Spisal Andrej Praprotnik. (Drugi natis.) Velja zvezana v platnenem herbtu 30 kr. V LJUBLJANI, 1870. Založil pisatelj. — Natisnil J. Rud. Milic. Vvotl. JSmaš materni jezik slovenski ima 25 po¬ glavitnih glasov, ki jih znamnjamo s temi-le glasniki ali čerkami: a A, b B, c C, č Č, d D, e E, f F, g G, h H, i I, j J, k K, 1 L, m M, n N, o O, p P, r R, s S, v š Š, t T, n U, v V, z Z, ž Ž. Vsem tem glasnikom vkup pravimo abeceda ali alfabet. Nekteri teh glasnikov imajo že sami za se svoj razločni glas, in so s a m o g 1 a s n i k i. Samoglasniki so: a, e, i, o, U. Vsi drugi glasniki se le s samoglasniki mo¬ rejo razločno glasiti, in so soglasniki. Samoglasniki se izgovarjajo kratko, ali dolgo, ozko, ali široko, mehko, ali terdo. Iz glasnikov se zlagajo zlogi in besede. Zlog je glas, ki še nič ne pomenja, na priliko: bra, pra, mra. Beseda je glas, ki že kaj pomenja, n. pr.: brat, prag, mrak. Kolikor jev kaki besedi samoglasnikov, toliko je zlogov. Besede so tedaj enozložne, ali dvozložne, ali mnogozložne, n. pr.: pet, peta, petica. Besede so korenike, ali rastlike. Korenike so take besede, iz kterih se druge zlagajo, n. pr.: les, vas, vert. 1 * 4 Rastlike so tiste besede, ktere se iz drugih zlagajo, n. pr.: lesen, lesovit, lesnika; vašk, vaščan, vasica; vertni, povertni, vertnar, vertnik, vertnarstvo, vertnarija. . . Rastlike ali izpeljane besede imajo koren, deblo in obrazilo. Koren je pervotni jezikov del, iz kterega se delajo besede. Deblo je zlog ali beseda, ki se je naredila iz korena. Obrazila so pritikline, ki se pritikajo korenu ali deblu za nove pomene, n. pr.: travnik, mra- zota, brodnina; Jru a , ,,merz“, „lred“ so koreni; „trav“, „mraz “, „brod“ so debla; „nik“, „ota“, „nina“ so pa obrazila. če se v eno besedo zloži več besedi, naredi se zložena beseda, n. pr.: kolovoz, drevored, bogoljub, blagoslov, delopust . . . V vsaki večzložni besedi se en glas bolj glasi, to je, en zlog ima naglas ali povdarek. Naglas se zaznamnja zostrivcem( r ), s krativcem (') in s strešico ( A ). Ostrivec se stavi na predtegnjeno- in zateg¬ njeno-dolge glase, n. pr.: dete, kovač, moka. Krativec se stavi na predtegnjeno- in za- tegnjeno-kratke glase, n. pr.: ropot, napuh, deklič. Strešica pomenja, da naj se samoglasnik zategnjeno-dolgo izgovarja, n. pr.: perje, vino¬ grad, grozdje. Pervi del. Grovorni razpoli. JCedar govorimo, rabimo devetero govornih razpolov ali besednih plemen. Samostavnik. Vodila. Kdo nam prideluje živež? Živež nam prideluje: kmet, mlinar, pek, mesar, olar, ribič, lovec, vertnik, branjevec . . . Ktere živali nam dajejo živež? Živež nam dajejo: krava, vol, tele, ovca, prešič, koza, jelen, zajec, šema, kuretina, riba, rak . . . Te besede kažejo ljudi in druge žive stvari, in so imena. Reči sim ter tje po zemlji so: polje, njiva, vino¬ grad, travnik, vert, plot, pot, cesta, gora, dolina, ravnina, skala, kamenje . . . V zraku je: oblak, megla, zarja, blisk, grom, dež, sneg, toča, vikar, dim . . . Te besede imenujejo reči, in so rečna imena. Moška kerstna imena so: Janez, Jože, Mika, Matej, Anton, Tomaž, Jakob, Urban, Juri, Luka, Andrej . . . Ženska kerstna imena so: Marija, Neža, Magdalena, Uršula, Elizabeta, Doroteja, Jovana, Lucija, Polona . . . Priimki so: Vodnik, Metelko, Slomšek . . . 6 Živalskaposamesna imena so: Belec, Lisec, Rudeška, Rumena . . . Dežele so: Kranjska, Koroška, Štajerska, Hervaška, Primorska . . . Mesta so: Ljubljana, Celovec, Gradec, Zagreb, Terst, Gorica . . . Tergi in vasi so: Verhnika, Postojna, Ipava, Cerk¬ nica, Laško, Vojnik, Konjice, Jesenice, Begune, Berdo, Borovje, Dobrova, Dobrava, Šiška . . . Gore so: Triglav, Mangart, Kepa, Stol, Košuta, Ljubelj, Dobrač, Sadnik . . . Reke so: Sava, Kerka, Kolpa, Bistrica, Kokra, Sora, Savina, Kopa, Soča, Mura, Drava . . . Imena človekov, živali, dežel, mest, tergov, vasi, gor, rek i. t. d. kažejo posamesne ali lastne osebe ali reči, in so lastna imena. Lastna imena pišemo z veliko začetno čerko. Varki sadnih dreves so: senica, berglez, detal, žolna, tašica, penica . . . Sadna drevesa so: jablana, hruška, češnja, češplja, sliva, breskev, oreh, kostanj . . . Te stvari so vse ena drugi podobne. Imena, ktera se prilagajo vsem stvarem enega rodi! ali razpola, obče ali sploh, so občna ali splošna imena. Več ljudi vkup se imenuje »ljudstvo«. Beseda »hrastje« pomenja več ali množico hrastov; »germovje« je množica germov; »kamenje« pa kaže mno¬ žico kamnov. Ime, ktero kaže množico oseb ali reči vkup, je skupno ime. Snovi za okleke so: sukno, platno , svila, volna , usnje , . . 7 Iz zemlje kopljejo: zlato, srebro, kotlovino, kositar, železo . . . Imena, ktera kažejo snove, in ohranjajo tudi v naj manjšem delu svoje ime, imenujejo se snovna imena. Človeka lepša: poštenost, zvestoba, pridnost, priljud¬ nost, pobožnost, hvaležnost, ponižnost . . . Človeka kvari: nezvestoba, lenoba, sirovost, raz¬ uzdanost, ošabnost . . . Te besede kažejo lastnosti, in so lastnostina imena. Potrebne in koristne vednosti so: veroznanstvo, go¬ vorjenje, branje, pisanje, spisovanje, številjenje, gospo¬ darstvo, petje, godba . . . O hudi uri se sliši germenje, bučanje, veršanje, rožljanje . . . Te besede kažejo djanja reči, in so djanska imena. Samostavno ime ali samostavnik imenuje osebe in reči, ali pa njih lastnosti in djanja. Imena vidljivih oseb in reči so ali lastna, ali občna, skupna, ali snovna imena. Vaje. 1. Imenuj rokodelce, ki delajo za stanovanje? 2. Naštej nekaj oseb iz raznih stanov! 3. Ktere živali so škodljive? 4. Ktere reči gore, ktere ne gore? 5. Imenuj obleko kmečkih ljudi! 6. Zapiši 20 moških osebnih imen iz zgodbe starega zakona! 7. Imenuj po kerstnem imenu in priimku svoje součence! 8. Imenuj nekaj živalskih lastnih imen! 8 9. Imenuj dele sveta! 10. Naštej vsa mesta, ki jih poznaš! 11. Povej, v kterih tergih in vaseh si že bil! 12. Ktere so imenitne svete gore? 13. Naštej nekaj voda, ki jih poznaš! 14. Ispiši iz berila št. — vsa lastna imena! 15. Zapiši 5 občnih, 5 skupnih in 5 snovnih imen! 16. Imenuj več lepili lastnosti! 17. Zapiši nekaj djanskih imen! Pri samostavniku se pazi na spol, število, sklon in na sklanjanje. Spol. Vodila. Osebe v. družini so: oče, mati, sin, hči, ded, hlapec, dekla, pastir, pestunja . . . Njega pomenjajo: oče, sin, ded, hlapec, pastir . Njo pomenjajo: mati, hči, dekla, pestunja . J e ne pomenja ne njega, ne nje, n. pr.; dete, jagnje. Spol se kaže po pomenu in k on čaju. Po pomenu so: 1. moškega spola imena, ktera pomenjajo njega, to je, imena moških oseb in samcev v živalstvu ; 2. ženskega spola imena, ktera pomenjajo njo, to je, imena ženskih oseb in samic v ži¬ valstvu in skupna imena moških in ženskih oseb; 3. srednega spola imena mladih bitij, kterih spola še ne čislamo. 9 Po končaju so: 1. moškega spola samostavniki na soglasnik, zlasti na j, c, g, li, k, kteri imajo v rodivniku a . n. pr.: kraj , svinec, rog, mah, strok ; 2. ženskega spola samostavniki na a, kteri imajo v rodivniku e, mnogozložni na ast, est, ist, ost, ust, azen, ezen, ev in tudi mnogo na ad, al in el, n. pr.: vera, oblast, obrest, korist, mladost, čeljust, prikazen, ljubezen, cerkev, zelenjad, žival, globel. Ženskega spola so pa še drugi samostavniki, n. pr.: bil, bran, čast, četett, dlan, gaz, gnjat, gred, jablan, jed, jel, kal, klet, klop, kost, lakot, laž, luč, mast, med (ruda), moč, nit, noč, os, ost, pamet, past, peč, ped, pesem, pest, plat, povodenj, praprot, rast, reč, senožet, skerb, slast, smet, snov, stran, strast, svest, .ščet, verv, vest, vez, vigred, vlast, zel, zmes, žerd . . . 3. Srednjega spola so samostavniki na e ali o, n. pr.: tele, lice, vino, blago. Beseda „pot“ je moškega ali ženskega, ali v množini tudi srednjega spola. Samostavniki v množini so na i sploh moškega, na e ženskega in na a srednjega spola, n. pr.: senci, bukve, derva. Ženskega spola na i so tudi nekteri n. pr.: cepi, duri, gosli . . . Nektera imena so raznega spola in pomena, n. pr.: red, perst, reber ali rebro. V a j e. 1. Zapiši osebe, ktere delajo za našo obleko, in razversti jih po spolu! 10 2. Zapiši več živali moškega in ženskega spola ! 3. Naštej več orodja, in razversti ga po spolu! 4. Zapiši nekaj samostavnikov s končnikom j, nekaj s končnikom C in nekaj s končnikom k! 5. Imenuj samostavnike na ast, est, ist, OSt, USt, azen, ezen, ev, ad, al in el! 6. Zapiši več samostavnikov s končnikom e in o! 7. Izpiši iz berila št. — vse moške, ženske in srednje samostavnike! Število. Vodil a. Pri cepljenji se potrebuje to-le orodje : nož, žaga, kladvo, dleto , zagojzda, trak .'. . Po dvoje temu orodju se pravi: noža, žagi, kladvi, dleti, zagojzdi, trakova . . . Po mnogo temu orodju se pravi: noži, žage, kladva, dleta, zagojzde, trakovi . . . Samostavniki po končnikih kažejo, koliko oseb ali reči pomenjajo, to je, samostavniki imajo število ali čislo. Število je trojno: edino ali ednina, dvojno ali dvojina, množno ali množina. če govorimo od ene osebe ali reči, je sa- mostavnik v edinem številu ali v ednini. Če govorimo od dveh oseb ali reči, je sa- mostavnik v dvojnem številu ali v dvojini. če govorimo od več oseb ali reči, je sa- mostavnik v množnem številu ali v množini. Nekteri samostavniki, ki kažejo reči z več deli, nimajo ednine, n. pr.: burkle, grablje, klešče, statve, niške, hlače, persi, pluča . . . 11 Vaje. 1. Zapiši reči, ki jih prodaja branjevka, in povej, v kterem številu so posamna imena! 2. Imenuj te-le samostavnike v dvojini in množini: jezik, pevec, golob, las, sin, leto, kolo, seme, tele, riba, voda, nit, klop! 3. Izpiši iz berila št. — vse samostavnike, ki so v ednini, in imenuj jih v dvojini in množini; tiste pa, ki so v dvojini, imenuj v ednini in množini; tiste, ki so v množini, pa zapiši v ednini in dvojini! Sklon. Vodila. Oče so bolni. Bolečine ubogega očeta so hude. Mati strežejo očetu. Zdravnik zdravi očeta. Pri očetu čujemo. Z očetom bi vse zgubili. Kdo je bolan? Oče so bolni. Koga ali čega bolečine so hude? Bolečine ubogega očeta so hude. Komu strežejo mati? Mati strežejo očetu. Koga zdravi zdravnik? Zdravnik zdravi očeta. Pri kom čujemo? Pri očetu čujemo. S kom bi vse zgubili? Z očetom bi vse zgubili. Pastirja naših sosedov delata gospodarjema na paš¬ nikih veliko škodo s svojima čedama. Kdo dela škodo? Pastirja delata škodo. Koga ali čega pastirja delata škodo? 12 Pastirja naših sosedov delata škodo. Kaj delata pastirja? Pastirja delata škodo. Komu delata pastirja škodo? Pastirja delata gospodarjema škodo. Kje delata pastirja škodo? Pastirja delata na pašnikih škodo. S čim delata pastirja škodo ? Pastirja delata s č e d a m a škodo. Tihe vode so globoke. Varuj se tihih voda! Ne zaupaj tihim vodam! Tihe vode pusti! V tihih vodah so tomuni. S tihimi vodami se ne šali! Kaj je globoko? Tihe vode so globoke. Česa se varuj? Tihih voda se varuj! Čemu ne zaupaj ? Tihim vodam ne zaupaj! Kaj pusti? Tihe vode pusti! Kje so tomuni ? V tihih vodah so tomuni. S čim se ne šali? S tihimi vodami se ne šali! Samostavniki se v vsakem številu navadno šestkrat preminjajo. Ta spremena se imenuje sklon. Sklonov je torej šest: 1. sklon ali imenovavnik se stavi na vprašanje kdo ali kaj? 2. sklon ali rodivnik se stavi na vprašanje koga, čega ali česa? 3. sklon ali dajavnik se stavi na vprašanje komu ali čemu? 13 4. sklon ali toživnik se stavi na vprašanje koga ali kaj? 5. sklon ali mestnik se stavi na vprašanje kje ali pri kom? 6. sklon ali druživnik se stavi na vprašanje s k o m ali s čim? Nekdaj se je izgovarjal tudi zvavnik, kedar je kdo koga zval ali klical, n. pr.: brate! sine! strice! Pavle! Tine! Tone! Mestnik in druživnik nista sama o sebi. V kterem sklonu je samostavnik, se pozna po končniku, naj laglje pa po vprašanji. Z vprašavnimi besedicami kdo? čega? komu? koga? s kom? se poprašuje po živih bitjih ali stvareh; z besedicami kaj? česa? čemu? s čim? pa se poprašuje po neživih stvareh; vprašanje kje? velja za žive in ne¬ žive stvari. Vaje. 1. Prepiši te-le izreke, in s številko zaznamnjaj samostavnike, v kterem sklonu je kteri: Strežek naznanja snežek. Slepec ne more slepca voditi. Lepe pesmi glas sega v deveto vas. Kar je ljubo očem, to je ljubo tudi ušesu. Sila kola lomi. V vsakem kraji lahko človek za¬ dovoljno živi. S hudobnim človekom se ne pečaj! Mali lonček hitro skipi. Dobro orodje lajša delo. Hišni prag je naj višja planina. Vsaka noč ima svojo moč. 2. Odgovarjaj te - le vprašanja : Kdo skerbi za te? Kaj vidiš spomladi na vertu? Koga ne moreš videti? 