André Velter Z malo več neba Prevedla Nadja Dobnik André Velter AVEC UN PEU PLUS DE CIEL © Éditions Gallimard, 2012. © Nadja Dobnik za prevod v slovenščino za Sophie Mogoče je, da ta svet za nas postane palača ali kraljestvo, vendar bomo vedno, tudi kot kralj ali kraljica, vladali z strtim srcem. To stanje stvari ni niti najmanj slabo; prav nasprotno, je način, da postanemo lojalno človeško bitje, in celo, če bomo šli do konca, človeško bitje, ovenčano s slavo. ČÖGJAM TRUNGPA Brez sence dvoma Modre rjuhe Vse je tam in čaka Vzvišen znak rokavice v senci Božanje vetra In te strehe, ki se kot zrcala spuščajo k morju Nikoli ne bomo na bregu Ali v kratkem postanku Z nekaj trenutki, ko bi mogli zapreti oči Preden se uglašeni odpravimo naprej S sledjo soli na ustnicah Čas, ki je zavel Med modrimi rjuhami postelje v Radžastanu Ni čas, ki mine Pripada namreč zanosnemu času Ki vlada nad neurji in strahovi Vprašanja lahko ostanejo brez odgovora In se prestavijo drugam S tiste vrste novo radostjo in Vročičnostjo, ki nagovarja zvezde sredi belega dne Čutim se kot duša v navpičnici In vse je tam in ne čaka Z enim samim pogledom Na isti višini grebena Na isti tvegani poti Spomin, ki se vrača In moj omahljivi korak še vedno z bogovi Moj dih se je spremenil Poživil v mnogih viharjih Pozna radosten navdih V odsevu, ki traja noč za nočjo Ne da bi se mogel povsem izgubiti Roka se dvigne v slovo Vendar brez slovesnih pozdravov Nekakšna lahkotnost je biti V poslušanju enega samega pogleda Nikogar na obzorju Nikogar na dotiku prstov Od kod prihaja odmev tišine Ki nenadoma postane znanilec Ko se začne porajati kadenca Z vsem utripanjem srca Sen, ki me lahko vodi Ponuja življenje, neverjetno življenje Čeprav sem vedno slikal nebo rdeče Črno In malo naključno In glej, odpira se zemlja Niti daljna niti bližnja Zemlja kot napeta struna Živo poželenje Tista stran To je pomenilo stopiti iz bliskov s polnimi pestmi Z razvneto glavo Bil je oblak In ti nisi rekla nič Zdelo se je, da na pesku ožgana sled hodi pred tabo Senca je prihajala in se izmikala v ritmu kitare Skrivnost morda Rahel dotik duše in ognja Ali preživeli andaluzijski spomin Vračajoč se nazaj v času vse do puščave Thar Roko sem položil na noč Da bi zadržal tvoj vonj Na robu svoje brezskrbnosti In že ni bilo več vrnitve V tem slamnatem gradu, potopljenem v pozabo Nežna je bila nespečnost s svojimi pridušenimi vezmi S svojimi jermeni jutranje zarje Na tisti strani je bilo Neskončno svobodno gibanje Plamenice, žareče na dnu oceanov Pomislil sem na puste ure Na vrtoglavico pri izviru Na tisto, kar pravijo o zatišju pred viharjem In na to srečanje, tako očitno Ki ni bilo nikdar dogovorjeno Kot za stavo Daleč v zmagoslavjih sonca Ta zmagovita privlačnost Ta izmučen vzpon tragedij Vendar s prerojeno močjo Vendar s predrzno močjo Z velikim nasmehom, vtisnjenim za vedno Za vedno raztrosenim po svetu In povsem neslišnim Vidim skozi zidove in vrata Ne da bi se odpovedal labirintu Ali besu Minotavra v sebi Ki vstane od mrtvih vsakokrat, ko je moril Ki grebe in kriči Bežeč iz neke druge teme Iz nekega pradavnega življenja Mreža tkanine je bila preveč napeta Mrtvaški prt nezanesljiv Treba se je bilo izpostaviti Kot za kroglo v preletu Očistil sem bregove in prodal usedline Obrnil krmilo boljši usodi naproti Se