—— 113 *— OREŠAN Slovenski umetnik. (Svctko Peruzzi.) "^------.^^ , ti Ljubljansko barje, o ti zagonetni Barjan! Kolikokrat sta bila že opisovana, poviševana in zaničevana! Raliločuteč človek bi se v najkrajšem časti jokal in smejal ob tvoji usodi, barjanska ravan. Ravne ccstc, dolge njive in senožeti, da jim konca ne doseže oko, pusto resjc in rodovitno polje, nizke sajaste kočc in lepe liiše ob cestah, rnmena pšenica in dišeča ajdu na levi in desni. Do rainen visoka trava, oves in r/, vitkc breze in kbšate jelše, mlakasti jarki, reglanje žab in piičji spev, pisani cvet na trati in vodna lilija v stoječi vodi — saira izbrana nasprotja. Kdo bi vas nc pninnil. Črna, rodovitna prst brez pcska in kamcnja, rjava s:>-ta in s^rivasta ledina s posameznimi šopi trave, kamor lovcc. konu'.j'položi ikiro, da nc phiskne v lužo do kolena. Ali ob povodnji pokažcš o, Barjc, rcsncjše licc. Nckatcri obronki s liišaiiii in drevcsi spoininjajo le na človeška selisča, dniRod ncdozirna si-vozelena plan — sama voda. smrt, poguba. In ti, sosed Barjan, živahna Barjanka! Kakoršna okolica tc jc po-zdravila ob rojstvu, ko sa ti Rojenice prorokovale za srečo — sušo, tak si ostal tudi satn: šegav, brezskrben, vesel, čeprav ni beliča pod strelio. V vsaki nevarnosti vsakdar pogumen, trdno se oklepajoč svoje pravice in niokrotne grude; sploh pa le malo podoben soscdom, najbližjim rojakoni I«) liribili. V poletni vročini žvižga ob šelestečem senu in prepeva zjtitraj za koso. Jeseni kuri s šoto in peče krompir na njivi ob smrdečem, sa-jastetn dimu, da je slednjič sain podoben pečenemu krompirju. Po zimi modruje pri peči, ko se vrne zjutraj s kupčije iz mesta; hrani živino in po-pravlja orodje za poinlad, ko bo čistil jarke ob mejah. Toda ko se ob deževjn v tilii noči kakor tat prikrade voda v klet in liišo in lilev, ne zdvaja Barjan. Za živino ima pripravljena višja tla v skednju in podu, za sc in družino pa na peči in slcdnjič pod streho. Ne skrbi ga, kaj bo vžival. »Žena. sedaj pa le brž skuhaj pisker fižoJa. Zvečer bo luidič že v pcči«. Tako je velel rajni Šimen, bližji sosed Peruzzijeve hiše v Lipah, ob taki slovesnosti. Žena jc vedela, da bo zvečer že v peči voda, pa je skuliala živila za nekaj dni — samega zrnja. — Huje je, če voda ne odteče v kratkem. Barjan se sicer niti v tem trenotku ne jezi na božjo previdnost: »Še vselej je odtekla voda, kakor je prišla, pa odteče tudi sedaj.« V čolnih treba tedaj spraviti Ijudi in živitio ter jih prepeljati na suho k Anzelcu v Tomišelj ali na Jezcro. Ako ob tem kdo cepnc v vo-do, se ne čudi niliče, saj so vode navajcni bolj kot bede. Ako pade v vodo otrok, trdi nek hiidomušnež, potegnejo iz vode celo dva. | Svetko Peruzzi izdeluje spomenik padlim Janezom. I —« 115 ~— V tem ozadju je oblačil naš Svctko prvc hlače. Očctova liiša stoji šc danes največja ob cesti skozi Črnovas v Podpeč. Poleg hiše se pomika ob povodnji neugnani potok Iška v Ljubljanico, in ta se vali leno nekaj ko-rakov od doma na sever proti Ljubljani. Žirna gospodarska poslopja so spomladi v cvetočem sadnem drevju, poleti v hladu in zelenju, a jeseni se od povsod smehlja dozorevajoče sadje, se oglaša z dvorišča kiiretina, iz bližnjih jarkov pa mJadi dečaki, ki love žabe, sajasti in zagoreli otroci naj-biižjih sosedov. Peruzzijeva rodbina je naseljena v Lipe iz Tomišlja in čini popol-noma drug, samostojen rod. Zato tudi ne opazimo na nji omenjenih zna-čilnosti, podobnih deželanom \z Kalabrije. Oče umetnikov, gospod Martin Peruzzi, je bil ugleden posestnik in svoj čas župan občine Tomišelj, prvo-boritelj za osuševanje in obdelavo barjanske zemlje. Spodobil bi se mu zato spomenik na barjanskih njivah. Svetko Peruzzi je s svojimi brati in sestrami obiskoval šolo na Karo-linski zemlji pri gosp. Črnagoju. Potein je prišel na obrtno šolo v Ljublja-no. Očetove zveze in