14 Česa se ogibaj? Komu se odkrivaš? K čemu privezuje voznik konja? Koga si videl v cerkvi? Kaj si videl v cerkvi? S kom hodiš v cerkev? S čim pišeš? 3. Izpiši iz berila št. — vse samostavn ike, in za- znamnjaj jih s številko, v kterem sklonu je kteri! 1 . Imenovavnik. 2 . Rodivnik. 3. Daj a rn ik . 4 . ToZivnik. 5 . Mestnik. 6. DruMvnik. 1. jelena, 2. jelenov, 3. jelenoma, 4. jelena, 5. pri jelenih, 6. z jelenoma, 1. jeleni, 2. jelenov, 3. jelenom, 4. jelene, 5. pri jelenih, 6. z jeleni, Sklanjanje. Vodila. Ednina. jelen, jelena, jelenu, jelena, pri jelenu, z jelenom, kralj, grad. kralja, gradu (a), kralju, gradu, kralja, grad (a), pri kralju (i), pri gradu, s kraljem, z gradom. Dvojina. kralja, gradova ali grada, kraljev, gradov ali gradi, kraljema, gradovoma ali gradema. kralja, gradova ali grada, pri kraljih, pri gradovih ali gradeh. s kraljema, z gradovoma ali gradema. Množina. kralji, gradovi ali gradje. kraljev, gradov ali gradi, kraljem, gradovom ali gradem. kralje, gradove ali grade, pri kraljih, pri gradovih ali gradeh. s kralji, z gradovi ali gradmi. 15 Ime pregibati po spolu, številu in po sklonili se pravi sklanjati. Po zgledu „jelen“, „kralj“ in »grad^ pregibljejo se samostavniki moškega spola, in sicer tako, kakor Jelensamostavniki s širokim končnikom, tako, kakor „ kralj“, samostavniki z ozkim končnikom, tako, kakor „grad“, pa samo¬ stavniki, ki imajo v rodivniku naglašen u ali a. Moška imena oseb in drugih živočih ali po¬ osebljenih stvari imajo v ednini toživnik enak rodivniku; toživnik neživočih stvari pa je enak imenovavniku, n. pr.: Lenuha dan straši. Svečan stegne dan. Samostavniki s polglasnim e na koncu ga naj več izpahujejo ali izpuščajo po vseh sklonih, kedar dobivajo na koncu kak glasnik, n. pr.: pevec, pevca; Slovenec, Slovenca . . . Dvozložni in mnogozložni samostavniki na k v množnem imenovavniku, zvavniku in mest¬ niku pred i, včasi tudi pred e spreminjajo ta končnik v C, n. pr.: otrok, otroci. Mnogozložni samostavniki na ar, er, ir, or in ur vstavljajo pri sklanji radi j, n. pr.: gospodar, gospodarja; topir, topirja; dihur, di¬ hurja. Nekteri na lj pa radi prijemljejo n, n. pr.: apostelj, aposteljna. Ednina. 16 pregibljejo samostavniki ženskega spola, in sicer tako, kakor „riba“, samostavniki na a, tako, kakor „nit“ in „gos“, pa samostavniki na so¬ glasnik, ki dobivajo v rodivniku nenaglašen ali naglasen i. Tudi ženski samostavniki polglasni e na koncu radi izpaliujejo, n. pr.: cerkev, cerkve; redkev, redkve. Ako se v rodivniku v dvojini ali množini nabere preveč soglasnikov, vstavlja se med nje polglasni e ? n. pr.: sestre, sester. Ednina. 17 Dvojina. pregibljejo se samostavniki srednjega spola, in sicer tako, kakor „leto“, samostavniki s širokim končnikom na o, tako, kakor „polje“, samostav¬ niki z ozkim končnikom na e, tako, kakor „pleme“, pa samostavniki, ki v sklanji prijemljejo množnik 11 , t , S , n. pr.: breme, bremena; tele, teleta; kolo, kolesa. Tudi pri samostavnikili srednjega spola se v rodivniku množnega števila zavoljo lepoglasja včasi vstavlja polglasni e, pred j pa i, n . pr.: okna , oken; bitja, bitij. Nekteri samostavniki se sklanjajo po svoje, to je, nepravilno. Slov. slovnica. 2 18 .,Dan“ se tako-le pregiblje: Ednina. Dvojina. BI n o ž i n a. 1. dni, dneva; 2. dni, dnovj 3. dnema, dnevoma; 4. dni, dneva; 5. pri dneh, dnevih, dnovili; 6. z dnema, dnevoma; dni, dnevi, dnovi. dni, dnov. dnema, dnevoma. dneve, dnove. pri dneh, dnevih, dnovili. z dnemi, dnevi, dnovi. „ Gospa" se tako - le pregiblje: „Mati“ in „hči“ sklanjate se s prirastkom er; v dvojini in množini pregibljete se po zgledu „riba“, „liči“ pa tudi po zgledu „nit“. V ednini pa se tako-le pregibljete: 19 „Kri“, „oko“, „tla“ se tako-le pregib- Ijejo : Lastna imena se navadno tako sklanjajo, kakor drugi samostavniki , n. pr.: Vodnik, Vodnika; Sava, Save. Nektera lastna imena človekov dobivajo tudi prirastek, n. pr.: Jože, Jožeta, Jožetu . . . Vaje. 1. Sklanjaj po vseh sklonih v ednini, v dvojini in množini te-le samostavnike: jezik, jež, kert, pes, slon; konj, polž, komar, beseda, megla, planina, dekla, pomlad, stvar, miš, kokoš, zver; blago, blato, korito, naklo, po- reslo, serce, dete, revše, breme, seme, vreme. 2. Poišči v berilu št. — vse samostavnike, in sklanjaj jih po vseh sklonih in številih! 3. Imenuj nekaj saniostavnikov, ki se pregibljejo po zgledu »jelen«, nekaj, ki se pregibljejo po zgledu »kralj«, in nekaj, ki se pregibljejo po zgledu »grad«. 4. Zapiši več samostavnikov, ki se sklanjajo po zgledu »riba«, več, ki se sklanjajo po zgledu »nit«, več, ki se sklanjajo po zgledu »gos«. 5. Naštej več samostavnikov, ki se pregibljejo tako, kakor »leto«, »polje«, »pleme«! 6. Odgovarjaj te-la vprašanja: Pregovor pravi: »Vsaki delavec ima svoje plačilo«. Kdo ima svoje plačilo? Kaj ima vsaki delavec? — »Iz sadu se drevo spozna«. 2 * 20 Iz česa se drevo spozna? Kaj se iz sadu spozna? — »Pri hudobnem človeku gre vse na smeh«. Pri kom gre vse na smeh? — »Življenja dnevi so kratki«. Česa dnevi so kratki? — »Resnica oči kolje«. Kaj oči kolje? Kaj resnica kolje? — »Z gospodo ni dobro češenj zobati«. S kom ni dobro češenj zobati. (To naj se tudi odgovarja po raznih številih.) 7. Pregibaj po vseh sklonih imena: Marko, Terdina, Draždane, Žverče, Trebno, Sostro, Velesovo, Bistrica, Kokra! Zaimek. Vodila. Janez bere, Jože piše, Tine šteje. — Janez, kaj delaš? Jaz berem. Jože, kaj delaš ti? Jaz pišem. Tine, kaj pa ti delaš? Jaz štejem. Od koga govore te osebe? Te osebe govore same od sebe. Besedica »jaz« je'na mestu samostavnega imena. Če osebe ena k drugi govore, pravijo: Ti bereš, ti pišeš, ti šteješ. Če pa kdo drugi od njih govori, pravi: On bere, on piše, on šteje. Besedo, ktero stavimo za ime ali na mesto imena, imenuje se zaimek ali za im e. Imena »Janez«, »Jože«, »Tine« pomenjajo osebe, in besedice, ki jih namestujejo so tedaj osebni zaimki. Osebni zaimki so: j a z za tega, ki govori ali za p e r v o o s e b o; ti za tega, s kterim govorimo ali za drugo osebo; 21 on, ona, ono za tega ali za to, od kterega ali o kterem govorimo ali za tretjo osebo. Osebni zaimki se tudi sklanjajo, in dobivajo prirastek b ali n, tako-le: Perva oseba. Ednina. Drnga oseba. 1. Imenovavnik. jaz (jest), ti. 2. Hodivnilc. mene, me; tebe, te. 3. Dctjavnik. meni, mi; tebi, ti. 4. TošivniJc. mene, me; tebe, te. 5. Mestnik. pri meni, pri tebi. 6. Druživnik. z menoj (meno, mano), s teboj (tebo tabo). Za moški spol. Za ženski in srednji spol: 1. midva, medve; 2. naju (naji), 3. nama, 4. naji (naju), 5. pri naju (nama, nas), 6. z nama, Za moški spol. Za ženski in srednji spol: Za moški spol. Za ženski in srednji spol: vidva, vedve. vaju (vaji), vama. vaji (vaju). pri vaju (vama, vas), z vama. Za moški spol. Za ženski in srednji spol: Dvojina. Množina. 22 Za moški spol. 1. on, 2. njega, ga; 3. njemu, mu; 4. njega, ga; 5. pri njem; 6. z njim, Za moški spol. 1. ona, 2. nju, ju; 3. njima, jima; 4. nji, ji (nju, ju); 5. pri njih, njima, nju; 6. z njima, 1. oni, 2. njih, jih; 3. njim, jim; 4. nje, je, njih, jih; 5. pri njih, 6. z njimi, Tretja oseba. Za ženski spol. Ednina. ona, nje, je; nji, ji, njej, jej; njo, jo; pri nji, njej; z njo, Za ženski spol. Dvojina. oni, one; nju, ju; njima, jima; nji, ji, ju; pri njih, njima, nju; z njima, Množina. one, njih, jih; njim, jim; nje, je, njih, jih; pri njih, z njimi, Za srednji spol. ono, njega, ga, njemu, mu. njega, ga, je. pri njem. z njim. Za srednji spol. oni, one. nju, ju. njima, jima. nji, ji, ju. pri njih, njima, nju. z njima. ona, one. njih, jih. njim, jim. nje, je, njih, jih. pri njih. z njimi. Srojirni zaimki. Moj nožič, tvoj čertalnik in njegov svinčnik je na mizi. Besede »moj«, »tvoj«', »njegov« kažejo, čegav nožič, čegav čertalnik in čegav svinčnik je na mizi. 23 Te besede so na mestu imena ali stoje za imena, tedaj so tudi zaimki in sicer svojivni zaimki, ker kažejo, čegava je oseba ali stvar, o kteri se govori. Taki so: moj, moja, moje; najin, najina, najino; naš, naša, naše; tvoj, tvoja, tvoje; vajin, vajina, vajino; vaš, vaša, vaše; njegov, njegova, njegovo; njen, njena, njeno; njun, njuna, njuno; njihov, njihova, njihovo, one- gov; svoj, svoja, svoje; čegav, čegava, čegavo. Kazavni zaimki. Ta mož je premožen; uni je ubožen. Tista je moja j una-le je tvoja knjiga. Besedici »ta« in »uni« kažete na moža, »tista« in »una-le« pa na knjigo. Zaimki, kteri kažejo na osebo ali reč, o kteri se kaj govori, so kazavni zaimki. Ti so: ta, ta-le; to, to-le; le-ta, le-to ; uni, uni-le; una, una-le; uno, uno-le; tisti, tista, tisto ali taisto; tak, taka, tako, takošen, tolik, toliker . . . „Ta“ se tako-le sklanja: Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 24 Vprašavni zaimki. Kdo dela na polju? kaj dela na polju? »Kdo« vprašuje po osebah, »kaj« vprašuje po rečeh. Zaimki, ki vprašujejo po osebah ali rečeh, SO vprašavni zaimki. Ti so: kdo, kaj; kteri, ktera, ktero ali koji, koja, koje; čegav, čegava, čegavo; kak, 25 Oziravni zaimki. Pregovor pravi: »Kdor kupuje, česar ne potre¬ buje, kmali prodaja, česar potrebuje«. »Kdor« se ozira na osebo, »česar« pa na reč, o kteri se govori. Zaimki, ki se ozirajo na osebo ali reč, o kteri se govori, so oziravni ali nanašavni zaimki. Ti so: kdor, kar; kteri, ktera, ktero ali koji, koja, koje ali ki; kakoršen, kakoršna, kakoršno, kolik, kolika, koliko . . . „Kdor“ in „kar“ se tako-le sklanja: 1. Imenovalnik. kdor, kar, 2. Rodivnik. kogar, čegar; česar, 3. Dajavnik. komur, čemur, 4. Toživmk. kogar, kar, 5. Mestnih. pri komur, pri Čemur, 6. DruMvnik. s komur, s čimur. Marsikdo misli, da dovolj ve, pa nihče ne ve vsega. Te besedi kažete na osebo in reč, ki je ne imenujemo. Zaimki, ki kažejo na kako osebo ali reč, ktere ne imenujemo, so nedoločni zaimki. Ti so: kdo, nekdo, nikdo, nihče, malokdo , marsikdo, vsakdo, kaj, nekaj, nič; kteri, kak, nekteri, marsikteri, marsikak, vsak, vsakteri, raznoteri, ves, vsa, vse . . . „Nič“ se nekterikrat tako-le pregiblje: 26 „Ves“, „vsa“, „vse“ se tako-le sklanja: 3) kazavni, 4) vprašavni, 5) oziravni, 6) nedoločni. Vaje. 1. Povej besedo »moliti« v pervi, drugi in tretji osebi, v ednini, dvojini in množini za moški in ženski spol, naj pred z zaimkom, potem pa še brez zaimka! 