Oblike vrednotenja v krajinskem načrtovanju Author(s): Janez MARUŠIČ Source: Urbani Izziv, No. 18, VREDNOTE IN VREDNOTENJE (december 1991 / December 1991), pp. 37-45 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180679 Accessed: 09-11-2018 12:57 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 18/1991 Janez MARUŠIČ Oblike vrednotenja v krajinském načrtovanju Uvod Vrednost je lastnost predmetov ali stvari, ki ni, kòt praví filozof Frondizi, njihov konstitutivní děl. Ni tiste vršte značilnost, kot so barva, velikost, oblika ali podobne značilnosti, ka- terih posamično spreminjanje nepo- sredno spremeni predmet ali stvar. Če vrednost predmetu vzamemo ali daino, se ta v svoji pojavnosti čisto nič ne spremeni. Vrednosti so sanie po sebi neobstoječe značilnosti stva- ri ali predmetov, so neke vršte poten- ciāli in se uresničijo šele tedaj, ko jih v predmetih ali stvareh opredelimo. Za vrednosti je značilna polamost in hierarhičnost. So torej lahko pozitiv- ně in negativne ter razvrščajo se po pomenu v višje ali nižje wed nos li (Frondizi, 1971, str.7-12)1. Vrednost ni mogoče ločiti od vred- notenja. Vrednost je človeķov odnos do stvari ali predmetov in vredno- tenje je vzpostavljanje ali prepozna- vanje takega odnosa. Vrednotenje je torej opredeljevanje vrednosti neke- ga predmeta ali stvari. Vrednosti ne ugotavljamo, temveč jo pripis ujemo. Ker se vrednostni odnos vzpostavi zařadí lastnosti predmeta ali stvari, ki niso vedno neposredno zaznavne in jih zato moramo šéle razkriti, je včasih videti kot da vrednost ugo- tavljamo2, Vrednotenje ima torej lahko obliko analizę. V krajinském načrtovanju zato vrednotenje ozna- čujemo tudi kot vrednostno analizo. Potřeba po vrednotenju katere koli sestavine ali značilnosti krajině se vselej kaže v zvçzi z nekim namenom ukrepanja v, příhodnosti, na kate- rega uresničevanje ta sestavina vpli- va neposredno ali posredno. Námen ukrepanja je torej vir pomenske opredelitve predmeta ali stvari, opre- deljevanja pozitivně ali negativne vrednosti, pa tudi hierarhične vred- nostne razvrstitve. Vrednotenja, ki ne bi bilo vezano na neki namen ukrepanja v příhodnosti, pravzaprav ni. Če je videti, kot da bi bilo vred- notenje od namenov ukrepanja v pří- hodnosti neodyisno opravilo, je to zato, ker je pri mnogih presojah oko- lja, ki seveda vključujejo vrednote- nje, namen implicirañ. Vgrajen je v samih po sebi lunevnih vrednostnih izhodiščih, v konvencijah pri obna- šanju, v vnaprej zgrajenih stand- ardih obnašanja ali v splošněm kòn- senzii o sprejemljivosti ali nespre- jemljivosti posameznih stanj okolja. Lahko imamo tudi nasproten po ložaj . Če namenov ukrepanja v pří- hodnosti ne spremlja vrednotenje, je to zopet samo navidezno. Vredno- tenje je namreč lahko implicitno vgrajeno v dmgih ópravilih, ki spremljajo željo po spreminjanju okolja, na primer v neposrednih od- ločitvah za ukiepanje. Za neko rabo prostora se odločamo, ne da bi před- hodilo tehtali ustreznost zemljišča zanjo. Oblike vrednotenja krajině so od- visne od namenov ukrepanja ali de- lovanja, ki jih v zvezi s krajino ali katero njenih sestavin, na primer zemljiščem, imamo v příhodnosti. Odvisne so tudi od opravil, s ka- terimi skušamo te nainene uresni- čiti. Za primer si vzemimo vredno- tenje zemljišč. Poznamo oblike vred- notenja zemljišč, ki nimajo nepo- sredne zveze z načrtovanjem krajině, na primer vrednotenje knietijskih zemljišč za potrebe obdavčevanja, pravi čn ih odškodnin in podobna. Za mnoga taka vrednotenja se celo zdi, da nimajo nobene povezave s pri- hodnostjo. Za davčno osnovo sku- šanio, na primer, ugotoviti sedanjo donosnost zemljišč. Toda namen ta- kega opredeljevanja vrednosti je, da se spremeni ali ohrani nadaljnja stopują obdavčevanja lastnika zem- ljišča. Za talom wednotenjem se vendarle skriva neka sicer zelo ru- dimentama želja po spremniņjaju stanja. Podobno je z odškodninami. V oceni vrednosti zemljišča je vgra- jena presoja o tem, kaj bi lahko oškodovanec počel v příhodnosti z zemljiščem3. 37 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms CSáĚ33 št. 18/1991 Ocenjevanje vřed nos ti je torej vselej presoja pomena, ki ga neki predine t ali stvar ima za uresničevanje na- menov ozi roma ciljev ocenjevalca. Za to je presoja pomena stanj vokolju siniselna samo v zvezi z možnostjo ukrepanja v piihodnosti. Če možno- sti za urepanje in spreininjaje stanja v příhodnosti ni, vrednotenje nima nikakršnega pomena. Spoznanje, da na prihodnja stanja lahko vplivamo, je razlog za načrtovanje4. Vredno- tenje je zato povsem načrtovalno opravilo. I^ahko bi celo řekli, da je v jediTi vsakega načrtovanja. V racio- nálnem načrtpvalņem postopku, ki men na optimizacijo načrtovalnih reši tev, pa je neogibno kot povsem izrecno, opravilo. Vrednotenje je osrednje opravilo v krajinském načrtovanju. Pomemb- nost vrednotenja v krajinském na- črtovanju določa več vzrokov. Pred- vsem imamo v krajinském načrtova- nju opravi ti z zelo ses tavljenim pred- nietom načrtovanja, to je z naravnim okoljem, do katerega se v družbi naj- večkrat vzpostavljajo zelo različni in celo nasprotujči si vrednostni od- nosi. Sestavljenost predine ta na- črtovanja terja njegovo vrednostno analizo, njegovo izrecno vrednostno