni za proces navezovanja (Altrnan in
Low 1992), se pravi, pomembnejši od fizične izobliko¬
vanosti prostora. Navez ovanje se ne nanaša samo na  kral¬
je ali krajine kot fizične entitete, temveč ie jv-prvi-vrsti
pove z a no s p omeni krajev in doživetij, kar vk ljučuje
odnose_z drugimi ljudmiJProshansky, Fabian in Ka-
minofF 1983).Tako vpeljane simbolne kvalitete fizičnega
okolja postanejo nadomestni vir družbene moči - nji¬
hov vpliv na čustva in obnašanje posameznika se lahko
pojavi celo takrat, kadar ne pride do neposrednega

1

SSKJ (1994: 591, 622) obravnava nacijo
kot sinonim za narod: "skupnost ljudi,
navadno na določenem ozemlju, ki so
zgodovinsko, jezikovno, kulturno in
gospodarsko povezani in imajo skupno
zavest; narod." Južnič (1993) razume
nacijo samo z njej pripadajočo državo;
od tod po njegovem izvirata koncept
nacionalnega in nacionalistična ide¬
ologija. Že etnija vsebuje v smislu
občutenja zavest o skupni pripadnosti in
oblike skupne kulture. Po njegovem se
narod od etnije razlikuje po tem, da sta
v njem bolj poudarjeni ideološka in poli¬
tična dimenzija. V narodu je že veliko
projeciranja v preteklost, dokazovanja
zgodovinske kontinuitete in zatekanja k
vsakovrstnim predelavam zgodovine, ki
naj bi dokazovale korenine v čim bolj
oddaljeni preteklosti. Južnič (ibid.: 278)
napiše: "Etnije so vsekakor potencialni
narodi, kot so narodi potencialne nacije
Med pojma narod in nacija torej
ne postavlja enačaja; za uveljavitev
nacionalne ideje je namreč ustanovitev
države izjemnega pomena. Takoj ko se
oblikuje država, pa so potrebne
mitologije.

Ena od podlag nacionalne identitete je
njena teritorialnost, ozemlje, na kate¬
rem narod biva. Koncept nacionalnega
teritorija korenini v etološkem konceptu
teritorialnosti — označevanju izključne
pravice nad nekim fizičnim prostorom,
od posameznikovega polja telesnosti
dalje. Družbene vede so temu že name¬
nile precejšnjo pozornost (cf: Porteous
1976). Še posebno so se k temu vrnile v
času naraščajoče globalizacije, ki napo¬
veduje izgubo nekaterih ravni lokalne
identitete (cf: Mlinar 1992).

V

17

Ana Kučan

medosebnega stika (Stokols 1983). Čustven odnos do
okolja je pravzaprav osnova topophilie  in iz tega izhaja¬
joče potrebe po preučevanju človekove navezanosti na
kraj.Topophilia vključuje “vse človekove čustvene vezi z
materialnim okoljem” (Tuan 1974: 3) in jo je mogoče
gojiti in razvijati v različnih kontekstih, od fizičnega
stika, estetske privlačnosti in življenjske povezanosti z
domačim krajem do patriotizma (Seamon 1984).

Če to drži za osebno identiteto, potem je mogoče
pričakovati, da se tudi skupinska identiteta, kakršna je
nacionalna, veže na s imbolne pomene^fožsa. To bi pome¬
nilo, da se, ne glede na enak potencial vseh delov dežele,
da postanejo prvine nacionalne identifikacije, kot sku-
' pina istovetimo samo s tistim, kar je za nas kot skupino
„ pomembno. Prostor tako postane družbena prispodoba.
Istovetimo se z izbranim, izbor pa je odvisen od sistema
družbenih vrednot. Tega pogojuje čustveni odnos — po¬
gojuje vrednotenje posameznih delov prostora in izbi¬
ranje med njimi, kar je med drugim tudi koristen
podatek v krajinskem načrtovanju.

V-prid-vrednotne mu izbiranju p r vin nac ionalne identi¬
fikacije s prostorom govori d ejstv o, daje v krajinah zaje¬
to bogastvo informacij o ustroju, stopnji razvitosti in o
vrednotah določene družbene skupine (Ogrin 1991). Pa
vendar krajina kot splet človekovih zapisov v prostor, ki
izhajajo iz utilitarne nuje, sama ni neposredno spo¬
ročilna, tako kakor je jasno sporočilo teritorialnosti —
začrtanih mej, ali v prostor postavljenih simbolnih struk¬
tur — spomenikov ali svetišč. Sele v iskanju identitete, ki
se ozira v preteklost, družba določenim krajem in kraji¬
nam pripiše pomen in ga ohrani ali tudi spreminja v svo¬
jem sistemu komunikacije.

18

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

Ne glede na to, daje o krajinah in nacionalni ali regio¬
nalni identiteti že veliko napisanega, pa je bilo narejenih
zelo malo pojasnjevalnih raziskav. Večina del je spekula¬
tivnih (Daniels 1993, Hooson 1994, Hough 1990, Sea-
mon 1993, Warnke 1992). Že Hoskins (1977) govori o
angleški  krajini [The English Landscape], vendar je nje¬
govo delo bolj usmerjeno v družbene procese, ki pogo¬
jujejo spremembe v krajini. O tem podrobno govori
tudi britanski geograf Lowenthal (1975, 1991, 1994), ki
na primerih ikonografije angleških krajin razčleni an¬
gleško percepcijo lastnega prostora in lastne družbe.

Ker je nacionalna identiteta zgrajena na mitologijah
(Harvey 1989, Južnič 1993, Smith 1991), se tudi okrog |
nacionalnega ozemlja ustvaija mit. Postavlja se vpra¬
šanje, ali so potemtakem lahko tudi krajine predmet g
nacionalnega mita in dejavnik prostorske identitete. Kot
splet zavestno ustvarjenih prostorov na površju zemlje, ki
se razvijajo in delujejo po naravnih in družbenih za¬
konih, so krajine predmet nenehne spremembe. Jackson
(1984: 12) jih označi tudi kot “človekovo zgodovino na
zemlji.” Zaradi raznolikosti pomenov, ki jih lahko razbi¬
ramo iz krajin in odvisnosti pomenov od konteksta, so
lahko v tem smislu tudi krajine vpete v pomensko mre¬
žo, kakršno je po Levi-Straussu (1985) moč opredeliti le
s konstrukcijskimi pravili mita.

Ideologija in politična strategija sta prav tako kot gospo¬
darski sistem tista, ki določata podobo krajin. Najna-
zornejši primer je sprememba ustroja krajine na Angle¬
škem v 18. stoletju, ki jo je izzval Parlamentarni odlok o
ogradah [The Parliamentary Closure Act[: široka odprta
polja so zamenjale precej manjše parcele, skrbno ogra¬
jene z živimi mejami. Mitchel (1994: 17) primer zelo

19

Ana Kučan

nazorno ubesedi: “Imperializem ni omejen le na giba¬
nje navzven, k tujim ozemljem, proti katerim se imperij
usmerja; tipično ga spremlja prenovljeno zanimanje za
domačo krajino, za značaj imperialnega središča. [...] V
istem času, ko sta se angleška umetnost in okus obračala
navzven, da bi uvozila nove konvencije krajinskega ob¬
likovanja iz Evrope in Kitajske, se je [imperializem] ob¬
račal navznoter k preoblikovanju in prevrednotenemu
predstavljanju domovine. Ograjevanje zemljišč [The En-
closure Movement] in spremljajoče razlaščevanje kmeč¬
kega stanu sta izraza interne kolonizacije domače dežele,
njene transformacije iz tega, kar je [William] Blake po¬
imenoval zelena in prijazna dežela,  v krajino,  v emblem
nacionalne in imperialne identitete.” Prav ta urejena in
negovana krajina ostaja prispodoba v angleški zavesti (cf:
Daniels 1993, Lowenthal 1991); zadnjih nekaj let jo
najdemo v mnogih filmih, ki poosebljajo angleško druž¬
bo: Houmdov kot  (1992), Dežela senc  (1993), Ostanki dne¬
va  (1993), Mož, ki je šel na hrib in se vrnil z gore  (1995),
Razsodnost in rahločutnost  (1995) in drugi, večinoma pos¬
neti po velikih delih angleške literature.

Ob tem lahko pomislimo, da identiteta ni predmet kra¬
jine same, da krajini ni inherentna. Prepoznavanje pros¬
tora izhaja iz posameznikovega ali družbenega dojema¬
nja kraja, na nacionalni ravni vsekakor iz percepcije
družbe, ki se je konstituirala kot narod. Ce se nacional¬
na identiteta veže tudi na krajine, potem se verjetno sicer
veže na fizične prvine, na naravne ali antropogene ses¬
tavine krajine, vendar je vzrok za navezanost prej
pomen, ki jim je pripisan, kot pa njihov ustroj sam po
sebi. Scott (1979) trdi, da ima fizični značaj krajine,
morda najočitneje prav pri ruralnih krajinah, svoje kore¬
nine v zgodovinskem razvoju. Določanje najprimernej-

20

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

šega pristopa k načrtovanju sprememb ali k ohranjanju
krajine bi tako omogočalo prav razumevanje zgodovin¬
ske komponente v povezavi z biofizičnimi in kulturni-
m i viri, družbenim tkivom in političnimi določilnicami.
Razumevanje razvoja krajinskih vzorcev v skladu z zgo¬
dovino družbene spremembe bi bilo po njegovem
mnenju lahko uporabno orodje za določanje (in morda
tudi za ustvaijanje) nove krajinske identitete. Kajti, kraji¬
na, prostor, ki ga človek n ase ljuje, prispeva k oblikova¬
nju njegove identitete, obenem pa se v krajini odslikava-
jo družbeni odnosi in s tem prispevajo k ustvarjanju kra¬
jinske podobe v družbeni zavesti, po kateri jo prepoz¬
namo in se z njo ali z njenimi deli poistovetimo.

Kot primer naj navedem dve kulturni prvini slovenskih
krajin, ki sta v medijih že postali semantična označeval¬
ca: kozolec in cerkvica na vzpetini. Obe sta nastali kot
rezultat specifičnega družbenega prizadevanja, da bi za¬
dovoljili določeno splošno priznano potrebo; prva iz
utilitarne in druga iz duhovne nuje. Danes kot identi¬
fikacijski prvini delujeta v polju metafore, osvobojeni
nekdanjih družbenoekonomskih odnosov, v katerih sta
nastali, napolnjeni z novimi pomeni.

Od slike do prizorišča

Preden se lotimo razčlenjevanja odnosa nacionalna iden¬
titeta - krajinska id entiteta,  pa je treba nekoliko pojasni¬
ti problem individua v krajini. Strokovno je to še vedno
temeljno vprašanje in problem še ni v celoti razrešen.
Težava pri osami krajinske enote s svojskimi lastnostmi
je predvsem v tem, da je krajina nezamejena in da so
posamezne manjše enote deli večjih enot, potemtakem

1  Kozolec in cerkvica na vzpetini
kot označevalca koncepta sloven¬
sko. Obe prvini sta glavni figuri
jedkanice Božidarja Jakca iz leta
1941, ki jo je poimenoval
Slovenska pokrajina.

m

21

Ana Kučan

3

Bezlaj (1982: 92) v Etimološkem slovarju
opozarja tudi na zvezo med krajino  in
Kranjsko  (Carnio). Zvezo med krajem
(koncem, mejo) in imenom dežele
Kranjske je vzpostavljal tudi Linhart
(1791) v drugem zvezku Poskusa
zgodovine Kranjske in drugih dežel
južnih Slovanov Avstrije  (V: Problemi 8
(1970) 91-92: 25). Razprave v opredelit¬
vah izrazov pokrajina in krajina, s kate¬
rimi se v Sloveniji ukvarjajo predvsem
geografi, se ponavadi končajo v konsen¬
zu soznačnic (Jeglič 1979; Lovrenčak
1996; Ogorelec 1987). Vrišer pokrajino
opredeli kot "teritorialno ločeno in [...]
samosvojo celoto" (Lovrenčak 1996:
265), podobno tudi Radinja, ko navaja,
da je pokrajina  "ozemeljsko sklenjena,
zaokrožena in omejena" (ibid.: 266),
zato je smiselna povezava pojma z
upravno določeno ozemeljsko enoto, na
primer regijo, čeprav ga srečamo tudi v
zvezi pokrajinsko slikarstvo.  Morda bi,
zaradi širokega pomena, ki ga je
sčasoma pridobil, kazalo pojem krajina
[izg. krajina] ločiti od pojma pokrajina
[izg. pokrajina] in slednjega dosledno
uporabljati namesto tujke regija,  s
katero ga enačijo tudi nekateri geografi
(Vrišer 1976: 24; Gams 1984: 78-79). S
tem bi pojasnili razlike v strokovni rabi
obeh besed in sicer med "geografijo, ki
krajino proučuje in mešano uporablja
oba izraza ter strokami, ki krajino ureja¬
jo" (Marušič 1995: 27). Razlike v razu¬
mevanju in uporabi izrazov pa so ven¬
dar manj pomembne; različen je, tako v
svetu kot pri nas, odnos do predmeta
obravnave.

medsebojno odvisne v nekakšni hierarhični prostorski
strukturi. Ta problem se skriva tudi v sami opredelitvi
pojma krajina.

Izvor angleške besede krajina  je star preko tristo let in
pomeni “del zemljišča, ki ga lahko zaobjamemo s pogle¬
dom” (Jackson 1984: 3). Prizorišča so ti deli samo takrat,
kadar jih opazujemo. Takrat v mnogih primerih tudi
lahko določimo meje krajine, ki jo opazujemo, tiste
meje, ki omejujejo naš pogled — črto obzornico.To pa še
ni vse. Na začetku, tudi v slovenščini, je termin prav¬
zaprav pomenil bolj sliko  prizorišča kot pa prizorišče
samo, umetniško interpretacijo krajine. Posamezne ses¬
tavine prostora je umetnik skladno s svojo predstavo ses¬
tavil v krajinsko prizorišče. Delež manipulacije je neko¬
liko zmanjšala fotografija, vendar so krajinske fotografije
še vedno le poljubni izseki iz nezamejenega prostora in
zato ne predstavljajo celote, temveč le njene dele.V vsak¬
danji rabi se izraz prepleta z izrazom pokrajina;  kot
soznačnici ju predstavlja tudi SSKJ (1994:445,894). Oba
izhajata iz izraza kraj  — semantično izredno razgibane
osnove, ki označuje locus:  kraj, dežela, pokrajina, pa tudi
finis:  konec, rob, breg (Bezlaj, 1982:79). Izraz krajina [izg.
krajina] je v slovenščini sprva označeval obmejno deže¬
lo, na primer Bela krajina, Vojna krajina, Bosanska krajina.
V tej rabi je izrazu ostal prvotni pomen; v popularni rabi
krajina  še vedno pomeni predvsem slikarsko upodo¬
bitev. 3  V predstavi o prostoru pa se pojavlja še motiv,  ki
ga ne pogojuje več točka gledišča, in pomeni določen
skupek posameznih krajinskih sestavin, ki jih lahko
srečujemo v različnih prostorskih kontekstih.V procesih
zaznave in spoznave prav lahko nastopa tudi kot krajin¬
ski individuum.

Pojem krajina  zajema dele prostora v različnih velikost¬
nih razredih.Tako obstajajo v krajini različne ravni indi-

22

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

viduacije — opredelitve posameznih krajinskih enot, in
zato kot krajinski osebki  lahko nastopajo posamezne
prvine in vzorci, ki jih le-te tvorijo v kombinacijah, ter
kraji ali različno velika območja. Z večanjem obsega ze¬
mljišča, “ki ga zajamemo s pogledom”, se izgublja raven
detajla in prevladovati začnejo splošnejše, več delom
prostora skupne značilnosti. Opredelitev osebka je prob¬
lem tudi zato, ker je v krajini kot nezamejenemu pros¬
toru določujoč kontekst: hierarhična prostorska struktu¬
ra, v kateri se deli prostora med seboj prepletajo, preha¬
jajo drug v drugega in se medsebojno dopolnjujejo.Tako
ostaja odprto vprašanje, katera je tista raven individuaci-
je v prostoru, s katere se posamezne enote združujejo v
model, v tip, oziroma ali zaradi pravkar predstavljenega
pri oblikovanju modela ne sodelujejo vse ravni hkrati.

2

Istovetenje s prostorom

Pojem identiteta izhaja iz srednjeveške latinščine, takrat
s e je izoblikovala religiozna kot prva oblika skupinske
identitete. Šlo je za vprašanja  istosti oziroma podobno¬
sti. V kristoloških razpravah je identicus,  izhajajoč iz la¬
tinskega zaimka idem,  pomenil istoveten, torej eden in
isti, s tem se je ločil od pomena podoben in bil naspro¬
ten pomenu različen (Južnič 1993: 9-11).

tl

Po mnenju številnih avtorjev se nacionalna identiteta)
ne veže sain ojnajsgg mlje k ot prostor, začrtan z mejami
temveč tudi krajine lahko postanejo nacionalni sim-\
boli. Daniels (1993) na primer analizira slikarske upo-^
dobitve angleških krajin v luči njihove vloge pri obli¬
kovanju družbene predstave o prostoru. Izbrane krajine
simbolizirajo določen moralni red in določeno estetiko

k *

-

23

Ana Kučan

in so kot-Jake-pFidabi le status nacionalnih ik on. Postale
so ozadje mita nacionalne identitete, še posebej izrazi¬
to v času angleške imperialistične politike, k čemur so
dejavno pripomogli slikarji, krajinski arhitekti in arhi¬
tekti. Danielsova analiza zajema čas od druge polovice
osemnajstega stoletja do današnjih dni. To je obdobje, v
katerem se izoblikuje koncept moderne nacionalne
države. Tudi Lowenthal (1991) govori o pomenu po¬
sebnih krajin za nacionalno identiteto, poudari pa, daje
I predstavo o prostoru oblikovala predvsem vladajoča
,  politična elita.

Kakorkoli, tako kraji kot posamezne krajine so simbol¬
no vlogo identifikacije narodnega in nacionalnega, se
pravi državnega, prostora gotovo prevzeli prek procesa
abstrakcije. Druž benžL_ predstava o krajinskem  prostoru

I nast ajav jcorm 1  n i k ar:ijj-aa^d-dmžbo--kot-proizvajalcem in
posame znikom kot potrošm kom_te_p_redstave. Oblikuje
l| $e_ v skladu z različnimi intere si^ld.4ik-.fa.Qm_poskušala
osvetliti na domačem primeru. Posebno vlogo pri tem
igrajoja rocesi soc i alizacije in  inkulturacije na način in¬
dividualnega ponotranja nja — p osameznikovega prosto¬
voljnega sprejemanja tistega, kar nastopa v širšem druž¬
benem okolju.

Da je navezanost na ozemlje več kot zgolj teritorialna,
torej usmerjena zgolj v meje, lahko razberemo iz druž¬
benih ritualov. Za posebno identificiranje, narodno ali
religiozno, so namreč pomembni predvsem zgodovinski
kraji. Povezava nacionalne identitete z določenimi deli
ozemlja, z določenimi kraji znotraj njih, ima mitsko in
subjektivno vrednost/lastnost (Smith 1991). Med fi¬
lozofskimi deli je najbolj znana Heideggrova oprede¬
litev mita o vkoreninjenosti v kraj in tradicije, vezane na
okolje, kot edine varne osnove za družbeno delovanje
(Harvey 1989:38).

24

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

O tem govori tudi Lowenthal in navaja Durkheima: “S
slavljenje m simbolov svojih iden ti tet družbe pravzaprav
častijo same sehe” ( J.owenthal 1991: 205). Gre za po¬
doživljanje zgodovine z obiskovanjem nekega kraja. Tak
pomen so za versko identiteto imele božje poti, roma¬
nja na svete kraje, središčne točke verske identitete. Prav
pomen svetih  krajev, dežel in tudi rek, priča o pove¬
zanosti skupinske identitete s prostorom, ki pa je struk¬
turiran, kot je videti, na različne enote in je več kot zgolj
določen z mejami. Religijski faktor je sploh močno
vplival na utrjevanje etnične zavesti, saj so se v religiji
Izražale skoraj vse družbene predstave arhaičnih družb
(Južnič 1987: 228). Poseben pomen za določanje in
uokvirjanje družbenega prostora so dobila tudi mejna
območja ali prizorišča pomembnih zgodovinskih bitk. 4
V prostor se je tako najprej zapisovala posebna, heroična
stran družbenega življenja.

Prostor torej lahko v p osebnem smislu doda tn o določi
identiteto; še posebej, če je strukturiran hierarhično, kar
pomeni,'da se posameznim delom prostora ali pros¬
torskim vzorcem pripišejo različni pomeni.Večplastnost
človekovega prostora se namreč kaže prav v simbolnem
Pomenu, ki mu ga pripisuje. Zaznavno okolje, torej tisto
in tako, kakršno človek dojema in zaznamuje v svoji za¬
znavi, je bistvenega pomena v identifikacijskem smislu
(Južnič 1993: 149). Temu prostoru namreč pripadamo.
Smith (1991: 23) pravi, da so “za etnične identitete, bolj
kot prebivanje v nekem prostoru ali njegova posest,
Pomembni pridani pomeni in asociacije, ki jih vzbuja.”
Zagovarja tezo, da nacionalna identiteta ni nekaj nare¬
jenega, temveč ustvaijenega, naučenega. Pomen take pri¬
padnosti prostoru in skupini najdemo tudi pri slovanskih
rodbinskih zadrugah - župah, ki so nastale po trajni

4

Pri tem gre za politično razsežnost pros¬
torske identitete. Politično misel kot
izrazito oblikovalko nacionalne prostor¬
ske identitete izpostavljajo eseji, zbrani v
drugi knjigi zajetne zbirke Les lieux de
Memoire,  ki jo je uredil Pierre Nora
(1984). O političnem ozadju nacionalne
prostorske identitete piše tudi Martin
Warnke (1992) v knjigi Politische Land-
schaft.  Glej tudi Mitja Velikonja Masade
duha  (1996).

25

Ana Kutan

Trditev je oprta na splošne informacije in^
podatke iz Enciklopedije in Zgodo-vine
Slovencev. Za slovenske izseljence je
značilna živahna kulturna dejavnost in
predvsem pogosta uporaba pojma -
Triglav  in drugih krajevnih imen, npr. u
Bled,  v poimenovanjih kulturnih in dru¬
gih društev. Slovenska izseljenska matica
za Slovence po svetu izdaja mesečnik
Rodna gruda  od leta 1954 in četrtletno
revijo Slovenija  od leta 1987 — logotip z
lipovim listom zadnje je iz akcije Slove¬
nija, moja dežela.  (Glede na to, da revije
izdaja matična dežela, je želja po vzdrže¬
vanju stikov lahko tudi posledica
tukajšnjih političnih interesov.) Vendar o
navezanosti priča tudi izseljeniški perio¬
dični tisk, v celoti v rokah emigracije, ki
ga poleg pogoste uporabe gesla Slo¬
venija  tako ali drugače v imenih glasil
odlikuje spet Triglav  kot najpomem¬
bnejši prostorski simbol slovenstva, pa
tudi Jadran, Lipa  in Njiva.  Pomemben
uvid nudijo tudi liki na naslovnicah pub¬
likacij, ki prinašajo tako Triglav, lipo ali
njen list kot slovensko domačijsko kraji¬
no. Enako pričajo številna planinska
društva, ki so jih ustanovili slovenski
izseljenci in zdomci v Švici in Nemčiji pa
tudi v Argentini. Glej tudi Velikonja,
Joseph: "The Quest for Slovene National
ldentity", v Hooson (1994: 249-256).

6

Dve plati identitete ontološko opredeli
Heidegger (1990) v razpravi Identiteta in
diferenca.

naselitvi, vendar pred individualno lastnino zemlje. Za
pripadnost župi je bil namreč kraj prebivanja pomemb¬
nejši od porekla po rojstvu (Goljevšček 1982: 87).
/ Eovezanost-skupinskejdentitete neke družbene skupine,
\ tudi naroda, s preštetem, v katerem biva, se potemtakem
j pray_rakn _nbliknje skozi družbene odnose  — ne izhaja iz

I  prostora per se,  niti zgolj iz sorodstvenih vezi. Prostorska
a identiteta se oblikuje iz vzajemnega delovanja med
j posameznikom, družbo in prostorom. Zato je ustvarja-
j nje id entitete tudi politik a (ekonomska,kulturnaitn^rki
j lahko postane tudi politika urejanja okolja. Ce bi pro¬
storska identiteta izhajala zgolj iz prostora kot takeg a,
potem pri emigracijskih etničnih skupinah ne bi obsta¬
jala navezanost na prostor, ki ga poseljuje matična enota,
saj zdaj bivajo drugje. Po Smithu (1991) etnije in njiho¬
va povezanost s prostorom lahko živijo dalje, tudi če so
že davno ločene od domovine — in sicer zaradi močne
nostalgije in duhovne navezanosti. Kot primer navede
Žide in Armence. Pri obojih je navezanost na domovino
kot kraj bolj simbol kot živ spomin. Isto bi lahko trdili
za močne slovenske skupnosti v tujini, predvsem v obeh
Amerikah in Avstraliji. 1

II  Glavni merili, ki opredeljujeta vsako identiteto, sta kon-
'/  tinuiteta in diferenca.' 1  Kontinuiteta se vzpostavlja s pre¬
našanjem vrednot iz generacije v generacijo; različnost
pa vedno znova v opredelitvah do drugih. Vendar Smith
poudarja, “da se kulturna identiteta ne nanaša na uni¬
formnost [identifikacijskih] prvin skozi generacije, tem¬
več na občutek vsake naslednje generacije, da gre za na¬
daljevanje, za . kontinuiteto, za skupne spomin e preteklih
dogodkov [...] in za predstavo o skupni usodi, ki jo
vzdržuje vsaka generacija” (Smith 1991: 25). Pri tem gre
namreč za opredelitev, kdo smo bili, kdo smo in kdo
upamo, da bomo v prihodnje, na tem kraju in v tem

26

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

prostoru. Greider in Garkovich (1994: 2) sta prepričana,
da so glede na to, da človek svoje okolje spreminja preko
družbenih pojavov, krajine odraz naše samoopredelitve.

Zakaj so krajine tako prim erne nosilke skupinske ide n-\) ;

Pni- mrrin^niiu 7 ~DnDiŠe ’

so Krajine chko p iimcim. nw.imvo -- ^

titeteTT^roeTrdial-fP^jTrajini kot patrimonijičjanpiše
tri glavne lastnosti: materialnost, uporabnost in  sopomen
stab ilno sti.  “Zaradi vsaj do zdaj relativno počasnega
spreminjanja so krajine videti trdno vpete, neprema¬
kljive, in zato varne [kot nosilke identitete].V njih vidi¬
mo preteklost, kakršno smo si zapomnili, oziroma ka-

SSKJ (1994: 825) razlaga patrimonij  kot
© izraz, ki izhaja iz latinščine in je v fevda¬
lizmu pomenil "dedno zemljiško lastni¬
no, ki prehaja od očeta na sina"; Bunc
(1987: 323) ga krajše opredeli kot
"očetno dediščino".

kršno si želimo” (ibid.: 4). Kljub temu, da so sodobni
razlogi za poudarjanje regionalne identitete tudi eko¬
loški, pa je tako v svetu kot pri nas v zadnjem času slišati
goreče glasnike ohranjanja prostorske identitete, lokalne,
regionalne in celo nacionalne, predvsem zaradi tega, ker

naj bi bila v času hitrih sprememb otipljiv dokaz želene,
idealizirane preteklosti. s  Greider in Garkovich vidita  j,
vzrok v izzvanem pomenu (1994: 2). Ko se zaradi spre- \
menjenih tehnoloških načinov rabe pr ostora  oziroma ^
ekonomskega (ne)razvoja. ali zaradi notranje družbene
spremembe začneta spreminjati fizis  in pomen krajin,' s^\
namreč skozi prr»rps_v 7postav1janja no vih simbolov in '
pomenov začne spreminjati naša predstava oJiaisamih!
Gre Ža (navidezno) izgubo identitete v času družbenih
strukturnih sprememb. S tem nacionalna identiteta neke.
kulturne skupnosti stopi v polje manipulacije tudi v
smislu navezanosti na kraj: nostalgija za minulim redom
- odnosi se projicira v nostalgijo za prostorskimi struktu¬
rami. Manipulacijo utemeljuje pojem “industrija dedišči¬
ne”, kakor gaje razložil že Hewison (Harvey 1989: 86):

Nagnjenje k ohranjanju preteklosti je del nagnjenja k ohra¬
njanju samega sebe. Če ne vemo, od kod prihajamo, težko

8

Glej časopisne članke: "Urejanje

podeželja pri nas: pokrajinska identiteta
izginja Naši razgledi 37 (1988) 21:
634; "Zgraditi moramo novo prostorsko
identiteto", Delo, 21. 10. 1992; "Kakšna
prostorska identiteta?" Delo, 18. 11.
1992. Pri tem kaže poudariti, da se z
"inventarizacijo" identitete (Delo, 21.
10. 1992), se pravi s popisom stanja, ne
moremo izogniti spremembam. Prvič se
problem kaže v časovni opredelitvi sta¬
nja, ki ga želimo evidentirati (ali je to
današnje stanje ali stanje neke izbrane
pretekle dobe), drugič pa v tem, da se
spreminjajo družbeni, kulturni in pros¬
torski kontekst, in torej ohranjanje "evi¬
dentiranega" samo po sebi še ne
pomeni ohranjanja identitete. Predvsem
pa je v naštetih besedilih pri opredelitvi
pojma identiteta spregledan kontinu-
itetni pol, kajti prav zaradi njega iden¬
titeta ne pomeni nespremenljivosti
oblike odnosa med človekom in pros¬
torom, temveč nepretrganost povezave
med njima.

9

Kmetijski proizvajalci, na primer, vidijo
opuščene kmetijske površine, ki jih
postopoma prerašča gozd kot zanemar¬
jene, kot izraz propadanja podeželja,
kot znamenje zaostalosti in podobno.

27

A na Kučan

razumemo, kam gremo. Preteklost je osnova osebne in kolek¬
tivne identitete, objekti preteklosti so vir izraza kot kulturni
simboli^Kontinuiteta med preteklostjo in sedanjostjo ustvarja
občutek zaporedja znotraj naključnega kaosa in ker je spre¬
memba pač neizogibna, nam stabilni sistem urejenega pomena
omogoča, da se spoprimemo tako z inovacijo kot z razpadom.
j Nostalgični vzgibj je pomemben dejavnik prilagajanja na krizo,
je družbeno blažilo in utrjuje nacionalno identiteto, kadar je
samozavest oslabljena ali ogrožena.

10

Iz tega časa, iz 80-ih let, izvira akcija
"Slovenija, moja dežela na sončni strani
Alp", ki je posredno utrjevala zavest o
skrbi za prostor kot predmet turistične
ponudbe, ki navzven kaže podobo
Slovenije, obenem pa je predstavljala
prostor tudi kot sredstvo dediščinskega
prenašanja vrednot.

0

Hewison razgalja nekaj potencialno zelo pomembnega,
ker je prav ta zavzetost z identiteto, z osebnimi in kolek¬
tivnimi koreninami postala še zlasti prodorna po letu
1970 zaradi splošno razširjene negotovosti na ekonom¬
skih področjih. Vsekakorje jskanje lo kalne, nacionalne
identitete tudi pri nas v zadnjemcašu mOtno-poraslo."'
Podobnim dogajanjem smo bili priča tudi v prvi polovi¬
ci 20. stoletja, pred I. in pred II. svetovno vojno.To seve¬
da ni nič presenetljivega, saj je že Simrnel, kot razlaga
Harvey (1989: 171), davno poudaril, da v času fragmen-
tacije in ekonomske negotovosti želja za stabilnimi
vrednotami vodi k povečanemu poudarjanju avtoritete
osnovnih institucij: družine, države, cerkve. Poudarjanju
avtoritete prav teh institucij smo bili in smo priča v
Sloveniji v zadnjih nekaj letih, kar, sicer ne vedno in ne
samo po sebi, priča o družbenem obratu h konserva¬
tivnim vrednotam. To je videti tudi iz izbora krajin, na
katere se v tem času veže nacionalna identiteta.

V spreminjajočem se svetu s težnjo h globalizaciji števil¬
nih procesov se razumljivo pojavijo nasprotne reakcije,
ki jih lahko opišemo kot iskanje osebne ali skupinske
identitete. Pri tem je pomembna tudi prostorska iden¬
titeta, ki se največkrat kaže kot kolaž prostorskih podob,

28

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

saj je prostor individuacije pomemben na vseh ravneh,
od osebne do skupinske, tudi nacionalne. Harvey (1989)
izpostavlja sposobnost večine družbenih gibanj, da raz¬
polagajo s krajem [s konkretnim] bolje kot s prostorom
[z abstraktnim], kar močno poudari potencialno poveza¬
vo med krajem in družbeno identiteto. Vzrok vidi v
tem, da mora izpoved kakršnekoli na kraj vezane iden¬
titete vsaj na neki točki temeljiti na motivacijski moči
tradicije. Kadar je identiteta ogrožena, se nasloni na
zgodovino in iz nje črpa samozavest. Utijuje in potrju¬
je se skozi simbole in rituale z oznanjanjem mitov, še
posebno tistih, ki utrjujejo predstave o kar se da dolgem
in nepretrganem obstoju določene človeške skupnosti
ali skupine (Južnič 1993:218-219).

Kot posledica dramatične neposrednosti odnosa človek
~ prostor spremembe v krajini povzročajo negotovost,
dvom o naši istovetnosti, saj se fizična podoba prostora
spreminja pred našimi očmi. Prav zaradi te negotovosti
se mora krajinska identiteta vzpostavljati na več ravneh.
Po eni strani mora izbranim delom pro stora  pripisovati
nove pomene, ki bodo pomagali vzpostavljati njihovo
različnost od drugih, po drugi strani pa mora zaradi
vzpostavljanja lastne samoopredelitvene kontinuitete
drugim izbranim delom prostatama vsak način vzdrže-
vati simbolni pomen, ne glede n a to, kako so se v času
spre menile

Kot sredstvo komunikacije so simboli način, s katerim se
izražajo vrednote in zato se v času, ko so te vrednote
ogrožene, družba pa ni pripravljena na spremembo in
vzpostavljanje novih vrednot, močneje oklene starih. V
tem smislu je proces konservativen - nezmožen je priz¬
nati spremembo in se ji prilagoditi; prostorske implika¬
cije tega procesa pa lahko vodijo v ekološko razvred-

29

Ana Kučan

notenje nekaterih delov prostora ali posameznih krajin.
Temu lahko botruje tudi vzdrževanje izbranih, izjemnih
krajin za vsako ceno,  zgolj zato, da bi z njimi zadostili
potrebo po želeni samoopredelitvi. Finančna podpora
preživelih načinov rabe prostora, zato da se ohranja pros¬
torska podoba, lahko pomeni pretok denajja od tam,
kjer je res potreben za preprečevanje škode, ki jo človek
z razvojem povzroča okolju, tja, kjer gre zgolj za ustvar¬
janje videza. Odločitev o tem, katere krajine oziroma
kateri deli prostora so vredni ohranjanja kot nacionaln a
dediščina, mora biti prav zato skrbno pretehtana, če
želimoTčTa bo uidi upravičeni' Namesto k ohranjanju
videza Jacobs in Mulvihill (1995) pozivata k širjenju
vednosti o načinih rabe prostora, ki se močno razlikuje¬
jo glede na prostor in kulturno organiziranost družbenih
skupin. Prepričana sta, da nam le to razšiijeno znanje (in
ne zapiranje v svoje lastno dojemanje sveta) lahko ponu¬
di možnosti za uravnotežen razvoj, s katerim bomo
okolju prizadeli najmanj škode.

Kot smo že povedali, so prostorski simboli prav uporab¬
no sredstvo komunikacije; krajem in krajinskim prvinam
pripisan pomen ima tako lahko simbolno vlogo utrje-
| vanja pripadnosti neki določeni družbeni skupini.
Domovina, prostor, kjer določena človeška skupnost živi,
tako ni zgolj prostor v abstraktnem pomenu. Kot kraj,
prostor s pomenom, postane dejavnik pri oblikovanju
naroda. “[•■•] jezera, gore, hribi in doline [se] vsi spre¬
menijo v simbole ljudskih vrlin in ‘avtentične’ na¬
cionalne izkušnje; tako Devica [Jungfrau] postane simbol
švicarskih čednosti in naravne lepote [...]”, pravi Smith,
)  , “enako se zgo dovin ski dogodki in spo menik i natural-
izirajo : gradovi, templji, ddlme nTie integrirajo v kraj ino
in postanejo del njenega posebnega značaja” (1991: 65).

30

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

Tilko se npr. naturalizirajo  tudi cerkvice na vzpetinah,
zgrajene v nekem določenem času in kontekstu: kasne¬
je kot kulturni in zgodovinski spomeniki postanejo del t
krajine, njena identiteta. Enako velja zajcc^olep; o nečem
podobnem govori Hough (1990:140), namreč, da neka¬
tere pojave preprosto sprejmemo kot samoumevne, kot
integralne dele podeželskega prizorišča zgolj zato, ker so
zaradi funkcionalnega odnosa — iz potreb kmetijstva —
zraščeni s kmetijsko krajino, v kateri se pojavljajo.

ITes so se na Slovenskem v veliki meri ohranili drugje po
Evropi že preživeti vzorci poljske delitve, ki dajejo
našim, že reliefno pestrim krajinam še bolj razgiban in
barvit značaj. Predvsem so jih varovali počasni sistemi
družbenega planiranja. Celo kolektivizacija skoraj ni
preoblikovala slovenskih krajin, gotovo ne v taki meri
kot drugod po nekdanji Vzhodni Evropi (cf: lTugg
1985). Podoba slovenskih krajin pa seje vseeno preob¬
likovala, očitno hitreje, kot smo bili sposobni ali pa smo
hoteli opaziti. Zato smo danes priče izrazitemu mešanju
■lovih in starih krajinskih prvin. Drobni prostorski vzor¬
ci. ki jih ustvarja razdrobljena kmetijska proizvodnja, so
sicer še vedno prisotni, s prav tako razdrobljeno indivi¬
dualno gradnjo pa izgubljamo primere nekdanjih vzor¬
cev poselitve, ki jih tako radi opevamo in predstavljamo,
kadar je govor o prostorski identiteti Slovenije.

V obdobju slovenskega osamosvajanja so bile razmere še
prav posebej ugodne tako za ikonoklazem kot ikonolatri-
jo in gradivo za tovrstno..analizo seje ponujalo kar samo. ,
JTodukc ija predmetov kot simbolov nacionalne identitete ^
S-Cje^ v tem času  l nočno povečala v politične kakor tudi v  (
ekonomske namene. Obeležiti je bilo treba prekinitev s
starinOn^uHejanjanje novega. Po eni strani je bilo treba

31

Ana Kučan

11

Leta 1993 se trgu ponuja celo oblikovals¬
ki izdelek Slovenska zobna ščetka,  kar je
gotovo primer "domačijskega kiča", ki
pa se ne izraža v obliki izdelka, temveč v
njegovem poimenovanju (cf: Moles
1972: 109-117, 200-210 in Žagar 1992:
139-141).

ustvariti državne simbole, grb in zastavo, in jih primerno
vključiti v oblikovanje dokumentov, od potnih listov do
drugih izkaznic. Nenazadnje smo dobili tudi svoj denar.
Po drugi strani pa je na domovinska čustva igrala tudi
množična kultura vseh segmentov družbenega delova¬
nja. 11  Pri tem je šlo tako za utgevanje identitete na
domačih tleh kot za vzpostavljanje slovenske identitete v
tujini, pri čemer seje prav turistična propaganda izkazala
kot izvrstno orodje državne nacionalne politike.

Na nostalgično percepcijo opozarja Lovventhal (1991:
217), ko angleško krajino  [English landscape] označi za
primarni anahronizem nacionalne dediščine. “Jasno je,”
pravi, “da je še vedno v uporabi, večji del v intenzivni.
Toda te rabe se manj nanašajo na dom in delo kakor na
čaščenje ostankov, ki so opora dediščini in razglašanju
nacionalne identitete.” Podobno opozaija tudi Marko
Kos v članku “Nova podoba Slovenije” (1994), kjer ana¬
lizira sodobne selitve iz mesta v bližnjo okolico, zaradi
česar se oblikuje nov tip raztresene in, kot ji pravi,
antimestne skupnosti, ki pa je tudi popolnoma različna
od obstoječih predmestij preteklega, štiridesetletnega
obdobja. Poudaga, da se ta migracija napačno prikazuje
kot vračanje v vasice kmečke Slovenije. Kajti dejavno¬
sti, s katerimi se ukvarja ta novi sloj prebivalstva, ne
temeljijo več na pridelovanju hrane, temveč predvsem
na razvoju trgovine in malega podjetništva.

Za izgubo krajinske identitete, kakršno smo podedovali
iz preteklosti, nemalokdo obtožuje togost nedavnega
sistema planiranja, kije prihajala v nasprotje s težnjo po
njenem ohranjanju. Vendar, poudarja Mlinar (1993), bi
sebični individualizem, ki se je, paradoksalno, uveljavljal
kot prostorski (ne)red prav v obdobju poudarjenega ko-

32

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

lektivizma, potemtakem težil k ohranjanju takšne iden¬
titete. V resnici pa je prav nasprotno. Individualna grad- ,
nja, ki se močno razlikuje ocLstrnjenih naseljih, je v zad- |
njih tridesetih letih prav gotovo eden od najmočnejših *
preoblikovalcev podobe slovenskih krajin. Velik del te
individualne gradnje so nelegitimni posegi v prostor,
tako imenovano črnograditeljstvo. Neposredno je akter
te dejavnosti seveda posameznik, posredno pa družba.

Sociolog Drago Kos v razmišljanju o črnih gradnjah
meni, da lahko črnograditeljsko prakso obravnavamo kot
posledico konflikta med tradicionalnim stavbarstvom in
modernim, racionalnim načinom produkcije grajenega
okolja, ki je značilen za industrijsko urbanizacijo. Pojav
je značilen za družbe v razvoju prav zato, ker se tam ta
načela mešajo. Vzroke za pojav vidi predvsem v “regu¬
lacijski totalitarnosti” kot podrobnemu določanju nači¬
nov in vsebine prostorskih posegov, kar pomeni, da do¬
stikrat posredno s predpisi določa tudi vsebino in način
s prostorskimi posegi povezanega vsakdanjega življenja. 12
Resničnost narave migracij vas-mesto presega domet
prostorskega urejanja in zato se pojavlja spontano pro¬
storsko delovanje. “Ta relativno razšiijena samoproduk-
cija znotraj institucionalno določenih prostorskih koor¬
dinat ustvarja paralelne prostore." (D. Kos 1993:454-456)

12

Gantar (1984: 30-51) v osrednjih poglav¬
jih razprave Urbanizem, družbeni kon¬
flikti, planiranje  natančneje razlaga raz¬
like med teorijo in prakso produkcije
grajenega okolja, konflikte, ki iz tega iz¬
virajo, vzroke za urbano in s tem tudi
družbeno stratifikacijo, segregacijo in
oblike sociabilnosti.

Ti se kažejo tudi v razlikah med starožitnim načinom
poselitve in sodobno enodružinsko gradnjo. Poleg razlik
v formalnem jeziku so najbolj očitne tiste pri izbiri
lokacije in načinu razporejanja. Prav slednje je eden od
dejavnikov, ki izrazito spreminjajo slovenske krajine.
Poskus uzakoniti raznolikost regionalnih arhitektur s
formalnimi določili tudi zato ni mogel preprečiti vse
večje uniformnosti okolja.

33

Ana Kučan

\

13

Hočevar (ibid.: 500) nocijo samolegi-
timitete brez dogovora  naslanja na
Thomasov teorem, katerega "bistvo je,
da se ljudje ne odzivajo zgolj na objek¬
tivne značilnosti razmer ali situacij,
temveč na pomen in smisel, kot razmere
sami dojemajo. Če razmere samoopre-
delijo kot realne, potem so te realne v
njihovih posledicah." Ugotavlja, da gre
za kulturni vzorec,  ki se v konkretnem
primeru nanaša na prevladujočo shemo
mišljenja, delovanja in čustvovanja, po
kateri se pripadniki neke skupine
(družbe ali naroda) obnašajo in s katero
se identificirajo. Po njegovem bi morala
družbena regulacija vsebovati tak
vzorec, sicer ostaja neučinkovita.

14

Ruralno-domačijsko podobo, ki jo ljudje
investirajo v mesto, sta razbrala zlasti iz
pripomb v obliki predlogov. Ti so se vrteli
predvsem okrog postavitve lipe kot
"slovenske in poceni" (ibid.: 104).
Vendar pa se je ruralno kazalo tudi v
"higienističnih in moraličnih razlogih
[...], ki jih spremlja netolerantnost do
drugačnosti, [...] in so torej na neki način
nostalgična refleksija neke davno idea¬
lizirane skupnosti" (ibid.: 105).

Nepremišljeni in nedovoljeni posegi v prostor torej po¬
vzročajo njegovo predrugačenje, ki spreminja značaj kra¬
jine in vnaša nered v tisto, kar je splošno priznano kot
prostorski red, s tem pa vnaprej opredelijo namembnost
prostora. Vprašanje je, ali se javnost tega zaveda in dojema
razlike. Javnomnenjska raziskava Družbeni vidiki razvoja
Rogaške Slatine 1992 (Hočevar 1993) je pokazala, da
črne gradnje za prebivalce niso skoraj nikakršen problem,
ali pa se do njih sploh ne opredelijo. Hočevar to poja¬
snjuje z “nocijo samolegitimitete brez dogovora,” ki se
izraža z neracionaliziranim individualnim odnosom do
izrabe prostora, spodbujenim že z neurejeno prostorsko
regulativo. 13  Prav ta visoka stopnja neskladnosti med insti¬
tucijami (državo) in individualnim graditeljem je kulturni
vzorec Slovencev, v konkretnem primeru posledica pre¬
vladujoče “ruralne zavesti” (ibid.). Ta izhaja iz objek¬
tivnega pomanjkanja urbane kulture in urbane tradicije.
Rezultati študije kažejo tudi, da mestni prebivalci za po¬
zitivne prostorske in ambientalne vrednote mesta navaja¬
jo ruralne in ne urbane značilnosti/kvalitete (veliko ze¬
lenja, domačnost). Gre za tradicionalno dojemanje rabe
prostora, ki kaže na splošen, nediferenciran posameznikov
odnos do prostora. Lastništvo je namreč razumljeno abso¬
lutno in ne relativno. Večina razpršenih individualnih
črnih objektov je, kot ugotavlja Hočevar, zgrajena prav
zaradi takšnega dojemanja.

Ruralnost kot vrednoto, celo v mestnem okolju, sta zaz¬
nala tudi Gantar in D. Kos, ko sta analizirala pripombe
k predlogu ureditve Prešernovega trga v Ljubljani
(1993). 14  Izpričano konservativnost sta razbrala iz mar¬
sikatere šovinistično in rasistično naravnane pripombe,
ki izkazuje nestrpnost v etničnem in kulturnem raz¬
likovanju, in sicer predvsem glede na “balkanizacijo
(srednjeevropske) Ljubljane”.

34

Krajine kot nosilke

NACIONALNE IDENTITETE

Tak odnos do prostora lahko opredelimo kot nasprotje
med načelnimi izjavami in vedenjskimi vzorci, kajti
praksa je v očitnem razkoraku z zaznavo. Prav vrednote
ali prvine, ki jih Slovenci izpostavljajo kot tradicionalne,
značilne in simbolne, so tiste, ki jih s svojim ravnanjem
najbolj ogrožajo. Podoben pojav srečamo pri turizmu:
turizem, povezan z rekreacijo na prostem  in lepotami pokra¬
jine,  zaradi svoje specifične odvisnosti od prostorskih
pojavov in narave svojega umeščanja v prostor ter agre¬
sivnosti, ki jo pri tem izkazuje, uničuje prav bistvo tiste¬
ga, zaradi česar se je na določenem delu prostora sploh
naselil. Jasno je, da brez tega bistva ne more obstati, zato
umetno, predvsem s slikopisjem, vzdržuje podobo že¬
lenega stanja. 15

Krajina kot simbol pripadnosti

l

Tak pojav je turistična agresivnost na
slovenski obali. Glej Ogrin, D.: "Čim manj
morja ima narod, tem slabše ravna z
njim", v: Delo  10. 3. 1990: 24 (Sobotna
priloga).

Človek okolju, v katerem živi, pripisuje določene po ^
mene, tudi simbolne. Pomen je tudi osnova navezanosti ^

na kraj, od primitivni 16  do visoko razvite, od posamez- £££

nikove do skupinske. Primer za prvo opise psihoanalitik prvin5keg a, spontanega reagiranja.
Parin (1995), in sicer kot primer obstoja navezanosti na
kraj, obstoja domovine, še preden ta pomeni očetnjavo
ali nacijo:

Donimo, pridni poljedelec iz vasi Andiumbolo v dogonski
deželi, seje z nami odpeljal v bližnje mesto, v Mopti, po svo¬
jih opravkih. Vreče prosa, ki jih je prinesel s sabo, je še uspel
omenjati za sol. Potem pa je padel v katatonični stupor (vrsta
odrevenelosti - op. A. K.),-izgubil dar govora, otrpnil m
ohromel. Ves izsušen in napol mrtev od žeje je čepel na žgočem
soncu, manj kot dvajset metrov od valov Nigra. Morali smoga
odnesti v senco in mu v usta vlivati vodo. Med vožnjo nazaj v

dogonsko deželo je kmalu prišel k sebi. Ko so se prikazale ko- __

35

Ana Kulan

niče skal, suhe rumene bilke in kruhovci dogonske dežele, se
mu je vrnil dar govora in kmalu je bil spet zgovorni, inteligent¬
ni in aktivni mož, kakršen je bil pred potovanjem; takšen, kot
je živel in bo naprej živel v svoji domovini.

17

Irena Šumi povzema izjavo iz knjige
Stanleya Vestalla: Sitting Buli. Cham¬
pion ofthe Sioux.  Norman: University of
Oklahoma Press, 1932.

Podoben primer, ki velja za celo skupino, najdemo pri
severnoameriških Indijancih:

Ko je leta 1889 senatna komisija s pritiski dosegla ,, da so
[Siouxij pristali na prepustitev dela svojega rezervata [...] v
Severni Dakoti, je Sedeči Bik, legendarni vrač in vodja
Hunkpapa Siouxov [...], ki se je prepustitvi do zadnjega upi¬
ral, na vprašanje nekega novinarja, kaj Indijanci menijo o pre¬
pustitvi, dejal: “Indijanci! Nobenega Indijanca ni več razen
mene” (V: Šumi 1990: 55).' 1

Parin sicer meni, da je človek navezan na kraj, kjer je
rojen, da pa beseda domovina,  očetnjava nosi v sebi še
dodatni pomen — nacionalno. To ponazori z drugo
zgodbo:

[.../ Če na primer gledamo bronasto spominsko ploščo, ki je
vzidana na gradu v Gradcu (nad kazematami, v katerih so
trpele žrtve svete inkvizicije in avstrijskega cesarstva): čista
rasna družina, oče, mati, sinček in deklica pošiljajo poglede
žalostno, a odločno proti jugu. “Južna Štajerska, izgubljena
domovina,” piše na plošči, ki jo je odkril socialdemokratski
župan. “Izgubljena” mesta so zapisana z nemškimi imeni,
Marburg, Pettau, Laibach, Gotschee. Domovina Slovencev je
izbrisana, ali naj bi bila izbrisana.

Kadar Parin govori o domovini, govori v duhu Voltairo¬
ve misli. Zagovarja bolj prvinsko navezanost na kraj,
osvobojeno tiste nacionalne pripadnosti, izpostavljene v
drugi zgodbi; vsekakor pa gre pri obeh za navezanost na
tisto, kar kraj predstavlja: ali dom ali domovino, na nje-

36

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

gov pomen. Tudi Lenz-Romeissovo (1970) je empi¬
rična raziskava pripeljala do zaključka, da se čut za
domovino ne izpolni skozi kri in zemljo  [Blut und
Bodenj, temveč se človek, ki do nekega kraja razvije
simbolično navezanost, pri tem opira na druge ljudi v
kraju, ki jih pozna in s katerimi goji stike.

Fenomen navezanosti na določen prostor, ki je naj¬
večkrat kraj bivanja, se udejanja v pripisovanju posebne¬
ga pomena posameznim prostorskim prvinam. Lenz-
Romeissova trdi, da pri tem ne gre za neposredno nave¬
zanost na prostorske prvine ali na kraje kot take, temveč
za simbole družbenih povezav in medsebojnih stikov. Tu
gre posledično za skupinsko pripadnost: ljudje, ki se
družijo, izmenjujejo mnenja, gradijo svoj vrednotni si¬
stem, bodo tudi v posameznih prostorskih prvinah raz¬
brali določene simbolne pomene. Simboli, ki so razum¬
ljivi samo v določenem družbenem kontekstu, potem¬
takem omogočajo človeku, da razume in strukturira svoje
okolje, se v njem znajde in s tem v skladu usmerja svoje
ravnanje. 18  \z,  tega sledi, da so pomensko obogatene kra¬
jinske prvine lahko nosilke tako osebne kot skupinske

i

identitete - simboli pripadnosti določeni skupini.

Prostorski simboli so le del sistema simbolov neke
družbe. Pri tem gre za pripisovanje pomenov stvarem,
ki same po sebi teh pomenov nimajo — takšen je na
primer pomen kozolca kot simbola slovenstva. Kadar
gre za skupinske identitete, so dejavni le tisti simboli, ki
so razumljivi znotraj določene skupine. To pomeni, da
bodo posamezniki v izbranih krajih ali posameznih kra¬
jinskih prvinah videli iste simbole. Zato bodo tudi svojo
nacionalno pripadnost istovetili z določenimi simboli,
ki jih bodo kot pripadniki iste skupine kot take pre-

18

Glej tudi Lynch, Kevin: The Image ofthe
City.  Cambridge: MIT, 1960.

37

Ana Kučan

poznali. Samo v tem primeru lahko govorimo o kra¬
jinski identiteti, o potrebi družbe, “da se preko izvirnih
prostorskih simbolov tudi teritorialno navezuje in
istoveti s krajem, pokrajino ali celo večjim območjem”
(Ogrin 1991:63).

Krajina kot prispodoba

Istovetenje s krajinskimi prvinami je torej družbeno
pogojeno. Od tega je odvisen tudi odnos družbe in s
tem posameznika do prostora, v katerem živi.V skladu z
vzpostavljenim sistemom vrednot, v katerega je zajet
tudi hierarhični svet simbolnih prvin, človek preobliku¬
je okolje v svoj življenjski prostor. Kulturna krajina zr¬
cali delovanje družbene strukture v okviru naravnih do-
ločilnic prostora, v katerem nastaja. Njen nastanek je bil
vedno predvsem odgovor na najbolj elementarne —
eksistencialne potrebe človeka. Zagotovo lahko trdimo,
da krajino oblikujejo primarne določilnice, ki izhajajo iz
naravnih danosti prostora in sekundarne določilnice, ki
izhajajo iz družbene prakse. Tudi če so primarne do¬
ločilnice relativno stalne (relief, podnebje in drugo), se
j  krajinska identiteta spreminja vzporedno z družbenimi
' spremembami, saj je vrednotno-zaznavna kategorija v
* družbeni zavesti, krajine pa so prostorska opredmetenja
družbenih struktur.

19

V strokovnem pa tudi poljubnem izrazju
najdemo termin krajinski slog  [landscape
style], ki označuje v 18. stoletju na
Angleškem nastali formalni jezik parkov¬
nega oblikovanja, tesno povezan z nas¬
tankom novega družbenega razreda, ki
je bil, odmaknjen od dvora in njegove
absolutne moči, nosilec humanistične
ideje in je zato potreboval lasten,
drugačen prostorski izraz.

Prav zato navezanost na kraj, krajino raste z njenim
negovanjem in urejanjem. Da nek  kraj ni katerikoli,
temveč naš,  sloni na dveh dejavnikih — na prizorišcTT
(fizis) in na družbenih odnosih (genius). Ko lokalne vezi
_prerastejo v višjo raven, postanejo krajine nacionalni
simboli. Lowenthal (1991: 213) poudaija, da pomeni v
Angliji že sam izraz krajina  bistveno nacionalno vrlino. 19

38

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

Dodaja, da je v priljubljenosti angleških krajin očitna
[angleška] obsedenost z redom, nasprotno kot, na pri¬
mer, pri Američanih, ki, naučeni kljubovati avtoritetam
in zanikati red, ideologizirajo svobodne gozdove in
odprte planjave takoimenovane Frontier Line (ibid., cf:
Daniels 1993). Ali je potemtakem v priljubljenosti do¬
mačijskih prizorov slovenskih krajin, drobne delitve polj
s kozolci — vzorcev rabe, ki so danes že večinoma pre¬
živeti, saj se veča odstotek površin v zaraščanju — moč
razbrati nostalgični pogled nazaj?