2. Povej to v dvojini in množini: On me ima rad, mi vse zaupa, me nikoli ne žali, je rad pri meni in rad z menoj hodi. 3. Povej to, v dvojini in množini za moški in ženski spol: Ti si moj sosed, k tebi rad pridem, te kaj prosim, pri tebi sem domač, s teboj se rad pomenkvam. 4. Povej to v dvojini in množini: Ta mož in ta žena me večkrat srečata. Beseda tega moža in te žene mi serce gane. Temu možu in tej ženi verjamem. Tega moža in to ženo spoštujem. Pri tem možu in pri tej ženi sem že veliko lepega slišal. S tem možem in s to ženo se rad pogovarjam. 27 5. Prašaj po osebah in rečeh: Mizar dela mize, stole in omare. Mizarju dajemo popravljati mize, stole in omare. Na polju vidim kmetovalca, oralo in hrano. Pri učitelju se učim. S peresom pišem, s svinčnikom risam. 6. Postavi tu namesto čertic primerne zaimke: Ljubi prijatelj! Že tri dni boleham, in ne morem v šolo. — sou- čenci bodo — prihiteli. Prosim —, pridi jutri k meni, in prinesi — spisni zvezek —, in povej —, kaj so — učitelj med tem časom učili. Lepo pozdravljam —, in se priporočam tudi — staršem. Vedno — — zvesti prijatelj. 7. Postavi tu namesto čertic primerne vprašavne zaimke: — je vse vstvaril? — razsvetljuje našo zemljo? — so naj imenitnejše stvari božje? — hvala ni lepa? — slama ne da zerna ? 8. Poišči v berilu št. — vse oziravne in potem vse nedoločne zaimke! Pridevnik. Vodila. Gospodov vert je lep; pravimo mu lepi vert. Srenj s k a drevesnica je velika; pravimo ji velika drevesnica. Sosedovo polje je rodovitno; pravimo mu dobro polje. Besede »gospodov«, »lep«, »lepi«, »srenjska«, »velika«, »sosedovo«, »rodovitno«, »dobro« kažejo, čegav in kakošen je vert; čegava in kakošna je drevesnica, čegavo in kak osno je polje. 28 Besede, ktere kažejo, čegava ali kakošna je kaka oseba ali reč, imenujejo se pridevniki ali prilogi, ker jih imenom pridevljemo ali prilagamo, da jih bolj na tanko določujemo. Sklanjanje. Pridevniki se tudi sklanjajo, in sicer po tem-le sklanjalu: Za moški spol. Za ženski spo!. Za srednji spol. Ednina. 29 Stopnjevanje. Kamen je ter d, železo je ter še, demant je naj terši. Naša hiša je visoka, vaša je visokejša, una pa je naj visokejša. Hrast je lepo drevo; breza je lepše drevo; lipa je naj lepše drevo. Pridevniki »terci«, »terši«, »naj terši«, »visoka«, »visokejša«, »naj visokejša«, »lepo«, »lepše«, »naj lepše« kažejo, k a k o š n e so reči v primeri. Ti pridevniki ne naznanjajo samo lastnosti, temuo tudi v kakšni meri so te lastnosti. Ce se pridevnik tako spreminja, da zraven lastnosti tudi pove, v kteri meri se te last¬ nosti kaki osebi ali reči prilagajo, pravimo, da se pridevnik stopnjuje ali stopnjeva. Pridevnik se stopnjuje po treh stopnjah. Perva ali nasebna stopnja kaže lastnost kake osebe ali reči brez primerjave z drugo, n. pr.: ljubi oče, mila mati, ljubeznjivo dete. Druga ali primerjavna stopnja kaže lastnost kaki osebi ali reči v veči ali manjši meri kot drugi, n. pr.: ljubši oče, milša (mileja) mati, ljubeznjivše dete. Ta stopnja se obrazi, če se pridevnikovemu deblu pridene za moški spol ši ali ji, za ženski spol ša ali ja, za srednji spol še ali je. Tretja ali presežna stopnja kaže lastnost kaki osebi ali reči v naj viši ali naj nižji meri, n. pr.: naj ljubši oče, naj milša mati, naj ljubeznjivše dete. Ta stopnja se obrazi 1) če se pred drugo stopnjo postavi besedica n naj“; 2) če se pred 30 nestopnjevani pridevnik postavi: zelo, kaj, kar, močno, jako, silo, silno, neznano, prav . . . 3) če se sostavi s pridevnikom: pre-, spre-, vse- ali vsega- ... 4) če se pridevnik dvakrat zaporedoma postavi. Nekteri pridevniki se po svoje stopnjujejo, n. pr.: velik, veči, naj veči; majhen, manjši, naj manjši; dober, boljši, naj boljši; dolg, daljši, naj daljši. Veliko pridevnikov pa se ne stopnjuje zato, ker že sami na sebi kažejo posebno mero, n. pr.: mertev, lesen, železen, srebern, zlat, materin, očetov . . . Stopnjevani pridevniki .sklanjajo se, kakor nestopnjevani po vseh sklonih in številih. Vaje. 1. Povej, kakošne so te-le živali: konj, vol, osel, ovca, prešič, pes, petelin, golob, gos, sraka, krokar, kos, lisica, lev, močerad, čebela, osa, komar, gad. 2. Zapiši, kakošne so te-le rastline: lipa, hrast, breza, jelka, proso, koruza, buča, kumara, lilija, vijolica, šmarnica, zvonček, tern. 3. Povej kaj od teh le rudnin: baker, brusnik, kapnik, cinober, kremen, kreda, železo, srebro, zlato, žeplo. 4. Ktere iz med teh le reči so lesene, kamnitne, železne, jeklene, svinčene, bakrene, sreberne, zlate, stek¬ laste , platnene, usnjate, lončene: klop, okrožnik, veriga, krogla, sekira, cekin ali zlat, cokla, pila, kotel, srajca, roko vica, ruta, vilice, žlica, škarje, čevlji, perstan, toljar, peča, kozarec, skleda, naklo, steber, mlinski kamen, šivanka, verv, verč, sedlo, klešče, rjuha. 31 5. Povej, čegav stol ima tri noge? čegav blagoslov hiše zida? čegavo oko vse vidi? 6. Primerjaj: Boga in kralja, cerkev in hišo, zlato in srebro, svilo in volno , cesto in stezo, verv in nit, železo in jeklo, solnce in luno, solnčno svetlobo in druge svetlobe, železo in svinec, vrabca in vrano, lakoto in kuharico, kruh in drugo hrano. 6. Stopnjuj te le pridevnike: blaga duša, čista vest, berzi konj, prost človek, krehek mož, pogumen mladeneč, imeniten gospod, mili dom, slaba tovaršija, cend blago, mlado drevesce, drag prijatelj, hud pes, tanka nit, visoko drevo, globoka voda, široka cesta, nizek hribec, kratka srajca, cveteče lice. 8. Sestavi te le pridevnike s primernimi prednicami v presežni stopnji: — serčen, — drag, — učen, — mogočen, — veden, velik, — lep, — moder, — širen, — derzen. 9. Kakošnemu konju ne gledaj na zobe? Kakošen rep ima denar? Kakošna vrata prebije denar ? Kakošna srajca je navada? Kakošna misel je pol zdravja? Kakošno drevo se lahko pripoguje? Čegave oči živini naj bolj kladejo? Kakošna kola cvilijo? Kakošno blago ne tekne? Med kakošnimi sosedi je dobro živeti? Po kakošni tovaršiji rada glava boli? Kakošna beseda serd utolaži? Kakošnemu trebuhu še bel kruh ni všeč? Kakošnega človeka ne prašaj za pot, in kakoš- nega ne za svet? Kakošno jabelko samo pade z drevesa? Kakošna voda globoko dere? 10. Poišči in zapiši v berilu št. — vse znanivne in svojivne pridevnike, in povej, v kteri stopnji naznanjajo lastnosti in v kterem sklonu se vežejo z imeni! 32 Š t e v n i k. Vodila. V neki šoli je petdeset učencev; sede v desetih klopeh, po pet v eni klopi. V p er vi, drugi in tretji klopi so manji učenci, v četerti, peti, šesti in sedmi klopi so večji učenci; v osmi, deveti in deseti klopi so pa naj večji učenci. Na sosedovem vertu rastejo petere cvetice: bele, modre, rudeče, rumene in pisane. V nedeljo grem dvakrat v cerkev. K drugi maši pride veliko ljudi. O shodu je pred cerkvijo velika množica. Bog dobrote stoterno povračuje. Besede »petdeset«, »desetih«, »pet«, »eni«, »pervi«, »drugi« , »tretji« , »četerti« , »peti« , »šesti« , »sedmi« , »osmi«, »deveti«, »deseti«, »petere«, »dvakrat«, »drugi«, »veliko«, »množica«, »stoterno« kažejo, o koliko osebah ali rečeh se govori. Besede, ktere naznanjajo število oseb ali reči, imenujejo se števniki ali brojniki. Števniki so določni in nedoločni. Določni števniki kažejo na tanko, o koliko osebah in rečeh se govori; nedoločni pa naznanjajo samo večjo ali manjšo množico oseb ali reči. Določni števniki so: glavni, verstivni, ločivni, m n oživni, delivni, druživni, p on a vij a vni in sam o stavni. Glavni števniki kažejo, koliko je oseb ali reči, n. pr.: eden, dva, tri, štiri, pet, sto, tisuč (jezer), milj on . . . „Eden“ ali „en“ se sklanja kakor pridev¬ nik; „dva“ in „oba“ pase tako-le sklanjata: 33 1 . 2 . 3. 4. 5. 6 . Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Imenovavnik. Bodivnik. Dajavnik. Tošivnik. Mestnik. DrmivniJc. dva, oba ; dve , obe. dveh, obeh; dveh, obeh. dvema, obema; dvema, obema, dva, oba; dve, obe. pri dveh, obeh; pri dveh f obeh. z dvema, obema; z dvema, obema. ,Tri“ in .štiri* se v množini tako - le sklanja : Za moški spol. 1. trije , štirje ; 2. treh, štirih ; 3. trem, štirim; 4. tri, štiri; 5. pri treh, štirih; 6. s tremi, štirimi; Za ženski in srednji spol. tri, štiri, treh, štirih, trem, štirim, tri, štiri, pri treh, štirih, s tremi, štirimi. „Pet“ se tako-le pregiblje: 1. pet, 2. petih, 3. petim, petem; 4. pet, 5. pri petih, 6. s petimi, petemi. Tako se pregibljejo vsi števniki od „pet* naprej; samo sto in tisuč se navadno ne pregiblje. Verstivni števniki kažejo versto, v kteri je kaka oseba ali reč, ter odgovarjajo na vpra¬ šanje: koliki, kolika, koliko? n. pr.: pervi, drugi, tretji, četerti, peti . . . Verstivni števniki se sklanjajo, kakor pridevniki. Slov. slovnic*. 3 34 L o čiv ni števniki odgovarjajo na vpra¬ šanja: koliker, kolik era, koli k ero? n. pr.: edin, dvoji, oboji, troji, čveteri, peteri . . . Ločivni števniki se tudi sklanjajo, kakor ■ pridevniki. Množivni števniki kažejo , k o 1 i k e r e n, kolikerna, kolikerno je kaj, n. pr.: dvojen, I obojen, trojen, čveteren ali dvoj nat, ob oj nat, trojnat, j čveternat . . . Množivni števniki se sklanjajo, kakor pri¬ devniki. D e livni števniki kažejo, po koliko je oseb ali reči, n. pr.: po eden, po dva, po enega, po dvoje . . . Druživni števniki kažejo, koliko oseb ali reči je v druščini, n. pr.: sam, samoedin, samodrug.. ; Pregibljejo se tako, kakor pridevniki. Ponavljavni števniki odgovarjajo na vpra¬ šanje koli kr at? n. pr. : enkrat, dvakrat, velikrat, mnogokrat, pervič, drugič, pervikrat, pervo pot, drugo pot . . . Samostavni števniki obrazijo se iz pri¬ devkih števnikov, n. pr.: samka ali samica, dvojka, trojka, dvojica, trojica, pol, polovica, tretjina, dvojača, petica, petak, desetak, stotak, desetnik, stotnik, dvojček.. • Nedoločni števniki so samostavniki in pridev¬ niki , n. pr.: sila, množica, truma, trop, mnogi, mnogoteri, malo , dosti, veliko, več, manj, preveč, premalo , precej, obilo . . . 35 Vaje. 1. Zapiši te le številke s čerkami: V panji je 15 do 20 tisuč čebel. Čmerljev je 100 do 200 vkup. Muha ima 6, pajk pa 8 nog. 2. Zapiši s čerkami, koliko mesecev ima eno leto, kako se imenuje pervi, kako drugi, tretji, četerti, peti, šesti, sedmi, osmi, deveti, deseti, enajsti, dvanajsti mesec, — koliki del enega leta je en mesec, koliki del enega tedna je en dan ! 3. Povej in zapiši, s kolikimi zvonovi je delapust zvonilo, s kolikimi persti deržiš pero, s kolikerimi peresi pišemo! 4. Odgovori: Kolikerne hvale so otroci dolžni svojim staršem in učiteljem? Po koliko učencev sedi v eni klopi? Po koliko drevesec je v drevesnici v eni versti vsajenih? Po koliko mladih izvale razne tiče ? 5. Povej, kolikrat en teden greš v šolo, kolikrat na dan moliš, kolikrat ješ! 6. Zapiši imena vseh posamesnih številk do 50! 7. Zapiši imena teh-le drobcev: x /s> Va> Vr > %> /g> %) %) 1 /g> 3 /l0 • 8. Zapiši imena vseh kovanih in papirnatih denarjev? 9. Postavi tu na mesto čertic primerne števnike: Verjemo v — Boga. Imamo — oči in ušesi, pa le — usta. Noe je imel — sinove. Žabe imajo — nog. Ne žali — človeka! Človek ima — počutkov. V vročih krajih je — hudih zverin; pri nas je teh le —. Letos štejemo — leto v — stoletji. — goldinarja je pet in dvajset krajcarjev. Nebeno drevo ne pade na — mahljej. Zemlja preživlja — stvari. Pravični greši vsaki dan —. Pregovor pravi: »Brez — človeka bo lahko semenj«. »— igravcev še — petelina ne redi«. »— psov sne volka«. »Do — gre rado«. »V mlinu se — pove«. »Lažnik — zine, — laže«. »Pridna gospodinja — vogle podpira«. »Hitro začeto je — prijeto«. »Hitro pomagano je po — 3 * 36 pomagano«. »— krivičen krajcar — pravičnih sne«. »Krotkih ovec gre — v hlevec«. »Z — roko daje; z — pa jemlje«. »— ljudje — vedo«. 