razčlenjevanje; Možná raznolikost vřed nos tnega odnosa do sestavin naravnega okolja pa teija .hkrati njihovo členjeno, in če se to kaže kot potřeba, tildi raznoliko vrednostno opredeljevanje. Vrednotenje je subjektivno opravilo. To je že zaradi najbolj temeljnega vzroka, da v vrednostno oceno vgra- jujemo predstave o piihodnosti. Pri- hodnost je v sedanjosti nepreverljiva in se izmika trdnemii (lahko bi řekli: znanstvenemu) dokazovanju resnič- . nosti sodb, ki se nanašajo nanjo. Ob vrednotenju moramo zato uporabiti posebne postopke,* s katerimi to opravilo izvedemo. Toda vrednotenje je subjektivno opravilo predvsem za- to, ker je povezano z namenom spre- minjanja obstoječega ali pričakova- nega stanja. Ob splošiiem strinjanju ó sprejemljivosti ali nesprejemljivosti posameznih stanj okoljá so različna vřed no tei íja videti v tem pogledu ob- jektivna in znanstvenemu instru- mentariju dostopriá opravila, čeprav to v resnici niso. V dnotenje se torej lahko nanaša na oceno sedanjega stanja in prever- janje, v kolikšni meri to s tanje ustreza preds tavam o njegovi spre- jemljivosti. Vrednotenje se lahko nanaša na neko pričakovano stanje vprihodnosti in na preveijanje, ali e sprejemljivo. Tako vrednotenje vključuje v resnici dvoje opravil: simulacijo prihodnega stanja in nje- govo vrednotenje. Toda preveijanje sedanj ga stanja predpostavlja nje- govo možn spreminjanje, kar se- veda v vrednotenje samodejno vklju- čuje tudi představo o piihodnosti. Simulācijā in vrednotenje sta zato vselej povezani opravili vsaj v okviru načrtovalnega postopka. Sprejemljivost ali nesprejemljivost stanj v ok lju predštavlja pomensko opredelitev takih stanj in je vselej v zvezi z nekim interesom. Če je pre- krivanje interesov v družbi splošno, je tudi vrednotenje nekih stanj v okolju vid ti objektivno opravilo. Njego a subjektivná narava se odkrije šele tedaj, ko se srečamo z divergent ími interesi različnih družbenih skupin ali posamez- ikov. Zaporedje "interes - najnen aii cilj - ocena skladnosti s ciljem ali w dnotenje stanja" je očitno temelj vsakega vrednotenja, hkrati pa raz- íiva tudi njegovo načrtovalno na- ravo. V zvezi z vrednotenjem kaže omeniti tudi vprašanje, kakšen je položaj strokovnega dela pri tem opravilu . Negotovosti v zvezi s prihodnostjo delajo, kot srno že pokazali, nápověd za iracionálno opravilo, ki pa os taja zahtevno strokovno opravilo. Gotovo Ido nápověd dobro informiranega strokovnjaķa, ki povrhu vsega ob- viada postopke napovedovanja, naj- bolj zanes lj iva. Ne more pa stro- kovnjak vgraditi v vrednotenje svojega lastnegã in tersa, ne da bi pri tem prizadel druge interese v družbi, če ti med seboj niso składni. Vred- otenje velikokrat teija znanje o zah: tevnih postopkih, kar privilegira strokovnjaka pri. urejanju piihod- nosti. Vendar to ni prav. Vred- notenje je samo po sebi tisto opra- vilo, pri katerem se morajo odslikati različni intersi v družbi do pri- hodnjih dogajanj in prihodnjih stanj okolja. 38 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV C st. 18/1991 . Za opredeljevanje različnih oblik vrednotenja je smiselno raziskati različne oblike načrtovalnih poslop- kov. Vrednotenje pred načrtovanjem Najbrž bi lahko řekli, daje večinoma mogoče srečati bodisi veliko oblik vrednotenja prostora, ki se predstav- ljajo kot sanios toj na vrednotenja, pri katerih je načrtovalni postopek okmjen ali prikrit, bodisi oblik načrtovanja prostora, pri katerih je vrednotenje okrnjeno ali prikrito. Mogoče je najbolj razšiijena před- stava o vrednotenju krajině prav tista, ki se opira na vrednotenje kot sainostojno opravilo, pri katerem je namen in planski cilj tako nepro- blematičen in nekonílikten, usidran v družbeni zavěsti, tako sam po sebi razuinljiv in Sprejemljiv, da se nam načrtovalna narava vrednotenja za- radi tega zabriše. Vrednotenje nekih redkih ali posebnih naravnih poja- vov, ki ga izvajamo ob opredeljevanju naravne dediščine, je gotovo dober primer. Dokler je obseg varovanja dediščine majhen in ne trči ob dinge interese v prostoru, je dediščina videti kot neka strokovno ugotovljiva danost ali značilnost oķolja. Toda izhodišče za opredeljevanje dedišči- ne je vendarle strah, da príhodnja dogajanja ne bi posameznih pojavov v okolju prizadela na nesprejemljiv náčin. Za opredeljevanjem dediščine se torej skriva namen varstva pred poškodbami ali uničenjem in s tem namenom tudi specifičen družbeni interes. Vsi konflikti, ki se pokažejo, ko se v območjih dediščine pokažejo drugi razvojni interesi, izvirajo prav- zaprav iz osnovne pomanjkljivosti, da vrednotenje dediščine poteka kot samostojná iz širšega okvira načrto- vanja prostora izločena dejavnost in zato ne vključuje optimizacijskili po- stopkov, ki bi interese uskladili. Morda je še izrazitejši primer opre- deljevanje zemljišč, ki so trajno na- menjena kmetijski pridelavi. Vrednotenja kot posebnega opravila običajno ne zasledimo pri 'intuitiv-- nemn načrtovanju, pri katerem na- črtovalec neposredno izdeluje rešitve po nekein predhodnem splošnem seznanjanju z načrtovalnim proble- mom. V takém primeru načrtovalec pomeša različna delovna opravila bodisi v "vidnih" eksplicitnih opra- vilih, ko riše osnutke in skice končne rešitve, bodisi v "névidnem" ctuhov- nem procesu ust vaijanja rešitev. Najbrz ni poti*ebno posebej poudar- jati, da se večiņa našega prostor- skega načrtovanja izvaja po tej poti. Od tod pravzaprav tudi izvira po- pulárnost različnih iz načrtovalnega postopka izločenih oblik vrednoten- ja, takih, kot sta bila predstavljena primera opredeljevanja naravne de- diščine ali kmetijskih zemljišč. Pri- zade vanja za standardizacijo ali nor- mativizacijo posameznih segmentov načrtovalnih rešitev so izraz nava- 'jeiiosli na intuitivné načrtovalne pos top ke in nepři pravljenost na to, da bi v vsako kra Lnem načrtovalnem postopku opravili na načrtovalni problem naravnano vrednotenje okolja. Normativi in standardi6 so posamič- ne; deine rešitve, podobno kot območja ali objekti dediščine, rezer- vāti pitne vode, območja, trajno na- menjena kmetijski pridélavi, in po- dobni prostorski rezervāti, ki jih dobimo predstavljene vnaprej. Po- stopek izločanja, tudi zelo popularen v naši načrtovalski pràksi, je zelo preprost náčin načrtovanja, pri ka- terem vgrajujemo posamezne deine rešitve v končno 1 . Vrednotenje v ok viru racionalnega načrtovalnega postopka Poskusimo raziskati oblike vredno- tenja v zvezi z racionalnim načrtoval- n im postopkom. Kot yzorec si vze- mimo postopek, ki ga J. Lyle predstavlja kot několiko popravljeno racionalno paradigmo reševanja problemov (J. Lyle, 1985, str. 131): 1 . Opredelitev ciljev 2. Analiza 3. Oblikovanje alternativ 4. rvimeijalno vrednotenje alterna- tiv z neko mero za preveijanje, ali so cilj i doseženi 5. Izbor najtólj učinkovite alterna- tive ali, ce nobena ne ustreza, pov- ratek na korak 2 6. Uresničitev - izvajanj e / upravlj a- nje 39 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms CŁGEgP št. 18/1991 Razumljivo je, da vsak načrtovaini postopek ninia izrecno predstavlje- nih vseh zgomjih korakov. Načrto- vaini postopek je, kot smo že pokazali, lahko zelo preprost Na- črtovalec na topografsko osnovo nariše reši tev. Resi tev je lahko ena sama in zato tildi vrednotenje alter- nativ ni polrebno. Potřebná je saino še uresničitev. Najbrz ni potrebno poudaijaü, da je vet ji del načto- valske prakse tak, vsaj za žunanjega opazovalca. Vendar v zvezi s takim postopkom ne moremo govoritl o ra- cionálnem postopku. Da tu ne bi pregloboko zašli v obsežno tvarino o načrtovalnih postopkih, omenimo zgolj poenostavljeno shemo racio- nalnega načrtovalnega pośtopka, ki jo J. Lyle (1985, str. 131) povzema po D. Stiiartu in kije v bistvu istovet- na zgomji. Po tej predstavi so v na- črtovalnem postopku trije bistveni koraki: 1. Identifikācijā programov 2. Nápověd úspěšnosti 3. Vrednolenje alternativ Ti trije koraki opredeljujejo tri kljuc- ne položaje v načrtovanju in zvezo s tremi ključniini vprašanji načrto- vanja: Kakšiie so možnosti za rozvoj nekih dejavnosli v cļanein prostoru? Ķļe v prostoru so te možnosti? Kako uspešno smo z rešitvijo te mož- nosti izkoristili? Prvo vprašanje zade va predvsem ti- sta riačrtovalna prizadevanja, s ka- teilmi pripravimo ražvojni program. Tega oblikujejo diaižl^ene potrebe. Zato v krajinském načrtovanju prí- čakiijemo, da se i*azvojni programi oblikujejo v druzbenem in gospo- darskem okoļju. Opredeljevanja diaižttenih poreb np štejemo med naloge in opmvila krajinskega na- črtóvanja. Toda razvojni program dejavnosti, ki izrabljajo nárávne vire, je vendarle odvisen od opredelitve njihove kakovósti, ta paje opredel- jiva vendarle le s pomočjo vrednost- ne analizē namvnega zemljiškega potenciālā 8. Tudi viednotenjé kako- vosti lcmetyskih zemljišč sodi v ta okvir. Sem sodijo tudi različne rajo- nizacije, to je ocenjevanje možnosti za gojenje posameznih kmetijskih kultur v razíičnih ekoloških razme- rah. Odgovor nří pivo vprašanje je v kmetijskem načrtovanju osnova za gospodarsko načrtovanje razvoja kmetijs va v nekem prostoru, za pre- sojo gospodarskih možnosti nekega prostora. Odgovor na drugo vprašanje zadeva izdelavo načrta. V prostorskem in s tem tudi v krajinském načrtovanju je končna načrtovalna rešitev pred- stavljena kot náčrt rabe zemljišč ali, če skušamo biti skladnější z uradno tenninologijo, kot náčrt namenske rabe prostora. Oblikovanje načrta namembnosti prostora teija pred- hoden pre misiek o tem, katera zem- ljišča so ustrezna za posamezno ra- to. Vrednotenje zemljišč je torej neposreden uvod v opredeljevanje namebnosti prostora. Vrednotenje je v tem primeru pravzaprav presoja skladnosti stanja zemljišč s stanji, za katera mislimo, da so za določeno dejavnost ustrezna. V predstavljeni shemi načrtovalnega postopka s tremi koraki nas topa vrednotenje izrecno šele kot vred- notenje alternativ. Razumljivo je, da samo vrednotenje načrtov ni smisel- no početje, če ti niso izdelani v alter- nativah. Alternativa je lahko tudi odkjonitev načrta. Čeprav v tem ko- mku ne vrednotimo zemljišč nepo- sredno, pa so pri alternativnih načilih namembnosti prostora ven- darle presoje o kakovosti zemljišč izhodišče tudi za vrednotenje na- črtov samih. Varovanje kot temeljna značilnost bivanja Dějstvo, da krajinsko načrtovanje, posebej planiranje, v velikem številu primerov označujemo kot varovalno planiranje, pogojuje tu poseben pou- darek na varovalnih izhódiščih. Ta teijajo posebne