Britansko-ameriška skupina za raziskovanje krajine
(Landscape Research 1991) proučuje,kako seje skozi čas
soočala različnost kulturnih identitet. Avtorji iz te sku¬
pine izpostavljajo nasprotja med željo po ohranjanju
človekovega zapisa v prostor kot historične dokumen¬
tacije na eni, in željo, da bi ugodili kulturnim in eko¬
nomskim interesom določenega kraja ali skupine ljudi na
drugi strani. HefFernan vzporeja repertoar krajinskih pri¬
zorov s politično pripovedjo o kolonializmu, domišljiji in
nadzoru in opozarja na to, kako lahko družbeni kodeksi
preko javno delujočih posameznikov ustvarijo poetično,
a izmišljeno podobo o nekem svetu.To utemeljuje s pri¬
merom Saidove analize evropskega orientalizma, po ka¬
teri “podobe, kakršne so bili o Orientu pričarali Evro-
pejci, predstavljajo neposredni izraz imperialistične ev¬
ropske prevlade na Srednjem vzhodu” (1991: 37-38).

Ikonografske pomene krajin je moč postaviti v kontekst
družbenoekonomske in politične razprave (cf: Cosgrove
in Daniels 1988). Krajine ali njihove upodobitve lahko
beremo kot besedila (seveda ne dobesedno) in s tem
analiziramo družbeno videnje krajine. Knjiga Fields of
Vision  (Daniels 1993) prinaša izbor esejev o upodobitvah

39

Ana Kulan

krajine, tako slikarskih kot tistih, kakršne najdemo v
parkih, oblikovanih v angleškem krajinskem slogu. Pri
tem je simbolni pomen neposredno pripisan neki fizični
danosti; nosilka pomena ni več le krajinska podoba,
temveč tudi njeno stvarno opredmetenje, park, kot po
podobi ustvarjena krajina. Daniels prodira v družbeno
videnje teh krajin in odstira kulturne in družbene sil¬
nice, razvidne iz omenjenih upodobitev in iz njihove
sodobne rabe: kako so sprejete na razstavah in kako jih
interpretira sodobna literatura, predvsem popularna.

Drugačen je Seamonov fenomenološki pristop: sega od
Relphovega žalovanja za upadom genius loči  in izgubo
identitete zaradi globalizacije moderne dobe do kritič¬
nega dvoma, izraženega v vprašanju Nogue-i-Fonta, ali
fenomenološki pristop sploh lahko omogoči novo re¬
gionalno geografijo, ki bi mogla prepoznati genius loči
določene regije (1993: 159-180). Zanima ga namreč, ali
fenomenologija krajine lahko obstaja sama po sebi ali
morda ne obstaja le kot posameznikovo doživetje.

Zdi se, da je fenomenološki vidik, ki ga je utemeljil
Norberg-Schulz (1979), preveč enostranski, saj predpo¬
stavlja samostojnost prostorske podobe (cf: Greider in
Garkovich 1994). Ob definiciji kraja kot rezultata od¬
nosov med fizičnimi lastnostmi prostora, dejavnostmi, ki
jih nameravamo opravljati in predstavami (koncepcija¬
mi), s katerimi ga dojemamo (Canter 1977), ni genius loči
nič drugega kakor človekova predstava o tem, kakšen
oziroma kaj določen kraj je.

40

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

Krajina kot mit

Nacionalna prostorska identiteta je kot skupinska identite¬
ta zgodovinsko pogojena, čeprav je koncept, kakor ga
dojema novoveška filozofija, relativno mlad — sega v drugo
polovico 18. stoletja. O oblikovanju skupinske identitete in
temeljih oblikovanja etničnih identitet smo že govorili,
prav tako o različnih nocijah prostora. Od arhaičnega
spomina dalje, ko so določeni kraji veljali za prebivališča
duhov, so družbene skupine v svoji zaznavi strukturirale
prostor, v katerem so bivale, tudi tako, da so posameznim
delom prostora pripisovale posebne pomene. Gre namreč
za kraje, ki so v družbenem vrednotnem sistemu zaradi
različnih razlogov pridobili posebno vrednost.Vzrok za to
sta bili tako simbolna kot utilitarna vloga teh delov prosto¬
ra, oziroma je bil njun pomen prepleten. Zaradi tega so
lahko na primer orientacijske točke, viri vode, območja
pridelovanja hrane ali kraji skupinskih ritualov postali
neločljivi od obstoja družbene skupine in so zanjo prido¬
bili mitski pomen (cf: Smith 1991). Kljub temu, da ljudst¬
va tudi v lovno-nabiralniški in nomadski ekonomiji poz¬
najo svete kraje, predvsem tista mesta, na katerih so njihovi
predniki ali božanstva prišli na svet, ga tam zapustili, ali pa
na (v) njih bivajo, jim je tuje navezovanje na prostor,
kakršnega so razvile kulture s stalno naselitvijo. Avstralski
aborigini se z okoljem istovetijo še na drugačen način;
Lawlor (1991; 235-236) navaja, da izhaja njihov čut oseb¬
ne identitete zgolj iz ideje kraja  [ngurra], ki vsebuje fizične
in metafizične sopomene — vprašanje osebne identitete se
v zavesti aboriginov razrešuje s spoznanjem vsega, kar
vključuje kraj,  kjer se nahajajo. Zanje so vsi kraji sveti, zato
ni dovoljeno spreminjati ničesar. Glede na “neposredno za¬
znavanje spreminjave resničnosti”, se neprestano spre¬
minja tudi njihov besednjak. 20

15

20

Levi-Strauss (1985: 191-192) prav tako
opozarja na nekatere posebnosti sistema
poimenovanja pri več avstralskih ple¬
menih, na primer, da veliko uporabljajo
lastna imena in da so celo izdelali
lingvistični mehanizem za ustvarjanje
novih imen. Tudi za označevanje
fizičnega okolja ne uporabljajo abstrakt¬
nih kategorij, temveč omenjajo le
posamezne reliefne oblike ali posa¬
mezne rastline, skratka, posamezne
prostorske pojave, ki so vsak zase indi-
vidui. Njihov način dojemanja prostora
kot fizične in duhovne povezanosti, ses¬
tavljene iz osebkov, je tudi eden od
vzrokov, da "jim je tuja umetna delitev
prostora, na primer taka z mejami"
(ibid.: 274). V nasprotju s tem pa tradi¬
cionalne, stalno naseljene poljedeljske in
živinorejske skupnosti odločno zastavlja¬
jo meje med seboj in drugimi, kar seveda
pogojuje tudi drugačno dojemanje pros¬
tora.

41

Ana Kučan

Lenz-Romeissova ugotavlja (1970: 42): “[Kraji] so s im¬
boli za družbene povezave: človekovo okolje, ki je na
začetku čisto materialno prizorišče družbenim stikom,
lahko potem, ko je intenzivno in nepogrešljivo vklju¬
čeno v družbene izmenjave, prikliče predstavo ljudi, ne
da bi bili ti sami prisotni.” V našem času, ko je predvsem
zahodna družba postala čustveno izpraznjena, posvetna
in desakralizirana,kakorje to povzel Zupančič (1992),so
mitsko vlogo skupinske identitete, ki sojo v starih časih
imele religije, v veliki meri prevzeli profani obredi —
navade, ki jih širi potrošniška, post-industrijska družba.
Desakralizacija, kot piše Dufour (1980: 29), je namreč le
navidezna — razsvetljenstvo, kije  mit zavračalo, je samo
vpeljalo gesla, kot so napredek, civilizacija, svoboda, enakost,
bratstvo.  Eliade (1970: 166-168) kot primer navaja obse¬
denost z uspehom, nedvomno temelječo na mitskih po¬
stopkih, in kult svetega avta,  ki izražata nostalgijo za
prvotno popolnostjo.

Čeprav ne deklarativno, pa sodobni človek kljub temu
očitno izraža svoj čut za sveto: iz vsakodnevnega življe¬
nja ustvaija nove mite, ki nadomeščajo stare (cf: Mandič
1976). Nove mite sestavljajo elementi resničnosti, vendar
tiste, ki ni dostopna empirično-racionalističnemu doje¬
manju (cf: Eliade 1970). Dufour (1980: 30-31) v proni¬
cljivi analizi vikendaškega bega iz mesta razvija misel, da
“[se] antropološka funkcija svetega kot subjektivna iz¬
kušnja mogočno nadaljuje v prostem času za konec
tedna v samih nedrih naše posvetne družbe; [sveto se
izraža v] novih navadah, novih praznovanjih in novih
bogovih” — razvedrilu, prostem času in turizmu. S tem
procesom se ravno tako oblikuje vrednotni sistem, ki
nadgradi pomenskost prostora — starim, zgodovinsko
pogojenim izbranim krajem ali prvinam, ki te kraje
označujejo, se pridružijo novi, oblikovani iz nove druž-

42

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

bene stvarnosti. Svetim krajem, locus sacrum,  z obiskova¬
njem katerih se podoživlja zgodovina, se pridružijo pri¬
ljubljeni kraji, locus amoenomm,  v katerih se je, zaradi
novih navad, sveto na novo vzpostavilo. Opevanje nacio¬
nalne samozavesti se danes namreč velikokrat nanaša
prav na opevanje “lepot pokrajine”, kakor temu pravi
popularni jezik. Tako je nacionalna prostorska identiteta
mešanica starih in novih simbolov, mešanica zgodo¬
vinske teže in lahkotnosti potrošniškega bivanja.

Potemtakem lahko predpostavimo, da se nacionalna
prostorska identiteta veže na prostorske enote, vpete v
hierarhično strukturo. Gre za kraje, za krajinske vzorce,
pa tudi za posamezne krajinske značilnosti oziroma ses¬
tavine. Kraji v tej navezavi ostajajo posamezni, vzorci in
značilnosti pa veijetno prav zaradi procesa izbiranja in
ponovnega sestavljanja težijo k idealnemu tipu,prototipu.
Ker je izbiranje pomensko pogojeno, nastaja konceptu¬
alna predstava, vse bolj neodvisna od konkretnega pros¬
tora. Prav pomen je namreč tisti, ki veže nacionalno ®
identiteto na prostorske prvine. Res je, da lahko splet J
naravnih značilnosti ali določen krajinski vzorec bolj ali
manj privlačita simbolni pomen. Pri tem gre za poten¬
cial prostorskih pojavov, da v njih nekaj prepoznamo
oziroma v nas vzbudijo določene asociacije in se z njimi
lahko poistovetimo kot posamezniki ali kot skupina.
Vendar brez zaledja duhovne povezanosti s pojavom ,
oziroma brez vrednotnega sistema, ki smo ga sami V
pomagali vzpostaviti in znotraj katerega pojav vrednoti¬
mo, potenciala v pojavu ne moremo odkriti in prepo¬
znati, torej se z njim ne moremo istovetiti ali z njim ne
moremo istovetiti nečesa, kar poznamo.

43

Ana Kulan

Značilno, tip in zaznava

SSKJ (1994: 1678) opredeli značilno kot
"tisto, ki 1. stvar, osebo določa tako, da
jo je mogoče razpoznati, ločiti od
istovrstnega [...] in 2. ki ima izrazite,
bistvene lastnosti istovrstnih stvari,
pojavov;" značilno je torej "tisto, po
katerem se nekaj razpozna, spozna ali
določi, imenuje".

Gre za potezo, kvaliteto ali lastnost, ki razlikuje posa¬
meznika ali posamezno stvar, skupino ali tip. Značilen,
tipičen, je  označen tudi kot “pojav, kije povprečen, izra¬
zit, najpogostejši” (Sruk 1980:347). Ze tu se skriva dvoj¬
nost: izrazit ni vedno tudi najpogostejši. Tip  je oprede¬
ljen kot “zvrst osebkov ali posameznosti, ki ima podob¬
no značilno sestavo določenih lastnosti in se tako raz¬
likuje od drugih tipov” (ibid.), tipizacija  pa kot “raz¬
vrščanje po značilnostih” (Verbinc 1976: 715, Ferligoj
1989:20).

Očitno je, da sta pojma značilnost in tip pomensko po¬
vezana in pomembna pri razpoznavanju oseb, stvari ali
pojavov. Razpoznava je proces strukturiranja prostora in
je rezultat primerjanja enega zbira fizičnih ali pomenskih
značilnosti z drugim in razlikovanja med njima po njunih
posebnostih.Tip je mogoče opredeliti količinsko, v kvan¬
titativnem razponu značilnosti pojava: rezultat je potem
tip, zgrajen na povprečju ; medtem ko določanje po naj¬
bistvenejših pojavnih značilnostih namesto po najpo¬
gostejših pripelje do idealnega  tipa: pri tem gre za kvalita¬
tivno plat opredeljevanja. Idealni tip je miselni konstrukt,

Pri razumevanju navezovanja nacionalne identitete na
prostor bivanja je zlasti pomemben konceptThaČilaosjt'f'
Določena prvina je lahko značilna za tisto, kar pred¬
stavlja, zaradi več razlogov. Lahko je pogosta, kar pome¬
ni, da pridobi pomen zaradi svoje številnosti. Lahko je
enkratna in pridobi pomen zaradi svoje izjemnosti. Pri
pripisovanju pomena prvinam, pomembnim za obliko¬
vanje ali vzdrževanje nacionalne identitete, pa ne gre le
za matematično pojmovanje značilnosti — zajema nam¬
reč tudi čustveno dimenzijo.

44

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

abstrakcija realnega sveta — konceptualna predstava o
skupini bolj ali manj podobnih si stvari ali pojavov.

Spoznavna teorija je v zadnjem času močno razširila
pojmovanje zaznave in jo prestavila iz zgolj polja intro-
spektivne psihologije “transakcij v glavi” v polje fizič¬
nega in družbenega, “transakcij s svetom” — to zadnje pa
ne le “informira tistega, ki zaznava, temveč ga tudi trans¬
formira” (Neisser 1976: 11). Neisser opredeljuje zazna¬
vanje kot temeljno spoznavno dejavnost; po njegovem se
namreč prav v zaznavi srečata spoznava in stvarnost.
Vsekakor pri oblikovanju smiselne kognitivne psihologi¬
je priznava velik prispevek raziskavam spoznavnih zem¬
ljevidov in obratu k semantičnim teorijam jezika, tudi
vizualnega. Izziva tezo, da miselni proces teče od splo¬
šnega k posebnemu, od vhodnega detajla do kategorij in
abstrakcij, skratka, da gre za zaporedne korake: zaznavo,
identifikacijo, realizacijo pomena in uvrstitev v dolo¬
čeno kategorijo ali semantični tip (ibid.: 109-127). Na¬
mesto tega predpostavlja, da gre prej za drugačen odnos:
da so dejavnosti ena v drugi zaobjete, vstavljene ena v
drugo in ne zaporedne. Poudaija, da gre pri tem za
ciklično interakcijo z okoljem, ki se dogaja nepreki¬
njeno. Zaznava vsake posebnosti je odvisna od prostor¬
skega in pomenskega konteksta.

Poudarili smo, da je družbeni sistem vrednot rezultat
vzajemnega delovanja med posameznikom ter družbo in
kulturo in da so krajine posledica^bivanja tako strukturi¬
rane družbe v prostpru. Zaznavanje in videnje krajin I
poteka od posameznikovega konkretnega doživljanja
krajine do družbene predstave o krajini, ki pa je družba
kot taka ne doživlja več neposredno, temveč prek kon¬
ceptualnih kategorij. Konceptualne kategorije pa se med

45

Ana Kučan

Diagram cikličnih interakcij med
krajino, posameznikom in družbo

posamezniki prenašajo s sredstvi komunikacij e in mora¬
jo biti, da bi lahko bile družbeno sprejete, najprej razum¬
ljive znotraj družbene skupine.

Ker noben od ravnokar naštetih dejavnikov, ki oblikuje¬
jo družbeno zaznavo prostora, ni neodvisen od časa, se
tudi zaznava sama v času spreminja. Najprej zato, ker
posameznik, ko deluje v prostoru, prostor oblikuje skla¬
dno s svojo predstavo o njem. Širši kot je prostor, v ka¬
terem deluje, bolj je ta predstava družbeno pogojena.
Posameznik torej prostor spreminja s svojim delom.
Obenem pa prostor spreminja tudi družba kot skupina,
preko posameznika ali s skupinskimi dejanji in dogovori
oziroma predpisi. Tako tudi družba oblikuje in spremi¬
nja prostor v skladu s skupno podobo.

46

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

Orodja podobe

Zaznavanje ni vedno uvrščanje predmetov v kategorije.
Do kategorizacije pride le, kadar zahteva razvrščanje v
tipe tudi situacija (Neisser 1976: 75). Na primer, spomin
bi bil močno oviran, če ne bi bili sposobni organizirati
pridobljenega znanja v smiselne kategorije; še bolj pa bi
bila brez kategorij prizadeta komunikacija (Roth in
Frisby 1986). Rothova trdi, da sta za kategorizacijo po¬
trebna dva vidika: struktura stvari samih in zaznavni me¬
hanizmi. Pravi problem vidi v opredelitvi medsebojnega
delovanja družbenih silnic in strukturirane narave stvari
in dogodkov ter procesiranja v glavah tistih, ki stvari za¬
znavajo. Konceptualne kategorije predstavljajo zaznano
strukturo sveta, tako da ohranijo največ informacij z naj¬
manj vloženega napora.Vendar morajo biti kategorije, ki
jih neka družbena skupina oblikuje, take, da so jih
sposobni deliti vsi'člani te skupine — biti morajo smiselne
za vet kot samo posameznika  (ibid.: 23). Poleg tega je lahko
en in isti objekt uvrščen v različne kategorije glede na
kontekst, kar pomeni, da so meje posameznih kategorij
pomične in ne ustaljene. Odvisnost kategoriziranja po¬
dob objektov od konteksta je Rothova ponazorila s pri¬
merom raziskave Labova (ibid.: 49-51).

Risbe prvih štirih skodelic iz
raziskave Labova.

Labov je anketirancem pokazal dvajset risb objektov, od
katerih je prva risba močno spominjala na skodelico,
vsaka naslednja risba pa je bila skodelici manj podobna.
Vsebinski kontekst je opredelil tako, da je od anketi¬
rancev zahteval, naj „si predstavljajo objekt: 1. ko ga
nekdo drži v roki; 2. kako iz objekta nekdo pije kavo; 3.
kako objekt stoji na mizi, poln krompirjevega pireja; in
4. kako stoji na polici, poln rezanega cvetja. Ugotovil je,
da anketiranci isti objekt, odvisno od konteksta, uvrščajo

Ana Kučan

v različne kategorije in da odgovori postopoma prehaja¬
jo iz ene kategorije v drugo.

i V krajinah je kategorizacija prostorskega pojava še posebej
0  odvisna odkontek-star-Prvič zaradi merila — od velikosti
pojava, krajinske enote, ki jo želimo uvrstiti v določeno
kategorijo; drugič zaradi pomenskega konteksta — od
namena, s katerim krajinsko enoto uvrščamo v kategor ijo, j
Poimenovanje, imensko zaznamovanje določenih krajev in
krajinskih enot kot individuov, je že prvi korak k percep¬
ciji, in kot branje in mentalna členitev prostora poteka na
različnih ravneh; večje kot je merilo, manj pomembni so
.... .. ... detajli . 22  In obratno, vse do čisto osebnih poimenovani

(1987: 283), "je dojemanje prostora 2  delov prostora, ki imajo tak ali drugačen pomen za po-

jezikom, [ki je] najpopolnejša oblika sim- 1 J 0  A L

boiiziranja." sameznika, kar z družbenih odnosov že prehaja na pod¬

ročje psihološke zaznave. Pri tem je pravzaprav izpostav¬
ljen problem osebka, individua v krajini. Krajinske enote,
ki jih označujejo ledinska imena (ime njive, travnika,
gozda...) in na geodetskih kartah v velikem merilu ozna¬
čujejo najmanjše zaključene dele prostora, so same sestav¬
ljene iz posameznih prvin, ki jim tudi lahko določimo
identiteto. Hkrati pa so same sestavni deli večjih krajinskih
enot, prav tako individuov v sistemu višjega reda. Indivi¬
dualnost, celostna enotnost krajinskega individua je odvi¬
sna od točke gledišča v dobesednem in prenesenem po¬
menu. Pri prvem gre za fizično razmelje, za merilo pre¬
učevanja oziroma spoznavanja, pri drugem pa za duhovni
odnos. Kategorizacija krajinskih enot  v konceptualne kate¬
gorije je tako odvisna predvsem od konteksta, tako v me¬
rilu kot pomenu.

Pri tem je pomembno tudi razumevanje koncepta
tipičnosti in atipičnosti: raziskava konceptov (sadje, stol)
je pokazala, da je namesto jasnega določanja v smislu
opredelitvenih lastnosti koncept definiran raje manj na-

48

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

tančno z značilnostmi tipičnih predstavnikov (Roth in
Frisby 1986). Rothova povzema ugotovitve Roscheve o
modelu prototipa,  ki gaje opredelila kot abstraktno sesta¬
vo ali skupek najbolj tipičnih predstavnikov (ibid.: 55-
57).Taka definicija prototipa nikakor ni odgovarjala po¬
sameznim članom kategorije, ker je v sebi združevala
lastnosti vseh članov kategorije in vse njihove variacije.
V skladu s to definicijo bi bil prototip kategorije sadje,  ki
jo je raziskovala, miselni konstrukt nekje med poma¬
rančo, jabolkom in banano. Če pa si zadevo skušamo
predstavljati, dobimo kaj čuden objekt, ki je videti za
kategorijo prav atipičen. Ta absurd je Roscheva razrešila
tako, daje spet vpeljala opredelitvene lastnosti, in sicer ne
kot opredelilne za vse člane kategorije, temveč kot zna¬
čilne lastnosti, ki skupaj predstavljajo tisto, kar je najbolj tipično
in razločno za posamezno kategorijo  (ibid.: 58). Se vedno
vsebinsko ostaja pri tem, daje prototip vsota in abstrak¬
cija, konstruirana iz tipičnih predstavnikov kategorije,
vendar jo zdaj vidi kot zbir značilnih potez, ki so naj¬
močneje povezane s konceptom.Ta zbir potez ne opisu¬
je kategorije, temveč jo tipizira, in sicer glede na to, kako
razločno je neka poteza povezana s konceptom.

Potemtakem je možno, da ljudje v procesu medsebojne
komunikacije in pod vplivom družbene zaznave tudi iz
prostora odbirajo posamezne značilnosti krajinskih enot
in iz njih oblikujejo prototip, skupek tipičnih značilno¬
sti, ki služi družbi kot konceptualna predstava prostora, v
katerem živi. Ker pa so krajinske enote tudi kraji oziro¬
ma območja, ki lahko vselej in na vseh ravneh ostanejo
kraji, je prototip lahko tudi zmes teh individuov, ne v
opisanem smislu združevanja vseh članov, temveč kot
skupna slika, ki jo ti člani gradijo, pa vendar še ostajajo
jasno razločljivi.

49

Ana Kučan

En koncept — več predstav

Pri tem nejasnosti še ni konec. Za isto konceptualno ka¬
tegorijo lahko obstajajo različne predstave, odvisne od
namena ali konteksta - v sebi nosimo različne predstave,
prikrojene različnim načinom razmišljanja in jih delimo
z različnimi družbenimi skupinami. Pri tem gre za raz¬
likovanje med, recimo temu, strokovno predstavo in
vsakodnevno predstavo. Kothova (ibid.: 72) navede ele¬
ganten primer koncepta babica:

Primeri tega koncepta bodo gotovo vsebovali tako zaznavne kot
dejavnostne poteze, kot na primer sive lase, gube in iskrenje v
očeh. Teh potez nimajo vsi pripadniki skupine, nekateri pa jih
imajo več kot drugi. Natančno na to navajajo študije o sez¬
namih lastnosti, ki jih je izvajala Roscheva. Kakorkoli, med¬
tem ko se Roscheva zadovolji s tem, da bo posameznikovo
predstavo koncepta babica sestavljal seznam teli lastnosti, pa
lahko trdimo, da je seznam le površna predstava, ki jo uporab¬
ljamo zato, da lahko hitro presojamo stvari, prizorišča ali
dogodke. Ljudje namreč uporabljajo tudi natančnejšo predstavo
o kategoriji, ki jo lahko imenujemo tudi konceptualno jedro. Za
babico je konceptualno jedro mati enega od staršev.

Sledi primer za zlato, ki ponazarja različne ravni na¬
tančnosti v predstavitvah koncepta (ibid.):

Na primer, koncept zlato lahko predstavimo na tri načine: i.
rumena svetlikajoča se snov, 2. dragocena mehka nerjaveča rume¬
na kovina, ki se jo da kovati in 3. atomska številka 19. Prva
predstava služi vsakodnevnemu razlikovanju med zlatim in
nezlatim. Druga predstava je tista, ki bi jo veijetno uporabil laik,
kadar bi se od njega zahtevala večja natančnost. Tretja predstava
pa je dejanski znanstveni opis zlata.

50

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

Iz tega lahko sklepamo, da si ljudje, kadar se od njih
zahteva predstava koncepta nacionalnega prostora, ver¬
jetno prikličejo v spomin drugačno predstavo, drug pro¬
totip prostora, različen od tistega, ki ga uporabljajo v
vsakdanjem življenju. Se pravi, da iz izbranih krajinskih
enot, krajinskih vzorcev, opredeljenih ravno s prej ome¬
njenimi hierarhičnimi ravnmi, zgradijo predstavo — pro¬
totip prostora, v katerem bivajo kot narod. Ta predstava je
lahko odmaknjena od prostora, v katerem živijo kot
posamezniki, odmaknjena od tiste stvarnosti, ki jo razkri¬
je strokovna (geografsko informacijska) analiza. Tudi
zato, ker je predstava, kot smo že poudarili, pogojena s
kontekstom, in sicer je predstava o prostoru pogojena z
družbeno-zgodovinskim kontekstom in z namenom
prezentacii e. Zaradi tega tudi ni absolutna, temveč spre¬
menljiva. Prav veijetno je tudi večplastna: najbrž so raz¬
like med konceptom nacionalnega prostora, kot ga pred¬
stavljamo navzven, v svet in ki ga tipizirajo splošnejši,
družbeno širše priznani in spoznani simboli, ter med
konceptom nacionalnega prostora za poudaijanje konti¬
nuitete, ali kakor bi temu lahko rekli, domovinsko vzgoj¬
nim  konceptom. Tega tipizirajo bolj z nacionalno
zgodovino pogojene in domoljubne splošne pa tudi
osebne preference oziroma simboli, razumljivi zgolj zno¬
traj teh pomenskih ravni in zato tudi v okviru dru¬
gačnega vrednostnega sistema. Seveda je možno, da se ta
dva prototipa tudi v celoti ali vsaj delno prekrivata.

Na način, kako ljudje predstavljajo konceptualne kate¬
gorije, pa vpliva njihovo znanje, kar na koncu poudari
tudi Rothova (ibid.: 76). Različne kulturne skupine
uporabljajo različne kategorije, razlike med njimi so
največkrat rezultat vedenjskih razlik in razlik v namenu
kategoriziranja, spoznavanja. Dobro znan primer je pri-

51

Ana Kulan

mer Inuitov, ki razlikujejo številne vrste snega, kar se
odraža v številnih kategorijah (izrazih), kijih uporablja¬
jo za označevanje snega. To razlikovanje je za njih živ¬
ljenjskega pomena, kar pogojuje spoznavo in zaznavo
razlik, ki so drugim trivialne. Vedenje oziroma znanjeje
po eni strani izkustveno, po drugi pa pridobljeno s
komunikacijo: z izobrazbo ali prek medijev, ki prenašajo
splošno družbeno priznane kategorije ali pa kategorije,'
ki jih uporabljajo posamezne družbene skupine.

O semiologiji prostora

Konceptualna kategorija slovenski nacionalni prostor,

^ družbena predstava, proto tip slovenskega prostora, se
gotovo najočitneje kaže v sporočilih sredstev družbene
komunikacije — v turističnih, političnih in ekonomskih
oglaševalskih sklopih. Ti namreč v sebi združujejo veČT
predstav, tako tiste, ki so pomembne za predstavljanje
navzven (identiteta kot diferenca), kot tiste, ki so po¬
membne za vzdrževanje in prenašanje vrednot (identite¬
ta kot kontinuiteta).Vsekakor prototip slovenske krajine  ne
izhaja v celoti neposredno iz prostora. Ker se ustvarja kot
konceptualna kategorija, ga oblikujejo procesi odbiranja
tistih prvin, ki lahko koncept slovenskega prostora ti¬
pizirajo. Pri tem gre za izbiranje med pomembnimi,
izjemnimi kraji kot tudi za odbiranje tipičnih krajin in
njihovih posameznih značilnosti. To pa so le tiste, ki jim
je na družbeni lestvici vrednot pripisan poseben pomen
in ki kot take nastopajo v zavesti naroda.

Konceptualne kategorije, ki veljajo znotraj določene
družbene skupine, se torej ustvaijajo v polju komunikaci-
..je„Osnova človeške komunikacije so znaki in semiologija
seje dolgo časa ukvaijala predvsem z lingvističnimi znaki,

52

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

saj je govorica prevladujoča komunikacija. Kasneje se je
raziskovanje pomenjanja posplošilo tudi na pojave zunaj
namenske komunikacije, tudi na pomene prostora ali,
bolje rečeno, na pomene prostorskih struktur, ki naj bi
delovale kot znaki in torej označevale dejavnost, ki naj bi
se v določeni prostorski strukturi odvijala.Vloga prostor¬
skih struktur je v tem denotacijska: opazovalec denotira
dejavnostjo prepozna v odnosu s svojim namenom. Dru¬
ga vloga, ki jo opravljajo obenem, pa je konotacijska: so-
pomenjanje, ki preseže zgolj spoznavanje, potrebno za
nemoteno delovanje opazovalca v okolju. Eco. v svoji raz¬
pravi o semiologiji arhitekture razvija nocijo primarnih  in
sekundarnih  funkcij. Po njegovem mnenju se neki (arhi¬
tekturni) predmet, na primer okno, “ob tem, da označuje
[denotira] določeno rabo [primarna funkcija], nanaša na
določeno predstavo stanovanja; tako hkrati označuje —
sopomenja [konotira] splošno ideologijo [sekundarna
funkcija]” (1973: 135). Tako objekti prevzamejo sim¬
bolično, sekundarno funkcijo.

Krampen (1979) v delu o pomenu v urbanem okolju
analizira druga dela o semio logiji prostora  in ugotavlja,
da jih lahko združi v dve skupini. Ena skupina, v katero
uvršča tudi Barthesa in Baudrillarda, se ukvaja z opre¬
delitvijo pomena predmetov, tako da predmete spremeni
v znake, s tem pa zanemari njihove materialne in
funkcionalne vidike. Druga skupina pa si prizadeva
izluščiti pomen zgolj iz funkcije predmeta, pri tem pa že
vnaprej obsodi “ekstrasemiotično analizo zgodovinskih
in humanističnih vidikov problema” (ibid.: 20). Njegov
lastni poskus, da bi opredelil pomen v urbanem okolju,
je povezan z obema skupinama, njegov namen pa je bil
ugotoviti, po čem ljudje posamezne arhitekturne stva¬
ritve uvrščajo v določene funkcionalne tipe.

53

Ana Kučan

Risbe, ki jih je Krampen uporabil
pri raziskovanju poteka konceptu-
alizacije. Prvi, shematični risbi
določenega tipa zgradb, je
postopoma dodajal podrobnosti
in s tem večal prepoznavnost tipa.

Raziskoval je potek konceptualizacije, za katero je pred¬
videval, da bo najprej razločevala med različnimi tipi in
šele potem po podobnosti razvrščala v skupine. Pred¬
postavil je, da mora biti človek, preden lahko-razpozna
stilistične razlike znotraj tipa  (na primer med gotskimi in
baročnimi cerkvami), sposoben razlikovati med tipi  (med
cerkvami in drugimi tipi zgradb).V eksperimentu je ta¬
ko pred udeležence postavil zelo shematične, detajla oro¬
pane risbe posameznih tipov zgradb, ki jim je postopoma
vračal detajle in s tem večal prepoznavnost. Pri vsakem
koraku detajliranja je moral vprašani risbe razvrščati od
najbolj do najmanj tipične za tip zgradbe in zapisati tiste
poteze, po katerih je tip zgradbe prepoznal in ga uvrstil.
Prav tako kot Roscheva, katere delo smo predstavili prej,
tudi Krampen ugotavlja, da so meje med kategorijami
premakljive. Ugotavlja tudi, daje konceptualizacija deno-
tacijskih vidikov [utilitarnega pomena — primarne funk¬
cije] arhitekture nemogoča brez simultane konceptuali-
zacije_Jso]pomenov [simbolnega pomena, sekundarne
funkcije]. Njegova študija je usmegena v delovanje v
vsakdanjem okolju, za kar je ključnega pomena posa¬
meznikovo uspešno funkcioniranje v prostoru. Anke¬
tiranci tipe prepoznavajo po karakterističnih znakih, ki so
splošno veljavni znotraj družbene skupine.

Ze pri čisto vsakdanjem strukturiranju okolja sta utili¬
tarno in simbolno prepletena in praktično nerazdružlji-
va. Raziskovanje družbene predstave nacionalnega pros¬
tora pa posega še globlje v polje posebnega, ločenega od
vsakdanjega, saj išče prostorske sestavine ali območja, ki
so simbolno povezana z nacionalno identiteto. Nacio¬
nalna identiteta ni pomembna v vsakdanjem življenju —
dvignjena je nad vsakdanjost in priklicana v zavest samo
v določenih obdobjih (Južnič 1993, Smith 1991).Tako je

54

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

pri konceptualiziranju na tej ravni denotacijska funkcija
zanemagena, skoraj nepomembna, koncept gradijo v
glavnem sopomenk Na primer, pri semantičnem
označevalcu kozolec  nas ne zanima več utilitarna vloga
objekta za zaščito sena pred vremenskimi nevšečnostmi,
temveč sopomen, ki ga je pridobil v družbeno-zgo-
dovinskem kontekstu. Karakteristični znak je zdaj po¬
men, ki gaje kozolec pridobil oziroma mu je bil pripisan.
To lahko razložimo s semiološko verigo, kakor jo je opre¬
delil Barthes (1990: 113-115). To, kar je v prvem redu
semiološkega sistema znak (asociacijska vsota koncepta in
podobe ali objekta), postane označevalec, ki se šele v
povezavi z označencem spremeni v znak. V prenesenem
pomenu je tako kozolec označevalec, koncept slovensko
označenec, odnos oziroma povezava med njima pa znak.
Barthes razloži, da so sredstva mitološke govorice: jezik,
fotografija, slikarstvo, plakati, rituali, predmeti in tako
dalje, kljub temu, da se na začetku razlikujejo, v trenutku,
ko se ujamejo v mit, zreducirani zgolj na označevanje. Ce
se vrnemo k Ecu: objekt, ali vzemimo krajinski prizor, ki
označuje določen način rabe prostora, lahko z določenim ;
kontekstom seznanjenemu opazovalcu sopomeni dolo¬
čeno skupnost, načela in ideologijo, ki jim pripada — kra¬
jinski prizor tako privzame simbolični pomen istoveten¬
ja s skupino in prostorom. 23

Na začetku smo zapisali, da krajine niso neposredno spo¬
ročilne. injim je pomen pripisan. Neposredno sporočilno
pa je slikopisje, ki v določenem kontekstu uporablja kra¬
jinske prizore. Po eni stkani so psihološke raziskave o za¬
znavanju krajine pokazale, da so barvne fotografije dovolj
dober nadomestek dejanskega krajinskega prizorišča. Po
drugi strani pa pri slikopisju, ravno tako kot pri ustvaija-
nju konceptualne kategorije, poteka postopek izbiranja.

23

Da pomeni prostora (tudi pri nas) sloni¬
jo na ideologiji, je pokazal že Rotar
(1981, 1985) s svojim diptihom Ideo¬
logije v urbanizmu in arhitekturT~\T
njem predstavi urbane prostorsIce-sTFuk-
ture kot označevalce v višjem semio-
loškem sistemu. Vzemimo, da lahko kra¬
jine, ki so prav tako plod človekovega
delovanja, prevzamejo enako vlogo.
Tudi mesta niso vedno vzniknila iz vna¬
prej načrtovanih struktur; tudi mesta so
nastajala iz utilitarne nuje, kakorkoli že¬
limo to utilitarnost razumeti. Če lahko iz
značilnosti posameznih krajin ustvarimo
družbeno konceptualno kategorijo o
prostoru, prototip slovenske krajine,
potem lahko tak prototip obstaja tudi
kot simbol (ali kot skupek simbolov)
"nacionalnega", ki se v to družbeno
predstavo projicira.

55

Ana Kulan

To pomeni, da bi odgovor na vprašanje, kakšna, j e družbe^_

i na predstava o prostoru, kakšen je nacionalni krajinski
prototip, lahko odkrili tudi z analizo likovnih in fotografi
skih upodobitev slovenskih krajin v določenih oglaševal¬
skih sklopih. Kar pomeni, da bomo preprosto obravnavali
upodobitve kot označevalce, povezane s konceptom
slovenski,  in  poskušali odkriti, katere sestavine ali deli pros¬
tora slovenskost  sporočajo (označujejo).

24

V že navajanem delu Les lieux de
Memoires  Nora v prvi knjigi, "La
Republique",  govori o vzpostavljanju
republike in o simbolih kot locusih
kolektivnega spomina; del tega so tudi
zgodovinski kraji. V drugi knjigi, "La
Nation",  pa posveča dve poglavji prav
prostoru, in sicer eno krajinam in drugo
ozemlju: "Paysages"  in "Le territoire."

Nora (19B4: 433) se v delu o naciji in krajini sprašuje, ali
glede na prostorsko in kulturno raznolikost France de
toutes les couleurs  sploh lahko obstaja nacionalna  krajina. 24
Odgovor ni niti enostaven niti enopomenski. Povezavo
nacionalnega koncepta s prostorom deli na dva dela, na
krajine in na ozemlje. Postavlja se vprašanje, kako iz
raznovrstnega in razdrobljenega ustvariti eno in nedelji¬
vo. Gre namreč za nasprotujoči si dejstvi: prostorje na¬
ravno in kulturno raznolik, prototip celote pa to razno¬
likost izničuje, oziroma deluje proti njej, tako kot kon¬
cept nacije teži k homogenizaciji družbe.

Nora primeija slikarske predstave s predstavami uče¬
njakov, sooča slikarske in kartografske upodobitve. Ugo¬
tavlja, da ustvarja podobarstvo, tako slikarstvo kot propa¬
ganda, idejo tipične  francoske krajine, take, kakršno lahko
srečamo kjerkoli v Franciji in ki sloni na domačijskosti:
družini (hiša-dom), ruralni skupnosti (vas in/ali polje) in
religiji (cerkev). Spet moment nostalgije: Cachin (ibid.:
435) vidi vzrok v tem, da se v “kolektivnem spominu
ljudstva, nekdaj in dolgo v večini kmečkega, danes urba¬
niziranega, naslikana krajina sklicuje na daljno rodbinsko
preteklost.”

56

Krajine kot nosilke nacionalne identitete

Če hočemo izluščiti in razumeti procese izbiranja in
uvrščanja posameznih krajev, krajin ali njihovih zna¬
čilnosti v - nacionalno ikonografijo, jih je treba umestiti v
zgodovinski kontekst. Izbira krajin, na katere se veže
nacionalna identiteta in ki sestavljajo družbeni koncept
nacionalnega prostora, je morala potekati v skladu s
potrebo po vzpostavljanju ali poudarjanju nacionalne
identitete. Ker pa je narodno oblikovanje ne le politični
in kulturni, temveč tudi družbeni in zgodovinski proces,
je logično sklepanje, da je bila nacionalna prostorska
predstava najprej pogojena z družbeno zavestjo o raz¬
sežnostih in značilnostih nacionalnega, če ga lahko tako
imenujemo, prostora sploh.

57

Naveza nacionalne zavesti
na prostor

v

V zgodovini oblikovanja slovenske nacionalne f
identitete je literatura odigrala vodilno vlogo. Naš namen
ni izzvati pomena besede in jezika kot temeljne identi¬
fikacijske prvine naroda, temveč osvetliti mnogo manjšo,
pa vendar relativno pomembno vlogo, ki so jo privzele
krajinske prvine kot simboli slovenske identitete. Kajti v
obdobjih narodnega preporoda v drugi polovici 19. in
začetku 20. stoletja, v obdobjih torej, ko seje nacionalna
identiteta šele oblikovala ali pa je bila ogrožana — čeprav
morda le navidezno — od zunanjih dejavnikov, so se bitke
za jezik, za kulturno in politično samostojnost velikokrat
povezovale ne samo z opredeljevanjem nacionalnega
ozemlja, temveč tudi s slikovnimi ali besednimi
upodobitvami krajine. Tako iz literarnega kot likovnega
opusa so izbrani tisti ustvagalci in umetniška dela, za ka¬
tera je moč trditi, da so dejavno ali posredno vplivala na
oblikovanje slovenske nacionalne zavesti in bila tako ali
drugače povezana z oblikovanjem predstave o slovenskem

59

Ana Kučan

25

Zgodovinski podatki se naslanjajo na
dve temeljni deli: Zgodovino Slovencev
(1979) in Enciklopedijo Slovenije.  V
besedilu nista posebej navajani kot vir,
razen kadar gre za citat. Drugi pomem¬
bni pogledi na ključne točke v genezi
slovenske nacionalne zavesti so navajani
posebej. Podobno so literarno zgodo¬
vinske ocene povzete zlasti po Pregledu
slovenskega slovstva  literarnega zgodo¬
vinarja Janka Kosa. Likovne ocene izvi¬
rajo večinoma iz katalogov, ki so
spremljali razstave posameznih avtor¬
jev, saj o krajinskem slikarstvu na Slo¬
venskem skoraj ni drugih del.

I

prostoru. “Surovo” gradivo iz kulturne zgodovine pa po¬
stane povedno šele, ko ga postavimo v kontekst družbenih
dogajanj, zaradi cesarje bil potreben tudi podroben pre¬
gled družbene in politične zgodovine. 2 ’’

Slovenski narodni programi večinoma niso upoštevali
regionalnih različnosti, saj so morali izkazati prav
nacionalno enotnost, ki regionalno konceptualno pre¬
sega. Težnje po poenotenju slovenskega prostora okrog
enega, splošnega, so razumljive, saj se celotno prizade¬
vanje vzpostavljanja naroda vsaj na začetku, ko mora
izpostaviti podobnost ali istost med seboj in različnost do
drugih, nasloni na nivelizacijo in homogenizacijo kot na
sredstvi samodokazovanja.V trenutkih, ko je nacionalna
identiteta ogrožena, ali pa se zdi ogrožena, se aktivirajo
simboli in rituali, namenjeni poveličevanju določene
(etnične) skupnosti v odnosu do drugih. Tako je tudi
družbena predstava o prostoru podvržena spremenjeni
zaznavi in pomenljivosti za potrebe trenutnega samo¬
spoštovanja in projekcije tega v bodočnost. Izbiranje
prvin iz prostora, krajinskih enot iz različnih hierar¬
hičnih plasti, da bi jim bil pripisan poseben pomen, pa je
odvisno od splošne zavesti o prostoru, od poznavanja
nacionalnega ozemlja .Vstopanje posameznih delov nacio¬
nalnega prostora v družbeno zavest (oziroma v zavest
vladajoče strukture in preko tega v zavest ljudskih mno¬
žic) je bilo na Slovenskem počasno.

Nacionalna identiteta je od posameznikove osebne
identitete precej odmaknjena; rekli smo že, da ni bist¬
venega pomena za vsakodnevno funkcioniranje posa¬
meznika in družbe. Zgodovinsko gledano so lokalne
identitete po pomenu torej pred nacionalno, razen v
obdobjih ogroženosti. To potijujejo tudi raziskave Slo-

60

Naveza nacionalne zavesti na prostor

vensko javno mnenje 21 '  (v nadaljevanju SJM). Rezultati SJM
92/1 so pokazali, da so Slovenci navezani na kraj bivanja
(lokalna identiteta) in v času tik po osamosvojitvi precej
logično tudi na Slovenijo (nacionalna identiteta). Pri-
megava s SJM 93/1 pa pokaže, da začne spet prevladovati
lokalna identiteta; navezanost na Slovenijo nekoliko upa-
de.Vprašani se sicer čutijo navezani tako na kraj in regijo
kot na Slovenijo, ko pa se morajo odločiti, na kaj so
najbolj navezani, izberejo kraj bivanja. Podobno pokaže
SJM 95/2, vendar je navezanost na Slovenijo še vedno
prisotna.

26

Izvajalec raziskav je Center za raziskavo
javnega mnenja na Fakulteti za druž¬
bene vede Univerze v Ljubljani.

Razlike v navezanosti na kraj, regijo in Slovenijo v letih od 1992 do 1995

V čem se kaže navezanost na Slovenijo? Če so prebivalci
v prostorskem smislu navezani na svoj kraj, kako so v tem
istem prostorskem smislu navezani na Slovenijo? So
navezani na konkretno celoto ali le na njeno abstraktno
predstavo? So navezani na posamezne dele, ki nadomesti¬
jo celoto in jo predstavljajo? Ali so navezani na dejanske
izseke iz prostora ali na ustvarjeno predstavo o prostoru,
ki je lahko sestavljena iz konkretnih prostorskih enot,
vendar v resnici morda kot taka ne obstaja?

Predstava o slovenskem,,prostoru seje izoblikovala vzpo- \
redno z zavestjo o slovenskem narodu. V nadaljnjem
opisovanju se zaradi same narave oblikovanja simbolov
prepletajo dejstva, ki so vplivala na nastanek teritorialne
in krajinske nacionalne identitete in sicer ne glede na to,

61

Ana Kučan

ali so vzgibi navezovanja nacionalne identitete na pros¬
torske prvine prihajali iz političnega ali kulturnega
družbenega delovanja. Oba načina delovanja sta se ves
čas gibanj za narodnostno identiteto in državno su¬
verenost Slovencev tesno prepletala.

Uvod v zgodovinski ekskurz

■j Prikaz osvaja nja prostora  v zavesti naroda je v knjigi orga¬
niziran kronološko, saj je le-to potekalo postopoma, v
skladu z družbenim in ekonomskim razvojem Jasno pa je,
da tudi tak prikaz ne podaja čistih, z jasnimi časovnimi
mejami ločenih kategorij; obdobja, politična, gospodar¬
ska in kulturna, se časovno prekrivajo. Časovna nepreki¬
njenost obenem pomeni, da simboli iz predhodnega
obdobja vplivajo na oblikovanje simbolov v obdobju, ki
sledi.Ta vpliv pa ni vedno pozitiven; odvisen je od prenosa
izbranih vrednot — v skladu s trenutno veljavnimi merili
vrednostnih opredelitev lahko novo obdobje vrednotam
prejšnjega pripiše tudi negativni predznak.

Zgodovina poroča o začetkih slovenske  države kot o
kmečki državi, o kateri pa še ne moremo govoriti kot o
državi Slovencev — o Karantaniji. Da bi bil ustoličen, na
knežjem prestolu na Gosposvetskem polju, se je moral
knez preobleči v kmečko obleko, piti vodo iz kmečkega
klobuka in dobiti oblast iz rok kmetov. S tem obredom
je simbolično prejel kmečko identiteto, ki pa mu je bila
kot fevdalcu dejansko tuja. D. Rupel (1986) sicer razla¬
ga, da so skušali Slovenci to svoje kmečko poreklo
preseči, ker so bili po bavarski intervenciji in nato skozi
zgodovino do 19. stoletja kot kmeti izkoriščani,
podrejeni in ponižani. Vendar je zavest o kmečkem
poreklu očitno ostala močan dejavnik identitete in seje

62

Naveza nacionalne zavesti na prostor

kot simbol slovenstva v taki ali drugačni obliki skozi
zgodovino vračala v zavest. 27

Karantansko plemstvo se je izoblikovalo na tujih
temeljih; v naših deželah je imelo plemstvo že od
začetka kolonizacijski značaj, sestavljali so ga večinoma
prišleki iz različnih nemških pokrajin. V 1 1. stoletju so
Karantanci s krepitvijo tujega plemstva dokončno iz¬
gubili moč plemenske tradicije. Zadnjega slovanskega
grofa, Ulrika II. Celjskega, ki ni zapustil potomcev, smo
izgubili leta 1456. Nazadnje je že obstoječo zavest o nar¬
odnostni povezanosti in združitvi karantanskih Slo¬
vencev razbil nastanek fevdalnih zgodovinskih pokrajin.
Zgodovina Slovencev (dalje: ZS) razlaga, da se je med
10. in 12. stoletjem začela oblikovati delitev ozemlja na
Koroško, Štajersko, Kranjsko in tudi Istro, medtem ko se
je Goriška oblikovala pozneje. Nove pokrajine so budile
pokrajinsko zavest prebivalstva, predvsem med fevdalci,
ki niso bili Slovani. Pokrajinska razbitost in z njo zvezana
pokrajinska zavest sta se v devetih stoletjih močno
utrdili.Temeljni razlog je bila nemška kolonizacija od 12.
do 15. stoletja. Germanski vpliv je k nam vdiral s fevdal¬
nimi strukturami, kar je okrepilo germanizacijo pred¬
vsem severnega dela, pa tudi z izgubo verske samosto¬
jnosti. Do 15. stoletja seje slovenska narodnostna meja
polagoma umikala proti jugu. V tem času so fevdalne
dinastije bile hude boje za širitev zemljiške posesti. Istra
in ozemlje današnje Beneške Slovenije sta ostali vse do
konca 18. stoletja (1797) pod beneško oblastjo, druga
območja pa so postala deli habsburške monarhije.

Ponovne ideje o združevanju posameznih pokrajin na
narodnostni, ne le na gospodarski osnovi, se začno
pojavljati v okviru propadajočega fevdalizma. Koncept

27

Morda kaže na tem mestu izpostaviti
primerjavo Gosposvetskega polja s
Kosovim poljem. Obe območji sta pri¬
zorišči za narodnostno identiteto zgo¬
dovinsko pomembnih dogodkov. Ven¬
dar Gospa Sveta v slovenski zavesti že
obstaja le kot abstraktna predstava
slovenskega prostora, kot zgodovinski
spomin, in je kot taka lahko njegov sim¬
bol, kljub temu, da je ozemeljsko v
drugi državi. Nasprotno pa Kosovo polje
v srbski zavesti še vedno predstavlja
konkretni srbski prostor, ki je v konflik¬
tu z Albanci kot srbski tudi fizično
ogrožen. Zato je Kosovo polje tudi eno
od poglavitnih "akcijskih gesel" politič¬
nega programa Velike Srbije.  Kosovo
polje nosi negativno izkustvo — srbska
vojska je leta 1389 izgubila bitko s
turško silo, s tem pa tudi samostojnost
za nekaj stoletij — vendar so ga Srbi v
mitološki refleksiji spremenili v pozi¬
tivno vrednoto (cf: Velikonja 1996: 91).

63

Ana Kučan

28

Že pri Trubarju zasledimo ustanovne
prvine slovenskega narodnostnega
gibanja, predvsem jezik; vendar Trubar
še ni razmišljal o "slovenski narodni
skupnosti", zato ni šlo za narodno
gibanje v pristnem, novoveškem smislu.
Gotovo pa v to prvo dobo protestantiz¬
ma segajo začetki standardizacije jezika.
Protestantizem je bil pomemben tudi
zato, ker vere ni oznanjal v latinščini,
temveč v jeziku vernikov — narodnem
jeziku in je vanj tudi prevajal svete spise.

nacionalne identitete, kakršnega poznamo danes, izvira
iz konca 18. in prve polovice 19. stoletja (Smith 1991),
tudi slovenski (Hribar 1989, Rizman 1991, Urbančič
1970). 28  Začetke slovenskega narodnega prebujenja je  omo¬
gočil šele gospodarski, družbeni, politični in kulturni
razvoj slovenskih pokrajin v drugi polovici 18. stoletja,
kar je prineslo nastanek in utrditev zavesti o obstoju slo¬
venskega naroda. Slovenski narodni preporod pa je treba
razumeti tudi v okviru evropske nacionalne problema¬
tike. Zwitter (1964) razlaga, da je bilo med drugimi
mnogonacionalnimi državami vzhodno od nemške in
italijanske tudi za območja Avstro-Ogrske značilno, da
sta tam živeli dve etnični skupini, ki sta se razlikovali po
socialni strukturi, razlika pa se je navadno javljala med
etničnim značajem mest in podeželja.

Na Kranjskem kot delu monarhije je bilo meščanstvo v
glavnem nemško, podeželje pa slovensko. Zato se je v
času, ko seje začela prebujati narodna zavest, tudi sloven¬
sko narodnostno gibanje, čeprav ga je vodila nastajajoča
meščanska inteligenca, moralo opreti na ljudski, kmečki
živelj.“V osemnajstem stoletju so začeli razvijati nov sloj
(inteligenco) in v 19. stoletju so Slovence že predstavljali
izobraženci, pretežno literati, ki pa so videli svoje po¬
slanstvo v naslonitvi na kmeta, torej v organski pove¬
zanosti s slovenskim elementom,” pravi D. Rupel (1986:
101). Da bi razumeli prostorski simbolizem pri obliko¬
vanju nacionalne identitete, si podrobneje poglejmo
težave, ki smo jih Slovenci imeli z vzpostavljanjem enot¬
nega jezika.

Slovensko narodno prebujenje, v katerem so sodelovale
do tedaj že razvite različne družbene plasti (izobraženci,
srednji stan, delavstvo), je prvenstveno slonelo na jeziku.
Z razsvetljenstvom se je povsod po Evropi povečal

64

Naveza nacionalne zavesti na prostor

pomen živega jezika, ki je sprožil tudi zanimanje za
preteklost in sodobno življenje preprostega ljudstva —
deloma kot odmev francoske revolucije, ki je prinesla
oblast ljudstvu, deloma kot odmev rousseaujevske raz¬
svetljenske filozofije. 29  Avstroogrska monarhija sloven¬
skega narodnega prebujenja ni odobravala, saj so bile
habsburške dežele narodnostno neenotne in veljava
posameznih jezikov bi postavila nove meje na mesto
dotedanjih fevdalnih pokrajin. Tako se je pritisk ger¬
manizacije še povečal, prav to pa je bila glavna vzpodbu¬
da za delo narodnih buditeljev.

Pojma slovenski jezik in slovenski narod še nista bila
opredeljena. Protestanti so sicer ustvarili jezikovno skup¬
nost, vendar jih je v prizadevanjih ustavila protireforma-
cija.V Prekmuiju so v 18. stoletju protestanti, za njimi pa
tudi katoliki, uporabljali pokrajinsko narečje; delitev
ozemlja na več pokrajin in nastajanje književnih središč
na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Trstu sta po¬
menila nadaljnje naraščanje razlik in razkroja skupnega
književnega jezika. Težnje po uveljavljanju slovenskega
jezika so se kazale tudi pri katoliških redovnikih, vendar
je bil najvidnejši med njimi, Marko Pohlin (1735-1801),
prepričan, da se govori kranyski jezik  le na Kranjskem,
medtem ko se Vindi  na Štajerskem in Koroškem razliku¬
jejo od Kranjcev  (ZS: 386). V smeri, “da bi ga dobro ra¬
zumeli ne le koroški Slovenci, temveč tudi štajerski in
Kranjci” (ibid.), je od leta 1770 deloval koroški jezuit
Ožbalt Gutsman (1725-1790). Oprl seje na živi in tudi
na protestantski [slovenski'} knjižni jezik. Na enako izho¬
dišče so se oprli tudi janzenisti, najpomembnejši med
njimi, Jurij Japelj (1744-1807), z drugim slovenskim pre¬
vodom biblije (1784-1807), in vnovič utrdili slovenski
knjižni jezik na temeljih, ki mu jih je dala slovenska

29

Braudel (1988) v obširno zastavljenem
delu L 'Identitee de la France  opozarja
na ideološko podobo francoske iden¬
titete, ki jo vidi v tem, da mnogi zgodo¬
vinarji postavljajo začetek Francije zgolj
in samo v čas razsvetljenstva. Tak po¬
gled (narod=država) razkriva tudi Les
lieux de Memoire  (Nora 1986), ki prav
zato v prenekaterem pogledu podleže
francoski nacionalistični ideji. Za Slo¬
vence narodnostno gibanje ni imelo
tega negativnega naboja, saj je šlo naj¬
prej šele za priznavanje, potem pa za
enakopravnost podrejenega naroda.