10. Poišči v berila št. — vse števnike, in od vsakega povej, h kteri versti se šteje! Kosec kosi. Perica pere. Drevo cvete. Kaj je s travo? Kaj je s perilom? Kaj je z drevesom? Trava je pokošena. Perilo je oprano. Drevo je razcveteno. Besede »kosi«, »pere«, »cvete«, »pokošeno«, »oprano«, »razcveteno« dopovedujejo, kaj osebe ali reči delajo, ali v kterem stanu je ktera. Beseda, ki dopoveduje, kaj oseba ali stvar dela ali terpi, ali v kterem stanu je ktera, imenuje se glagol. Koga spoštuješ? Kaj greje zemljo? Spoštujem starše, j Solnce grejo zemljo. Glagol »spoštujem« prehaja od tebe na starše, glagol ; »greje« pa od solnca na zemljo. Glagol, kteri kaže tako djanje, ki prehaja | na kako drugo osebo ali stvar, je pr eh a javni glagol. Tisti glagol pa, ki kaže tako djanje, ki ne prehaja na kako drugo osebo ali stvar, je ne- prehajavni glagol , n. pr.: Deček skače. Solnce sije. J O hudi uri se bliska, germi in treska. To dela neka moč, tretja oseba, ki se ne imenuje. Glagoli, ki se rabijo samo v tretji edinji osebi, so brezosebni glagoli. Glagol. Vodila. 37 Vozim se. Bojiš se. Varuje se. Jaz se vozim. Ti se bojiš. On se varuje. Djanje »vozim se«, »bojim se«, »varujem se« povrača se na osebo, ktera kaj dela ali kaj terpi. Glagoli, ki naznanjajo kako povračilo djanje, so povračavni glagoli, in imajo naj večkrat pri sebi povračavni zaimek „se“. Dodelam. Usedem se. Slečem se. Uležem se. Djanje, ki ga naznanjajo glagoli, »dodelam«, »usedem«, »slečem«, »uležem« se ravno zverši ali dokonča. Glagoli, ki naznanjajo doveršenje ali konec kakega djanja ali stanja, so do ve rš ni glagoli. Delam. Sedam. Slačiš se. Ulegaš se. Djanje, ki ga naznanjajo glagoli »delam«, »sedam«, »slačim«, »ulegam«, terpi več časa. Glagoli, ki naznanjajo terpeče djanje ali stanje, so nedoveršni glagoli. Glagoli so tedaj prehajavni, neprehajavni brezosebni, povračavni, doveršni in nedoveršni. Pišem, pišeš, piše; piševa, pišeta, pišeta; pišemo, pišete, pišejo. Glagol se spreminja ali sprega po osebah in številih. Sedaj govorite, pišete. To djanje se godi ravno sedaj; ti glagoli so v se¬ danjem času. Sedanji čas ali sedanjik naznanja to, kar se sedaj godi. Jutri bodete številili in brali. To djanje se bo še le godilo; ti glagoli so v p ri¬ li od n j e m času. Prihodnji čas ali prihodnjik naznanja to, kar se bo še le godilo. 38 Včeraj ste pobirali in nosili. To djanje se je že zgodilo; ta glagola sta v pre¬ teklem času. Pretekli čas naznanja to, kar se je že zgodilo. Kakor so vam bili starši naročili, tako ste storili. Eno djanje se je zgodilo pred, potem še le drugo; uni glagol je v predpreteklem času. Predpretekli čas naznanja, da se je kaj že pred zgodilo, potem še le drugo. Glagol se spreminja ali sprega po časih, in sicer po sedanjem, prihodnjem, preteklem in pred¬ preteklem času. Deček je. To djanje se naznanja naravnost ali določno; ta glagol je v določnem naklonu. Določni naklon naznanja naravnost, kaj kdo dela ali kaj se godi. Deček bi jedel, ko bi kaj imel. To djanje se naznanja kot negotovo in pogojno ; ta glagol je v pogojnem naklonu. Pogojni naklon naznanja negotovo in po¬ gojno, kaj kdo dela ali kaj se godi. Trudni naj počiva! To djanje nekaj želi ali vošči; ta glagol je v že¬ le vnem naklonu. Žel e vni naklon naznanja, da se kaj želi ali vošči. Počivaj, če si truden ! To djanje nekaj veleva; ta glagol je v vel e vnem naklonu. Vele vni naklon naznanja, da se kaj ve¬ leva, opominja ali tudi prepoveduje. 39 Pregovor pravi: »Dajati je slajše, kot jemati«. To djanje se ne ozira ali ne kaže na nobeno osebo; ta glagola sta v nedoločnem naklonu, in sta nedoločnika. Nedoločnik naznanja djanje, ki se ne ozira na nobeno osebo ali stvar. Se grem učit. To djanje nekaj namerja; ta glagol je v namenivnem naklonu, in je namenivnik. Namen ivnik naznanja djanje, ki se na¬ merja. Namenivnik je podoben nedoločniku brez končnice i, in se rabi pri glagolih, ki kažejo kako premikanje. Učenci stoje bero; so stoječi. Otrok oprimši hodi. Ne bodi pozabljen! To djanje naznanja, kako se kaj godi, ali kakošna je kaka reč; ti glagoli so deležniki. Deležnik naznanja, kako se kaj godi, ali kakošna je kaka reč. Postopanje in pohajkovanje prinese pomanjkanje. Ta imena so izpeljana iz glagolov »postopati«, »po¬ hajkovati« , »manjkati«. Glagol v podobi samostavnika imenuje se glagolni samo sta vnik ali glagolnik. Glagolniki so srednjega spola, in se rabijo naj več v ednini. Učitelj vpraša; učenec je vprašan. Pervo djanje naznanja, da oseba, o kteri se govori, sama dela; drugo djanje pa kaže, da se z osebo nekaj godi. Pervi glagol je v tvorni ali djavni, drugi v terpevni obliki. Tvorna oblika kaže, da oseba ali reč, o kteri se govori, sama kaj dela. 40 Terpevna oblika kaže, da se z osebo ali rečjo kaj godi, ali da oseba ali reč kaj terpi. Glagol se tedaj spreminja ali sprega po obliki. Glagol se tedaj v vsem vkup spreminja ali sprega po osebah, številih, časih, naklonih in po obliki. Sedanji in prihodnji čas, velevni naklon, deležnik sedanjega in preteklega časa v tvorni in terpevni obliki, glagolnik, nedoločnik in nameuivnik niso zloženi, in so nezložena obrazila. Pretekli čas , pogojni, želevni in želevno - pogojni naklon so zložena obrazila. Šest verst glagolov. Pri spregi se glagoli razdeljujejo v šest verst, in sicer I. ver s ta obsega glagole, kteri svoje pregibne pri¬ rastke pristavljajo k čistemu deblu, n. pr.: nes-ti, pas-ti, pi-ti. Ta versta pa se deli zopet v sedem razredov. Pervi razred obsega tiste glagole, kterih deblo se končava na d ali t, n. pr.: god-em, piet-em. Spregajo se tako - le : Sedanji čas. Ednina. 1. pletem, 2. pleteš , 3. plete. 41 Za moški spol. Dvojina. 1. pleteva, 2. pleteta, 3. pleteta, Za ženski in srednji spol. pleteve, pletete, pletete. Množina. 1. pletemo, 2. pletete, 3. pletd, pletejo. Vclevni naklon. Ednina. 1. — 2. pleti, o. pleti. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pletiva, 2. pletita, 3. — Deležnik sedanjega časa: I. plete, Za moški spol. Za ženski spol. II. pletoč, pletoča, pletive, pletite, Za srednji spol. pletoče, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. preteklega časa v tvorni obliki: I. pletši, pletša, pletše, II. pletel, pletla, pletlo, v terpevni obliki: pleten, pletena, pleteno. Glagolnik: pletenje. Nedoločnik: plesti. Namenivnik: plest. Drugi razred obsega tiste glagole, kterih deblo ima končnika S ali Z, n. pr.: nes-em, griz-em. Spregajo se ravno tako, kakor glagoli per- vega razreda, samo v nedoločniku se z rad spre¬ minja v g, n. pr. : gristi. 42 Tretji razred obsega tiste glagole, kterih deblo ima končnike 1), p, v, n. pr.: skub-em, sop-em, plev-em. Spregajo se ravno tako, kakor glagoli per- vega razreda, pri končnikih b in p v nedo¬ ločniku vstavlja se S, n. pr.: skubsti, sopsti. C e t e r t i razred obsega tiste glagole, kterih deblo ima končnika g ali k, n. pr.: strig,strižem; tek, tečem. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. strižem, 2. strižeš, 3. striže. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. striževa, striževe, 2. strižeta, strižete, 3. strižeta, strižete. Množina. 1. strižemo, 2. strižete, 3. strižejo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. strizi, 3. strizi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. striziva, strizive , 2. strizita , strizite, 3. — — Množina. 1. strezimo, 2. strezite, 3. — Deležnik sedanjega časa, I. 43 Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. strigoč(—žeč), strigoča, strigoče, preteklega časa v tvorni obliki: I. strigši, strigša, . strigše, II. strigel, strigla, striglo, v terpevni obliki: strižen, strižena, striženo. Glagoluik: striženje. Nedoločnik: striči. Namenivnik: strič. Peti razred obsega tiste glagole, kterih deblo ima končnika m ali n, n. pr.: žm-em, pn-em. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. pnem, 2. pneš, 3. pne. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pneva, pneve, 2. pneta , pnete, 3. pneta, pnete. Množina. 1. pnemo, 2. pnete, 3. pno, pnejo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. pni, 3. pni. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pniva, pnive, 2. pnita, pnite, Množina. 1. pnimo, 2. pnite, 3. — 44 Deležnik sedanjega časa: I. pne: Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Glagolnik: (raz)petje. Nedoločnik: peti. Nainenivnik: pet. Šesti razred obsega tiste glagole, kterili deblo ima končnika 1 ali 1 *, n. pr.: mel(j)-em, zr-em. Spregajo se tako-le; Sedanji čas. Velevni naklon. Ednina. 1. —• 2. zri, 3. zri. Za moški spol. Za ženski in srednji spot Dvojina. 1. zriva, zrive, 2. zrita, • zrite, 3. — — 45 Množina, 1. zrimo, 2. zrite, 3. — Deležnih sedanjega časa: I. zre, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Sedmi razred obsega tiste glagole, kterih deblo se končuje s samoglasnikom, n. pr.: zna-m, de-m, bi-jem , ču-jem. Spregajo se tako-le: Sedajni čas. Ednina. 1. bijem, 2. biješ, 3. bije. Za moški spol. Dvojina. 1. bijeva, 2. bijeta, 3. bijeta, Za ženski in srednji spol. bijeve, bijete, bijete. 1. bijemo, 2. bijete, 3. bijejo. Množina. 46 Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. bij, 3. bij. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bijva, bijve, 2. bijta, bijte, 3. — — Množina. 1. bijmo, 2. bijte, 3. — Deležnih II. ver s ta obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred zlog ni (no), in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.: kan-iti, merk-niti, dvig-niti. Ti glagoli so naj več d o ver š ni glagoli. Spregajo se vsi tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. dvignem, 2. dvigneš, 3. dvigne. 47 Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dvigneva, dvigneve, 2. dvigneta , dvignete , 3. dvigneta, dvignete. Množina. 1. dvignemo, 2. dvignete, 3. dvignejo. Vdevni naklon. Ednina. 1. — 2. dvigni, 3. dvigni. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dvigniva, dvignive, 2. dvignita, dvignite, 3. — — Množina. 1. dvignimo, 2. dvignite, 3. — Deležnik sedanjega časa: I. — (vene), Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. — (venoč), (venoča), (venoče), preteklega časa v tvorni obliki: I. dvignivši, II. dvignil, dvignila, dvignilo, v terpevni obliki: dvignjen, dvignjena, dvignjeno. Glagolnik: dvignjenje. Nedoločnik: dvigniti. Namenivnik: dvignit. III. versta obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred e, in k temu še le pregibavne prirastke, n. pr.: done-ti, kipe-ti, germe-ti. 48 Ta versta se deli v dva razreda, P er vi razred obsega tiste glagole, kteri imajo pri pre¬ gibanji še samo deblo. Ti - le so: šte. sme, gre, spe, ime. Spregajo se ravno tako, kakor glagoli I. verste sedmega razreda. Drugi razred obsega tiste glagole, čigar deblo se v sedanjem času končava na i in v nedoločniku na e. Spregajo se tako - le: Sedanji čas. Ednina. 1. želim, 2. želiš, 3. želi. Za moški spol. Za Dvojina. 1. želiva, Za ženski in srednji spol. želive, želite, želite. 2. želita, 3. želita, Množina, 1. želimo, 2. želite, 3. žele, želijo. Veletmi naklon. Ednina. 1. — 2. želi, 3. želi. Za moški spol. Za Dvojina. 1. želiva, 2. želita, 3. — Množina. 