oblike varovalnega vrednotenja predvsem zaradi potre- be, da se náčrtu zagotovi skladnost tudi z varovalnimi zahtevami. Varo- valne zahteve ne predstavljajo samo skupině interesov v družbi. To niso zgolj interesi, značilni za posamezno družbeno skupino. Varovanje je mo- goče opredeliti kot temeljno značil- nost bivanja in delovanja, podobno kot je t p prizadevanje za razvoj. Va- rovalni in razvojni interesi so zato hkrati prisotni, sobivajo kot interesi 40 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 18/1991 vsake družbene skupině ali posa- meznika. Vsakdo je za varovanje okolja.. Vprašanje je le, koliko va- rovanja je kdo pripravljen uveljaviti, da ne bi bili preveč prizadeü-njegovi drugi, razvojni interesi. Še táko zav- zet varovalec narave ali okolja to pristal na razvojne pobude, ce te ne bodo preveč narušile njegovih před- stav o želenem stanju naravnosti áli ohranjenosti okolja. V vsakem po- sainezniku, v vsaki družbeni sku pini se bijeta ti dve skupini interesov. Naj si za osvětli tev tega pomagamo s citatpm iz poročila o javnomnenjskih anketah, izvedenih v različnih krajih Slòvenije. A. Pogačnik poroča o re- zultatih anketiránja takole: "Ko smo spraševali, kję bi si želeli postaviti hišo, jih je večiņa Qzna- čevala najlepše jgozdne obronke, sléínena, skratka, lokacije v atrak- tivní zeleni okolici v bližini mesta. Ko smo iste spraševali, kje bi pre- povedali ali celo porušili obstoj ečo gradnjp, j ih je večiņa označevala is te lokacije. Tildi druga vprašanja nam dajo podobne odgovore - najlepša naravna okolja, kamor bi šli najraje na iziet, bi po drugi strani sami naj- raje pozidali." (Pogačnik, 1979, str.2) Predstave, ki uravnavajo vřednostni odnos do nekega objekta, stvari in tudi okolja, se vsèlej oblikujejo kot žélja po posedovanju ali doseganju kar se da idelanega stanja. Taka podoba se "deidealizira" v skladu s poznavanjem možnosti, da sę lahko ali da se ne more uresničiti. Sicker pa sam načrtovalni postopek v svojem bistvu predstavlja "deidealiziranje" izhodiščnih představ. Pravkar zapisana spoznanja so te- melj zahteve za oblikovanje takega postopka načrtovanja, ki omogoča optimizacijo rešitve. Optimizacijo je mogoče zagotoviti le tako, da pii- pravimo vrednostne presoje v raz- ličnili med sabo nasprotujočih si interes ih Zaradi pravkar povedanega je deli lev na dve temeljni izhodišči vi*ed no - tçnja okolja vsaj v ki*ajinskem načrtovanju temeljna. Ti dve izho- dišči oblíkujeta dve skupini vied- nostnih presoj: - razvojne in - varovalne. Razvojne vrednostne. presoje iżha- jajo iz zahtev po gospodarsk i in funkcionālai úspěšnosti neke na- çilovane in zato razvojne dejavnosti v prostom. Razuinljivo je, da je iz- hodiščna zahteva postavljena kot največja močna učinkovitost ali naj- Večja možná funkcionalnost načrto- vane dejavnosti. Taka bo nainreč najbolj koristna v pogledu razvojnih interesov, skratka, idealizirana po- doba razvQjnega interesa. Če prafra- ziramo ci tirana spoznanja iz javno- mnenjskih anket, izhodišče za raz- vojno vrednotenje je ideal - "hišica na naj le psem gozdnem obronku". Drugi vidik izhaja iz predpostavke, da dejavnost v okolju povzroča spre- membe, ki jih iinamo za nezaželene. Ob idealizaciji izhodiščnih zahtev je pravý^aprav vsaka sprememba sta- nja nezaželena. Rešitve, ki ne bi spreminjala okolja, hkrati pa bi za- gotavljala razvoj neke obstoječe de- javnosti ali začetek neke nove dejavnosti v prostoru, seveda ni mo- goče naj ti. Zato je potrebno prostor vrednostno opredeliti in postaviti hi- erarhijo sestavili okolja glede vai*o- valriih zahtev. Če si zopet pomaganio z zgornjim cňtatom, je varovalni in- teres vgl ajen v zahtevi, da ne smemo spreminjati "najlepših gozdnih ob- ron kov", če se le da tudi několiko manj "lepih gozdnih obronkov" in tako naprej cio idealnega popolnega nespíšeni injanja okolja. Oblike vrednotenja krajině Razuinljivo je, da bo rešitev teijala iisklajevanje dveh wednostnih vidi- kov. '1 oda če hočemo tako uslda- jevanje uresničiti, moramo vred- notenje po posameznih vidiķih ločiti. Izhodišče v bolj ali manj idealiziranih predstavah,9 ķi so nekakšna zgor- nja, želena vrednostna meja, teija tudi opredelitev spodnjih meja spre- jeinljivosti rešitve. Če se vrnemo k zgornjim primerom, potem bi take spodnje meje laliko postavili takole. Ne glede na razvojne potrebe torno varovali samo tiste "najlepše gozdne obronke", ki so bili opredeljeni kot naravna dediščina; glede na še tako neogibne razvoj nç potreto bomo va- rovali vse "gozdne obronke". Opredelitev oblik vrednotenja, ki jih piilcazuje preglednica 1 , so pravza- 41 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 18/1991 prav iz načrtovalne prakse ugotov- Ijene oblike vrednotenja, ki jih v preglednici Simio smiselno urejanio. Preglednica 1 : Oblike vrednotenja krajině RAZVOJNI VIDIKI VAROVALNI VIDIKI priprava razvojnega programa potenciāli degradacije priprava načrta rabe prostora privlačnost ranljivost vrednotenje načrta rabe prostora analiza stroškov in presoja vplivov na koristi okolje Zgornje oblike vrednotenja bi lahko opisali Indi kot različne vrednostne poglede na ene in iste sestavme naravnega in antropogenega okolja. Oblike vrednotenja torej ne opredel- jujejo predmeta