65

Ana Kučan

protestantska književnost. Rabo jezika so janzenisti raz¬
širili še na šolske knjige in poučno literaturo, pa tudi na
posvetne pesmi. Toda tudi ta krog si ni bil na jasnem, kaj
zaobsega slovenski narod. Janez Žiga Popovič (1705-1774)
je v delu Untersuchungen vom Meere  (1750) pod skupnim
imenom Winden  zajel slovansko prebivalstvo na Kranj¬
skem, Spodnjem Koroškem in Spodnjem Štajerskem. Blaž
Kumerdej (1738-1805) pa v prvih rokopisih svoje slov¬
nice sploh ni označeval ozemlja, na katerem se govori
kranjski jezik,  kakor je imenoval slovenščino (ZS: 387).

Neopredeljenost glede pojma slovenskega jezika in na¬
roda, tudi v teritorialnem smislu, seje tako obdržala vse
do Linhartovega kroga. Anton Tomaž Linhart (1756-
1795) je v Poskusu zgodovine Kranjske in drugih dežel
južnih Slovanov Avstrije  (1791) poskušal “znanstveno”
ugotoviti obseg in enotnost slovenskega naroda in mu je
prvi določil geografski prostor. Zavrgel je prikazovanje
zgodovine po deželah in je razdelitev Slovencev na
dežele presojal le kot plod zgodovinskega razvoja. Na
vprašanje, “kaj smo mi Kranjci”, je odgovoril: “Narod,
ki živi v južnem delu avstrijskega okrožja med Dravo in
Jadranskim morjem (...] in ga le po naključju, čeprav
zgodovinsko ne čisto točno, dele v Kranjce in Vinde”
(ZS: 387). Pomen besed Slovan, Slovenec in Vind,
Wend, je opredelil v poglavjih Izvor naroda  in Njihova
obča imena,  besede Kranjc, Kraina, Karnia pa je razložil v
poglavju Posebna imena ljudstva in dežele.V se opredelitve
je prepletel s prostorskimi oznakami (Problemi 1970: 5-

30 27 V 30

V Problemih je objavljen faksimile uvod- '  *

nih poglavij Linhartovega Poskusa zgo- j me  Slovani je nastalo najprej v Daciji, [...pomenilo pa jel

dovine Kranjske in drugih dežel južnih  - J  - ±

Slovanov Avstrije  iz leta 1791 . Selivci, tisti, ki so našli nova bivališča. [...] Stari Srbi na

Poljskem in na Lužiškem, ki so obdržali svoja stara bivališča,
ga niso imeli, tega imena; zakaj niso se  selili. [...] Ne pre-

66

Naveza nacionalne zavesti na prostor

ostane tedaj nič drugega, kakor da se  Slovani, Seloveni, [...]
Selauzi, Slovenzi itn.,  tisti, ki se selijo, ki se na novo
naseljujejo, imenujejo po  selo, seliti. [...] Med Donavo in
Savo, od tam, kjer se obe sekata, do meja Štajerske in Kranjske,
leži kraljestvo  Slavonija. Od tod proti zahodu na Štajerskem
in Koroškem, med Savo, Dravo in Muro prebivajo Vindi, ki
imenujejo same sebe  Slovenzi in svojo materino govorico
slovensko. Se bolj na zahod do izvira Drave v Ziljski dolini,
proti Tirolski, se ti Vindi imenujejo  Selauzi. Na Kranjskem se
vsak domačin spozna po imenu  Slovenz in njegov jezik po
opredelitvi  slovenski jezik. [...Tako] kjer so Slovani, najdemo
hkrati tudi  Vende. Zgodovinopisci izmenoma uporabljajo obe
imeni. [...] Ime  Vendi je tuje; nikdar ga ni samo nosilo kako
slovansko ljudstvo in njihov jezik nima tega korena.  And ali
End je bil v nekem prajeziku korenski zlog, ki je pomenil
gibanje; v Švedskem  andra in italijanskem  andare, iti, hoditi,
ki je v germanščini z dodanim pripornikom  vvandern, wan-
deln in  wenden, jbsno viden. Ce je ta izpeljava pravilna, so
Vendi ali  Anti, Enti brez pripornika prav to, kar so Slovani,
to je  tisti, ki se selijo. Slovane na Kranjskem, Štajerskem in
Koroškem imenujejo njihovi germanski sosedi vseskozi
Winden. [...] O  Kranjcih sem že povedal svoje mnenje.
Kraini, tisti, ki prebivajo spredaj ob meji, so se imenovali v
jeziku matičnega ljudstva, iz katerega so se izselili, ker je bila
njihova dežela  kraj, kraina, meja, konec njihovega bivališča
proti Italiji.

Svoje razmišljanje pa Linhart zaključi z naslednjimi
besedami:

Vsi Slovani ob meji Italije, se pravi vsi Kranjci, so živeli v
gorati deželi  Goratan. Zato so se nekoč vsi imenovali  Go-
ratani, Karantanci, z različnim pregibanjem besede.  Kranjci,
tisti, ki mejijo, in  Goratani, gorjanci,  so bili prav taisti Vindi ali
Slovani na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Da pa so bile
te dežele razdeljene, da so se Vindi na Koroškem in Štajerskem

67

Ana Kučan

31

Zanimivo je, da je pravzaprav samo istr¬
ski del označen s pokrajinskim imenom;
drugi deli so označeni glede na geograf¬
ski položaj znotraj Vojvodine in iz tega
so šele kasneje izpeljana njihova pokra¬
jinska imena: Gorenjska, Dolenjska,
Notranjska.

ločili od Vindov na Kranjskem, to so bile posledice kasnejše
politične ureditve.

Sad zavestnih narodnostnih prizadevanj, ki jih je začrtal
Linhartov krog in s katerimi je prvič opredeljen pojem
slovenskega naroda in s tem posredno tudi nacionalnega
prostora, je tudi prvi kartografski prikaz slovenskega
ozemlja, Zemljovid slovenske dežele in pokrajin,  z našimi
krajevnimi imeni. Izdal gaje Peter Kozler leta 1853, torej
že po revolucionarnem letu 1848, v javnost pa je smel
šele osem let za tem.

Pisni in risani opisi slovenske krajine, krajev, značilnosti
in naravnih pojavov sicer segajo v 17. stoletje. Zbrani so
v Valvasoijevi Slavi Vojvodine Kranjske  iz leta 1689. Ob¬
jektivni opisi prostora se prepletajo z duhom dobe, z
Valvasogevo lastno domišljijo ter z ljudskimi vražami in
verovanji. Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) opisuje sa¬
mo del kasnejšega slovenskega narodnostnega ozemlja in
to v zenitu fevdalne ureditve.V Kratki topografiji  natančno
določi meje Vojvodini Kranjski, vendar priznava njeno
heterogenost: “Kranjska se pravno deli v pet delov: v
gorenji, dolenji, srednji, notranji in istrski del” (M. Rupel
1969:23) in po tej tudi organizira svoj popis. 31  Prav tako
ugotavlja heterogenost v noši, obnašanju in značaju pre¬
bivalcev kakor tudi v jeziku; predvsem pa poudarja, da
“[...] govori vse plemstvo na sploh po nemško, pa tudi
kranjsko in italijansko. Vse sodne razprave se opravljajo
v nemškem jeziku, tudi vsa pisma se pišejo nemški.”
Priznava torej obstoj kranjskega jezika, karkoli že je to
takrat pomenilo, vendar sporoča, da je uradni jezik
nemški.

Kljub raznolikosti, ki Valvasorja v prvi vrsti navdušuje, pa
najde tudi skupne značilnosti: “Razen [izjem] je vse
iskreno katoliško; [...] čim pogosteje je dežela okrašena s
cerkvami ali božjimi hrami, in teh je mnogo stotin.”

68

Naveza nacionalne zavesti na prostor

Temu lahko sledimo tudi v opisih prostora, ki se preple¬
tajo z opisom kmetovanja:

Proti polnoči ima strašno visoko gorovje, vendar takoj pod njim
najimenitnejše trate za živino, Tudi sicer se dvigajo tu in tam
prav mnogi hribi, so pa vsi rodovitni. Prav tako so polja, kijih
ima silno veliko, pa tudi planote in doline v lepem cvetu
prekrasne rodovitnosti.

Pri tem najde Valvasor še eno pomembno skupno prvi¬
no — kozolec, s katerim celo označi Vojvodino Kranjsko
kot drugačno od drugih dežel:

V ta namen so  povsod po deželi naredili tako imenovane ko¬
zolce [...], to je ogredje. Sem se spravi požeto žito, da se posuši,
kajti da bi se sušilo na polju, kakor je navada v drugih deže¬
lah, tega ne dopušča čas, zlasti ker se tu polje, brž ko je pože¬
to, znova preorje in poseje, kakor je bilo prej omenjeno.

Kozolca kot posebnosti pa Valvasor ne pripiše kli¬
matskim pogojem, temveč agrarnemu sistemu, kar je
družbena določilnica. V enajsti knjigi Mesta, trgi, gradovi
in samostani na Kranjskem  se v ozadju bakrorezov pojav¬
ljajo prav prej naštete krajinske značilnosti: gore, hribovit,
valovit svet, cerkvice na vzpetinah in obdelana polja.
Zelo veliko piše tudi o rekah in potokih ter o vražah,
povezanih z njimi — opazi izrazito vodnatost dežele ka¬
kor tudi pomen vodotokov in vodnih virov v ljudski
zavesti. Na Valvasorja naredijo še posebno močan vtis
naravne znamenitosti, v prvi vrsti kraški pojavi: “jame ali
špilje, posebni vzorci prečudnih podzemeljskih vodnih
tokov in podzemnih jezer.” Seveda ga najbolj presune
Cerkniško jezero, ki mu y želji, da bi predstavil in razložil
to “najčudovitejše in najnenavadnejše vseh naravnih
čudes v deželi”, posveti kar nekaj poglavij. Prav nasprot¬
no ga Bled kot pojav danes tako opevanih naravnih lepot
ne zanima. Posveti mu le nekaj vrstic, in še to zaradi

Kozolec, upodobljen v
Valvasorjevi Slavi vojvodine
Kranjske, 1689.

69

Ana Kučan

toplic. Blejsko jezero, ki ga prostorsko umesti pod zanj
pomembnejši blejski grad, si v okviru Valvasorjeve vred¬
notne lestvice zasluži opis predvsem zato, ker “objema
otok s cerkvijo Matere božje”, čemur kasneje posveti
odstavek v poglavju o kranjskih župnijah.

Valvasor torej kot opazovalec od zunaj  spoznava določene
opredelilne značilnosti skupnosti in prostora, na katerem ta
živi. O tej skupnosti seveda še ne razmišlja kot o narodu;
opis dežele in ljudi je topografski, bolj ga zanimajo poseb¬
nosti in znamenitosti, skupnih potez ne išče namenoma.
Njegovo delo je tudi zaradi bogatega slikovnega gradiva
dolgo ostalo poglaviten vir za opisovanje dežele Kranjske.

Kasneje, v obdobjih tako imenovanega narodnega budi-
teljstva, so se prizadevanja za narodno povezanost in kul¬
turno, potem pa tudi politično samostojnost, namenoma
navezovala tudi na prostor. Najprej je šlo za navezavo na
teritorij, na opredelitev ozemeljske celovitosti naroda v
ustanavljanju , pri čemer je bilo treba zmanjšati pomen s
fevdalnim zemljiškim sistemom začrtanih pokrajinskih
mej in poiskati skupne krajinske značilnosti, ki bi lahko
igrale vlogo prostorskih simbolov narodne identitete.
Zaradi razlik, ki so nastale v pokrajinski razdrobljenosti,
predvsem v jeziku, in so krepile pokrajinske identitete, je
bilo treba enotnost slovenskega naroda šele vzpostaviti.
Najmočnejša so bila prizadevanja za homogenizacijo
jezika, vendar je vzporedno tekla tudi homogenizacija v
prostorskem smislu, zlasti v smislu teritorialnih prizade¬
vanj za združevanje slovenskih dežel.

Pri tem uporaba prostorskih prvin kot nacionalnih sim¬
bolov ni bila vedno zavestna, vsaj v začetnih obdobjih
ne.Takrat seje v sliki in besedi pač vzpostavljalo sloven-

70

Naveza nacionalne zavesti na prostor

stvo, predvsem pod grožnjo nemške narodnostne in kul¬
turne politike. Zavetje pa je iskalo v različnih kombi¬
nacijah širših identitet. Urbančič (1970) ugotavlja, da že
program Zedinjene Slovenije iz 1. 1848 ne postavlja
zahteve po združitvi Slovencev v samostojno entiteto,
temveč si prizadeva za združitev in enakopraven položaj
znotraj Avstrije. Za podobne cilje si je prizadevalo tudi
gibanje mladoslovencev in slovenskih taborov, začelo pa
se je tudi opiranje na ilirsko gibanje in na jugoslovan¬
stvo. Ta in podobna gibanja so notranje slabila Avstro-
Ogrsko kot državo. Konec I. svetovne vojne in razpad
monarhije je leta 1918 omogočil “beg” Slovencev pod
okrilje prve Jugoslavije. O slovenskih pričakovanjih in
navdušenju priča tudi geslo, ki ga najdemo takrat na eni
od Gasparijevih propagandnih razglednic za Koroški
plebiscit (1920): “Ne maram za staro, falirano Avstrijo,
rajši imam mlado, novo Jugoslavijo!”

Vendar je velik del slovenskega narodnostnega ozemlja
ostal zunaj nove države. Obdobja kulturne in politične
ogroženosti so si skoraj nepretrgano sledila od samega
začetka vzpostavljanja narodne skupnosti, tudi kasneje,
pred II. svetovno vojno in po njej, in nazadnje ob raz¬
padu Jugoslavije, od 1.1989 dalje. OF, kije ob začetku II.
svetovne vojne leta 1941 organizirala oborožen odpor,
je, kljub temu, da se vanjo (kljub povabilu) ni vključilo
tradicionalno, katoliško jedro slovenstva, morda edina
gojila vizijo o narodu kot samostojni entiteti (ibid.: 67).
V novi Jugoslaviji se je v okviru na začetku razmeroma
omejenih ustavnih možnosti nadaljevalo vzpostavljanje
kulturne identitete slovenstva v odnosu do drugih naro¬
dov Jugoslavije, na katero pa seje navezovala tudi potre¬
ba po politični avtonomnosti. Po ustanovitvi SFRJ
(DFJ-FLRJ) je Slovenija, izrabljajoč možnosti, ki jih je

71

Ana Kučan

ponujala federativna ustavna ureditev, utrjevala svojo
kulturno in predvsem gospodarsko identiteto. To je pri¬
hajalo do izraza posebej ob vsakokratnih spremembah
zvezne ustave, v katerih je Slovenija težila k večji sa¬
mostojnosti republik. V tem pogleduje bistvenega po¬
mena ustava iz leta 1974. Centralistično vodstvo Jugosla¬
vije je to težnjo doživljalo kot slovenski konfederalizem
in separatizem, na ideološkopolitični ravni pa kot nacio¬
nalizem. 32  Do izrazitega pojava poudarjanja slovenstva je
prišlo znova sredi 80-ih let, vrh pa je dosegel v letih od
1989 do 1991 — najprej kot izbruh političnega upora
proti centralizaciji Jugoslavije, tokrat že z izoblikovano
zahtevo po samostojni državi. Po uspešni osamosvojitvi
seje iskanj e/oblikovanj e slovenske identitete nadaljeva¬
lo, in sicer nasproti procesom evropskih integracij, glede
katerih se je Slovenija znašla v podobnem položaju kot
druge manjše in nove vzhodne in srednjeevropske dr¬
žave. Ves ta čas pa se je vzpostavljanje narodnostne in
nacionalne identitete bolj ali manj izražalo tudi v vsto¬
panju prostora v zavest naroda in v prisvajanju krajinskih
prvin kot simbolov narodne pripadnosti.

Obdobja narodnega buditeljstva,  iskanja, vzpostavljanja in
vzdrževanja slovenske identitete, tako znotraj širših skup¬
nosti kot v dobi samostojnosti, lahko opredelimo s
pomočjo diferenčne  plati identitete. Gre namreč za ob¬
dobja, v katerih prevlada občutek ogroženosti identite¬
te, ki dajo je treba vzpostavljati v odnosu do drugačnega
— na temelju različnosti. Skupaj s poglavitnim sredstvom
vzpostavljanja slovenske narodne identitete — z besedo, se
je nacionalna identiteta izražala tudi z ubesedenimi ali
upodobljenimi prostorskimi simboli. Obdobja izbiranja
prostorskih enot, na katere se je navezovala narodnostna
istovetnost, so tako vzporedna prizadevanjem za narodno

32

Žrtev teh političnih konfrontacij sta bila
leta 1972 takratni predsednik slovenske
vlade, Stane Kavčič, in njegov krog libe¬
ralnih slovenskih politikov (cf: Repe
1992).

72

Naveza nacionalne zavesti na prostor

suverenost. Na osnovi naših raziskav lahko ponudimo
sledečo členitev:

1. Slovenski prostor — kmečka dežela: obdobje narodne¬
ga preporoda 1768-1830;

2. Nastop simbolnih krajev: program Zedinjene Slove¬
nije 1830-1848;

3. “Osvajanje” prostora in nacionalna zavest: 1848-1940;

4. Slovensko ozemlje in idealni tip: slovenska idilika;

5. Druga predstava istega koncepta: nov boj za meje in
družbena sprememba 1940-1945;

6. Življenje v SFRJ, osamosvajanje in nastanek sloven¬
ske države: 1945-1991.

Ker je vzpostavljanje nacionalne suverenosti tesno po¬
vezano s kulturnim in političnim delovanjem skupin ah
posameznikov, se iskanje z nacionalnim pomenom obo¬
gatenih prostorskih enot navezuje na dela najvidnejših
izmed njih. Kljub temu, da so gibanja večinoma vodili
izobraženci, pa seje slovenska identiteta kot kontinuiteta
izražala predvsem z ruralnimi potezami, ki so jim bile
nemalokrat pripisane tudi določene moralne vrednote,
morebiti tudi po zaslugi vloge, ki jo je v uveljavljanju in
zagotavljanju slovenske narodnostne identitete imela
rimskokatoliška cerkev. Izjema v tej podobi ruralnosti  je
morda le obdobje po drugi svetovni vojni, ko je čas ter¬
jal zamenjavo vrednot in s tem posledično tudi dru¬
gačno družbeno predstavo o nacionalnem prostoru.

Kmečka dežela (1768-1830)

Prvi zametki istovetenja slovenstva s kmetstvom segajo v
obdobje razsvetljenstva in predromantike, ko se pod vpli¬
vom pobudnikov narodnega preporoda nastajajoča naspro¬
tja med slovenstvom in nemštvom enačijo z naspropi med
kmetstvom in plemstvom. Ta enačaj je razviden iz del

73

Ana Kučan

Valentina Vodnika in predvsem Antona Tomaža Linharta, iz
gledališke igre Matiček se ženi,  še bolj naravnost pa iz dela
Zupanova Micka.).  Kos (1979:72-73) piše:

Razsvetljenska miselnost, ki se prepleta z mislijo o nasprotju
med zdravim, naravnim kmečkim življenjem in pokvarjeno
mestno plemiško civilizacijo, je že skoraj rousseaujevska.
Izvirna črta nekoliko predelanega Linhartovega prevoda igrice
avstrijskega dramatika Josepha Richterja Die Feldmuhle je
dodana narodna težnja — nasprotje med kmeti in plemiči ni
samo socialno, ampak tudi narodno. Ta veseli dan ali Matiček
se ženi je v tem duhu tudi najizvirnejši del Linhartove pre¬
delave Beaumarchaisove komedije Figarova svatba. Gre za pri¬
zor na sodišču, ki je prirejen nalašč za slovenske razmere, saj v
satirični podobi kaže odpor konservativnih krogov po graščinah
zoper sodne olajšave v korist kmetu, pa tudi zapostavljanje
slovenščine v uradih.

33

Od 12. do 15. stoletja je med nižjim
plemstvom prisoten le majhen del Slo¬
vencev.

Predstavo o deželi Kranjski kot kmetski deželi (polni vraž
in verovanj), ki je v oblasti nemške gosposke, srečamo že
v Valvasoijevi Slavi Vojvodine Kranjske  iz leta 1689, ko so
bili kmetje edini povsem slovenski družbeni sloj. 33

O upodobitvah krajin slovenske dežele v tem času še ne
moremo govoriti. Za Linhartov krog je bilo pomembno
najprej sploh zagotoviti ozemeljsko celovitost in se zato
prostorska identiteta oblikuje šele in zgolj skozi prizade¬
vanja za teritorialno povezanost. Vendar je zaradi kas¬
nejših navezav in nastanka predstave o tipu slovenske
krajine pomembna takratna naslonitev narodne iden¬
titete na kmečki živelj. Teritorialno zavest je dodatno
spodbudila ustanovitev Ilirskih provinc (1809-1813), saj
so razbijale stare fevdalne okvire in povezale velik del
Slovencev v enoto s središčem v Ljubljani. Pomen fran¬
coske oblasti je bil izjemen: slovenske dežele v Ilirskih

74

Naveza nacionalne zavesti na prostor

provincah so se prvič srečale z moderno buržoazno ure¬
ditvijo; poleg tega je ilirska oblast kljub uradni rabi fran¬
coščine dopuščala večjo svobodo pri uporabi sloven¬
ščine v šolstvu in celo v uradih. Valentin Vodnik (1758-
1819) je dal svojemu navdušenju nad Francozi duška z
odo Ilirija oživljena  (1811): “Napoleon reče: Ilirija,
vstan’!”

Precej kasneje, leta 1853, pa vendar kot neposreden
nasledek prejšnjih prizadevanj, zriše Peter Kozler že
omenjeni Zemljovid Slovenske dežele,  tiskano “propagan¬
do” slovenskega narodnega gibanja Zedinjena Slovenija.
Sele vzporedno s tem gibanjem pride do povezovanja
nacionalne identitete s kraji kot simboli narodne pripad¬
nosti (s svetimi  kraji naroda), o čemer smo že govorili.
Res pa se že v drugi polovici 18. stoletja zaradi predvsem
naravoslovnega raziskovanja tudi pri nas poveča zani¬
manje za gorski svet, povezano z nazori o lepoti in vred¬
notah narave, ki jih je vpeljal J. J. Rousseau. O odnosu
slovenskega razsvetljenskega izobraženca do gorske na¬
rave priča Vodnikova oda Vršac.

Nastop simbolnih krajev (1830-1848)

Svetovnonazorski, politični in nacionalni konflikti, zna¬
čilni za obdobje boja med idejami francoske revolucije in
napredne buržoazije ter idejami reakcije in konservati-
vizma, se pojavijo tudi na Slovenskem. Avstrijska vlada se
nad revolucionarnimi idejami ni navduševala in je od¬
ločno težila po ohranitvi nemške hegemonije v državi.
Slovensko meščanstvo s?, je bilo v tem času komaj izob¬
likovalo; večina meščanstva je bila še vedno nemškega,
slovenska inteligenca pa je v tej dobi zvečine pripadala
duhovščini. V pogledu odnosa do nemške nadvlade sta se
izoblikovali dve struji, liberalna, zbrana okrog Matije Čopa

75

Ana Kučan

34

V Zdravljici  je Prešeren zapisal: De oblast
/ in z njo čast  / ko pred, spet boste naša
last!  Podobno je kasneje povedal Cankar:
"Narod si bo pisal sodbo sam!" Pirjevec
(1970: 9) njune besede razlaga z doga¬
janjem naroda kot dogajanjem samood¬
ločbe: narod je narod, če ima oblast — to
pa pomeni pojem država. Gre za, po
Renanu, enoto politične volje, ki hoče
sama odločati o svoji usodi.

(1797-1835) in Franceta Prešerna (1800-1849), ki je
zahtevala kulturno in jezikovno enakopravnost na vseh
ravneh ter se je kasneje, ko je pridobila tudi politične
razsežnosti, z Matijo Majagem-Ziljskim (1809-1892)
razvila v gibanje za Zedinjeno Slovenijo, 34  in konservativ¬
na, katere najvidnejša moža sta bila Janez Bleiweis (1808-
1881) in Jovan Vesel-Koseski (1798-1884), ki sije prizade¬
vala za ohranjanje in razvijanje jezika, vendar v bolj utili¬
tarni vlogi. S Prešernovim krogom in Cbelico  na eni ter z
Bleitveisovimi Novicami  na drugi strani je Ljubljana posta¬
la središče slovenske politične akcije, v čemer se nedvom¬
no zrcali proces nadaljnjega oblikovanja in utgevanja
slovenskega naroda. Program Zedinjene Slovenije, postav¬
ljen ob revoluciji 1848, je zahteval združitev vsega slo¬
venskega narodnostnega ozemlja v enoto in odpravo sta¬
rih deželnih meja. Zajel pa je samo Slovence znotraj
avstrijskega cesarstva, in sicer na “Kranjskim, Štajerskim,
Primorskim in Koroškim” (ZS: 448).

Tako je Prekmuije kot del slovenskega nacionalnega
prostora izpadlo iz družbene zavesti že, ko se je ta šele
oblikovala! V tem času je bilo Prekmurje del ogrskega
kraljestva. Kljub temu, da so vse slovenske dežele pri¬
padale skupni dvodelni monarhiji, je ogrski del ostajal
sam zase, pod močnimi pritiski madžarizacije. Prek¬
murski Slovenci so imeli le malo slovenskih osnovnih šol
in slovenščina je prišla najbolj do veljave v cerkvah kot
jezik pridig. Slovenska inteligenca je bila omejena na
manjši del duhovščine.V takih težkih razmerah se narod¬
nopolitično gibanje v Prekmuiju ni razvilo.V letu 1848
in tudi kasneje v 60-ih letih 19. stoletja so sicer obstajale
težnje štajerskih Slovencev, ki so si prizadevali, da bi tudi
Prekmurce vključili v narodnostno gibanje (ZS 1979:
508), tako da so se v časopisih pojavljali tudi dopisi iz
Prekmurja (ZS 1979: 450). Vendar je Prekmurje ostajalo

76

Naveza nacionalne zavesti na prostor

na robu narodnozavednega dogajanja; slovenska ustvar¬
jalnost evangeličanov je konec 19. stoletja zaradi pomanj¬
kanja slovenske zavesti pri izobražencih počasi usahnila,
povezave z enotno slovensko kulturo pa so vzdrževali le
še posamezniki, med njimi tudi nekateri vidnejši
katoliški Prekmurci. 35  Prav tako se narodnostno gibanje
ni razvilo v Beneški Sloveniji, vendar tu iz drugačnih
razlogov. Po padcu Beneške republike 1. 1797 so bili
Slovenci v Benečiji in Reziji nekaj časa pod Napoleo¬
nom, med letoma 1814 in 1866 pa so spadali pod avstrij¬
ski del Avstro-Ogrske. Avstrija je izvajala germanizacij-
ske pritiske, zato ni presenetljivo, da so “beneški” Slo¬
venci, ki so imeli znotraj Beneške republike veliko stop¬
njo avtonomije, leta 1866 na plebiscitu glasovali za
priključitev Italiji, meneč, da bo verna naslednica Be¬
neške republike.

Ob vseh teh previranjih ostajajo podobe varnega,
idiličnega kmetskega življenja kot motiv istovetnosti v
ospredju. Prešeren v prvem sonetu zbirke Soneti nesreče,
o Vrbi, “opeva izhodišče [svoje] življenjske nesreče —
obžalovanje, ker ni ostal v domačem kmečkem svetu,
kjer bi živel mirno in idilično, medtem ko gaje  življe¬
nje v mestu, mestni družbi in civilizaciji navdalo z razo¬
čaranjem, obupom in tudi kesanjem” (J. Kos 1979:107).
Pesem ima seveda globljo razsežnost, saj gre predvsem za
odhod iz teme neznanja v svetlobo vedenja in tako iz
gotovosti v negotovost, kar ima v trenutkih omajane sa¬
mozavesti za posledico nostalgični pogled nazaj. Vendar
so Prešernu gotovost prvine rodnega okolja: domača
hiša, polje in bližnja cerkvica. 36

Z mitologijo slovenstva je najmočneje povezana Pre¬
šernova pesnitev Krst pri Savici  (1835), ki v besedilu
vzpostavi slovenske  kraje. Njeno vlogo “metabesedila”, ko

35

Življenje pod Ogrsko je v Prekmurju vpli¬
valo na razvoj zavesti o posebni narod¬
nosti, ki so jo Prekmurci, kakor pravi
Kokolj (1984: 11-12) "sami sicer

označevali kot Slovensko  in sebe imeno¬
vali Slovene,  vendar ne v pomenu istosti
s Slovenci na desni strani Mure [v
Avstrijskem cesarstvu], temveč v
pomenu različne skupnosti [...], pa tudi
vogrske Slovence  Imeli so stan¬
dardiziran jezik, ki so ga utrdili katoliki s
prevodom Nouvega zakona;  odklonili
so jezik Trubarja, Dalmatina in Bohoriča
ter se odločili za narečje (ibid.: 13).
Madžarska stran je te razlike podpiho¬
vala, vendar se Prekmurci niso imeli za
vogre.  Od njih so se razlikovali tako kot
Kranjci od Nemcev. "Z [Ogri — Madžari]
so sicer doživljali skupno usodo, toda od
njih jih je ločila lastna kultura, najbolj
prvinsko izražena v njihovem sloven¬
skem jeziku-,  ostajali so sloveni."  (Ibid).

36

Problem narodnega buditeljstva pa je
zastavljen širše — ne gre le za nasprotni
par slovenstvo / nemštvo, temveč za
idejo slovanstva sploh, ki jo najbolj izra¬
zito ubesedi prav Prešeren. Tudi tu je šlo
za potrjevanje slovenske identitete,
samo da se je izražala skozi ideale
nacionalno liberalne in demokratske ide¬
ologije. To utemelji J. Kos (ibid.: 127-
128), ko Prešerna primerja z Jovanom
Veselim-Koseskim, ki je spesnil monar¬
hično patriotsko odo Slovenija cesarju
Ferdinandu I.  S tem je Koseski izpričal
nazadnjaško plat svojega videnja Slo¬
vencev v okviru avstroogrske monarhije.
Primerjava je še posebej pomembna
zaradi kasnejše uporabe verzov Kose¬
skega: leta 1992 jih v družbi slovenske  —
gorenjske narodne noše najdemo na
volilnih plakatih Slovenske’ ljudske
stranke! Kljub konservativni vsebini je
Koseski v odi namreč uporabil izraza
Slovenija in Slovenec, ki sta se postopo¬
ma prijela.

77

Ana Kučan

37

Juvan predstavi pesnike, ki so "zlasti, ko
so hoteli opredeljevati svoj lirski prostor
v razmerju do splošnonarodnih uni-
verzalij  ali kot poeti/vidci/preroki vanje
spreminjevalno poseči, zajemali iz
Prešernovega mita  pogosto v obliki
posamičnih literarnih referenc" in s tem
simbolno poimenovali nacionalne
travme. Najprej analizira Smoletovo
dramsko besedilo Krst pri Savici  in
nazadnje še spektakel gledališča Scipion
Nasice Krst pod Triglavom.  Po njegovem
prepričanju "mitski" tekst v neki narod¬
ni književni kulturi dobi mesto "izvorne
zasnove" problema, s katerim se lahko
posameznik identificira kot subjekt, ki
pripada temu narodu (Juvan 1988: 95).

38

J. Kos (1991) piše, da je Prešeren za Krst
pri Savici  zgodovinske podatke, veči¬
noma netočne, povzel po Valvasorju,
idejno osvetlitev staroslovenske zgodo¬
vine, svobode in samovlade pa je črpal iz
Linhartovega Poskusa zgodovine Kranj¬
ske in ostalih dežel južnih Slovanov
Avstrije.  Meni, daje poudarek slovenstva
v Uvodu najbrž oprt na Kollarjevo pes¬
nitev Hči Slave. Že v zgodnejšem delu je
J. Kos (1979) mnenja, da je Prešeren ses¬
tavil celoto, ki je sinteza glavnih zna¬
čilnosti njegovega zrelega obdobja:
romantičnega svetovnega in življenj¬
skega nazora, domoljubja, romantične
ljubezni in tudi nove krščanske meta¬
forike. Vendar se po njegovem Uvod  od
Krsta,  kjer ne gre več za nacionalno svo¬
bodoljubno temo, pač pa za osebno
junakovo problematiko, idejno in mo¬
tivno razlikuje: Črtomir je v Uvodu
zastopnik svobodne slovenske srenje —
ideja je izrazito svobodoljubna in nacio¬
nalno, tudi vseslovansko, obarvana. To je
razbrati iz verzov Črtomirovega govora,
zlasti v verzu: "Narveč sveta otrokom sliši
Slave!"

se še kar samoumevno sprejema oznaka, da je Krst pri
Savici “slovenski mit”, Črtomir “mitski junak” ali
arhetip, natančneje opredeli Juvan (1988). 37  “Gre seveda
za učinek interpelacije:  bralec se v besedilu prepozna kot
Slovenec, kolikor nase vzame določnice posebne
(zavestne in nezavedne) ideološke konstrukcije realnosti,  ki
velja za slovensko. [..JV bralčevem kontekstu mora še
zmeraj veljati v bistvenem ohranjena ideološka struktura za¬
znavanja sveta,  na primer v opozicijah domače — tuje  [...].”
(Ibid.: 94-95). Kakršnikoli so že vzroki, za našo razpravo
je pomembno vprašanje, ali se “mitsko” prime tudi kra¬
jev, v katerih se to metabesedilo dogaja; ah namreč
prvine Prešernovega “mita”, ki nastopajo kot prizorišča
mitskih dogodkov, lahko hkrati delujejo kot dejavniki
prostorske identifikacije slovenstva. V romantiki je kraji¬
na predstavljala človekovo duhovno stanje. Iz tega lahko
sklepamo: ko je to duhovno stanje narodna zavest, pri¬
dobi tudi krajina kot prizorišče dogajanja iz vzpostav¬
ljanja narodne zavesti identifikacijski pomen.

Prešeren je predvsem v Uvodu  kot motiv izpostavil boj
za slovensko svobodo. Predstavil gaje s herojskim orisom
dogajanja iz časov pokristjanjevanja in nemške zmage
nad slovenstvom. Pri tem seje oprl naValvasoijeve orise
zgodovinskega dogajanja. J. Kos (1991: 17) poudaija, da
“potek bojev [...], kije za podlago Krstu pri Savici  in ga
je Prešeren povzel prosto po Valvasorju, le deloma ustreza
zgodovinski resnici; treba ga je imeti za svobodno pe¬
sniško obravnavo dogodkov, o katerih zgodovina ne ve
nič natančnega.” Tako se je Prešeren delno naslonil na
zgodovinske vire, v glavnem pa je po lastni presoji izbral
tudi prizorišče. 38  Na začetku Krsta dogajanje uokvirijo
prostorske prvine, ki postopoma pridobijo pomen kon¬
tinuitete istovetenja s prostorom:

78

Naveza nacionalne zavesti na prostor

[.../ kar svetla zarja
zlati z rumen’mi žarki glavo trojno
snežnikov kranjskih sivga poglavarja,
Bohinjsko jezero stoji pokojno,
sledu ni več vunanjega viharja.

S tem postavi Prešeren Slovence pod okrilje Triglava,
najvišjega vrha slovenskih Alp, in začrta oblikovanje sim¬
bola, na katerega se bo kasneje najmočneje navezovala
nacionalna prostorska identiteta. Se več: slovenstvo, ki ga
pooseblja Črtomir, vzporeja s prvino iz prostora — z
okolico Bohinjskega jezera — kot prizoriščem bitke in
tako naveže posameznikovo identiteto (in s tem tudi
skupinsko, saj je posameznik zastopnik skupine) s pro¬
storom:

Al jezero, ki na njega pokrajni
stojiš, ni, Črtomir! podoba tvoja?

39

Slovanskost blejskih najdb so po drugi
svetovni vojni potrdila tudi izkopavanja
na Gradu, na Pristavi in na Otoku (ES 1:
285). Obenem na Otoku odkrita cerkve¬
na arhitektura priča tudi o zgodnjem
uveljavljanju krščanstva. Potemtakem je,
kljub naslonitvi na le delno točna Valva¬
sorjeva pričevanja, Prešernov prostorski
okvir za fabulo z narodnozavedno vsebi¬
no docela upravičen.

Tje na otok z valovami obdani,
v današnjih dnevih božjo pot Marije;
v dnu zad stoje snežnikov velikani,
polja, ki spred se sprosti, lepotije
ti kaže Bleški grad na levi strani,
na desni griček se za gričam skrije.

Dežela kranjska nima lep’šga kraja,
kot je z okolšno ta, podoba raja;

Poleg tega Prešeren kot identifikacijski prostor svobod¬
nega (staro)slovenstva 39  vpelje Blejsko jezero kot podo¬
bo raja, z opisom okolice pa opeva slovenski prostor:

[...] ko te vodila ni le stara vera
tje na osredek Bleškega jezera.

79

Ana Kučan

Tu Črtomir zaradi ljubezni uživa srečne ure, dokler ga
ne (v)pokliče boj za vero staršev. Po izgubljeni bitki pri
Bohinjskem jezeru se Črtomir pokristjani pri slapu
Savica. Zadnje dejanje je pogubno — pokristjanjevanje je
že Linhart dojemal kot orodje za podjarmljanje
Slovencev. Slap Savica s tem pridobi negativne kono¬
tacije. Blejsko jezero pa postaja tudi prostorski simbol
(novo)slovenstva, saj

40

Prešeren na otok sredi Blejskega jezera
v Črtomirov čas postavi podobo boginje
Žive. J. Kos (1991) to razloži kot svobod¬
no pesniško predstavo po takratnih
zgodovinskih razlagah, saj stari Slovenci
niso poznali kiparskih likov. Zgodovin¬
sko gledano pa ni vprašljiva samo
kiparska upodobitev boginje, temveč
tudi njen obstoj kot boginje starih
Slovencev. O njej vemo, kot dokazuje
Ovsec (1991), le to, da so jo kot Sivo
(Siwa, Sivve, Sieba, Shiva, Živa) posebej
častili polabski Slovani in jo edino izmed
njihovih boginj poznamo po imenu; kot
pravi, v slovenski zavesti boginja Živa
vedno nastopa povezana z življenjem,
setvijo in žetvijo, v virih pa ni neposred¬
nega potrdila, da bi Siva imela takšno
naravo.

[...] soseska je Marije službi vdana
v dnu jezera utopila bog’njo Živo j 0

Nasprotje slovenstvo/nemštvo kot kmetstvo/plemstvo
oziroma kmetstvo/meščanstvo seje pojavljalo v večjem
ali manjšem obsegu vso zgodovino obstoja slovenskega
naroda znotraj Avstro-Ogrske. Naslonitev na kmeta pa je
bila že takrat simbolična. Meščanstvo, kije vodilo narod¬
nostna prizadevanja, se kljub temu, da je bila fevdalna
gosposka z redkimi izjemami nemška, leta 1848 namreč
ni pridružilo programu kmečkih uporov, naperjenih
proti fevdalnemu tlačanstvu. Ne glede na to seje podo¬
ba Slovenca kot kmeta obdržala precej dlje. Usedlina
misli, ki vidi družbeni prostor kot idilično, rodovitno in
skrbno obdelano krajino, in se je v dobi romantike
izražala predvsem z besedo, se še danes izraža v slikopisju,
zlasti v turističnem oglaševanju.

“Osvajanje” prostora (1848-1940)

V dobi od romantike do realizma se razvija tudi krajin¬
sko slikarstvo. Najvidnejša predstavnika, Anton Karinger
(1829-1870) in Marko Pernhart (1824-1871), sta slikala
pretežno za meščanske naročnike. Pod vplivom roman-

80

Naveza nacionalne zavesti na prostor

tičnih umetnostnih kanonov sta upodabljala motive iz
Julijskih in Savinjskih Alp ter Karavank. Za Pernharta so
značilne panoramske upodobitve z vrhov, s Šmarne
Gore, Stola, Triglava, za Karingeija pa pogledi iz doline
na vršace in upodobitve gorskih jezer, največkrat
Blejskega. Oba slikarja sta za motiv izbrala tudi Cerk¬
niško jezero, za kar sta vzpodbudo morebiti dobila tudi
v Valvasorjevih opisih. Njunih upodobitev krajinskih
motivov, značilnih za občutja in misli romantične dobe

— prevladujejo gorski motivi kot način izražanja vzvi¬
šenega, dramatičnega in slikovitega — ne moremo
neposredno navezati na oblikovanje slovenske narodne
identitete. 41  Namenjena so bila meščanstvu, zvečine
nemškemu, in tudi oba slikarja, čeprav slovenskega rodu,
sta kot predstavnika tega meščanstva delovala v nem¬
škem kulturnem prostoru.Vzpostavljanja slovenstva nista
čutila kot problem in nista bila vključena v narodnobu¬
diteljska gibanja. 42  Ker pa so njuna dela imela odjemalce,
so gore v kranjskih meščanskih krogih okrog leta 1860
postale zanimiv in slikanja vreden del pokrajine (cf.
Zupan 1964).Tu pa smo že pri vzpostavljanju kulturne
percepcije prostora, čeprav le v določeni družbeni plasti

- kljub temu, da so bili gorski in drugi krajinski motivi
v delu obeh slikaijev privlačni prav zaradi močne ro¬
mantične optike, je izbrana motivika krajinskih slikarij
določeni publiki predstavljala svet dežele Kranjske.

Proces združevanja nacionalnega  prostora ni tekel
premočrtno, tudi zato, ker si nosilci združitvenih idej
niso bili edini. O tem ptiča neuspešnost akcije za Ze¬
dinjeno Slovenijo v deželnih zborih, ki je že sami slo¬
venski poslanci niso enotno podprli, medtem ko v dr¬
žavnem zboru z idejo sploh niso nastopili (cf. Melik
1969). “Osvajanje” prostora je potekalo počasi, tako po

41

Najbrž ju tovrstna prizadevanja sploh
niso zanimala. Medtem ko je pri Pre¬
šernovem Krstu prav "osredek Bleškega
jezera" simbol staroslovenstva, pa Ka-
ringer, na primer, v svoje upodobitve
Blejskega jezera otoka s cerkvico sploh
ne vključuje. Ustvarjalno pozornost osre¬
dotoča le na izrazito romantičen, dra¬
matičen motiv gradu na strmi skali nad
jezerom, z mogočnim gorskim okvirom v
ozadju.

42

O vpletenosti obeh slikarjev v javno živ¬
ljenje in o njuni vlogi v njem je bolj malo
znanega (cf: Šumi 1975; Mesesnel 1939).

81

Ana Kučan

Anton Karinger, Triglav iz
Bohinja. 1861. Iz zbirke Narodne
galerije v Ljubljani.

konceptualni kot teritorialni plati. V 19. stoletju so
povprečna slovenska mesta štela 600-1700 prebivalcev.
Slovenskega meščanstva je bilo izredno malo. Program
Zedinjene Slovenije je postavil zahtevo po združitvi
vsega slovenskega narodnega ozemlja po jezikovni meji
in po odpravi starih deželnih meja, ki so “ločevale Slo¬
vence”. Zahteval je tudi povezave s Hrvaško in Vojvo¬
dino, se pravi naslonitev na južne Slovane (ZS: 450).
Revolucionarnemu letu 1848 je sledila nova upravna
ureditev, ki je poenotila Kranjsko in Koroško, Štajersko
pa razdelila na tri okrožja. Koroška je bila ne glede na
narodnostne meje razdeljena med različna glavarstva, kar
je drobilo slovensko ozemlje in igralo precejšnjo vlogo
pri ponemčevanju slovenske Koroške. Primorska je
poleg Trsta, ki je imel poseben položaj, ostala upravna
celota.Taka upravna razdelitev je še naprej krepila pokra¬
jinske identitete in delovala proti ideji Zedinjene
Slovenije.

Poleg liberalnih združitvenih idej je med Slovenci moč¬
no odmevalo delovanje škofa Antona Martina Slomška
(1800-1862), ki je nedvomno prispeval h krepitvi na¬
rodne zavesti, vendar pa jo je povezoval z globoko tradi¬
cionalistično vsebino. Takrat je bila poleg manjše Gori¬
ške povsem slovenska le Ljubljanska škofija na ozemlju
osrednje Kranjske, zato je Slomšek leta 1859 prenesel
sedež Lavantinske škofije, v katero sta spadali ozemlji
Štajerske in Koroške, iz Št. Andraža severno od Celovca
v Maribor. S tem je poudaril nesporno slovenski značaj
škofije in potrdil Maribor kot slovensko mesto. Vendar je
Slomšek obsojal liberalne in svobodomiselne ideje in se
ni navduševal nad idejo Zedinjene Slovenije (ZS: 467).
Slomškovemu krogu, ki je “postavil temelje ideologiji
slovenskega klerikalizma” (ibid.), je pripadal tudi Luka
Jeran, izdajatelj Zgodnje Danice. Prepričanje bil, da “je

82

Naveza nacionalne zavesti na prostor

glavni znak narodnosti vera” (ibid.), kar pomeni, da seje
vračal nazaj v čase, ko je bila vodilna skupinska identite¬
ta religiozna. Te besede so pomembne, ko si zamislimo
družbeno-zgodovinski kontekst: katoliška identiteta je
bila v tistem času predvsem avstrijska, in je le stežka
spodbujala slovenska narodnostna prizadevanja. V
Zgodnji Danici novembra 1868 se kaplan Jože Suc pri¬
tožuje “po slovenskih taborih se še dosdaj ne ena beseda
v prid katoliške cerkve ni povedala [...]”in sprašuje:“[...]
ali bi družba za obrambo narodnih pravic ne bila pri
volji svojih pravil tako prestrojiti, da bi tudi zahtevanju
slovenskih katoličanov zadostovala, in poleg narodnost¬
nih tudi cerkvene pravice branila?” (cf. Žnidaršič 1989:
46). V analizi taborskih govorov Žnidaršičeva (ibid.)
ugotavlja, da je v večini teh govorov slovenska duhov¬
ščina zunaj vsake kritike, spremljana celo s simpatijami,
drugačno mnenje pa sta govornika Zarnik v Ljutomeru
in Klavžar v Šempasu, oba leta 1868, imela o slovenskih
škofijstvih, ki jim očitata krivdo za zapostavljanje jezika.
Pa vendar je v Klavžarjevem govoru opaziti enačenje
med vero in narodnostno pripadnostjo. Glede rabe slo¬
venščine v cerkvenih uradih poudari, da je slovenščina
“jezik čisto katoliškega naroda”. 43  Kot pravi Melik
(1969: 44), je bil z geslom “vse za vero, cesaija in do¬
movino”, tudi uradni slovenski politiki prvič dan kato¬
liški, klerikalni pečat. Slednje je odvračalo liberalnejše t.i.
mladoslovence,  vse do “razdora med strujama slovenskega
narodnostnega gibanja [...], kije  začel neustavljivo pla¬
meneti, ko je začel klerikalni tabor ustvarjati svoje lastne
organizacije in se povezovati z nemškimi konservativci
[...]” (ibid. 525).

Marko Pernhart, Špikova skupina,
po letu 1849. Iz zbirke Narodne
galerije v Ljubljani.

43

Taborske govore je zbrala in prepisala
Sabina Žnidaršič (1989) in so dostopni v
prilogi njene diplomske naloge.

Konservativnost in tradicionalnost, tudi reakcionarnost
slovenskega vodstva je v glavnem izvirala iz gospodarske

83

Ana Kučan

zaostalosti in prevladujoče ruralnosti.Tlačanstvo in razne
oblike fevdalne odvisnosti so se odpravljale postopoma.
Jožef II. je leta 1782 v vseh slovenskih deželah odpravil
osebno odvisnost podložnikov — nevoljništvo, vendar se
je dejanska podložnost zemljiškemu gospodu obdržala.
Naslednje leto, 1783, je nastal načrt o popolni odpravi
tlake. V slovenskih deželah se je ta poskus omejil na
odkup (ZS: 372), način dedovanja na kmečkih posestvih
pa je urejala državna zakonodaja iz leta 1786.V devetnaj¬
stem stoletju je imela pomembno vlogo v gospodarskem
razvoju gradnja železnice Dunaj—Trst, ki je poleg Trsta
gospodarsko razvijala prostorsko diagonalo Maribor—
Celje—Ljubljana, skupaj s premogovniki v Zasavju. Dru¬
ga območja slovenskega ozemlja je industrijski razvoj
obšel, tako da se celotna gospodarska slika kranjskih
dežel iz osemnajstega stoletja skoraj ni spremenila.

Z zemljiško odvezo je plemstvo izgubilo lastništvo nad
zemljo in začel seje oblikovati neodvisen kmečki sloj.Ta
čas je najbolj izrazito oblikoval posestno strukturo, vzo¬
rec poljske delitve, ki je v veliki meri opazen še danes.
Menjava agrarne gospodarske strukture je povzročila, da
je podeželje zelo naglo izgubljalo neposredne povezave
z neagrarnimi panogami (manufakture), ki so bile
značilne za prejšnja obdobja, in dobilo mnogo bolj
agraren značaj. Položaj kmeta se je tako začel slabšati,
tudi zaradi drugih vplivov. Kmečke posesti ni smel deli¬
ti, razen na ozemlju ilirskih provinc, kjer je avstrijska
oblast pustila v veljavi francoske uredbe. Svobodno
delitev kmečke posesti je dopustil šele dedni zakon iz
leta 1868, kar je pospeševalo drobljenje kmetij. Zaradi
pretežno katoliških družin z velikim številom otrok je
delitev posesti na Kranjskem dosegla tolikšen obseg, da
je država sprejela poseben zakon, s katerim jo je v

84

Naveza nacionalne zavesti na prostor

določenih pogojih lahko omejevala. Za tak poseg se je
leta 1903 pri nas odločila samo Koroška, za katero je še
danes značilen sistem poljske delitve na celke, ki izrazito
opredeljuje krajinski tip. 44

Kmeta so uničevali prodiranje kapitalističnih odnosov,
blagovno-denarno gospodarstvo, neenoten trg, odškod¬
nina za zemljiško odvezo, visoki davki, naravni škodljiv¬
ci in slabe letine. Močno prizadeti so bili srednji, zlasti pa
mali kmetje in bajtaiji.“Ker je kmet tvoril veliko večino
slovenskega naroda, moremo zavoljo tega govoriti o pre¬
cejšnji gospodarski krizi vsega slovenskega naroda.” (ZS:
490). Literarni realizem je te probleme kmečkega stanu,
značilne za drugo polovico 19. in začetke 20. stoletja,
pripeljal v ospredje slovenske književnosti, vendar se ni
mogel popolnoma odreči vzpostavljanju mita o neuk¬
lonljivem kmetu, borcu, ki si z golimi rokami vsak dan
znova prisluži svojo krpo zemlje.

Duhovno “osvajanje”

Ker so se težnje demokratičnega in liberalnega nacio¬
nalizma 19. stoletja ter odpor zoper ostanke fevdalizma
(zlasti na podeželju) in nemške veleposestnike družile z
razsvetljensko težnjo in predromantično ljubeznijo do
ljudskega življenja, kulture in verovanj, so v slovstvenem
realizmu tega časa še vedno zelo močne romantične in
razsvetljenske vsebinske usedline. Spet gre za navezova¬
nje narodnostne identitete na kmeta, s tem pa tudi nujno
na prostor, na idilično kulturno krajino, ki jo kmet ust¬
varja s pridnim delom in zdravo nravjo. Poleg domovin¬
skih spisov in pesnitev se je v tem času razmahnila tako
imenovana kmečka povest, ki je deloma težila v moral¬
no in narodno poučnost in še vedno, kljub realistični

44

Nastanek sistemov poljske delitve na
Slovenskem med prvimi razlaga Ilešič
(1950). Predstavlja in potem argumenti¬
rano zavrača tudi teze o etničnem izvoru
poljske delitve, ki so dokazovale slovan¬
ski značaj grud in nemški izvor celkov.
Povzema nekaj naziranj nemških razprav
(ibid.: 100); "Stara slovanska oblika so
grude, ki so nastale verjetno, ko se je
razdelila zadruga; germanski  železni
plug je prinesel podolgovate njive,
nemška  zemljiško gosposka kolonizacija
pa sistematične oblike pravilnih delcev in
sklenjenih prog ter v gorah celke." Ilešič
take domneve zavrača kot politične
manipulacije, ki naj bi dokazovale
etnični primat nad prostorom. Ilešič
poudarja, da je kolonizacija pri nas
"nemška" le v toliko, v kolikor jo je vodil
nemški fevdalec, ki je večkrat samo po
novem preurejal vasi, ki so stale že prej.

85

Ana Kučan

podstati, idealizirala kmečko okolje. Takrat so začeli v
povest, namenjeno tudi preprostim bralcem, vstopati
posamezni deli slovenskega prostora. Pisci so povesti, ki
so v veliki meri črpale snov tudi iz ljudskega pripoved¬
ništva, zaradi vpliva realizma umeščali v znano, domače
okolje, pojavljajo pa se tudi potopisna dela. Večina del
ima narodopisen pomen, kolikor so zgodbe v opisova¬
nju le naslonjene na stvarnost.

Dolenjsko, Goijance in Belo krajino, prežete z ljudskimi
vražami in verovanji, je v slovenski kulturni prostor pripe¬
ljal Janez Trdina (1830-1905). Simon Jenko (1835-1869) je
svoje pesmi in povesti umestil na Sorško polje in v hri¬
bovje, ki ga obdaja. Fran Erjavec (1834-1887) je poleg na¬
ravoslovnih spisov zapustil tudi potopisne, v katerih po¬
pisuje posamezne predele slovenske dežele: Kras, Zasavje in
spodnjo Štajersko. Mencingerjev (1838-1912) potopis
Moja hoja na Triglav  sodi v razsvetljensko in romantično
potopisno tradicijo, kakršno je ustvaril že Fran Levstik
(1831-1887). Ta je v izkustvenem potopisu Popotovanje od
Litije do Čateža  popisal pot preko dolenjskih gričev, goz¬
dov in vinogradov, vendar so ga bolj kot krajina, skozi
katero je potoval, zanimali ljudje in družbene razmere.

45

Linhart nasprotje med Nemci in Slovenci
resneje in v črno-beli tehniki predstavi v
zgodovinski tragediji Tugomer. Kljub
temu, da je simpatiziral s sodobno
nacionalno in politično miselnostjo, pa
kot meni J. Kos (ibid.), Levstik ni terjal
analize socialnih nasprotij in stvarnosti.

Levstik je s predelavo ljudske romance o Pegamu in
Lambergarju obnovil nasprotje med krepostnim, zdra¬
vim slovenskim  kmečkim ljudskim življem, ki ga pooseb¬
lja Martin Krpan, in smešnimi platmi nemškega  plemi¬
škega in mestnega sveta, kakršnega je zastavil že Lin¬
hart. 45  Nanj je verjetno vplivala tudi zapoznela rous-
seaujevska misel, v skladu s katero v povesti ustvari pa¬
triarhalno idealno in idilično podobo kmeta (cf:J. Kos
1979) in z njo posredno utijuje tudi podobo o “slo¬
venskem” prostoru. Pripoved je postavljena v pokrajin-

86

Naveza nacionalne zavesti na prostor

sko ozadje primorskega dela dežele Kranjske, razpetega
med Dunajem in Trstom. Krpanje doma z Vrha pri Sveti
Trojici , kar lahko skozi cerkvico na vzpetini razumemo
kot prispodobo slovenskega prostora. Obenem pa bi si jo
lahko razlagali tudi kot aluzijo na Triglav, nesporen sim¬
bol slovenske istovetnosti, saj, kakor razlaga Valič (1998),
spada tudi Sv. Trojica v širok spekter uporabe simbolne¬
ga trojstva, kije po njegovem mnenju v primeru imena
Triglav nedvoumno.

Kmečko povest nadaljujejo Jurčič, Kersnik in Tavčar.