1. želimo, 2. želite, 3. — Za ženski in srednji spol želive, želite, 49 Deležnik sedanjega časa: 1. žele, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred i, in k temu še le pregibne prirastke^ n. pr.: hval-i-m , nos-i-m, sod-i-m. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. hvalim, 2. hvališ, 3. hvali. Za moški spol. Dvojina. 1. hvaliva, 2. hvalita, 3. hvalita, Množina. 1. hvalimo, 2. hvalite, 3. hvalijo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. hvali, 3. hvali. Slov. Slovnic«. Za ženski in srednji spol. hvalive, hvalite, hvalite. 50 Za moški spol. Dvojina. 1. hvaliva, 2. hvalita, 3. — Množina. 1. hvalimo, 2. hvalite, 3. — Za ženski in srednji spol. hvalive, hvalite,_ s edanjega časa: Deležnih I. hvale, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji preteklega časa v tvorni obliki: , t terpevni obliki: Glagolnik: Nedoločnik: hvaljenje. hvaliti. Narnenivnik: hvalit. V. versta obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred a, in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.: del-a-m, čuv-a-m, sek-a-m. Ta versta se deli v štiri razrede. P er vi razred obsega tiste glagole, ki ob- deržujejo a po vseh spremembah. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. 1. delam, 2. delaš, 3. dela. Ednina. 51 Za moški spol. Dvojina. 1. delava, 2. delata, 3. delata, Za ženski in srednji spol. delave, delate, delate. Množina. 1. delamo, 2. delate, 3. delajo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. delaj, 3. delaj. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. delajva, delajve, 2. delajta, delajte, 3. — — * Množina. 1. delajmo, 2. delajte, 3. — Deležnik sedanjega časa: I. delaje, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Drugi razred obsega tiste glagole, kterih deblo se v sedanjem času končava na i, v nedo¬ ločniku pa na a, n. pr.: pisi-pišem, pis-a-ti. 4 * 52 Spregajo se tako - le : Sedanji čas. Ednina. 1. pišem, 2. pišeš, 3. piše. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. piševa, piševe, 2. pišeta, pišete, 3. pišeta, pišete. Množina. 1. pišemo, 2. pišete , 3. pišejo. Velevni naklon. Ednina. 1. — * 2. piši, 3. piši. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pišiva, piši ve , 2. pišita, pišite, 3. — — Množina. 1. pišimo, 2. pišite, 3. — Deležnik sedanjega časa: I. pisaje (piše), Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. 53 Tretji razred obsega tiste glagole, kterih deblo se v nedoločniku končava na a, v sedanjem času pa naj raji na kak povikšan soglasnik, n. pr.: brati, berem; prati, perem. Spregajo se tako-le: Ednina. Sedanji čas. 1. berem, 2. bereš, 3. bere. Za moški spol. Dvoj ina. 1. 2 . 3. Množina. bereva, bereta, bereta, 1. beremo, 2. berete, 3. bero, berejo. Za ženski in srednji spol. bereve , berete, berete. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. beri, 3. beri, Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. beriva , berive, 2. berita, berite, 3. — — Množina. 1. berimo, 2. berite, 3. — Deležnih sedanjega časa: I. bere, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. beroč, beroča, beroče, preteklega časa v tvorni obliki: I. bralši, 54 Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. bral, brala, bralo, t terpevni obliki: bran, brana, brano. Glagolnik: branje. Nedoločnik: brati. Namenivnik: brat. če ter ti razred obsega tiste glagole, čigar deblo se v nedoločniku končava na a, v seda¬ njem času pa na samoglasnik, n. pr.: seja-ti, seje, kova-ti, kuje. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. sejem, 2. seješ, 3. seje. Za moški spol. Za ženski in srednji spol Dvojina. 1. sejeva, sejeve, 2. sejeta, sejete, 3. sejeta, sejete. Množina. 1. sejemo, 2. sejete, 3. sejejo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. sej, 3. sej. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. sejva, sejve, 2. sejta , sejte, 3. — — Množina. 1. sejmo, 2. sejte, 3. — 55 Deležnik sedanjega časa: I. seje, sejaje, Za moški spol. Zn ženski spol. Za srednji spol, obsega tiste glagole, kteri pristavljajo k deblu naj pred ova, ali po č, j, š, šč, in ž e v a, in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.: kup-ova-ti, kralj-eva-ti. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. kupujem, 2. kupuješ, 3. kupuje. Za moški spol. Za ženski in srednji spol, Dvojina. 1. kupujeva, kupujeve, 2. kupujeta, kupujete, 3. kupujeta, kupujete. Množina. 1. kupujemo, 2. kupujete, 3. kupujejo. Velevni naklon. 1. — 2. kupuj, 3. kupuj. Ednina. 56 Za moški spol. Za ženski in srednji spol, Dvojina. 1. kupujva, kupujve, 2. kupujta, kupujte, 3. — — Množina. 1. kupujmo, 2. kupujte, 3. — Deležnik sedanjega časa: I. kupuje, kupovaje, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. kupujoč, kupujoča, kupujoče, preteklega časa v tvorni obliki: I. — II. kupoval, kupovala, kupovalo, V terpevni obliki: kupovan, kupovana, kupovano. Glagolnik: kupovanje. Nedoločnik: kupovati. Namenivnik: kupovat. Posebna sprega. Posebno se spregajo glagoli: dati, jesti, vedeti, iti, hoteti, imeti, biti, m sicer pervi trije tako-le: Sedanji čas. Ednina, 1. dam, jem, vem; 2. daš , ješ, veš ,- 3. da, je , ve. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. I, dava, jeva, veva; da ve, jeve, ve ve; 2. dasta, jesta, vesta; daste, jeste, veste; 3. dasta, jesta, vesta; daste, jeste, veste. 57 Množina. 1. damo, jemo, vemo; 2. daste, jeste, veste; 3. dado, jedo, vedo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. daj, jej, vedi; 3. daj, jej, vedi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dajva, jejva, vediva; dajve, jejve, vedive; 2. dajta, jejta, vedita; dajte, jejte, vedite; 3. — Množina. 1. dajmo, jejmo, vedimo; 2. dajte, jejte, vedite; 3. — Deležnik sedanjega časa: I. jede, vede; Za moški spol. Za ženski spol. II. jedoč, vedoč; jedoča, vedoča; Za srednji spol. preteklega časa v tvorni obliki: I. II. y terpevni obliki: Glagolnik: Nedoločnik: Nameni vnik: jedoče, vedoče; davši, jedši, vede vsi; dal, dala, dalo; jel, jela , jelo ali jedel, jedla, jedlo; vedel, vedela, vedelo; dan, dana, dano; jeden, jedena, jedeno; veden, vedena, vedeno. danje, jedenje, vedenje, dati, jesti, vedeti, dat, jest, vedet. 58 Iti, grem. Sedanji čas. Ednina. 1. idem, grem, gredem; 2. ideš, greš, gredeš; 3. ide, gre, grede. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. greva, gredeva, ideva; greve, gredeve, ideve; 2. gresta, gredeta, ideta; greste, gredete, idete; 3. gresta, gredeta, ideta; greste, gredete, idete. Množina. 1. gremo, gredemo, idemo; 2. greste, gredete, idete; 3. grejo, gredo, idd, idejo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. idi, 3. idi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. idiva, idive, 2. idita, idite, Množina. 1. idimo, 2. idite, 3. — Deležnik sedanjega časa: I. grede, ide; Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. gredoč, idoč; gredoča, idoča; gredoče, idoče; preteklega časa v tvorni obliki: I. (pridši) šedši, šedša, šedše; II. (najdel) šel, šla, šlo; v terpevni obliki: iden, idena, ideno. Glagolnik: idenje, (snidenje, 5 najdenje). Nedoločnik: iti. Namenivnik: it. 59 Hoteti, imeti. Sedanji čas. Ednina. 1. hočem, imam; 2. hočeš, imaš; 8. hoče, ima. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hočeva, imava; hočeve, imave; 2. hočeta, imata; hočete, imate; 3. hočeta, imata; hočete, imate. Množina. 1. hočemo, imamo; 2. hočete, imate; 3. hočejo, hote, imajo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. hoti, imej; 3. hoti, imej. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hotiva, imejva; hotive, imejve; 2. hotita, imejta; hotite, imejte. 3. — — Množina, 1. hotimo, imejmo; 2. hotite, imejte; 3. — Deležnik sedanjega časa: I. hote, imaje (ime); Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. hoteč, imajoč; hoteča, imajoča; hoteče, imajoče; preteklega časa T tvorni obliki: I. — II. hotel, hotela, hotelo ali htel, htela, htelo ; imel, imela, imelo; T terpevni obliki: hoten, hotena, hoteno; imet, imeta, imeto. 60 Glagolnik: Nedoločnik: Nameni vnik: kotenje, imetje, imenje. hoteti, imeti, hotet, imet. Pomožnik Glagol spregati pomaga glagol „biti^, ki se za tega voljo imenuje pomožnik ali pomožni glagol, in se tako-le pregiblje: Nezložena obrazila. Sedanji čas. Prihodnji čas. Ednina. 1. bodem, bom; 2. bodeš, bode; 3. bode, bo. Za moški spol. Za ženski in srednji spol' Dvojina. 1. bodeva, bova; bodeve, bove; 2. bodeta, bota; bodete, bote; 3. bodeta, bota; bodete, bote. 1. bodemo, bomo; 2. bodete, boste, bote; 3. bodo, bojo. Množina. 61 Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. bodi, 3. bodi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bodiva, bodi ve, 2. bodita, bodite, 3. — Množina. 1. bodimo, 2. bodite, 3. — Deležnik Za moški spol. Za ženski spel. Za srednji spol. Zložena obrazila. Pretekli čas. 62 Pogojni naklon. Za vse tri osebe. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. Dvojina. Množina. bi bilo. bi bile-i. bi bila. Ednina. Dvojina. Množina. Ednina. Dvojina. Množina. bi bil, bi bila , bi bila, bi bile-i, bi bili, bi bile, Želevni naklon. 1. naj bodem, bom; 2 . — 3. naj bode, bo. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. 1. naj bodeva, bova; naj bodeve, bove; 2 . — 3. naj bodeta, bosta; naj bodete, boste. 1. naj bodemo; bomo; 2 . — 3. naj bodo. Ždevno-pogojni naklon. Za vse tri osebe. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. naj bi bil, naj bi bila, naj bi bilo. naj bi bila, naj bi bile, naj bi bile. naj bi bili, naj bi bile, naj bi bila. Zgled za pregibanje po vseh časih in naklonih. Sedanji čas. 1. delam, 2. delaš, 3. dela. Ednina. 63 Za moški spol. Za ženski in srednji spol. delave, delate, delate. Edni Dvoji Dvojina. 1. delava, 2. delata, 3. delata, Množina. 1. delamo, 2. delate, 3. delajo. Velevni naklon. Ednina. 1. — 2. delaj, 3. delaj. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. delajva, delajve, 2. delajta, delajte, 3. naj delata, naj delate. Množina. 1. delajmo, 2. delajte, 3. naj delajo. Prihodnji čas. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. delal, delala, delalo (bodem; » » » j bodeš; » » » ( bode. delala bodeva, delale bodeve; » bodeta (bosta), delale bodete (boste); »»»»»» delali, delale, delala (bodemo (bomo); ' ( Ta n4-/~\b . na. 1 . 2 . 3. 1 . 2 . 3. Množina. 1. m a. 2, » » » j bodete (boste); 3. » » » ( bodo. Pretekli čas. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal, delala, delalo (sem; 2 . 3. » si; rje- 64 Dvojina. Množina. 1. 2 . 3. 1. 2 . 3. delali, Za ženski in srednji spol. delala sva, delale sve; » sta, » ste delale, delala i smo; » 'ste; » f so. Ednina. Dvojina. Predpretekli čas. Za moški spol. Za ženski spol. 1. dodelal sem bil, dodelala sem bila; 2. » si » » si » 3. » je » » je » Za srednji spol. dodelalo sem bilo, » si » » je » Za ženski in srednji spol. 1. dodelala sva bila, dodelale sve bile; 2. » sta » » ste » 3. » i> •» » » > Množina. Za moški spol. Za ženski spol. 1. dodelali smo bili, dodelale smo bile; 2. » ste » » ste » 3. » so » »so 5 Za srednji spol. dodelala smo bila, » ste » » so » Pogojni naklon sedanjega časa. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spot Ednina. 1. delal, delala, delalo l 2. » » » jbi' 3. » » » f 65 Za ženski spol. Za srednji spol. Množina. 1. delali bi bili, delale bi bile, delala bi bila; 2 . »»» »»» 3. »»» » » » Želcvni naklon sedanjega časa. Ednina. 1. naj delam, 2 . — 3. naj dela. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. naj delava, naj delave; 2 . — 3. naj delata, naj delate. Množina. 1. naj delamo, 2 . — 3. naj delajo. Želevni naklon preteklega časa. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. naj sem delal, naj sem delala, naj sem delalo; 2 . — 3. naj je delal, naj je delala, naj je delalo. Slov, Slovnica, 5 66 Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Dvojina. 1. naj sva delala, naj sve delale, naj sve delale; 2 . — 3. naj sta delala, naj ste delale, naj ste delala. Množina. 1. naj smo delali, naj smo delale, naj smo delala ; 2 . — 3. naj so delali, naj so delale, naj so delala. Želevno-pogojni naklon sedanjega časa. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. naj bi delal, naj bi delala, naj bi delalo; 2 . » » f> » » » » » » 3. »■*>■» »» » »» » Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. naj bi delala, naj bi delale; 2 . » » » y> » » 3. » » » » » » Množina. 1. naj bi delali, naj bi delale, naj bi delala; 2 . » » » » » » » » » 3. » » » » » » » » > Želevno-pogojni naklon preteklega časa. 67 Za srednji spol. naj bi bila delala; » » » » » » » > Deležnik sedanjega časa: I. delaje. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. 1. Zapiši, kaj delajo oče, mati, hlapec, dekla, mizar, tesar, strugar, zidar, kovač, čevljar, krojač, voznik, čolnar, vertnar, lovec, ribič, rudar, tergovec! Kaj dela pes, konj, osel, krava, vol, ovca, koza, miš, mačka? Kaj dela reka, potok, veter, kolo, krogla, voz, čoln, dim, zastava, veriga, mlin, slap ? Kaj se godi s pečjo? kaj z blagom, kaj s pesmijo? kaj se godi z umazano posodo ? kaj s smetmi ? kaj s prahom ? Kaj dela drevo, listje, setev, sneg, led, solnce, luna? 2. Kdo orje? Kdo sadi? Kdo žanje? Kdo kosi? Kdo mlati? Kdo pase? Kdo hodi? Kdo jezdi? Kdo spi? Kdo počiva? Kdo uka? Kdo zdihuje? Kdo joka? Kdo laja? Kdo poje? Kdo cvili? Kdo cverči? Kdo čivka? Kdo žvergoli? Kdo sumi? Kdo gruli? Kdo pikne ? Kdo se levi ? Kdo gloda ? 5 * 68 Kaj buči? Kaj doni? Kaj zvoni? Kaj zvenči? Kaj žvižga? Kaj pokeče (poketa)? Kaj se siplje? Kaj perši? Kaj je glajeno? Kaj je nošeno? Kaj je topljeno? Kaj je razbeljeno? Kaj je usterjeno ? Kaj je vsejano? Kaj je posekano? Kaj kali? Kaj raste? Kaj cvete? Kaj zeleni? Kaj zori? Kaj tli? Kaj pripeka? Kaj se suši? Kaj vene? Kaj sahne? 3. Poišči v teh - le pregovorih glagole, in zapiši posebej prehajavne, neprehajavne, brezosebne in povračavne: Peče, ne poseka. Slepec slepca vodi; oba padeta v jamo. Blago odide, um pride. Bog daja, Bog jemlje. Bog oblači, Bog prevedri. Človek obrača, Bog oberne. Leta visoko, pade globoko. Obljuba dolg dela. Sila kola lomi. Smert pobira, ne izbira. Nesreča ne spi. Jaz jokam, ti poješ. Boli me. Otrok si igra, mož se zanaša. Bedak se smeja, modri premišljuje. Bliska se, germi; Bog govori. 4. Poišči v teh le pogovorih in pregovorili doveršne in nedoveršne glagole; Oblečem se, obujem se, počešem se, umijem se. On me udari, jaz ga objamem. - Lepa pesem nebo odpira, daje veselo serce , tolaži dušo, preganja skerbi. On mi posojuje, jaz mu vračam. Majhen lonec hitro slapi. Človek veliko preterpi. S časom vse mine. 5. Povej, kaj delaš ti! povej svojemu tovaršu, kaj dela! povej, kaj dela kdo drugi! Povej, kaj delata vi dva! povej svojima tovar- šema, kaj delata! povej, kaj delata una dva! Povej, kaj delate ve dve! povej svojima tovar- šicama, kaj delate! povej, kaj delate uni dve! Povej, kaj delate vi! povej svojim tovaršem, kaj delajo! povej, kaj delajo drugi! 6. Zapiši, kaj delajo ljudje sedaj na polji, kaj so delali popred, kaj bodo delali pozneje! 7. Povej to-le naj pred v preteklem , potem pa v prihodnjem času : 69 Dan se daljša, noč se krajša. Sneg, led se taja. Travniki zelene. Tiče prihajajo, gnjezdijo, vale, cverče; kukavica kuka, Škerjanec drobni. Čebele rojijo, med nanašajo. Vijolice cvetejo. Drevesa poganjajo. Vertnar koplje, sadi. Kmet orje, seje. Žanjice žanjejo. Mlatiči mlatijo. Otroci se kopljejo. Dan se krajša, noč se daljša. Megle se vlačijo. Dežuje, merzel veter vleče; listje rumeni, vene, spada. Tiče odhajajo. Ljudje spravljajo pridelke. Sneg pade. Vse počiva. 8. Odgovori popolno ta-le vprašanja: Kaj je Bog v začetku vstvaril? Kaj je Bog za človeka zasadil? Kaj je Bog rekel zapeljivi kači? kaj Evi? kaj Adamu? Kje je bil odrešenik rojen? Kdaj bo zveličar zopet prišel? 9. Poišči tu glagole, in povej, v kterem času ka¬ žejo djanja: V šolo hodim, se učim, vbogam. Ti se boš izbrusil, zlikal. Seljan trebi goščo, obdeluje zemljo. Bode pridelal. Vročina je pritiskala. Ljudje so se potili, cvetice so venile, živina je sence iskala. Drevesa, ki smo jih bili zasadili, so nam usahnila. Ko smo travnik kosili, smo si bili koscev najeli. Smert je ustrelila, ni zgrešila. Kedar bode umeri, bode molčal. 10. Poišči tu glagole, in povej, v kterem naklonu so: Delaj in moli! Mladi starega spoštuj! Pes tuli, lačen je; jedel bi, ko bi kaj imel. Hlapec naj bi delal, če misli služiti. Stradaj, lenuh! Prijatelj je umeri; naj v miru počiva! 11. Zapiši djanja v nedoločniku, ki so tim-le nasprotna: delati, vprašati, sovražiti, škodovati, dajati, od¬ pirati , grajati, povikševati, kupovati, stati, gledati, mi¬ žati, voziti se. 12. Kam gre orač? kam sejavec? kam kosec? kam plevica? kam žanjica? kam pastir? kam trudni? 13. Zaznamvaj razne deležnike v naslednjih djanjih: Čez prag stopaje izročam se Bogu. On mi je pripovedoval, jaz sem ga sterme poslušal. Prebiraje dobre spise se vadimo pisati. Stoječ mlin ne ropoče. Molčeči ne 70 dela razpertij. Mimo grede sem ga pozdravil. Leteča muha pikne. Dež se je ulil; delalci pustivši delo gredo pod streho. Daj se podučiti, pa tudi posvariti! Slabo drevo bode posekano in v ogenj verženo. Oponošen dar je čern pred Bogom. Pisan travnik me mika. Obdelovana njiva rodi. 14. Izpelji iz teh-le glagolov glagolnike: sopsti, skubsti, bresti, peči, tleči, vleči, sedeti, terpeti, ječati, kričati, kuriti, svariti, motati, pisati, rezati, terkati, zaderževati, darovati, gospodovati, pričakovati, zaničevati, spoštovati! 15. Povej od teh-le djanj vse, kar koli veš: Ko bi v šoli darove dobivali, bi nekteri otroci raji v šolo hodili. Nabirajte si lepih naukov, devljite si jih v serce! Osrečevali, osrečili vas bodo. Učil se bom, dokler bom živel. Stari oče so mi rekli: »Kruh, sol jej, pravico govori!« Vbogal jih bom. Bolje poslu¬ šati, kakor skušati. Mati so me klicali: »Idi k mizi brat!« Bral sem; pohvaljeno je bilo moje branje. 16. Povej ta-le djanjav vseh mogočih časih in naklonih: Drevo raste. Pes grize. Pevki pojete. Mlinar melje. Pek peče. Brivec brije. Oče mignejo, otroci vbogajo. Solnce blišči. Učenec šteje. Zvon doni. Veter buči. Čebele rojijo. Ribe plavajo. Veverica gloda, Šetava se. Pes liže. Vertavka pleše. Kosec kleplje. Kopljemo. Mlatite. Tarejo. Pestunja ziblje. Ogenj žge. Kovač kuje. Učenec napreduje. Praznujemo. Oče pripovedujejo. Veselite se! Delo je dodelano. Predlog. Vodila. Pesem pravi: »Življenje je cesta čez plan, čez gore«. »Prazno je delo brez sreče z nebes«. Pregovor pravi: »Krava pri gobcu molze«. Besede »čez«, »z«, »pri« se drugim besedam pred¬ lagajo, in kažejo razmere, v kterih so stvari med seboj. n Besede, ktere se drugim besedam predlagajo, in kažejo razmere, v kterih so osebe ali reči, imenujejo se predlogi ali razmerniki. Predlogi so neločljivi in ločljivi. Neločljivi zgube pomen, če se ločijo od be¬ sede, n. pr.: pre-hvaliti, pro-dajati, vz-digovati. Ločljivi pa tudi sami za se kaj pomenijo, n. pr.: do, iz, nad, ob . . . Krog hiše je drevje. Zraven hiše je vert. Samostavnik s predlogom je tu v rodivniku. Grem k očetu. Sem bil šel k gospodu. Samostavnik s predlogom je tu v dajavniku. Skoz vrata hodimo v hišo. Samostavnika s predlogom sta tu v toživniku. Sem bil pri maši. Samostavnik s predlogom je tu v mestniku. S kom govoriš ? Z bratom govorim. S čim govoriš ? Z jezikom govorim. Samostavnik s predlogom je tu v druživniku. Kam je tič zletel? Tič je zletel na drevo. Samostavnik s predlogom je tu v toživniku. Kam greš? V gozd grem. Samostavnik s predlogom je tu v toživniku. Kje si bil? V gozdu sem bil. Samostavnik s predlogom je tu v mestniku. Za dne sem vstal. Samostavnik s predlogom je tu v rodivniku. Za germ se je skril. Samostavnik s predlogom je tu v toživniku. Za germom je skrit. Samostavnik s predlogom je tu v druživniku. Predlogi devajo svoj samostavnik vselej v kak sklon. 72 Ti-le predlogi devajo svoj samostavnik v rodivnik: brez (bez), do, iz, od, izmed (izmej), izzad, izpod, izpred, izza, bliz (blizo), glede, mimo, okoli, okrog, krog, poleg, prek, razen, zunaj, vštric, takraj, tostran, unkraj, tik, znotraj, više, zraven, dnu, konec (konci), kraj, mestu (namestu), sredi, vpričo, verhi, vsled, zarad, zboga (zbog), za delj, za stran. Predloga „k“ (li), »proti “ de vata svoj samostavnik v dajavnik. „k“ spreminja se časi v „k“ pri besedah, ki se začenjajo z ostrimi soglasniki: c, k, s, t, n. pr.: Veslar vesla li kraju. Ti-le predlogi devajo svoj samostavnik v toživnik : čez (črez), skoz, raz, zoper, vz. Predlog „pri“ deva svoj samostavnik v mestnik. Ti-le predlogi devajo na vprašanje „odkod“? svoj samostavnik v rodivnik, na vprašanje „s kom 11 ? ali »s čim“? pa v druživnik: s (so, se), z (ž). Ti-le predlogi devajo na vprašanje „kam K ? svoj samostavnik v toživnik, in na vprašanje „kje“? pa v mestnik: na, po, v, ob; „o“ dobiva vselej mestnik* Ti-le predlogi devajo na vprašanje „kam“? svoj samostavnik v toživnik, in na vprašanje „kje“? pa v druživnik: med (mej), nad, pod, pred. 73 Predlog „za“ deva samostavnik 1. v rodivnik, ki pomenja kak čas ali klic, n. pr.: za večera, za Boga! 2. v toživnik, kedar pomenja za koliko, na¬ mesto in kraj na vprašanje „kam“?, n. pr.; koliko si dal za novo knjižico ? Sin gre za očeta v boj. Za drevo se je skril. 3. v druživnik, kedar pomenja kraj na vprašanje „kje“? n. pr.: Za drevesom je skrit. Vaje. 1. Poišči v teh-le pregovorih predloge, in povej, v kteri sklon devajo svoj samostavnik: Bob ob steno meče. Vodo v Savo nosi. Dlako na čvetero cepi. Iz dežja pod kap. Kupil bi ga za otrobi. Mačko h klobasi za varha. Po vetru plajšč obrača. Pod mernik luč stavi. Z oljem gasi ogenj. S trebuhom za kruhom. On je tič brez perja. Brez glave storjeno je skaženo. Ni planine brez doline. Brez potu ni medu. Gre skoz les, ne vidi dreves. Izpred oči, iz misli. Tik sreče nesreča preži. Kraj suhega tudi sirovo gori. Med pravico in krivico ni srede. Lenuh ob setvi malo žanje. 2. Stavi tu namesto čertic razmernike: Sava izvira — Gorenskem — Triglava; teče — Eadolice, Kranja, Šmarne gore, — Zalogom, — litijsko dolino — Zagorjem; tu dela mejo — Kranjsko, Štajersko; potem teče •— Hervaško; — Hervaškega se oberne — Gra- nico — Beligradu izliva se — Donavo. Donava pride — nemških dežela, gre — Dunaja — Ogerskem —• Turško, izliva se — černo morje. — Štajerskem teče Mura —- Gradca, izteka se — Dravo; Drava pride — Tirolskega — Koroškem, gre — Maribora — Hervaško, izliva se •— Donavo. — štajerskih voda izlivajo se naravnost — Donavo: Truna, Aniža, Raba, Drava. Aniža teče — 74 Salcburškega — Gornjo Avstrijo — Štajersko; prihajaje — to deželo, odhajaje — nje vije se — soteskami, — srednjem teku vali se — dolini. 3. Sostavi te-le samostavnike, glagole in predloge: Mladost, živeti, brez skerb. Zarad, lenoba, lenuh stradati. K, hud, pes, ne hoditi. Čez, ternje, ne skakati. Skoz, zid, z, glava, ne riniti. Pri, izvir, voda, zajemati. S, konj, ne pasti. Z, roke, delati, ne igrati. Po, nevihta, solnce, sijati. Ob, hiša, stati, drevje. Človek, ne živeti, ob kruh. O, žetev, kazati se, pridelek. 