s sunkom bokov Ognil smrti Medtem ko so po arenah blodile sence Prostor je spet dobil svojo vzvišeno zgoščenost Moč uročiti, brezmejno Po vseh deželah In peščena ura ne moti več sna Vzpostavita se občutek, ki ne zavaja, in Jasnovidnost, dostojanstvena in divja Ko se telo zave, da se mora izraziti In ko se nenadoma prikradeta kot za stavo Dva zloga ali ime v globini ramen Plima V prihodnosti, razgaljeni Kakor v ognjeni solzi Kjer se nič ne izgubi v pepel Kjer se nič ne izgubi v obžalovanje Se zavemo zlata Ki gospoduje pod kožo In silovitega vala, v nenehnem pričakovanju Poletje Nova radost ob vročici Ob skrivnosti časa Manj krhkih zaradi vznikanja teme In napovedi velikega hlada In to znamenje razbeljenega železa Ki uroči usodo Pod zapestnico iz usnja Hoteni odmik je vse iztiril Obzorje se je znašlo z malo več neba Z malo več neznane zemljepisne širine In z načrtom za čisti rez Ob sončnem vzhodu Že sije lepa opoldanska svetloba Razbeljenost ozkih prehodov, ki se odpirajo v puščavo Kot objamemo to nemogoče poletje S priokusom žvepla in čudeža In se gledamo v oči Poezija vrvohodka V tem trenutku ne pišem po motivu Pokrajina izstopi iz gozda Preprosto ob šumenju vej in listja Kot bi se razprla zvočna slika Glasbilo raga iz meglic prahu in meda Ki se pojavi Ki se razkrije V nazornosti, bolj resnični od narave same Melodija ustvari podobe Ne da bi premaknila konico pisala Ne da bi ustavila gib, ki razkrije Vrv vrvohodca Polet številnih partitur In odloženi rekviem Ki bi rad bil petje zbora ali pesem Z izpovedjo, predvideno vnaprej Vidim, koliko je črne, bele in sive Kako krokar razteguje oblak Koliko je strahotno mehkega in modrega Strahotno tam Prisotnega in ubežnega Pod lokom, ki se vrača k tavanju brez cilja Ki noto za noto lušči boke, obraz In vse ljubezenske besede, ki si jih bom prisvojil Tudi jutri Obljuba v zamahu Potovanje brez opornih točk Sanjarjenja, ujeta v polju praproti V popolni sobi Za tistega, ki svojo igro preigrava v nasprotni smeri Na preprogi ostaja ena sama karta Rdeča na obeh straneh Namenjena prastarim ritualom Obsojenim že davno Lahko seveda stavimo, da nekega večera Nič ne bo izgnano, nič pozabljeno Nič ne bo v zamudi Bilo je že včeraj Ko se je vse razletelo In bo tudi jutri Ko so se bogovi odločili Za potovanje brez opornih točk Za obljubo v zamahu Domači glas se izvije Skozi režo bliska Šahovnica V deželi rožlina Ki raste ob mršavih hišah Se spomnim krhkega cveta Nepopisno krhkega Moja duša je kot mak In njegovo tragično srce Njegove peruti, urezane v odrski zavesi Teater krute harmonije Kjer se vse izmenja Kjer se vse izpoje Ko je sreča le misel Potisnjena čez rob In nora Na šahovnici kraljev kraljic konjenikov V dobrem ali sploh ne Puste pokrajine Prividi, ki trosijo svoje zaklade Ples brez plesalcev Tišina, v kateri narašča nemir Zgolj ostanek utrujenosti In senca, ki joka Nekaj plapola v mojih kosteh Vedno isti poziv Isti drget Ki vodi tisto, kar sem, do skrajnega roba Kjer sem si najmanj podoben Kjer sem najmanj povezan Naključno sonce Me je potegnilo za roko Ta refren si mrmramo Brez najmanjše iluzije Kdo bi si želel odlog Za leto ali dve, skrivaj Tam posadke zaudarjajo po znoju, usnju Mamljivi nespodobnosti in krvi Divjost, ki je v dobrem ali je ni Ki se nikdar ne skriva pred pogubo Tak je tek s