Josip Jurčič (1844-1881) se odreče idilični romantični
predstavi o odlikah pristnega kmečkega sveta v primer¬
javi z mestom. V kmečko okolje poseže samo z roma¬
nom Sosedov sin.  Najbolj realističen pristop do podeže¬
lja najdemo pri Janku Kersniku (1852-1897), ki odkriva
predvsem politično življenje podeželja in trd boj kmeta
za obstanek. V tem smislu so najbolj izdelane povesti
Kmetske slike.  Z dopolnitvijo Jurčičevega romana
Rokovnjači  poseže tudi v opisovanje domačih krajev. Ivan
Tavčar (1851-1923), dejaven tudi v političnem življe¬
nju, 46  je ustvaril slovensko kmečko povest v pravem ko,  zagovornik radika , nejše politike do
pomenu besede. Kmečke usode postavlja v središče pri- avstrijske vlade postane deželni in

r  r j  r državni poslanec, nazadnje ljubljanski

povedi, ki jo prenese v krajino in med ljudi svojega župan (1912—1921).

okolja — v Poljansko dolino in okoliške hribe.V zgodnjih
delih, Slike iz loškega pogorja  in Zala,  predstavlja kmečki
svet v vsej krutosti, kasneje pa se njegov odnos do
kmečkega okolja spremeni.V pozni povesti Cvetje v jeseni
ga opisuje idilično, tako socialno kot estetsko. To novo
idejno sestavino je Tavčar v slovstvo ponovno uvedel kot
protiutež mestnemu življenju in izumetničenosti. Zgod¬
bi je pritaknil tudi nacionalno tendenco — moralno
zdrav, rousseaujevski kmet “skrbi za zdravo družinsko in
socialno rast, ki da je zagotovilo narodovega obstoja”

87

Ana Kučan

(J. Kos 1979:206), in kot predhodnik moderne s kmečko
povestjo začrtal slovstveno pot Finžgarja, Kranjca, Preži¬
hovega Voranca in Kosmača.

47

Slovenske domovinske pesmi so zbrane
v antologiji Sveta si, zemlja  (Zadravec
1988). Naslovni verz je iz Dume, krasi pa
jo reprodukcija Groharjevega Sejalca,
kar si lahko razlagamo kot ponovno
merjenje na kmečko poreklo domovine.

48

Za zbor jo je uglasbil njegov soimenjak
Davorin Jenko.

Pod vplivom narodobudnih idej in nasprotij, ki so izvi¬
rala iz vse večjega pritiska avstrijske države in še poseb¬
no liberalno usmerjenega nemškega nacionalizma, je
narodna zavest prežela dela skoraj vseh literatov. Najbolj
to izražajo domoljubne pesmi, saj seje še vedno bil boj
za združitev in samostojnost Slovencev. 47  Najpomemb¬
nejša v tem pogledu sta Simon Jenko in Simon Gre¬
gorčič. Jenkova (1835-1869) Naprej,  [zastave slave] 48  je
bila slovenska himna od 1. 1860 in še med NOB, izvajala
pa se je tudi od začetka sedemdesetih let do pomladi
1987, z domovinsko pesmijo Adrijansko morje  pa seje
prvi za Linhartom skliceval na morje kot slovensko.
Gregorčič (1844-1906) je že zgodaj objavil cikel Iskrice
domorodne,  rodoljubne pesmi pa vsebujejo tudi Poezije.
Gregorčič, po rodu z zahodne narodnostne meje, je kot
prostorski simbol slovenskih narodnostnih prizadevanj
ustoličil reko Sočo. Vplival je na krepitev narodne za¬
vesti, posebno na Primorskem, kjer je bilo slovenstvo
ogrožano tudi od italijanske politične moči in se je
vzpostavljal dodaten opozicijski par slovenstvo/italijan-
stvo. S pesmijo Znamenje  uvede podobo znamenja na
polju, ki pa ni versko, temveč prispodoba domovinskega
čustva (ibid.: 184).

V splošnem je bila umetnost 19. in začetka 20. stoletja
tesno povezana z narodnostnim gibanjem, vendar je že
; delovala kot samostojna slovenska umetnost,  tako v glasbi
* in literaturi kot tudi v slikarstvu. Z novimi slikarskimi
smermi je prihajalo v ospredje tudi krajinsko slikarstvo,
ki je začelo, podobno kot literatura, uvajati nove kraje in
krajinske prvine v družbeno predstavo o nacionalnem

88

Naveza nacionalne zavesti na prostor

prostoru. Ni sicer imelo tolikšnega kroga odjemalcev kot
pripovedništvo, vendar je kot likovni medij morda še
hitreje prodrlo v narodno zavest.

Upodobitve prostora, z izjemo del slikarja Maksima
Gasparija, v tem času niso neposredno vezane na narod¬
no zavedno delovanje, vendar so, zlasti impresionistične,
osredotočene na krajinske motive. Impresionistično poj¬
movanje krajine temelji na razpoloženjskih, liričnih,
poetično zasanjanih prizorih, na pojavni sliki sveta, kakor
jo zaznava posameznik. Pa vendar, ker je zapisovanje tega
videnja izvedeno na dosledno objektiven način, ima do
neke mere tudi dokumentaristično vlogo kot zapis
oziroma upodobitev prostora in krajinskih značilnosti.V
Pogovorih s slikarji  (Tršar in Bassin 1964: 31) Božidar
Jakac pripoveduje, da “gre glavni delež odkrivanja duha
naše krajine prav impresionistom, ko je bila likovna ten¬
denca vezana na upodobitev pokrajine, zraka in sonca, ki
ga prepaja; to je res slovenska pokrajina [...]”. Slovenski
impresionisti so slikali krajine iz domače okolice, na
primer škofjeloško hribovje; odlikuje jih, predvsem
Ivana Grohaija (1867-1911), tudi simbolistično, monu¬
mentalno videnje kmečkega dela. Kmečke figure
vključuje v svoje impresije tudi Matija Jama (1872-
1947), ki slika prizore z Bleda, krajev ob Kolpi in iz oko¬
lice Ljubljane. Upodabljanje slovenske krajine je najbolj
neposredno izraženo v Groharjevih platnih Macesen
(1904) in Pomlad  (1903). Kljub temu, daje drugače kot
Gaspari slikal trdoto kmečkega življenja, je populizem v
njegovih delih videl predvsem idiliko. Se posebej njegov
Sejalec  (1907) kot “v soncu korakajoči kmet, ki seje
upanje in življenje prihodnosti” (ES 3: 391;) seje vsidral
kot tradicionalna podoba, kot nacionalni lik, kar kasneje
z retrogradnim pogledom v času, v katerem je prišlo do

89

Ana Kučan

Ivan Grohar, Pomlad. 1903. V lasti
Mestnega muzeja Ljubljana.

49

To misel Cankar izrazi v predavanju
Slovenci in Jugoslovani iz leta 1913, kjer
pa vendar tudi znotraj južnoslovanske
federacije zahteva kulturno in jezikovno
samostojnost.

prave evforije poudarjanja in iskanja slovenske identitete,
cinično ovrednotijo mlajši slikarji (cf: Brejc 1992).

Tako kakor literarno tudi slikarsko podobo slovenske
krajine gradi z gozdom obrobljena mehkoba njiv in
travnikov, mednje so postavljeni kozolci in posamezno
sadno drevje, velikokrat pa podobo spremlja cerkvica na
vzpetini.V takem duhu in s podobnimi motivi po I. sve¬
tovni vojni nadaljuje Božidar Jakac, predvsem z “liri¬
čnimi podobami dolenjske krajine” (cf: Krivec-Dragan
1990, Mesesnel 1939). Prav slikarji naj bi tudi literate
uvajali v impresionistično doživljanje krajine, saj sta že
Ivan Cankar (1876-1918) in Oton Župančič (1878-
1949) poudarjala mojstrski občutek impresionistov za
slovensko pokrajino (ES 4: 120).

Cankarja sta liberalni in socialni čut vodila k pronic¬
ljivim analizam slovenske družbe, ki jo kritično ocenju¬
je — gospodarska kriza, nemški pritisk na slovensko
ozemlje, šibko domače meščanstvo, problemi proleta-
rizacije kmečkega sveta, izseljevanje, politična in socialna
nemoč. Impresionistične krajine, ki služijo kot ozadje
njegovim junakom, zato prepričljivo izražajo njegov
pesimizem. Obstaja pa pomembna razlika: slovenskega
naroda Cankar ne vidi več kot kmečkega, temveč kot
proletarskega. Zato povezuje boj slovenskega naroda za
enakopravnost v gmotnem in duhovnem smislu z bojem
delavstva zoper meščanski red, saj tega na slovenskih tleh
tvorijo tujci sodobnega avstrijsko-nemškega kapitalizma.
Nacionalna identiteta se torej še vedno ustvaija na
opoziciji slovenstvo/nemštvo in išče zatočišče v širši pri¬
padnosti Slovanom. 49  Najbolj neposredno je v pri¬
spodobo slovenstva naravnana povest Kurent.  J. Kos
(1979) meni, da Cankar Kurentu  pripiše tipične poteze

90

Naveza nacionalne zavesti na prostor

slovenskega narodnega značaja in usode, kot ju je videl
sam, podobno kakor je to storil Prešeren, ko je oblikoval
Crtomirov lik. Obenem pa Cankar naredi Kurenta  za
glasnika slovenske dežele. V povesti opeva značilnosti
slovenske krajine, kije kljub prevladujočemu pesimizmu
tudi v njegovih očeh idilična:

Skopo je Bog meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od izhoda
do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje —
puste leže tam, strme proti nebu s slepimi očmi in prosijo
milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je
na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter
od Triglava do Gorjancev...

Iz celotnega besedila je razvidno občudovanje razno¬
likosti slovenskega krajinskega prostora, pri tem pa je
Cankar določil tudi geografski okvir. 30

Zupančičevo gledanje je bolj optimistično. Njegovo
pisanje je polno liričnih, spodbudnih opisov slovenske
dežele - najbolj v zbirki Sto ugank.  Pri tem gre, kot pravi
Mahnič (1970: 288), za “asociativno nastale metafore, s
katerimi avtor ponazaija razne stvari in pojave iz narave
in kmečkega življenja. [...] Marsikje začutimo navzoč¬
nost pesnikove Bele Krajine, drugod obmorskega Krasa,
povsod pa doživljamo značilnosti in toplino slovenskega
prostora.” Značilnosti slovenskega prostora so v Zu¬
pančičevi liriki implicitne, predvsem gre za idilične pri¬
spodobe bogastva narave. Morda najbolj izrazito med
njimi najdemo v ugankarskem opisu kozolca:

Sredi polja jasen grad:
sama okna, niš ni vrat;
bogatini pridejo,
okna z zlatom zazidajo.

Ivan Grohar, Sejalec. 1907. Iz zbirke
Moderne galerije v Ljubljani.

50

Cankarjeva opredelitev slovenskega
prostora je že zelo široka, širša od
Linhartove, ki je sledila diagonali
Drava—Jadran, vendar še vedno ne
zajame Prekmurja, ki je bilo takrat v
drugi in marsičem drugačni državi.

91

Ana Kučan

Kot otroška literatura so bile te prispodobe slovenskega
prostora dostopne širokemu krogu bralcev in so si kmalu
utrle pot v slovensko zavest. Domovina je osrednji
pojem v pesmi Z vlakom,  v kateri pesnik postavi gore kot
prispodobo za mejo slovenstva: za himnični navdih
domovine uvrsti opis gora, onstran katerih se širi tujina.
Goram še enkrat pripiše simbolično vrednost, tokrat
obrambno. V Zupančičevem ustvarjalnem opusu najde¬
mo opise različnih delov Slovenije, vendar začne že tudi
konkretneje upodabljati tip slovenske kmetske krajine -
kmečka idilika, s kakršno zaključi svoje ustvarjanje
Tavčar, dobi v Zupančičevih delih bolj natančen pro¬
storski oris:

Kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi,
cerkev je dvignila glavo prek streh,
zviška motri nehanje ljudi pod seboj,
ure jim meri in delo deli.

Hiše so hišice, okna so okenca, nagelj iz oken
lije zelen se po steni, rdeče se peni v sonca ta tihi slap  —
znamenje fantom, ki hodijo mimo čez dan,
znamenje tajno za noč  — poješ  —
in pisanih rut so vesele tvoje oči.

Zdravih, rujavih lic in bisernobelega smeha,
kretenj oglatih in hoje nerodne in kmečkih zadreg,
kletve robate ušesu so tvojemu vino,
krepka primera  — dala bi zanjo cekin.

Izsek je iz pesnitve Duma,  iz katere je mogoče razbrati
Zupančičevo videnje osnovnega problema slovenstva
kot razkoraka med tradicijo in modernim svetom, med
idiličnim domačijstvom in kozmopolitizmom. Zupan¬
čič se zaveda, da ljubki tradicionalni kmečki svet pripa-

92

Naveza nacionalne zavesti na prostor

da preteklosti. Prvi del, iz katerega so tudi zgoraj pred¬
stavljeni verzi, opeva slovensko domačnost, podeželje in
kmečko življenje, kakršno, denimo, opeva tudi Josip
Murn v svojih kmečkih pesmih. Himničnim idiličnim
podobam postavi v drugem delu nasproti napredek, uni¬
verzalnost in prihodnost, ki jih “ni mogoče odklanjati v
imenu idilične slovenske tradicije” (J. Kos 1979: 280).
Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti  se po ponovnem
nizanju idiličnih prizorov spremeni v po svetu razstre-
seno in izgubljeno vizijo domovine. Z Zupančičevim
opisom v Dumi  se že približamo tipu slovenske krajine,
kakršnega so videli in ustvarjali Vesnani, med njimi pred¬
vsem Maksim Gaspari.

Slovenski kulturni krog je gojil in upodabljal posebno
predstavo o slovenskih krajinah.V slikah in besedilih pre¬
vladuje nepokvarjeni, zasanjani svet slovenske kmečke „
idile. Ta predstava z ničemer ne izraža pesimističnih plati
slovenstva, kakor jih je deloma videla literatura, pred¬
vsem Cankar, in se kot identitetna nit niso vlekle naprej.

V tem času so se začeli tudi bolj znanstveni pristopi k \
opisovanju prostora. Slovenska matica začne v 60-ih
letih devetnajstega stoletja izdajati opise slovenskih dežel,
ki pa so bili le deloma izvirni in so tudi ostali - ne¬
dokončani. Prvo resnično geografsko delo je Prirodo-
znanski zemljepis  Janeza Jesenka iz leta 1874, ki je po¬
svečal veliko pozornost slovenski geografski terminolo¬
giji. Pomen izrazja in poimenovanja je v simbolni iden¬
tifikaciji družbene skupine s prostorom, v katerem živi,
visoko vrednoten: poimenovanje prostorskega pojava
pomeni njegovo duhovno prilastitev.

93

Ana Kučan

Fizično “osvajanje”

Prve oblike turizma v devetnajstem stoletju začnejo na
drugačen način pogojevati družbeno predstavo o pro-
, štoru. Najzanimivejše so bile toplice, popotnike po so
privlačile tudi “naravne lepote.” Najbolj obiskana kraja sta
bila Postojnska jama in Bled. Kot posledica turističnega
gibanja v zahodni Evropi se je začelo razvijati tudi
gorništvo in nastala je potreba po ustanavljanju planin¬
skih društev. Prav uspehi pri osvajanju Julijskih Alp so bili
v drugi polovici 19. stoletja tesno povezani z utrjevanjem
slovenstva in z gibanjem proti ponemčevanju. Pri tem se
je začel nacionalni simbolizem navezovati na konkretne
prostorske enote in ne zgolj na njihove slikarske ali lite¬
rarne interpretacije. Borba za narodnostno suverenost se
je prenesla v osvajanje gorskega sveta. Sloje pravzaprav za
usodni primat — z osvojitvijo in označitvijo gorskega
sveta, poimenovanjem gorskih vrhov, predvsem pa z
dejanskim in simbolnim lastništvom vrha najvišje gore se
je vzpostavljala slovenska volja do moči. Gore so ena o d
| najstarejših simbolnih prvin različnih kultur, sveti kraji,
triangulacijske točke arhaičnega človeka — družba, ki biva
pod njimi, polno zaživi šele, ko si jih simbolično prilasti,
saj “na njih bivajo duhovi in božanstva, ki uravnavajo
bilje družbe” (cf: Goljevšček 1982). Z osvojitvijo Tri¬
glava pred nemškimi gorniki je bil pridobljen simbolni
dokaz, da je gorski svet slovenski, da prostor pod njim
naseljuje slovenski narod.

V okviru nemško-avstrijskega planinskega društva
Alpenverein  so nemški planinci od leta 1874 v slo¬
venskem visokogoiju postavljali svoje koče in označevali
svoje poti. Prva organizirana skupina slovenskih pla¬
nincev, piparji,  je leta 1892 sklenila, daje  treba ohraniti

94

Naveza nacionalne zavesti na prostor

slovensko lice slovenskih gora  (ES 8:342). Na njihovo pobu¬
do je bilo leto dni kasneje, 1893, ustanovljeno Slovensko
planinsko društvo, ki se je borilo proti temu, da bi
triglavskim goram nadeli nemški značaj, in se je lotilo
načrtne gradnje slovenskih zavetišč in koč. Simbolično
lastništvo pa v konkretni politični situaciji ni zadostovalo:
Jakob Aljaž je leta 1895 od občine Dovje odkupil
zemljišče na vrhu Triglava in ga z željo, da bi Triglav
ubranil pred tujci, podaril Slovenskemu planinskemu
društvu. Na vrh je dal postaviti stolp kot znak, da pripa¬
da Triglav, z njim pa tudi druge slovenske gore,
Slovencem.Volja do narodnega samogospodovanja seje
izrazila tudi s tem, da je Jakob Aljaž v stolp namestil
Pernhartovo slikarsko delo Panorama s Triglava.  Slikar je,
sicer brez nacionalnih teženj, v panorami s kartografsko
natančnostjo “izmeril skoraj vso nekdanjo slovensko do¬
movino” (Mozetič 1993) pod najvišjo goro. V prispo¬
dobo slovenske identifikacije s prostorom pod Triglavom
sliko spremeni dejanje namestitve na vrh.

Planinsko društvo je vzpostavljalo in označevalo tudi
planinske poti in s Slovensko planinsko potjo  povezalo poti
od Pohorja do morja. V teh časih tako korenini prvo
poistovetenje slovenske narodne pripadnosti z gorskim
svetom, iz česar nepreklicno vznikne Triglav kot narod¬
ni simbol.

Do ozemeljske celovitosti v političnem smislu je bilo na
prelomu stoletja še daleč.Vso dobo, do I. svetovne vojne,
sta si v slovenskem političnem življenju stali nasproti dve
stranki, klerikalna in liberalna, ki sta med seboj tekmovali
za prevlado. Posredno je bila posledica tega boja tudi
ozemeljska (ne)celovitost, kajti stranki si nista bili edini,
kako zagotoviti politično enotnost in gospodarsko

95

Ana Kučan

51

Poleg tega se je tudi klerikalna stranka
delila na staro konservativno in novo
krščansko-socialno strujo, ki ji je načelo¬
val J. E. Krek. Njegov socialni nauk pa je
v skrbi za malega človeka odklanjal
"politično narodno načelo" in je zahte¬
val avtonomijo znotraj večnacionalne
Avstro-Ogrske. Svoje gibanje je povsem
podredil Katoliško narodni stranki in v
programu utemeljeval sprejemanje
obstoječe oblasti, češ da je od Boga. Z
idejami zadružništva, v katerih je videl
ohranjanje slovenskega kmeta, se je
osredotočal na podeželje.

52

To ji je I. 1907 priznal tudi Cankar (cf:
Prunk 1986: 15-19), čeprav je, podobno
kakor Preporodovci, odločno nastopal
proti "avstrijskemu okviru".

53

Izrazili so jo 30. 5. 1917 v majniški de¬
klaraciji, programski izjavi Jugoslovan¬
skega kluba. V dunajskem parlamentu
je deklaracijo prebral predsednik kluba
Anton Korošec (1872—1940). Kot akter
političnega katolicizma se je Korošec
leta 1906 pridružil Krekovi katoliški
stranki. Svoje prepričanje o samostoj¬
nosti Slovenov  znotraj monarhije je
izražal s skrbjo za kmečki stan, ki
"ohranja državo, prestol in oltar" (ES 5:
270). Bil pa je tudi soustvarjalec Kre¬
kovega jugoslovansko usmerjenega
dela SLS in po Krekovi smrti tudi njen
voditelj.

povezanost slovenskega narodnega ozemlja. 31  Kakor piše
Urbančič (1970: 66), je Janez Evangelist Krek (1865-
1917), glavni nosilec krščansko-socialnih idej znotraj
klerikalne stranke, “postav[il] Slovence pravzaprav v
dvojno odvisnost, najprej od jugoslovanstva, nato pa tudi
od Avstro-Ogrske. Njegov program krščanskega socia¬
lizma je v bistvu protinacionalen v modernem, edino
mogočem pomenu nacije, ker nastopa proti dejanski
osvoboditvi in samostojnosti [...].” Politična nesoglasja v
monarhiji, pa tudi med Slovenci samimi, so bila čedalje
večja. Kriza kmečkega prebivalstva je dosegla vrhunec,
socialna demokracija pa je do kmetov že začela zastopati
stališče, kakršno se je kasneje uveljavilo v II. interna¬
cionali: da je rešitev kmeta v odpravi lastnine, v spre¬
membi družbenega reda.Tako so se kmetje bolj oklepali
praktičnega Krekovega delovanja in prek njega prehajali
v klerikalno stranko (ZS: 573, cf: 561-568). Zaradi tega
je napredno socialdemokratsko gibanje v kmetu videlo
konservativen element in je zajelo predvsem največji del
industrijskega delavstva na Slovenskem. Slovenska social¬
na demokracija pa prav tako ni mogla prezreti slo¬
venskega narodnega vprašanja in seje zavzemala za kul¬
turno enotnost naroda. Etbin Kristan (1867-1953) se v
članku leta 1898 sklicuje zgolj na slednjo, kajti po nje¬
govem je “ozemeljska vsekakor izključena” (ZS: 581).
Narodna avtonomija torej tudi po socialističnih koncep¬
cijah ni bila vezana na nacionalno državo in ni težila k
razbitju habsburške monarhije. Kljub pomanjkljivostim
programa pa je bila socialna demokracija vendarle
najbližja ideji Zedinjene Slovenije. 32  Vzporedno je nasta¬
jala tudi ideja, da bi se Slovenci morali priključiti drugim
južnim Slovanom v skupni državi, česar se je kasneje
oprijela tudi kasnejša Krekova SLS, vendar je deželo še
vedno videla v okviru avstroogrske monarhije. 3 ’ Najbolj

96

Naveza nacionalne zavesti na prostor

zrel pogled na slovenski narodni problem v odnosu do
jugoslovanstva pa je razvil Cankar v že omenjenem pre¬
davanju. Nastopil je proti kulturni in jezikovni enotno¬
sti, ki stajo od jugoslovanstva pričakovala ilirsko gibanje
in slovenska socialna demokracija , 54  in poudaril, da je
jugoslovansko vprašanje izključno politično.

Kljub temu, daje v Avstro-Ogrski prihajalo do nesoglasij
med nemško buržoazijo in politično močnim madžar¬
skim plemstvom, monarhija ni bila pripravljena po¬
puščati. Nemci se vsekakor niso bili pripravljeni odreči
svojemu prostoru ob moiju. Slovenski liberalci in kleri¬
kalci so se sicer zavzemali za določeno narodno avto¬
nomijo, vendar so bili še vedno naklonjeni habsburški
monarhiji, ki so jo liberalci videli predvsem kot idealno
gospodarsko enoto, klerikalci pa kot obrambo katolici¬
zma. Strahov je bilo več: da bi Slovenci ob razpadu
monarhije postali žrtve italijanskega ali nemškega impe¬
rializma (kot da to niso že bili) ali pa da bi z združitvijo
s Srbijo naredili gospodarski in kulturni korak nazaj.
Tako so bili Slovenci med seboj razklani tudi v prizade¬
vanjih za narodno enotnost in avtonomijo. Pomanjkanje
sporazumevanja, volje in zaupanja v lastne sile ni dovo¬
lilo, da bi se takrat razvilo množično gibanje za zdru¬
žitev dela južnih Slovanov, slovenske stranke, kakršne so
bile, pa tudi niso ne preprečevale ne zavirale avstrijske
imperialistične politike.

Med sabo sprti so Slovenci dočakali I. svetovno vojno, ki
je nasprotja med njimi še poglobila. Ob začetku vojne sta
se tako klerikalna kot tudi liberalna stranka postavili na
avstrijsko stran, vendar je šla v avstrijakanstvu klerikalna
stranka dlje. Slovenska ljudska stranka (SLS) je odkrito
navduševala ljudstvo nad vojno za “pravično stvar Avstri¬
je”, medtem ko je slovenska socialna demokracija ni odo-

54

Etbin Kristan je leta 1909 z Demetro-
vičem sestavil tivolsko resolucijo, ki je
zahtevala jezikovno poenotenje južno¬
slovanskih narodov. Prunk (1986: 22)
imenuje ta pojav novoilirstvo in tudi citi¬
ra odlomek resolucije, ki zagovarja
jezikovno .zlitje. Kristan je z resolucijo
izzval nasprotovanje drugih južnoslovan¬
skih socialdemokratov, zlasti Henrika
Tume (1858—1935), najodločneje pa ji je
nasprotoval tudi Ivan Cankar. Leta 1917
se je tivolski resoluciji odrekel celo
Kristan sam (ibid.: 36).

97

Ana Kulan

bravala (ZS: 593). Slovenstvo se je takrat vzpostavljalo v
opoziciji z vsemi, poleg tega pa si še samo ni bilo na jas¬
nem, kako bi se sploh usmerilo.

Vojna seje  na slovenskih tleh začela 1. 1915, bojna črta
je potekala ob Soči, dokler ni bila italijanska fronta
oktobra 1917 pri Kobaridu prebita in so se Italijani
morali umakniti do Piave. Soška fronta je postala simbol
slovenskega trpljenja. Povečal se je nemški pritisk in z
njim zatiranje slovenske nacionalne zavesti in sloven¬
skega življa. Zlasti na Štajerskem in Koroškem so
nemški šovinisti ovajali mnoge zavedne Slovence, ne
glede na njihovo strankarsko pripadnost in idejno
usmeijenost. Na frontah so se slovenske čete bojevale na
najnevarnejših mestih. Po vstopu Italije v vojno na
strani antantnih sil so še posebej izrabili slovensko lju¬
bezen do rodne zemlje in slovenske enote poslali na
soško fronto.

Še v pričakovanju krvavih dogodkov je Sočo v dejavni
simbol slovenstva povzdignil Simon Gregorčič:

Takrat se spomni, bistra Soča,
kar zvesto ti srce naroča:

[...] srdita čez bregove stopi
in tujce, zemlje lačne, utopi
na dno razpenjenih valov.

Razlikovanje med domačim in tujim, ki poudari narod¬
no simbolno vlogo reke Soče, je še posebej izrazito v
verzu:

[,..] kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo.

Konec vojne je prinesel tudi konec habsburške
monarhije. Začel se je boj za meje, pri čemer so bili

98

Naveza nacionalne zavesti na prostor

najbolj prizadeti prav Slovenci, saj so mejili na tri druge
države, Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ki so vsaka zahte¬
vale svoj kos ozemlja.

Slovencem se je zdaj prvič ponudila priložnost, da si
zagotovijo ozemeljsko celovitost, in sicer da pod okri¬
ljem druge države združijo vse slovenske pokrajine.
Vendar je bila možna celovitost ogrožena na treh ob¬
močjih narodnostne meje: na Štajerskem in Koroškem,
na Primorskem in v Prekmuiju.Težave so se začele kaza¬
ti že takoj ob koncu vojne. Predstavniki Slovencev,
Hrvatov in Srbov, živečih znotraj monarhije, so 6. okto¬
bra 1918 v Zagrebu ustanovili Narodno viječe Sloven¬
cev, Hrvatov in Srbov in 29. oktobra razglasili Državo
SHS. 55  Le-ta pa mednarodno ni bila priznana. Nemci so
31. oktobra 1918 sklenili priključiti Maribor z okolico v
novonastalo nemško republiko Avstrijo. Hkrati se je Trst
proglasil za samostojno mesto, vendar je že 1. novembra
1918 prosil italijanske sile, naj zasedejo mesto in ohranijo
red. V Londonu, kjer so potekali mirovni dogovori, bri¬
tanska vlada dolgo ni hotela slišati o razbitju Avstro-
Ogrske.Tudi Italijani so bili proti nastanku države Južnih
Slovanov. Že leta 1917 sta vlada Kraljevine Srbije in
Jugoslovanski odbor (južnih Slovanov v monarhiji) skle¬
nila sporazum o novi, enotni državi “troimenega” naroda
— krfsko deklaracijo o združitvi Srbov, Hrvatov in Slo¬
vencev pod dinastijo Karadjordjevičev. Prispevala je k
ustanovitvi Kraljevine SHS dne 1. decembra 1918, kije
združila v monarhiji živeče Slovane s Kraljevino Srbijo,
določitev tipa ustavne 'Ureditve pa je prepustila bodoči
ustavodajni skupščini (ZS: 604). Tako se je, kar zadeva
narodno samostojnost, zunanja nevarnost spet mešala tudi
z nevarnostjo od znotraj, saj centralizem kot možnost
ureditve ni bil izključen.

55

Kulturni odsek slovenskega Narodnega
sveta je zahteval kulturno avtonomijo v
skupni jugoslovanski državi, ustavno¬
pravni odsek pa je predlagal nekakšno
federativno ureditev, (cf: Prunk 1986: 40-
44).

99

Ana Kučan

56

Brez Maistrovih akcij bi državna meja
potekala po črti Pohorje—Vitanje—Boč.
Sporazum o mejni črti med svojo in
avstrijsko vojsko, ki ga je Maister sklenil z
avstrijskim območnim poveljnikom, je
zastavil tudi izhodišče za jugoslovansko
zasedbo Koroške, vendar ga vlada v
Ljubljani ni podpirala. Kljub temu je
konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske
ofenzive na Koroško, v kateri je uspešno
sodeloval tudi Maister. Po premirju je
prevzel poveljstvo nad cono A plebiscit¬
nega območja, kjer je z različnimi akcija¬
mi spodbujal prebivalstvo, naj glasuje za
Jugoslavijo.

57

V Jugoslavijo je večji del Prekmurcev
sicer prinesel stara občutenja pokra¬
jinske ločenosti in politične samostoj¬
nosti, vendar so jih nove politične,
družbene, kulturne in gospodarske vezi
vse tesneje zbliževale z matico, tako v
duhovnem kakor tudi v čisto opera¬
tivnem smislu (cf: Kokolj 1984: 15).

Ponovno je stopil v ospredje teritorialni vidik narodne
identitete. Določilo teritorialnih meja po I. svetovni vojni
je pomembno toliko bolj, ker sojih po II. svetovni vojni,
z izjemo meje na Primorskem, samo potrdili. Zasluga za
to, da je mednarodna delegacija, ko je 17. avgusta 1919
določila severno mejo, dodelila ta ozemlja Kraljevini
SHS, gre Rudolfu Maistru (1874-1934), ki je 1. novem¬
bra 1918 zasedel Maribor in slovensko narodno mejno
območje ter prevzel poveljstvo nad Spodnjo Štajersko. 56
Po neuspešni jugoslovanski ofenzivi na Koroško so Ame¬
ričani 1919 določili demarkacijsko črto po grebenu Ka¬
ravank. Ozemlje so razdelili na dve coni, A in B. Leta
1920 je sledil plebiscit v coni A, ki ga je Jugoslavija kljub
svoji aktivni udeležbi izgubila zaradi propagandne vojne.
Prekmuije je po koncu vojne formalno pripadlo ogrski
polovici razpadle monarhije, leta 1920 pa gaje trianon¬
ska pogodba prisodila kraljevini SHS. Največ zapletov je
bilo z mejo na Primorskem, saj so vprašanje reševali sku¬
paj z vprašanjem Istre, Kvarnega in Dalmacije. Italija je že
pred koncem vojne zasedla območja, ki soji jih obljubili
zavezniki. Z rapalsko mirovno pogodbo je Italija segla
najdlje na slovensko narodnostno območje (izjema je
okupacija leta 1941), saj so pod njeno oblast prešla tudi
območja nekdanje dežele Kranjske (Idrijsko, Vipavska
dolina, deli Krasa, Pivško in Bistriško). Italijani so uprav¬
no odpravili vse dotedanje dežele, podedovane iz Avstro-
Ogrske, ustoličili novo upravno ureditev in začeli izvajati
narodnostni pritisk na Slovence, ki ga je povečeval še
razvoj fašizma.

Z ustanovitvijo Kraljevine SHS, oziroma v času prehod¬
nih državnih oblik 1918-1921, je matica slovenskega
naroda dobila jugoslovanski okvir. 37  Slovenci smo dobili
prve elemente državnosti: “Slovenski narod je [...] postal

100

Naveza nacionalne zavesti na prostor

politični faktor in doživel znaten gospodarski, socialni in
kulturni razvoj. V tem smislu je prva jugoslovanska drža¬
va pomenila zgodovinski napredek in utrditev obstoja
slovenskega naroda” (Prunk 1986: 47). V tej državi na¬
vzoče oblike federalizma, celo konfederalizma, s Slove¬
nijo kot samostojno državno enoto, so omogočile, da s
prvo slovensko Narodno ali Deželno vlado prevzame¬
mo v svoje roke takorekoč vso oblast v Sloveniji (Bal-
kovec 1993). Ljubljana je postala upravno in gospo¬
darsko središče Slovenije, enotnega upravnega in gospo¬
darskega prostora, ki je bil do tedaj zgolj ideja in pro¬
gram. Vzgoja narodnozavednih čustev pa tudi znotraj
kraljevine Jugoslavije ni usahnila, predvsem zaradi
velikosrbskih hegemonističnih tendenc. 58  Poudarjanje
slovenske identitete seje začelo vzpostavljati v nasprotju
do južnoslovanskih narodov v napovedani skupni drža¬
vi, predvsem do centralistično usmerjenih Srbov. Zato je
Anton Korošec leta 1930 zapustil kraljevo vlado in v
opoziciji sestavil Slovensko deklaracijo,  ki je zahtevala
takšno avtonomijo Slovenije, da bi ta postala privlačna za
primorske in koroške Slovence, s čimer je obudil idejo
Zedinjene Slovenije.Vendar so okrog tega vprašanja med
slovenskimi strankami vladala različna mnenja. Nastalo je
več skupin, ki so zahtevale enakopravnost za Slovence:
Slovenska zemlja, Slovenija, Ljudska pravica, Bojevnik.
Svoje gibanje so te skupine naslonile na kmeta in delav¬
ca. Izoblikovali sta se dve močni sili, katoliška in komu¬
nistična, ki sta druga drugi napovedali boj. Leta 1935 pa
se je že pojavila želja po ustanovitvi “slovenske ljudske
fronte vseh demokratičnih sil’,).

58

Srbske težnje po prevladi so se materia¬
lizirale v kraljevi diktaturi, ki jo je 6. 1.
1929 razglasil kralj Aleksander. Leta 1931
je kralj izdal še oktroirano ustavo, po
kateri je bila Jugoslavija ustavna dedna
monarhija z uradnim srbsko-hrvaško-
slovenskim jezikom, s skupščino in sen¬
atom, banovine pa so s to ustavo dobile
širše samouprave (ZS: 656). S temi ukrepi
je centralno vodena politična akcija lik¬
vidirala izvirno, federalno državno ured¬
itev.

Edvard Kardelj (1970) je v razpravi Razvoj slovenskega nar¬
odnostnega vprašanja,  prvič objavljeni leta 1939, ugotavljal,
daje nacionalno vprašanje Slovencev mogoče rešiti samo

101

Ana Kučan

v zavezništvu s progresivnimi silami, v zvezi z odnosi med
narodi v skupni državi pa je zastopal stališče, da morajo
imeti narodi, če hočejo prijateljsko in konstruktivno
živeti drug poleg drugega, popolno svobodo pri razvija¬
nju vseh nacionalnih kvalitet. S tem je izoblikoval temelj¬
na programska izhodišča, ki so se kasneje uveljavila v
NOB.V poglavju Slovenci v Jugoslaviji  piše, da seje položaj
slovenskega naroda poslabšal zaradi reakcionarnih sil
(ibid.: 421), kar je, kot razlaga kasneje, izhajalo iz razlik
med liberalno in klerikalno stranko v pogledu na jugo¬
slovansko vprašanje (ibid.: 446-448).Tudi Edvard Kocbek
se v eseju Slovenci in politika  ( Dejanje  1940: 1-6) loti slo¬
venskega vprašanja in ugotavlja, da “slovensko narodno
ozemlje in njegovi občani” nimajo nacionalnega progra¬
ma, slovenske vizije, kar bi glede na naraščajočo nacional¬
no zavest pri sosedih lahko bilo usodno za obstoj tako
majhnega naroda. Svari pred strankarsko, nedozorelo va¬
rianto demokracije, ki se zaradi medsebojnih prepirov
odvrača od pravega narodno-političnega oblikovanja,
predvsem opozaija na naraščajoči klerikalizem kot na
zaviralni moment, kritizira pa tudi totalitarni komu¬
nistični voluntarizem in spodbuja slovenske kristjane k
dejavnemu reševanju problema.V teh obdobjih slovenska
narodnostna identiteta tako ni bila (in ni) “ogrožena”
samo od zunaj, temveč tudi od znotraj. O notranjih raz¬
prtijah, ki so zavirala skupno narodnostno politiko piše
tudi Bogo Grafenauer (1987:31-33).

Slovenska idilika

Družbeno zgodovinski okvir razmer med I. svetovno
vojno in po njej ni pomemben zgolj zaradi (izgubljenih)
bojev za ozemeljsko celovitost in teritorialno identiteto.

102

Naveza nacionalne zavesti na prostor

Šele v tem kontekstu postaneta razumljiva Gasparijevo
delovanje in narodnozavedni pomen, ki so ga kasneje
privzela njegova dela. Maksim Gaspari (1883-1980) je
bil med soustanovitelji umetniškega kluba Vesna (1903),
ki je deloval z Dunaja. Vesnani, kakor so se člani kluba
imenovali, so svoje delo močno povezovali s slovenskim
narodno buditeljskim delovanjem. Njihov program seje
naslanjal na ljudsko folkorno izročilo. Za razliko od
impresionistov so se ukvarjali predvsem z ilustracijo.
Najbolj znane so satirične karikature Hinka Smrekarja,
ki pa je začel svoj opus prav tako s folklornimi upo¬
dobitvami, predvsem iz slovenskih ljudskih pravljic.
Smrekar in Birolla sta ilustrirala tudi veliko takratne
mladinske literature. V delih Birolle, tako kot pri Ga¬
spariju, prevladujejo motivi iz kmečkega življenja, po¬
stavljeni v pristno kmečko okolje. Slikal je hribovje
okrog Kranja in Škofje Loke. Vendar je tipsko predstav¬
ljanje krajine razvil samo Gaspari.

Gaspari ze med vojno izraža svojo narodno zavest v po¬
pulističnem mediju: na razglednicah in voščilnicah.
Ljudskemu razumevanju prilagojeni izraz si je prav pre¬
ko tega medija utrl pot v slovensko populacijo. Vesnan-
sko poslanstvo je opravljal na način, ki je “govoril jezik
preprostega človeka in si ga je za nekaj novčičev lahko
vsakdo privoščil” (Kuret 1986: 4), s tem pa je njegovo
delo doseglo najširše družbene plasti.

Razglednice največkrat sestavljata—dv^t motiva, ki drug
drugega dopolnjujeta, ^irični^prizori, v katerih se slo¬
venski fantje poslavljajo od doma, ali pa jih na fronti tare
domotožje, so postavljeni vedno v prav specifičen kra¬
jinski okvir: domačija sredi polj in/ali cerkvica na vzpe¬
tini, zadaj gozd. Omenjene prvine pomenijo tako slikar-

103

Ana Kulan

ju kot pošiljateljem in prejemnikom teh razglednic
domačo krajino, krajino slovenskih  fantov. Poseben na-
rodnozavedni poudarek pa je Gasparijevemu delu pri¬
pisala njegova aktivna udeležba v propagandni vojni ob
koroškem plebiscitu, ko je kot ilustrator deloval v Ziljski
dolini, tudi v drugih njegovih delih pa je v povezavi z
označencem slovenski  opaziti predvsem oblikovanje
posebnega krajinskega tipa.

Gasparijevo delo je pomembno z dveh vidikov. Po eni
strani je imela nje gova  umetnost, oprta na domače folk-.
lorno izročilo, velik odmev med ljudstvom — sam je
slikal razglednice in voščilnice, kasneje pa so se verjetno
prav zaradi idiličnih, “pristne naivnosti in očarljive poe¬
zije” (Mikuž 1977) polnih prizorov iz kmečkega življe¬
nja njegova dela na široko razcvetala -na koledarjih,
voščilnicah in podobnih izdelkih množične kulture. S
tem so se njegove interpretacije vsidrale med ljudske
množice in tako s prvinami prostorske identifikacije
pomagale graditi mit o prostorski podobi Slovenije. Po
drugi strani pa se je Gaspari tudi aktivno udeleževal
slovenske narodnostne propagande in tako s svojim
delom sodeloval pri ustvarjanju slovenske narodnostne
identitete. Ker seje izražal v slikarskem mediju in ker so
osnovna tema njegovega dela prizori iz kmečkega živ¬
ljenja, je pomemben (morda najbolj od vseh) za ustvar¬
janje tipa slovenske krajine, kakršnega je osvojila družbe¬
na zavest. Kljub temu, da v njegovem delu prevladuje
figuralika, svoje figure vedno, postavlja v krajinsko ozad¬
je. Iz pregleda njegovih del je razvidno, da se v ozadju
pojavljajo skoraj identične upodobitve slovenske kraji¬
ne, ki jo Mikuž (1977: 32-34) označi kot domačijsko:
“Krajina je po tipu menišijska. [...] Tisto, kar je ljudskega
in nacionalnega  v Gasparijevem slikarstvu, [je] jezik nje¬
govega umetnostnega ustvaijanja, ki se pokriva z je-

104

Naveza nacionalne zavesti na prostor

zikom našega ljudstva v vsem širokem in mogočnem
življenju.” 59

V svojem propagandnem delovanju, usmeijenem v
bujenje narodne zavesti,je Gaspari ustvaril več vsebinskih
ciklov razglednic, s katerimi je utijeval elemente koncep¬
tualne podobe prostora. 60  Prve segajo še v čas ustanovitve
kluba Vesnanov in v njih se prepletajo tako čisto naro¬
dopisni motivi kot politična propaganda (stranka SDZ).
Geslo “Iz naroda za narod” je geslo dunajskega aka¬
demskega društva Slovenija, ki je zahtevalo radikalno na¬
rodno, načelno svobodomiselno politiko in se bojevalo
proti klerikalizmu. S tem geslom opremi Gaspari eno od
razglednic, na kateri simbolično prikaže Slovenijo od Tri¬
glava preko Ljubljane do morja. Ob majniški deklaraciji,
ki seje izoblikovala kot rezultat zahteve po združitvi vseh
južnih Slovanov pod dinastijo Habsburžanov in izražala
radikalizacijo zlasti slovenskega narodnega gibanja, slika
“deklaracijske” razglednice. Na eni od teh se kot simbol
Slovenije pojavi Bled. Bled uporabi kot ozadje tudi na
bakrotisku Alegorija slovenske kulture,  v ospredju katerega
stoji Prešeren, pri katerem se je Gaspari idejno navdiho¬
val. 6 'Prešernu za ozadje večkrat nariše cerkvico na griču. 62
Med I. svetovno vojno, od 1914 do 1918, izdaja razgled¬
nice Vojska v slikah,  po vojni, od 1919 do 1920, pa na
Koroškem “plebiscitne” razglednice. Pri teh uporablja
malo krajinskih motivov, vendar ostaja Triglav kot narod¬
ni simbol, z njim pa tudi gore in hribovit, obdelan svet.
Vzporedno riše “narodno prebudne” razglednice od leta
1910 do 1920, od leta 1925 do 1950 pa za Ciril-
Metodovo družbo “narodne” razglednice.

59

Maksim Gaspari se je rodil v vasi Selšček
pod planino Menišijo. Mikuževo mono¬
grafijo o Gaspariju odlikuje izrazito pa¬
tetičen, slavoglasen slog opevanja lepot
Gasparijevega ustvarjalnega opusa.

60

Gasparijeve razglednice in propagandne
letake, ki jih je zbral odvetnik Marjan
Marinšek, hrani Kulturni Center Ivan
Napotnik Velenje. Veliko je objavljenih
tudi v katalogu Maksim Gaspari, Ilustra¬
tor  (cf: Baloh 1986, Cevc 1986).

61

Original je last Dramskega društva Ivan
Cankar v Clevelandu, ZDA. Nastala ver¬
jetno leta 1924. Odtis hrani NUK,
Kartografski oddelek.

62

Dr. France Prešeren in Julija Primičeva,
pastel, 1948; Prešernov sonetni venec,  z
alegorijo Slovenije v narodni noši,
akvarel, perorisba s tušem, 1906. Čelna
vinjeta iz revije Dom in svet, februar
1908 (Arhiv Narodne galerije v Ljub¬
ljani).

S tem se pravzaprav dokončno oblikuje mit o slo¬
venskem prostoru kot neokrnjenem prvinskem idilič¬
nem svetu, čeprav ima svoje začetke že v literarnih upo-

105

Ana Kučan

63

Gaspari je bil od leta 1928 zaposlen v
Etnografskem muzeju kot ilustrator ljud¬
skega izročila.

Maksim Gaspari, razglednica Iz
naroda za narod, 1904. V oken¬
cih od leve proti desni so narisani
Triglav, Ljubljanski grad in morje
kot določujoče točke slovenskega
ozemlja.

dobitvah iz dobe slovenskega realizma. Gaspari v celot¬
nem časovnem razmahu, od Vesnanov do članstva v
SAZU, postavlja prizore različnih narodnih običajev v
svojo interpretacijo slovenske krajine — izmenjaje sta
prisotna kozolec in cerkvica na vzpetini kot prvini, po
katerih lahko ozadje prepoznamo kot slovensko. 63  Če
pogledamo njegov opus v smislu narodnozavedne in
narodopisne dejavnosti, lahko nedvomno označimo kra¬
jinski tip, ki ga je razbrati iz ozadja domala vseh njego¬
vih del, kot slovenski. V  povezavi  s konceptom slovenski
so krajine, upodobljene v njegovih delih, označevalci,
slovensko  pa označenec. Prostorske označevalce Gaspari¬
jevega koncepta slovensko  se stavlja jo gore v najbolj od¬
daljenem planu, v srednjem planu je to poljedeljska kra¬
jina z gozdom in hribovjem, pri čemer izstopa cerkvica
na vzpetini. Celo pri upodabljanju narodnih noš, ki jim
je v ozadje postavljal regionalno opisno krajino, je raz¬
brati omenjene skupne poteze. Nastale so kot “sad dol¬
gotrajnih opazovanj in skiciranj v naravi [...] in postale
del njegovega motivnega inventarja” (Baloh 1986: 14).
“Menišijska” krajina je tako vstopila v družbeno zavest
kot tip slovenske krajine. To niti ni bilo tako nenavadno,
saj je upodobitev dovolj splošna, sam prostorski pojav pa
dovolj pogost, predvsem v “originalnih” kranjskih deže¬
lah, Gorenjski, Koroški in Štajerski, da je bil tak prenos
pomena možen.

Čustveno približevanje preprostemu slovenskemu člo¬
veku, povezano s politično dejavnostjo narodnega bu-
diteljstva, je Gasparija vzpodbudilo k upodabljanju ne¬
pokvarjenega idiličnega kmetskega sveta, kljub temu, da
se je slovensko podeželje pod vplivom industrializacije
že začelo hitro in močno spreminjati. Slikal je prizore iz
kmečkega življenja, kakršno je že takrat živelo samo v
nostalgičnih predstavah. S to motiviko je nadaljeval tudi

106

Naveza nacionalne zavesti na prostor

po I. svetovni vojni, medtem ko so se v takratnih lite¬
rarnih interpretacijah odražale težke življenjske razmere
slovenskega kmeta.

Predstavniki literarnega socialnega realizma so v zgodbah
slikali boj slovenskega kmeta za preživetje in odnose med
kmečkim proletariatom in delavstvom, ko se zaradi
gospodarskih, socialnih in političnih trenj kmet pravza¬
prav znajde na strani proletariata. Pripovedi so umeščali v
realistično okolje in s tem prikazovali posamezne dele
slovenskega prostora. France Bevk na Primorskem, Pre¬
žihov Voranc na Koroškem, Miško Kranjec v Prekmuiju,
Ciril Kosmač v Idrijskem hribovju. Alojz Gradnik je bolj
impresionistično doživljal krajino in človeka vinorodnih
Goriških Brd in slovenske Istre in skozi impresije izražal
domovinske in socialne ideje, podobno Igo Gruden v
Primorskih pesmih.  Tudi Srečko Kosovel je v impresijah
zgodnjega obdobja združeval domovinska čustva z vtisi iz
kraške krajine. V impresionističnem upodabljajočem
smislu se uveljavi tudi nov medij — fotografija: leta 1935
so v knjigi Slovenska zemlja v podobah  izšle fotografije
Frana Krašovca.

Zupančič naj bi Gasparijeva dela označil kot “naivna”,
vendar v dobrohotnem smislu, saj naj bi bili pristna
naivnost in navidezna okornost polni očarljive poezije.
Mikuž (1977) pokaže skoraj “dobesedne” primerjave
Gasparijevega slikarskega dela v Župančičevih verzih iz
Dume , M od vrstice do vrstice. Obejrpodohitvi ustvagata
nedvomno idilično podobo zdrave, plodne in srečne
dežele. Nič čudnega, da so bile take upodobitve, sloven¬
ske zemlje in njenih ljudi privlačne za vsakršna domo¬
vinska čustva, kajti ustrezale so idealni samopredstavi.

Oglejmo si Gasparijevo črno-belo razglednico, kije bila
izdana kot originalna fotografija z dopisnico na hrbtni

Maksim Gaspari, Pisanka, 1914.
V ozadju prizora so narisane
jasno prepoznavne prvine: polja
in travniki, vas s cerkvico, kozolci
in hribi.

Maksim Gaspari, razglednica
Vojska v slikah, 1914. Prizor kot
slovenski v ozadju označujejo
gričevnat svet, vas s cerkvico in
polja.

64

Glej komentar o Dumi, str. 92.

107

d

Ana Kučan

Maksim Gaspari, razglednica
Rodna gruda ali Naša lepa
domovina, pred II. svetovno
vojno. Idilična prispodoba
rodovitne in krepostne slovenske
dežele.

Maksim Gaspari, ilustracija za
Jutro, Sijaj, sijaj, sončece!, 1911.
Vtis, ki ga daje celota, ni več
idiličen.

strani. Pomembno osvetljuje nacionalno razsežnost sli¬
karjevih prispodob, ki jih je gradil z izborom prvin iz
slovenskega krajinskega prostora in jih v svojih delih
združeval v krajinski tip. Izbiral je tiste prvine, ki so v
takratnem času lahko stale kot simboli slovenstva in so
morale biti vsidrane v narodno zavest. Izhajale so iz
ljudskega vsakdana in slovenski človek se je z njimi lahko
poistovetil, vendar v idealni, želeni obliki — tisti obliki, ki
je ob diferenčni plati identitete, vzpostavljanju različnosti
do drugih, gradila na kontinuiteti,  na značilnostih iz
preteklosti in jih projicirala v prihodnost.

Vidimo lahko, da tudi sam slikar izstopajoči krajinski
značilnosti v drugačnem družbenem kontekstu oziroma
iz spremenjenega zornega kota pripiše drugačen pomen.
To nakazuje možnost, da lahko prostorska značilnost, ki
deluje kot nosilec identitete, v različnih kontekstih spre¬
jema in sporoča različne sopomene. Z druge prikazane
ilustracije ne veje več idilično razposajeni duh sloven¬
stva, temveč prej odpor do ali zavračanje določene
družbene skupine, ki je s predstavljenimi prostorskimi
simboli neposredno povezana.

Oba prikazana primera napeljujeta na misel, da so pros¬
torske prvine, na katere se veže nacionalna identiteta,
primerno sredstvo manipulacije — da jih določena druž¬
bena skupina ali plast zlahka uporabi tudi kot prevajalce
dodatnih sporočil in jih obloži z dodatnim pomenom. Z
uporabo prvin prostorske identifikacije na ravni naroda
kot celote poskuša tako ustvariti predstavo o družbi po
svoji podobi oziroma v skladu s svojimi interesi.

108

Naveza nacionalne zavesti na prostor

Boj za meje in nova podoba (1940-1945)

Druga svetovna vojna ponovno pretrese teritorialnost
Slovenije. Program Osvobodilne fronte slovenskega na¬
roda, v katero seje vključila večina Slovencev, 63 je poleg
“boja proti okupatogu in obnove južnoslovanske drža¬
ve na temelju enakopravnosti njenih narodov” zahteval
“združitev vseh Slovencev, samoodločbo prihodnje Slo¬
venije, ljudsko demokracijo in prevzem oblasti in preob¬
likovanje slovenskega narodnega značaja”. OF je za znak,
ki naj bi kot simbol boja za pravično stvar vključeval vse
točke njenega programa, predvsem pa “osvoboditev Slo¬
vencev”, izbrala dve ključni prostorski prvini slovenskega
ozemlja in nadaljevala s simboli, na katere so nacionalno
identiteto navezovala že prejšnja obdobja prizadevanj za
narodno osamosvojitev. Tako postane najpomembnejši
element znaka Triglav. Celotni znak sta sestavljala še dva
elementa: stilizirano Jadransko moije in peterokraka zvez¬
da. Iz znaka OF se je razvil tudi državni grb Slovenije. 66
Triglav in moije sta tako v državnih simbolih določila
geografsko lego Slovenije — Triglav kot najvišja gora in
moije kot najteže pribogeni del. Pri tem je šlo spet za te¬
ritorialni vidik identitete, kar je seveda posledica zasedbe
in osvobajanja delov slovenskega ozemlja med vojno in ob
njenem koncu. Po I. svetovni vojni je namreč slovensko
narodnostno ozemlje izgubilo velik del Primorske, pa tudi
Koroške. Med II. svetovno vojno in po njej se je boj za
meje ponovil.

Mirovna pogodba v Parizu 1947 je potrdila mejo z
Madžarsko iz leta 1920. Kjjub prizadevanjem, da bi
celotno slovensko etnično območje južne Koroške
priključili Jugoslaviji, seje leta 1955 z avstrijsko državno
pogodbo potrdila starojugoslovanska meja po grebenu
Karavank. Pariška mirovna pogodba je določila tudi del

65

Zunaj OF so ostali okupatorjevi sodelav¬
ci, neodločeni, ki so čakali na razplet
vojne in tisti, ki jih je od OF odvračala
vodilna vloga KPS ter ljudje z nekaterih
obrobnih območij, kjer se NOB zaradi
objektivnih razlogov ni mogel razviti (ES
8: 199-200). O nasprotjih med Slovenci
med NOB in po osvoboditvi glej druge
vire; podrobnejša obravnava tega prob¬
lema ne sodi več v okvir pričujočega
razmišljanja.

66

Znak je oblikoval arhitekt Edvard
Ravnikar, grb pa arhitekt Branko Simčič.
Triglav se nahaja tudi v slovenskem grbu
nad glavnim vhodom v Narodno in
Univerzitetno knjižnico v Ljubljani (arh.
J. Plečnik 1930/1941).

109

Ana Kučan

slovensko-italijanske državne meje, nerešeno vprašanje
drugega dela pa se je reševalo v okviru Svobodnega
tržaškega ozemlja,  razdeljenega na dve coni. Z London¬
skim memorandumom iz leta 1954 seje morala Slovenija
(Jugoslavija) odreči Trstu in večjemu delu Beneške Slo¬
venije. Nova meja je pridobila mednarodno pravno ve¬
ljavo s podpisom Ozimskega sporazuma leta 1975. Velik
del Slovencev je ponovno ostal zunaj z mirovnimi po¬
godbami določenih meja. “Boji” za Trst in slovensko
moije so se močno odražali v takratni propagandi in
manifestacijah. Izdelanih je bilo več političnih plakatov o
priključitvi Istre Jugoslaviji in združitvi vseh Slovencev z
geslom: “Tujega nočemo, svojega ne damo.”