vrednotenja, ker je ta vselej isti, nainreč celotno okolje, temveč vi ed nos Lni odnos do teh ses- tavili. Vzeminio za primer vrednoteiļje po- tencialov, ki naj s 1 užij o oblikovanjn razvojnega programa. lYi teh je po- Irebno merila vrednotenja uixieriti glede na širše prostorske okvire •vrednotenja, kot tedaj, ko nas za- nimà zgolj privlačnost zemljišča za posamezne dejavnosti. Pii oçenje- vanjn možnosti za izrabo nekega na- ravnega vim, na primer izkoriščanja rudnine ali kmetijske pridelave, mo- ra vrednotenje izhajati iz možnosti gospodarsko lispešne prodaje proiz- vòdov izkoriščanja. IYostor, v ka- terem se ti pipizvodi tržijo, in značilnosti tega celotnega prostora so opredeljujoči za oceno potenci- alov. Privlačnost je ocena potencialov, ki je naravnana na optiinizacijo odio- čitve o rabi zemljišč znötraj načrto- vanega območja. To ņajvečkrat ne sovpada z obmocjem trženja proiz- vodov rabe naravnega vira. Vpra- šanje, ali neko rabo v prostor sploh postaviti, je bilo že absolvirano z oblikovanjem razvojnega programa. Vrednotenje v tem primeru pomeni iskanje najboljsih možnosti za to, da se razVojni program iiresniči v da- nem prostom. Vrednosti se torej umeščajo v okvir iokalnih možnosti. Najlx)ljše zemljišče bo najlx>ljše v prostoru jiačrtovaňja, ne pa najlx>lj- še glede na neka bolj absolutna mě- řila. Vrednotenje alternativ vrednosti še bolj zoži na razpon, ki ga oprede- ljujejo reši tve. Ni več pomemben niti celoten prostor načrtovanja, temveč zgolj tista zemljišča, ki smo jim z rešitvijo določili namembnost Na varovalni strani vrednotenja ima- mo, kot že řečeno, opraviti z istimi sestavinami, pri čemer je holistično spoznanje o povezanosti vseh ses- tavin okolja še bolj opredeljujoče za vrednotenje. Na razvojni strani da- jejo jasno oporo vrednotenju gospo- darki vidiki in vrednostne ocçne ostajajo v dokaj stvarnih okvirih ne . glede na različne p pravke tržnih mehanizmov, ki lahko porušijo ce- novno čistost vrednostnih oprede- litev. Varovalna izhodišča so nas- protno subjektivná in opirajo se v prvi vrsti na zavést, etiko in ide- ološka izhodišča10. Vrednostna izhodišča varovalnega načrtovanja lahko predstavimo s tremi ravnimi: Ideološka izhodišča postavļjajo si- cer povsem gospodarski problem proizvodne rabe naravnih virov na področje varovanja okolja. Izrab- ljivost naravnih virov bi se namreč inorala potrditi v višji ceni vira in njegovo smotrno rabo bi moral uravnavati avtomatizem tržnega mehanizma 1 1. Do tega pa ne pri- de in družba poseže po drugačnih oblikah varovanja. Bolj ali manj v celem razvitem světu je dober pri- mer tega varovanje kmętijskih zemljišč pred pozidavo. Tržná ce- na kmetijskega zemljišča kratko- malo ne deluje varovalno. Toda strah, da bo v bodočnosti zmanj- kalo kmetijskih zemljišč za pri- delavo hrané vse več prebivalcev tega planeta, je izrazito ideološka premisa, ki predpostavlja neko stanje v oddaljeni příhodnosti. Ali se bo to zares zgodilo, ne verno. I^ihko bi řekli celo nasprotno. Razvoj kmetijstva v zadnjih dveh stole tjih navaja na prav nasprotna pričakovanja. Ideološka ję tudi zahteva, da našim zanamcem ne zapustimo slabšega planeta, kot smo ga bili přejeli od naših pred- nikov, in jim s tem ne otežimo bivanja. Ga pa otežimo sebi. Ko odpovedo gospodarski regulacij- ski mehanizmi, moramo take ideološke premise uveljaviti z 42 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CĶO B3D št, 18/1 991 družbenim dogovoroiii in regula- cijskimi mehanizini, med katerimi je prostořeko načrtovanje gotovo eden pomembnejših. Vrednostnp opredeljevanje se sicer ludi v tein primem mora opirati na proizvod- ni, pridelovalni ali izrabljivi poten- cial naravnega vira z današnjimi tehnološkimi možnostmi. Navse- zadnje se tudi sama izhodiščna varstvena ząhteva opira na da- našnje oblike rabe naravnega víra in današnjo pridelovalno úspěš- nost. Problem ideološkega izhodišča pri uveļjavļjanju varovalnih zahtev je; daje to po defíniciji negotovo in vseļej lahko přeďme t razprave. Kot kažejo domače izkušňje z rezervatnim varstvom po světu, ideološka izho- dišča A težijo k temu, da zameglijo svojo pravo naravo. Predstavljajo se kot resnice. S tem, da se uzakonijo, in to je tu skorajda pravilo, one- mogočajo lastno relativizacijo. Po- stanejo, resna ovira predvsem zaradi omejevanja možnosti izb ire in isķan- ja resi tev stvamih problemov. "Re- šitve" so vnaprej znane. - Na strani etičnih izhodišč imamo opravit! z dvěma različnima zahte- vama po varstvu okolja. Prvó se nanaša ná urejaiije odnosov med ljudmi. Gre za koníliktnost raz- voja, ki se kaže v odnosu včlovek - člověk". Sem sodijo vse oblike one- snaževanja ali vplivov na okolje, ki jih lahko opredelimo kot slabšanje zdmvega življenja, bivanja in dela, zmanjševanje pestrosti in mnogo- številnosti individuálně izbire, zmanjševanje življenjskega stan- darda, premoženjā in/ali obsęga življenjskih prijetnosti. Prepostav- ljamo namreč, da so vplivi na okolje "stranski proizvod" člove- kóvih gospodarskili in s tem ko- ristnih dejavnosti. Toda koristi od teh dejavnosti običajno niso de- ležni tisti ljudje, ki só deležni škodě ząradi "stranskih učinkov". Tako neposredno tehtanje nied kořistmi in škodami pravzaprav ni mogoče. Varstvo