skrajnimi napori Kjer druga za drugo padajo stare lune Obrat bleščečega planeta Še en večer v Jaisalmerju Ko nežno sprejmeš strelo Ob vznožju požigalske ikone Izsušeno Nekje med izvirom in vodnjakom Med jezerom in reko Izberem izsušeno sled Tisto, h kateri se pogosto vračam Smer hoje Najsi to hoče ali ne Me obzorje spremlja Kot prikazen na poti je Gluh hrup, ki pretresa daljave Način prepustitve Naključna previdnost V višini oči in senc Tam doli je nekdo drug Tam doli je bitje iz mesa in vetra Ki ga čudovito prepoznam Po smeri hoje Urok živega peska Pogled duha v gibanju Ki se združi z notranjo prihodnostjo Z absolutno zanesljivo prihodnostjo Vesolje To ni tako zelo prikrito Ta bes, zaprisežen na kolenih Nesreča, obešena na velik zvon Ta prostor, tako očiščen Da je nazadnje postal moje kraljestvo Vsako jutro je na kocki moja kri Samoumevnost energije Vse, kar se posmehuje letom in melanholiji Ko se med sipinami oddaljujem Od presečišča ljubosumja Dan se odpira templju V katerega nočem stopiti Zadošča mi njegova kamnita streha Ki odseva maziljenje in svetniškost V tem hipu sem vesolje In brez sence dvoma Se vračam po svojih galaksijah Kot Aleksander s svojo konjenico V času poroke z Roxano Karavana nemirno čaka pod nadstreški Živali in ljudje so neskončno žejni Vendar ni mogoče odnehati Pod pršenjem zvezdnih utrinkov Je sled sanj vredna zlata Ostane ti le, da zaupaš Pesmi zadnje zvezde In plešeš gol v njeni zgodbi Življenje zdaj nima več podzemnih izvirov Iz enega samega vira prihaja Magnetne besede Vitalno jedro Ta nevarnost, na vso moč pričakovana Ta cvetnik, ki lahko izpriča Da bo poletje vedno znova Kar je bilo povedanega o svetlobi In radostnih besedah Ta dih, ki drhti izgubljen in voljan V kamniti džungli Kot jih je najti v Angkor Thomu To znamenje, ki vodi barko Ko ni več obrežij Le kako je ime brodniku Ko ne plačaš več besed Potreba po novem pobegu Zemljemerstvo brez meril Krčenje izsušenih pokrajin Kjer je spregovorilo nemogoče S spevom brezna in novorojenega ognja Če naj torej ljubiš Vonj, rešen v skrajni sili Senco, zdaj že golo Po poti greš zdaj po posluhu Po občutku, temu neznancu Ki mu ni enakega v metaforičnem preskoku Pozabe bolečine Avantura okrepi notranji prostor Trop škorcev si osvobaja pljuča Se razletava in preseljuje S slehernim vlaknom vznesenega preleta V sobi odmevov odbleskov in krikov Presežek kril in energije Sanjajoč o tistem, kar očara Ko večer postane prepotena ladja Kar je bilo potopljeno Ne skriva več svojega vitalnega jedra Svojih oznak Svojih ritualov spolnega zanosa Ki je razcvet in vrtoglavi ples Ni še torej prepozno Kraljestvo Od otroštva do te starosti Ki mi je včasih v nadlego Me spremlja kraj s travniki in gozdovi Po srečnem naključju na varnem Kot skrivnost V melodiji polnega vetra Kot jasa je Kjer zakoplješ svojo ranjeno čud Dokler spet ne začutiš tal pod nogami In se vrneš v kraljestvo S prostim očesom Nič ni prepovedanega Vsak ljubeč gib je smrtno izpostavljen Vse je še treba napisati Čudež, naslado, urok Prevzetost ali drget Odvrgel sem amulete brez vrednosti Ljubimca brez obžalovanj Ki si ni iskal varnega zavetja Presekal sem mrtvi les Nihanje lanterne Je prebudilo vihar Proti peti zjutraj In zapustil sem posteljo Kot obrežje privida Da bi prišel, kjer sem Nebene panike na krovu Pesem