67

Da je slovenski narod "končno veljavno
stopil v krog suverenih narodov", je že
med drugo svetovno vojno, 3. 10. 1943,
ugotovil kočevski Zbor odposlancev
slovenskega naroda (Žgajnar et al.,
1973: 15). Prvo slovensko deželno vlado
pa smo imeli že v Državi Slovencev,
Hrvatov in Srbov med leti 1918-1921
(glej Balkovec 1993).

68

Glej zgodovinske vire in razprave o
kolaboraciji z okupatorjem in povojnih
obračunih.

16. januarja 1947 je bila sprejeta prva slovenska ustava —
ustava Ljudske republike Slovenije (LRS), kije imela v
prizadevanjih za narodnostno in državno suverenost
zgodovinski pomen. SNOO, slovenski narodnoosvo¬
bodilni odbor, skupaj s prvo vlado slovenske republike,
simbolično predstavlja začetek slovenske nacionalne
identitete. 67

Razmere pred II. svetovno vojno, med njo in po njej pa
so povzročile še drug premik v družbeni zavesti. Ta je bil
le deloma spontan, v glavnem gaje ustvarila sprva agre¬
sivna, kasneje pa bolj skrita politična propaganda. Stara
nasprotja med klerikalnimi in naprednimi silami so se
med vojno krvavo zaostrila in po vojni dobila enak epi¬
log. 68  Cerkev kot institucija pa tudi vera sama sta dobili
negativen predznak, kljub temu da vera uradno ni bila
prepovedana. Z ustavo je bila določena le ločitev cerkve
od države. Tako za kratek čas iz izdelkov množične kul¬
ture izginejo sakralni objekti. Spremenila seje tudi pred¬
stava o kmetu — zadružništvo in propaganda sta ustvari¬
la podobo agrarnega proletarca, ki sodeluje v gospodar¬

no

Naveza nacionalne zavesti na prostor

skem napredku domovine, zamolčala pa zvezanost z reli¬
gijo, kije bila na podeželju še vedno močno prisotna.

Vpliv, ki ga imata lahko politika in ideologija na krajin¬
sko identiteto in stvarno podobo prostora, je najbolj
očiten v usodi Kočevskega. Kulturna krajina prej narod¬
nostno mešanega ozemlja je dobila po vojni sčasoma
popolnoma drugo podobo. Sprememba se je dogodila
tako v stvarnem prostoru, Jizisu,  kot v družbeni pred¬
stavi, geniusu.\  zimi 1941/42 seje v skladu s pogodbo,
ki stajo sklenili fašistična Italija in nacistična Nemčija, iz
območja prostovoljno izselilo skoraj vse nemško prebi¬
valstvo in ostale so prazne vasi (Ferenc 1995: 586-587).
Območje je bilo med vojno močno prizadeto, še prav
posebej med italijansko in nemško ofenzivo 1942. in
1943. leta in potem ponovno ob osvoboditvi leta 1945.
Vojna je porušila približno polovico izginulih cerkva,
druge je uničila načrtna preobrazba. 69  Po vojni postane
del Kočevskega (območje Gotenica — Kočevska Reka)
zaprto območje, drugi del pa se kljub nekaterim na¬
porom ni obnavljal. Na Kočevskem naj bi “zgradili
velikopotezni in idealni vzorec socialističnega kmetij¬
skega gospodarstva, zato ponovna, individualna naselitev
ni bila dovoljena, [...] niti ne bi bila mogoča brez izdatne
pomoči države” (ibid.: 590). Priseljenci so prihajali
večinoma iz Prekmuija, pa tudi iz Bosne, vendar so se
načrti izjalovili in kolonizacija ni bila uspešna.

69

Zupan et al. (1993) navajajo, da je bilo v
vojni in v obdobju neposredno po njej
porušenih okrog 77 cerkva in kapel.
Rušili so jih Italijani, nekaj Nemci in par¬
tizani ter celo četniki. Pri nekaterih izgin¬
ulih cerkvah povzročitelji niso znani, za
nekatere obstajajo samo ustni viri. Od 25
do 30 jih odstranijo iz nacionalnih (vse
razen ene na nekdanjem nemškem
jezikovnem otoku) in ideoloških razlo¬
gov v 50-ih letih (Ferenc 1995: 592-593).

Vidna prostorska posledica preteklih dogajanj so neob¬
delane površine, zaraščanje, preusmeritev v živinorejo;
vdiranje gozda na nekdanje poljedeljske površine je
svoje razsežnosti pokazalo šele po desetletju. Ciglar
(1978: 22) ugotavlja, da je gozd zarasel dobro tretjino,
približno 30.000 ha nekdanjega nemškega narodnostne-

Ana Kučan

Vas Koblarji na Kočevskem, 1932.

70

Na Zemljovidu slovenske dežele in
pokrajin  Kozler označi nemški jezikovni
otok na Kočevskem. "Drugačnost" pa
Kočevskemu vendarle ni preprečevala,
da ne bi bilo trdno vpeto v gospodarsko
in politično življenje slovenskih dežel.

©

ga območja na Kočevskem. Dodaja, da “segajo zametki
tega procesa še v čas pred prvo svetovno vojno, ko je že
bilo opaziti preraščanje srenjskih pašnikov”. Predvsem pa
poudaija, daje stanje kulturne krajine odvisno od obsto¬
ja poljedeljskih površin, saj že “majhna sprememba nji¬
hovega deleža sproži občutno spremembo v obrazu na¬
ravne krajine” (ibid.: 140), kar je razbral iz korekcijskih
povezav ugotovitev o stanju kulturne krajine z ugotovit¬
vami o naravnih dejavnikih in procesih opuščanja polje¬
deljskih zemljišč.

Sprememba pa se ni odrazila samo v krajini. Kočevsko,
posebej njegov zaprti del, je ostajalo v ozadju družbene
zavesti. Kot nemško narodnostno območje je že prej v
slovenski zavesti obstajalo kot posebna entiteta, 70  vendar
je po osvoboditvi v družbeni predstavi prostora, kije  za
nekaj časa izgubila nacionalni predznak, počasi postajalo
območje, ki ga ni.

Če zdaj preletimo in strnemo dosedaj povedano, se
izkaže, da sta se narodn ostna  in z njo prostorska iden¬
titeta navezovali na kmeta in kulturno krajino. Sloven¬
stvo se je vzpostavljalo kot nasprotje aristokratskega in
meščanskega nemštva, deloma pa tudi proti italijanskemu
in madžarskemu potujčevanju. Pregled pokaže tudi, da
se je narodnostna identiteta v zgodovini vzpostavljanja
načrtno in posredno navezovala na kraje..ali prostorske
enote, topografske osebke,  pa tudi na bolj splošne prvine
oziroma značilnosti iz prostora, ki gaje poseljeval sloven¬
ski človek. Nastavljen je bil zametek tipa slovenske  kul¬
turne krajine: hribovit svet njiv in travnikov s cerkvica¬
mi na vrheh. Izbira teh prvin je koreninila predvsem v
družbeno-zgodovinskem kontekstu, ki je botroval doga¬
janjem okrog vzpostavljanja nacionalne identitete in

112

Naveza nacionalne zavesti na prostor

ozemeljske celovitosti. Ozemeljsko so kot slovenske
najdlje v zavesti prisotne “kranjske dežele”: Gorenjska,
Štajerska, Koroška, Dolenjska, Primorska in Istra. Pri
slednji gre predvsem za podeželje: v obalnih mestih je
bilo prebivalstvo večinoma italijansko. Primorska je,
razdeljena med Italijo in Avstro-Ogrsko, v “kranjske
dežele” vključena le do razpada monarhije. Nazaj, ven¬
dar brez Trsta, smo si jo priborili šele po II. svetovni
vojni. Ozemeljsko je kot del Slovenije najmlajše Prek¬
murje, prej, pod ogrskim delom monarhije, ni imelo
možnosti ne za duhovno ne za dejansko priključitev.
Morda se je nacionalna prostorska podoba manifestirala
v krajinskem tipu, v katerem so bile zajete značilnosti
osrednjega dela, “kranjskih dežel”, prav zaradi težav z
opredelitvijo ozemeljske celovitosti in teritorialnih
meja.

Vas Koblarji na Kočevskem, 1993.
Dobro je vidna sprememba ne le
pojavnosti naselja, temveč tudi
vzorca rabe v kulturni krajini.

113

Prostor kot samopodoba

13

Jl.  ^^azvoj prostorske identitete v obdobju od kon¬
ca druge svetovne vojne do osamosvojitve leta 1991,
vključno z vzpostavljanjem države do leta 1995, lahko
pokaže natančna analiza propagandnega gradiva. Ta doba
se začne in konča z dvema posebnima obdobjema po-
udaijenega vzpostavljanja identitete, ki pa sta vsebinsko
med seboj nekoliko različni. V prvem se uveljavi gladek
rez v družbeni ureditvi in strukturi oblasti, v drugem pa
še diskontinuiteta v odnosu Slovenije do Jugoslavije.
Diferenčna plat identitete se tako ne kaže zgolj v vzpo-
rejanju z drugim, tujim, temveč tudi z lastno pretek¬
lostjo. Razlike potrjujejo uvodno trditev, da tovrstna
identiteta ni narojena, temveč vzpostavljena, da ni večna,
temveč spremenljiva in da j,e lahko predmet manipu¬
lacije. Kajti kakor hitro na področju identitete nacional¬
nega prostora preidemo v splošno, se manipulaciji skoraj
ne moremo izogniti.

115

Ana Kučan

116

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

je v svoji skrajni obliki namenjena predvsem turistični
populaciji, tako domači kot tuji (vzpostavlja identiteto
po kontinuitetni in diferenčni plati) ter preko svojstvene
ikonografije gradi pogled na tisto zgodovino, ki se im¬
plicitno identificira z interesi vladajoče družbene plasti.
Posredno, s tem ko ustvaija podobo družbe, ustvarja tudi
podobo prostora, ki ga ta družba naseljuj e, prostora  torej,
s katerim se istoveti nacionalno.

Ce potegnemo kratko primeijavo s tujino: Daniels
(1993) je na primer ideološke vzporednice jasno razbiral
iz angleškega krajinskega slikarstva. Na Slovenskem pa
“seje krajinsko slikarstvo izogibalo [...] ideoloških kate¬
gorij [...] ” kot pravi Brejc (1991),“čeprav v slovenskem
slikarstvu figura ne govori tako čiste slovenščine, kot jo
izraža krajinska podoba.” Pri nas slikarstvo ni moglo
imeti tako razsežnega vpliva na oblikovanje prostorske
identitete kot na primer v Angliji ali Franciji. Kot
primernejši za razbiranje družbene podobe prostora seje
kazal potrošni material množične kulture — izdelki tu¬
rističnega, ob njem pa, za globlje razumevanje pomena,
še političnega in ekonomskega oglaševanja. Izbor je zajel
likovne upodobitve in fotografije krajin, ki jih eksplicit¬
no označuje ali preko gesel implicitno spremlja pride¬
vnik slovenski.

Turistično in politično oglaševanje sta natančno ume¬
ščena v družbeni kontekst, turistični prospekti pa so ved- 1
no tudi politično pogojeni. S posebnim namenom in v
okviru povpraševanja ciljnih skupin potrošnikov pred-
stavljajo Slovenijo doma in v-svetu, vendar je ta predsta¬
va povezana s splošno družbeno samopodobo. Zato bom
odslej govorila o propagandi, saj je omenjeno gradivo, če
že ne naravnost, pa vsaj posredno, propagiralo določeno
prostorsko podobo. V gradivu turistične propagande se

117

Ana Kufan

pojavljajo določene podobe dežele in države, ki z ideo¬
loškim nabojem ne le predstavljajo podobo Slovenije,
e  temveč jo tudi oblikujejo in so tako odsev lastne kreaci¬
je. Ker pa gre za predstavljanje na svetovnem trgu, se
identiteta v tem primeru izraža tudi v kontekstu
razločevanja: vzpostavlja se v odnosu do drugačnega.

Propagandni sklopi so sredstvo komunikacije, tako ver¬
balne kot vizualne. Gre za besedilo, pri katerem se do
pomena neposrednega in posrednega sporočila doko¬
pljemo z razbiranjem. Ce hočemo podobe brati, pa
moramo razumeti odnos med formo in vsebino, med
motivom in smislom, med podobo — materialnim vidi¬
kom na eni in smislom — duhovnim vidikom na drugi
strani (cf. Jacobson 1989). Ta argument izhaja iz Saus-
surove koncepcije znaka, kije sestavljen iz označevalca in
označenca, pri čemer je označevalec “akustična podo¬
ba”, označenec pa “mentalna” (Saussure 1979). Pri tem
lahko potegnemo vzporednice med verbalno in vizual¬
no govorico, kar s primeri utemeljuje že Barthes (1990).
Strukturo vizualne govorice umešča v semiološko hier¬
arhijo in jo navezuje na Saussurov koncept znaka kot
tisto nekaj,  kar tisti, ki znak uporablja, z znakom razume,
“saj podoba neposredno sporoča” (Barthes 1990:162).

Osnovna funkcija propagandnega gradiva je tako suges¬
tivna’ predstavitev propagiranega predmeta ali pojava
oziroma izbrane predstave o tem predmetu ali pojavu
(Rotar 1972). Četudi je propaganda vsebinsko različna,
ji je skupno to, da je namenoma prosojna: ideološki
poseg je bolj uspešen, če je simbolni pomen jasno čitljiv.
V skladu z Rotaijevimi opredelitvami lahko podobe
turistične propagande opredelimo kot sestavljene iz
aluzivnih znakov — simbolov in čistih znakov — besedil z

118

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

oglaševalsko funkcijo, iz česar lahko razberemo, kakšna je
podoba dežele, ki jo ta propaganda ustvaga. Kot uteme¬
ljuje Rotar (ibid: 50), je aluzivna struktura informativno
intenzivnejša in jo čisti znaki le dopolnjujejo v usmer¬
janju funkcionalnosti.

Osnovno gradivo sodobne, zlasti turistične, propagande
je fotografija, ponavadi dopolnjena s slogani, ki ostrijo
sporočilo. Fotografija je v tem kontekstu zelo pomem¬
ben medij. Opazovalec do nje vzpostavi čustven odnos:
vidim, opazim,  s čimer so ji podeljene natančne vloge:
sporočiti, označiti (cf. Barthes 1981). Sposobnost repro¬
dukcije ji daje vrednost resnice,  kar jo istoveti s tistim, kar
predstavlja. Gre za reprodukcijo realnosti, ki pa je prav s
tem modificirana (cf. ibid.) S pogostostjo ponavljanja
določenega motiva v kontekstu propagande ustvarja
podobo, v našem primeru nekega kraja. Mogli bi poteg¬
niti vzporednice z načinom oblikovanja identitete: izbi¬
ranje ene ali več značilnosti (motiva), oblikovanje po¬
dobe (izrez) in ponavljanje. Kadarkoli vzamemo v roke
brošure, knjige ali revije, ki govorijo o Sloveniji, srečamo
vedno enake ali vsaj zelo podobne krajinske prizore.
Kopičenje počasi ustvaija predstavo o slovenskem pros¬
toru kot sestavljenem le iz teh motivov. Kar se tiče
sporočila, je tako za opazovalca kot za oglaševalca pri¬
marno ponavljanje določenih prvin; pojavljanje v zavesti
opazovalcev sestavi reprezentančno podobo — prototip
predstavljanega. Fotografije predstavljajo situacijo realno :
tako, kot je, vsaj na videz. Kljub temu, da je prostor na
fotografiji videti tak, kot je, se pravi stvaren, pa je pred
tem potekal proces izbiranja in stiliziranja — fotografija je
le izsek iz nezamejenega prostora, ki je lahko tako skrb¬
no izbran in sestavljen kot slikarjev. Pri izbiri izreza gre
torej za subjektivno interpretacijo in ne za objektivno
stvarnost.

119

Ana Kučan

Kvantitativna in semiološka analiza

Analiza propagandnega gradiva iz obdobja 1945-1995 je
tekla znotraj navedenih opredelitev likovne govorice.
Gradivo je zbrano iz arhiva Narodne univerzitetne
knjižnice, iz arhiva Centra za ekonomsko in turistično
propagando, med izdajami Geografskega inštituta in pri
izdelovalcih ali avtorjih samih ter iz objav v medijih.
Izbrano je bilo tisto gradivo, ki je (bilo) ali v prosti pro¬
daji ali pa je prosto krožilo v široki potrošnji. Vzorec se¬
stavlja 27 brošur, 8 zloženk, 108 plakatov, 251 razglednic,
36 diapozitivov, 12 knjig, 4 TV oglasi, 1 papirna kocka, 3
znaki in 1 koledar. Od tega je iz turističnega oglaševanja:
27 brošur in 7 zloženk, 53 plakatov, 243 razglednic, 36
diapozitivov (za tuje novinarje), 1 TV oglas, 1 papirna
kocka, 2 znaka in 1 koledar; iz politične propagande: 33
plakatov, 8 razglednic, 1 znak; in iz ekonomske propa¬
gande: 1 zloženka, 22 plakatov, 3 TV oglasi in 2 znaka.
Vzorec vključuje tudi naslovnice 12 knjig o Sloveniji,
vključno s prvo in drugo izdajo Atlasa Slovenije. 11 knjig
je izšlo v zadnjih letih, odkar se je Slovenija kot država
osamosvojila in bi jih lahko uvrstili tako v turistično kot
ekonomsko propagando, pa tudi politično. Politični
plakati se že po definiciji vsebinsko vežejo na nacionalno.
Iz množice turističnega gradiva raziskava zajema le tisto,
ki se eksplicitno ali implicitno nanaša na predstavitev
Slovenije kot celote; ne vključuje regionalnih projektov
, oziroma promocijskih gradiv posameznih turističnih
centrov.

Vzorec je časovno neenakomerno porazdeljen, saj je iz
obdobja takoj po vojni ohranjenega malo gradiva;
večino sestavljajo politični in turistični plakati. To so
izključno risane predstavitve, ki so v tem pogledu bliže
slikarskim interpretacijam krajine: pri predstavljanju pro-

120

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

štora gre v tem primeru za večji kvalitativni preskok kot
pri fotografiji. Druga značilost vzorca je, da se šele proti
koncu 80-ih let, v okviru akcije Slovenija, moja dežela,
pojavijo poleg krajevnih tudi slovenske razglednice
(Pozdrav iz Slovenije). Po letu 1991 je teh razglednic
mnogo in moč jih je kupiti povsod po Sloveniji, pred¬
vsem seveda v Ljubljani.To dejstvo močno poveča število
krajinskih prizorov, ki predstavljajo Slovenijo, oziroma
število njihovih ponavljanj v zadnjih petih letih. Res pa
je tudi, da se je v zadnjem obdobju zaradi različnih raz¬
logov povečala potreba po tovrstnem gradivu in je po
njem več povpraševanja. Tako vzorec kljub temu, da ga
sestavlja, kar je bilo na voljo, dovolj dobro odseva tudi
dejanski obseg produkcije oglaševalskih sklopov.

V iskanju nacionalne prostorske identitete se je analiza
oprla na prepoznavanje aluzivnih znakov, prvin, ki sestav¬
ljajo podobo, pa tudi na spremljajoča dejstva, oziroma
razloge, saj ti usmerjajo aluzivnost podobe v določnejši
cilj. Po eni strani daje zadovoljive rezultate že kvantita¬
tivna analiza: odkrije, katere prostorske enote, osebki,  se
največkrat pojavljajo. Vendar simbolno plat, tisto, na
katero se veže nacionalna identiteta, odkrije šele semio-
loška analiza, in sicer preko primeijanja prizorov in (
motivov, s katerimi so povezana posamezna gesla o .
Sloveniji (kakršna so na primer Slovenija, moja dežela,
Slovenija med mojem in Alpami...),  ter njihove uporabe in
ponovne uporabe v različnih pomenskih odtenkih in
časovnih prerezih.

V turističnih oglaševalskih sklopih prevladujejo foto¬
grafije, ki predstavljajo krajinske prizore. V politični in
ekonomski propagandi pa je navadno v ospredju dru¬
gačen, v določenem kontekstu pomembnejši del sporo¬
čila, pri čemer je krajinski prizor v ozadju, čeprav od ce-

121

Ana Kučan

Abstraktne transformacije
Triglava v likovnem jeziku. Od
zgoraj navzdol: osnutek grba
Slovenije za predsedstvo SNOS,
1944 in grb LR Slovenije iz
slavnostne objave ustave, 1947
(oba B. Simčič), znak Odbora za
varstvo človekovih pravic, 1988
(R. Novak)

lotnega sporočila neodtujljiv. V teh primerih krajinski
prizor deluje kot okvir: prvenstveno sporočilo obloži z
dodatnim pomenom in ga vsebinsko podpira; brez kra¬
jinskega prizora sporočilo ne bi bilo več enako, zato v
takih primerih krajinski prizor v ozadju deluje kot
aluzivni znak.

Za razumevanje rezultatov analize je treba nekoliko
pojasniti postopek raziskovanja. Relativno pogostost
pojavljanja krajinskih prizorov — njihov delež v likovnih
reprezentacijah - pa tudi kateri motivi oziroma krajinske
enote jih sestavljajo, je ugotavljala kvantitativna analiza.
Da pa bi lahko, zaradi primeijave, razvila tipologijo kra¬
jinskih prizorov, je bilo treba poenotiti merila za njiho¬
vo razbiranje, tako za razbiranje motivov v ospredju kot
tistih v ozadju posameznih likovnih predstavitev. Po¬
dobnosti znotraj izbora upodobitev, po katerih se krajin¬
ski prizori v propagandnem gradivu združujejo v tipe,
tako delujejo na abstraktni ravni, brez detajla. Za inter¬
pretacijo simboličnega pomena je abstrakcija pogoj; li¬
kovna figura ima lahko metaforičen pomen, ko izgubi
svojo konkretnost in stopi v polje abstraktnega. Triglav,
na primer, je izrazit primer take likovne retorične figure:
izgubil je konkretnost kraja in deluje kot abstraktna
ideja. Tak proces transformacije je doživljal s pripisova¬
njem pomena - kot nacionalni spomenik  seje kot simbol
vtisnil v spomin naroda na način, ki označuje narodnost¬
no pripadnost.

Ce prvine, v našem primeru v propagandi izbrane kra¬
jinske enote, prestanejo proces abstraktne transformacije
(slednja je predvsem pomenska) in delujejo v ikono¬
grafskem polju, potem odkrivajo in interpretirajo sim¬
bolične vrednote (cf. Rotar 1972). V takih izdelkih so
nezavedno zgoščeni in označeni temeljni principi
družbene skupine (naroda), izraženi z ikonografijo, in

122

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

šele ko te principe doženemo, lahko razumemo resničen

pomen oziroma vsebino tega dela . 72  o tem govorj Panofsky (1982:26 . 54) v

poglavju o ikonografiji in ikonologiji.

Motivi in lokacije

Poudarili smo že, da p>osamezna krajinska prvina lahko ,j
nastopa kot semantični označevalec. Zato se oblikovanje
motiva ni oziralo na likovno kompozicijo, temveč pred¬
vsem na vsebino prizora: na to, katere prvine ga sestav¬
ljajo, ne glede na velikost in ne glede na število, razen v
primeru, kadar je ena od njih izrazito postavljena v prvi
plan prizora, tako da v celoti prekrije površino in
nastopa kot samostojna. Enako velja, kadar se v takem
položaju nahaja več enakih prvin.V primeru, ko je zorni
kot širši in je ozadje prepoznavno do take mere, da je
mogoče razločiti prvine, ki ga sestavljajo, je motiv sestav¬
ljen kot kombinacija vseh razločljivih prvin na sliki v
vseh planih (kozolci na polju, gričevje). Ista merila ve¬
ljajo tako za čiste krajinske prizore kakor za tiste, kjer je
krajina samo ozadje. Merila za razbiranje motiva tako
preprosto temeljijo na prvinah, ki prizor sestavljajo in ne
na njihovem številu v prizoru samem ali na površinskem
deležu, ki jim v prizoru pripada. Prednost pri določanju
je tako imel kvalitativni vidik analize pred kvantitativ¬
nim, čeprav zadnjega ne moremo izključiti, saj lahko
preraste v kvalitativnega.

Recimo, daje  plakat sestavljen iz treh fotografij; analiza
je zajela vsako posamezno fotografijo kot samostojen
krajinski prizor. Upoštevala je male fotografije v
brošurah, ki so predvsem v novejših publikacijah pogo¬
sto vstavljene v večjo fotografijo; enako velja za razgled¬
nice, sestavljene iz več fotografij.

123

Ana Kučan

Predstavitev piktogramov kot sredstva za razbiranje motiva

124

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

Vsakemu od prizorov seje določila lokacija na zemlje¬
vidu Slovenije (kraj, kjer je bila posneta fotografija
oziroma kraj ali območje na fotografiji ali risbi), razen v
primerih, ko to ni nikjer označeno in se tudi ni dalo
ugotoviti. Kadar lokacija prizora ni bila eksplicitno
podana že v gradivu in je ni bilo moč natančno prepo¬
znati, se je določila glede na značilnosti prostorske gru¬
pacije prvin in glede na same prvine, ki prizor sestavlja¬
jo. Lokacije omogočajo prikaz geografske razporeditve
krajinskih prizorov, ki v propagandnem gradivu pred¬
stavljajo Slovenijo in pokažejo, koliko in katera po¬
samezna območja Slovenije gradijo družbeno predstavo
o nacionalnem prostoru. 73

V pregledanem gradivu promocijske propagande Slo¬
venije se krajinski prizori pojavljajo z 72% deležem. Po j
prikazanem postopku so se razvrstili v 77 tipskih mo- ..
tivov. Izkazalo se je, da nekatere posamezne prvine, ki
sestavljajo določen krajinski tip, enakovredno nastopajo
tudi same, ne le v kombinacijah, torej že same po sebi
oblikujejo semantični označevalec koncepta slovenski.
Nastopajo kot samostojna enota, osebek, na katerega se
veže identiteta. Poleg tega se določeni podobni prizori
pojavljajo pogosteje kot drugi.

73

Lokacije so bile določene znotraj 5 km
mreže. V primerih, ko velikost predstav¬
ljenega območja presega velikost 5x5
km", so se območju določile koordinate
središčnega kvadrata (npr. središče Ju¬
lijskih Alp za Julijske Alpe). Enako velja,
kadar je posameznemu prizoru pripisana
le splošnejša krajevna opredelitev (npr.
Kras).

Ugotovili smo:

— prevladujejo gorski motivi; gore nastopajo same
(7.3%) ali kot ozadje krajinskega prizora (22.6%);
skupaj s Triglavom (4.6%) je delež gora v predsta¬
vitvah Slovenije 34.5%;

— polje (spreminjavi njivsko-travniški svet) se pojavlja v
24.3% deležu motivov, vinograd pa se kot krajinska
sestavina pojavlja le s 3.9% deležem v osmih kombi¬
nacijah;

125

Ana Kučan

— kozolec se pojavlja večkrat: delež je 4.9% in to v
desetih kombinacijah;

— cerkvica se pojavlja v sedemnajstih kombinacijah s
7.2%. če prištejemo še motive, ki prikazujejo Blejsko
jezero z otokom (4.6%) in cerkvice v vaseh (4.9%),
se delež poveča na 16.7%;

— morje nastopa samostojno (5.7%) ali v kombinacijah
(11.0%), skupaj 16.7%. Naravne prvine, morje in
porasla obala, prevladujejo na 8.6%, drugo so posnet¬
ki obmorskih mest, od tega Pirana 5.5%;

— drevo v polju se pojavi na 3% slikovnih prikazov, od
tega v 1.6% samo, s kozolcem v 0.4%, s cerkvico v
0.7% in ob domačiji v 0.3%;

— gozd nastopa samostojno z 2.9%;

— gričevnat svet nastopa sam z enakim deležem, 2.9%,
v kombinacijah pa v 30.8%.

Analiza pokažej da. scl  nekateri motivi. vezani na eno in
isto lokacijo: nastopajo izključno kot točno določeni
kraji  in so kot taki vedno prepoznavni. Taki primeri so
Bled (motivi 23, 24, 25, 26), Bohinj (motivi 16, 17, 18)
Piran (motiv 74) in še nekateri drugi. Raven prepoznave
je odvisna od merila; našteti kraji so brez dvoma pre¬
poznavni v nacionalnem merilu. Sestavljajo jih sicer
prvine, ki se pojavljajo tudi v drugih tipih, vendar je
kombinacija tako enkratna in njihova individualnost
preveč izrazita, da bi jih lahko posplošili. Delujejo kot
osebki — toponimi. Njihov simbolni pomen se je
vzpostavil zgolj preko pomenske abstrakcije, ne pa tudi
likovne.

126

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

Opisi krajinskih motivov z identifikacijskimi številkami

1 gore

2 hribovje/gozd

3 gore, hribovje/gozd

4 cerkvica na vzpetini

5 drevo v polju

6 njiva/travnik

7 Triglav

8 reka (potok)

9 hribovje/gozd, reka

10 gore/hribovje/gozd, reka,
njiva/travnik

11 gore, hribovje/gozd, reka,
njiva/travnik, vas s cerkvijo

12 gore, hribovje/gozd, reka,
njiva/travnik, vas

13 hribovje/gozd, reka,
njiva/travnik, vas

14 reka, njiva/travnik, vas s
cerkvijo

15 reka, grad

16 gore, hribovje/gozd, jezero,
njiva/travnik, cerkvica

17 gore, hribovje/gozd, jezero,
njiva/travnik, vas

18 hribovje/gozd, jezero, cerkvica

19 gore, hribovje/gozd, jezero

20 jezero, hribovje/gozd

21 gore, hribovje/gozd, reka,
njiva/travnik, cerkvica

na vzpetini

22 kozolec

23 gore, hribovje/gozd, jezero,
njiva/travnik, otok, cerkvica

24 gore, hribovje/gozd, jezero,
otok, cerkvica

25 jezero, otok, cerkvica

26 gore, hribovje/gozd, jezero,
otok, cerkvica, grad

27 pojavi na vodi: slapovi, brzice,
korita

28 kraški pojavi: jame, brezna

29 gore, hribovje/gozd, naselje na
grebenu

30 hribovje/gozd, njiva/travnik,
vas s cerkvijo, kozolec

32 hribovje/gozd, njiva/travnik,
vas s cerkvijo

33 hribovje/gozd, njiva/travnik,
vas

34 gore, hribovje/gozd,
njiva/travnik, vas

35 gore, njiva/travnik, cerkvica

36 gore, hribovje/gozd,
njiva/travnik

37 gore, hribovje/gozd,
njiva/travnik, kozolec

38 gore, hribovje/gozd,
njiva/travnik, drevo v polju

39 gore, hribovje/gozd,
njiva/travnik, vas s cerkvijo

40 gore, hribovje/gozd,
njiva/travnik, cerkvica na vzpe¬
tini

41 gore, hribovje/gozd,
njiva/travnik, vas, cerkvica na
vzpetini

42 gore, cerkvica na vzpetini

43 gore, hribovje/gozd,
njiva/travnik, domačija

44 gore, kozolec

45 kozolec, njiva/travnik, drevo v
polju

46 kozolec, njiva/travnik, cerkvica
na vzpetini

47 cerkvica na vzpetini, drevo

48 hribovje/gozd, njiva/travnik,
vas, cerkvica na vzpetini

49 cerkvica, drevo

50 gore, njiva/travnik, kozolec,
cerkvica na vzpetini

51 kozolec, njiva/travnik

52 kozolec, hribovje/gozd,
njiva/travnik

53 hribovje/gozd, njiva/travnik

54 hribovje, njiva/travnik, cerkvi¬
ca na vzpetini

55 njiva/travnik, cerkvica na vzpe¬
tini, drevo v polju

56 grad

57 vinograd

58 vinograd, domačija

59 vinograd, vas s cerkvijo, hri¬
bovje/gozd

60 hribovje/gozd, njiva/travnik,
domačija

61 njiva/travnik, domačija

62 hribovje/gozd, njiva/travnik,
cerkvica

63 gozd

64 vinograd, cerkvica

65 vinograd, njiva/travnik, hribov¬
je/gozd

66 vinograd, njiva/travnik, cerkvi¬
ca na vzpetini, gore

67 njiva/travnik, drevo v polju,
domačija

68 njiva/travnik, drevo v polju

69 gore (Triglav), morje

70 naselje na grebenu

71 vinograd, njiva/travnik, vas s
cerkvijo, hribovje/gozd

72 morje, rt, vinograd

73 morje, rt

74 morje, rt, mesto s cerkvami

75 morje, cerkev

76 morje

77 soline

127

Ana Kučan

Lokacije vseh krajinskih
prizorišč v

propagandnih sklopih od

1945 do 1995. Gostota

pik kaže

relativno

pogostost

pojavljanja posamezne
lokacije;

1 pika = 1 izbor.

Predstavitev krajinskih motivov z identifikacijskimi številkami in deležem (%) v pro¬
pagandnih sklopih od 1945 do 1995.

23 0.1%

3 ? -*■

26 2.7% 27 7.0%

34 0.2%

U J

35 0.4% 36 1.7%

37 1.4% 38 0.2%

45 0.4%

~^T  9  Ih

48 0.4% 49 0.1%

^ ^

128

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

— >-w va

^7  /^\ ^

6  0 . 5 % 7  4 . 6 % 8  2 . 0 % 9  0 . 4 % 10  0 . 6 % 11  0 . 5 %

17  0 . 2 % 18  0 . 9 % 19  2 . 9 % 20  3 . 6 % 21  0 . 2 % 22  1 . 0 %

28  4 . 4 % 29  0 . 4 % 30  0 . 1 % 31  0 . 2 % 32  1 . 2 % 33  0 . 2 %

39  1 . 2 % 40  0 . 2 % 41  0 . 1 % 42  0 . 2 % 43  2 . 9 % 44  0 . 1 %

50  0 . 5 % 51  0 . 4 % 52  0 . 5 %

^  JUL

61  1 . 1 % 62  0 . 1 % 63  2 . 9 %

53  0 . 9 %

54  0 . 7 % 55  0 . 5 %

64  0 . 4 % 65  0 . 1 % 66  0 . 1 %

72  0 . 1 % 73  2 . 6 % 74  5 . 4 % 75  2 . 0 % 76  5 . 7 % 77  0 . 7 %

129

Ana Kučan

1  BBtlE/flO PRI V6LIIVBH V HStBVOfilJHO SI1PSCIB9. Z KIBSOVIUE«
ZI USU LJ1BS1E FRBHTE 6LBSD JEMO II BDLBtBMB IMETJE
8 SVOJI! KMEČKIH NMICfll. B SVBJI MUSIL B SVBJI IBBflClBSIE
0 BBB8CIISTI SVOJIH rilBHCEV. B BOLJŠEM ŽIVLJEIJI

Politična plakata iz obdobja 1945-
1950: na prvem (Šubic, 1945) je
levo zgoraj pod napisom gričevnat
svet z vinogradi, drobno poljsko
delitvijo in cerkvico na vzpetini, ki
se, zaradi reza v kontinuiteti in z
agrarno reformo, spreminja v
moderna, velika polja. Drugi
(1946) agitira za priključitev Trsta
Jugoslaviji in s poudarkom
prikazuje dva ključna prostorska
simbola, Triglav in morje, pri
čemer slednje pripada prvemu.

Po drugi strani pa se v propagandnih sklopih pojavljajo
krajinski prizori, ki bi jim znotraj teritorija v nacional¬
nem merilu lahko pripisali več možnih lokacij. Vzroka
sta vsaj dva: prvič, določenim motivom je moč dokaj
točno določiti širše območje pojavljanja, na primer
vinogradniškim, ravninskim in gorskim motivom, zno¬
traj območja pa jim v danem merilu teže natančno
določimo lokacijo; drugič, določenim motivom celo
težko določimo širše območje znotraj Slovenije, saj bi se
za laično oko pravzaprav lahko pojavili kjerkoli.Ta dvoj¬
nost je v gradivu jasno izkazana, podpirajo jo tudi pri¬
pisi k fotografijam in nastopanje posameznih motivov v
kontekstu. Na najvišji ravni Slovenijo opišejo Alpe
(včasih jih nadomesti Triglav), Bled, Postojnska jama in
Piran. Sledita Logarska dolina in dolina Trente, izkazujoč
podobnosti, kiju  združujejo v tip (motivi 10, 11, 12).
Tudi prizori Bohinjskega jezera so na abstraktni ravni
(jezero, gozd, gore v ozadju) lahko zamenljivi na primer
s prizori s posameznih Triglavskih jezer (motiv 19).

Pri deležu lokacij najbolj izstopa Gorenjska, predvsem
Julijske Alpe, sledi Primorska in z njo obala z morjem.
Sele potem se razvrstijo Štajerska, Koroška, Dolenjska in
Notranjska. Najmanj je prizorov iz Prekmurja. Od kra¬
jev — osebkov se največ pojavljata Piran in Triglav, po
številu sledi Bled, močno sta zastopana tudi Špikova
skupina nad Martuljkom in Bohinjsko jezero, potem se
vrstijo Postojnska jama, Ljubljana kot glavno mesto ter
par Otočec/Kostanjevica na Krki.

130

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

Obdobja

Analiza je odkrila vsebinske in formalne podobnosti
znotraj posameznih obdobij, ki so se izoblikovale glede
na število in izbor posameznih motivov; dodatno jih
utemeljuje še družbenozgodovinski kontekst, ki ga
najbolje povzamemo z gesli:

1945-1950: “Gradimo domovino!”

1951-1970:“Gremo na počitnice!”

1971-1980: “Slovenija med morjem in Alpami.”
1981-1990: “Slovenija, moja dežela!”

1991-1995: “Na Slovenskem smo mi gospodar!”

Poglejmo najprej nekaj karakteristik posameznih obdo¬
bij in najbolj očitne razlike med njimi.

1945-1950: “Gradimo domovino!”

Za to obdobje je značilen majhen delež ozemlja, vklju¬
čenega v slovensko propagando. Odprto vprašanje mej
m vzpostavljanje nove družbene ureditve je terjalo po¬
seben likovni “slovar”. V tem času je Slovenija vzpostav¬
ljala svojo podobo v okviru Jugoslavije. Plakat je bil
poudaijeno političen, turističnih in ekonomskih oglasov
ni bilo veliko, prevladovala je risba, velik poudarek pa je
bil na geslih. Politični plakati, namenjeni Slovencem, so
se tiskali v slovenščini, na njih pa so bile upodobljene
prvine slovenskih krajin oziroma v družbeno zavest že
vsidrani slovenski prostorski simboli. 74  Slovenska verzija
plakata Proti tod zavaruje,  ki ga je izdal Državni zavaroval¬
ni zavod 1949, se od svoje srbo-hrvaške in makedonske
različice razlikuje ne le po jeziku in pisavi, temveč tudi
po podobi. Upodobljen je kozolec, prvina, ki izrazito
aludira na Slovenijo. Izstopajoča vsebinska značilnost pro¬
pagande iz tega obdobja je njena usmeijenost v progres.

Ekonomska plakata iz obdobja
1945-1950: na zgornjem (sloven¬
ska različica, Jurkovič 1949) je med
drobno deljenimi polji upodobljen
kozolec. Na spodnjem (Trpin 1946)
so med vlakom (progres) in dekle¬
tom v narodni noši (Slovenija) v
gričevju vasice, obdane z gozdom.

74

Politični plakati so se tiskali v vsaj treh
jezikih: srbo-hrvaškem, slovenskem in
makedonskem.

131

Ana Kučan

Lokacije vseh krajinskih
prizorišč v

propagandnih sklopih od

1945 do 1950. Gostota

pik kaže

relativno

pogostost

pojavljanja posamezne
lokacije;

1 pika = 1 izbor.

Krajinski motivi v propagandnih sklopih od 1945 do 1950.

Opomba: Številke označujejo število ponovitev.

/VW\



/WV\ yWVy


1 1

132

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

2

^ kr

Jb -^  jfe

j

133

Ana Kučan

Plakati iz obdobja 1945-1950: prvi
(J. Trpin 1949) je turistični plakat z
gorsko krajino, ki ji geslo in
tovarniški dimniki dodajo ne¬
dvoumno ideološko sporočilo.
Tega na drugem turističnem
plakatu (Trpin 1949) s Triglavom v
ozadju ni. Tretji plakat (1950) je
aktivističen, kljub duhu kolektivi¬
zma pa je pred nami drobna last¬
niška struktura polj, na robu celo
kozolec, nedvoumno slovenski,
kot znak progresa pa v ozadju
ponovno vlak.

Krajinske prizore na plakatih, najsi gre za zadružne akci¬
je, prodajo sadja ali turistične oglase, dopolnjujejo teh¬
nične prvine, simboli napredka: vlak, most, tovarne.
Sprva se na nekaterih plakatih še pojavljajo cerkvice na
vzpetinah kot sestavni del krajine. Prevladujejo moije in
gorski motivi s Triglavom. Tu gre predvsem za stilizirane
prikaze Istre, ki jih je treba razumeti v okviru bojev za
meje in priključitev Trsta Jugoslaviji pod gesli: “Vsak glas
za OF krepi in utrjuje naše vrste v pravični borbi za pri¬
ključitev Trsta in združitev vseh Slovanov”  (motiv 69);
“Tujega nočemo, svojega ne damo!”,  film Na svoji zemlji  in
plakat zanj Na svoji zemlji — Dan slovenske kulture v Trstu
(motiv 76). Gore so zvezane s turistično propagando,
spremljajo pa jih tudi gesla s politično noto: “Turizem  —
izvrševalcem petletke”  (motiv 3).Tudi prizori agrarne kra¬
jine, na katerih je dobro vidna drobna poljska struktura,
izražajo voljo do napredka: “Ena od pridobitev naše borbe
je agrarna reforma. Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!”  (motiva
54, 60); “Kmetovalci—zadružniki, tekmujte v čim večjem pri¬
delku oljaric”  (motiv 60); “Po poti OF navzgor k blagosta¬
nju narodov Jugoslavije”  (motiv 43); “Proti toči zavaruje

134

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

Držami zavarovalni zavod”  (motiv 52). Plakat za Slove-
nija-sadje,  ki je izšel še v francoščini in nemščini, verjet¬
no pa tudi v angleščini, v ozadju razkriva značilnosti slo¬
venskega podeželja (motiv 60), prizor pa dopolnjuje
takrat obvezni vlak.

1951-1970: “Gremo na počitnice!”

V tem obdobju seje, okrog leta 1960, kot izrazno sred¬
stvo oglaševanja že pojavila fotografija, še vedno pa je
prevladovala risba. Povečalo se je število turističnih
brošur. Država je pričela propagirati počitniške kraje, saj
sije “delavec zaslužil oddih”. Dejstvo, daje ohranjene¬
ga gradiva malo, sicer relativizira ugotovitve, vendar je
opaziti manj ideološkega naboja ali pa je bolj prikrit.
Manj kot takoj po vojni je političnih plakatov, več je
turistične propagande, ni posebnih gesel. Potekale so
že načrtovane turistične prireditve, kakršni sta Kravji bal
v Bohinju in kasneje prav tam še Kmečka ohcet  ali ofct.
Slednje nakazuje, da seje spet začela prebujati predvoj¬
na domačijska identiteta, vendar še vedno v okviru
kolektivnega duha. Slovenija se je v tem obdobju, sicer
še vedno znotraj Jugoslavije, pa vendar kot samostojna
turistična enota, prvič predstavila s serijo turističnih
plakatov. Pričela se je promocija slovenskih letoviških
krajev za domači, narodni  turizem: Bleda, Pirana,
Portoroža, Postojnske jame in Logarske doline. Iz kra¬
jinskih prizorov so izginile cekvice na vzpetinah, ki jih
je prej najti celo na plakatih iz obdobja takoj po vojni.
Izjemi v zbranem turističnem gradivu iz tega obdobja
sta le fotografiji gorske krajine z vasicama Log pod
Mangrtom in Podkoren, kjer je cerkev del vasi (motiv
39), in risani plakat Turistične zveze, prav tako z
zvonikom v vasi (motiv 11). Celo Bohinjsko jezero se v
tej dobi na oglasih pojavlja brez cerkvice Sv. Janeza.

^fOVGhjJO.

Plakati iz obdobja 1951-1970: na
plakatu, izdanem ob 50-letnici
Turistične zveze Slovenije (Drelse
1955), sta osrednji figuri reka Soča
in Alpe, ki ju časovno opredeli
železniški most. Drugi plakat za
prireditev Kravji bal v Bohinju
(Jemec 1955), enak nekoliko ka¬
snejšemu plakatu za Kmečko
ohcet, z naravo prireditve nakazu¬
je vračanje domačijskosti, ki pa
ostaja ujeta v kolektivizem.

135

Ana Kučan

Lokacije krajinskih prizorišč v

propagandnih sklopih od

1951 do 1970. Gostota

pik kaže

relativno

pogostost

pojavljanja posamezne
lokacije;

1 pika = 1 izbor.

Krajinski motivi v propagandnih sklopih od 1951 do 1970.

Opomba: Številke označujejo število ponovitev.

/vw\


■a?

4 1

ih- ~Jf M

Jk


136

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )


~^r  J®- A l&r

1

-ft+tt- _— j) i ^ /r'

137

Ana Kučan

Lokacije krajinskih prizorišč v

propagandnih sklopih od

1971 do 1980. Gostota

pik kaže

relativno

pogostost

pojavljanja posamezne
lokacije;

1 pika = 1 izbor.

Krajinski motivi v propagandnih sklopih od 1971 do 1980.

Opomba: Številke označujejo število ponovitev.

138

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

/v-Vj ^r-Z£r'


~'A-~


-^r  X zsp

s*=*

c&

^=2

~^t  J '£


L


&kk. ~Jl.  —~

139

Ana Kučan

BLED

Le prikazovanje Bleda se cerkvici na otočku ni moglo
izogniti. V nobenem primeru pa cerkev ni v ospredju.
Kozolci se ne pojavljajo niti sami niti kot del krajine, pač
pa se v risbi pojavijo vinogradi (motiv 58).

1971-1980: “Slovenija med morjem in Alpami.”

V tem času v oglaševanju že prevladuje fotografija,
risanih lepakov skoraj ni več. V primerjavi s prejšnjima
obdobjema je tiskanih brošur občutno več, pestrejši pa je
tudi izbor krajinskih motivov; naraslo je število jezerskih
motivov (motiv 20), ki se poveča z 8 na 18, ter motivov
brzic in slapov (motiv 27), ki se poveča s 4 na 16,
medtem ko jih v prvem obdobju sploh ni bilo. Bohinj
(motiv 18, 19) se pojavlja večkrat kot Bled (motiv 25,
26). Kot turistično privlačen motiv se v propagandi
prvič pojavijo gradovi (motiv 56).V tem času se ustoliči
tudi asociacija Alpe—Adria.  Medtem ko je slovensko
taborsko gibanje pred II. svetovno vojno kot znak že
uporabljalo lipov list, pa se Slovenija v tem obdobju
prvič predstavi s fotografijo lipe v polju (motiv 68), 75

Trije turistični plakati iz obdobja
1951-1970: Bled (Sirec, Nosan
1953), Logarska dolina (Pavlin
1957) in Štajerske gorice s
pohorsko vzpenjačo (1960).

Plakat iz obdobja 1971-1980: Bled
(Štirn, Slapar, 1973).

75

Najprej na plakatu za slovenski nastop
na prireditvi "Dnevi kulture mladih"
leta 1976 v Makedoniji, ki ga je izdala
ZSMS, potem pa še na plakatu Turistične
zveze Slovenije.

140

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

Spet se pojavi kozolec (motiv 51), ki ga v prejšnjem
obdobju ni zaslediti, in sicer najprej v seriji političnih
plakatov Volitve 1978,  potem pa sledi pogosteje kot
samostojen motiv ali kot del krajinskega prizora (motivi
22,31,50).V primerjavi s prejšnjim obdobjem ponovno,
tokrat vidnejše pojavljanje cerkvic v turistični propagan¬
di priča tudi o pomembni kakovostni spremembi v
družbeni predstavi. Cerkvice na vzpetinah nastopajo
samostojno (motiv 4) ali vraščene v krajinske prizore: s
kozolcem (motiv 50), z drevesom (motiv 55), z vinogra¬
di (motiv 64) in kot sestavni del vasi ali mesta (motivi 11,
14,29,71). Likovno izrazje se predvojni domačijskosti še
izogiba, vendar se je ta že vrnila v rituale, s katerimi se
izraža raje kot z risbo: Kmečka ohcet  se iz Bohinja razseli
tudi na Bled in v Ljubljano, kjer je sprejeta kot državna
prireditev Ljubljanska ohcet,  na katero začenja Slovenija
vabiti tudi pare iz tujine. „

Plakati iz obdobja 1971-1980:
plakat iz serije Volitve 1978
(Suhadolc, Furlan 1978) in
turistična plakata (Mally 1979 in
Bavčer 1978). V tej dobi na
plakatih risbo zamenja fotografi¬
ja, pojavi se tudi motiv lipe v
polju. Pomemben je zlasti zadnji
plakat, kjer Slovenija nastopa brez
gesla Jugoslavija.

141

Ana Kučan

Lokacije krajinskih prizorišč v

propagandnih sklopih od

1981 do 1990. Gostota

pik kaže

relativno

pogostost

pojavljanja posamezne
lokacije;

1 pika = 1 izbor.

Krajinski motivi v propagandnih sklopih od 1981 do 1990.

Opomba: Številke označujejo število ponovitev.

142

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

2 10

4


4 2 2

2 1

/k  ^7

143

Ana Kučan

Na sončni strani Alp.

Slovenija

Na sončni strani Alp.

1981-1990: “Slovenija, moja dežela!”

V tem obdobju se pestrost motivov še poveča. Prvič se
poleg krajevnih razglednic v okviru promocijske akcije
turizma pojavijo tudi slovenske  razglednice. Promocijska
akcija prevzame enotno podobo, ki jo izdela SM Delo.
“Glavni komunikacijski cilj akcije je bil: pri 60 odstotkih
slovenske javnosti doseči dojemanje Slovenije kot enovite
turistične dežele in pomena, ki ga ima turizem za sloven¬
sko gospodarstvo in prihodnost” (Repovž 1985: 23).
Akcijo je poudagalo močno čustveno naravnano geslo
Slovenija, moja dežela!,  geografsko pa jo je umestilo geslo Na
sončni strani Alp.  Povezanost naroda s prostorom ter pomen
ohranjanja in prenašanja vrednot je izrazilo geslo Slovenija!
Njenih zakladov nismo dobili od dedov v dar, v varstvo so nam
jih zaupali vnuki. Akcija  seje začela z “mobilizacijskim” raz¬
glasom Slovenci in Slovenke!,  tako da ni bilo dvoma, komu
je namenjena. Sporočilo odlikuje ekološka zavest, češ, tu¬
rizem in čisto okolje sta tesno povezana, grafična podoba
in organizacija besedila pa sta povzeti po proglasu, ki ga je
izdal Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naro¬
da leta 1943. Vsekakor je bila promocijska akcija slo¬
venskega turizma tudi politična — če ne namenoma, je vsaj
posredno vzbujala narodno zavest. Očitno je vplivala na
oblikovanje plakata za srečanje izseljencev v Škofji Loki:
čipkastim srčkom na modri podlagi se je pridružil najprej
logo Slovenija z lipovim listom  (1985), nato pa še geslo
Srečanje v moji deželi  (1988). O političnem podtonu priča
tudi uporaba istih gesel, logotipa in znaka na političnih
plakatih slovenske pomladi konec osemdesetih let.
Referendum o samostojnosti in neodvisnosti Republike
Slovenije 23. decembra 1990 je potekal pod geslom Moja
dežela je naša država  in logom z lipovim listom.  Tik pred ref¬
erendumom povzamejo čustveno noto tega gesla tudi
plakati strank, združenih v DEMOS, volilni plakat neod-

144

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

visnega kandidata za predsednika države pod geslom
Vredni smo dobrega predsednika  pa poleg logotipa povzame
celo oblikovne značilnosti plakatov omenjene akcije. 76

76

Oblikovalec plakata Jani Bavčer je tudi
eden od avtorjev akcije Slovenija, moja
dežela.

V teh letih pa se tudi v likovni izraz ponovno vrne
idilična domačijskost. Slovenija, moja dežela  na plakatu
združi kozolec in lipo (motiv 45), dva nesporna sloven¬
ska simbola. Kombinacija narodnih noš in idilične
kmečke krajine, kakršno je slikal Gaspari, se spet pojavi
kot identifikacijski dejavnik. Sprememba je samo v tem,
da se prvini ne pojavljata več vedno na isti risbi oziroma
isti fotografiji, temveč na ločenih, kar pa ima v serijski
predstavitvi enak učinek.

1991-1995: “Na Slovenskem smo mi gospodar!”

Po osamosvojitvi se je morala Slovenija kot samostojna
država znova predstaviti svetu, očitno pa je bilo treba,
kot je razvidno iz propagandnih sklopov, utrjevati tudi
idealno samopodobo. Zelo poraste število razglednic z
geslom Slovenija.  Tiskajo se cele serije, razglednice je
moč kupiti povsod po Sloveniji, še posebej v Ljubljani.

V smislu geografske razpršenosti se poveča delež ob¬
močij, vključenih v predstavo — širi se zavest o razno¬
likosti slovenskega prostora. Kot slovenski (in ne zgolj
regionalni) se v turistični podobi Slovenije zdaj prvič
pojavijo prizori iz Prekmuija, Bele krajine in od drugod.
Iz tega obdobja je največ ohranjenega gradiva, največje
pa je tudi število različnih motivov, ki sodelujejo v
izgradnji predstave o slovenskem prostoru — od skupno
77 se jih pojavi 71. Najpogostejši je motiv gora:  nastopa
v 23 od 27 kombinacij. Sledijo Piran, obmorski motivi
ter Bled, Bohinj in Triglav. Prvič se v konceptu sloven¬
sko pojavijo soline, Sečoveljske in Strunjanske, kot izje¬
men tip kulturne krajine, prav tako prizori z reko Kolpo.

Plakati iz serije Na sončni strani
Alp, 1988-1989, v likovni izraz
ponovno uvedejo idilično
domačijskost: v identifikacijski
dejavnik združijo gore, kozolec,
lipo, cerkvice in narodne noše.

Na sončni strani Alp.


Slovenija

On the sunny side of the Alps.

145

Ana Kučan

Lokacije krajinskih prizorišč v

propagandnih sklopih od

1991 do 1995. Gostota

pik kaže

relativno

pogostost

pojavljanja posamezne
lokacije;

1 pika = 1 izbor.

Krajinski motivi v propagandnih sklopih od 1991 do 1995.

Opomba; Številke označujejo število ponovitev.


2

14 38

i£- _£JL

5 3 1

4 9

9

Ji J,

2 5

146

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

^  / vV 1

2 22 12

147

Ana Ku[an

Sploh so, največ na razglednicah, zelo pogoste pred¬
stavitve pojavov na rekah: slapov, brzic, korit, ki jih v
prejšnjih obdobjih skoraj ni. Cerkvica z izpostavljeno
prostorsko lego (na vzpetini ali sredi polja, ne kot del vasi
in ne kot del blejske panorame) se pojavi 23-krat v 18
kombinacijah. Posamezno drevo sredi polja se pojavi 21-
krat v 8 kombinacijah. Prej se pojavi le enkrat v obdob¬
ju 1945-1950 (kot jablana na plakatu za Slovenija-sadje),
trikrat v obdobju 1971-1980 (dvakrat samo sredi polja,
enkrat v kombinaciji s cerkvico) in šestkrat v obdobju
1981-1990 (dvakrat samo sredi polja, dvakrat s cerkvico
in dvakrat s kozolcem). Glede na prejšnja obdobja je
opazen porast motivov z Bleda, in sicer predvsem na
naslovnicah broširanih izdaj in knjig. Pri knjižnih
založnikih ali v samozaložbi začnejo izhajati “promocij¬
ske” knjige o Sloveniji, ki se kitijo z ilustrativnimi kra¬
jinskimi prizori: na naslovnicah se pojavljajo kozolec
(motiv 22), cerkvica na vzpetini (motiv 47) ali z gorami
v ozadju (motiv 42) ter Julijske Alpe (Triglav), Bled in
Piran.Tako najbolj popularna podoba Slovenije še vedno
ostaja zazrta v najizrazitejše in najdlje splošno priznane
prostorske simbole; ni še osvojila prostorske raznolikosti.

Podobe v času obrata vrednot

Naslovnice knjig o Sloveniji,
kakršnim se v anglofonskem pros¬
toru reče coffee-table books, ki so
izšle pri nas v letih od 1991 do
1995. Prizori na naslovnicah gradi¬
jo izrazito uniformno krajinsko
podobo Slovenije: Bled, gore in
cerkvice.