vseh različnih oblik življenjskih potřeb ljudi je žato potrebno opreti na etičņe nor- me. V resnici je na praktični ravni tudi tu mogoče zagotoviti varstvo s posebnimi varstvenimi meha- nizmi, ki se opirajo na dogovor o ravni dopustnih škod v okolju. Problem, ki se pokaze tu, je skřit v vprašanju, kaj je še dopustna škoda v okolju. Dogovor o dopustili višini škodě v okolju se namreč nepře- stáno spreminja z novimi spoznanji o posledieah vplivov na okolje, Omenili smo že nepřestáno ostrenje varovalnih nonna tivov, ki je posle- dica sic er več dejvnikov, toda med njimi gotovo ņovih spoznanj o škodljivosti tudi majnih sprememb v naravnem okolju. Najbolj izrazito je na ta problem pokazała čmobilska nesreča. Se tako majhno póvečanje sevanja nad naravne ravni pomeni grožnjo za člověkovo zdravje. Tudi zamisel namvnega ravnotežja, ki navkljub svoji priročnosti v načelnih razpmvali o vai*stvu okolja, ni dobila potrditve v praktični uporabnosti, tu ne more pomagati. Temeljni problem pri njem je časovni razpon, v ka- terein dopuščaino dinamiki ekosi- stema, da izravna od člověka pov- zročeno spremembo v okolju. Tako se pokaze, cla je zahteva za čim- manjšo spremembo okolja, ne glede na nonnative varovanja, najbolj smi- selna. - Dingo etično izhodišče izhaja iz urejanja koníliktnosti odnosa "člověk - narava". Etik Taylor pos- tavlja pet načel, ki naj bi usmer- jala člověkovo poseganje v naravo: - načelo samoobmmbé, načelo proporcionalnosti, - načelo najmanjše škodě, - načelo pravične razporeditve, - načelo pravice do povračila. Po pivem načelu naj bi bilo dovoljeno storiti škodo naravi v samoobrambi. Toda pri tem ni dovoljeno kakršno koli sredstvo samoobrambe, temveč s mo tisto, ki povzroči "napadalcu" najmanjšo možno škodo. "Na voljo ne sine biti nobene dmge alterna- tive, za katero bi bilo znano, da je samoobrambno enako učinkovita, bi pa povzročila manj škodě "na- padajočemu" organizmu" (Taylor, 1986, str. 265). Razumljivo jé, da je "napadalec:" naiciva, njene posamez- ne ses ta vine ali procesi, na primer tudi poplava ali pa zgolj le njena moč ponovnega osvajanja nekoč v pre- •teklosti kultiviicinih zemljišč. Člově- kovo ogrözenost moramo seveda tudi razumeti dovolj široko, tudi ogřoženost možnosti, da si izboljša razmere bivanja in dela. Načeli 43 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 18/1991 proporcionalnosti in najmanjše ško- dě zadevata primere, ko se v razmer- ju "člověk - narava" srečujejo te- meljni, neogibni (angl. basie) interesi nar ave, interesi narave pa so take vrste, da jih ni mogoče imeti za ne- ogibne (angl. nonbasic). Nácelo pra- vične razporeditve zadeva prime re, ko se srečujejo neogibni interesi tako člověka kot narave, nácelo pravice do povračila pa tiste primere, ko je v preteklosti bila stoijena škoda na- ravi. Za urejanje odnosa "člověk - narava" in za uveljavljanje zgornjih načel se- veda ni dveh partnerjev, ki bi se lahko sporazumela o tem, kaj je za oba sprejemljivo in kaj ni. Je zgolj clövekova zavést in pripravljenóst, da sprejme take e tiene nonne. Čisto, neutilitaristično, ne na naravne vire usmeijeno varstvo narave bolj ali manj popolno zastopajo rezervāti in objekti naravne dediščine 12. Vendar je prav v spoštovanju zgomjih zali tev etike narave varstvo s pomočjo rezer- vatov nezadostno. Temeljna zahteva etike narave je namreč, da pri spre- minjanju narave člověku ne sme biti na razpolago nobene alternative, ki bi bila za naravo manj boleča od te, ki jo bo üporabil. Tako zali te vo je mogoče uveljaviti samo s pomočjo vsakokratnega premisleka o tem, ka tere alternative; za poseg v naravo so nam na voljo. Po premisleku pa moramo izbrati tisto alternativo, ki h kra ti še zadovolji naše "samo- obrambne" potrebe in v najmanjši meri spremerli naravo v njeni celoviti prvobitnosti ali, morda bolj e, spon- tanosti. Ne zgolj izkustva, tudi teoretični. premislek pokaze, daje vsakokraten pregled alternativ posega v okolje smiseln prijem prí uveljavljanju kakršnih koū varovalnih zahtev. Op- timizācijā posegov v okolje, ki izhaja iz dveh različnih poti vrednotenja okolja, je najboljši náčin, da se hkrati zagotavlja upoštevanje tako razvoj- nih potřeb kot varovalnih zahtev. Slabost normativov in standardov varstva je prav v tem, da nę oiiio- gočajo dosegati v danih razme rah največjega inožnega varstva, pa najsi sé to nanaša na varstvo proizvodnih ali varstvo regendtacijskih potenci- alov naravnih virov ali varstva nara- ve. Poglejino pobliže v preglednici 1 44 predstavljene oblike vars tve nega wed no te nj a krajině. Degradacije je mogoče imeti za pře- tekle posege, ki so v íiaravi in v okolju povzročili škodoi Opredelitev degra- dacij je seveda oelvisna od tega, kaj imamo v okolju za škodo. Ali pred- stavlja, na primer obdelovanj e njive v slovenski kullumi - krajini škodo? Njiva predstavlja antropogen ekosi- stem, ki je sorazmemo zelo odmak- njen od s tanja spontane ali prvo- bitne narave. Če sledimo načelom etike narave, potem je seveda opre- delitev njive za škodo in s tem degra- dacijo v okolju vendarle odvisna od neogibnosti i ijenega obdelòvanja in neogibnosti pridelovanja hrané. Člo- věk njivo obdeluje zato, da se öskrbi s hrano, ta paje neogibna za njegov