znanje z odličnimi meščani so pripomogle, da so v živahnem dečku kmalu spoznali tleči talent za podobarstvo. Deželni od-bor mu je zagotovil podporo in Svetku se je odprla pot na visoko šolo — akademijo na Dunaju, kjer je ostal več let, da je dovršil vse panoge ki-parstva. Prvič je nastopil v javnosti z osnutkom spotnenika Velikemu cesarjLi Francu Jožefu I. na Slovenskem trgu pred deželnim sodiščern v Ljubljani. Kdo še ni občudoval globoko umišljenega doprsnega kipa s pomenljivimi podobami ob straneh izza potresa leta 1895. Pozneje je dovršil še več ki-parskih del: spomenik pesniku A. Medvedu, načrt za spotnenik Adamiču in Lundru iz leta 1908. in dr. Obenem si je zasigural življenje s tem, da jc sprejel inesto profesorja na obrtni šoli v Splitu. »Kje bo potem moja svoboda za umetniško delo?« je prašal prijatelja v Tomišlju, ko mu je svetoval prav in adgovoril: »Kje bo pa brcz službc Tvoja gmotna podpora, ki je brez nje nemogoča uinetnost kakor tudi u-metnik?« In obveljalo ga je. Sedaj službuje Svetko kot profesor v Splitu med junaškimi Dalma-tinci. Od tam je bil začasno pozvan v vojaško službo k domaeeimfpešpol-ku v Judenburg, kjer mu je vojaško poveljstvo naročilo, naj izgotovi kip kranjskega vojaka »Janeza« »Cesarjevičevega« pešpolka, ki niu je dal sain cesar irne po svojem prvem sinu prestolonasledniku. Takoj se je lotil dela in osnoval kipec, kakor ga vidimo na podstavku pred vojakom na desni strani podobe. Ta vojak mu je baje služil kot model za mnogokrat povečani kip, poleg katerega stoji Svetko Peruzzi, akademiški kipar, ter dovršuje umotvor. Svetko Peruzzi je sin naše zeinlje, sin Ljubljanske ravnine, slovenske matere in zavedno narodnega očeta. Ako opazujeino spomenik 17. peš- ----•¦: 116 ~---- \ polka, se nam zdi, da premišlja odkrti vojak s puško ob sebi, v neomejeni zvestobi do cesarja in domovine, koliko je že storil njegov polk za državo, koliko slave je pridobil z mečem, s puško v roki. Vojak premišlja prošle in bodoče dni slave in zmage, spominja se junakov, ki so jo, ki jo bodo do-segli s tem, da so žrtvovali vse najdražje na altar domovinski — svoje živjenje. Ni žalosten zaradi tega, marveč rniren, resen, ponosen, kakor da ponavlja: »Tukaj sem, tukaj ostanem jaz, in moja slava ne mine, dokler bo dihal moj rod po kranjskih hribih in dolinah, po planinah in Ljubljan-skein polju — celo tam pod.črnim Krimom na Barju«. Vsaka žilica na ustvarjenem junaku diha življenje, ponos in samosvest. Takšen je Kranj-ski, slovenski vojak — junak! Čim dalje tnotrimo Peruzzijev utnotvor tein očitneje se natn dviga misel, da diha iz njega umetnikova duša sama: njegovo umetniško prepričanje, vzore in nazore, vnemo za dobroto in le-poto, neutešljivo željo po višku umetnosti in vseobsežno ljubezen do d¦)-nmvine, do človeštva. najizrazitejše pa ljubezen do nepozabne jjrude, ki t(a jc rodila. Pristna, nesebična slovenska duša! Mirno, leno se valovi Ljubljanica mimo umetnikovega rodnega kraja. Ob njenili bregovih se veselijo ptički, na senožeti vriska kosec, poje grab-ijica in ženjica, visoko na nebesnem svodu pa nadaljuje solnce svojo pot. sipajoč življenje v vročili žarkih na Barje, ki ga je pred par dnevi izplako-vala povodenj. Vlažna soparica se dviga iz jarkov, do polovice napolnje-nih z rjavkasto vodo. Tain na severozapadu spenja proti nebu starec Tri-jjiav eastito glavo, za seboj pa vodi v boj na Laha vrsto belih snežnikav, završujočo se s Kamniškimi planinami. Med temi gorami se zbirajo bistrc rcke in družijo v Savo. Fo teli dolinah stanuje naš slovenski rod, rod ju-nakov, kakor nam ga kaže remek — delo Peruzzijev »kranjski .lanez.« Junake pa vodi v boj samo ena misel: 7a dom med bojni prom! Umetnik nam je dovolj pojasnil, kako umeva on slavo kranjskega pcš-polka Cesarjevič in kako jo umevajmo mi. S tem \e dosegel, kar jc name-raval. Slava mu!