Po letu 1948 se začnejo sproščati politične razmere in
spet se pojavi turistični plakat.V čem se razlikuje od tis¬
tih pred vojno? Predvsem po prisotnosti tehničnih
prvin, ki simbolizirajo razvoj in označujejo tudi po¬
deželske prizore. Pomen, ki ga je imela industrializacija
v povojnem obdobju, je v njih jasno izpričan. Pro¬
paganda, ki je izhajala tudi v tujih jezikih, nemškem,
francoskem in angleškem, se tudi navzven ni kitila z idi¬
liko, temveč s simboli napredka; tako se je kljub prika-

148

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

zovanju tradicionalnih poljedeljskih vzorcev ujemala s
takratnim ideološkim konceptom industrializacije po¬
deželja (cf: Rus 1996).

V novi državi (DF-FLR) SFR Jugoslaviji kot prispodo¬
ba Slovenije spet nastopa gorski svet, saj jo prav izrazita
alpska goratost loči od drugih, dinarsko-panonskih delov
takratne Jugoslavije. Na turističnih plakatih iz tistega časa
se pojavljajo predvsem gore, zlasti v povezavi z zimskim
turizmom. Po 1.1950 se Triglavu pridruži Vršič; verjetno
zaradi gorske ceste, ki je na fotografiji ali risbi vedno
jasno razberljiva in napoveduje možnost potovanja skozi
gorski predel dežele.

Tudi v 70-ih letih zavzema tip gorske krajine pomemb¬
no mesto v turističnih publikacijah. Ne deluje pa več
zgolj kot zemljepisni razlikovalni znak med Slovenijo in
drugo Jugoslavijo, temveč tudi kot nosilec simbolnega
pomena oblikovanja slovenske gospodarske in politične
identitete.To je čas, ko začne Slovenija samostojno, brez
Jugoslavije, nastopati v navezi z drugimi državami. Delno
ji takšno samostojnost omogoča ustava iz leta 1974, kije
Slovenijo opredelila kot državo znotraj federacije, delno
pa slovenski “liberalizem, usmegen v ekonomsko su¬
verenost republike in čim širše neposredne povezave s sve¬
tom, v konsenzualno ureditev odnosov v federaciji [...]”
(Repe 1992: 931). S tega vidika je pomembna ustano¬
vitev in aktivna udeležba Slovenije v delovni skupnosti
Alpe—Jadran. Naveza Alpe-Adria  je Sloveniji odprla ne¬
posredno možnost gospodarskega, kulturnega, turistič¬
nega, pa tudi političnega sodelovanja in povezovanja z
deželami, ki so politično pripadale evropskemu zahodu.

Prizadevanja za samostojnost, ki so se izražala v težnjah po
odpiranju cestnih povezav in tržnem gospodarstvu, so se
najprej izostrila v turistični propagandi.Ta je politično po-

149

Ana Kučan

77

Razprave okrog zveznega predloga o
skupnih jezikovnih in književnih jedrih v
učnem programu so se začele leta 1983
in dosegle vrhunec 1985; Slovenija je
leta 1989 sprejela ustavne amandmaje,
ki so širili njene od federacije neodvisne
pristojnosti; leto prej se je začel proces
proti četverici, ki je pomenil vrhunec
konfrontacije med Slovenijo in takratno
JLA in hkrati tudi vse bolj razvidno nas¬
tajanje koncepta samostojne, demokra¬
tično urejene Republike Slovenije; ta¬
krat še edina politična organizacija,
Zveza komunistov Slovenije, ki pa je
imela vse značilnosti politične stranke,
je 22. 1. 1990 zapustila XIV. Kongres
Zveze komunistov Jugoslavije in s tem
pričela proces razpada poprej enotne
ZKJ, kar je že naznanjalo tudi kasnejši
razpad SFRJ. (cf: Zlobec 1992).

gojena, turizem pa tista dejavnost, pod krinko katere je
politična gesla in ideje najlaže, najbolj subtilno in z naj¬
manj nevarnosti spraviti na svetlo, med ljudi. Se bolj so se
politične razsežnosti turistične propagande pokazale v 80-
ih, ko je akcija Slovenija, moja dežela!  v Beogradu izzvala
močna nasprotovanja in nacionalistične oznake. Prefinjeni
politični naboj akcije lahko razumemo, če si zamislimo
družbeno politične razmere v tistih letih. Turistična akcija
za mojo Slovenijo je  z močnimi čustvenimi gesli in poudar¬
jeno simbolnimi prvinami slovenstva sledila duhovnemu
in političnemu osamosvajanju Slovenije. Osamosvajanje se
je kazalo na različnih ravneh, nenazadnje tudi v boju proti
skupnim programskim jedrom v šolstvu in v spopadu
slovenskih pisateljev s srbskimi. 77  Pomenilo je nadaljeva¬
nje prizadevanj slovenskega “liberalizma” druge polovice
šestdesetih in začetka sedemdesetih let. Sprememba pa se
je dogodila tudi v konceptih turistične ponudbe, kljub
temu, da sta v propagandi še vedno najmočneje zastopana
gorski in obmorski svet. Kmečki in ekoturizem postajata
vse resnejša konkurenca hotelskemu in začenja se ogla¬
ševanje Slovenije kot naravno ohranjene in ekološko
osveščene dežele.

Vendar je koncept še vedno pristranski. Turistična pro¬
paganda namreč v tistem času Prekmuija sploh ne
vključuje v koncept slovensko. Edino predstavitev
Prekmuija kot dela Slovenije v tovrstni propagandi v ti¬
stem obdobju najdemo na hrbtni strani platnic izdaje
Geodetskega zavoda Atlas Slovenije. Ekološka skupina
OK ZSMS Murska Sobota, fotogrupa “M” in Mladina
(kot) v odgovor izdajo plakat Mura je v moji deželi,  ki
povzema likovno zasnovo in značilnosti logotipa akcije
Slovenija, moja dežela  in izraža upor proti pristranski pro¬
pagandi. Očitno je, da so se iz tega predstavitvenega kon¬
cepta Prekmurci čutili izključene.

150

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

Tako kot se je po eni strani povečevala zavest o enot¬
nosti Slovenije, podkrepljena z občutkom ogroženosti,
ki se je izražal v političnih, gospodarskih in kulturnih
prizadevanjih za samostojnost, pa so po drugi strani zno¬
traj podobe še vedno obstajale “črne luknje” o po¬
sameznih delih dežele. Predstavitveni sklopi Slovenije so
še vedno usmerjeni zlasti v kombinacijo gorskega in
obmorskega sveta in skoraj popolnoma izključujejo
vzhodne robove. Tega (še) ni utegnil preprečiti niti
postopen obrat proti bolj naravnemu turizmu, ki se iz
množičnih turističnih centrov seli v mirnejša, podežel¬
ska območja.

Plakat (tudi) Mura je v moji deželi,
brez letnice. Likovna zasnova in
logotip spominjata na institu¬
cionalizirano promocijsko akcijo
Slovenija, moja dežela.

Simbolno umestitev deželice med morje in Alpe povza¬
mejo neodvisni založniki razglednic. Založba Sidarta
ponudi trgu Slovenijo najprej v dveh serijah, Julijske
Alpe, Slovenija  in Istra, Slovenija.V  štirih letih delovanja
Sidarta ponatisne in poveča prav ti dve seriji, res pa
naraste tudi delež drugih krajev. Ne glede na to, ali je
bila izvedena tržna raziskava ali ne, je takšna produkcija
odraz povpraševanja oziroma prepričanja, da “se turizem
pri nas dogaja v gorah in na mogu”, kot je na prošnjo
po obrazložitvi izbora motivov zapisal Sidartin direk¬
tor. 78  Ponudba se očitno odziva na splošno prepričanje o
tem, kaj so slovenske turistične zanimivosti ter kaj in
katere so prvine prostorske identifikacije — kateri kra¬
jinski motivi oziroma katere krajinske prvine pooseb¬
ljajo Slovenijo.

78

V času pisanja knjige (1997-1998) se je
Sidartina ponudba razširila in z razgled¬
nicami pokriva praktično celo Slovenijo,
od mest do podeželja ter krajinskih in
naravnih znamenitosti. Razširila pa se je
tudi ponudba drugih izdajateljev.

O spreminjavosti družbene predstave o prostoru priča
dejstvo, da se motiv cerkvica m vzpetini  (motiv 4), sam ali
v kombinacijah, kjer ni del vasi, pojavi po II. svetovni
vojni (z eno samo predhodno izjemo) šele v obdobju
1971-1980, pa še to zelo skromno. Kot tipski motiv za

151

Ana Kučan

Oglas družbe za upravljanje S
Hram d.d., 1994. Eden iz serije
oglasov za zbiranje certifikatov, s
katerimi naj bi državljani lastninili
družbeno premoženje. Sporočilo
je, tako s čistim (besedilo) kot z
aluzivnim (podoba) znakom,
zagotovljena varna in zaupanja
vredna prihodnost.

Slovenijo se začne množiti med letoma 1981 in 1990,
vse dokler v zadnjem obdobju ne preplavi propagande.
Ta pojav je moč razložiti s spreminjanjem političnih
razmer v Sloveniji znotraj Jugoslavije in zunaj nje, ki so
omogočile novo družbeno ureditev. Znotraj le-te si
Cerkev znova prizadeva za dosego politične moči,
kakršno je imela pred II. svetovno vojno. Rus (1970:26)
je že pred časom opozaijal na slovenski družbeni arhe¬
tip, ki je neprestano prisoten v vedenjskih značilnostih
družbene dejavnosti in “[...] i zvira iz  zgodovinske vloge
katoliške cerkve na Slovenskem. Pri tem ne gre zgolj za
krščansko vero, ampak za celoten sklop moralnih in kul¬
turnih vrednot kot tudi za sklop vedenjskih obrazcev, ki
jim pravimo klerikalizem.” Pomen tega arhetipa je pred¬
vsem v tem, da bistveno opredeljuje družbeno vredno¬
stno orientacijo (cf. Rus 1996), izraža pa se tudi s pro¬
storskimi sredstvi in v jeziku podobotvorja. Govorili
smo že o načrtnem rušenju cerkva na, Kočevskem iz
nacionalnih in ideoloških razlogov (ref. stran 106-107,
cf: Ferenc 1995). Dejstvo je, da so tudi iz slovenskega
slikopisja za nekaj let izginile. Njihova vrnitev v sliko-
pisje je bila politično pogojena z liberalizacijo slovenske
družbe. Ob spremembi političnega sistema pa je novo,  ki
je hotelo obračunati s starim,  poseglo tudi po pro¬
storskem simbolizmu. Politično pogojeno istovetenje s
prostorom je tako zapisano v prostoru samem  in ne le v
izboru upodobitev, kar potrjujejo od osamosvojitve na¬
prej osvetljene cerkvice na Slovenskem ne le v mestih,
temveč tudi na podeželju. Pojav, ki, recimo, prej “ni bil
zaželen”, zdaj neubranljivo in nenehno posega v druž¬
beno vidno polje z obrnjeno simbolno vsebino.

Ena ideologija je v cerkvah videla prostorsko opredme¬
tenje njej nasprotne konservativne ideje in jih je zato

152

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

črtala iz samopodobe, druga ideologija pa s poudarjanjem
tega prostorskega simbola potijuje neprekinjenost (konti¬
nuiteto) svoje prisotnosti v tem prostoru: prevlade, moči
in moralnih vrlin, in ga zato vsevprek vriva v splošno
družbeno podobo. Tako se v prostoru na različne načine
odražajo silnice trenutne družbene premoči (cf:Warnke
1992). Rekli bi lahko, daje cerkvica na vzpetini  kot identi¬
fikacijska prvina na simbolni ravni pr evzela vlogo  prire¬
janja ..— kot simbol, pozitiven ali negativen, je postala
poligon izražanja različnih ideologij. Priča, kako močna je
lahko sporočilnost prostorskih simbolov in na kakšne
načine jih posamezne družbene skupine lahko (zlorablja¬
jo, da skozi splošno sprejete nacionalne identifikacijske
prvine sporočajo svojo predstavo o družbi in jo a priori
posplošujejo na celoto.

Tako tudi v novi  dobi slovenske države simbolizem
posameznih “nacionalnih” krajinskih struktur (predvsem
kombinacij drobne poljske parcelacije, kozolcev in cerk¬
vic) uporabljajo zlasti določene družbene skupine.V me¬
dijski sliki se z nekaterimi od njih prevladujoče oko¬
riščajo zlasti nosilci konservativnih vrednot: progresiv¬
nost v smislu tehničnega napredka izgine iz slikopisja;
spet je z nami nostalgična zazrtost v idilično podobo,
kakršno je ustvarjal Gaspari. Vendar obstaja v sporočilu
pomembna kakovostna razlika, ki jo lahko razberemo iz
konteksta: ta podoba ni več povezana z liberalizmom, ka¬
kor je bila v času narodnega prebujanja in programa Ze¬
dinjene Slovenije v drugi polovici 19. stoletja (liberali¬
zem se danes raje ustoličuje,, z mitom gospodarskega
napredka in sodobnega poslovnega managementa), tem¬
več s pokorščino Cerkvi in populistični oblasti ljudstva.
Tako kot pred II. svetovno vojno se v obdobju 1991—
1995 spet pogosto pojavlja kombinacija domačijskih

Volilni plakat Slovenske krščansko
demokratske stranke, 1992,
sporoča, da bo dežela, ki jo
določajo splošno priznane identi¬
fikacijske prvine, gore, kozolci in
drevo v polju, šele z SKD in pod
religioznim znamenjem postala
srečna in popolna (z dušo in
srcem).

SLOVANSKI KRŠČANSKI DEMOKRATI

SKD

vrhih bomo siovnmr ouSo, srci m nasmch!

153

Ana Kučan

79

Primerjaj ikonografijo varnosti s
Prešernovimi verzi "[...] pred ognjem
dom, pred točo mi pšenico bi bližnji
sosed varoval, Sv. Marka."

krajinskih tipov v celotni ponudbi na promocijskem po¬
dročju, vključno z ekonomsko propagando.V času obra¬
ta vrednot seje slovenskima kozolcu  in lipi,  ki ju je pred
tem ponovno ustoličila akcija Slovenija, moja dežela,  na
plakatih Slovenske krščanske demokracije pridružilo
religiozno (kužno) znamenje.Vsi trije simboli skupaj naj
bi Sloveniji “vrnili dušo, srce in nasmeh.” Enak krajinski
motiv je uporabila Slovenska ljudska stranka (dalje: SLS)
pod geslom: Slovenija naj bo jutri srelnejšaN  konkurenčni
bitki za lastninske certifikate državljanov so opisano
“srečno in varno” podobo uporabile nekatere družbe za
upravljanje. 79  Idilični prikazi slovenskega podeželja pod
okriljem katoliške cerkve so bili značilni za družbo
Hram, v televizijskem oglasu pa so jih podprli še
Vodnikovi verzi “Slovenc, tvoja zemlja je zdrava!” Po¬
litično vsebino motiva je povečevalo dejstvo, da “za
družbo Hram stoji Krekova banka, za njo pa cerkveni
krogi,” kot trdi Cerkovnik (1994: 36). Kmečka družba,
kije navezana na SLS,je v televizijskem oglasu uporabi¬
la ikonografijo, ki močno spominja na film, posnet po
Tavčagevi povesti Cvetje v jeseniN si trije primeri izkazu¬
jejo poudarjeno istovetenje slovenstva s katoliškim
kmetstvom. Tega tudi obložijo s krepostmi, kakršne je
slovenskemu kmetu pripisoval že Linhart, le da se tokrat
identiteta ne vzpostavlja v opozicijskem paru slovenst¬
vo/nemštvo, torej ne na nacionalni ravni, temveč kot
nasprotje med starim (komunističnim) zlim in novim
(klerikalnim) dobrim.

V tem smislu je povedna uporaba že omenjenih verzov
Jovana Vesela-Koseskega na enem od plakatov, kijih SLS
izda ob volitvah leta 1992, na katerem se pojavijo v
družbi narodne noše. Ta noša je gorenjska in ponazarja
Slovenijo. Poleg tega usmeritev SLS na plakatih pred¬
stavlja tradicionalistična kombinacija — družina, doma-

154

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

čija, cerkev — pridane pa so še takrat politično aktualne
zadeve z gospodarskega področja (avtoceste in tovarne).

Ideološki “vrivki” niso prisotni samo med strankarsko
propagando in se ne izražajo le skozi vox populi,  temveč
se tolikokrat vpletajo tudi v delovanje uradnih, državnih
ustanov, da pojav ni več izoliran in napeljuje na obstoj
določenega miselnega vzorca. To se nazorno pokaže v
primerjavi prve in druge izdaje knjige Atlasa Slovenije,  ki
sta ga izdala Geodetski zavod Slovenije in založba Mla¬
dinska knjiga. Na naslovnici prve izdaje iz leta 1985
(takrat še Geodetski zavod SRS) je geodetska karta v
merilu 1:50.000 predstavljena tako, da na prvi pogled ne
moremo ugotoviti, iz katerega dela Slovenije so kraji na
njej. Izpričuje nevtralnost. Nazornejše fotografije se po¬
javijo šele na zadnji strani platnic, in sicer treh, za kra¬
jinsko opredelitev Slovenije ključnih območij: gorskega
sveta, obmorskega sveta in ravnine. Njihovo lokacijo je
moč natančno ugotoviti iz vzporedno predstavljenih
geodetskih kart, kar pokaže, da so izbrani mejni predeli,
ki jih poosebljajo Jalovec v Julijskih Alpah, Piran v slo¬
venski Istri in Rdeči breg v Prekmurju. S skopimi sred¬
stvi sta tako na platnicah, ki so najbolj vpadljive, pred¬
stavljeni pestrost in razprostrtost dežele. Druga izdaja iz
leta 1992 pa prinaša na naslovnici Bledrjezero z otokom,
s strmo grajsko skalo in Karavankami v ozadju. Na hrbt¬
ni strani je Jalovec zamenjala Škrlatica (optična in vse¬
binska sprememba sta zanemarljivi), fotografija Pirana je
posneta le z drugega zornega kota, fotografijo prek¬
murske ravnice pa je zamenjala Ptujska gora. Na platni¬
cah druge izdaje tako Slovenijo opišejo gorski svet,
obmorski svet in motiv cerkvice na vzpetini. Poleg tega
je lokacija slednje pomaknjena bolj v notranjost; Prek¬
murje spet izpade iz (uradne) prostorske percepcije Slo-

Volilni plakati Slovenske ljudske
stranke, 1992. Pod geslom
Slovenija naj bo jutri srečnejša je
zbrana tradicionalistična trojka
družina - domačija - cerkev, ki jo
kot nacionalno opredeli lipa v
polju. Druge stranke, razen SKD,
na volitvah leta 1992 niso
uporabljale prostorskih simbolov.

155

Ana Kutan

)

C

Platnice prve izdaje Atlasa
Slovenije (MK: 1985), s fotografijo
Rdečega brega v Prekmurju v
spodnjem desnem kvadrantu
hrbtne strani.

venije.V obeh izdajah je kot mejno območje prezrt JV
del Slovenije. Tako se niti Atlas Slovenije,  ki bi po defini¬
ciji moral objektivn o pr edstaviti geografske, kulturne in
druge značilnosti naše dežele, ne izmakne ideološkemu
naboju. Res ostaja ta faux pas  le na platnicah; notranjost
je z vidika opisne objektivnosti strokovno neoporečna.
Platnice so predmet grafičnega oblikovanja, ki ga pogo¬
juje tudi osebno videnje oblikovalca; vendar je zunanja
podoba strokovne publikacije na prvi pogled obvladljiva
in dojemljiva in zato tudi bolj opazna in odmevna.

Podoben obrat doživi hrbtna stran brošure Slovenija
Cankarjeve založbe iz leta 1992 v ponatisu 1993. Enako
kot Atlas Slovenije  prinašata obe izdaji na hrbtni strani
fotografijo Triglava in Pirana. Sprememba nastopi pri
tretji sliki. V prvi izdaji je tretji opisni prizor Slovenije iz
poljedeljsko-vinogradniških prekmurskih goric, v pona¬
tisu pa se v tretjem prizoru nad zelenim travnikom dviga
cerkveni zvonik.

Novi/stari krajinski tip

Prvine, ki se pojavljajo na naslovnicah knjig o Sloveniji
in v turističnih brošurah samostojne Slovenije, ponovno
sestavljajo krajinski tip, kakršnega sta ustvarila kmečka
povest in Maksim Gaspari. Le da je tokrat njegova vse¬
bina nekoliko širša, obsegajoč tudi sodobne težnje po
ekološki zavesti, razvidne tudi iz gesla Nazaj k naravi na
sončni strani Alp!  Vendar natančnejši pregled slikopisja, ki
geslo spremlja, pokaže, da gre pravzaprav tudi tu za
intenzivno obdelano ruralno krajino, oglaševane počit¬
nice se dogajajo na kmetiji, kar je seveda zelo daleč od
narave v čistem pomenu besede. “Nazaj k naravi” v
takšnem kontekstu prej pomeni “nazaj v kmečko idilo”.

156

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

Za naštete motive je značilno, da so izrazito tipski — v
merilu nacionalnega prostora jim težko določimo na¬
tančno lokacijo (izjemoma seveda v primeru, ko jih
slučajno prepoznamo, kar je glede na relativno majhnost
ozemlja povsem možno). Vendar, če povzamem Žagarja
(1992: 112), pri narativnosti/propagandi ni pomembna
natančna identifikacija objekta, temveč le izražanje
občutka.

V tem smislu je zanimiva tudi različno pogosta raba
motiva posameznega drevesa v polju — lipe. Lipo kot naj¬
pogostejšo botanično vrsto tega motiva v turistično
likovno govorico ponovno vpelje promocijska akcija
Slovenija, moja dežela  hkrati z uvedbo znaka — lipovega
lista. List seje kot simbol slovenstva pojavljal že pred II.
svetovno vojno, zvezan z gibanjem slovenskih taborov.
Po koncu vojne ostane v slovenskem republiškem grbu,
medtem ko ga v novem grbu samostojne Slovenije ni
več. Nekaj pred letom 1970 se pojavi na plakatu ob stoti
obletnici slovenskega tabora v Sevnici. Sele po omenjeni
promocijski akciji se lipov list spet bolj uveljavlja v
nacionalni propagandi; leta 1989 na plakatu Gospo¬
darske zbornice z geslom Tržnemu gospodarstvu nasproti,
na proevropskem plakatu UK ZSMS, na plakatih za
obveznice Republike Slovenije z geslom Zame in za
mojo deželo,  ter plakatih za srečanja izseljencev v Škofji
Loki. Ljudski glas je lipov list nedvomno sprejel za svo¬
jega in ga predlagal tudi kot najprimernejšo sestavino
novega slovenskega grba. Leta 1991 je bila lipa  predla¬
gana celo kot ime za novo slovensko denarno enoto.

Nekoliko presenetljiv pojav je pomenski kontekst po¬
gosto ponavljajočega se motiva pojavov na vodi  (motiv 27):
slapov, brzic, korit. Ta motiv se v turističnih prospektih
pojavi v obdobju od 1950 do 1970 in je iz obdobja v

Platnice druge izdaje (MK: 1992) s
fotografijo romarske cerkve na
Ptujski gori, ki je v spodnjem
desnem kvadrantu hrbtne strani
zamenjala fotografijo Rdečega
brega.

157

Ana Kučan

Hrbtna stran prve izdaje brošure
Slovenija (CZ: 1992) s tretjim pri¬
zorom iz poljedeljsko-vinograd-
niških prekmurskih goric.

obdobje bolj prisoten. Največ gaje v zadnjih letih, pred¬
vsem zaradi pogostega predstavljanja na razglednicah.
Pomenska vloga motiva pa je oprta predvsem na
rekreacijske dejavnosti, kar je jasno razvidno iz konteks¬
ta, v katerem se motivi pojavljajo. Razen pri slapovih gre
predvsem za ribolov ali veslaške športe, zlasti od sredine
80-ih let dalje. Verjetno je to vzrok, da se v zadnjem
obdobju, od 1991 do 1995, poleg Krke in Save kot za
turistični šport privlačni pojavljata še Soča in Kolpa.
Sporočilo je izrazito naravnano v turistično ponudbo,
povezano z divjino, naravo in mirom oziroma tveganjem.
Teže pa bi ga označili kot dejavnik nacionalne prostorske
identifikacij e. V politični propagandi se ta motiv namreč
ne pojavi; med turističnimi oglasi pa se pojavlja izrazito
samo v zvezi s športnimi dejavnostmi. Po svoje je to
nenavadno, saj je voda arhetipska prvina, kije v vseh kul¬
turah združevala različne simbolne pomene. Morda je
vzrok v dejstvu, daje “rečnih zanimivosti” v slovenskem
prostoru toliko, da se je njihov simbolni pomen izgubil
prav zaradi številnosti in iz kvantitete niso prerasle v sim¬
bolno kvaliteto. Očitno se kot dejavnik prostorske iden¬
titete v simbolnem smislu niso vsidrale v slovensko
zavest. Niti slap Savica ni prevzel dejavne vloge v smislu
narodne identifikacije s prostorom, čeprav je nanj vendar
krajevno navezana idejno močna Prešernova pesnitev z
narodno-zavedno vsebino, niti Soča kot identifikacijski
dejavnik ni prerasla v splošno zunaj pomena, ki ji ga je
pripisal Gregorčič.

Da gre pri tem za pomenski preskok, lahko sklepamo po
tem, da se na reke v simbolnem smislu vežejo region¬
alne identitete. To nakazuje primer reke Mure: že ome¬
njena reakcija mladih Prekmurcev na institucionalizirano
akcijo Slovenija, moja dežela  izpostavlja prav regionalno
navezanost na reko, s katero naj bi se tudi Prekmurje

158

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

vključilo v celostno podobo slovenskega prostora, do¬
polnijo pa jo še z mlinom — z reko povezano kulturno
prvino (glej str. 151).

V tem smislu je poveden tudi primer motivov jezerske
krajine. Tudi tu je voda z vsemi prej omenjenimi arhe¬
tipskimi sopomeni osnovna prvina. Za razliko od rek pa
jezera niso tako neposredno vezana na športne dejavno¬
sti, čeprav v nekaterih primerih nakazujejo tudi možnost
športne izrabe. Pogosto se pojavljajo v predstavitvah Slo¬
venije, najbolj izrazito zastopata jezersko krajino Bohinj
(5.2 %) in Bled (4.6%) od 13.1%, kolikor je vseh jezer¬
skih motivov.

Prototip slovenske krajine

Zanimivosti, ki jih je moč razbrati iz propagande, je
seveda več. Če na primer pogledamo, katere so tiste kra¬
jinske prvine, ki se največkrat pojavljajo v raznih kom¬
binacijah, so to gotovo gore, potem gričevje in trav-
niško-njivski svet, z več ali manj kulturnimi prvinami.
Katere od teh sestavljajo prototip slovenske krajine?

Hrbtna stran druge (CZ: 1993)
izdaje, kjer se v tretjem prizoru
nad zelenim travnikom dviga
cerkveni zvonik.

Ce združimo prej opisane motive (ne glede na pri¬
dobljene politične sopomene), se kot kvintesenca slo¬
venske krajine najmočneje kažeta Logarska dolina ali
dolina Trente. Združujeta vse ključne prvine, ki se v
propagandnem gradivu najpogosteje pojavljajo: vas, dre¬
vo v polju, reka, objem z gozdom obraslih hribov, sve¬
tleči se venec gora. Prizor se v turističnih prospektih
pojavlja skozi vsa obdobja, tudi že pred II. svetovno
vojno, vendar je bil redko posebej izpostavljen kot slo¬
venski. Sele v zadnjem analiziranem obdobju krasi na¬
slovnico publikacije o kmečkem turizmu. Iz propagande
namreč veje nedvomno sporočilo: Slovenija je Bled.

159

Ana Kučan

M. Gaspari, turistični plakat 1954.
Slovenijo označujeta narodna
noša in Bled.

Pustimo ob strani prebivalce Slovenije, ki naj bi raz¬
meroma dobro poznali prostor, v katerem živijo. Tujcu,
ki prime v roke turistično ali drugo promocijsko gradi¬
vo, je zlahka vzpostaviti omenjeni enačaj. To sporočajo
naslovnice turističnih brošur v zadnjih treh letih, na¬
slovnice knjig o Sloveniji in z Atlasom Slovenije  nam to
sporoča tudi Geodetski zavod. Krajinski prizori Bleda
> izrazito prevladujejo v vseh tovrstnih publikacijah, kon¬
cem 80 —ih let pa se začnejo pojavljati še pogosteje.

Zakaj Bled? J e sestava prostorskih prvin sama po sebi tako
značilna ali pomembna, da prevlada nad drugimi? Tudi
kot dejavnik istovetnosti? Manjka Logarski dolini zvo¬
nik? Glede na današnjo politično usmerjenost misel ni
čisto brez osnove. Je Bled prvina prostorske identifikacije
slovenstva zaradi dolge tradicije turistične dejavnosti?
Morda, saj je privabljala elito, kljub temu, da Slovenci
dolgo niso bili njeni množični uporabniki. Zdraviliški
turizem in kraljeva rezidenca sta Bled kot poseben in
cenjen vse bolj umeščala v koncept tistega, s čimer smo
se (gotovo) želeli istovetiti. Nedvomno je za Bled zna¬
čilna svojska kombinacija prostorskih prvin, naravnih in
kulturnih. Prešeren ga vidi kot “kinč nebeški” in “po¬
dobo raja”.

Pa vendar, ali lahko trdimo, da je za prostorsko identi¬
fikacijo nekega naroda dovolj slikovit splet naravnih in
kulturnih dejavnikov, ki so se v posebni sestavi opred¬
metili v individualnem prostorskem izrazu? Samo v pri¬
meru, ko jim je pripisan poseben pomen in simbolizira¬
jo nacionalne vrednote. Morda je posebne pomene res
pritegnila krajinska slikovitost, vendar brez teh sopo-
menov prostor ne bi igral identifikacijske vloge. Krajine
v procesu preobrazbe v simbole nacionalne identifikaci¬
je doživijo določeno stopnjo abstrakcije. Takrat je njihov

160

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

simbolni pomen močnejši od njih samih. 8 " Poznamo
primere, ko določeno človekovo dejanje v krajini spre¬
meni percepcijo le-te, ne da bi jo samo količkaj fizično
spremenilo. Morda najlepše je to izrazil ameriški pesnik
Wallace Stevens (1879-1955) v pesmi Zgodba o vrču
(prevedel Veno Taufer):

Postavil sem vrč v Tennessee,
okroglega, gor na hrib.

Zavoljo njega je zanikrna divjina
obkrožala ta hrib.

Do njega je zrasla divjina,
se razrasla okrog, nič več divja...

80

VVarnke (1992) razlaga, da izjemni ali
lepi deli krajine privlačijo pripisovanje
političnega pomena, kar se izrazi v
postavitvi spomenika (ali pa krajina
sama postane spomenik) — tako se
celotno območje, vsa krajina napolni s
političnim sporočilom. Rezultat je
potem "politična krajina" v dobesed¬
nem pomenu; ni je več moč dojemati
brez sporočila političnega spomenika.
Podobno meni Velikonja (1996), da
estetske kakovosti krajine postanejo
naravni okras spomenika.

Dejstvo, da gre v pesmi za umetn(išk)o izdelan predmet
in za pristno naravo, ki jo postavitev vrča pomensko
spremeni, ni v nasprotju z zagovarjanim argumentom.
Zaznavo lahko spremeni tudi poimenovanje kraja; lahko
jo spremeni tako fizično kot simbolno dejanje, ki pri¬
zorišču prida nov pomen.

Bled je najprej nastopal samostojno kot turistično za¬
nimiv in privlačen kraj, brez neposrednih asociacij na
Slovenijo (ali slovensko). V turistični propagandi se kot
prispodoba Slovenije prvič pojavi šele po II. svetovni
vojni in sicer kot krajinski prizor v ozadju para v narod¬
nih nošah, ki Slovenijo predstavlja v kontekstu Jugosla¬
vije. Natančna identifikacija kraja mu morda res ni po¬
trebna, saj je prepoznaven zaradi svojih posebnosti, ven¬
dar v tem kontekstu nastopa kot prostorski simbol, po¬
splošen na celoto, ki jo zastopa: sopomenja.

Se najbolj vegetna je tako razlaga, da je Bled postal sveti
kraj,  kjer se dogajajo rituali z narodnim samopotrjeva¬
njem povezane zgodovine, seveda spremenjeni v vsak- -
danjo, profano obliko. Od krajev — prizorišč za slovensko

161

Ana Kučan

zgodovino pomembnih dogodkov, s katerimi se lahko
istovetijo vsi Slovenci, pravzaprav v propagandi ostaja
samo Bled. Ni krajev, kjer smo še kot Karantanci
ustoličevali svoje prve kneze (sicer z razlogom, saj so
danes ti kraji zunaj slovenskega državnega ozemlja); gora,
pod katero spi kralj Matjaž, je (morda) preveč na robu
nacionalnega prostora in turistične pozornosti, celjskih
i grofov pa že dolgo ni več. Tako nosi Bled vso težo sim¬
bolnega kolektivnega spomina. Rus (1970) pravi: “So¬
cialno integriranost Slovenčev znotraj in zunaj meja
nacionalne države lahko vzdržujemo samo s simbo¬
ličnimi sredstvi, kot so ideologija, propaganda, vzgoja itd.
Seveda so simbolična sredstva povsem neučinkovita, če
ne temeljijo na natančni in hkrati realni vrednostni ori¬
entaciji.” V tem pogledu je Bled, kar se tiče slovenskih
političnih razprtij, nevtralen in s tega vidika ni vprašljiv
kot splošni simbol. V samo bit slovenske narodnostne
zgodovine gaje neizbrisno vsidral Prešeren. Poleg tega se
slikovitost krajinskega prizora, kakršno v Sloveniji najde¬
mo samo in edinole na Bledu, ki jo poleg tega uokviija
še drug, skoraj toliko, če ne celo bolj pomemben simbol,
gore, odlično vklaplja v idilični medijski mit o podobi
deželice na sončni strani Alp.

81

Spomnimo se samo tradicionalnih po¬
hodov Sto žensk na Triglav.  Med Slo¬
venci velja nenapisano pravilo, da je
treba vsaj enkrat na vrh Triglava. Enako
velja za razvijanje slovenske zastave na
vrhu Triglava ob posebnih državnih
praznikih in dogodkih.

|  Primer preobrazbe naravnega pojava v spomenik slo¬
venstva z izrazito politično sporočilnostjo je ustoličenje
Triglava kot narodnega simbola. V primeru Bleda je
transformacija vegetno potekala podobno in sočasno
pridobivala različne pomene. Triglav nikoli ni bil “tu¬
ristični raj” v enakem pomenu besede kot Bled, saj je
teže dostopen. Kljub temu pa nanj romamo ob raz¬
ličnih priložnostih in na različne načine. 81  S tem skupin¬
sko ali kot posamezniki podoživljamo zgodovinski ritu¬
al. Triglav je bil in ostaja nesporen simbol slovenstva, od

162

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

romantične dobe Zedinjene Slovenije naprej. Ostaja de¬
javnik slovenske istovetnosti z vidika kontinuitete: kljub
politični spremembi po letu 1990 ostajata Triglav in
moge v slovenskem grbu.

Kakorkoli že, oglejmo si naslednji ilustrativni primer.
Leta 1992 izdata Ministrstvo za turizem in Gospodarska
zbornica Slovenije turistično promocijsko revijo Slo¬
venija. Na sončni strani Alp. S2  Na naslovnici je velik bliž¬
nji posnetek slapičev, ki se zlivajo čez skale, obrasle z
rastlinjem. Vstavljeni sta dve manjši fotografiji, ki prvo
umeščata med Alpe in Jadran: vrh Triglava in jadrnica na
morski gladini. Pred nami je torej dežela med moljem in
Alpami, zelena, vodnata, sveža. Sporočilo je jasno, vendar,
kot se izkaže, ne dovolj primerno. Po besedah avtoga
fotografij naj bi osnutek revije zavrnili, češ da fotografi¬
ja na naslovnici “preveč spominja na Plitvice” v sosednji
Hrvaški in s tem vzbuja napačne geografske asociacije.
Vira ni bilo mogoče preveriti in je zgolj opazka. Dejstvo
je, da publikacija ni šla v prodajo in da fotografijo na
naslovnici v ponovnem tisku 1993 zamenja panoramski
posnetek Bleda.To potijuje misel, daje  prav Bled spre¬
jet kot najbolj slovenski. V drugi izdaji pa sta spreme¬
njeni tudi vstavljeni fotografiji: Triglav zamenja glavno
mesto Ljubljana. Res gre pri tem za vpliv urednika in
naročnika, vendar tudi ta ostaja znotraj splošno sprejete
družbene koncepcije slovenskega prostora. V njej pa,
očitno, krajine, ki niso nedvomno in nezgrešljivo slo¬
venske, nimajo kaj iskati. Toliko o naslovnici.

Nekaj sprememb pa je publikacija doživela tudi v no¬
tranjosti: posnetek slapa nadomesti posnetek Soče (s pri¬
pisom imena), Sorško polje Cerkniško polje, triglavsko
Črno jezero zamenja Velika planina, večerni posnetek

82

Na vpogled je bil le izvod iz osebnega
arhiva fotografa J. Žnidaršiča v angle¬
ščini: Slovenia. On the SunnySide ofthe
Alps.

Zavrnjeni predlog naslovnice pro¬
mocijske revije Slovenija na sončni
strani Alp, 1992.

Slovenia

163

Ana Kutan

ON THE SUNNY SI PE
£ULlJLtAL£.S

Drugi predlog, 1992 in sprejeta
različica, 1993, obe z Bledom kot
osrednjim motivom.

cerkvice na hribu (Jeruzalem) prepusti prostor gnezdečim
štorkljam, panoramski posnetek Bleda, ki se je premaknil
na naslovnico, pa zamenja posnetek z igrišča za golf. Poleg
tega se v ponovni izdaji pojavita tudi Bela krajina in
Vipavska dolina, ki ju v prvi izdaji ni. Pravzaprav gre za
zanimiv pojav nekakšne nasprotujoče si dvojnosti: na
naslovnici se publikacija podredi prevladujoči predstavi o
Bledu kot najpomembnejši prostorski identifikacijski
prvini slovenstva; notranjost pa izkazuje prav nasprotno
prizadevanje: s predstavitvijo se skuša čim bolj približati
geografski in kulturni raznolikosti slovenskega nacional¬
nega prostora. Razlogov za to je več, v samem družben¬
em obratu k poudaganju ohranjanja narave kot vrednote
(kmečki turizem je gotovo izraz takšnega načina doje¬
manja), k raznolikosti in razdrobljenosti, pa tudi v poli¬
tičnih prizadevanjih za decentralizacijo, kar omogoča več
lokalne iniciative tudi v turizmu, in podobno.

V zadnjem obdobju ta nasprotujoča si dvojnost pravza¬
prav ostaja značilnost propagande. Po eni strani se pro¬
movira enotnost, ki nacionalni prostor vsebinsko opre¬
deljuje, po drugi pa raznolikost in pestrost, ki ga delata
privlačnega. Turistično povpraševanje se spreminja.
Množičnemu turizmu in obleganju letovišč se vse bolj
postavljajo ob bok še mnoge druge oblike turizma. Ni
več nujno vezan samo na ogledovanje znamenitosti ali
zdravstveno pogojen, na primer s potrebo po svežem
gorskem zraku in soncu ob moiju. Prav zaradi tega
imajo prizadevanja po šiijenju predstave o slovenskem
prostoru tudi uradno finančno podporo (cf: Širše et al.
1993). Medtem ko si stroka in uradni izdajatelji prizade¬
vajo, da bi turistična propaganda vključila in enakovredno
predstavila vse dele dežele, pa se populistični spored pred¬
stavljanja Slovenije oklepa najstarejših simbolov in še

164

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

vedno oziroma ponovno vzpostavlja Slovenijo zgolj kot
deželo med moijem in Alpami. Ta oznaka se večkrat
pojavlja kot naslov turističnih publikacij. Najdemo jo tudi
v Cankaijevem Kurentu,  vendar jo Cankar dopolni z
vzhodnim obrobjem, štajerskimi goricami in Gorjanci.
Triglav in moije v grbu dodelita Gorenjski in Primorski
nekakšen status uradnih slovenskih krajin. Tako kot v
politiki 83  tudi v prostorski predstavi obstaja nekdanja
Kranjska kot najbolj slovenska; kot Slovenijo v množični
kulturi pooseblja gorenjska narodna noša, jo v prostorskih
opisih ponazaijajo predvsem kraji in krajine Gorenjske.

Ohranjeni identitetni konstrukt

Predvsem medijsko slikopisje, kamor spada tudi propa¬
ganda, je tisto, ki z največ moči oblikuje ideologijo v
govorici podob. V dobi, v kateri je prišlo do prave evfo¬
rije poudarjanja in iskanja slovenske identitete, je skupi¬
na Irwin v pronicljivi analizi, “cinično in sardonično”,
kot njihovo delo označi Brejc (1992: 73-74), uporabila
politične in nacionalne simbole. Izbrali so tiste prvine
nacionalne likovne umetnosti, s katerimi seje ustvarjala
“kultura narodnosti in razredne pripadnosti’’ (ibid.).
Uporabili pa sojih v interpretaciji slovenskih nacional¬
nih ikon — simbolov slovenstva — v ciklu Slovenske Atene,
in sicer zlasti tiste simbole nacionalne pripadnosti, ki so
vzeti iz prostora oziroma krajine.Tako so reciklirali kra¬
jinske slike iz Narodne galerije, jih opremili s podobami
Marije z detetom in prekrili s silhueto Grohagevega
Sejalca.  Reciklirani slovenski ..simboli so gozd, polje
(kozolec s cerkvico v ozadju), Alpe (Triglav), morje in
Kras (Postojnska jama). 84  “Irwini,” pravi Brejc, “poka¬
žejo ideološki naboj teh simbolov, njihovo heimatkun-
stovstvo in možnost pervertirane izrabe. [...] Se bolj

83

O tem, kako je slovenska politika še
vedno preveč vodena s stališča Kranjske,
razpravlja Vodopivec (1996: 10-11) v
uvodnem pogovoru v knjigi Slovenska
smer.

84

Zamisel je iz let 1983—1987, razstavili pa
sojih leta 1991 (cf: Sinteza 1990).

165

Ana Kulan

PDSJETITE SLOVENIJI!

LjeTovaLišTa-HUPaušTa-PLaNiNE

Plakati iz časa pred II. svetovno
vojno se od današnjih skoraj ne
razlikujejo niti po čistih niti po
aluzivnih znakih. Zgoraj Gorjup;
spodaj Šajn, 1939.

odločna je metamorfoza v časovni smeri: Slovenske Atene
so obrnile čas nazaj v leto 1907, ko je nastal Groharjev
Sejalec .” Izraz “pervertirana izraba” opozaija na to, da se
znotraj identitetnega mita lahko ohranjajo simboli, nji¬
hova vsebina pa se menja, odvisno pač od družbeno
političnega konteksta. Tako vzporednice spremembe
identitete potekajo na dveh ravneh; ali se spremeni
družba in hkrati spremeni svoje simbole, ali pa spre¬
menjena ohrani simbole, le da jih napolni z drugo vse¬
bino. Čas ni več linearna ah vzročna postavka, temveč
krožni prenos izkušnje, ki omogoča recikliranje, prisva¬
janje motiva in ponovne izrabe simbola v njegovi nad¬
časovni razsežnosti.

Primeijajmo podobe današnje propagande s tistimi iz
časa pred II. svetovno vojno, ko smo že nastopali kot
' kulturna, gospodarska in politična entiteta s prvimi ele¬
menti državnosti. Ne samo, da podoba uporablja enake
krajinske prvine, tudi njena aluzivnost se skoraj ni spre-
x  menila. Goijupov turistični plakat iz leta 1939 vsebuje
vse bistvene sestavine današnje propagande: gore, ki
podobo geografsko umestijo, vas s cerkvijo, in pol¬
jedeljsko krajino, ki sporočata duhovno naravnanost
deželice; domačijskost je dodatno izpričana z nageljni in
gankom, ter opremljena z geslom: “Lepa in poceni tu¬
ristična dežela!” Tudi drugi plakati iz tistega časa spo¬
ročajo podobno: lepa, gorata dežela. V aluzivnosti se ta
podoba v ničemer ne razlikuje od današnje medijske po¬
dobe, v kateri je slovenska krajina predvsem Gorenjska.

V podobnem smislu je opazna tudi razlika med krajin¬
skimi motivi na političnih plakatih v prvem od ana¬
liziranih obdobij (1945-1950) in na tistih v zadnjem
(1991-1995). Politični plakat po II. svetovni vojni ned¬
vomno odseva nerešena vprašanja meja. Na plakatih se

166

Prostor kot samopodoba (1945-1995)

pojavljata stilizirana Istra in molje, pogosto je dodan še
Triglav kot simbol narodne pripadnosti. Na plakatih iz
zadnjega obdobja pa prevladujejo krajinski motivi kul¬
turne, kmetsko/katoliške krajine, še posebej na plakatih
tistih strank, ki se odkrito ali prikrito odevajo v doma-
čijskost in zagovarjajo konservativne vrednote.Ta podo¬
ba odseva tudi v ekonomski propagandi za lastninske
certifikate tistih družb za upravljanje, ki so povezane s
tako usmerjenimi strankami. Triglav uporabi za simbol
le Nacionalna finančna družba z Abanko (prej Jugo¬
banko) kot glavnim ustanoviteljem.

Pogled od zunaj

J. Trpin, plakat Slovenija, 1939.

Kot dodatek k spreminjavosti podobe oziroma k raz¬
ličnim predstavam istega koncepta lahko pogledamo še,
s katerimi kraji, območji ali sestavinami slovenski pros¬
tor opredeljujejo tuji mediji.V letu 1994 je Ministrstvo
za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije, Sekre¬
tariat za turizem, pripravilo brošuro Inozemski tisk o

našem turizmu v letu 1993 .uvodniku  brošure piše, da f roima  je namenjena interni uporab -
je “nekaj zbranih člankov nastalo tudi na podlagi orga- gubifane^go^Phian? Atei ' er  ' M  ' z
niziranih potovanj tujih novinaijev po Sloveniji.” Zbir
člankov je prej slučajen, temelji na tistih, ki jih je mi¬
nistrstvo “dobilo v vednost.” S stališča ustvaganja pred¬
stave o prostoru in s tem posredno predstave o državi
kot skupnosti je zanimiva trditev, da “smo v letu 1993
uspeli plasirati v nekatere velike časopise in revije v tuji¬
ni članke in reportaže, ki po svoji vsebini ustvaijajo po¬
zitivno podobo o turistični deželi Sloveniji.” Brošura
vsebuje predstavitve, namenjene Italijanom, Avstrijcem,

Nemcem, Švicarjem, Francozom, Angležem, Nizozem¬
cem, Madžarom, Čehom, Kanadčanom in Američa¬
nom.

167

Ana Kučan

86

V enakem geografskem določilu je
slovenski prostor koncem 18. stoletja
videl tudi Linhart (glej str. 66).

Italija Slovenijo predstavlja z Bledom, gorskim svetom,
kraškimi jamami, z domačijskim krajinskim tipom (vasi¬
co in njivami-travniki), pa tudi z mesti na rekah: Ljub¬
ljano, Ptujem, Novim mestom. Ne propagira pa Slo¬
venije z njenimi obmorskimi letovišči, Piranom in Por¬
torožem. Avstrija vidi Slovenijo predvsem kot Bled,
nastopajo pa še Ljubljana in zdravilišča. Alpskega sveta v
avstrijskem ustvaijanju podobe o Sloveniji ni. Podobno
je z Nemčijo.Tudi tu v člankih prevladuje Bled, pojav¬
ljata pa se tudi Piran in Portorož. Časopis Handelsblatt
Slovenije ne uvršča med moge in Alpe (morda zato, ker
ima svoje), temveč “med Jadransko morje in Dravo”. 86
Nordkurier  pa 24. julija 1992 v prilogi Globetrotter  ugo¬
tavlja, da “se Slovenija predstavlja kot alpska dežela z
evropsko kulturo,” kar ilustrira s fotografijo cerkvice
med hribi. Prav tako nas Švica ne predstavlja z Alpami,
temveč z Bledom, Ljubljano, Krasom in Piranom. Za
Francoze je dovolj le Bled. Nizozemce zanimata Bled in
dolina Krke, Madžare morje in Piran, prav tako Čehe, ki
Piranu in Portorožu pridružijo še Bled in kraške jame.
Tudi Kanada se zadovolji z Bledom in Piranom, kar je
že bliže umestitvi med alpski in jadranski svet.

Zanimiva pa je primegava podob, kakršne podajata
Velika Britanija in Združene države Amerike. Obe se
namreč od vseh drugih razlikujeta po predstavljanju
kozolcev in cerkvic — idilične domačij skosti, ali kakor jo
označi ameriški Traveller.  “medigre v časovnem stroju.”
Velika Britanija propagira Bled, tudi Bohinj, potem še
Ljubljano, dvojico Piran/Portorož in Postojnsko jamo.
Podobno oglašajo ZDA, le da Traveller  opremi fotografi¬
jo Bleda z geslom: “lahko bi bilo na Bavarskem,” Piran
pa ljubko imenuje “male Benetke”.

168

Prostor kot samopodoba ( 1945 - 1995 )

Vidimo, da poročanje ni objektivno: vsaka država iz
našega prostora izbira tisto, po čemer se od nje razlikuje
in kar je za njene prebivalce eventualno zanimivo.
Čeprav so tuje predstavitve modelirane po naši predstavi
o tem, kaj imamo turistom ponuditi, pa z njo niso v
celoti usklajene. Predvsem Nizozemci pri nas že dolgo
iščejo drugačne načine počitnikovanja in obiskujejo
območja, ki smo se jih sami v smislu turistične prodaje
šele komaj začeli zavedati.

169

Slovenija v očeh domače javnosti

A

-i- JLji se slovenska narodna identiteta res veže na
tradicionalistično prostorsko podobo ruralne, “doma-
čijsko-katoliške” krajine? Jo res opredeljujejo njive in
kozolci, dopolnjeni s cerkvicami — prostorskimi opred¬
metenji religije kot nove politične sile na Slovenskem?
Kontinuiteta istovetenja se očitno ohranja prav s tem
krajinskim tipom: kot asociativna podoba Slovenije se
nadaljuje skozi čas, se reciklira že od razsvetljenskega na¬
rodnega preporoda dalje, preko Gasparijevega opusa do
današnje medijske podobe. Politične stranke in investi¬
cijske družbe usmerjajo svoja sporočila predvsem na ta
segment slovenske družbe. V njem vidijo svojo ciljno
publiko, saj pričakujejo, da deli enake vrednote in se bo
zato z izbranimi prvinami najbolj, najlaže in najhitreje
poistovetila. Da gre pri tem za nostalgični pogled nazaj,
priča dejstvo, da se je število kmečkega prebivalstva v
Sloveniji močno zmanjšalo. Čeprav danes 49.5% slo¬
venskega prebivalstva živi zunaj mest, torej je skoraj

171

Ana Kučan

polovica slovenske populacije neurbana, pa je delež
kmečkega prebivalstva komaj 6%, kar pomeni, da zelo
malo prebivalcev Slovenije živi neposredno od kmečkega
87  dela. 87

Statistični letopis Republike Slovenije.  c  ‘

Ljubljana: zavod rs  za statistiko, 1993, s. Da pi lahko natančneje odgovorili na ta vprašanja, smo

386 in 404. Popis je iz leta 1991, kmečko Jo

prebivalstvo je opredeljeno po poklicu in raziskali tudi javno mnenje. Skupek oziroma povprečje

ne po dejavnosti.

osebnejših mnenj je morda v nasprotju s splošno, urad-
, no podobo slovenskega prostora, kakršno ustvarjajo
mediji, in lahko torej podaja nekoliko drugačno sliko.
5  Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da se tudi osebna
videnja, ne glede na to, koliko so psihološko individual¬
no pogojena, ustvarjajo s splošno družbeno sprejetimi
resnicami. Realno je bilo pričakovati, da bodo mnenja
posameznikov o tem, kaj je značilno za slovenski-pros¬
tor, vsaj delno pod vplivom trenutne medijske podobe,
tudi zato, ker raziskava išče koncept nacionalnega pros¬
tora, torej tiste poteze, ki izkazujejo enotnost oziroma jih
je moč posplošiti na celoto. Raven slednjega tudi od
posameznikov zahteva, da se vživijo v abstraktnejšo ra¬
ven svoje predstave o prostoru, v katerem živijo.

Analiza propagandnega gradiva je namreč potrdila prav
omenjeno trojnost konstitutivnih enot koncepta:

— kraji oziroma območja, topos,  ki se pojavljajo kot
enkratni, jasno prepoznavni in nezamenljivi in jih
predstava enači s Slovenijo;

— krajinski motivi, brez jasne vezanosti na določen kraj,
ki skupaj ustvarjajo splošno krajinsko podobo
Slovenije;

— posamezne prvine, ki v prostorskem smislu gradijo
tako kraje kot motive, v simbolnem smislu pa se
pojavljajo tudi samostojno kot predstavniki sloven¬
skega prostora.

172

Slovenija v očeh domače javnosti

Javnomnenjska raziskava naj bi pomagala odgovoriti na
vprašanje, ali tudi v osebnih predstavah obstaja koncept,
ki bi ga lahko poimenovali “slovenska (po)krajina”, na
kakšen način in preko katerih dejavnikov določena
skupina ljudi prepoznava in pomensko označi prostor
oziroma ozemlje, na katerem prebiva.--*

Vprašalnik je ohranil tri ravni velikostnih razredov kra¬
jinskih enot - kraj, motiv, prvino - in po njih spraševal
tako s fotografijo kot z besedo. Prostor je bil opisan s
skrbno izbranimi prostorskimi enotami, ki delujejo kot
individui in kot splošni pojavi, odvisno od konteksta
konceptualizacije. Vsak najmanjši del prostora lahko
posamezniku pomeni kraj,  če ga posameznik kot takega
prepozna (Canter 1977, Lenz-Romeiss 1970), vendar je
bilo pričakovati, da se bodo te osebnostne razlike razgu¬
bile v vel ik em vzorcu. Po motivu je anketa spraševala na
dveh ravneh: po značilnostih, izbranih sestavinah prosto¬
ra, ki v različnih kombinacijah sestavljajo krajinske vzor¬
ce, in po krajinskih tipih, širših krajinskih vzorcih, s ka¬
terimi lahko opišemo raznolikost slovenskega prostora.



88

Reprezentativni vzorec je določil Center
za raziskavo javnega mnenja in mno¬
žičnih komunikacij pri Fakulteti za druž¬
bene vede, ki je tudi izvajal anketo.
Podrobneje o poteku ankete in sestavi
vprašalnikov glej Kučan, A: Slovenski
prostor v sodobni družbeni predstavi. V:
Geografski zbornik, ZRC SAZU, 1997:
111-169.

Izbor fotografij sta pogojevala vsebina in način izvajanja
ankete. Način izvajanja ankete in psihološke zmogljivosti
anketiranih so pogojevali omejeno število fotografij. Kot
objektiven in za anketo primeren opis slovenskega kra¬
jinskega prostora se je zato kazala druga stopnja regio¬
nalne razdelitve krajinskih tipov (Marušič et al. 1994) na
18 krajinskih enot. Izbranih 18 opisnih skupin za potrebe
fotografskega dela ankete dovolj dobro opiše slovenski
prostor, ne predstavi pa podrobnejših raznolikosti.
Ustreznost izbora podpira tudi razvrščanje krajinskih
območij Slovenije v razrede podobnosti na osnovi digi¬
taliziranih prostorskih podatkov v 17 skupin (Jug 1995).

173

Ana Kučan

Druga stopnja regionalne razdelitve na 18 krajinskih enot s fotografijami, ki so jih predstavljale v
vprašalniku, poslanem po pošti.

174

Slovenija v očeh domače javnosti

175

Ana Kučan

. Izbrane fotografije prikazujejo najbolj značilne poteze
\ posameznega tipa, izogibajo pa^e.znanim,jz.medyihLpc>i
e  javljajočim se izsekom iz prostora^kakršni so na primer
turistični kraji. Pravo anonimnost je bilo zaradi majh¬
nosti in relativne dostopnosti skoraj vseh delov Slovenije
težko doseči.