pridobi hitrost In čas, ki mi ostaja Je moč videti s prostim očesom Pozdrav V sobi metamorfoz Ne načrtujem nobenih ponavljanj Nobenih spontanih odzivov, nobenih vračanj Zgolj pozdrav Šivi, ki pleše Prekrit s plameni, prekrit s cvetjem Zaseda Plaža je bela To je ura, ko sva V največji otipljivosti zbližanj Ko se razkrijejo znaki In razpršijo dvomi Predam se slapu teles In ust, ki jih hočeš Med vrsticami Kobila, ki se požene pred mano Je morda ključ za odhod Prepoznati se v tej drži V prednosti za dve, tri sonca Veliko veselje v vsem tem V rokah nimam drugega Kot vir čudovitega čudeža Biti na ulici celo sredi gozda Prisluhniti načinu izražanja Ko z veliko praznine v žepu Ostaneš razgaljen Z drugim imenom, drugim zakonom Drugim glasom Poslušajte med vrsticami Kar se sklanja v akordih, v skrivnostih Strast brez križevega pota Izjemen znak Upanje v brezupnosti Ob ponovnem zvoku violončela Vse to je veliko razbiranje simbolov Le roke sem razprl In sprejel to novo knjigo Sonata za S. (ALLEGRO) Poldan v ravnotežju krvi Ognjevitost, ki drhti na ustnicah Sinjina, ki jo odkrivam In življenje, tako lahkotno kadar ne peša (LARGO) Vzpon in milost Nujnost s svojimi neznankami Zamah, višji od vsega In skupno krilo ki si prisvaja zemljo (ALLEGRO VIVACE) Z enim premikom nebo Njegova radost brez zavore Njegovi libertinski angeli In magnetne besede ki bodo izgubile severno smer Podpisati Izvor je v preprosti magiji Ujemanja neskladij Ujetih v trenutku Ki preobrne meje letnih časov Kocke vržene v pesek To je omamljenost S kompasom v plamenih Takoj ko pridemo na širno morje Razgrnemo oceane Zasukamo glavo na Vzhod Stavimo na drzno voljo To je očaranost Kot bi podpisali slepo zavezo V teku minljivosti Da legitimna ostane Le kaligrafija plesalca V omami zavesti in brez nemira To je potovanje feniksa vidca In tokrat alkimist Ki pozna ceno krvi Ob strmi uri Sevilje In ki zgrabi za ovratnik Smrt v obleki iz svetlobe Prav v tem je Umetnost toreadorja Resnično nista le meč in ogrinjalo V kraterju arene Vedno nosi s sabo nabito Utripanje kože Nemirno misel Prenos starodavne strasti Ki ostaja na rezilu Noža, ki bi mogel ubiti očeta in mater Proti peti popoldne, ko mine paseo Je v igri življenje V tej igri ni nobene igre Edinole drznost biti vreden sebe In nekoliko božanski V tem je moja ljubezen V ekstazi in ekscesu Ko rdeče nebo pride na misel V trenutku utelešenja Ki je tako veličasten Tako vzvišen v nepredvidenem hipu Igre ljubezni Machadov poštni nabiralnik Antonio Pustila bova poezijo Tistim, ki o njej govorijo Ne da bi jo živeli Nočem iskati v tvojih verzih Očitnih odzvenov In tudi ne bleščečih zavezništev Nenehno slovesno praznujemo Vse povprek Kar zadovolji le naivne vernike Vendar v Colliouru, kjer so te položili v zemljo Ko si komajda prispel Smrt vendarle koleba Ne pride dlje od vrat pokopališča Rože zate so vsak dan tako dehteče Da je čas tisti, ki ovene in se posuši In razprto mizo imaš pred sabo, tako je videti, Kamnita plošča zgoraj je kot list v knjigi Kot rjuha iz maha in soli V tvoji tišini je mogoče šepetati Upati v prihodnost, v katero ni več vere In ti napisati pismo Poštni nabiralnik na tvojem grobu je izziv, nenehen Za sanje, uporništva, izpovedi Poslane po navadni pošti Vsakomur nastaviš ogledalo izgnanstva Ki ničesar ne vsiljuje, ki zgolj odseva Nemir ali držo, dvom ali radost Nenavadno soočenje v intimni osami Katerega zbiralnik si, dramitelj, pribežališče Ne sodnik Prav zato ti v pridihu večera zaupam Malo pred somrakom Tisto, česar naj ne bi izvedel nihče In kar vendarle storim Daleč stran od slovesnih oporok V prelomu, divjem in čistem Svoje razloge imam, lahko si misliš Ki so nespametni, fantastični, temačni In v globino pretresajo moje zvočno srce Moje srce, ki se ne spreneveda S swingom besed S pomenom tonov Ob tebi sem, Antonio Saj je milost na tem svetu pogosto v najvišjih višavah Pogosto v največji pogubi Bogovi, to čutimo, Se utapljajo in tonejo v naših žilah Mi smo tisti, ki odločamo Mi smo tisti, ki držimo vajeti neba Ki ustvarjamo svoje rane Se prepustimo prvemu skalpelu, ki pride nasproti Potreben je bil dolg padec In neštete votle noči Da en sam drget izbriše središče, težnost Da en sam korak v stran Preobrne tok, perspektive Vse možnosti za beg Dih mi je umil oči In ta dih je samo moj Po vesoljih se širi s svetlobno hitrostjo Zaznal sem ta čudež Ujel sem ga, osvojil, sprejel Ponosen sem nanj Vendar ima ta vrsta čudeža Ime nore modrosti Žensko ime in ime čarobnega posvetila Vse v njem je nepredvidljivo Postavljeno vsem na ogled Daleč čez meje prostora Antonio, ti me razumeš Spremljam te v neskončnem spanju Kamor si sledil Leonori In ti mi lahko slediš v duhu Ko govorim o spopadu dveh teles Na ležišču iz železa, ritualov, bogoskrunstev Tako se poimenuje ljubezen Kot krik v ustih Ki ga sprejme le duša Predrzna, sončna ljubezen Najbolj spolna, kar jih je In najbolj svobodomiselna Ne verjamem v večni počitek Večnost je peščeno zrno V kljunu ptice Antonio, častiva ta trenutek Ki je brez slovesa Na ta večer v Colliouru Vanj polagam svoje sinkope in svojo moč Glasbo hedonistične in stoične misli Uročenost, ki traja Nočni vzpon Z golimi rokami Lesketanje na strehi Ne izstopiš iz soja luninega žarka Navpično v sebi greš navzgor Z željo, močnejšo od smrti Toliko niti je treba povezati v zraku Da dih postane eno s praznino Brez bojazni se bližaš črnemu nebu Polnemu mrmranja Kakor ulice mesta Nad kraljestvom nespečnosti Silovit telesni napor za vzpon Do žarečega darovanja Ali molitve, ki bi si jo izmislila vila Boga ni v tej igri Vzpon je podvig z golimi rokami Korak za korakom, presledek za presledkom Medtem ko hoče biti gibanje duha enakomerno Kot glasba prostora, ki utripa s srcem Karkoli sledi Ne sestopiš več na isto zemljo Moč nad usodo imaš v rokah In vesolje odzvanja lahkotno Kot pesem skrivne ljubezni Z ritmom in živci Tèma, tokrat magnetna Je glas drugega Ki podvaja rob ustnic Ko se in extremis oprimeš Peruti angela Njegove modre sape Njegove neuklonljive miline Na kocki je orakelj, nekoliko omamljen Ki oznanja sanje in zaprisego življenju Kot je to samoumevno na poti v Sils-Mario Ali na Devinskem rtu Spev se porodi iznenada Tistemu, ki želi objeti dušo stopnic, drugo za drugo In se odloči za skrajno tangento Tisto, ki se ne vrne Tisto, ki ustvarja nenadzorovano harmonijo Teles, ki odhajata Noro zaljubljeni v vrvohodske besede Ki nenehno spreminjajo Krhko teksturo sveta Takrat po spominu navajaš čudaške besede Hölderlina in Cendrarsa Vzvišene prelome v ritmu, v živcih Preden se zaveš izjemne sreče Da si v noči polne lune in policijske zmede V najlepšem