4. Odgovori popolno ta-le vprašanja: Kedaj gre namesto dežja sneg? Kdaj gre toča? Kje so oblaki? Kam teče vsaka reka? Kje leži sneg po zimi? Kdaj imamo potice, kdaj pirhe? Kdaj je bil zveličar rojen (cesar Avgust)? Kdaj se za hleb kruha njiva kupi? 5. Poišči v berilu št. — vse predloge, in zapiši, v kterem sklonu so s samostavnikom! Prislov. Vodila. Tukaj so učenci, tam učenke. Besedi »tukaj«, »tam« znanite kraj, t. j., kje se kaj godi. Jeseni vsa narava umira. Beseda »jeseni« znani čas, t. j., kdaj se kaj godi. Visoko letal, nizko padel. Besedi »visoko«, »nizko« znanite način, t. j., kako se kaj godi. Bog nam pošilja križe zato, da bi nas ponižal. Beseda »zato« znani vzrok, t. j., zakaj se kaj godi. Besede, ki znanijo kraj, čas, način ali vzrok, imenujejo se prislovi. Vsak pridevnik je tudi pristov, n. pr.: Pastirska piščalka lepo poje. 75 Prislovi na vprašanje „kje“? so: tu, tu-le, tukaj, tam-le, tamkaj, onde, ondukaj, povsodi, drugodi, nekde, kjer (kder), kjerkoli, nikjer, zunaj, doli, gori, zgoraj, notri, iznotra, spredi, spodaj, sredi, zadi, zraven, poleg . . . Prislovi na vprašanje „kam“? so: sem, leseni, semkaj, sem ter tje, sem ter tam, drugam, nikamor, ven, venkaj, nazaj, naprej, strani . . . Prislovi na vprašanje „kod“? so: tod, le- tod, tod-le, todkaj, od tod, dotle, ondot, dru¬ god, kod, nekod, koder koli, nikod . . . Prislovi na vprašanje „kdaj“? so: sedaj (zdaj), zdajci, danes (denes), nocoj, spomladi (spomlad), jeseni (jesen), jutri, letos, precej, skoro, kmalu, novic, drugoč, potem , še le, drevi, nekdaj, že (vže), tedaj, ondaj , včeraj, davi, sinoči, dan danes, lani, davno, zjutraj , zvečer, pozno, sicer, obsore, obkore, obtore, dosle, dotle, potlej, dokle, odkle . . . Prislovi na vprašanje „kolikrat“? „dokle“? so: tolikokrat, tolikrat, dostikrat, malokrat, redko, obojič, trojic, neprenehoma, neprestano, zderžema, vekoma, vekomaj, zmirom, zmiraj, zmir, vsegdar, vselej, zopet, spet, največ, vedno, z nova . . . Prislovi na vprašanje „koliko“ ? so : toliko, enoliko, nekaj, nič, kolikor koli, dosti, zadosti, dovolj, jako, zelo, silno , močno , vele , komaj , toliko da, le, prav, precej, premalo, preveč, vsaj, zgol . . . 76 Prislovi na vprašanje „kako“? so: tako, takisto, enako, nikako, nikakor, inako, inače, drugače, bolj, mari, nalašč, zastonj, napak, na ravnost, narazno, na dvoje, na robe, nenadoma, hitro, naglo, berzo, počasi, posebej, posebno, samotež, skrivaj, tikoma, vedoma, vidoma, vkup, skup, skupaj, všeč, po godi, zaporedoma, vznak, ceno . . . Prislovi na vprašanje „zakaj“? so: zato, torej, zatorej, tedaj, za tega delj . . . Terdivni prislovi so: da, kaj pa, kako pak, to je, to je da, to se ve, vsekako, gotovo, pač da, pač je res, res . . . Nika vili prislovi so: ne, nikar, nikakor . . . Dvomljivi prislovi so: blez, blezo, boje da, neki, neki da, lehko da, menda, morda, more biti, javaline, težko . . . Pojasnivni prislovi so: s kratka, zlasti, prav za prav, sploh, v obče . . . Vaje. 1. Odgovarjaj: Kje je Bog? Kam se megla vzdiguje? Kod straši? Kdaj drevesa cveto? Kdaj listje rumeni? Kdaj molimo čez dan? Kolikrat tresi na zemljo? Dokle bo naša duša živela ? Koliko blaga bode človek sabo na uni svet nesel ? Kako teče železni hlapon ? Kako ter- govci prodajajo ? Zakaj kmet seje ? Zakaj se učenec uči ? 2. Poišči tu prislove, in povej, na ktero vprašanje se odgovarjajo in kako se imenujejo: Mnogo ljudi je na svetu, pa malo jih je zelo modrih. Vedno moramo iti naprej, ne nazaj. Koder koli solnce sije, naj prijaznost klije! Zjutraj lehko delamo. Gotovo da! Til nas vse kmalu mine. Tu sejemo, tamkaj 77 bomo želi. Nikar preveč ne navezujmo serca na prazne reči! Veliko imaš še kterikrat, a dosti nikoli. Morda misliš večno živeti. 3. Poišči v berilu št. — vse prislove, in povej od njih vse, kar koli veš! Veznik. Vodila. Zlato in srebro je žlahtna ruda. Čerta je ravna, ali kriva. Škerjanec je nekaj zernje, nekaj žuželke. Sin je veči nego oče. Voda pogasi ogenj, olje pa po- vekša plamen. Besedice »in«, »ali«, »nekaj«, »nego«, »pa« vežejo besede. Imenujejo se vezniki. Vezniki so besedice, ktere vežejo posamne besede in cele misli. Vezniki so vezavni, protivni in ločivni, ter- divni in sklepavni, potem krajevni in časovni, načinni in vzročni. Vezavni vezniki so: i, in, ino, pa, ter, tudi, ne le-—ampak tudi, ne—ne, ni—ni, niti —niti, tako—kakor dalje, potem, potlej, h temu, na to, verh tega, naposled, časi—-časi, nekaj— nekaj, nekoliko—nekoliko, zdaj—zdaj, sedaj — sedaj, kakor, kot, namreč, zlasti, posebno, sosebno, češ . . . Protivni in ločivni so: a, ali, no, pa, pak, toda, le, samo, samo da, vendar, vendar le, ne—ampak, ne—nego, ne—temuč, nikar, bodi —bodi, bodi si—bodi si . . . 78 Terdivni in sklepavni vezniki so: saj, sicer, drugače, inako, kajti, zato, zatorej, torej, zarad tega, za tega delj, tedaj, tikisto, vsled tega . . . Krajevni in časovni vezniki so: kjer, kjer¬ koli, kamor, kamor koli, kader, kedar, dokler, do kar, kar, ka, odkar, predno, kakor, čim, s čim . . . Načinni vezniki so: kakor—tako, kolikor— toliko, čim—tem . . . Vzročni vezniki so: ko, ker, če, ako, samo da, da le, naj—si, da si, dasitudi, ako tudi, če tudi . . . Vaje. 1. Poišči tu veznike, in povej, kako se imenujejo: Zdrava lica so bela in rudeča, kakor mleko in kri. On lepo piše od konca do kraja. Skerbi za zdravje, toda ne mehkuži se! Ne delaj zavoljo dobička! Boka roko umiva, lice pa obedve. Ako ni lepo, saj tudi ni drago. Ne povej vsega, kar veš! Čednost bolj lepša, kakor zlato in srebro. Manj ko govoriš, toliko več poslušaj! Varčnost in dobrodelnost se vjemate; ali skopost dela kamnito serce. Pridni ne umerje od glada; kajti pridnemu pogleda sicer glad skoz okno; toda v hišo mu ne pride. Ako ne teče, pa kaplje. 2. Postavi tu namesto čertic primerne veznike: Bog je večen; — je vselej bil, je — bo vselej. Bog je vsegaveden; —- ve vse, — naše naj skrivnejše misli. Tiče nam koristijo, —• jih nikar ne preganjajte! Lito železo je mehkeje — jeklo, — se da piliti — vertati. Vsi sesavci imajo rudečo, toplo kri — dihajo s pljuči; kit ima — toplo kri — diha s pljuči, — je —■ sesavec. Ribe ne dihajo s pljuči, — s škergami. 79 3. Prepiši — povest iz berila, in podčertaj vse veznike! Medmet. Vodila. Pastirji so šli domu, in so ukaii: »Ju, ju, ju!« Deček je padel, in je zavpil: »Ojoj«! Deklica se je spekla, in je zaupila: »As!« Oče so mlatičem djali: »Nujte, nujte!« Mlatiči so vdarili: »pik! pok! pika pok!« Besedice »ju!« »ojoj!« »as«, »nujte«, »pik! pok!« naznanjajo občutke in posnemajo kake glasove. Besedice, ki naznanjajo občutke ali posne¬ majo kake glasove, imenujejo se medmeti. Medmeti za občutke so: veseli glasovi: ha, ha! ala! ju! juhuhu! hopsasa! hajsasa! blagor ! žalostni glasovi: ah! oh! uh! oj! joj! oj oj, gorje! čudilni glasovi: o! da te! da te vendar! kaj še! nepričakovani glasovi: hohd! ne pa! vendar ne ! prederta reč ! podbudni glasovi: nujte! udri! primi! derži! klicni, tihi glasovi: st! pst! i nu! čaj! čajte! slišiš! ne! nikar! bolečni glasovi: as! asa! oh! oh prej oh! joj P r ej oj! nepovoljni glasovi: ba! pej! pej te bodi! 80 Voščila so: Z Bogom! Zdrav ostani! Bog daj ! Bog ne daj ! Bog daj dobro srečo! Bog te sprimi! Živio! Slava ! Glasovi, s kterimi živali kličemo, odganjamo ali zavračamo, so: muc, muc! kec! hej! les! ajs! Posnemavni glasovi so: pik pok! lop ! plčsk! tresk! terlesk! Vaje. 1. Kako rečeš, kedar veselo poskočiš? Kako zdihuješ, kedar si žalosten? Kako rečeš, kedar te kaj zaboli? Kako rečejo učitelj, kedar otroci šume ? 2. Kako rečeš, kedar srečaš svojega prijatelja? Kako se poslovljaš od njega? Kako rečeš, kedar prideš k delajočemu človeku? Kako ti delavec odgovarja? 3. Kako kličeš pesa, mačko, kokoši? S kterimi glasovi odganjaš te živali? 4. Kako ropoče v mlinu ? Kako žvižga železni hlapon? 5. Prepiši iz berila pesem —, podčertaj medmete, in povej, kakošni glasovi so ! 81 Drugi del. Stavek. Prosti in zloženi stavek. Vodila. 3^ečekje učenec. Deček je vesel. Deček poje. Škerjanec je tiča. Škerjanec je rujav. Škerjanec se vzdiguje. Vijolica je cvetica. Vijolica je modra. Vijolica cvete. Detelja je rastlina. Detelja je zelena. Detelja raste. Detelja je pokošena. O vsaki osebi ali stvari lahko kaj mislimo, govorimo ali pišemo, in sicer kaj je, kakošna je, kaj dela ali kaj se z njo godi. Svoje misli in čute razodevamo v stavkih. Stavek je misel, ki jo povemo, ali zapišemo. Hlapec dela. Hlapec ne dela. Ali hlapec dela? Hlapec, delaj! Naj bi hlapec delal! Kedar govorimo ali pišemo, vselej kaj pri¬ povedujemo ali terdimo, ali odrekujemo ali zani¬ kamo, ali pa kaj vprašamo, velevamo ali želimo. Svoje misli razodevamo tedej terdivno, ali nikavno, in sicer naznanjevaje ali pripovedovaje, vpraševaje, velevaje, ali želevaje. Slov, slovnica. 6 82 Vsak stavek ima dva glavna dela: osebek in dopovedek. Osebek je oseba ali reč, o kteri govorimo. Povedek je to, kar o osebku dopovedujemo. Po osebku vprašamo s vprašanjem „kdo“ ali „kaj?“ Osebek more biti: samostavnik, pridevnik, števnik, zaimek, glagolov nedoločnik ali velevnik in tudi vsaka druga beseda, če se o njej kaj pri¬ poveduje. Včasije pa osebek tudi skrit v dopovedku, n. pr.: Beri! piši! Hvalijo ga (ljudje). Dopovedek more biti: samostavnik, pridev¬ nik, ali glagol. Stavek, kteri ima le osebek in dopovedek, imenuje se gol stavek. Deček je priden učenec. Zdrav deček je vesel! Deček poje pesmi. Škerjanec je poljska tiča. Poljski Škerjanec je rujav. Škerjanec se na kviško vzdiguje. Vijolica je dišeča cvetica. Cveteča vijolica je modra. Vijolica cvete spomladi. Detelja je koristna rastlina. Detelja raste na polji. Zrela detelja na polji je pokošena. V teh stavkih imata osebek in dopovedek še druge besede, ki jih pojasnujejo, ali dopolnujejo. Stavek, kteri ima mimo osebka in dopo- vedka še druge besede, ktere osebek, ali dopo¬ vedek , ali pa oba pojasnujejo, ali dopolnujejo, imenuje se razširjen ali izobražen stavek. Gol, ali razširjen stavek je prost stavek. Kokoš vodo pije, in na Boga gleda. Dela je dovelj, a delavcev manjka. Počakaj, sej nisi voda! Kogar kača piči, hoji se zvite vervi. Greh stori, da človek pozabi 119 83 Boga. Star pregovor pravi: Česar se Anžek nauči, to tudi Anže zna. Ni vse zlato, kar se sveti. Vsaka tiča rada leti tje, kjer se je izvalila. Dokler je drevce mlado, ga lahko pripogneš. Kakor si boš postlal, tako bodeš ležal. Nič na svetu ni tako skrito, da bi ne postalo očito. Ko bi spoznali, kaj je čas, dobro bi ga obračali. Tu se združita dva ali več stavkov v eno celoto. Ako se združita dva ali več prostih stavkov v eno celoto, izobrazi se združeni ali zloženi stavek. Ako ima v združenih stavkih vsak stavek sam o sebi svoj popolni pomen, imenuje se taka celota priredno-zložen stavek ah pr ir e d j e. Ako pa ima v združenih stavkih le en sam stavek poglavitno misel, drugi stavki pa ga le pojasnujejo ali dopolnujejo, imenuje se taka ce¬ lota podredno-zložen stavek ali podredje. Stavek, ki obsega poglavitno misel, je glavni stavek; stavki pa, ki dele glavnega stavka le pojasnujejo ali dopolnujejo, so po¬ stranski ali odvisni stavki. Glavni stavki med seboj, pa tudi glavni stavki s postranskimi stavki vežejo se naj več z vezniki in zaimki. Prosti pa tudi zloženi stavki nimajo vselej vseh besedi, ki se že po sebi razumevajo, n. pr.: Ves svet (je) oko božje. Navada (je) železna srajca. Bog (bodi z vami)! Dobro jutro! Dober dan (Bog daj)! 