Kljub temu, daje fotografija le izsek iz nezamejenega kra¬
jinskega prostora (v resnici ima opazovalec mnogo širše
vidno polje, saj krajino dojema celostno), lahko iz rezulta¬
tov raziskav o učinkovitosti uporabe fotografije pri pre¬
učevanju o vrednosti krajine (Coeterier, 1983; Zube 1978)
sklepamo, da so v raziskavah odnosa krajina — opazovalec
barvne fotografije sprejemljiv nadomestek stvarnih krajin,
kadar so posnete v zornem kotu, sorodnem človekovemu.
Odločitev o tem, ali so fotografije dober ali slab nado¬
mestek stvarnosti, pa je odvisna od krajine same in od
namena raziskave.V našem primeru je bilo za predstavitev
krajinskega tipa pomembno, kaj se pojavlja na sliki in v
kakšni kombinaciji; enako, kot so se v tipe razvrščali tudi
slikovni prikazi krajin v analizi propagandnega gradiva.

Vsaka fotografija. je predstavljala določen  krajinski tip, za
katerega so morali vprašani presoditi, ali je del sloven-
- skega prostora. Slovenskost je  implicitna; interpretacija se
je omejila zgolj na to, kaj je krajinskim prizorom, ocen¬
jenim kot slovenskim, skupno oziroma po čem se raz¬
likujejo od tistih, ki niso ali pa so nizko ocenjeni kot
slovenski. Drugi del tega vprašanja pa je skušal odkriti še
nekaj, s čimer bi lahko pomagali razložiti sodbe vpra¬
šanih o slovenskosti  predstavljenih krajinskih prizorišč. Pri
pritrdilnem odgovoru so morali vprašani predstavljeni
prizor znotraj Slovenije še geografsko podrobneje
določiti — odgovoriti, kje se po njihovem mnenju naha-

176

Slovenija v očeh domače javnosti

Seznam fotografij z lokacijami prizorišč in imeni krajinskih enot

vprašani kraj oziroma območje natančno prepoznali,
temveč kakšne asociacije je pri njih zbudila fotografija:
kateri krajinski tip. so ji pripisali oziroma v katero
območje so jo uvrstili.

Pri drugih vprašanjih so vprašani sestavljali kombinacije
prvin — krajinske tipe oziroma krajinske motive, s tem,
da so izbirali kombinacije iz danih seznamov. Razlika v
številu možnih odgovorov naj bi pokazala, ali ožji izbor
vpliva na bolj premišljeno in s tem v vrednostni sistem
trdneje vsidrano odločitev. Vprašanja so bila zastavljena
semantično različno, da bi lahko odkrili čim več pomen¬
skih ravni pri izbiri. To je pomembno zlasti zato, da

177

Ana Ku(an

vprašanja ne bi ponavljala klišejev iz turistično propa¬
gandnih sklopov in bi pri vprašanih na drugačen način
vzbudila asociacije o predstavi nacionalnega prostora.Tri
medsebojno dopolnjujoča se vprašanja so bila zastavlje¬
na tako, da bi odg&veri'odkrili: eventualne , razlike med
predstavamLglede -na- namen.

Nazadnje so vprašani prvine v seznamu ocenjevali še
glede na to, kako značilne so za Slovenijo. Kombinacije
sestavin, na katere se veže krajinska identiteta, so
razberljive tudi iz analiz odgovorov na vprašanja pri
prvem nizu fotografij. Pri vprašanjih, ki so skušala ugo¬
toviti, na katere splošno znane kraje oziroma območja,
recimo jim znameniti individui , se veže prostorska iden¬
titeta in koliko je, če je, pri tem od prostorske konfigu¬
racije vplivnejši simbolni pomen, pa seje izbor fotografij
in vprašanj oprl na analizo propagandnega gradiva.
Skrčen zbir fotografij seje omejil le na kraje, ki že imajo
izoblikovan simbolni pomen za slovensko nacionalnost:
Triglav, Piran, Bled, Cerkniško jezero, Logarska dolina,  pos¬
nete tako, da so čim bolj prepoznavne njihove značilne
poteze. Dodana jim je bila fotografija bolj anonimnega
krajinskega prizora, za katerega smo predpostavili, da
privzema značilnosti tipa slovenske kulturne krajine
{njiva-travnik, kozolec, cerkvica na vzpetini, gozd).  Kljub
izraziti individualnosti tudi fotografija Logarske doline
deluje tipsko in sicer zaradi značilne kombinacije prvin.
S tema dvema vrivkoma smo želeli preveriti, ali vprašani
vrednotijo simbolni tip enakovredno simbolnim krajem.
Ocenjevali so samo fotografije, brez krajevnih imen
(toponimov). Morali so jih med seboj primerjati in
vpras 9 a?ni^) Z ”orain r avzdoh ocenjevati le glede na to, kar so na fotografiji videli in

Piran, Triglav, Bled. prepoznali (kar so pač mislili, da so prepoznali). Pri tem

pa jim je fotografija sama, brez poimenovanja, nudila

178

Slovenija v očeh domače javnosti

mnogo več asociacij, katero območje oziroma kateri kraj
bi na sliki lahko bil.

Ocenjevali pa so tudi kraje, predstavljene brez fotografi¬
je, samo z imenom, toponime.  Glede na to, da je bila v tem
primeru odločitev odvisna od posameznikove predstave
o kraju, ki jo je v njem vzbudil toponim,  in ne od fizične
konfiguracije predstavljene krajine, je primerjava med
obema vprašanjema pokazala, da obstajajo razlike v
ocenjevanju kraja, kadar je predstavljen s fotografijo, se
pravi stvaren, ali kadar ga predstavlja samo ime, kjer so
pomembnejše simbolne asociacije.

Pretežno odprta vprašanja so generirala množico
različnih odgovorov, ki jih je bilo treba organizirati v
skupine. Kodirni sistem je izhajal iz raznolikosti odgo¬
vorov samih. Z vidika problema krajinskih individuov so
se odgovori razvrščali v geografsko različne velikostne
razrede. Obsegali so vse od splošnih dopisnih imen, kot
so alpski svet, ravnina,  opisov površinskega pokrova kot
gozd, polje,  tudi oznak bolj posebnih rab prostora, na
primer park, smetišče,  vse do imen regij in lokalnih
toponimov, pa tudi ledinskih imen. Pojavljali so se tudi
odgovori glede na zemljepisno lego: zahodna Slovenija,
severovzhodni svet  in drugo.

Prvi pregled odgovorov, po katerem smo jih razvrstili v
seznam, je pokazal, da se pogosteje pojavljajo splošnejše
kategorije. Lokalnih toponimov je bilo sicer veliko, ven¬
dar je bilo zelo malo takih, ki bi se pojavili več kot
enkrat. Sledila je odločitev, da se ohranijo splošnejši
razredi, regije in tiste lokalitete, ki so pogoste. Druge
odgovore pa se uvrsti v skupine, primerljive z delitvijo
na 18  regionalnih tipov, ki sojih predstavljale fotografi-

Fotografije znamenitih krajev (v
vprašalniku). Od zgoraj navzdol:
Cerkniško jezero, Logarska dolina,
spodnja fotografija pa prikazuje
vrinjeni tipični prizor.

179

Ana Kučan

je v anketi. Tako je kodirni sistem odgovore uvrstil v
vnaprej določene skupine in sicer po tretji, bolj podrob¬
ni stopnji delitve regionalnih tipov (Marušič et al. 1994),
ki zajema 66 krajinskih enot. Vsaka od 18 enot druge
stopnje je v tretji stopnji podrobneje razčlenjena.
Vsebinsko taka razdelitev odgovarja strukturi prispelih
odgovorov, tudi pri tistih odprtih vprašanjih, ki niso bila
vezana na fotografije. Pregled odgovorov je tudi odkril
mešanico krajev, območij in posameznih prostorskih ses¬
tavin, ki jo je kodirni sistem skušal čim bolj verodostoj¬
no ohraniti. Na primer:

— regija: Gorenjska,

—  druga stopnja delitve: Kamniško-Savinjske Alpe,

—  tretja stopnja delitve: Savinjske Alpe,

-*■ pogosta lokaliteta: Logarska dolina,

—  prostorska prvina: gore.

Toponimom, ki so označevali območja od tretje stopnje
delitve regionalnih krajinskih tipov nižjega velikostne¬
ga razreda, se je določila lokacija na kartah v merilu
1:50.000 v Atlasu Slovenije (1985) in so bili uvrščeni v
odgovarjajočo (večjo) krajinsko enoto tretje stopnje
regionalne delitve. Primer:

— toponim: Robanov kot  —* Savinjske Alpe:  tretja stopnja
delitve.

Razlike v številu kategorij med kodirnimi sistemi za
posamezna vprašanja so posledica pojmovnih razlik med
vprašanji, kakršne je terjala vsebinska primeijava in so se
zrcalile tudi v odgovorih.

Osebni, vzgojni in predstavitveni koncepti
prostora

Ker je analiza propagandnih sklopov razkrila časovno
dinamiko, spreminjanje predstave o prostoru, povezano s

180

Slovenija v očeh domače javnosti

spreminjanjem zaznave določene družbene skupine sko¬
zi različna časovna obdobja, je bilo še posebej zanimivo
vprašanje, ali--obstafaje-razlike-V. predstavi o prostoru
glede na namen. Po vzoru raziskav o različnih predstavah
istega koncepta (Roth in Frisby 1986) je moč sklepati,
da tudi znotraj ene družbene skupine v istem časovnem
obdobju obstaja več percepcij istega objekta, odvisnih od
namena. Ce je torej zaznava tista, ki pogojuje identi¬
fikacijo (prepoznavanje) prostora oziroma istovetenje
posameznika ali določene skupnosti s prostorom, ki ga
poseljuje, sama zaznava pa je pogojena tudi z namenom
(Canter 1977), potem gotovo obstajajo razlike med po¬
sameznimi predstavami prostora. Vzrok je vegetno prav
v namenu, in sicer glede na to, ali gre za posameznikovo
osebno vrednotenje, za željo po prenašanju te percepci¬
je med generacijami znotraj neke skupnosti, ali za spo¬
ročanje (prenašanje) svoje podobe navzven — določneje:
za prenašanje vrednot, za', recimo temu, domovinsko
vzgojo, ki omogoča vzdrževanje kontinuitetne  plati sku¬
pinske identitete, ali pa za vzpostavljanje identitete v pri-
meijavi z drugimi skupinami na drugih prostorih (dife-
rentna plat).

Analiza odgovorov na vprašanja o osebnem, domovin-
skovzgojnem in predstavitvenem konceptu slovenskega
prostora je pokazala razlike že na prvi pogled. V skladu
s kodirnim sistemom so se odgovori na vsa tri vprašanja
razvrstili v približno enako število skupin (60, 64 in 62),
vendar te med seboj niso bile vsebinsko enake — pri
različnih vprašanjih so se pojavljale različne kombinacije
skupin odgovorov.

Pri predstavitvenem konceptu je v odgovore vklju¬
čenih manj delov slovenskega prostora, omenjenih pa je
več turističnih krajev (manjkajo na primer kraji iz sub-
dinarskih in subalpskih primorskih območij). Izrazito

181

Ana Kučan

prevladuje Bled (32,2 %), sledijo Postojnska jama  (18,1 %)
in zdravilišča  (16 %). Potem so pogosti še Bohinj  (13,1%),
morje  (11,3%), Prekmurje  (11%), Ljubljana  (10,7%), Gorenj¬
ska  (10,5%) in gesla hribi, planine  (9,9%), Julijske Alpe
(7,3%), Primorska  (8,6%), Triglav  (7,3%), Portorož  (7,3%),
Trenta  in Bovec  (7,1%) ter Kras, Logarska dolina  in Pohorje
(vsi 6,3%). Pri vseh drugih, razen za Maribor  (5,5%), je
pogostost pojavljanja pod 5%.

Domovinskovzgojni koncept vključuje skoraj vse dele
slovenskega prostora. Turistični kraji ( Portorož, Bohinj,
Bled, Ljubljana, Postojnska jama, Otočec)  so v splošnem
izbrani manjkrat. Izrazito večkrat se pojavijo hribi, planine
(24,4 %) in motje z obalo  (16,9 %).Visoko pogostost imata
še pokrajini Gorenjska  in Primorska  (17,9 % in 15,8 %).
Frekvenca se poveča tudi geslu Julijske Alpe  (11,2%).
Izrazito večkrat se pojavi Prekmurje  (19%). Pojavijo se
nova gesla, povsod po Sloveniji, slap Savica, soline,  močno se
poveča tudi pogostost odgovorov na deželo  (z 2,4% na
5,5%) in Kras  (s 6,3% na 9,9%). Najbolj izrazit je upad
pogostosti pri toponimu Bled  (s 32,2% na 12,5%).
Podoben upad je opaziti tudi pri geslu zdravilišča  (s 16%
na 1,3%). Frekvenca se zniža tudi toponimoma Bohinj
(7%) in Triglav  (4,4%), medtem ko se pokrajini Štajerska
zviša (8,6%).

Ce zdaj te ugotovitve primerjamo še z zbirom krajev, ki
so prebivalcem Slovenije osebno najbolj pri srcu, vidi¬
mo, da se pogostost toponima Bled  spet poveča (20,3%),
prav tako toponima Bohinj  (s 7% na 13,1%). Povečajo se
tudi frekvence regij, Gorenjska  (20,8%), Štajerska  (10,3%),
Dolenjska  (s 6,2% na 10,5%), Koroška  (za 1%) nekoliko
manj, pogostost omembe območij Primorska, Bela kraji¬
na, Notranjska, Kočevska  in Pohorje  ostane skoraj nespre¬
menjena. Frekvenca upade pri odgovoru Kras  (z 9,9% na
4,9%), medtem ko frekvenca odgovora Prekmurje  močno

182

Slovenija v očeh domače javnosti

upade (z 19% na 11,5%). Odgovori z visoko pogostostjo
pojavljanja se geografsko umeščajo na Gorenjsko, z izje¬
mo Logarske doline,  ki pa je po tipu ravno tako gorska
dolina, in sojo ocenjevali podobno kot dolino Trente.

Kvalitativne in kvantitativne razlike med temi tremi sez¬
nami odgovorov dokazujejo obstoj različnih predstav
istega koncepta glede na namen. Grafikon prikazuje raz¬
like med predstavami na nekaj najbolj značilnih prime¬
rih.V predstavi o prostoru, namenjeni tujcem oziroma
tisti predstavi, ki opredeljuje drugačnost slovenskega
prostora, prevladujejo turistični kraji, kot sta na primer
Bled, Postojnska jama;  v predstavi, namenjeni prenašanju
med generacijami, pa njun pomen močno upade. Po¬
veča se pomen Prekmurja, hribov  in morja.  Sklepamo
lahko, da seje v prostorski predstavi povečalo zavedanje
o razsežnosti in raznolikosti slovenskega prostora. Gle¬
de na to, da v zvezi s seznanjanjem otrok s slovensko

35

Prekmurje Bled Bohinj Triglav Postojnska hribi morje zdravilišča

jama

Legenda

I domovinskovzgojni koncept

predstavitveni koncept

koncept osebnih preferenc

183

Ana Kučan

(po)krajino veliko vprašanih meni, da bi jih morali os¬
novnošolski učitelji peljati v Prekmurje,  lahko sklepamo,
da je Prekmurje  premalo znano in da ga morajo otroci
osvojiti kot del slovenskega prostora.

89

Vprašanja, ki naj bi odkrila razlike med
namenskimi predstavami:

1. Kam bi po vašem mnenju morali
osnovnošolski učitelji peljati naše otro¬
ke, da bi jih čim bolje seznanili s sloven¬
sko pokrajino? (domovinsko vzgojni kon¬
cept)

2. In kam bi vi sami z istim namenom
peljali obiskovalca iz tujine, ki je prvič v
Sloveniji? (predstavitveni koncept)

3. Kateri kraji oziroma območja Slove¬
nije so vam osebno najbolj pri srcu?
(koncept osebnih referenc)

Domnevo podpira še pojavljanje mnogih manj znanih
krajev v seznamu odgovorov na vprašanje o prenašanju
vrednot, torej domovinskovzgojno. To pojavljanje lahko
razložimo samo s tem, da so vprašani menili, da se mora¬
jo otroci seznaniti z domačim (rojstnim) krajem vpra¬
šanih. Možno pa je tudi, da želijo vprašani otroke sez¬
naniti s kraji, ki jih sami še niso obiskali. Pomen razno¬
likosti in spoznavanja pestrosti prostora v predstavi, na¬
menjeni otrokom (vzgojni koncept), dopolnjujejo posa¬
mezne lokalitete, ki jih v drugih dveh seznamih ni. Naj
naštejem samo najpomembnejše: soline, slap Savica  in sin¬
tagmo povsod po Sloveniji.  Dokaj nizko pogostost topo¬
nima Triglav  pri vseh treh vprašanjih je moč razložiti
tudi s pomenljivostjo vprašanja, ki nakazuje fizično do¬
stopnost ( Kam bi peljali...?). 69  Nihanje pogostosti med
posameznimi koncepti je posebej izrazito opaziti na
primeru Bled.

Sestavine, kombinacije, kraji — pomenske
razlike

Vprašanji, pri katerih so vprašani morali izbirati kombi¬
nacije sestavin, sta bili semantično nekoliko različno za¬
stavljeni, obenem pa sta dopuščali različno število mož¬
nih odgovorov. Pogostosti posameznih odgovorov se pri
obeh vprašanjih razlikujejo kljub temu, daje bil v obeh
primerih predstavljen enak zbir prostorskih prvin. Ce¬
rnu je pripisati razlike?

184

Slovenija v očeh domače javnosti

1. Možno je, da je vzrok za razlike v pomenskih od¬
tenkih, ki se skrivajo v vprašanjih. Eno sprašuje po
značilnostih (po)krajine, ki jih imajo anketiranci pred
očmi, ko pomislijo na Slovenijo, drugo po izboru tis¬
tih prvin, ki najbolje opišejo slovenski prostor.

2. Verjetneje je na odgovore vplivalo tudi število možnih
odgovorov, pri prvem pet in pri drugem trije. Pri
manjšem številu odgovorov je tehtanje izbora večje;
odločitev je težja, izbira mora biti bolj pazljiva, saj je na
voljo manj možnosti. Sklepamo lahko, da je odgovor
natančnejši.

Pri izbirnem vprašanju s tremi možnimi odgovori so
bile največkrat izbrane gore  (20,5%), in za njimi vinogra-
di-sadovnjaki  (12%). Sledijo jezera, morje, kraški pojavi  in
cerkvice na vzpetinah  (10,5% - 8%) ter kozolci  in gozd  (6%).
Naslednjo skupino podobno pogosto izbranih pojmov
sestavljajo po vrsti vasi, gričevnat svet, njive-travniki  in reke-
potoki  (5% - 3,8%). Najmanjkrat, pod 1%, sta izbrani
prvini žive meje med polji  (0,5%) in posamezna drevesa
(0,2%).

Tudi pri izbirnem vprašanju s petimi možnimi odgovori
so vprašani največkrat izbrali gore  (16%), sledijo kraški
pojavi  (13%), kozolci  in cerkvice na vzpetinah  (11,5 in 11%)
ter vinogradi-sadovnjaki  (10,5%). Takoj za njimi sta jezero
in morje  (9 in 8%) .Vrzel do naslednje skupine je kar veli¬
ka: gričevnat svet, vasi, gozd, njive-travniki, reke-potoki  (med
4,5% in 3%). Z najnižjim izborom pa se ponovno
pojavita kategoriji žive meje med polji  in posamezna
drevesa,  tudi tokrat z manj kot 1%.

Ocenjevanje istega seznama sestavin je dalo podobno
sliko. Spet je največ vprašanih kot značilne izbralo gore
(90,3%), najmanj pa posamezna drevesa  (22,4%) in žive
meje med polji  (8,5%). Primerjava pokaže tudi, daje vrst-

185

Ana Ku(an

ni red sestavin, po katerem se ocene od najvišje do
najnižje razvrstijo glede na aritmetično sredino, nekoliko
drugačen od tistega, po katerem se razvrstijo glede na
seštevek dveh najvišjih ocen. V celoti je vrstni red skoraj
nespremenjen — do prestrukturiranja pride le na tretjem
mestu, ko se s seštevkom dveh visokih ocen vinogradi-
sadovnjaki  uvrstijo pred cerkvice  in kozolce.  To pomeni, da
so vinogradi  kljub visokim dobili tudi nekaj nizkih ocen.

Za razpravo so pomembne tako razlike med rezultati kot
podobnosti med njimi. Primeijava drevesnih diagramov
razvrščanja v skupine je razkrila, da se v obeh primerih
v eno skupino združujejo tiste prvine, ki jim je tudi v
družbeni zavesti pripisan simbolni pomen, kajti te so
obenem višje ocenjene. Presenetljiv je le položaj prvine
vinogradi-sadovnjaki  v tem skupku.Ta se v propagandnem
gradivu ne pojavlja tako pogosto.

Sestavini žive meje med polji  in posamezna drevesa  se pri
obeh vprašanjih razvrščata najbolj podobno; skupaj se v
eno skupino razvrščajo tudi izjemni naravni pojavi in
simbolne kulturne prvine (jezera, morje, vinograd-sadov-
njak, gore, kraški pojavi (jame), kozolci in cerkvice na vzpeti¬
nah),v  drugo skupino pa tiste prvine, ki so prisotne pov¬
sod po Sloveniji, so torej geografsko pogoste in pomen¬
sko vsakdanje (gričevnat svet, vasi, njive-travniki, žive meje
med polji, posamezna drevesa, reke-potoki, gozd).

Očitno so anketirani v eno skupino uvrščali tiste prvine,
ki že imajo določeno simbolno vrednost in so jih skup¬
no tudi višje ocenili glede na značilnost za Slovenijo. Iz
tega lahko sklepamo, da so vprašani ocenili kot bolj
značilne tiste prvine, ki jim je že pripisan simbolni
pomen slovenskosti. Vzrok je lahko njihova izjemna

186

Slovenija v očeh domače javnosti

vrednost v kolektivni zavesti. Ali obratno, posebni po¬
men, izjemno mesto v kolektivni zavesti, so pridobile
zaradi svoje krajinske izjemnosti oziroma zemljepisne
redkosti.

Povezavo simbolnega pomena z višino ocene potrjuje
tudi združevanje sestavin glede na oceno značilnosti in
sicer v štiri razvrstitvene skupine. V eno večjo skupino
so se razvrstile gore, kraški pojavi (jame), vinogradi-sadovnja-
ki, kozolci  in cerkvice na vzpetinah,  v drugo pa gričevnat svet,
vasi, reke-potoki, gozd, njive-travniki.  Manjšo skupino na
eni, značilni strani, tvorijo jezera  in morje z obalo,  na
drugi, neznačilni, pa žive meje med polji  in posamezna
drevesa.  Pri vseh pa sta se skupaj uvrstili prvini kozolci  in
cerkvice na vzpetinah.

Prav nizek izbor in zelo nizka ocena pojma posamezna
drevesa  zgovorno pričata o pomenskih razlikah.
Posamezno drevo na polju, ob cerkvi ali sredi vasi je
namreč na Slovenskem pogost prostorski pojav. Slovenci
smo tudi iz motiva posameznega drevesa, še posebej lipe,
že pred časom ustvarili nacionalni simbol. Lipov list se
pojavlja v povezavi s slovenskimi tabori pred II. svetovno
vojno, potem v grbu Ljudske in kasneje Socialistične
republike Slovenije, v letih 1986/87 pa ga kot simbol
dežele na sončni strani Alp repopularizira propagandna
akcija Gospodarske zbornice, ki naj bi pomagala pro¬
movirati turistično dejavnost, privabila tuje goste in
predvsem vzgajala domače gostitelje. Sklepam, da v
izrazu posamezno drevo  vprašani niso prepoznali lipe in
zato v svoji predstavi niso aktivirali simbolnega pomena,
ki ga drugače temu pojavu pripisujejo. Trditve s pri¬
dobljenimi rezultati empirično ni moč natančneje do¬
kazati, nakazuje jo le primerjava anketnih rezultatov s

187

Ana Kutan

pogostostjo pojavljanja tega motiva v propagandnem
gradivu. Anketni vprašalnik namenoma nikjer ne vpra¬
šuje po pojmu lipa,  kar sicer res onemogoča neposredno
primeijavo, vendar je anketa usmerjena v odkrivanje
značilnih prostorskih pojavov. Res pa je tudi, da sta v tem
primeru prostorski pojav in botanična vrsta skoraj ne¬
ločljivo povezana. Ali je možno predpostavljati, da bi
posamezno drevo, lipo,  torej drevo simbolnega pomena,
vprašani ocenili kot bolj značilno za Slovenijo in ga
pogosteje izbrali iz seznamov? Lipo ljudje prepoznavajo
kot simbol na abstraktni ravni, prostorski pojav pa pre-

predpostavko delno potrjujejo rezultati P oznava J° m so ga na fotografiji''" ocenili kot značilnega,
pilotske ankete, vprašani so ocenjevali rnedtem ko ga zgolj v besednem opisu niso prepoznali

posamezne, s fotografijo predstavljene ° ° J  1 A 1

prostorske značilnosti, na petstopenjski Pot takega. Predpostavka v našem primeru ni neposred-
lestvici od 1 (je tipičen) do 5 (ni tipičen).

no dokazljiva, vsekakor pa bi bilo te razlike možno
podrobneje raziskati.

Iz opisanega lahko zaključimo, da so po mnenju anketi¬
ranih za Slovenijo najbolj značilne krajinske -prvine gore,
kraški pojavi (jame), vinogradi-sadovnjaki, kozolci  in cerkvice
na vzpetinah.  Sledijo jim morje z obalo  in jezera.  Nanje se
* veže nacionalna prostorska identiteta, in sicer gre za
nacionalno identiteto na ravni diference.  Te prvine so
največkrat izbrane v pomenskih zvezah predstavljanja
Slovenije navzven.

Kombinacije prostorskih prvin

V razvrstitvi predstav o Sloveniji očitno vodijo gore.
Predstavo o gorah  kot dominanti dopolnjuje tudi ocena
značilnosti za gričevnat svet,  ki je predstavno soroden. Vse
druge prostorske prvine so anketiranci prepoznali kot
bistveno manj značilne. Tako pri kombinacijah s tremi
kot s petimi sestavinami so osnova kombinacij gore,  vsi

188

Slovenija v očeh domače javnosti

drugi pojmi pa imajo bolj ali manj enako pomembno
vlogo “prilepljenih” prvin. Tako se pojem gore  veže z
vsemi drugimi prvinami, gozd  pa se izrazito veže nabore,
medtem ko z drugimi prvinami ne tvori značilnih kom¬
binacij. Nazorna je ponazoritev z risbo.

Številke pri posameznih pojmih pomenijo absolutno
število anketiranih, ki so izbrali določeno prvino, njiho¬
vo prekrivanje pa ponazarja, kolikokrat se je izbrana pr¬
vina pojavila v kombinaciji in s katero drugo prvino.
Risbo lahko interpretiramo takole: 125 anketirancev je
izbralo jezera;  več kot polovica teh, 75, ki so izbrali je¬
zera,  je izbrala tudi gore,  37 teh pa je izbralo tudi morje.
Gore  je izbralo kar 247 anketirancev, in sicer v kombi¬
nacijah z različnimi prvinami: 75 teh, ki so izbrali gore,  j e
izbralo tudi jezera,  70 pa morje:  tako se je kombinacija
gore/jezera  pojavila 75-krat, kombinacija gore/morje  pa
70-krat.Visoka pogostost v kombinaciji s pojmom gore  se
pojavi še pri vinogradih, v  71 primerih.Vsak od vprašanih
je imel možnost izbrati tri sestavine, lahko pa jih je izbral
tudi manj. Zato seštevek števil v kombinacijah ni enak
številu anketiranih, ki so določeno prvino izbrali, saj gre
za vprašanje z več možnimi odgovori.

cerkvice
na vzpetinah

Pri analizi asociacij med pojmi v kombinaciji s petimi Grafični prikaz izbora v kombi-

možnimi prvinami že vrstni red absolutnega števila nacije: zgoraj v kombinacije treh

r  ° in spodaj v kombinacije petih se-

izborov pokaže razlike v primerjavi s seznamom sestavin stavin.
pri vprašanju s tremi možnimi odgovori, čeprav v raz¬
vrstitvi predstav o Sloveniji še vedno vodijo gore.  V tem
primeru se razvrščajo kraški pojavi, cerkvice na vzpetinah  in
kozolci  precej bolj skupaj kot v kombinacijah treh se¬
stavin, morje, jezera  in vinogradi  pa se sicer še vedno pojav¬
ljajo v značilnih kombinacijah, vendar so vinogradi  neko¬
liko bolj ločeni.

189

Ana Kučan

To risbo interpretiramo podobno kot prejšnjo: 159
anketirancev je izbralo prvino jezera,  od tega 134 v kom¬
binaciji s pojmom gore,  104 pa v kombinaciji s pojmom
kraški pojavi.V idimo, da so razmerja kombinacij, sestav¬
ljenih iz petih možnih prvin, drugačna. Absolutne
številke izbora pokažejo, daje  od 715 anketiranih gore
izbralo 293, kraške pojave  230, cerkvice na vzpetinah  211,
kozolce  208, vinograde-sadovnjake  197, jezera  159, morje z
obalo  140, vasi 92, gozd  87, gričevnat svet  83, njive-travnike
69. Sestavini posamezna drevesa  in žive meje med polji  sta
bili izbrani manj kot desetkrat in ju je moč izključiti tudi
iz značilnih kombinacij s petimi možnimi prvinami.

V primeru s petimi možnimi odgovori se torej naj¬
večkrat (184-krat) pojavi kombinacija gore/kraški pojavi.
Tesno skupaj ji sledita kombinaciji gore/kozolci  (164-krat)
in gore/cerkvice  (162-krat). Manjkrat se pojavi kombinaci¬
ja gore/vinogradi  (146-krat). Zanimivo je, da se kombi¬
naciji gore/jezera  (134-krat) in gore/morje  (120-krat)
pojavita v enakem redosledu, vendar po pogostosti šele
na petem in šestem mestu, medtem ko se v primeru s
tremi možnimi odgovori pojavita na prvem in tretjem
mestu. Primeijalno višja je tudi pogostost kombinacije
kraški pojavi/kozolci  (137-krat), pa tudi kombinacije
cerkvice /kozolci  (131-krat).

Fotografije krajev

Pri ocenjevanju fotografij krajev (glej fotografije str.
174-175) glede na to, kako dobro predstavljajo Slovenijo
kot celoto,je daleč največ visokih ocen dobila fotografi¬
ja Bleda (93,1%), sledili sta fotografija Logarske doline
(89,4%) in fotografija Pirana (84,2%). Nekako v sredi se
je zadržala fotografija — tip kulturne krajine — in sicer s

190

Slovenija v očeh domače javnosti

73,3%, nekoliko niže fotografija Triglava (72,1 %). Naj¬
manj dobrih ocen je dobila fotografija Cerkniškega je¬
zera (46,2%).

Rezultati ocenjevanja s toponimi predstavljenih krajev
glede na to, kako dobro predstavljajo Slovenijo kot celo¬
to, pa se od zgornjih nekoliko razlikujejo: Bled, Triglav  in
Cerkniško jezero  najnižje ocene sploh niso dobili, od tega
pa sta visoke ocene najbolj pogosto dobila Bled  (82,5%)
in Triglav  (75,8%).

Po metodi razvrščanja ocen so se toponimi razvrstili v dve
skupini. Razen Cerkniškega jezera  so se vsi prej na foto¬
grafiji predstavljeni kraji uvrstili v eno skupino, tudi Tri¬
glav.Te]  skupini so se pridružili še Kras, Trenta  in Bohinjsko
jezero.  Slednja dva skupaj z Logarsko dolino  sestavljata
razvrstitveno podskupino, kar spet nakazuje oblikovanje
reprezentančnega tipa slovenske krajine.Tako kot Trento  in
Logarsko dolino  tudi Bohinjsko jezero  obdaja slikovit venec
gora. Našteti kraji tako sestavljajo, imenujmo ga,gorski  tip
slovenske krajine. Drugo podskupino tvorita Triglav  in
Bled,  kiju poleg značilnosti gorskega tipa povezuje še sim¬
bolni pomen. Se eno podskupino, glede na povezovalno
razdaljo nekoliko bolj oddaljeno, pa sestavljata Piran  in
Kras,  oba s simbolnim pomenom in sorodno geografsko
lego v območju pravih primorskih regij.

Zanimiva je primerjava med odgovori na obe vprašanji.
Pri ocenah krajev, predstavljenih le z imenom (toponi¬
mom), sta najbližje skupaj Bled  in Triglav,  medtem ko pri
ocenah fotografij nista razvrščena v isto skupino. Po¬
dobne odnose pokaže tudi nemetrično večrazsežnostno
lestvičenje. 91  To lahko pomeni, da fotografija Triglava  ni
dovolj prepoznavna kot individuum v simbolnem smi¬
slu oziroma ni dovolj reprezentativna kot prostorska

91

Študijo o primerljivosti obeh nemetričnih
metod je izdelal Garling (1976).

191

Ana Kulan

prvina sama po sebi, medtem ko pojem sam zbudi jasne
simbolne asociacije, podobno kot Bled , in je kot dober
1  predstavnik Slovenije visoko ocenjen. Iz tega lahko skle¬
pamo, da vsaj v tem primeru dejavniki prostorske nacio¬
nalne identitete niso prvenstveno fizični, temveč simbol¬
ni. Razvidna je podobnost med prvinami znotraj te sku¬
pine, ki očitno ne sloni na fizičnih prvinah oziroma
prostorski konfiguraciji, torej sta si Bled  in Triglav  lahko
podobna predvsem po pomenu, ki ga imata kot sloven¬
ska simbola. To misel podpira tudi ocena toponima
Cerniško jezero,  ki — podobno kot Triglav  — dobi višjo
oceno kot takrat, ko je predstavljen s fotografijo.

Simbolni pomeni krajin

Sklepanje na vlogo simbolnega pomena pri izbiri in
oceni posamezne sestavine v konceptu slovensko podpi¬
ra tudi visoka pogostost pojavljanja pojma kraški pojavi
(jame).  Geografsko gledano je velik del Slovenije res
kraški in so torej kraški pojavi z množino različnih oblik,
od makro do mikro reliefnih pojavov in pripadajočega
rastja, dejansko pogosti v slovenskem prostoru. Vendar je
vzrok za visoko frekvenco prej v simbolnem pomenu, ki
ga je Kras skupaj z nekaterimi v našem in tudi širšem
svetovnem prostoru izjemnimi kraškimi pojavi postopo¬
ma pridobival v zgodovini, od Valvasorjevih opisov Voj¬
vodine Kranjske naprej. V geografskem smislu je v Slo¬
veniji pogosto tudi gričevje,  pa vendar se ni tolikokrat
pojavilo, niti ni dobilo visokih ocen. Pri odprtih vpra¬
šanjih, kjer so vprašani sami vpisovali svoj preferenčni
izbor prostorskih prvin znotraj določenega prostorskega
okvira, so se namreč pojavili tudi kraški pojavi,  predvsem
Postojnska jama  in Škocjanske jame  ter Cerkniško jezero,
nekajkrat pa celo človeška ribica (Proteus anguinus).

192

Slovenija v očeh domače javnosti

Manj pogosto so anketirani izbirali geslo kraški pojavi
(jame)  za razglednice — razglednica vegetno zahteva sli¬
kovitost, sestavljenost prizora, česar kraške jame  v primer¬
javi, denimo z Bledom  ali Logarsko dolino,  ne morejo
zagotoviti na enak način.Vendar se očitno pojavljajo kot
prostorska prvina, na katero se vsaj za določeno skupino
ljudi veže nacionalna identiteta. To potrjujejo odgovori,
s katerimi smo odkrili razlike v predstavi koncepta glede
na namen. Kraški pojavi in jame se pojavljajo v vseh treh
predstavah koncepta, zlasti Postojnska jama  (3,3%, 9,6%,
in 18,1%), za njo Škocjanske jame  (0,0%, 0,8% in 1,0%) in
kraški pojavi  s sicer nizko, 1,0%, 1,8% in 0,5% pogo¬
stostjo, vendar z visokim izborom oziroma visoko oceno
značilnosti pri izbiri iz seznama prvin. Verjetno se v tej
visoki oceni in izboru skriva tudi pomen, ki ga ima
Postojnska jama  kot znamenitost. Kljub temu, da ni bila
nikjer v anketi predstavljena s fotografijo, saj so bili za
raziskavo pomembni površinski pojavi, ima očitno do¬
volj veliko vlogo kot dejavnik prostorske identitete.

V razvrstitvenih skupinah in kombinacijah se skupaj s
kraškimi pojavi  pojavljajo še gore.  Med njimi torej obstaja
določena povezava, kije  gotovo pomenska. Visoke gore
namreč prekrivajo le majhen del slovenskega ozemlja,
vendar so zelo izrazit prostorski pojav, nedvomno sli¬
kovit in vsekakor privlačen za pripisovanje simbolnega
pomena. Skupinsko identifikacijo z gorskimi vrhovi si
lahko razlagamo kot logično posledico njihove, v pro¬
storskem simbolizmu dojete pozitivne vrednosti. Zato
nikakor ni presenetljivo, da so gore  privzele simbolni
pomen in s tem tudi postale prvina prostorske identi¬
fikacije družbene skupine, ki ji pravimo narod. Anke¬
tirani so pri odprtih vprašanjih pogosto naštevali gesla
gore, hribi, planine,  ki se velikokrat pojavijo: pri treh pred-

193

Ana Kučan

stavah koncepta s 7,2%, 24,4% in 9,5% pogostostjo.
Gorenjska,  katere prostorska predstava je nedvomno
povezana z gorami, se pojavi z 20,8%, 17,9% in 10,5%
pogostostjo. Podobno se pojavljajo gorati deli Slovenije:
Julijske Alpe, Karavanke  in Kamniško-Savinjske Alpe  ter
gorske doline, od teh najbolj pogosto Logarska dolina  in
Trenta. Gore  kot sestavina slovenskega prostora so očitno
pomembno prisotne v družbeni predstavi o prostoru in
vredne tudi predstavljanja Slovenije navzven. Obstoj
gorskega  tipa kot slovenske identifikacijske prvine potrju¬
jejo tudi ocene krajev, tako na fotografijah kot tistih,
predstavljenih s toponimi.  Podobnost med visokimi oce¬
nami za območja Trenta, Bohinjsko jezero  in Logarska
dolina  nakazuje oblikovanje reprezentančnega, gorskega
tipa slovenske krajine. Enako potrjujejo tudi rezultati
metode razvrščanja po skupinah. Po podobnosti sta jim
najbližja kraja Bled  in Triglav,  oba ravno tako primera
gorskega krajinskega tipa.

Pri razvrščanjih v skupine in pri iskanju kombinacij se
skupaj pojavljata tudi prostorski prvini kozolci  in cerkvice,
na vzpetinah.  Za nobeno od teh dveh prvin ne moremo
trditi, daje v prostoru izjemna. Cerkvice na vzpetinah  ali
izpostavljene sredi polja se pojavljajo dobesedno po
vsem slovenskem prostoru, tudi izven meja Slovenije,
medtem ko kozolcev v nekaterih območjih ni
(Primorska, Kočevsko, Bela krajina, Prekmurje in ob
Kolpi) .Vendar obe hkrati — cerkvice na vzpetinah  kot že po
dejavnosti simbolno pomenska prvina in kozolci  kot uti¬
litarna prvina — v zadnjem času vse bolj privzemata sim¬
bolni pomen slovenskega, postajata predstavnik ne samo
slovenskega prostora, temveč označevalca koncepta
slovensko sploh. Njuna simbolna vloga je lahko zrasla iz
spontanih družbenih premikov, gotovo pa sta jo vzpod¬
bujali tako politična kot turistična propaganda. Raziska-

194

Slovenija v očeh domače javnosti

va propagandnega gradiva je pokazala, da so se začeli
kozolci dokaj pozno pojavljati v turističnih prospektih.
Prekvalifikacijo kozolca  in cerkvice  v tip pa dokazuje tudi
množica predstavitvenih knjig o Sloveniji, izdanih v
obdobju od 1990 do 1995, kjer se pojavljata na naslov¬
nicah (str. 148-149). Skupaj z gorami  ti dve prvini že
privzemata lastnosti simbolnega tipa na način, na katere¬
ga je slovensko v prostoru predstavil že Maksim Gaspari.

Pri vprašanjih k fotografijam slovenskih krajinskih tipov
(str. 174-175) so se odgovori med seboj precej razliko¬
vali. Nekatere fotografije so vzbujale bolj podobne aso¬
ciacije, nekatere zelo različne. Razlike so se kazale na več
ravneh. O tem, koliko različnih asociacij (glede na lego
v Sloveniji) zbudi posamezna fotografija, veliko pove
število različnih skupin, v katere so se uvrstili odgovori
in število anketiranih, ki se niso odločili za odgovor
(manjkajoči odgovori) ter 'potem še primerjava odgo¬
vorov z odstotkom pritrdilnih odgovorov na vprašanje,
ali je krajinski prizor posnet v Sloveniji. Pri nekaterih, na
primer pri fotografiji, ki je predstavljala prave primorske
regije (št. 4), je prispelo zelo veliko odgovorov, od teh
veliko pravilnih in zelo neraznolikih. Tudi pri treh
fotografijah, ki so prikazovale gorski krajinski tip Julijske
Alpe  (št. 8), Karavanke  (št. 7) in Kamniško-Savinjske Alpe
(št. 17), je prispelo veliko podobnih odgovorov, ki pa so
se med seboj razlikovali. Zelo malo je pri teh treh
fotografijah tudi manjkajočih odgovorov. Medtem ko so
vprašani primorske regije  uvrščali “same vase”, torej pravil¬
no, pa so omenjena tri gorska krajinska območja uvrščali
“eno v drugo”. Prepoznali so torej, da je na fotografiji
gorska  krajina, ki sojo v Sloveniji logično povezali z enim
od omenjenih treh območij, medtem ko so območja
sama med seboj zamenjevali. Večina vprašanih je bila

195

Ana Kučan

Struktura odgovorov pri krajinah, ki sojih vprašani uvrščali v malo različnih območij (geografsko ome¬
jene)

92

Pravilni  odgovori pomenijo tiste odgo¬
vore, ki so krajinski tip na fotografiji v
geografskem smislu prepoznali, tiste ki
so znotraj istega tipa prepoznali
posamezne lokalitete, pa tudi tiste
odgovore, ki so ponudili širšo geograf¬
sko skupino, ki ji predstavljeni tip pripa¬
da, na primer Gorenjsko  pri fotografiji
št.8.

mnenja, da so fotografije posnete v Sloveniji. Celo pri
najmanjkrat za slovensko izbrani fotografiji se je zanjo
odločila več kot polovica vprašanih.

Vprašani so krajinske tipe na predstavljenih fotografijah
prepoznavali kot izrazito določljive, samostojne, med
seboj razločljive krajinske tipe, ki so jim lahko določili
lego v geografskem prostoru Slovenije. Nasprotno so
med krajinskimi tipi na drugih fotografijah prepoznavali
podobnosti bolj kot razlike in sojih v geografskem smis¬
lu uvrščali razpršeno.

Še bolj nazorni pa so podatki, ki povedo, v katere od ka¬
tegorij anketiranci uvrščajo posamezne krajinske enote,
predstavljene s fotografijami. Lokacije, ki so jih vprašani
pripisovali k fotografijam, za katere so menili, da so pos¬
nete v Sloveniji, nakazujejo pomen gorskega  tipa za iden¬
tifikacijo slovenskega prostora. Najbolj zgovorni pa po¬
stanejo odgovori šele v kombinaciji z odstotkom pritr¬
dilnih odgovorov na vprašanje, ali je bila fotografija po¬
sneta v Sloveniji. Pri fotografiji, na kateri je Zgornje
Jezersko in predstavlja krajinsko enoto Kamniško-Savinj-

196

Slovenija v očeh domače javnosti

Struktura odgovorov pri krajinah, ki so jih vprašani prepoznavali kot podobne in so jih uvrščali v
veliko različnih območij (geografsko razpršene)

ske Alpe  (št. 17), je namreč odstotek prepričanih zelo
visok, 88,4%, in je v primeijavi z drugimi fotografijami
najvišji.Anketiranci soji pripisali naslednje mikrolokaci¬
je: Julijske Alpe, Triglav  in osrednje Julijske Alpe, dolino gornje
Save Dolinke, gornjo dolino Soče, Trento  (sploh največkrat),
potem Kamniško-Savinjske Alpe, okolico Kamniške Bistrice
in Logarsko dolino  (po številu odgovorov takoj za Trento).
Nekajkrat (manj od 10) se je pojavila celo kombinacija
Trenta, Logarska dolina.  Podobno je s fotografijo Julijske
Alpe  (št. 8), ki ima drugi najvišji odstotek pritrdilnih
odgovorov na vprašanje, ali je posneta v Sloveniji: 83,8%.

Uvrščanje odgovorov v skupine pri posameznih foto¬
grafijah napeljuje na sklep, da imajo nekatere krajinske
enote močno izraženo identiteto, so jasno prepoznavne
in jih vprašani ne zamenjujejo z drugimi, niso pa nujno

197

Ana Kučan

prav te izbrane kot slovenske. Primer so prave primorske
regije  (št. 4). Drugič navaja na misel, da nekatere krajinske
enote izkazujejo visoko podobnost, na primer Julijske
Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe,  in jih vprašani medseboj¬
no zamenjujejo, niso pa v dvomu, kadar jih je treba
označiti kot slovenske. Zamenjujejo jih tudi zgolj med¬
sebojno, ne pa z drugimi enotami, kar pomeni, da jim je
skupna podobno visoko izražena identiteta. Podobno
velja za osrednjo ravnino  (št. 5) in Prekmurje  (št. 14).Vpra¬
šani so oba krajinska tipa medsebojno zamenjevali, ven¬
dar po razmeiju med odgovori, ki soju uvrščali v eno ali
drugo skupino, lahko sklepamo, da v glavnem niso
dvomili, da ravnina predstavlja Prekmurje  — podobno kot
gore  predstavljajo Alpe.

Precej prepoznavna je tudi enota vzhodne štajerske regije
(št. 11), ki predstavlja štajerski vinogradniški krajinski tip,
vendar so jo vprašani pogosto uvrščali tudi v primorska
ali dolenjska vinogradniška območja. Take zamenjave
nakazujejo podobnosti krajinskih tipov, ki jih močno
opredeljuje specifična raba. Struktura vinogradov in nji¬
hova prostorska umeščenost nista dovolj natančen po¬
datek, ki bi ga povprečni prebivalec Slovenije iz ankete
lahko prepoznal in po njem določil geografsko lego pri¬
zora na fotografiji.

Druge krajinske enote so vprašani manj natančno pre¬
poznavali ali pa sojih sploh v celoti zamenjevali s sorod¬
nimi. Nekatere od njih natančneje določajo grajene
prvine (cerkvice, naselja), vendar to ni zmanjšalo števila
zamenjav, saj so na določanje lokacij očitno vplivale nji¬
hove skupne poteze. Razporeditev odgovorov v smislu
geografskih območij Slovenije kaže, da v osebnih pred¬
stavah anketiranih obstaja krajinski tip, ki bi ga lahko
označili kot slovenskega, saj ga z enako gotovostjo

198

Slovenija v očeh domače javnosti

uvrščajo v različna območja Slovenije. To je tudi tip,
kakršnega je moč izluščiti iz analize propagandnega
gradiva v zadnjem obdobju, v katerem se podobni pri¬
zori pojavljajo pogosto, ne da bi bili vezani na neko
konkretno mesto v prostoru.V tem smislu je bila visoko
ocenjena tudi med fotografije krajev vrinjena fotografi¬
ja tipične kulturne krajine — njiva-travnik, kozolec, cerkvica
na vzpetini,gričevje  (str. 179 spodaj).

Iz primerjave ocen fotografij krajinskih območij glede
na to, koliko vprašanih meni, da so posnete v Sloveniji,
in iz ugotavljanja njihovih skupnih prvin med visoko
ocenjenimi razberemo podobnosti, ki jih lahko
označimo kot gorski krajinski tip,  nekatere pa tudi močno
spominjajo na tipično kulturno krajino,  katere obstoj smo
predpostavili. Pri primerjavi si lahko pomagamo s pik-
togrami, razvitimi kot sredstvo za razbiranje motivov iz
slikovnega gradiva v propagandnih sklopih (str. 124).Vi¬
soko ocenjeni sta fotografiji št. 17 in št. 8, ki se ju da
opisati z motivoma gorske kulturne krajine. Sledijo
fotografije št. 4, št. 3 in št. 18, primerljive z motivi, kate¬
rih skupna prvina so vinogradi  in cerkvice na vzpetini,  z
izjemo fotografije brez vinograda (št. 2). Potem sledita
fotografiji krajinskih tipov brez grajenih kulturnih prvin
— prva (št. 7) je primerljiva z motivom gorske krajine in
druga (št. 5) s kombinacijo prvin gozd  in njive-travniki.
Sele potem sledijo fotografije, kakršne so v rabi v pro¬
pagandnih sklopih, predvsem v zadnjem obdobju 1991—
1995: fotografiji hribov s cerkvico na vzpetinah  (št. 10 in št.
13), fotografija vinogradov  (št. 11), vendar brez cerkvice na
vzpetini  in fotografija gričevnatega sveta s kozolci  (št. 6).
Kozolci  na fotografiji krajinskega tipa res niso tako izpo¬
stavljeni kot na fotografijah v turističnem gradivu, ven¬
dar so prepoznavni.

199

Ana Kulan

Skupne poteze podobno uvrščanih krajinskih prizorov na fotografijah

8 Julijske Alpe
7 Karavanke

17 Kamniško-Savinjske Alpe

gore

hribi

gozd

njiva/travnik

2 Koroška
10 zahodno hribovje

13 vzhodno hribovje

cerkvica na vzpetini

hribi

gozd

njiva/travnik

200

Slovenija  v očeh domače javnosti

Skupne poteze krajinskih prizorov na fotografijah s podobnim odstotkom pritrdilnih odgovorov na
vprašanje, ali so fotografije posnete v Sloveniji.

17 Kamniško-Savinjske Alpe
8 Julijske Alpe

4 prave primorske regije

2 Koroška

3 južne subpanonske

18 Gorjanci z Belo krajino



88.4 %
83,8 %
83,1 %

82.4 %

79.4 %
79,0 %

7 Karavanke

78,7 %

201

Ana Kučan

Na dno lestvice se uvrščajo fotografije št. 14, št. 1, št. 9, št.
15, št. 12 in št. 16, ki prikazujejo najpogostejša krajinska pri¬
zorišča na Slovenskem: menjajoči se svet njiv  in travnikov,  ki
jih obdaja z gozdom pokrito hribovje in sem ter tja prekine
kakšna vas (brez cerkvenega zvonika).

Videti je, da obstaja povezava med krajinskimi tipi in pr¬
vinami v propagandnih sklopih ter med tistimi, ki jih
podaja skupek osebnih mnenj anketiranih. V vseh pred¬
stavah o slovenskem prostoru prednjačijo gore  in hribovit,
gričevnat svet.  Največkrat v povezavi s kakšno prvino kul¬
turne krajine: njivo-travnikom  ali vinogradom,  še raje pa s
cerkvico na vzpetini.  Edina opazna razlika med omenjenima
predstavama je pojavnost kozolca,  kije kot graditelj oseb¬
nih predstav manj pomemben, pripišemo pa j o lahko tudi
značilnostim fotografij v anketi, na katerih kozolec ni
nikjer izrazito poudarjen ali postavljen v ospredje.

Razlike med skupinami znotraj vzorca

Statistične preveritve v vzorcu (n=402) niso odkrile
pomembnejših razlik. Veijetno je homogenost odgo¬
vorov vsaj delno posledica vsebine spraševanja, ki je od
vprašanih zahtevala, da se vživijo v splošno predstavo o
slovenskem prostoru. Razlike so se nekoliko kazale v
starostni, najbolj očitno pa v izobrazbeni strukturi prebi¬
valstva. Ker so odločitve zelo mnenjskega značaja, ugo¬
tovitev ni moč aksiomsko postaviti za celo populacijo,
vsekakor pa so se kot statistično značilne pokazale v
izbranem vzorcu.

g3  Medtem ko je vsem, ne glede na izobrazbo, skupno izbi-

Raziike je pokazala kanonična diskrimi- ranje sestavine gore,  so se pri izbiranju drugih sestavin

nacijska analiza (VVilksova lambda = J  ° 1  °

o,83), in sicer v izbirnem seznamu pros- pokazale razlike. 93  Anketiranci z najnižjo izobrazbo

torskih sestavin s tremi možnimi odgo-

vori. (osnovna šola) so izbirali vinograde-sadovnjake 'm jezera,  ne

202

Slovenija v očeh domače javnosti

pa kozolcev  in cerkvic na vzpetinah,  tisti s poklicno izo¬
brazbo (poklicna šola) so izbirali cerkvice na vzpetinah,
morje  in kozolce,  ne pa gozda.  Skupina s srednje visoko
izobrazbo (srednja šola) je izbirala morje  in ne gozda,
skupina z najvišjo izobrazbo (visoka šola) pa kozolce  in
cerkvice na vzpetinah.  To pomeni, daje  skupina z visoko
izobrazbo, poleg najbolj značilnega simbola gore,  kot
značilni za Slovenijo izbirala kulturni prvini, ki sta v
medijih že postali pomenski značilnici Slovenije.
Skupina z najnižjo izobrazbo pa je izbirala vodne pojave
— jezera  in specifično prvino vinogradniške krajine —
vinograde.

Spreminjanje prostorske predstave skozi časovna obdob¬
ja, in sicer vzporedno s spreminjanjem pomena, zanimi¬
vo osvetljuje podatek, da so prav prvino njive-travniki  (pa
tudi prvino žive meje med polji,  čeprav razlika v tem
primeru ni statistično dokazana) in fotografijo Cerkni¬
škega jezera  izbrali oziroma višje ocenili starejši ljudje.Tak
rezultat nakazuje, da v predstavi mlajše generacije, katere
delo ni več v toliki meri povezano s poljedelstvom
oziroma se je tudi prostorski izraz rabe v veliki meri
spremenil, menjajoči se njivsko-travniški svet s poseb¬
nostmi svoje prostorske strukturiranosti izgublja identi¬
fikacijski pomen. Podobno velja za Cerkniško jezero,  saj v
medijih prevladujejo drugi kraji.

Anketna raziskava je ugotovila in potrdila razlike v
velikosti krajinskih enot, s katerimi se istoveti nacional¬
no: območja, kraje in posameznosti; prav tako je potrdi¬
la tudi obstoj prototipa, motiva, ki ni več vezan na točno
določeno mesto. S tem izgublja posebnosti konkretne
lokacije in v predstavi prevzema vlogo predstavnika ce¬
lote. Rezultati so pokazali tudi spreminjavost glede na
namen: razlike v izboru krajev, območij in tipov med

203

Ana Kučan

konceptom za prenos vrednot in tistim za predstavitev
navzven. Kot slovenski so rezultati ankete dali prednost
kombinaciji gore, jezera, morje, vinogradi  pred kombinacijo
cerkvice, kozolci .V osebnih predstavah je Slovenija gorata
s dežela, vpeta med moije in Alpe, kmečka in religiozna
' pa manj, kot nam to sporoča vsakodnevna propaganda^

p

Vsekakor se tudi v bolj osebnih predstavah o prostoru
nacionalno istoveti s kolažem različnih in geografsko
ločenih krajinskih prvin in območij, sprijetih v prototip,
vendar znotraj njega še vedno jasno razločljivih. Izkazalo
seje, da so na ravni prepoznavanja nacionalne identitete
majhne razlike med krajinami zanemarljive, in da gre
predvsem za simbolno prepoznavanje motiva.. Pri tem
pogostost ali izjemnost prvine v prostoru ne zadostuje:
oplemenititi jo mora pripisani pomen.

204

Kmečka dežela med morjem in

P

JL_ repričali smo se lahko, da se nacionalna identiteta
ne navezuje zgolj na ozemlje, določeno z mejami,
temveč tudi na drugačne prostorske enote. Pri tem ne
gre le za navezovanje na kraje; nacionalna identiteta se
navezuje zlasti na določeno družbeno predstavo o pro¬
storu, ki jo gradijo posamezne prostorske sestavine in
izbrani krajinski tipi. Sistematični razrez knjige na teo¬
retični in zgodovinski del ter dva vsebinsko različna,
vendar dopolnjujoča se empirična dela, prikazujejo kro¬
nološko zaporedje oblikovanja te predstave in njeno pre¬
veritev v predstavah sodobne slovenske javnosti.