samotnem gnezdu, kar jih obstaja Izven vsega Noč ne skriva ničesar Odpre svoj temačni poljub Svojo žerjavico zvezdnih utrinkov Ki padajo v pepel In Veliko Preseljevanje se je že začelo Na skrajni višini pogled obvisi Više od sebe S stalno in spremenljivo mislijo In izprazni pot, osvobojeno senc Vrsto razkrite skrivnosti Ki seje modrice po ramenih in stegnih Dvigaš se s sunki bokov V odmevu, ki prihaja od daleč Ki ga že dolgo ni slišati Razen s pogledom, obrnjenim vznak Naše izkustvo poziva k vzponu V smer nezaslišane realnosti V smer resničnih legend Vrtoglavica se vgnezduje v notranjosti Oblak v prostem padu Od ust do trebuha S svojim tovorom spominov Sestopanje s stene je nekaj drugačnega Razbremenitev mišic in kosti Skok stran od vsega Z vrvjo, ki vibrira ob kamnu Biti tam, v izničenem breznu Tako ponosen v odgovor na lasten izziv Z oživljenimi brazgotinami In končno razbremenjen In nepremagljiv, še vedno Lei Pastres. Collioure. Barcelona. Pariz. Lei Pastres. 10. september - 9. oktober 2011 O nočnem podvigu Kot se včasih zgodi, ko je glasba v zraku in je treba le zapisati partituro, so mi bile te pesmi podarjene. Od kod se je vzel ta dar prav v trenutku darovanja njej, ki je bila ob meni? Brez dvoma iz sinjine, nenadoma še prosojnejše, in iz srca, ki je prisluhnilo skrivnostno prostranejšemu srcu. In tudi iz nočnega podviga, dovolj tveganega, da je odprl več kot eno pot hkrati, ko je osvojil, povsem ilegalno, vrh pariške katedrale Notre-Dame, o čemer priča akrobatski in tajni posnetek s France Culture. Sophie, ki ga je izvedla pod vodstvom izjemnega Sylvaina T., mi je v dar zapustila navpično valovanje, da bi mogel poskusiti doseči malo več neba. Nočni vzpon se izrecno nanaša na ta alpinistični katedralni podvig in radiofonski posnetek. Drugi kraji in osebe v tej knjigi so mi domači: Radžastan, puščava Thar, utrdba Jaisalmer; pozdrav Aleksandra Velikega, ki se je leta 327 p.n.š. v Baktriji poročil z Roksano; budistično središče Angkor Thom v Kambodži; vas Sils-Maria v Grisonsu, kjer je bival Nietzsche, Devinski grad, kjer je Rilke napisal Elegije; pa tudi grob Antonia Machada pri vhodu pokopališča v Colliouru, s poštnim nabiralnikom, ki je še vedno živ. Kar pa zadeva vitalno jedro, je kot podpalubje še vedno potopljeno pod gladino in se razkrije le ob popravilih, ko ladjo položijo na bok. Kazalo Brez sence dvoma Modre rjuhe Z enim samim pogledom Tista stran Kot za stavo Plima Poletje Poezija vrvohodka Tudi jutri Šahovnica V dobrem ali sploh ne Izsušeno Smer hoje Vesolje Magnetne besede Vitalno jedro Kraljestvo S prostim očesom Pozdrav Zaseda Med vrsticami Sonata za S. Podpisati Prav v tem je Machadov poštni nabiralnik Antonio Nočni vzpon Z golimi rokami Z ritmom in živci Izven vsega O nočnem podvigu André Velter Z MALO VEČ NEBA Prevedla Nadja Dobnik Poetikonove lire 50. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.poetikon.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Cet ouvrage, publié dans le cadre du Programme d’aide à la publication Valentin Vodnik, a bénéficié du soutien de l’Institut français de Slovénie. Izdano s podporo Programa pomoči pri izdaji knjig Valentin Vodnik, ki ga izvaja Francoski inštitut v Sloveniji. Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=296200704 ISBN 978-961-7016-51-2 (epub)