6 * 84 Vaje. 1. Povej v polnih stavkih, kaj je jablana, bezeg, ajda, lan, vertnica, volčja jagoda, čebela, belouška, gos, kokoš, konj, medved! 2. Povej v polnih stavkih, kakošne so te-le reči: kamen, demant, svinec, sol, glina, kreda, apno, žeplo , oglje, bob, grah, dren, buča, goba, jagoda, jelka, grozdje, klasje, cvetje! 3. Povej v polnih stavkih, kaj dela tesar, vervar, lovec, pes, žaba, riba, tiča! kaj se godi z meglo, s snegom, z žitom, s travo! 4. Povej od vsake teh-le oseb ali reči, kaj so, kakošne so, kaj delajo, ali kaj se z njimi godi: mlinar, petelin , krompir, šota, brana, solnce, zarja! 5. Povej tri terdivne, tri nikavne, tri vprašavne, tri velevne in tri želevne stavke! 6. Povej tri stavke, v kterih bode osebek samo- stavnik, tri, v kterih bode osebek pridevnik, tri, v kterih bode osebek števnik in tri, v kterih bode osebek glagolov nedoločnik ali velevnik! 7. Postavi tii namesto čertic primerna pojasnila, ali dopolnila: — učenec zasluži —. — veja se zlomi. — lasje so slava. Cekin je — denar. Zlato je — ruda. — voda je — pijača. — voda je slana. Mizar dela —. Tkalec tke —. Žena bbli —. Pošteni se ne sramuje —. Pestunja varuje —. Vetrovi čistijo —. — otroci spoštujejo-. Ribe plavajo —. Rudo kopljejo —. Sava izvira —. Sava se izliva —. Sava teče —. Drava dere —. Vrabec sedi —. Podoba visi —. Ne hodi —! Bog ljubi —. Laž ima — noge. Bogastvo-ne odpravi. Blago se — hvali. Drevo se naslanja —. Človek se naslanja —. 8. Vversti tu gole stavke vkup, razširjene vkup in zložene vkup; pri golili in razširjenih stavkih pa podčertaj osebek in dopovedek, pri zloženih pa glavni stavek: 85 Sosed je umen in marljiv gospodar. Brat je vojak. Hči je vljudna deklica. Tvoj brat je moj tovarš. Ljudje hodijo. Tiče letajo. Živali skačejo. Kače lazijo. Červi se po zemlji plazijo. Živali so človeku koristne. Ne muči živali! Vino škoduje otroku. Dober delavec je vreden plačila. Ne verjamemo mu, kdor je lagal. Oči so okna našega telesa. Ne verjami vsega, kar slišiš, in ne pravi vsega, kar veš! Čast je časti vredna. Učenci, učite se pokornim biti! Kokoš vse razberska; enako dela tudi zapravljivka. Vsaka strast popači človeka, posebno pa nevošljivost. Le berž vbogaj; sicer bode druga! Slaba tovaršija te spridi; zatorej ne zahajaj med slabe tovarše! Kar je dobro, to se samo hvali. Dokler je drevo mlado, lahko ga pripogneš. Domovina je kraj, kjer je naša zibel tekla. Nič ni ležeče na tem, kako dolgo kdo živi, temuč le na tem, kako dobro je živel. Množno - zloženi stavek. Vodila. Življenje naše je sejanje, pri kterem se poleniti ne smemo, ker čas po bliskovo leti, in vemo, da, kdor je len ob setvi, malo žanje. Na tvojo besedo, o kmetovavec! zraste za hišo, kjer je robida rastla, orehovo drevo, da se ti v njegovi senci otroci igrajo; na tvojo besedo ti tern rodi hruško, jabelko se ti debeli na lesniki, in pridelana kapljica vinca te veselo poživlja. Tu je več stavkov združenih v večo celoto, zato da se misel lepše izreka in izobražuje. Ako se naj manj trije ali več rekov združi v večo celoto, imenujemo jo mnogo-zloženi stavek. 86 Vaje. Združi te-le posamesne stavke v primerno večo celoto: Zjutraj ideš z novo močjo na delo svojega poklica. Gorki znoj ti stoji po čelu. Spominjaj se, da delaš njemu, ki te tako skerbno ohranuje. Spominjaj se, da služiš Bogu, ko služiš ljudem. Žalosten si. Nadloge te tarejo. Tvoja pamet ti ne pomaga. Tvoja volja ti ne pomaga. Ne toži nikomur žalosti. Toži tistemu, ki ti more pomagati! Strah nas je groba. Čudno nam je pri sercu, ko vidimo pokop. Misel na grob je zdrava. Misel na grob nas uči ponižnosti. Besedni red. Vodila. Versta ali red, po kterern se verste besede v stavku, imenuje se besedni red. V prostem stavku stoji navadno osebek na pervem, dopovedek pa na drugem mestu; spona ali vez pa se devlje med osebek in dopovedek. Kedar je osebek v dopovedku skrit, pride dopevedek na pervo mesto. V razširjenih stavkih stoje pojasnila sploh pri pojasnjenih besedah, pred njimi, ali za njimi. V vprašavnih stavkih se vprašavni členek devlje tik za glagol, s kterim se vpraša, n. pr.: Je li to resnica? Breznaglasne besedice n. pr.: sem, si, je, me, te, se, ga, mi, ti . . . vavadno ne začenjajo stavka. 87 V zloženem stavku stoji navadno glavni stavek pred postranskimi stavki. Postranski stavki stoje precej za tisto be¬ sedo, ktero pojasnujejo ali dopolnujejo. Vaja. Vredi besede in stavke v naslednji povesti: Hrast in terst. Hrast bahati se s svojo terdnostjo in stanovitnostjo* terstu očitati njegovo slabost, pred vsakim vetrom tresti in uklanjati se. Terst zaničevanje terpeti pohlevno, in molčati. Kmalu potem vihar velik vstati; hrast se ne da ušibiti, vihar prelomiti ga in podreti; terst priklanjati ponižno, vstati zopet hitro. Terdovratnost in svojeglavnost- ne obstanka imeti; ponižnost in poterpežljivost veljati. 88 Tretji del. Pravopisne. J^ravopisje nas uči besede s pravimi čerkami pisati, jih na koncu verst prav deliti in prave ločila ali prepone staviti. Splošna vodila. 1. Piši, kakor se besede dobro izgovarjajo in izpeljujejo! 2. Kolikor zlogov ima kaka beseda, toliko ima tudi samoglasnikov. 3. Na koncu besede se piše tisti terdi ali mehki soglasnik, kteri se sliši, če se beseda podaljša, n. pr.: sneg, snega; obraz, obraza; mož, moža. 4. lj se piše: a) za b, IH, P, V, n. pr.: ljubljenec, sprem¬ ljevalec, konoplja, mravlja; b) v končnicah: ljam, ljem, ljen, 1 jiv, n. pr.: mahljam, gibljem, ljubljen, dobrotljiv; c) v nekterih drugih besedah, n. pr.: ldjuč, ljud, ljub . . . 89 Velike čerke. Velike čerke pišemo: 1. v začetku govora; 2. za piko, klicajem in vprašajem, kedar sklepata stavkovo misel; 3. za dvopičjem, kedar svoje lastne ali besede koga drugega nespremenjene zapišemo, n. pr.: Kristus nas uči: »Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe!« 4. iz početka vsake verste v pesmih, n. pr.: Jablane, hruške In druge čepe Cepi v mladosti Za stare zobe! 5. pri lastnih imenih; 6. včasi tudi v pismih pri zaimkih, s kte- rimi nagovarjamo osebo, kteri pišemo. Razzlogovanje. Večkrat se primeri, da se mora beseda na koncu verste razdeliti. Tu velja: 1. zlogi naj se ločijo v pisavi tako, kakor v govorjenji; 2. izpeljane ali sostavljene besede naj se razzlogujejo tako, kakor so izpeljane ah sostavljene, n. pr.: ko-lo-vrat, ob-last, po-mlad; 3. soglasnik med dvema samoglasnikoma jemlje se k nasljednjemu zlogu, n. pr.: ro-ka, no-ga, no-go-vi-ca; 90 5. kedar sta med dvema samoglasnikoma dva ali več soglasnikov, jemlje se pervi ali perva dva k pervemu, drugi k drugemu zlogu, n. pr.: mer-va, soln-ce. 5. lj in nj se ne ločita. 6. Neločljivi so navadno tudi tisti soglas¬ niki, s kterimi se navadne besede začenjajo, n. pr.: sl-slama, skr-skrinja, gl-glava . . . Ločila ali prepone. Ločila ali prepone so znamenja, ktera pri pisanji stavimo: 1. da ločimo ali prepenjamo besede od be¬ sede in stavek od stavka; 2. da kažemo, kedaj in kako je treba pri branji glas povzdigovati ali z glasom odjenjevati, in kedaj in koliko se mora pri branji oddahniti; 3. da je pisanje bolj razumevno. Ločila ali prepone so: 1. Pika (.), ktera se stavi a) na koncu popolnoma končanega govora; b) za posamesnimi naslovi ali izrazi; c) za verstivnimi števniki, če se s številko pišejo, n. pr.: Mi živimo v 19. (v devetnajstem) stoletji. Cesar Franc Jožefi, (pervi). V Ljubljani 1. prosinca 1871; d) pri okrajšanih besedah, to je, po eni ali po več čerkah, Id se stavijo namesto cele besede, n. pr.: g. (gospod), gold. (goldinar), i. t. d. (in tako dalje). Pri piki se naj dalje oddahne. 91 2. Vprašaj (?), kteri se stavi a) na koncu vprašavnega stavka, n. pr.: Kdo je vse vstvaril? Ktere so naj imenitniše stvari božje? b) pri posamnih vprašavnih zaimkih, n. pr.: Umerli bomo vsi; toda kdaj? in kje? ne vemo. Pri vprašaju se glas povzdigne. 3. Klicaj (!), kteri se stavi a) na koncu stavka, kedar pomenja klicanje, čudenje, ukaz ali prošnjo, n. pr.: Vpil sem za njim: Janez! Janez ! Glej ga ! Ne hodi v vodo! b) pri posamesnih besedah, kedar pomenjajo klicanje in tudi pri nekterih napisih v pismih i. t. d., n. pr.: Stoj! Tiho! Pomagaj! Ljubi prijatelj! c) za medmeti, kedar sami za se stoje, n. pr.: Oh! Gorje! Ako pa se kak stavek začenja z medmetom, se pa pri medmetu stavi vejica, in še le na koncu stavka klicaj, n. pr.: Oj, kako srečno živi za¬ dovoljni človek! Tudi pri klicaju se glas povzdigne. 4. Vejica ali rez (,), ktera se stavi a) med naštevane besede brez veznika, n. pr.: Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede; b) med glavne in postranske stavke, n. pr.: Ura, enkrat zamujena, ne pride nobena. Pri vejici se za spoznanje preneha. 5. Podpičje (;), ktero se stavi a) med daljšimi priredno- zvezanimi stavki, n. pr.: Mladost živi brez vse skerbi; vsako nedolžno veselje popolnoma vživa; po veselji hrepeni, in išče ga pri svoji enakosti; 92 b) med stavki, ki eden drugega poterjujejo ali eden drugemu nasprotujejo, n. pr.: Odperta noč in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka. Pri podpičju se nekoliko dalje preneha, ka¬ kor pri vejici. 6. Dvopičje (:), ktero se stavi a) kedar svoje lastne ali besede koga drugega nespremenjene zapišemo, in jih pred napovemo, n. pr.: Kristus je rekel: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega! b) kedar se kaj našteva, pojasnuje ali dodaja, n. pr.: Dvoparklježi so: govedo, ovca, koza, serna, jelen .. Vodnik je pel: Ne hčere, ne sina Po meni ne bd; Dovolj je spomina: Me pesmi pojo. 7. Pomišljaj (—), kteri se stavi, kedar se kaka beseda ali kak rek zamolči, ali pa, če se kaj nepričakovanega pove, n. pr.: Bojim se, da — vendar raji molčim. Trudimo se po sreči in slavi, in dobimo — grob. 8. Oklepaj ( ), kteri se stavi, kedar med kak stavek kako besedo ali stavek vtak¬ nemo, da govor bolj pojasnimo, n. pr.: Volčja črešnja (volčja jagoda) je ena naj bolj strupenih rastlin. Vsaka naša telesna in dušna moč (to vsak po sebi lahko čuti) vterjuje se s primerno vajo. 9. Vezaj (— -), kteri se stavi, med besede in zloge, ki jih vkup vežemo, n. pr. : Slovensko - nemška slovnica. 93 10. Narekovaj („“), kedar hočemo kake besede ali stavke posebno zaznamnjevati, n. pr.: Knjiga: »Drobtinice« je zlata vredna knjiga. Pervo pra¬ vilo vsega kerščanstva je: »Ljubi gospoda, svojega Boga iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše in iz vse svoje misli!« 11. Opuščaj (’), kteri se stavi, kedar se v pisanji kaka čerka izpusti, n. pr.: jel’te, da je res. 12. Opominjaj (* f), ki kaže na kako opombo, naj večkrat zdolej postavljeno. 13. Enačaj (zn), ki kaže, da ste dve reči enaki, n. pr.: nam. — namesto. Kazalo Stran, Vvod . 3 Pervi del. Govorni razpoli. 5 S a m o s t a v n i k. 5 Spol . 8 Število.10 Sklon.H Sklanjanje.11 Zaimek . 20 Osebni zaimki.20 Svojivni zaimki.23 Kazavni zaimki.23 Vprašavni zaimki.24 Oziravni zaimki.25 Nedoločni zaimki.25 Pridevnik .27 Sklanjanje. 28 Stopnjevanje.29 S t e v n i k.32 Glagol.. 38 Stran. Sest verst glagolov .40 Predlog., 70 Prislov.74 Veznik.77 Medmet.79 Drugi del. Stavek.81 Prosti in zloženi stavek.81 Mnogo-zloženi stavek.85 Besedni red.86 Tretji del. Pravopisje . 88 Splošna vodila.88 Velike čerke.89 Razzlogovanje.89 Ločila ali prepone.90