obstoj. Regulācijā vodotoka, ki bistveno portisi njegovo naravno zgradbo, je lahko degradācijā, ven- dar samo tedaj, ko se pokaze, da ni bila neogibna v obliki, v kakršni je bila izvedena. Vnaprejšnje "normi- ranje" škod z opisom stanj, ki naj jih opredelimo za degradacije, na pri- mer opuščeni dnevni kopi, gramoz- nice, kopi peská, gline, kamnolomi, rudniki, premikanje zemlje in pu- dori, nesan irana zemljišča ob usekih cest, poti, smučarskih prog, občasno izsušena in poplavljena zemljišča pri hidroelektraniah za ra d i nilianja vo- dě in nalaganja mulja (Urbanistični, 1975, str. 37) je v resnici malo smiselno. Opredelitev degradacij ter- ja jasnejšo opredelitev idealnega stanja okolja in možiíosti, da tako stanje vzpostavimo. Podobno je mogoče zastaviti tudi , wed no te nj e ranljivosti prostora. Po- trebno je postaviti izhodišče z najbolj strogimi zahtevami vai'ovanja in jih poskusiti uveljaviti v soočanju z možnostmi, ki jih na drugi strani optimizàcijske "tehntnice" razkrivajo zahteve razvojnih dejavnosti. Preso- ja vplivov na okolje je, kot smo po- kazali, oblika vrednotenja ranljivosti prostora, pri kateri se namesto vred- notenja prostora opravi wednostna primeijáva altemativnih rešitev. IVeverjanje, ali poseg, ki ga preso- jamo, ne prebija z nonnalivi pos- tavljenih standardov, pravzaprav ne zahteva alternativ poseģa, razen tako imenovane ničelne alternative - posega ne lx>. Toda ob taki presoji nimamo nikakršne potrditve, da bo poseg v danih razmerah napravil najmanjšo možno škodo. Pre soja bo potrdila samo to, da škoda ne bo večja, kot to določa vnaprejšnji do- govor o spre jemljivosti škod. Toda t ķ dogovor je zaradi že pokazanih problemov pri oblikovanju "vnaprej- šnjih in delnih" rešitev pravzaprav preslabo zagotovilo za doseganje največjega možnega varstva. Zgodo- vina pKDsameznih varstvenih stand- ardov je prav poučná. Nova spoz- nanja in večje gospodarske možnosti vodijo k vse bolj strogim zahtevam za varstvo. Zakaj torej ne uveljaviti zah- tevo za stróžje varstvo, če to lahko v danih razmerah dosežemo? Hkrati moramo tudi ugotoviti, da vrsta koníliktov v prostoru nastają v zvezi s sestavinami okolja, za katere sploh nimamo varstvenega standarda. "Klasičen" primer so vidné prijetiio- sti krajinskega prizorišča. Pri takih "mehkih" varstvenih zahtevah je edina pot do tega, da jih uveljavimo, optimizacijski postopek, ki sledi predhodneiiiu vrednostnemu opre- deljevanju različnih vidikov rabe in varstva prostora. Sklep V sestavku smo skušali pokazati na zelo kompleksno tvarino, ki jo označujemo š skupnim iinenom wednotenje krajině. To vrednotenje vse v največji meri opira na varovalna izhodišča iz preprostega razloga, ker je končni namen vrednotenja krajině njeno urejanje. Krajina paje, zaraz- likó od mestnega in nasploh antro- pogeniziranega prostora, obstajala še pred človekovim zavestnim spre- minjanjem okolja. Pri urejanju kra- jině je zato varstvo narave, naravne spontanosti in njene prvobitnosti najbolj temeljno izhodišče urejanja. To pa seveda povzroča tudi postopke načrtovanja krajině in znotraj njih postopke in náčine wednotenja. IYeveliko iskanje analogij z razvoj- ņim in urbanističnim načrtovanjem in postopki vrednostnih opredelitev v njegovem okviin ni smiselno. Pre- težno v ohranjanje naravnosti us- meijeno vrednotenje se ne more opreti na objektivizacijo wednostnih opredelitev, ki jo v razvojnih načrtih oniogočajo gospodarske in cenovríe presoje. V varovalnem načrtovanju se vrednosti opredeljujejo glede na This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV ÇXqeZD št. 18/1991 dolgoročne in zato ideološke pred- postavke ali glede na izhodišča, ki se opiraja na družbeno zavést in etična načela. Prof. dr. Janez Marušič, dipl. inž., Ka- tedra za krajinsko arhitekturo, Bioteh- nična fakulteta Viri: Bučar, F.; Upravljanje, CZ, Ljubljana, 1981, str. 430. Frondizi, R.; What Is Value?, An Intro- duction to Axiology, Open Court Pubi. Co., La Salle, 1971, str. 169, - Inventar najpomembnejše naravne de- diščine Slovenije, Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana, 1976, str. 859. - Inventar najpomembnejše narayne de- diščine Slovenije, l.del: Vzhodna Slo- vēnija, Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturně dediščinc, Ljub- ljana, 1988, str. 436. Kováč, B.; Politično ekonomski problemi ekologije in altemativni gospodarski raz- voj, TiP, 23(1986), 9-10, str. 878-889. Lyle, J.T.; Design for Human Ecosys- tems, Van Nostrand Reinhold Co., New York, 1985, str.279. Marx, K.; Kapital, Kritika poli tiene eko- nomije, 3. zvezek, 3. knjiga, CZ, Ljub- ljana 1973, str. 1 124. Taylor, P. W.; Respect for Nature, A Theory of Environmental Ethics, Prin- ceton Univ. Press, 1986, str.330. - Urbanistični terminološki slovar, UIRS, Ljubljana* 1975, str.402. Opombe: 1 Citiranje iz dela filozofa Frondizija ne pomeni, da se opredclitve v nadalje- vanju skladajo z onimi, ki jih la ak- siolog zas topa. Frondizi poskuša najti neko vmesno reši tev med d ve nui ak- siloškima razlagama vrednosti. in si cer to, da so vrednostj subjektivne značil - nosti predmetov ali stvari, rezultat osebnostnih značilnosti, kot so užitek, želje ali interes, in drugo, ki pravi, da so vrednosti objektivně, dane