Razkrili smo tudi, da niti krajinski tipi niti posamezne
krajinske prvine v smislu nacionalne identifikacije niso
absolutne, nespremenljive kategorije, temveč si izmenju¬
jejo vodilno vlogo znotraj simbolne ekonomije nacio¬
nalne pripadnosti. Kontinuiteta nacionalnega prisvajanja
prostora sloni tudi pri nas v prvi vrsti na določenih

205

Ana Kučan

Najpogostejši motivi, v konceptu-
alizaciji po principu mentalnega
kolaža sestavljeni v prototip
slovenskega prostora.

značilnostih svetih  krajev naroda. Pri tem se v tei p red¬
stavi,  ki obenem  tudi določa drugačnost v odnosu do
drugega, pojavljajo še posebni krajinski tipi oziroma
motivi. Na Slovenskem je to predvsem kultivirana gor¬
ska krajina, ki se največkrat kaže v konkretni podobi na
primer doline Trente ali Logarske doline. jDrugi element
družbene predstave o prostoru je domačijska krajina z
značilnimi prvinami: njive-travniki, vinogradi, kozolci,
cerkvice na vzpetinah,  največkrat brez asociacij na
konkretno lokacijo. Oboje je kot absolutno in idilično
poosebljenje Slovenije združeno v konkretnem pri¬
zorišču: Bledu.

Prva značilnost sodobne podobe je, daje bistveno opre¬
deljena z Alpami in morjem. Takoj za tema najpomem¬
bnejšima določilnicama se v tej predstavi pojavljajo je¬
zera, zlasti Blejsko, vse skupaj pa je vsidrano v hribovit
svet z ruralnimi kulturnimi krajinami, ki nujno vsebuje¬
jo tudi simbolna obeležja: cerkvice in kozolce.

Taka podoba vsekakor izhaja iz dežele Kranjske: “gorate
dežele Goratan”, kakor jo je označil Linhart (1791: 27)
in “iskreno katoliške”, kakor je ugotovil Valvasor (M.
Rupel 1969: 23). Domačijsko slikopisje, pa tudi posa¬
mezni dogodki, povezani z obdobji slovenskega nacio¬
nalnega samozavedanja, dokazujejo, da glede na družbe¬
nopolitični kontekst nekatere krajinske prvine lahko
privzemajo različne vsebine.Tak primer sta motiv cerkvice
na vzpetini  in njej pripadajoči motiv ruralne krajine:  očitno
je, da na nacionalni ravni nimata več imanentnega po¬
mena, temveč je njun pomen odvisen od simbolne
mreže, ki jima določa pomenski kontekst. Se posebej da¬
nes sta prav slikovit primer, kako lahko določena druž¬
bena skupina uporablja izbrane prvine nacionalne iden¬
tifikacije, da bi skoznje povezala koncept nacionalno  s

206

Kmečka dežela med morjem in Alpami?

svojim vrednostnim sistemom. Res je včasih težko raz¬
likovati med religioznimi in nacionalnimi gibanji oziro¬
ma med religioznimi občutki in nacionalno samoza¬
vestjo (cf: Južnič 1978: 228), vendar v današnjih občilih
prisotno slikopisje priča, da se Cerkev in tiste slovenske
politične skupine, ki zagovarjajo tradicionalistična, celo
konservativna načela, sklicujejo prav na to dejstvo in
postavljajo enačaj med omenjeni vrsti identitete.

Lahko bi rekli, daje družbena predstava le delno v skladu
s slovensko prostorsko in krajinsko resničnostjo. Prvič,
gorski tip krajine je, zemljepisno gledano, omejen le na
določena območja Slovenije, medtem ko je v predstavi, v
smislu pars pro toto,  posplošen na celoto kot najboljši pred¬
stavnik slovenskega prostora oziroma kot najbolj sloven¬
ski krajinski tip. Posploševanje i n eno tenje v predstavah ni
presenetljivo — že sam koncept vzpostavljanja nacionalne
identitete temelji na iskanju in poudarjanju enotnosti in
homogenosti. Ker je stvarni slovenski prostor, kljub
določenim gospodarskim in zakonskim urejevalnim me¬
hanizmom ter družbenim zakonitostim (kakršni sta na
primer migraciji vas-mesto in mesto-vas), ki težijo k
poenotenju, zaradi naravnih danosti še vedno raznolik, je
kaj lahko razumeti, da morajo v predstavah o enotnosti
prostora določene značilnosti prevladati nad drugimi.

Nacionalna predstava o prostoru je tako tudi zaradi

*

omenjenih mehanizmov posploševanja nekakšen mitski
konstrukt. Ne izvira namreč zgolj iz fizičnih danosti
prostora, temveč iz pomenov,, ki so tem danostim pri¬
pisani. Na Slovenskem vsekakor prevladuje predstava o
slovenskem človeku kot na zemljo navezanem kmetu.

Ob dejstvu, da so bile slovenske dežele od nekdaj
pretežno agrarne, saj je industrijska revolucija v ta del

207

Ana Kučan

Avstro-Ogrske vstopala le počasi, in da v dobršni meri
še vedno prevladujejo stari načini agrarne produkcije
(majhne kmetije, drobna posestna struktura, količinsko
majhna, razpršena produkcija, obstoj polkmetov oziro¬
ma mešanih kmetij in podobno), pa nastopa ta predsta¬
va predvsem kot poseben identifikacijski pojem. Med¬
tem ko se prostor spreminja v skladu s spremenjenimi
tehnološkimi in gospodarskimi pogoji, je na Slovenskem
v odnosu do prostora očitno stanovitna prav ruralna
zavest, kakršno so med drugim v raziskavah razbrali tudi
sociologi Gantar in D. Kos (1988) ter Hočevar (1992).

94

Povezava med omenjenima obdobjema
se kaže v sintezi Gasparijeve čelne vinjete
naslovnice časopisa Dom in svet (1908): v
ospredju sta Valentin Vodnik in njegov
verz "Slovenec, tvoja zemlja je zdrava," v
ozadju pa poljedeljska krajina in Triglav
(Glej Maksim Gaspari, ilustrator.  Katalog
razstave. Ljubljana: Narodna galerija,
1986: 63).

V tej kontinuiteti je znotraj medijske podobe izjema le
obdobje tik po vojni, ko je prevladoval duh graditeljstva
nove družbe in je tudi v krajinskih predstavitvah zavel
veter tehnicizma in napredka, celo na turističnih pla¬
katih. Industrializacija je bila zunanji znak, da je Jugo¬
slavija, katere del smo takrat bili, sposobna preseči go¬
spodarsko zaostalost in zagotoviti napredek. Iz Zupanove
Micke  izhajajoč klen in idiličen kmečki svet, kakršnega
je upodabljal Gaspari, 94  za takratno uradno predstavitev
države ni bil primeren; prav tako so iz nje izginile tiste
prostorske prvine, ki so označevale prejšnjo družbeno
ureditev. Vzporedno pa so v slikopisju, s katerim se je
Slovenija predstavljala v okviru nove Jugoslavije, ostajali
tisti kraji, ki sojih z narodnostno identiteto in bojem za
njen obstoj povezovali ideološko sprejemljivi pozitivni
dejavniki in osebnosti. Slovenija ni pristajala na koncept
jugoslovanstva — vedno je iskala in vzpostavljala svojo
identiteto tudi znotraj večnacionalne države, čeprav ne
vedno proti njej. V ta namen soji zemljepisne značilno¬
sti ozemlja nudile nekatere zlahka razločljive identifi¬
kacijske prvine; druge je iskala znotraj svojega izročila.V
tem izročilu pa so imele ruralna idilika in z njo povezane

208

Kmečka dežela med morjem in Alpami?

prostorske prvine zagotovljen obstoj. Propagandne in¬
terpretacije slovenskih krajin bi tako lahko uvrstili le v
dva izmed Rotarjevih “ideoloških registrov” (Rotar
1985: 78-80) - v nacionalizem in domačijstvo,  ki prevladu¬
jeta v veliki meri skozi vsa obdobja, ter v tehnicizem in
progres,  ki samo za kratek čas prekineta ideologijo do¬
mačijstva in ljubkosti. 95

Pogledali smo, kje izvira mitski konstrukt predstave o
prostoru, iz katerega časa in kakšen je bil družbeni kon¬
tekst, v katerem seje oblikoval. Če bi družbena predsta¬
va slonela na stvarni pogostosti posameznih prostorskih
pojavov, njihovi velikosti ali legi, bi se prilagajala dejan¬
skim spremembam v prostoru. Ker pa jo družba preko
zaznav posameznikov ustvarja v sistemih komunikacije, s
katerimi se prenaša in obnavlja, izvira njena spre¬
menljivost zgolj iz spremenjenih družbenih vrednot.
Razlike seveda izhajajo tudi iz namena, ki zaznavo pogo¬
juje, zaradi katerega pripadniki določene skupine pre¬
poznavajo posamezne kraje, vendar so s tem opredeljene
le razlike znotraj koncepta. Seveda govorimo o pre¬
vladujoči predstavi — o prototipu;  posamezne družbene
skupine ali posamezne družbene plasti imajo lahko svoje
predstave, drugačne od splošne. Rezultati ankete so
potrdili spreminjavost predstave glede na namen, najbolj
očitno v razlikah med predstavo, namenjeno generacij¬
skemu prenosu vrednot, in med predstavitvenim kon¬
ceptom, s katerim nastopamo v odnosih z drugimi (glej
str. 182-186). Namen, skrit v družbenem odnosu do
prostora,je namreč raznolik.V ospredje stopajo zdaj ene,
zdaj druge pomenske plasti.Vsekakor lahko znotraj kon¬
cepta nacionalne identitete tudi med teritorij  in narod
postavimo enačaj: teritorij = narod. Tako kot postane
teritorij — narodovo ozemlje, uzakonjeno z državo — mit

95

Rotar opredeli ideološki register kot
"homogeno semantično polje, ki do¬
pušča variante, ne dopušča pa spremi¬
njanja tem; v ideološkem polju je tema
načelno irelevantna, pomembna pa je
narava diskurza oziroma njegova retori¬
ka" (Rotar 1985: 79).

209

Ana Kučan

v trenutku, ko skuša karkoli, stvarno ali navidez, ogrozi¬
ti njegovo celovitost (cf: Smith 1991), lahko simbolni
pomen nacionalnega prevzamejo tudi vsakdanje pros¬
torske prvine ali posamezni kraji, napolnjeni z novimi
pomeni.V tem smislu se namreč prekrivata nacionalni in
narodni prostor, kljub temu da slovensko nacionalno
ozemlje ni enako prostoru, na katerem živi slovenski
narod. Predstava, ki ju enači, pa ni docela v skladu s
trenutno prostorsko stvarnostjo nobenega od njiju.

Ali je res bistvena originalnost slovenskega prostora to,
daje stisnjen med Alpe in moije? To bi lahko trdili edi¬
nole za območje nekdanje dežele Kranjske, pa še ta brez
Primorske izgubi polovico definicije. Kljub temu, da je
bila dežela Kranjska središče m Ljubljana glavno mesto,
pa se enotnost Slovenije pravzaprav ni začela tam. Tako
kot so literati in pobudniki programa Zedinjena
Slovenija delovali na Dunaju, so od tam prihajale tudi
gospodarske pobude. Železniška mreža se ni razvila iz
Ljubljane kot središča, temveč iz osi SV—JZ, Dunaj—Trst,
na kateri je bila Ljubljana samo ena od velikih vmesnih
postaj. Sele po I. svetovni vojni, ko je postala glavno
mesto konstitutivnega dela države, je Ljubljana lahko
nadzorovala prostorski razvoj. Poleg tega je bil v času
SFRJ za Slovenijo značilen izrazito policentričen
regionalni razvoj, kljub temu daje  Ljubljana nesporno
osredinjala nekatere dejavnosti. Tudi zato, zlasti pa zaradi
ciklične narave oblikovanja predstave, je, kljub regional¬
nim kulturnim in krajinskim razlikam med posamezni¬
mi deli Slovenije, v občilih še vedno ali pa znova prisot¬
no stališče, da ima, vsaj v določanju prostorske podobe
Slovenije, primat stara dežela Kranjska. Res so se v času
Linhartovega kroga in programa Zedinjene Slovenije
prizadevanja za vzpostavljanje narodne zavesti v odnosu

210

Kmečka dežela med morjem in Alpami?

do tujega, ki je bilo takrat predvsem nemško, najprej za
jezikovno in kulturno, vzporedno pa še za družbeno¬
ekonomsko enotnost, vodila iz dežele Kranjske. Z njimi
zvezane prostorske predstavitve so torej kot slovenske,
kot tiste, ki jih je vzpostavljanje narodne enotnosti po¬
sploševalo čez vso slovensko ozemlje, ustoličile prostorske
sestavine krajin dežele Kranjske, ki v naši zavesti take
ostajajo še danes. Vendar je ta predstava v primeijavi s
dopisnimi 96  značilnostmi nepopolna, saj so iz nje izklju¬
čena tako določena območja kot njihove značilnosti.

Braudel (1988:38) v Uidentite de la France  označi Francijo
s stavkom: “Francija je raznolikost” in kritično oceni ust-
vaijanje ene  podobe, ene  formule, enega  mita kot močna,
vendar dolgoročno jalova prizadevanja. Enako bi pravza¬
prav lahko trdili za Slovenijo, kjer je geografska razno¬
likost objektivno dana in brez dvoma izpričana na mno¬
go manjšem prostoru, ki v primeijavi ustreza komaj eni
francoski regiji.Vsekakor raznolikost ni le videz ali ozna¬
ka, temveč odgovaija prostorski danosti. Pa vendar, kljub
temu da se zavedamo raznolikosti, se, ko enkrat prestopi¬
mo referenčni prag slovenskega,  obračamo na Slovenijo
kot na homogeno enoto. Analiza propagandnega gradiva
je pokazala, da tako podobo lahko podpirajo in izko¬
riščajo zelo premišljeni politični interesi, ki so jim uni¬
formnost, enotnost in hegemonija pogodu oziroma
opravičujejo njihov, obstoj. Kadar koli je pojmovanje
prostora povezano s konceptom nacionalnega, prevlada
potreba po enotnosti, torej en tip, ki pa je, resnici na
ljubo, bolj kot homogena predstava nekakšen prostorski
kolaž. Tako so, zaradi zavesti o enotnosti v različnosti, v
sestavljeni domačijski tip izbrane krajinske značilnosti
nacionalnih  krajev, v propagandnih sklopih povezanih s
konceptom slovenski, in je možna simbioza Triglava,

96

Izraz tlopisen je vpeljal Badjura (1953) v
knjigi Ljudska geografija.

I

'f

211

Ana Kulan

Bleda, krajinskih prizorov s slovenske obale, na primer
Pirana, in pojavov kakor Postojnska jama, s tipom idilične
Gasparijeve krajine. Mitsko v tej podobi preseže realno.

Seveda se enotnosti prostora približamo tudi s pros¬
torskimi podatki v krajinskem načrtovanju. Takoj ko jih
namreč začnemo posploševati, ugotovimo, daje mogoče
tudi na podlagi stvarnih geografskih podatkov najti
podobnosti med posameznimi enotami, za katere ni
nujno, da so sosednje in ne tvorijo vedno skupaj kra¬
jinske enote višjega reda (cfijug 1995).Take podobnosti
so izpričali tudi rezultati ankete, izvedene v okviru
raziskovalnega dela. Gre med drugim za podobnosti med
krajinami Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp, med
ravninskimi, s fluvialnimi nanosi nastalimi krajinskimi
tipi, ali pa na primer za podobnosti med vinograd¬
niškimi krajinami.

V splošnem pri nas prevladuje predstava o Sloveniji kot
idilični deželi, polni naravnih lepot in obrobljeni z
vencem gora. S takšno podobo se tudi največkrat pred¬
stavljamo navzven; je podoba, ki jo nosimo na svetovni
trg. Že sam pojem naravne lepote je  treba jemati v prene¬
senem pomenu — krajinski prizori, ki so s tem pojmom
ponavadi povezani, so namreč prav daleč od naravnih.
Prej gre za domačijsko, staro kmečko krajino, praviloma
z drobnim vzorcem poljske delitve. Geslo “nazaj k na¬
ravi”, ki se pojavlja v turističnih prospektih, se zaradi
spremljajočega slikopisja krajinskih prizorov bere prav¬
zaprav kot “nazaj k ruralnemu”. Prvine ruralnega v
slikopisju uporabljajo tudi slovenske politične stranke, ki
vendar ne usmerjajo svojih sporočil le na kmečko popu¬
lacijo. Temu botruje “moment identifikacijske nostalgije”
(Harvey 1991: 378), ki nas vrača v čas fiktivne, idilične

212

Kmečka dežela med morjem in Alpami?

podobe življenja slovenskega kmeta, kakršno je ustvarila
romantika, kmeta, ki je “v slavo Bogu in cesaiju” živel v
sozvočju z naravo v filigranski kulturni krajini. Gre pri
tem res za umik iz resničnosti? V čas, kije minil že takrat,
ko je Gaspari ustvaijal “pristno naivno” podobo dežele?
Tako iz podoboslovja kot iz prostora samega je razbrati
prizadevanja za oživljanje podobe, kakršno je zastavil
Gaspari ob prvih znakih vzpostavljanja slovenske držav¬
nosti, za idilično podobo, ki z nostalgično noto prekriva
objektivne značilnosti življenja današnje slovenske druž¬
be . 97  Medtem ko drobne vzorce ruralne krajine vse hitre¬
je požira razpršena individualna stanovanjska gradnja ti¬
stega dela slovenske populacije, ki živi na  tem, v dobršni
meri še vedno kmečkem prostoru, vendar ne od  njega, in
ga zato v tem smislu tudi preoblikuje. Gre torej za razko¬
rak med resničnostjo in podobo, med tem, kar smo in
med tem, kar bi radi bili in s čimer se želimo identifici¬
rati navznoter in se tudi kazati navzven — idealno identi¬
fikacijsko prvino. Z idealno predstavo o prostoru po¬
vezana načela pa niso v skladu z družbeno prakso. Re¬
čeno z jezikom mita: gre za razkorak med realnostjo  in
resnico,  za razkorak med stvarnim razvojem dežele in
ideološko zgodovino krajine.

97

Oživljanje podobe v prostoru samem
vzpostavljajo tudi nekateri predpisi, na
primer o gradnji regionalnih arhitek¬
turnih tipov, ki slonijo na baročni
kmečki hiši. V družbeni zavesti pa k
oživljanju podobe prispevata predvsem
politična in ekonomska propaganda, ki
tržita domovinska čustva; sledi turistično
oglaševanje, ki z ustvarjanjem take
podobe sledi svetovnim trendom, doma¬
ča popularna glasba, industrija izdelo¬
vanja spominkov in drugo.

Pri čislanju domačijske, ruralne krajine gre torej za ideo¬
loški konstrukt, s katerim se utemeljuje izjemnost slo¬
venskega nacionalnega prostora. Sodobna identiteta se
ustvarja tudi z diferenco do predstave o industrializirani,
globalizirani Evropi.Tu je oaza, kjer se lahko vrnete k na¬
ravi  (“Nazaj k naravi na sončni.strani Alp!”) in se “nauži¬
jete sonca, zdravja in miru”. Turistično oglaševanje je v
teh geslih tudi politična propaganda, saj svetu predstavlja
idilično,“čisto, lepo in zdravo deželo”, kar se kaže v njeni
domačnosti in ruralnem gostoljublju. Ta čistost  pa ima

213

Ana Kutan

navznoter tudi mnoge negativne konotacije. Danes, kot
je duhovito razčlenil že Žagar (1992: 158), “sla po izjav¬
ljanju in ugotavljanju slovenske identitete izrazito preže¬
ma slovensko družbo.”V to igro niso ujeti le raznorazni
ekonomsko-propagandni in turistično propagandni
izdelki fizičnih in pravnih oseb v različnih občilih, tem¬
več tudi uradna promocijska gradiva. V vzpostavljanje
Imago sloveniae  s sliko in besedo se premišljeno vključuje
tudi politična propaganda, saj spretno izkorišča domovin¬
ska čustva vedno prisotnega populizma.

Pri tem gre za svojevrsten paradoks: nostalgična zavero¬
vanost v korenine je namreč globalni in globalizacijski
pojav. Lokalno se v tem z globalnim hkrati enači in mu
nasprotuje. Globalna povezava tiči v tem, da domačijski
krajinski tip predstavlja model idealizirane preteklosti ne
glede na zemljepisno lego fizičnega prostora družbe, kije
vanj zagledana, in na kulturne razlike; model je, kakor ga
v primeru muzejev na prostem prepoznava Ehrentraut
(1996), prisoten predvsem v postindustrijskih družbah,
kakršni sta na primer Nemčija in Japonska.

Ugotovitve raziskave same na prvi pogled morda niso
premočrtno uporabne v krajinskem načrtovanju, vendar
's je osvetlila nekatere vzroke in procese^.zaradi katerih se
I je na Slovenskem lahko oblikovala prav takšna predstava
* o prostoru. Ta družbeno vzpostavljeni konstrukt je se¬
stavljen iz krajev, krajinskih tipov in krajinskih značilno¬
sti, ki sta jim kultura in družba v zgodovinskem razvoju
pripisovali posebne pomene. Taka, kakršna je, zrcali
družbeni sistem vrednot in iz njega tudi izhaja. Tako
predstava, ki jo ima družba o prostoru, v katerem živi,
pogojuje njeno ravnanje z njim, in sicer tako na ravni
družbe kot celote kot na ravni posameznikov. Pri tem

214

Kmečka dežela med morjem in Alpami?

znotraj vrednotnega sistema obstajajo razlike med
načelnimi vrednotami in med tistimi, po katerih se v
primeru praktičnega delovanja ravnajo posamezniki in
družba. Pokazalo se je tudi, da je idealna .p red s t a va hr ez.
dvoma predvsem rezultat medijske podobe oziroma sis¬
temskega delovanja tistega, kar je Althusser (1980) zajel s
terminom “ideološki aparati države”. Ker je poslanstvo te
predstave namenjeno oblikovanju enega od vidikov
nacionalne  identitete, opredelitvi slovenskega  prostora in je
zato nujno ideološko pogojena, ostaja trajna  in nespre¬
menljiva,  medtem ko se prostor, ki ga predstavlja, spre¬
minja. Zato bi prav “ideološki aparati države” lahko
pripomogli k temu, da bi se v družbi oblikovala stvar-
nejša predstava o prostoru. Tak primer opisuje Stahl
(1993) v predstavitvi programov Izraelskega združenja za
varstvo narave, namenjenih izobraževanju orientalskih
Židov, ki, v skladu z Genezo, vidijo naravo ;ili kot
ekonomski vir ali kot nevarno divjino. Cilj teh  pro¬
gramov je spremeniti njihove tradicionalistične predstave
o naravi in okolju sploh. Sirjenje zavesti o stvarnih
značilnostih prostora in o vrednotah, pogojenih s kul¬
turno in družbeno zgodovino, je tudi pri nas že danes
vsekakor bolj prisotno kot nekdaj, predvsem v turi¬
stičnem oglaševanju. Dinamika prostorske predstave se
torej kaže tudi v časovni razsežnosti. Ideološko bolj za¬
prta politična propaganda pa teži k homogenizaciji tudi
na tem področju.

Manipulacija, ki se dogaja s prostorsko identiteto na
nacionalni ravni, kjer je pojmovana kot stanje, fizična
danost, je prav zato lahko kontraproduktivna. Ustvar¬
janje nerealne podobe prostora in zaverovanost vanjo
lahko zameglita pogled in razbiranje resnih problemov v
okolju. Pri tem gre za stalno prisoten razkorak med načeli
in vedenjskimi vzorci. Zato je nesmiselno prostorsko

215

Ana Kulan

identiteto omejevati samo na prvine, ki so jih kot na¬
cionalne simbole vzpostavila obdobja narodnostnih pri¬
zadevanj. Da bi lahko iz ugotovljenega izpeljali tudi
smernice za bodoče usmeganje prostorskega razvoja, je
treba imeti pred očmi zlasti vzroke in procese, zaradi
katerih in s katerimi se ustvarja družbena predstava o
prostoru. Zato so spoznanja o procesih vzpostavljanja te
predstave, o dejavnikih, ki nanjo vplivajo in prvinah, ki jo
gradijo, v krajinskem načrtovanju temeljno izhodišče. V
to smer je naša raziskava naredila prvi korak; morda bodo
nadaljnje raziskave na njenih izhodiščih lahko podale
natančnejše odgovore na vprašanja, ki sijih pogosto zada¬
ja krajinsko načrtovanje: kako varovati in, če sploh,
ohranjati podobo kulturne krajine v času, ko se bistveno
spreminjajo načini rabe in odnos do prostora. Prav na
tem mestu so morda dognanja raziskave ključna tudi v
kontekstu prostorskega načrtovanja: ugotovili smo, da
predstava, s katero se istovetimo, ni zrcalo stanja, temveč
da odseva naš nenehno se razvijajoči odnos do prostora.

n

! Se potemtakem res soočamo z izgubo  identitete ali gre
za njeno kvalitativno spremembo ? Slovensko podeželje
gotovo stoji na pragu velikih sprememb, tako v pogledu
socialnega kot prostorskega prestrukturiranja: zakonitosti
evropskega in svetovnega trga že povzročajo mnogo
hitrejše spreminjanje, kakor pa smo mu bili priče v
nedavno preteklem obdobju. V prostorskem smislu se
bodo zlasti zamenjali vzorci rabe, prav ti, ki jih načelno
postavljamo kot opredelilne za naš prostor. Menim pa,
da se bo, kljub univerzalnim modelom urejanja fizičnega
okolja, prostorska identiteta lahko ohranjala. Eden od
zaviralnih dejavnikov prestrukturiranja je pri nas očitno
fizični prostor; drugi so nedvomno kulturne razlike,
temelječe na zgodovinskem spominu. Ne smemo po-

216

Kmečka dežela med morjem in Alpami?

zabiti, da niti prostor konkretne resničnosti niti družbe¬
na predstava o njem nista stalnici, ampak sta odvisni od
časa — nastajata in dopolnjujeta se v neprestanem spre¬
minjanju. Iz tega je moč sklepati, da vključevanje v sve¬
tovne integracijske procese ne bo nujno pomenilo
izgube identitete, temveč njeno kvalitativno spremem¬
bo; da je torej tudi prostorska identiteta le navidezno
ogrožena. Izbira med izgubo in nadgradnjo pa je odvi¬
sna predvsem od nas samih. Ker ni ene in absolutne
predstave in je tudi vrednostni sistem odprt in nedo-
končen, bi se morali v načrtovanju alokacije prostorskih
rab in njihove strukturiranosti izogibati posploševanju te
vrste, da bi značilnosti ene regije ali vrednostni sistem
ene družbene skupine posploševali na celoto. In to ne
glede na to, ali delujemo lokalno ali globalno. Pri tem
tudi stroka kot zgolj ena od družbenih skupin ni izjema;
še vedno ostaja odprto vprašanje, kako uresničevati stro¬
kovne interese po optimalnem prostorskem razvoju in
usklajevati predstave s stvarnostjo.

Ce pa se kot družba opredelimo za ohranjanje izbranih
izjemnih krajin, četudi zgolj zaradi načelnega varovanja
kulturne in naravne dediščine, se moramo zavedati, da to
ne bo mogoče brez izdatne finančne podpore države.
Krajinam, pri katerih je forma tako izrazito odvisna ne
le od funkcije, ampak tudi od načina opravljanja te
funkcije, načina življenja, bo namreč izrazito težko ohra¬
njati stanje. Za to je še kako pomembno, da poznamo
družbeno uveljavljen vrednostni sistem — sistem na¬
čelnih opredelitev, ki jih družba oblikuje v odnosu do
prostora, na katerem živi in njihovo neskladje s pre¬
vladujočim družbenim ravnanjem.

217












Literatura

Altman, lrwin/Low, Setha M. ur,: Introduction. Plače Attachment. A Conceptuallnquiry.  New York: Plenum Press, 1992: 1-12.
Althusser, Louis: Ideologija in ideološki aparati države. V: Z. S. Močnik: Althusser, Balibar, Macherey, Pecheux. Ideologija in
estetski učinek.  Ljubljana: 'Cankarjeva založba, 1980: 35-99.

Badjura, Rudolf: Ljudska geografija. Terensko izrazoslovje.  Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1953. 337 s.

Balkovec, Bojan: Prva slovenska vlada  1918-1921. ZPS, 1993.

Baloh, Vera: Maksim Gaspari 1883-1980, ilustrator. V: Maksim Gaspari.  Ljubljana: Narodna Galerija, 1986: 9-18.

Barthes, Roland: Camera lucida. Reflections on Photography.  New York: The Noonday Press, 1981. 119 s.

Barthes, Roland: Retorika starih. Elementi semiologije.  Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1990. 241 s.

Barthes, Roland: Myth Today. V: R. Barthes: Mythologies.  New York: The Noonday Press, 1990: 109-159.

Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika K-O.  Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za sloven¬
ski jezik, 1982.265 s.

Braudel, Fernand: The ldentity of France. History and Environment.  London: Collins, 1988.432 s.

Brejc, Tomaž: Genius Loči. V: MM  oktober 1991: 36-37.

Brejc, Tomaž: Retromorfoze. V: Slikarske metamorfoze.  Ljubljana: Equrna 1992: 71-76.

Bunc, Stanko: Slovar tujk.  Maribor: Založba Obzorja, 1987.

Cankar, Ivan: Slovenci in Jugoslovani. V: I. Cankar: Zbrani spisi.  19. zvezek. Ljubljana: Nova založba, 1936: 12-22,

Canter, David: The Psychology of Plače.  London: The Architectural Press, 1977. 198 s.

Cerkovnik, Borut: Certifikatske volitve. V: Mladina  33 (1994): 36.

Cevc, Anica: Ob razstavi. V: Maksim Gaspari 1883-1980, ilustrator.  Ljubljana: Narodna Galerija, 1986: 5-7.

Ciglar, Milan: Raziskave o posledicah izpraznitve gozdnate kulturne krajine, prikazane na primeru Kočevske.  Ljubljana: Inštitut
za gozdno in lesno gospodarstvo, Biotehniška fakulteta, 1978. 162 s.

Coeterier, J. F.: A Photo Validity Test, V: Journal of Environmental Psychology  (1983) 3: 315-323.

Cosgrove, Denis / Daniels, Stephen ur.: The lconography of Landscape.  Cambridge: Cambridge University Press, 1988. 318 s.
Daniels, Stephen: Fields of Vision: LandScape lmagery and National ldentity in England and the United States.  Princeton
University Press, 1993. 257 s.

Dufour, Roland: Mythologie du vveekend.  Pariš: Les Editions du CERF, 1980. 365 s.

Eco, Umberto: Function and Sign: Semiology in Architecture. V: VIA  (1973) 2: 131-152.

Ehrentraut, Adolf: Globalization and the Representation of Rurality: Alpine Open-Air Museums in Advanced Industrial
Societies. V: Sociologia Ruralis  36 (1996) 1: 4-26.

Eliade, Mircea: Mit i zbilja.  Zagreb: Matica Hrvatska, 1970. 184 s.

219

Ana Kučan

Enciklopedija Slovenije.  Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-1995.

Ferenc, Mitja: Kulturna dediščina Kočevskih Nemcev, njena usoda in vzroki za njen propad. V: Rast, revija za literaturo, kul¬
turo in družbena vprašanja  6 (1995) 7-8: 584-593.

Ferligoj, Anuška: Razvrščanje v skupine.  Metodološki zvezki. Ljubljana: Ri Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarst¬
vo, 1989.

Gams, Ivan: Osnove pokrajinske ekologije.  Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1986.

Gantar, Pavel: Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje.  Ljubljana: UK ZSMS, KRT, 1984. 124 s.

Gantar, Pavel / Kos, Drago: Če bo vodnjak, bo tudi bomba! O segmentih ruralne ideologije v Ljubljani. V: Vesela znanost. O
hišah, o mestih, o podeželjih.  Ljubljana: KUD France Prešeren, 1993: 97-122.

Garling, Tommy: The Structural Analysis of Environmental Perception and Cognition. A Multidimensional Scaling Approach.

V: Environment and Behavior  8 (1976) 3: 385-415.

Goljevšček, Alenka: Mit in slovenska ljudska pesem.  Ljubljana: Slovenska matica, 1982. 222 s.

Grafenauer, Bogo: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj.  Ljubljana: Slovenska matica, 1987. 225 s.
Grelder, Thomas/Garkovich, Lorralne: Landscapes: The Social Construction of Nature and the Environment. V: Rural Sociology
59(1994) 1: 1-24.

* Harvey, David: The Condition of Postmodernity.  Basil Blackvvell, 1989. 378 s.

Heffernan, Michael: The Desert in French Orientalist Painting During the Nineteenth Century. V: Landscape Research  16
(1991)2: 37-42.

Fleidegger, Martin: Basic VVritings.  New York: Flarper & Rovv, 1977.

Heidegger, Martin: Identiteta in diferenca.  Zbirka Znamenja. Maribor: Založba Obzorja, 1990. 96 s.

Fločevar, Marko: Nekateri vzroki črnih gradenj: medsebojno učinkovanje družbene regulacije kulturnega vzorca in individu¬
alne percepcije. V: Teorija in praksa  30 (1993) 5-6: 499-503.

Flooson, David ur.: Geography and National ldentity.  Oxford UK in Cambridge USA: Blackvvell, 1994. 391 s.

Hoskins, W. G.: The Making ofthe English Landscape.  London: Flodder and Stoughton, 1977. 325 s.

Flough, Michael: Out of plače. Restoring ldentityto the Regional Landscape.  New Flaven: Yale University Press, 1990. 230 s.
Hribar, Tine: Slovenska državnost.  Ljubljana: Cankarjeva založba, 1989. 176 s.

Ilešič, Svetozar: Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem.  Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1950. 119 s.
Jackson, John B.: Discovering the Vernacular Landscape.  New Haven: Yale University Press, 1984. 165 s.

Jacobs, Peter / Mulvihill, Peter: Ancient Lands: New Perspectives. Tovvards Multi-cultural Literacy in Landscape Management.
V: Landscape and Urban Planning  32 (1995) 1: 7-17.

Jacobson, Roman: Lingvistika in poetika. V: Lingvistični in drugi spisi.  Ljubljana: $KUC, Filozofska fakulteta, 1989: 147-190.
Jeglič, Ciril: Med ljudmi in rastlinjem.  Ljubljana: Planinsko društvo, 1979: 39.

Jug, Marjeta: Razvrščanje krajinskih območij Slovenije na osnovi digitaliziranih prostorskih podatkov.  Dn, mentor J. Marušič.

Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Inštitut za krajinsko arhitekturo, 1995. 90 s.

Juvan, Marko: Krst pri Savici kot "citat". V: Problemi ( 1988) 6: 87-102.

Južnič, Stane: Antropologija.  Ljubljana: Fakulteta za družbene vede in Državna založba Slovenije, 1987. 341 s.

Južnič, Stane: Identiteta.  Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Slovenije, 1993. 399 s.

Kardelj, Edvard: Razvoj slovenskega narodnostnega vprašanja.  Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970. 400 s.

Kocbek, Edvard: Slovenci in politika. V: Dejanje. Revija za kulturo, gospodarstvo in politiko.  (1940): 1-6.

Kokolj, Miroslav: Prekmurski Slovenci  1919-1941. Uvod. Murska Sobota: Pomurska založba, 1984: 11-16.

Kos, Drago: Predmodernost ali postmodernost črnograditeljskih praks. V: Teorija in praksa  30 (1993) 5-6: 453-465.

Kos, Janko: Pregled slovenskega slovstva.  Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979. 440 s.

Kos, Janko: Spremna besedila in opombe. V: Prešeren, France: Krst pri Savici.  Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991: 6-38.
Kos, Marko: Nova podoba Slovenije. V: Razgledi  (1994) 1: 12-13.

Kovačič-Peršin, Peter: Zaveza slovenstvu.  Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1993. 157 s.

Kovačič-Peršin, Peter: Intervju. V: Razgledi  (1996) 4: 4-11.

Krampen, M.: Meaning in the Urban Environment.  London: Pion, 1979. 365 s.

Krivec-Dragan, Judita: Krajina v slovenskem slikarstvu v 20. stoletju. V: Likovne besede.  (1990) 12-13: 11-24.

Kučan, Ana: Slovenski prostor v sodobni dužbeni predstavi. V: Geografski zbornik  (1997): 111-169.

Kuret, Niko: Razglednice Maksima Gasparija. V: Gasparijeve razglednice.  Velenje: Kulturni center Ivan Napotnik, 1986: 3-9.
Landscape and National ldentity. V: Landscape Research  16 (1991) 2: 1-48.

Lavvlor, Robert: Voices of the First Day. Avvakening in the Aboriginal Dreamtime.  Rochester: Inner Traditions International,
1991.412 s.

Lenz-RomeiG, Felizitas: DieStadt Heimat oder Durchgang-station?  Munchen: Calwey Verlag, 1970. 141 s.

• Lšvi-Strauss, Claude: Oddaljeni pogled.  Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1985. 381 s.

Linhart, Anton Tomaž: Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije (1791: Drugi zvezek). V: Problemi
8 (1970) 1-92: 5-27.

220

Literatura in viri

Lovrenčak, France: 0 uporabi pojma pokrajina. V: Geografski vestnik  (1996) 68: 265-266. Ljubljana.

Lovventhal, David: British National ldentity and the English Landscape. V: Rural History2  (1991) 2: 205-230.

Lovventhal, David: Landscape as Living Legacy. V: mednarodni simpozij, VVageningen, Nizozemska, september 1994.
Symbolic Landscapes.  Neobjavljena verzija, 18 s.

Lovventhal, David: Past Time, Present Plače: Landscape and Memory. V: The Geographical Revievv  LXV (1975) 1:1-36.

Lynch, Kevin: The Image ofthe City.  Cambridge: MIT, 1960. 194 s.

Mahnič, Joža: Oton Zupančič. Zbrano delo. Peta knjiga.  Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Ljubljana: Državna
založba Slovenije, 1970. 360 s.

Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda.  Celje: Družba Sv. Mohorja, 1928. 1213 s.

Mandič, Igor: Mitologija svakidašnjeg života.  Pula: O. Keršovani, 1976. 192 s.

Marušič, Janez et al.: Regionalna razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji.  Sklepno poročilo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta,
Inštitut za krajinsko arhitekturo, 1994.

Marušič, Janez: Razpotja urejanja in varstva slovenske krajine. V: Vesela znanost. O okolju.  Ljubljana: KUD France Prešeren,
1995: 25-37.

Melik, Vasilij: Slovensko narodno gibanje v času taborov, V: Zgodovinski časopis,  1969: 76

Melik, Vasilij: Klerikalno-liberalna trenja in konec taborov, V: Časopis za zgodovinopisje in narodopisje,  1969: 525

Mesesnel, France: Slovensko krajinarstvo v 19. stoletju.V: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo  (1939): 400-410.

Mikuž, Stane: Maksim Gaspari. Monografija.  Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977. 83 s.

Mitchel, VVilliam J. T.: Imperial Landscapes. V: Mitchel, VVilliam J. T„ ur: Landscape and Povver.  Chicago: The University of
Chicago Press, 1994: 5-34,

Mlinar, Zdravko: Prostorski nered kot izraz (ne)moči posameznika in sistema. V: Teorija in praksa  30 (1993) 5-6: 427-434.
Mlinar, Zdravko: Teritorialne identitete v nastajajoči svetovni družbi. V: Teorija in praksa  29 (1992) 5-6: 450-462. ;

Močnik, Rastko: Koliko fašizma?  Ljubljana: Institut Studia Flumanitatis, 1995. 137 s.

Moles, Abraham: Psychologie des Kitsches.  Munchen: Carl Hansen Verlag, 1972. 222 s.

Mozetič, Barbara: Marko Pernhart 1824-1871.  Ljubljana: Narodna galerija, 1993. 39 s.

Neisser, Ulrich: Cognition and Reality.  San Francisco: W. H. Freeman & Company, 1976. 218 s.

Nora, Pierre: "Paysages" in "Le territoire". V: P. Nora, Les lieux de Memoire. La Nation.  Pariš: Gallimard, 1984: 7-140 in
461-597.

Norberg-Schultz, Christian: Genius Loči: Paessagio, Ambiente, Architettura.  Milano: Electa, 1979. 214 s.

Ogorelec, Breda: Za pomensko razmejitev med pokrajino in krajino in proti njei. V: Geografski vestnik  (1987) 59: 133-139.
Ogrin, Dušan: Krajina kot nosilec identitete. V: Urbani izziv  (1991) 15: 62-64.

Ogrin, Dušan: Čim manj morja ima narod, tem slabše ravna z njim. V: Delo  10. 3. 1990: 24.

Ovsec, Damjan: Slovenska mitologija in verovanje.  Ljubljana: Domus, 1991. 583 s.

Panofsky, Ervin: Meaning in the Visual Arts.  Chicago: The University of Chicago Press, 1982. 364 s.

Parin, Paul: Domovina, ti si kakor plomba. V: Razgledi (1995)  1: 14-15.

Pirjevec, Dušan: Vprašanje naroda. V: Problemi  8 (1970) 91-92: 1-19.

Porteous, Douglas: Flome: The Territorial Core. V: The Geographical Revievv  66 (1976) 4: 83-390.

Proshansky, Harold / Fabian, Abbe / Kaminoff, Robert: Piace-ldentity: Physical World Socialization of the Self. V: Journal of
Environmental Psychology  (1983) 3: 57-83.

Prunk, Janko: Slovenski narodni programi.  Ljubljana: Društvo 2000, 1986. 284 s.

Repe, Božo: "Liberalizem" v Sloveniji. V: Borec, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo  44 (1992) 9-10: 637-949.
Repovš, Jernej: Pomen turizma za nadaljnji razvoj Slovenije je opredeljen. V: MM  (1985): 21-24, priloga.

Rizman, Rudi ur.: Študije o etnonacionalizmu.  Ljubljana: KRT, 1991.379 s.

Rotar, Braco: Likovna govorica.  Ljubljana: Državna založba Slovenije in Maribor: Založba Obzorja, 1972. 297 s.

Rotar, Braco: Pomeni prostora. Ideologije v urbanizmu in arhitekturi.  Ljubljana: Delavska enotnost, 1981.311 s. ■

Rotar, Braco: Risarji: učenjaki. Ideologije v urbanizmu in arhitekturi.  Ljubljana: Delavska enotnost, 1985. 221 s.

Roth, llona/Frisby, John P.: Perception and Representation: A Cognitive Approach.  Philadelphia: Open University Press, 1986.
203 s.

Rupel, Dimitrij: Razmerje med vladajočo ideologijo, nacionalnimi miti, religijo in umetnostjo na Slovenskem v 80-ih letih.

Poročilo raziskovalne naloge. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1986.

Rugg, D. S.: Eastern Europe. The World's±andscapes.  Nevv York: Longman, 1985.

Rupel, Mirko: Valvasorjevo berilo. Iz Slave Vojvodine Kranjske.  Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969. 603 s.

Rus, Veljko: Razvojne posebnosti majhnega naroda. V: Problemi 8  (1970) 91-92: 20-38.

Rus, Veljko: Pogovor. V: M. Crnkovič ur.: Slovenska smer.  Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996: 9-61.

Saussure, Ferdinand de: Cours de linguistique generale.  V: Tulio de Manteo ur., Pariš: Ed. Payot, 1979. 509 s.

Scott, Ovven R.: Utilizing History to Establish Cultural and Physical ldentity in the Landscape. V: Landscape and Urban Planning
6(1979)2: 179-204.

221

Ana Kučan

Seamon, David: Emotional Experience of the Environment. V: American Behavioral Scientist  27 (1984) 6: 757-770. Sage
Publications.

Seamon, David ur.: Dvvelling, Seeing andDesigning: Tovvarda Phenomenological Ecology.  Albany: State Universityof New York
Press, 1993. 363 s.

Širše, Janez / Strojan-Vrtačnik, Irena / Pobega, Nataša: Strategija razvoja slovenskega turizma.  Ljubljana: Inštitut za ekonomska
raziskovanja, 1993. 96 s.

SJM: Rezultati opravljenih raziskav Slovensko javno mnenje.  Ljubljana: Center za raziskavo javnega mnenja na Fakulteti za
družbene vede, 1992, 1993, 1994, 1995.

Slovar slovenskega knjižnega jezika.  Ljubljana: SAZU, DZS, 1995. 1714 s.

Smith, Anthony D.: National ldentity.  University of Nevada Press, 1991.226 s.

Sruk, Vladimir: Filozofsko izrazje in repertitorij.  Murska Sobota: Pomurska založba, 1980.

Stahl, Abraham: Educating for a change in attitudes tovvard nature and environment. V: Environment and Behavior.  25
(1993) 1: 3-21.

Statistični letopis Republike Slovenije.  Ljubljana: Zavod RS za statistiko, 1993.

Stevens, VVallace: Anecdote of the Jar. V: Collected Poems of VVallace Stevens.  London, Boston: Faber & Faber, 1984: 76.

Stokols, Daniel: Instrumental and Spiritual Vievvs of People Environment Relations. V: letna konferenca Eastern Psychological
Association, Buffalo, N.Y., april 1988, The Role of Psychological Science in Promoting Environmental Quality.  13 s.

Šumi, Irena: Staroselska etnična renesansa v Združenih državah Amerike. Geneza, pregled in označitev.  Md. Ljubljana:
Fakulteta za družbene vede, 1990. 264 s.

Šumi, Nace: Krajina v novejšem slovenskem slikarstvu. V: Pogledi na slovensko umetnost.  Ljubljana: Partizanska knjiga, 1975:
156-176.

Tršar, M. / Bassin, A.: Pokrajina v slovenskem slikarstvu sodobniki. V: Sinteza  (1964) 3: 30-47.

Tuan, Yi Fu: Topophilia. A Study in Environmental Perception Attitudes and Values.  New York: Columbia University Press, 1974.

Urbančič, Ivan: O slovenstvu in filozofiji. V: Problemi 8  (1970) 91-92: 58-73.

Valič, Andrej: Triglav (Troglav) Arheološki problem in vprašanja njegovih predstav.  Mestna občina Kranj, 1998.

Velikonja, Joseph: The Questfor Slovene National ldentity. V: D. Hooson ur.: Geography and National ldentity.  Oxford UK in
Cambridge USA: Blackvvell, 1994. 249-256.

Velikonja, Mitja: Masade duha razpotja sodobnih mitologij.  Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996: 88-105.

Verbinc, France: Slovar tujk.  Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976.

Vodopivec, Peter: Pogovor. V: M. Crnkovič ur.: Slovenska smer.  Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996: 9-61.

Vrišer, Igor: Uvod v geografijo.  Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1976.

VVarnke, Martin: Politische Landschaft. Zur Kunstgeschichte der Natur.  MOnchen: Carl Hansen Verlag, 1992. 189 s.

Zgodovina Slovencev.  Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. 964 s.

Zlobec, Ciril: Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko.  Ljubljana: Mihelač, 1992: 195-200.

Zube, Ervin H. ur.: Studies in Landscape Perception.  Amherst: University of Massachusetts, 1978. 174 s.

Zupan, France: Pokrajina v slovenskem slikarstvu dediščina. V: Sinteza  (1964) 3: 23-29.

Zupan, Gojko / Ferenc, Mitja / Dolinar, France M.: Cerkve na Kočevskem nekoč in danes.  Kočevje: Župnija, Muzej, 1993. 270 s.

Zupančič, Boštjan M.: Od blaznosti do blagoslova.  Ljubljana: Društvo 2000, 1992. 175 s.

Zvvitter, Fran: Slovenski politični preporod 19. stol. v okviru evropske nacionalne problematike. V: Sodobnost  12 (1964) 11-12.

Žagar, Igor Ž.: Jezikanja.  Ljubljana: Pasadena, 1992. 158 s.

Žgajnar, Matija / Urbanc, Nataša / Oblak-Čarni, Marija: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1947.  Katalog. Ljubljana: Muzej
ljudske revolucije Slovenije, 1973.

Žnidaršič, Sabina: Slovenski politični govori v času Taborov.  Dd, mentor dr. P. Vodopivec. FF, Oddelek za zgodovino, 1989.

222

Literatura in viri

Viri slik in fotografij

Stran 15: Sinteza  (1964) 3: 27. (Božidar Jakac)

Stran 42:1. Roth in J. P. Frisby, 1986 (Labov)

Stran 48: M. Krampen, 1979

Stran 63: M. Rupel, 1996, s. 178 (Janez Vajkard Valvasor)

Stran 76: Narodna galerija v Ljubljani (Anton Karinger)

Stran 77: Narodna galerija v Ljubljani (Marko Pernhart)

Stran 84: Mestni muzej Ljubljana (Ivan Grohar)

Stran 85: Moderna galerija v Ljubljani (Ivan Grohar)

Strani od 100 do 102: Marjan Marinšek, Velenje (Maksim Gaspari)

Stran 103: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (Maksim Gaspari)

Stran 106 in 107: G. Zupan, M. Ferenc, F. Dolinar, 1993, s. 213

Stran 116 zgoraj in v sredini: Enciklopedija Slovenije 3: 379 in 378 (Branko Simčič)

Stran 116 spodaj: S. Bernik, 1989, s. 122 (Ranko Novak)

Stran 118 levo: Joco Žnidaršič

Stran 118 desno, od zgoraj navzdol: Sidarta (Janez Skok); brošura Slovenia, your tourist destination  (Joco Žnidaršič), Prezlc
(Aleksander Čufar), brošura Slovenija,  Cankarjeva založba (Joco Žnidaršič)

Stran 126 in 127: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (Šubic, Jurkovič, Trpin)

Stran 130 in 131: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (Trpin, Jemec, Drelse)

Stran 136 in 137: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (Sirec, Nosan, Pavlin, Štirn, Slapar, Ravnik, Mally, Suhadolc,
Furlan, Bavčer)

Stran 140 in 141: Center za turistično in ekonomsko propagando, SM Delo (Jani Bavčer)

Stran 144 zgoraj: F. Stele, Dober dan Slovenija,  samozaložba, 1993, naslovnica (F. Ribnik)

Stran 144 spodaj: Mladinska knjiga, Pozdravljena Slovenija',  1993, naslovnica
Stran 145 zgoraj: Založba Mihelač, Lepa Slovenija,  1991, naslovnica (Joco Žnidaršič)

Stran 145 sredina: S. Stanič, Slovenija,  Flint River Press, 1994, naslovnica
Stran 145 spodaj: Mladinska knjiga, Slovenija iz zraka,  naslovnica (Stane Klemenc)

Stran 147: (Fotogrupa M)

Stran 148: Mladina  33 (1994): 31 (S hiram d.d.)

Stran od 149 do 151: Formart  2 (1993) 6: 69-73 (SKD, SLS)

Stran 152 in 153: Mladinska knjiga
Stran 154 in 155: Cankarjeva založba

Stran 156 ali 157: Narodna in univerzitetna knjižnica (Maksim Gaspari)

Stran 159 in 160: (Joco Žnidaršič)

Stran 162 in 163: Narodna in univerzitetna knjižnica (Gorjup, Šajn, Trpin)

Stran 170 in 171: Fotografije 1, 2, 5, 7, 10, 14, 17, 18 (Dušan Ogrin), 3, 4, 9, 12, 13, 15, 16 (Ana Kučan), 6 (brošura Bela
krajina, Dolenjska, Posavje.  Novo Mesto: MGZ za Dolenjsko, 8 (Joco Žnidaršič), 11 (Janez Marušič)

Stran 174 zgoraj: Sidarta (Janez Skok)

Stran 174 sredina: (Stane Klemenc)

Stran 174 spodaj: (Dušan Ogrin)

Stran 175 zgoraj: (Dušan Ogrin)

Stran 175 sredina: (Joco Žnidaršič)

Stran 175 spodaj: (Ana Kučan)

223

Ana Kučan

Primarni viri*

Knjige, katalogi in revije

Atlas Slovenije.  Ljubljana: Geodetski zavod SR Slovenije in Mladinska knjiga, 1985,

Bernik, Stane: Plakat in znak.  Ljubljana: Sinteza 1989, s. 122.

Dober dan, Slovenija.  Komenda: Stele 1993, 1994, naslovnica knjige/F. Stele, F. Ribnik/

Mladina  33 (1994)

Gasparijeve razglednice.  Katalog. Velenje: Kulturni center Ivan Napotnik, 1986. 32 s.

Greetings from Slovenija.  Ljubljana: MK 1991, naslovnica knjige,

Inozemski tisk o našem turizmu v letu 1993.  Ljubljana: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije, Sekretariat
za turizem, 1994.

Lepa Slovenija.  Ljubljana: Mihelač 1994, naslovnica knjige/J. Žnidaršič/

Maksim Gaspari 1883 1980, ilustrator.  Ljubljana: Narodna galerija, 1986. 129 s.

Formart  2 (1993) 6

Neznana Slovenija.  Ljubljana: Cankarjeva zalo ba 1993, naslovnica knjige /F. Stele/

Pozdravljena Slovenija.  Ljubljana: MK 1993, naslovnica knjige,

Sinteza  (1990) 83-86: 13-17; 18-21; 22-26.

Slovenija iz zraka.  Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, platnice knjige /M. Kmecl, J, Hanc, S. Klemenc/

Slovenija iz zraka.  Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995 (ponatis), platnice knjige/M. Kmecl, J. Hanc, S. Klemenc/

Slovenija.  Flint River Press, 1994, naslovnica knjige /S. Stanič/

Slovenija. Trenutki lepega.  Komenda: Stele in MK, 1994, naslovnica knjige/F. Stele/

Slovvenien.  Terra Magica 1995, naslovnica knjige,

Vrhunc, Polonca / Zupan, France: Anton Karinger 1829 1870.  Katalog. Ljubljana: Narodna galerija, 1984. 205 s.

Zadravec, Franc, ur.: Sveta si, zemlja. Antologija slovenske pokrajinske in domovinske pesmi.  Ljubljana: Prešernova družba,
1988. 466 s.

Članki

"Kakšna prostorska identiteta?" V: Delo, 18. 11. 1992.

"Urejanje podeželja pri nas: pokrajinska identiteta izginja [...]" V: Naši razgledi  37 (1988) 21: 634.

"Volitve". V: Formart  2 (1993) 6: 69-73.

"Zgraditi moramo novo prostorsko identiteto" V: Delo,  21. 10. 1992.

Zbirke

fototeka Narodne galerije v Ljubljani

fototeka Moderne galerije v Ljubljani

zbirka Gasparijevih razglednic Marjana Marinška iz Velenja

kartografska zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani

neuradni arhiv Centra za ekonomsko in turistično propagando

arhiv Sidarta d.o.o.

arhiv Delo

arhiv J. Žnidaršič

arhiv Studio Marketing

arhiv Prezlc d.o.o.

arhiv Artmat d.o.o.

arhiv ČZP Kmečki glas

Gradivo, ki ga je avtorica zbrala na terenu, hrani grafična zbirka Arhitekturnega muzeja Ljubljana.

»Natančnejši podatki o gradivu so objavljeni v disertaciji "Dejavniki nacionalne identitete v Sloveniji", Biotehniška
fakulteta, 1996.

224

Izid so podprli:

Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije
Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije
ISS Servisystem d.o.o.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

KUČAN, Ana

Krajina kot nacionalni simbol / Ana Kučan.
[Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče,
1998.] (Zbirka Spekter; 1998,1)

ISBN 961-6014-97-8

Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-237/97-mb/sp z dne 24.6.1997 šteje knjiga
med proizvode, za katere se obračunava 5% prometni davek.

Ana Kučan

Krajina kot nacionalni simbol

tisk

Tiskarna Jože Moškrič d.d., Ljubljana

MRRODNA IN UNIUERZITETNfi
KNJI2NICR

00000202165

Pri čislanju domačijske, ruralne krajine gre torej za ideološki konstrukt, s katerim se
utemeljuje izjemnost slovenskega nacionalnega prostora.

Sodobna identiteta se ustvaija tudi

z diferenco do predstave o industrializirani, globalizirani Evropi. Tu je oaza,
kjer se lahko vrnete k naravi  in se “naužijete sonca, zdravja in miru”

(Nazaj k naravi na sončni strani Alp!).

[...] V to igro pa ni ujeto le ekonomsko in turistično oglaševanje
z raznoraznimi izdelki fizičnih in pravnih oseb v različnih občilih,
temveč tudi uradna promocijska gradiva.V vzpostavljanje Imago sloveniae
s sliko in besedo se premišljeno vključuje tudi politična propaganda,
saj spretno izkorišča domovinska čustva vedno prisotnega populizma.

Iz knjige

ISBN 961-6014-97-8