last.no s ti predmetov ali stvari in so v objektih vrednosti - vrednotah neodvisno od posameznikovih žeļja in interesa do takih objektov. Predlaga razlago vred- nosti kot Gestalt lastnost, kot lastnost celóte. Taje nečlenljiva in nerazložljiva z analizo, ki ceļoto razbijë na posa- mezne se sta vine. Naše oprcdelitve vrednosti se v večji meri skladajo s subjektívistično razlago. Pri tem pa se ornej uje mo na praktični vidik razlage v nacrtovanju in zato zane maij amo ned- * vomno filozofsko bolj zapletena vpra- . šanja vrednotenja dobrega in zla, vrednotenja umetniškili del in lepóte, nenazadnje ludi vidnih kakovosti krajinskega prostora. Izraz vrcdnotenjc ima, po slovarski raz- lagi, dva pomena: - ugotavljanje neke količine in - pripisQvanje, ocenjevanje vrednosti. To sUi dve različni opravili, ki pa iz- ňižata tudi dvoj no aksiološko razlago vrednosti. 3 Triína cena zemljišča je kapitalizirana renta, ki ima, kot piavi Marx (1973, str. 753), prospekt ivrii značaj. V trèni ceni so torej vgrajena prihodnja pričako- vanja. 4 Mnoge nejasnosti v zvezi z vřed no ten - jem so lahko posledica dějstva, da je tudi najx)vedovanje příhodnosti smi- selno opraviti le v zvezi z namenom, da na prihodnje dogajanje vplivamo. Na- povedovanje se zato lahko pokaze kot os red nj e načrtovalno opravilo in při tem prekrijc dejanski pomen vredno- tenja. Problem sploh ni postranski. Vpra- šanje je posebej aktualno v zvezi z obļikovanjeiii ekspertnih sistemov za pomoč v náčrtová nju, ki imajo pod oznako "strokovno znanje" pogosto viraje ne vrednostne sodbe. Normativi in standardi se lahko na- našajo na različne ravni načrtovalnih rešitev. Lahko so nonni rane program - ske opredclitve, na primer potřebná površinaza določena ďejavnost, lahko prostoi;ske rešitve, na primer prostor- ski rezeivati, lahko oblikovne rešitve, na primer standardní gradbeni, strojni elementi vodņogospodarske ureditve, v krajinském načrtovanju tudi oblike nasado v. drevoredov, živic in zaščitnih vegetaeijskili pasov ob različnih pose- gilí v prostor, na primerofc? cestah, itd. V vseli teli přiměřili so nonnativi in standardi deine in vnaprcjšnje rešitve. Post opek iziočanja se lahko opira tudi na zelo rudimentarno obliko vredno- tenja, pri kate re m posamezni scstxivini okolja pripisujemo dvostopenjsko oce- no +/' ali DA/NE. Tą oblika vrednoten- ja pa v res nici vsebuje prVine lokacijske odločitve, podobno kot je to pri upo- števanju pR)stx)rskih rezervatov. Vred- nostne ocene. ki so izražene samo kot pristanck ali odklonitev, v resnici niso prave vrednostne opredelitve, temveč so že sestavine načrtovalne sinteze, načrta. so neposredna osnova za ukre- panie. 8 Potencial je mogoče opredeliti kot oce- no stanja okolja oziroma njegovih po- sameznih sestavili v pogledu kakršne koli koristiiosti za člověkově dejavnosti in bivanje v prostoru. Te so, kol snu) vidcli. v načrtovanju po definici) i take. Če bi vedeli, da so naše želje uresníčljive, bi pravzaprav ne potřebovali načrtovania. 10 Besedo ideoloģija je tu uporabljena po- dobno, kot j je opredelil F. Bučar. Tákole pravi: "Planiranje, če uporabimo izraz za obe razsežnosti v času in prostoru# je odlo- čanje, ki vključuje premise, zasnovane na informaeijah, izvedenih iz sklepanja o bodočem stanju na podlagi presoje dinamike sedanjega stanja. Vključuje torej naša stališča o bodočem stanju. Bodočnost paje vsaj do določene mere negotova. Čim večjo časovno oddaljenost vklju- čimo v premise odločanja, ali pa tudi prostorsko oddaljenost toliko večja je stopnja negotovosti, ki smo jo morali vključiti v svoje sheme bodočnosti. Negotovost je per defìnitionem nedo- stopna racionalnosti. Iz tega sledi, da bomo o daleč v bo- dočnost odmaknjenih ciljih odločali v veliki meri na iracionalnih osnovah öz. bolj na temelju vrednóstnih in ide- oloških premis." (Bučar, 1981, str. 280) 1 1 Eķonomist B. Kováč, pravi: " Temeļjno vpraãanje, ali so ekonomski zakoni hkrati tudi ekološki zakoni, ali je ekonomska racionalnost hkrati tudi ekološka racionalnost, pa je pri tem ostalo odprto,..." In dalje: "Če namrec ekonomske procese razu me mo v ar- hetipu tržnega iiberalizma... potèm je 'ekonomska racionalnost' homo eco- nomicusa v principu nasprotna 'druž- bě ni racionalńosti' (eko-racionálnosti) homo socialista." (Kováč, 1986, str. 880) Popolnoma se utalitarinega vidika tudi varstvo naravnih rezervatov in s po- me nikov ne more otresti. Inventar naj- pomembnejše naravne dediščine Slo- venije iz leta 1975 je méd merili za opredeljevanje objektov varovanja še imel take, kot so npr. rekreacijska vrednost, krajinskooblikovalna vred- nost, kultūrnovzgojna vrednost, znan- stvena vrednost, kar so vse bolj ali manj utilitaristično, antropocentrično postavļjena merila (Inventar, 1975, str. 17-18). Inventar najpomembnejše na- ravne dediščine Slovenije iz leta 1988 izrazito utilitaristična merila opušča, toda ohranja še merila, kot so kulturní vidik oziroma pričevaínost, simbolna vrednost, slikovitost in krajinski vidik, ki v resnici niso merila narave same po sebi, temveč človekovih potřeb (Inven- tar, 1988, str. 26). 45 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 09 Nov 2018 12:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms