(>•>810



a«

Sragi



I? G

Molitvenik

¥ čast presv. Srcu Jezusovemu.

Sestavil

p. Janez Pristov,

duhovnik družbe Jezusove.

Izdala in založila

^Družba sv. JVtohorja v Geloveu.

Celovec 1908.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja.

feb j . i <J^

s5 , ~ . >

Z dovoljenjem

prečastitega kn. šk. ordinarijata krškega v Celovcu
z dne 21. oktobra 1907, št. 5309.

J. Vidovič
kn. šk. kancelar.

Natisk te knjige je dovolil prečastiti
p. provincijal Franc Ks. Schwaerzier, S. J.,
s pismom z dne 11. avgusta 1907.


Predgovor.

aše slovensko ljudstvo je v jedru
dobro in verno. Zato se zanima
j^za Cerkev, se bojuje za njeno slavo
in razširjanje, oklepa se pa tudi rado
cerkvenega, krščanskega življenja in
raznih pobožnosti.

Krščanstvo ni namreč nekaj mrtvega, za¬
starelega, ampak ima poleg določenih verskih
resnic in določenega cerkvenega bogoslužja
še moč, da priklijejo iz njega razne pobož¬
nosti, ki dajo Cerkvi pravi ugled, pravo
moč, cerkvenemu življenju pa različnost in
prijetnost.

Ni čuda, če torej tudi Slovenci kot verni
sinovi sv. Cerkve goje razne cerkvene po-

6

božnosti, posebno pa se jim vedno bolj pri-
ljublja pobožnost presv. Srca Jezu¬
sovega.  In res, ta pobožnost zasluži, da
jo začno gojiti tudi tisti Slovenci, ki je do-
zdaj niso morda dosti poznali, ali se pre¬
malo brigali zanjo. Saj nam jo vsem pri¬
poročajo goreči duhovniki in redovniki, naši
prevzvišeni škofje, tako zelo priporočajo
papeži Leon XIII. in sedanji Pij X., ki pri¬
čakuje le od presv. Srca Jezusovega pomoči
v naših hudih časih, in ki je 1. 1906. podelil
velike odpustke onim, ki celi mesec junij
slovesno obhajajo v cerkvah pobožnost
presv. Srca. Zakaj pač tako priporočajo
ravno to pobožnost?

Že predmet  te pobožnosti je tak, da nas
zelo zanima. Saj častimo najsvetejše božje
Srce Jezusovo. Ta pobožnost je Jezusu
posebno ljuba, ker jo je sam razodel bla¬
ženi Margareti Alakok, in je hotel, da se
vpelje v katoliški Cerkvi; pobožnost je
prav ljubka,  saj govori o neskončno
dobrem, usmiljenem Srcu Jezusovem, pri¬
poveduje, kako nas je to Srce ljubilo, kaj
vse za nas storilo, na križu prelilo zadnjo
kapljo svoje krvi. Zato je ni pobožnosti, ki
bi bolj ugajala človeškemu srcu, ki je ustvar¬
jeno, da ljubi, in sicer svojega Boga in

7

bližnjega. Človeška srca se vžigajo ob Srcu
Jezusovem za pravo božjo ljubezen. Zato
je zelo primerna našemu času,  ko
mnogo kristjanov ne ljubi več Boga in nje¬
govega Sina, in je silno mrzlih za božje
reči, za cerkveno življenje. Po tej pobož¬
nosti pa začno zopet ljubiti Srce Jezusovo,
gospoda Jezusa samega, to, kar je usta¬
novil, sv. Cerkev in njene naprave. Zato
je Gospod to pobožnost prihranil za naše
čase, da se svet zopet vname za stvari, ki
so vredne njegove ljubezni. Ta pobožnost
je tudi posebno za moške,  katerim je
presv. Srce Jezusovo kot moško srce naj¬
lepši vzor. Obrodila je tudi že mnogo
dobrih sadov.

Zato pač ni odveč, da izda Družba sv.
Mohorja to-le knjižico, da ne samo posa¬
mezni ljudje in stanovi, ali posamezne žup¬
nije, ampak da vsi stanovi, vsi Slovenci
povsod  spoznajo, ljubijo in časte najsve¬
tejše Srce Jezusovo.

V ta namen sem, spisovaje knjižico, rabil
dobre vire, zlasti oo. jezuitov: Noldina,
Hausherr-ja, Hattlerja, Meschler-ja, Celin-
ščaka, dalje knezoškofa dr. Ant. Jegliča
itd. Obenem se zahvalim onim, ki so mi
kaj pomagali, zlasti svojemu tovarišu p.

8

Engelbertu Rakovcu, S. J., ki je obdelal
nekaj poglavij. Za duhovnike je na koncu
knjige pridejan poseben »Dodatek«.

Ti pa, knjižica, poleti v vse slovenske
hiše, uči in vnemaj vse Slovence, naj prav
časte božje Srce Jezusovo, da bo moglo
nanje izliti svoj obilni blagoslov in preve-
* like svoje milosti, da bodo vsi Slovenci —
ljudstvo božjega Srca Jezuso¬
vega.

Pisatelj.

V Ljubljani, prvi petek julija 1907.

Prvi del.

Pouk o pobožnosti presv.
Srca Jezusovega.

I. Razodetje te pobožnosti.


1. Skrit zaklad.

=ilo je veliki petek popoldne okoli
tretje ure. Odšli so že farizeji in
množica ljudstva. Postalo je tiho
''(p? in samotno na Golgoti. Mati Jezusova,
sv. Janez in svete žene so stale ža¬
lostne pod križem.

Obraz Gospodov je že obledel. Glava, s
trnjem ovenčana, se je že nagnila na prsi
— v smrt, in oči so izgubile svoj sijaj.
Umirajoč je nagnil glavo, kakor da bi hotel
pokazati kraj za rano na desni strani in

10

vojaka poklicati, da pristopi in prebode
njegovo Srce.

»Eden vojakov odpre s sulico njegovo stran
in brž pritečeta kri in voda iz nje.«  (Jan.
19, 34.)

Sulica je morala odpreti njegovo Srce, da
bi nas opozorila na ta sedež ljubezni, na to
skrito delavnico vseh njegovih čednosti in
radi tega tudi najbogatejši vir vseh milosti.

Tukaj na Kalvariji se je odprlo Srce Je¬
zusovo. Odtod so kakor iz svojega vira
začele teči dobrote in milosti presv. Srca,
ki so vedno okrepčevale in napajale izmu¬
čena in žejna srca človeška; odtod tečejo,
kakor neusahljiv studenec vsa stoletja Cerkve
do naših dni.

Seveda v prejšnjih časih pobožnost presv.
Srca ni bila tako razvita kakor dandanes.
Kakor se navadno vse cerkvene pobožnosti
iz majhnega začetka polagoma razvijajo
bolj in bolj, tako se je tudi razvijala prelepa
pobožnost presv. Srca Jezusovega.

V prvih časih se je morala Cerkev boje¬
vati za glavne resnice sv. vere. V teh viharjih
se je utrdila vera v najpoglavitnejše skriv¬
nosti sv. Trojice in božanstva Jezusa Kri¬
stusa. Posebne pobožnosti se takrat niso
mogle razviti. Vendar zasledujemo pobož¬
nost presv. Srca do najstarejših časov.

Neki zgodovinar, ki opisuje (krogi. 177.)
mučeništvo sv. diakona Sankta, vpraša:

11

»Kako je vendar mogel ta mučenec prena¬
šati razbeljene železne plošče, ki so njegovo
telo izpremenile v eno samo rano?« in sam
odgovarja: »Njega je napojil in pokrepčal
vir tiste žive vode, ki teče iz Srca Jezu¬
sovega.«

Tudi Origen, sv. Janez Zlatoust, sv. Peter
Damijan in sv. Bernard govore o Srcu Je¬
zusovem.

Sv. Bernard  prelepo piše: »Ker že go¬
vorim o presladkem Srcu Jezusovem
in ker je dobro za nas tu biti,  se
nikar ne pustimo iziahka odtrgati od njega,
o katerem je pisano: Kdor se oddaljuje
od tebe, bo zapisan v zemljo (v pesek, kar
se hitro izbriše). Pojdimo torej k tebi, in
veselili se bomo in radovali, spominjajoč
se tvojega Srca. O, kako je dobro in pri¬
jetno bivati v tem Srcu; da, vse bom rajši
dal, svoje misli in želje bom opustil in
svoje mišljenje obrnil k Srcu Gospodovemu
in me bo okrepčalo brez prevare. V tem
svetišču, v tej skrinji zaveze bom molil ime
Gospodovo, govoreč z Davidom: Našel sem
svoje srce, da bom molil svojega Boga. Tudi
jaz sem našel Srce kralja, brata in prijatelja
— milega Jezusa. Sprejmi torej, presladki
Jezus, moje prošnje v svoje svetišče, da,
sprejmi me vsega v svoje srce. Zato je
bila prebodena tvoja stran, da nam je odprt
vhod. Zato je bilo ranjeno tvoje Srce, da

12

moremo tamkaj stanovati ločeni od vnanjega
nemira. Pa tudi zato je bilo prebodeno, da
vidimo po vidni tvoji rani nevidno rano
ljubezni. Kako bi se mogla ta ljubezen bolje
pokazati, kakor s tem, da ni bilo ranjeno
samo telo, ampak tudi Srce. Telesna rana
nam torej kaže dušno rano. Kdo bi ne ljubil
tega ranjenega Srca, kdo bi tudi ne ljubil
tako ljubečega? Mi torej, ki še živimo v
svojih telesih, ljubimo, kolikor moremo, in
objemimo svojega Križanega, kateremu so
brezbožniki prebodli roke in noge, stran
in Srce; in prosimo te, da naše še vedno
trdo in nepokorno srce vkleneš v vezi svoje
ljubezni in raniš s sulico svoje ljubezni.«

In sv. Bonaventura pravi: »Sedaj se
nočem več ločiti od Križanega. V njem hočem
postaviti tri šotore, enega v njegovih rokah,
drugega v njegovih nogah, tretjega v nje¬
govi sv. strani. Tukaj hočem govoriti k
njegovemu Srcu in od njega bom dobil vse,
česar želim. O najmilejša rana našega Go¬
spoda Jezusa Kristusa! Ko sem stopil vanjo,
sem prišel v najbolj skrito notranjost nje¬
gove ljubezni. Ako bi bil jaz sulica, bi ne
bil šel več iz strani Kristusove, ampak bi
rekel: »To je moje počivališče na vekov veke;
tukaj bom bival, ker sem ga izbral.«  (Ps. 131,14.)
O duša, glej, tvoj sladki ženin ti je odprl
iz prevelike ljubezni svojo stran, da ti po¬
dari svoje Srce.«

13

Takrat, v 13. stoletju, sta tudi Srce Je¬
zusovo posebno častili dve svetnici iz reda
sv. Benedikta, sv. Jedert (Gertruda) in sv.
Mehtilda.  Knjige, ki sta jih spisali, so
polne najsrčnejših molitvic in ginljivih po¬
božnosti do Srca Jezusovega. Tako ko¬
ristna in prijetna se je zdela ta pobožnost
sveti Jederti, tako globoko in jasno je spo¬
znala zaklade presvetega Srca, da je v za¬
maknjenju vprašala sv. Janeza, zakaj je
tako malo pisal in odkril o njegovem presv.
Srcu, ko je vendar pri zadnji večerji slonel
na prsih Gospodovih.

Landsberger, ud strogega kartuzijan¬
skega reda, ki je živel okrog 1.1500., je tudi
poznal pobožnost Srca Jezusovega in jo
sam gojil in širil. On je prvi opozoril na
spise sv. Jederti in jih dal natisniti. Raz-
širjeval je tudi podobice Srca Jezusovega,
in po njegovem zgledu je imel vsak menih
kartuzije v Kolinu pri sebi ali v svoji celici
podobico Srca Jezusovega.

Čim bolj se bližamo 17. stoletju, tem več
srečujemo častivcev presv. Srca, tem jas¬
nejša in določnejša postaja ta pobožnost;
toda častijo ga le bolj na tihem in v svojih
zasebnih molitvah.

V začetku 17. stoletja imamo sv. Fran¬
čiška Šaleškega.  Ta je bil, kakor v
drugih rečeh, tako tudi v pobožnosti Srca
Jezusovega, mož božje previnosti. Pri-

14

pravljal je tej pobožnosti pot. Redu Mari¬
jinega obiskovanja, ki ga je ustanovil, je
dal za grb in pečat srce, ovenčano s trnjevo
krono, in nad njim križ. Sestram tega
reda pa je posebno priporočal najljubše
čednosti presv. Srca, krotkost in ponižnost,
sploh skrito življenje Gospodovo. Dovolil
je tudi, da se smejo imenovati hčere evan¬
gelija ali hčere Srca Jezusovega. In res, v
njegovem redu se je pobožnost presv. Srca
začela in gojila. Odtod se je razširila po
celi katoliški Cerkvi, njegov red je bila zi¬
belka te pobožnosti.

2. Blažena Margareta Marija Alakok.

Ko se je torej približal čas, ki ga je Bog
določil po svojih večnih sklepih, da razodene
to pobožnost, je bilo za to že vse priprav¬
ljeno. Koga si bo pač Bog izbral, da uvede
to pobožnost v katoliško Cerkev? Zopet
se je pokazalo, da si izvoli božja
modrost najrajši slabotne in ne¬
znatne ljudi, da izvrši velika dela
v svoji Cerkvi.  Kakor si ni izbral v 13.
stoletju niti svetega Ludovika, francoskega
kralja, niti svetega učenjaka Tomaža Akvin-
skega ali svetega Bonaventure, da uvede
praznik sv. Rešnjega Telesa, ampak ubogo
in nepoznano Julijano v samostanu v Li-
tihu, — ravno tako tudi ni izbral svetega
cerkvenega učenika Frančiška Šaleškega,

15

ne drugega takratnih slavnih mož, da raz¬
odene in razširi pobožnost Srca Jezusovega,
ampak najubožnejšo in najponižnejšo hčer
iz reda obiskovanja Marijinega, Margareto
Marijo Alakok  (Alacoque). »Kar je
abotno pred svetom, je izbral Bog, da osramoti
modrijane, in kar je nizkega in zaničevanega
pred svetom, je izbral Bog, in kar ni nič,
je izvolil Bog, da pokonča to, kar ima kaj
veljave.«.  (I. Kor. 1, 27. sl.)

Margareta Marija Alakok se je rodila
22. julija 1647 v župniji Verur (Veroure), v
pokrajini Burgonj (Bourgogne). Že kot
otrok se ji je po posebni milosti božji studil
vsak, tudi najmanjši greh. V svojem lastno¬
ročno pisanem življenjepisu 1  se z ginljivimi
besedami zahvaljuje Bogu, da je občutila
že v prvi mladosti tolik stud nad grehom.
To so njeni domači dobro vedeli. Da bi
ukrotili njeno mladostno živahnost in otročje
izbruhe, je bilo dosti, da so jo opomnili:
to žali Boga. Ta stud nad vsem pre-

1  V njem pripoveduje svoja razodetja in pri¬
kazni. Sv. Cerkev je vse preiskala in našla, da
ni ničesar krivega ali spotikljivega v njenem
lastnem življenjepisu in v njenih pismih, ampak,
da ji je Kristus to razodel — njej in vernim v
dušno korist. Gotovo je, da je Cerkev potrdila
tri prikazni, ki so za pobožnost Srca Jezusovega
najbolj važne, in nam s tem dala gotovost, ki je
potrebna in v teh rečeh mogoča. Margaretine
besede pa seveda nikakor nimajo dogmatične ve¬
ljave, radi tega jih moramo previdno rabiti.

16

grešnim se je pokazal tudi v občevanju z
bližnjim. Kot štiriletna deklica je prišla v
hišo svoje botre. Ta je imela v službi dve
ženski. Prva je bila zelo pobožna, toda
stroga in osorna; druga ni imela veselja do
pobožnosti, a bila je jako prijazna. Vendar
dobro dete ni maralo za prilizovanje lahko¬
miselne dekle, raje se je oklenilo čemerne
služkinje.

S studom nad grehom je bilo združeno
hrepenenje po deviški čistosti.
»Nekaj me je,« tako piše sama, »nepre¬
nehoma sililo, da izgovarjam besede, ki
jih še nisem umela: Tebi, o Gospod, po¬
svetim svojo čistost, tebi obljubim vedno
devištvo. Nekoč sem jih izgovorila pri sv.
maši med povzdigovanjem. Nisem umela,
kaj sem storila, niti nisem vedela, kaj je
obljuba, kaj je devištvo. Toda od tedaj sem
hrepenela skriti se v samoto; zadrževal me
je le strah, da morebiti naletim tam na
moške.«

In vendar, še celo ta otrok, v katerem
je delovala milost božja tako očividno, ni
bil stanoviten in vztrajen. Sicer ni zašla
nikoli na grešna pota, toda njena pobožnost
je začela pojemati, njena prva gorečnost se
je ohladila. Postajala je ničemurna in pre¬
vzetna, lahkomišljena in raztresena. Toda
kmalu jo je Gospod pripeljal s čudno kaz¬
nijo k prejšnji gorečnosti. Razveseljevanja,

17

katerim se je vdala z vso svojo živah¬
nostjo, so ji delala notranji nemir; dolgo¬
trajne in mučne bolezni so ji vzele počasi
veselje do uživanja in razposajenosti; na¬
posled so vplivale tudi zunanje razmere,
da se je utrdila v boljših sklepih. Zaradi
te male blodnje se je poniževala in strogo
pokorila celo svoje življenje. Duša, ki je
čista in ob enem okrašena s spokornimi
solzami, ima v očeh božjih večjo ceno in
lepoto.

Tako je preživela svoja mlada leta doma
v nedolžnosti in pobožnosti, v 24. letu pa
je stopila v Parč le Monial (Paray le Monial)
v red Marijinega obiskovanja.

Od tedaj je bil Gospod po posebni milosti
vedno pri njej tako, da je čutila njegovo
pričujočraost. Vsled tega je vedno bolj spo¬
štovala božje veličastvo in se bala razžaliti
ga s kakim grehom. Seveda brez človeških
slabosti tudi ni bila; toda to ji je pomoglo
do zaželjene dušne čistosti, po kateri je
hrepenela in jo tudi dosegla. Teh slabosti
in napak se je izpovedovala z velikim ke¬
sanjem in obžalovanjem, in se resno in go¬
reče prizadevala, da se poboljša. K temu
ji je na poseben način pomagal Zveličar
sam. Posvaril jo je za vsako napako in
nepremišljenost. Ko enkrat ni bila odkrito¬
srčna, ji je rekel: »Vedi, da sem svet in da
ne morem trpeti madeža; ti moraš torej

*  Srce Jezusovo.

2

18

v preprostosti srca z odkritosrč¬
nostjo in s čistim namenom hoditi
pred menoj; jaz ne trpim niti naj¬
manjše hinavščine.« Nekoč je začu¬
tila v sebi neko  ničemurnost. Gospod
jo je takoj grajal rekoč: »O, ti prah in
pepel, kaj imaš, s čimur bi se hvalila?
Sama ob sebi nisi nič; tega ne smeš pozabiti
nikdar.« Najstrože je grajal Zveličar na
njej, če ni bila zbrana  in če ni dovolj
spoštljivo molila pred najsv. zakra¬
mentom,  če ni imela pravega, čistega
namena  in če se je pregrešila zoper po¬
nižnost in ljubezen,  zoper pokor¬
ščino  in če se je tudi samo v srcu upi¬
rala poveljem predstojnic.

Da bi njeno srce obvaroval tudi najmanj¬
ših napak, ji je pokazal Gospod v podobi,
kako tudi male pregrehe omadežujejo dušo.
Kako ostudne so tudi najmanjše napake, je
spoznala tako jasno, da se jih je zelo bala
in bila pripravljena, rajša pretrpeti največje
muke, kakor z omadeževano dušo stopiti
pred najsvetejše oči božje. Po teh izrednih
milostih je zadobila tako občutljivo in
nežno vest  in tako čisto srce, da se mo¬
ramo čuditi.

Drugo, kar je Bog izvel v njeni duši, je
bilo popolno zaničevanje sveta in
vsega posvetnega.  Naše srce se le
prerado nagiba k posvetnemu, ljubimo ugod-

19

nost, raztresenost, uživanje in čast; radi
imamo, če kdo pokaže svojo ljubezen do
nas. To nam je vse prirojeno. Srce Margare-
tino se je moralo od vsega tega odtrgati,
da je mogla postati vredna oznanjevavka
zakladov Srca Jezusovega. Te milosti za¬
čutila je prvikrat pri prvem sv. obhajilu.
»Prvo obhajilo,« tako piše sama, »je izlilo
na vse male zabave moje dobe tako gren¬
kobo, da mi niso nič več ugajale, četudi
sem jih v začetku še iskala. Kadarkoli sem
se hotela s prijateljicami malo razveseliti,
sem čutila nekaj v sebi, kar me je odvra¬
čalo in vleklo proč v kak skrit kotiček, in
nisem imela prej miru, dokler nisem poslu¬
šala tega glasu.«

Od tedaj jo je vodil Bog v svoji šoli
vedno dalje, dokler ni svojega srca popol¬
noma odtrgala od vseh posvetnih stvari.
Gotovo ji je bilo to vkljub vsem milostim,
s katerimi jo je Bog obsipal, težavno in
zelo se je morala zatajevati, dokler ni po¬
polnoma iztrgala posvetne ljubezni iz svo¬
jega srca.

Zgoraj smo povedali, da je bila v mla¬
dosti rada vesela, toda kmalu jo je ozdra¬
vila milost Gospodova te napake, in sicer
tako, da je vedno bolj pozabljala sebe in
svet, združevala pa se je z Bogom. Bog je
dopustil, da so njene služabnice več let
tako trdo in nevljudno ravnale z njo in

2*

20

jo mučile, da je mnogo trpela. Zgodilo se
je pa tako-le: Njena mati ni mogla sama
oskrbovati hiše; zato je vzela v službo
dve dekli, ki sta si prisvojili, čeravno
nizkega stanu, kmalu vse gospodarstvo. Z
materjo in hčerjo sta pa ravnali zelo odurno
in krivično. Te dve osebi je porabil Bog, da
je Margareto še bolj utrdil v zaničevanju
sveta.

Sama pripoveduje, kako se ji je godilo
v očetovi hiši. »Midve (z materjo) nisva
imeli v hiši prav nič ukazovati in tudi si
nisva upali brez njunega dovoljenja ničesar
storiti. Nikdar ni bilo miru. Vse je bilo pod
ključem, tako, da sem si morala izposoditi
obleko, če sem hotela iti k sv. maši. Tu
sem začela čutiti, da sem jetnica, a vse eno
sem se rada vdala v to; ničesar nisem Sto¬
rila, tudi ven nisem šla brez dovoljenja onih
oseb. Od takrat sem iskala vse svoje ve¬
selje, vso svojo tolažbo le v najsvetejšem
zakramentu. Cerkev je bila daleč. Ker sem
pa smela iti v cerkev le, ako sta mi do¬
volili dekli, se je večkrat pripetilo, da mi
je ena dovolila, druga pa prepovedala. Če
sem pa vsled tega svojo žalost topila v
solzah, sta rekli, da sem nekoga naročila
in se sedaj jezim, da ne morem k njemu z
izgovorom, da grem v cerkev. Nato sem
se skrila v kak kot v vrtu ali hlevu, kjer
sem kleče v solzah olajšala svoje srce pred

21

Bogom. Ostala sem tam po več dni brez
jedi in pijače. Včasih so mi dali dobri ljudje
na večer mleka ali sadja. Kadar sem se
vračala domov, sem se vselej zelo bala in
tako tresla, kakor bi bila kaka hudodelka,
ki je na potu, da sliši svojo obsodbo. Sreč¬
nejša bi bila, ko bi bila prosila kot beračica
kruha od hiše do hiše, kakor pa da sem
morala tako živeti. Kakor hitro sem pre¬
stopila hišna vrata, začeli sta me zopet kre¬
gati in zmerjati, češ, da nisem skrbela za
hišo. Niti besedice nisem smela izprego-
voriti, ampak morala sem takoj s služabniki
na delo. Noč mi je prešla ravno tako kakor
dan, jokala sem pred svojim Križanim.«

Te bridkosti in težave so odtrgale njeno
srce od posvetnosti in jo združile z Bogom.

Dolgo je trajalo, da so bile raztrgane vse
vezi, ki so jo vezale na minljivo in po¬
svetno, in da je postalo njeno srce popolna
božja last. Čutila je nežno prijateljstvo do
neke sosestre, ker je bila pobožna. Vsi
učitelji duhovnega življenja grajajo taka
skrivna prijateljstva, ker motijo in ovirajo
napredek v kreposti. Božji Zveličar ji je
to očital in zahteval, da pretrga to prija¬
teljstvo. S tem je zadel najnežnejšo stran
njenega občutljivega in mehkega srca; tri
mesece se je borila sama s seboj, preden
se je odločila za žrtev. Šele, ko ji je Zve¬
ličar dejal, da svetno, neurejeno prijateljstvo

22

odteguje Bogu nekaj ljubezni, ki mu jo je
dolžna in da ovira njegove milosti, in po¬
sebno, ko ji je pretil, da jo zapusti, ako se
ne loči od stvari, čutila je dovolj moči, da
pretrga zadnje vezi, ki so jo vezale na
svet. In sedaj je vsem posvetnim rečem
popolnoma odmrla. Med duhovnimi vajami,
ki jih je napravila pred zadnjimi obljubami,
je pisala: »To so moji sklepi, ki morajo
trajati do konca mojega življenja, ker mi
jih je narekoval moj ljubi Zveličar. Po sv.
obhajilu mi je rekel: ,Ti moraš odslej živeti
življenje svojega Zveličarja; živeti moraš,
kakor da ne bi živela ti, da bom jaz po¬
polnoma živel v tebi; misliti moraš na svoje
telo in njegove potrebe, kakor da bi ga ne
bilo več. Biti moraš gluha, nema in slepa
za vse pozemeljsko. Živeti moraš, kakor da
ne bi imela ne lastne želje, ne lastnih misli,
ne kakega nagnjenja, ne druge volje, kakor
samo to, da si meni všeč. To mora biti
cela tvoja sreča.'«

Posvetitev, s katero je Margareta oblju¬
bila izpolniti željo in voljo Zveličarjevo, je
spisala s svojo lastno krvjo in se podpisala:
»Sestra Margareta Marija, mrtva za svet«.

Tretje, v čemer je Bog vadil Margareto,
da jo pripravi za njen poklic, je bila lju¬
bezen do križa in trpljenja.  S to
ljubeznijo napolnjuje Gospod vse, katere je
izvolil za velike stvari v svoji sveti Cerkvi.

23

Hrepeneče želje junaških duš, ki so molile
s sv. Terezijo: »trpeti ali umreti«, in zopet
s sv. Magdaleno Paciško (de Pazzis) »ne
umreti, ampak trpeti«, te želje so gorele
tudi v srcu blažene Margarete.

Ravnokar smo pripovedovali, koliko je
trpela v hiši svojih staršev. O tem piše 1
»Jezus mi je bil vedno pred očmi kot križani
ali kot ,Ecce homo‘, ali ko nese težki križ.
Te misli so me navdajale s sočutjem in
ljubeznijo do njega. Ker sem tako želela
trpeti, so se mi zdele vse moje muke lahke
in majhne; želela sem le postati podobna
trpečemu Jezusu.«

Posebno močno je zahrepenela po trp¬
ljenju, ko je prejela zakrament sv. birme.
»Kako srečna bi bila,« je rekla, »moj ljubi
Jezus, ako bi v moje srce vtisnil podobo
svojih bolečin in svojega trpljenja!« Ko
je bila že v redu, je čutila na vernih duš
dan v sebi veliko kesanje, ker je malomarno
molila in prejemala sv. zakramente, in močno
željo, da bi zadostila za to zanikarnost.
Tedaj ji je dejal Gospod: »Pomisli, da je
Bog, kateremu se hočeš darovati, križani
Bog; zato moraš postati njemu enaka in se
odpovedati vsem zabavam. Zate ne bo več
ure brez križa.«

Iz čiste ljubezni do Jezusa trpeti brez
vsake tolažbe, brez olajšave, brez sočutja
drugih ljudi, da postane tako podobna Kri-

24

žanemu — to je odslej edino želela, za to
molila. Če je potem vneta od te želje pro¬
sila trpljenja, ji je Gospod včasih pokazal
velik križ, včasih samega sebe na križu,
rekoč; »Križ, ki te čaka, bo tako težak in
tako velik, da ga ne boš mogla nositi, ako
bi te ne podpirala moja vsemogočna roka.«

V življenju bi. Margarete beremo o pri¬
kazni, o kakršni nam poročajo tudi življenje¬
pisa drugih svetnikov in svetnic. »Nekoč«,
tako piše sama, »sem videla ljubega Zve¬
ličarja. V eni roki je držal podobo, ki
je predstavljala najsrečnejše življenje re¬
dovnice, ki uživa popoln mir, notranjo in
zunanjo tolažbo, ki je vsa zdrava, katero
druge časte in čislajo, sploh, ki ima vsega
obilno, kar le ugaja človeški naravi. V
drugi roki je imel podobo življenja, ki je
revno, nizko, polno telesnega in dušnega
trpljenja, življenja, v katerem bi bila poni¬
ževana in zaničevana. Nato mi reče: Izberi
si, kar ti najbolj dopade; a dal ti bom
vendar ravno iste milosti. Nato padem po¬
nižno predenj in rečem: Gospod moj,
nočem drugega, kakor tebe  in  kar
mi  ti  izbereš. A zopet me sili, naj sama
izvolim, in jaz mu zopet odgovorim: Ti mi
zadostuješ, o moj Bog, izberi ti zame, kar
bo bolj v tvojo čast, ne glede na mojo korist
in na mojo željo. Potem mi poda podobo
zatajevanja in trpljenja in reče: Glej, to sem

25

ti izbral, to mi je najbolj všeč, da se izpol¬
nijo moje namere, in da boš ti meni bolj
podobna. Vzamem torej podobo zataje¬
vanja in poljubim roko, ki mi jo je dala,
čeravno mi je trepetalo celo telo.« Njeno
življenje je bilo res polno vsakovrstnega
trpljenja. Po njenem vstopu v samostan je
sledila bolezen za boleznijo; ena njenih
prednic je rekla, da je bila Margareta v
šestih letih komaj pet mesecev zdrava. Vse
bolezni so se ji poznale na telesu, tako da
na njem ni bilo več zdravega mesta.

Mnogo hujša pa, kakor vse telesno trpljenje,
je notranja dušna bol,  na pr. če te ne
cenijo, če te zaničujejo, preganjajo; in ta
notranja bol postane skoraj neznosna, ako
te ponižujejo tisti, od katerih pričakuješ
varstva, pomoči in ljubezni.

Tudi iz tega keliha bridkosti je morala
piti Margareta. Mnogo zaničevanja je pre¬
stala od dveh domačih dekel. Da je njena
plemenita in nežna narava pri takem rav¬
nanju strašno trpela, razumemo, če bi nam
tudi sama tega ne povedala; toda bolj kakor
to nerazumljivo ravnanje služabnic nas pre¬
seneti ljubezen in ponižnost Margaretina.
»Nekaj me je neprenehoma sililo,« tako
piše sama, »njima izkazovati vso mogočo
ljubezen in vljudnost, in nisem imela večjega
veselja, kakor njima storiti kaj dobrega in o
njih dobro govoriti. Nisem bila jaz, ampak

26

moj najvišji Gospod je bil, ki ni pripustil,
da bi se mene polastila kaka nezadovoljnost,
tožba ali sovraštvo do ljudi.«

Margareta Marija Alakok.

Z notranjim trpljenjem je rastel tudi hero-
izem — junaštvo — da je potrpežljivo pre¬
našala trpljenje, ko je stopila v samostan.
Prednice so jo najstrože izkušale, da bi se
prepričale, če je njena čednost in pobožnost

27

res prava; in ker so se prednice večkrat
menjavale, začela se je izkušnja in z njo
cela vrsta raznih poniževanj vedno iznova.
Tudi v življenju bi. Margarete beremo o
dogodku, kakor večkrat pri drugih svetnikih.
Izgubila je namreč veselje do vsega, kar je
imela opraviti; studilo se ji je vse, da, Bog
je celo pripustil, da ni mogla niti najnavad-
nejših in najpreprostejših stvari storiti brez
nekega notranjega odpora. Tudi take stvari,
pri katerih navadni človek čuti veselje, so ji
bile vedna muka. Nadzorovala je gojenke
zavoda, toda le z največjo nevoljo. O po¬
trebni jedi in pijači, o nočnem počitku, o
odmoru, ki je v samostanih v navadi, o
obiskih in drugih takih stvareh je rekla, da
trpi pri tem več, kakor če bi imela mrzlico.
Vendar ni mogel tega nihče opaziti; po
zunanje je bila popolnoma mirna in zado¬
voljna. Bogu pa se je enkrat bridko poto¬
žila: »Moj Bog, kako težko mi je vse to
veselje.«

Da bi se kupica njenega trpljenja napol¬
nila do vrha, je Bog pripustil v njeno iz¬
kušnjo, da je sploh niso prav spoznale;
zato so jo prezirale in zaničevale. Pridelile
so jo za pomočnico sestri, ki je stregla bol¬
nikom. Ta je bila zelo živahna in pri svojem
delu hitra; grajala je vedno mirno in tiho
delo Margaretino. Pritoževala se je, da nič
ne dela, in če dela, dela slabo in počasno.

28

Zaradi nenavadnih stvari, ki jih je Bog v
nji deloval, so jo imeli večkrat za prena¬
peto in sanjavo. Mnogim so se zdele njene
neprestane molitve, njeno strogo spokorno
življenje, njena boječa natančnost v izpol¬
njevanju pravil, njena ponižna preprostost
sumljive ali celo kaznive posebnosti. To
vse je prenašala stanovitno, zelo potrpežljivo
in vdano. Neka gojenka je Margareti rekla:
»Čudim se, da vas tako malo cenijo v samo¬
stanu.« A Margareta ji odgovori: »Ljubo
dete, ti ljudje me poznajo bolje kakor jaz
sama. Zahvali z menoj Boga, ker to je
milost, ki mi jo izkazuje.« Neka sosestra
ji je dejala, da ima gotovo veliko čednost,
ker vse to lahko pretrpi; pa ji odgovori:
»Ljuba sestra, pojdive v cerkev in prosive
tam Jezusa, da nama odpusti najine napake,
molive ob enem tudi za tiste, ki mi dajejo
priložnost, da trpim za Jezusa.« Tako je
Margareta postala podobna Sinu božjemu,
ki ga tudi do smrti niso spoznali, ampak
preganjali in zaničevali, ki pa je vse to
trpljenje potrpežljivo prenašal. To je edino,
to je pravi duh Kristusov: trpeti, celo rad
trpeti: »Ki so Kristusovi, so križali svoje
meso z grehi in željami vred.«  (Gal. 5, 24.)
»Nočem se z drugim hvaliti, kakor s kri¬
žem Gospoda našega Jezusa Kristusa, po
katerem je meni svet križan in jaz svetu.«
(Gal. 6, 14.) Tega duha pa moramo vsi

29

biti, ker » tistim , katere je Bog naprej vedel,
je tudi prej določil , da bodo enaki podobi nje¬
govega Sina, da je on prvorojeni med mno¬
gimi brati.«  (Rim. 8, 29.) Tako je božji Zve¬
ličar privedel svojo nevesto v kratkem času
do vrhunca popolnosti. Sedaj je čas, da ji
razodene svoje Srce, da ji odpre zaklade
bogastva in milosti svojega Srca.

3. Razodetje pobožnosti Srca Jezusovega.

Bilo je 27. decembra 1673 na dan sv.
Janeza evangelista. Margareta je klečala
pred tabernakljem. Tu se ji prikaže božji
Zveličar in ji pokaže svoje Srce v odprtih
prsih. Bilo je, tako piše Margareta, kakor
v ognju in plamenu, obdano od žarkov,
svetlejše od solnca in prozorno kot kristal.
Rana, ki jo je prejel na križu, se je dobro
videla. Trnjeva krona se je vila okrog presv.
Srca in nad njim se je dvigal križ.

Potem reče Zveličar Margareti: »Moje
Srce je tako polno ljubezni do ljudi,
da ne more več pri sebi zadrževati žarkov
te goreče ljubezni, temveč je prisiljeno, da
jih s tvojo pomočjo razširi in ljudem raz¬
odene, da jih obogati z zakladi, ki so v
tem Srcu. Ti zakladi so milosti zveličanja
in posvečenja, ki edino morejo človeka re¬
šiti iz prepada pogubljenja. Izvolil sem zato
tebe vkljub tvoji nevrednosti in nevednosti,
da boš izvršila ta moj namen; tako se bo

30

pokazalo tem bolje, da je vse samo moje
delo.«

Leto pozneje (1674) razodel se ji je Zve¬
ličar drugikrat. Tedaj je Margareta čula iz
njegovih ust milo tožbo radi nehvalež¬
nosti ljudi.  Ta nehvaležnost ga boli bolj,
kakor vse, kar je prestal v svojem trpljenju.

Rekel je: »Ako bi ljudje povračevali
mojo ljubezen z ljubeznijo,  bi
se mi malo zdelo vse, kar sem zanje storil,
in želel bi še več storiti zanje. Ali pri
njih najdem le nezvestobo in mlačnost, in
na moja prijazna vabila odgovarjajo mi le
s preziranjem. Tolaži me vsaj ti s tem,
da nadomestiš njih nehvaležnost, kolikor
moreš.« Vsa izven sebe se opravičuje Mar¬
gareta, da je nesposobna in nezmožna. Toda
Gospod jo pomiri in ji pokaže, kako naj
časti njegovo Srce. Najprej naj prejme sv.
obhajilo, kolikorkrat ji bodo dovolili, potem
naj vsak prvi petek v mesecu pristopi k
mizi Gospodovi, naposled naj v noči od
četrtka do petka med 11. in 12. uro vstane
in naj se zedini z njim v molitvi, da utolaži
jezo božjo in grešnikom izprosi odpuščenja.

Tretje in glavno razodetje,  ki je
postalo tako znamenito in slavno, in ki se
mora smatrati kot glavni začetek javnega
in splošnega češčenja presv. Srca, je bilo
dne 16. julija 1675. Bila je nedelja v osmini
sv. Rešnjega Telesa. Ko je Margareta mo-

31

lila pred Najsvetejšim in bila vsa prešinjena
hrepenenja, da povrne Gospodu ljubezen

Jezus razodene svoje Srce.

za ljubezen, je zopet stal pred njo Zveličar
v vidni podobi ter ji rekel: »Ne moreš mi

32

izkazati večje ljubezni, kakor če storiš, kar
sem že tolikokrat zahteval od tebe.« Potem
ji odkrije in pokaže svoje Srce in pravi:

»Glej to Srce, ki je ljudi tolikanj lju¬
bilo, da se ni ničesar zbalo, ampak se
popolnoma izcrpilo in žrtvovalo, da jim
pokaže svojo ljubezen. Za plačilo pa
prejemam od večine ljudi le nehvaležnost,
ker se nespoštljivo obnašajo pred menoj,
me božjeropno prejemajo v sv. obhajilu,
ker me zaničujejo in so mrzh do mene
v tem zakramentu ljubezni. Še bolj pa
me boli, da tako delajo duše, ki so meni
posvečene. Zato zahtevam  od tebe, da
bodi prvi petek po osmini sv. Reš-
njega Telesa poseben praznik v
čast mojemu Srcu.  Ta dan naj prej¬
mejo verniki sveto obhajilo in s slovesno
spravno molitvijo naj vračajo mojemu Srcu
čast, ki so mu jo vzela žaljenja, ki so se
godila, kadar je bilo izpostavljeno na oltarjih.
Obljubujem ti pa, da se bo razširilo moje
Srce in izlilo obilno svojo ljubezen na vse,
ki mu bodo izkazovali to čast in se trudili,
da mu jo izkazujejo tudi drugi.«

Boječa redovnica se seveda nemalo pre¬
straši težke naloge, ki je presegala njene
moči, ter odgovori: »O Gospod, na koga se
obračaš? Na ničvredno stvar, na tako
grešnico, da bi že sama njena nevrednost
mogla preprečiti tvojo namero.«

»Ali ne veš — ji odgovori Zveličar — da
izberem slabotne, da osramotim močne, in
da kažem svojo moč najsijajneje v majhnih
in ubogih v duhu.« — »Tedaj pa mi daj« od¬

govori Margareta, »sredstvo, da izvršim, kar
velevaš.«

Nato ji reče Gospod: »Obrni se na mo¬
jega služabnika, patra Kolombiera (de la
Colombičre ), 1  ki sem ti ga poslal, in reci mu

1  Bil je to pater iz družbe Jezusove.

* Srce Jezusovo.

3

34

v mojem imenu, naj se trudi na vso moč,
da vpelje to pobožnost in razveseli moje
Srce. Naj se ne straši težav, ne bo jih manj¬
kalo; ali pomisli naj, da je vsemogočen, ki
ne zaupa sam nase, temveč vse svoje za¬
upanje stavi v mene.«

Pater Kolombier je prišel 1. 1675. na po¬
velje svojih predstojnikov v Pare le Monial
(Paray le Monial), kjer je imela družba Jezu¬
sova hišo. Ko mu je Margareta povedala,
kaj Gospod želi, je najprej poizkušal njo in
preiskaval njena razodetja dolgo časa in
zelo skrbno. Ko je jasno spoznal, da ni
goljufana, ampak da jo vodi duh božji, je
najprej samega sebe, svoje zmožnosti in
darove popolnoma in za vselej daroval in
posvetil Srcu Zveličarjevemu. Kmalu je iz¬
kusil na sebi, kako dobro je zanj, ako časti
presv. Srce: njegovo delovanje je bilo povsod
zelo uspešno. To ga je še bolj utrdilo v
prepričanju, da je ta pobožnost prava in
dobra in da prihaja od Boga.

Toda kmalu potem, ko je začel širiti to
pobožnost, so ga poslali predstojniki iz
Pare le Moniala na Angleško. Tako je mo¬
rala Margareta zopet sama delati in se tru¬
diti. Po človeški sodbi ni mogla kot skrita
in slabotna redovnica kaj velikega začeti,
da se razširi ta pobožnost. Zato je izkušala
storiti kaj vsaj v svojem samostanu. Ali
le prekmalu je izkusila, da dela božja na-

35

vadno spremljajo težave in nasprotja. Preden
je dosegla svoj namen, je morala hoditi po
dolgem trnjevem potu. Gospod ji je to na¬
povedal, pa tudi pristavil: »Ne boj se, moja
hči, zmagal bom vkljub vsem svojim so¬
vražnikom in vsem tistim, ki mi bodo na¬
sprotovali.«

To jo je potolažilo in ji dalo poguma.
Odslej jo je to navduševalo in izpodbujalo,
da žrtvuje vse moči in zmožnosti svojega
telesa in svoje duše za razširjevanje te po¬
božnosti, — ne samo povelje Gospodovo,
ampak mnogo več želja presv. Srca, da bi
ga ljudje spoznali bolj in bolj.

4. Pobožnost se širi vkljub velikemu
nasprotovanju.

Margareta si je prizadevala razširiti pobož¬
nost presv. Srca najprej v svojem samostanu.
Njeno sveto življenje in posebno njena po¬
nižna in pohlevna pobožnost je zelo pospe¬
ševala to pobožnost pri njenih sosestrah.

Toda glej! Prvo nasprotovanje se je po¬
kazalo že med samostanskimi zidovi. Več¬
krat so govorile nekatere sestre zelo ne¬
prijazno o tej novi pobožnosti, ne iz zlobne
volje, ampak ker so se bale, da bi Mar¬
gareta ne varala sama sebe in da bi še
drugih ne zapeljala na kriva pota. Toda to
ni trajalo dolgo; duh Srca Jezusovega je
prešinil kmalu vse prebivavke samostana,

3 *

36

in čim večje so bile v začetku zapreke, čim
občutljivejša so bila poniževanja, ki jih je
Margareta zaradi tega trpela, tem sijajnejši
so bili sedanji uspehi.

Ravno tiste sestre, ki so poprej najbolj
nasprotovale novi pobožnosti, so jo sedaj
najbolj pospeševale. Slikale so se podobe
Srca Jezusovega; 1.1686. se je začela zidati
prva kapelica Srca Jezusovega. Pater Kroaze
(Croiset), Družbe Jezusove, je napisal prvo
učeno knjigo o tem razodetju in tej pobožnosti.

Pobožnost je kmalu prestopila samostanski
prag. Kmalu je bila znana ne le v okolici
Pare le Moniala, ampak tudi daleč črez meje
škofije Oten (Autun). Margareta je vesela
vzkliknila: »Sedaj si ne želim ničesar več,
ker se spoznava Srce Jezusovo, sedaj rada
umrjem.«

Tu se vzdigne močan in srdit sovražnik
zoper razcvitajočo se pobožnost. Začel se je
ljut boj proti njej, ki je trajal več kot sto
let. Že samo to, da ga je pobožnost Srca
Jezusovega prestala, dokazuje dovolj, da je
prava in dobra. »Ge je to delo od ljudi, bo
razpadlo; če je pa od Boga, ga ne morete
razdejali.«  (Dej. ap. 5, 38.)

Ti sovražniki šobili janzenisti,  pristaši
krive vere, ki se je pojavila v sredini 17.
stoletja na Francoskem. Ta kriva vera se
je precej razširila in je imela mnogo vpliva.
Katoliški bogoslovni učenjaki, ki so kmalu

37

spoznali njeno nevarnost, napovedali so ji boj,
dokler ni končno Rim obsodil te krive vere.

Janzenizem je učil marsikaj napačnega
o milosti, o človeški prostosti, posebno pa
je bil kriv njegov nauk o prejemanju sv.
zakramentov. Ker so za vredno pripravo
k sv. obhajilu zahtevali veliko, zato so ljudje
le redko prejemali sv. obhajilo, marsikdo
šele črez več let.

Naravno je, da je bila ta kriva vera so¬
vražnica pobožnosti presv. Srca, ki je va¬
bila vernike k pogostemu prejemanju sv.
obhajila in vnemala v njihovih srcih zaupanje
in ljubezen do božjega Zveličarja.

Povod boja proti pobožnosti Srca Jezu¬
sovega je bilo pismo, s katerim je papež
Klemen X. dovolil škofu mesta Kutans
(Coutances), da ustanovi v svoji škofiji
bratovščino Srca Jezusovega. Štirinajst let se
ni upal škof razglasiti papeževega pisma, in
ko je to naposled storil, je izbruhnil vihar.
»Satan vzbuja to nevihto« — piše blažena
Margareta. — »Jezi se, da je izgubil že
toliko duš, o katerih je menil, da so že
njegove. Zaradi Srca Jezusovega moramo
vztrajati v vseh napadih in v preganjanju.
Govorijo, da se bo prepovedalo vsem
župnikom vpeljati novo pobožnost v svojih
župnijah. Na nekaterih krajih pravijo, da so
to pobožnost naravnost prej^ovedali. Nadalje
se govori, da ne sme v bodoče noben tiskar

38

kaj tiskati o tem predmetu. Toda ne čudim
se. Tako trdno upam, da bo Gospod izvel,
kar je začel, da ne bi omahovala, če bi bilo
nasprotovanje tudi še hujše.«

Kar neverjetno je, kako sovražno in zvito
so postopali janzenisti v tem boju. No¬
beno sredstvo jim ni bilo prepodlo, niti
laž, niti obrekovanje, niti posmehovanje.
Govorili so, da ta pobožnost ni nič dru¬
gega, kakor kriva vera Nestorijeva (iz 3.
veka), samo v drugi obliki, ker loči srce
od božanstva, ravno tako, kakor je Ne-
storij učil dve osebi v Kristusu, ne samo
dve naravi.

Častivce Srca Jezusovega so imenovali
»Kafarnaite«, »oboževavce mesa«, »maliko-
vavce«, »alakokiste«.

Enim se je zdela ta pobožnost preveč me¬
sena in čuvstvena, drugim sanjarska, pre¬
napeta ali neumevna in neprimerna za ljud¬
stvo. Drugi so jo zvali naravnost veliko
sramoto za Cerkev.

Posebno so se spotikali nad podobo Srca
Jezusovega. Svarili so krščansko ljudstvo
pred temi napačnimi, krivoverskimi, brez¬
božnimi podobami.

Na Avstrijskem  si je pridobil janze-
nizem pri cesarju Jožefu 11. in njegovih
uradnikih mnogo vpliva; zato so prepovedali
pobožnost Srca Jezusovega. Podobe Srca
Jezusovega so se morale odstraniti iz cerkva

39

in določena je bila denarna kazen za tiste,
ki bi širili knjige o presv. Srcu.

Jožef 11. je imenoval to pobožnost ne¬
spametno in sanjarsko in je svojevoljno
zatrl bratovščine presv. Srca. Da, zapove¬
dalo se je vsem avstrijskim uradnikom, naj
bero pastirsko pismo nekega janzenistiškega
škofa, ki je bilo naperjeno proti nevarni
»novotariji«.

Na Laškem  je zbral janzenistiški škof
Riči (Ricci) sinodo (shod) v Pistoji, kjer so
proglasili to pobožnost za krivoversko in
jo obsodili. Toda izpolnila se je tudi tu
beseda Gospodova: »Zmagal bom vkljub
svojim sovražnikom.«

Katoliško ljudstvo ima dober čut za vse,
kar prihaja od svetega Duha. Kmalu je
opazilo, da je ta pobožnost popolnoma kato¬
liška. Povsod se je razširjala vest, da se
je božji Zveličar prikazal neki redovnici in
ji tožil o nehvaležnosti ljudi; premišljevalo
je o tej tožbi in jo našlo opravičeno. Zato
je žalovalo in bilo ginjeno.

In če so janzenisti trdili, da je ta po¬
božnost pretirana in neumevna, je odgovorilo
katoliško ljudstvo, da dobro ve, kaj pome¬
nijo besede Zveličarjeve: »Glej to Srce, ki
je ljudi tako ljubilo ....  v zahvalo za to
dobivam od večine ljudi le nehvaležnost.«
b>e Indijanci  v gorah države Dakota v
Ameriki so brez težave razumeli, kaj po-

40

menja srce s trnjevo krono in s križem.
Da, čim bolj so hrumeli sovražniki, da je
ta pobožnost nevarna, tem bolj se je utrje¬
valo prepričanje katoliškega ljudstva, da
mora biti ta pobožnost nekaj velikega in
blagonosnega.

Vkljub vsem zaprekam in prega¬
njanju se je širila bolj in bolj in vne¬
mala povsod ogenj ljubezni.

L. 1690. umrje Margareta blažene smrti, in
že 1. 1692. najdemo cerkev Srca Jezusovega
v Konstancu, 1.1698. najdemo to pobožnost v
Mogunciji (Mainz) in kmalu potem v Vrati-
slavi. (Breslau), Augsburgu, Inomostu, Solno-
gradu itd. Kakor orel je razširila svoja krila
proti zapadu v Kanado v severni Ameriki
(1720), v Meksiko in južno Ameriko, proti
vzhodu v Kino, kjer se je že 1. 1720. oprav¬
ljala pri Pekingu, in 1. 1734. celo v ce¬
sarski palači. Kmalu potem je prišla v
Sirijo, Perzijo in Indijo. Leta 1765. je bila
ustanovljena bratovščina Srca Jezusovega
na 1096 krajih.

Vendar zagrizeni janzenisti niso prenehali
s svojimi napadi do l. 1789. Tedaj pa se je
ta pobožnost nenadoma in hitro rešila tega
sovražnika. Toda vzdignila se je druga moč,
ki ji je imela postati zelo nevarna, da, po-
gubonosna.

To je bila francoska revolucija,  ki
je sama deloma izvirala iz janzenizma in

41

njegovega delovanja, ki je bilo naperjeno
proti vsaki zakoniti oblasti.

Tla so bila že izdavna pripravljena. Ne¬
nravnost in nevera sta bili izpodkopali te¬
melje človeške družbe. Tako je umevno,
da je bila revolucija, ki je privrela iz takih
virov, zagrizena sovražnica pobožnosti Srca
Jezusovega.

V Parizu je umorila neka deklica krvo-
loka Marata, in njemu v čast so postavili
oltar. Na njem so izpostavili v dragoceni
posodi njegovo srce. Pred njim so gorele
noč in dan svetiljke, in molile so se litanije
srca Maratovega — s katerimi so zlobno
oponašali litanije Srca Jezusovega.

Še več. L. 1794. so ujeli člana mestnega
sveta v Bordo-u (Bordeaux), de la Tuš
(Touche), ker so opazili v njegovi denarnici
podobico Srca Jezusovega. Naslikano je bilo
Srce, obdano s trnjevo krono, prebodeno z
dvema žrebljema, spodaj pa so bile besede:
»Cor Jesu, miserere nobis.« — »Srce Jezu¬
sovo, usmili se nas!« To je bilo dovolj.
Obsodili so ga na smrt, in še tisti dan
obglavili. Njegove zadnje besede so bile:
»Coeur de Jesus!« — »Srce Jezusovo!«

Častivci Srca Jezusovega se niso dali s
tem krutim postopanjem ustrašiti, ampak
so širili pobožnost s tem večjo vnemo. Pri
redovnici Katarini Žusman (Joussement), ki
je bila v Nantu obglavljena, so dobili 250

42

podobic Srca Jezusovega, ki jih je hotela
razdeliti. Sestra Viktorija od sv. Luka je
morala umreti, ker je bila redovnica in na
sumu, da širi ,praznoverske‘ podobe.

Revolucija ni samo zatirala pobožnosti
Srca Jezusovega, ampak krščanstvo sploh;
hotela je uničiti vse, kar spominja na kato¬
liško vero. V nesrečnih letih 1789—1796 se
je prelilo mnogo človeške krvi, posebno v
Parizu, v Nantu in Lionu. Pri tem prega¬
njanju je pa bila pobožnost presv. Srca ve¬
lika tolažba. Katoličane je krepila, jim dajala
poguma v jetnišnicah in pred giljotino.

Kraljica Marija Antonija (Marie Antoinette),
hči cesarice Marije Terezije, je bila v ječi,
z njo tudi njen sin Ludovik in hči Eliza¬
beta. Nekega dne pride k njim nenadoma
četa sirovih orožnikov, da zaslede pri njih
kaka pisma. Našli so samo nekaj pisemskih
zavitkov, pečatni vosek in — o nevarno
odkritje — podobico Srca Jezusovega z
molitvijo za ubogo Francosko, ki se je gla¬
sila: »In mi ti posvečujemo z gorečo lju¬
beznijo vsa srca tega kraljestva, vso našo
deželo, vse njene prebivavce; sprejmi jih,
vžgi v njih ogenj božje ljubezni, blagoslovi
jih, posveti jih, potem bo rešena cela Fran¬
coska in bo zopet oživela sveta vera.«
Podobica je bila podpisana z besedami:
»Marija Antonija, Elizabeta Marija.« Seveda
je bilo to veliko hudodelstvo!

43

Kmalu potem so tirali Marijo Antonijo,
najnesrečnejšo vseh kraljic, pred revolucijsko
sodišče. Že naprej je vedela, da jo bo za¬
dela ista usoda, kakor leto poprej njenega
moža, Ludovika XVI. Med drugimi dokazi
za njeno veleizdajo je bil tudi škapulir,
ki ga je prej nosila. Bila je to mala, eno¬
stavna, z roko na papirju narisana po¬
dobica s čipkami. Predstavljala je Srce
Jezusovo, obdano s trnjevo krono in pre¬
bodeno s puščico, nad njim križ; pod njim
pa besede: »Srce Jezusovo, usmili se

nas!«

Dne 2. in 3. septembra 1. 1792. so pre¬
pustili odlične duhovnike in može, ki so bili
vneti za monarhijo, besnosti pariške druhali
in jih dali poubiti po ječah in ulicah. Pri
večini umorjenih so našli podobico, ki je
predstavljala dve srci z rano, trnjevo krono
ter s križem in z besedami: »Najsvetejši
Srci, branita nas!«

Reka Loar (Loire) in kamenolomi pri
Gigantu in l’Esperoničru, bi nam mogli
pripovedovati o tisočih in tisočih, ki so bili
žrtva krvoločnega Kariera. Večinoma so
bili starci, žene in otroci. Pa skoraj vsi so
nosili škapulir Srca Jezusovega. Vse to nam
je dokaz, da je groza revolucije tudi sama
provzročila, da se je zatekalo ljudstvo k
božjemu Srcu, iskajoč si tu tolažbe in moči
v težkih časih.

44

Vandejci (prebivavci okraja Vendee), to
junaško ljudstvo na zahodnem Francoskem,
so se nadejali, da bodo zatrli revolucijo s
silo, in so iskali za to podjetje pomoči pri
božjem Srcu. Pod poveljem Henrika de Roš
Žakelen (de Roche-Jaquelin) je stopala nji¬
hova vojska, obstoječa iz plemenitašev in
kmetov, proti vzhodu. Vsi brez izjeme so
imeli podobico Srca Jezusovega pripeto na
prsih, da bi jasno pokazali, kje je njih zadnje
upanje in vir njihovega poguma. Prihrumela
je tropa »sankilotov« (tako so se imeno¬
vale za francoske revolucije vojske vzete
iz nižjih slojev ljudstva) pred mesto Sv.
Luka. Prebivavci so se postavili v bran, ali
zaman; morali so pred velikim nasiljem
bežati. Sovražniki so se maščevali s tem,
da so postrelili 425 ljudi, ki so jih ulovili
na begu. Med temi je bilo mnogo starčkov
in otrok. Štiri tedne pozneje so jih pokopali
v skupnem grobu. Duhovniki pa so prav
skrbno zapisali njihova imena. L. 1863. so
izkopali njih ostanke. Razen kosti našli so
rožne vence, nekoliko strelnih krogel, ki so
jih ubile, in — škapulirje Srca Jezusovega!

Tako je divjala strašna francoska revo¬
lucija s kruto besnostjo po celi deželi,
umorila najplemenitejše sinove in hčere na¬
roda pod giljotino. Uničila je brezštevilne
blagodejne ustanove, zatrla vse, pa tudi
janzenizem. Toda pobožnost Srca J e '

45

zusovega je ostala, in ljubezni do
tega presv. Srca niso mogli zatreti
potoki krvi. Kakor hitro so časi postali
mirnejši, zacvela je pobožnost na novo.
Pokazalo se je, da je krepkejša od revo¬
lucije.

Sedaj se je mogla ta pobožnost zmago¬
valno razširjati po svetu, po vsej katoliški
Cerkvi. Pobožnost, ki je preživela in pre¬
trpela toliko boja, premagala toliko sovraž¬
nikov, je morala imeti lepo bodočnost.

5. Končna zmaga — delo božje.

Pobožnost Srca Jezusovega se je torej,
kakor smo videli, razširila vkljub sovraštvu
janzenistov in grozovitemu preganjanju od
strani revolucije. Cerkev jo je tedaj dovolila,
pripustila, čeravno ne naravnost pospeše¬
vala, kakor sploh postopa Cerkev pri po¬
božnostih jako previdno. Častivci presv.
Srca so se trudili, da se uvede praznik Srca
Jezusovega. Ali vse, kar so dosegli v za¬
četku od rimske stolice, je bilo, da je le-ta
potrdila bratovščino Srca Jezusovega in jo
obdarovala z odpustki.

L. 1697. je prosil red obiskovanja Mari¬
jinega apostolsko stolico, da dovoli posebno
sv. mašo za praznik Srca Jezusovega in
cerkvene dnevnice. Toda prošnja ni bila
uslišana; le maša k sv. peterim ranam se
je dovolila za dotični praznik.

46

L. 1726. so prosili Friderik Avgust, kralj
poljski, Filip V., kralj španski, in škofje kra¬
kovski in marsejski, da bi se smel obhajati
praznik Srca Jezusovega za vso Cerkev s
posebno mašo presv. Srca. Več kot sto nad¬
škofov in škofov, mnogo občin in društev bra¬
tovščine Srca Jezusovega se jim je pridružilo.

Povod tej prošnji je bil, da je bilo mesto
Marseja v (Marseille) 1. 1720. čudežno rešeno
kuge. Že je pograbila ta strašna bolezen
40.000 ljudi; bali so se, da bo izmrlo celo
mesto. V tej stiski je sklenil ondotni škof,
posvetiti mesto in vso škofijo presv. Srcu,
da tako izprosi pomoči in rešitve. Štiri
mesece so molčali zvonovi cerkva; sedaj
pa so klicali vse ljudstvo k tej slovesni
posvetitvi. Škof je šel, spremljan od duhov¬
nikov, bosonog z vrvjo krog vratu v pro¬
cesiji k oltarju, ki je bil postavljen pod mi¬
lim nebom. Tam je daroval sv. mašo in molil
svečano posvetilno in spravno molitev k
presv. Srcu. Od tega trenotka so ljudje manj
mrli, dokler ni kuga prenehala popolnoma.
Se dandanes obnavlja Marseja vsako leto
to posvetitev. Skoraj vsa večja mesta v
Provansi (Provence) so posnemala ta zgled,
da se obvarujejo kuge; tako Tulon (Toulon),
Ari (Arles), Karpantr (Carpentres), E (Aix)
in Avinjon (Avignon).

Po tem dogodku so zopet prosili v Rim.
Toda še niso bili uslišani. Odgovor se je

47

glasil, da se mora pobožnost še dalje in
natančneje preiskati.

Okrog leta 1763. so prosili poljski škofje,
poljska kralja Stanislav 1. in Avgust 111.,
francoska kraljica Marija Karolina, vojvoda
Klemen Franc Kleve-Berg in 148 škofov in
redovnih generalov apostolsko stolico, da
jim dovoli posebno sveto mašo in brevir
Srca Jezusovega. To pot je bila njih prošnja
uslišana; toda to, kar so želeli, je bilo samo
dovoljeno, ne pa še zapovedano.

Na veliko žalost častivcev Srca Jezuso¬
vega je ravnal Rim prav previdno.

Razodetje Margareti Alakok,njeno življenje,
čudeži, ki so se dogajali po njeni smrti,
posebno pa predmet in bistvo pobožnosti
Srca Jezusovega, vse to so preiskavah zelo
natančno, kakor kake sumljive stvari.

Kako naj si to raztolmačimo? Ali so imeli
papeži predsodke? Nikakor ne. Mnogi izmed
njih so bili goreči častivci Srca Jezusovega.
I oda tako postopa Cerkev vedno pri vsaki
novi pobožnosti. Če se ta ne pokaže očitno
kot napačna, dopusti Cerkev, da jo ljudstvo
goji, medtem pa dalje preiskuje. Šele ko
je popolnoma prepričana, da se vse ujema
z  načeli in nauki svete vere, in da res duh
božji deluje v srcu ljudstva pri tej pobož¬
nosti, jo uradno in pravomočno potrdi in
priporoči. Cerkev je namreč za to od Boga
pooblaščena; njena sveta dolžnost je pa-

48

žiti, da ne dovoli zmot, ki zapeljujejo ljudi
na kriva pota.

V teku časa se je pokazalo vedno jasneje,
da je pobožnost Srca Jezusovega prava in
njeno razodetje resnično. Cerkev je spoznala,
da je božja volja, da se časti presv. Srce
Jezusovo, in od tedaj ni bila apostolska
stolica več tako nezaupna.

Ko so janzenisti v Italiji 1.1794. pobožnost
še enkrat napadli in jo na sinodi v Pistoji
obsodili, je izdal papež Pij VI. bulo (okrož¬
nico): »Auctorem fidei«, ki je za vselej
naredila konec tem napadom in pobožnost
Srca Jezusovega na najslovesnejši način
cerkveno potrdila. To je bilo zadnje sve¬
čano delo umirajočega stoletja v proslave
Srca Jezusovega, in kakor ognjeni steber
je svetila vernikom, ko so šli skozi rdeče
morje revolucije, kot nosivka novih milosti
za mirnejše čase in kot tolažnica v dnevih
polnih krvi in hudodelstva.

Sedaj je sledila zmaga za zmago. Kralj
Don Pedro in kraljica Marija Frančiška na
Portugalskem sta dala v Lisabonu sezidati
prekrasno cerkev Srca Jezusovega v spravo
za zločinstva, ki so se bila dogodila pod
ministrom Pombalom. —• L. 1796. se je po¬
svetila vsa tirolska dežela Srcu Jezusovemu,
ki naj jo varuje pred francoskimi revolu¬
cijskimi četami, ki so gospodovale in ple¬
nile po južni Bavarski in severni Italiji.

49

Pobožnost je zelo pospeševal papež
Gregor XVI. Ko je prišel Pavel Rikabona
(Riccabona) pred odhodom v Sirijo k papežu,
da čuje njegove zadnje želje in povelja, mu
je rekel le besede: »Promove devotionem
erga Ss. Cor Jesu.« — »Razširjajte pobož¬
nost Srca Jezusovega!«

L. 1850. so sklenili francoski škofje sve¬
čano, na 7 provincijalnih sinodah posvetiti
svoje škofije presv. Srcu, in so prosili takoj
svetega očeta, naj praznik Srca Jezusovega
uvede ne samo kot dovoljen, ampak kot
zapovedan praznik v Cerkvi.

Papež Pij IX. je mogel v začetku svojega
vladanja reči, da ni več škofije na zemlji,
ki še ni prosila, da se prizna praznik Srca
Jezusovega kot splošen praznik.

Leta 1854. je Pij IX. razveselil ves svet,
ko je proglasil brezmadežno spočetje Ma¬
rijino za versko resnico. Črez dve leti je
Pa izpolnil najiskrenejše želje katoliškega
ljudstva glede pobožnosti Srca Jezusovega.
Dne 26. avgusta 1856 je določil, naj se
praznuje praznik presv. Srca Jezusovega
P° celi katoliški Cerkvi, t. j. vsak du¬
hovnik naj v petek po osmini svetega
Rešnjega Telesa moli brevir in bere sveto
^riašo Srca Jezusovega. Tako se je izpolnila
želja, ki jo je izrazil Gospod v Parč le
Monialu. Cerkev obhaja sicer ta praznik
Prav slovesno, pa ne kot zapovedan

* Srce Jezusovo.

4

50

praznik, zato ta dan vernikom ni treba iti
k sveti maši.

Dne 19. avgusta 1864 je proglasil
papež Pij IX. Margareto Marijo
Alakok za blaženo—  nov dokaz, da je
njeno razodetje resnično; in to pobožnost
vnovič priporoča. Odslej je postal Parč le

Grob bi. Margarete.

Monial, kjer počiva njeno telo, božja pot za
častivce presv. Srca Jezusovega iz vseh
dežel. Dne 29. junija 1873 je prišlo 25.000
romarjev v Parč, vsi so imeli podobico Srca
Jezusovega na prsih. Tukaj na grobu bla¬
žene so zajemali novo ljubezen in navdu¬
šenje za božje Srce, izprosili si blagoslova
zase, za svoje, za svojo domovino.

51

Rekli smo, da je praznik Srca Jezusovega
1.1856. postal cerkveni praznik. Vatikanski
zbor  (1870) je hotel svečanost tega praz¬
nika še povečati.

Večina zbranih škofov je prosila sv. očeta,
naj povzdigne praznik Srca Jezusovega v
praznik prve vrste. Njih prošnjo so pod¬
pisali sledeče leto 1871. nemški katoličani.
V njih pismu se bere: »V teh nemirnih
časih, ko se narodi vzbujajo in države pro¬
padajo, ko ni nikjer varne zaslombe in miru,
mislimo, da ni drugod mirnega zavetišča,
kakor tam, kjer nam Bog sam v svoji do¬
broti in usmiljenju odpira pribežališče in
podaja zdravila za vsa zla: v presv. Srcu, v
katero lahko vstopimo. V to ladjo zavetja
in zveličanja se lahko zateko vsi, ki nočejo
poginiti v skalnatem morju.«

Do 1. 1874. se je posvetilo mnogo škofij
svečano presv. Srcu. Prve so bile škofije
v  Belgiji, kmalu so sledile angleške, irske
(tudi vseučilišče v Dublinu) in vseh 50 škofij
v  Ameriki. Republika Ekvador (v južni
Ameriki), kateri je bil predsednik znameniti,
■zvrstni katoličan Garcia Moreno, je določila
Praznik Srca Jezusovega kot narodni praznik,
■n postavila vso deželo pod varstvo Srca

Jezusovega.

Za čas kulturnega boja  so pastirski
Jisti nemških škofov neprenehoma in živo
izpodbujali, naj se pridružijo vsi tej blago-

4 *

52

d e j n i in tolažilni pobožnosti. Mogunski škof
Ketteler, duhovit mož, znan po svojem soci-
jalnem delovanju, piše: »Prebodeno Srce
Jezusovo je zadnje in najvarnejše zavetje
pri vseh naših bojih, v vseh naših hudih
stiskah. Tukaj naj išče vsaka duša, tukaj naj
išče vsa Cerkev pomoči, tudi, kadar ni najti
nobene druge pomoči več.«

Vlada papeža Leona XIII. je privedla po¬
božnost Srca Jezusovega do najlepše zmage
in slave. Ta papež je povzdignil praznik
Srca Jezusovega v prvo vrsto cerkvenih
praznikov. V nekem nagovoru se je izrazil
tako navdušeno o tej pobožnosti, da še celo
najgorečnejši častivci Srca Jezusovega niso
pričakovali večje priporočitve in toplejše
hvale. Rekel je: »Pobožnost Srca Jezu¬
sovega dandanes lahko imenujemo
posebno (specifično) znamenje prave
Cerkve, ladjo (t. j. up) njenega zve¬
ličanja, zastavo njene bodoče zmage,
temelj vseh naših nad v boljšo
bodočnost.«  (11. okt. 1893).

Leta 1899. je izdal Leon XIII. okrožnico o
presv. Srcu Jezusovem in določil, naj se
ves katoliški svet posveti Srcu Jezusovemu.
V nedeljo dne 11. junija 1899 so se vzdi¬
govale molitve celega sveta proti nebu,
z molitvami pa so se posvetila tudi srca
vernih božjemu Srcu, in sicer prostovoljno
in nepreklicno.

53

Slovensko ljudstvo se je s svetim na¬
vdušenjem odzvalo želji sv. očeta. To po¬
svetitev ponavljajo pobožni Slovenci prvo
nedeljo v mesecu ali vsaj o prazniku Srca
Jezusovega.

V dunajski stolni cerkvi sv. Štefana pa
so se posvetili naš presvetli cesar Franc
Jožef 1. Srcu božjega kralja Jezusa Kristusa;
njemu so izročili vso avstrijsko državo,
vse podložne narode.

Drugi slovenski katoliški shod v Ljub¬
ljani 1.1900. je postavil na čelo vsem drugim
sklepom kot prvo resolucijo: »Slovensko
ljudstvo, zbrano ob koncu 19. stoletja na
drugem slovenskem katoliškem shodu, se
klanja Kristusu, nesmrtnemu kralju vseh
vekov, in se posvečuje v 20. stoletju nje¬
govemu presv. Srcu.«

Dragi čitatelj, ki se ponašaš, da si ka¬
toličan, Avstrijec, Slovenec, na vsak način
si posvečen presv. Srcu Jezusovemu. Dal
Bog, da bi se posvetile milemu Srcu Zve-
ličarjevemu vse posamezne družine. Tako
bodi ves slovenski narod ena, nepremagljiva
četa pod zastavo Srca Jezusovega!


54

II. Predmet te pobožnosti, ali kaj
častimo?

»Glej to Srce, ki je ljudi tolikanj lju¬
bilo, da se ni ničesar zbalo, ampak se
popolnoma izcrpilo in žrtvovalo, da jim
pokaže svojo ljubezen.«

S temi besedami je Zveličar sam jasno
označil svojo željo, kaj naj častimo pri tej
pobožnosti. Pri onih besedah je odkril svoje
božje Srce, da se je videlo. To srce je bilo
upodobljeno od Svetega Duha v devici Mariji,
je (33 let) s svojo dragoceno krvjo vzdr¬
ževalo telesno življenje Zveličarjevo, na
Oljski gori občutilo celo težo in grenkobo
trpljenja. To je vojak na križu prebodel s
sulico, in še sedaj živi in utriplje v prsih
zmagoslavnega Zveličarja.

Toda ne častimo samo telesnega Srca.
Zveličar nam razodeva še nekaj posebnega;
pravi namreč: »Glej to Srce, ki je ljudi toli¬
kanj ljubilo,« Ljubezen Jezusova je torej
tudi predmet te pobožnosti.

Če torej vprašamo: Ali je hotel Jezus, naj
bi. Margareta časti njegovo telesno Srce,
ki je utripalo in utriplje v prsih Zveličar-
jevih, naj širi slavo onega Srca, ki je bilo
prebodeno na križu? Odgovoril bo vsak:
»Gotovo, ker Zveličar je odkril svoje Srce,
ki je v svojih prsih nanj pokazal [ n
rekel: »Glej to Srce.« To živo, utripajoče

55

Srce torej spada brez dvoma k predmetu
pobožnosti. In če nadalje vprašamo: Ali je
hotel Jezus, naj Margareta premišljuje in
svetu oznanjuje ljubezen  Jezusovo do
nas? Odgovoril bo zopet vsakdo: »Da, ker
ravno na ljubezen opozarja Zveličar in na-
glaša velikost te ljubezni in hoče, da spo¬
znajo ljudje to njegovo veliko ljubezen. Po
besedah Jezusovih spada torej brez dvoma
telesno Srce in ljubezen Jezusova k pred¬
metu pobožnosti, ki jo je razodel blaženi
Margareti.

Pa vpraša kdo: Torej častimo dve stvari:
Srce in ljubezen? Odgovor: Ne, samo eno
stvar imamo in eno pobožnost. Kako to?
Ako bi vzkliknila bi. Margareta po onih be¬
sedah Zveličarjevih: »O Srce Jezusovo!« ali
»O Srce Jezusovo, ki si se darovalo popol¬
noma iz ljubezni do nas ljudi!« ali bi s tem
vzklikom označila pravi in resnični predmet
pobožnosti? Gotovo, ker bi rabila ravno
tiste besede kakor Zveličar. Ali je imeno¬
vala pa s tem eden ali dva predmeta? Le
enega: namreč Srce Jezusovo, ker je samo
Srce nagovorila, ob enem  pa je hotela
označiti s temi besedami tudi ljubezen
Jezusovo.  In če izgovorimo tudi samo
besede: »O Srce Jezusovo«, mislimo Srce,
ki se je popolnoma žrtvovalo v lju¬
bezni. S svojim razodetjem je dosegel Zve¬
ličar, da ne mislimo, kadar pogledamo ali

56

imenujemo njegovo Srce, samo na telesno
Srce, ampak ob enem tudi na neizmerno
ljubezen Jezusovo do nas ljudi. Ta pomen
ima beseda »Srce Jezusovo«.

Tudi sv. Cerkev umeva tako predmet te
pobožnosti. V cerkvenih spisih vedno be¬
remo: Srce Jezusovo se časti kot znak,
podoba, znamenje ali »simbol« lju¬
bezni Jezusove do ljudi.  Znak, simbol?
Kaj si mislimo pri tej besedi?

Kaj pomeni večna luč, ki gori noč in
dan pred tabernakljem? Pomeni, da je v
tabernaklju pričujoč Jezus Kristus pod
podobo kruha. Kdorkoli stopi v cerkev
in vidi to luč, ve, da je tukaj v taber¬
naklju pričujoč Zveličar. Kaj je torej večna
luč? Znamenje je, znak pričujočnosti Kri¬
stusove.

Zveličar pa nam je hotel dati tudi zna¬
menje, ki bi nas spominjalo njegove ne¬
izmerne ljubezni do nas. Pa ni hotel vzeti
luči, plamena, četudi bi nam tudi to lahko
kazalo njegovo ljubezen. Tudi ni hotel vzeti
za to križa ali kakega orodja svojega trp¬
ljenja, ampak je vzel svoje lastno telesno
Srce, ki je za nas utripalo, na križu bilo
prebodeno, iz svoje rane darovalo za nas
vso svojo dragoceno kri. Ni moral ravno
izbrati svojega Srca; pa, ker ga je izbral,
smemo reči, da je izbral v vsakem oziru
primerno znamenje.

57

Zakaj prvič  zasluži ta znak sam ob sebi,
da ga molimo,  ker je Srce Zveličarjevo,
z njegovo božjo osebo bistveno zedinjeno,
torej božje Srce in del njegove božje osebe.

Drugič  velja v vseh jezikih srce vedno
za znak ljubezni, ker se kaže ljubezen čutno
v srcu. Vsak, tudi manj olikan narod ve,
kaj pomeni beseda »srce«. Ko govorim o
človekovem srcu, mislim tudi na njegove
dobre in slabe dušne lastnosti, na njegove
vrline ali hudobije, zlasti pa na njegovo
ljubezen ali sovraštvo, sočutnost ali brez¬
čutnost. »Človek brez srca«, pomeni sebič¬
nega človeka, ki ostane neobčuten pri tuji
bedi in bolesti. Na Srce Jezusovo misliti
torej pomeni: misliti na vse, kar je Jezus,
misliti na njegovo božansko dobrohotnost,
s katero je delil in še deli svoje dobrote;
na njegove solze in njegovo kri, na vse,
kar je za nas storil iz ljubezni od jaslic
do križa. Skratka: beseda »Srce Jezusovo«
nas ne spominja samo njegovega teles¬
nega Srca, temveč tudi njegove ljubezni
do ljudi.

Tretjič  je Srce Jezusovo prav primerno
znamenje ljubezni Jezusove, ker ni le utri¬
palo za nas, ampak ker si je dal Jezus
kot zadnji dokaz svoje ljubezni do nas pre¬
bosti svoje Srce, ko je bil že mrtev. Iz
ljubezni do nas je hotel žrtvovati še zadnje
kapljice svoje Rešnje Krvi.

58

Ker je Zveličar sam tako govoril in ker
je Cerkev potrdila to pobožnost v tem po¬
menu, ima tedaj beseda »Srce Jezusovo«
v cerkvenem govoru, v cerkvenih molitvah,
pri sv. maši, v litanijah popolnoma do¬
ločen pomen,  ki se ne more več izpre-
meniti. Papež Klemen XIII. pravi v svojem
dekretu dne 26. jan. 1765, daje  praznik Srca
Jezusovega vpeljan, da »bi se verniki spo¬
minjali najpoglavitnejših dobrot njegove lju¬
bezni«. Pij VI. pravi v pismu z dne 29. jun.
1781: »Namen pobožnosti je, da v podobi Srca
Jezusovega premišljujemo in častimo neiz¬
merno ljubezen božjega Zveličarja.« Cerkvena
molitev se glasi: »V Srcu Jezusovem se
spominjamo najpoglavitnejših dokazov nje¬
gove ljubezni do nas.« Leon XIII. govori v
svoji okrožnici z dne 21. majnika 1899 o po¬
svetitvi človeštva Srcu Jezusovemu: »Ker
je v Srcu Jezusovemu znak in podoba ne¬
skončne ljubezni Jezusa Kristusa, ki nas iz-
podbuja, da ga ljubimo tudi mi, zato se spo¬
dobi, da se posvetimo temu najsv. Srcu.«
Torej je popolnoma v duhu sv. Cerkve, da
častimo Srce Jezusovo kot podobo, znak lju¬
bezni Jezusove. Telesno  Srce Jezusovo in
ljubezen  Jezusova do nas stavcerkveni po¬
božnosti en sam predmet, tako da se ne more
imenovati in ne misliti eno brez drugega.
Zadostuje imenovati le Srce Jezusovo, da
se spomnimo takoj ljubezni Jezusove.

59

Ko pa častimo Srce Jezusovo in v Srcu
ljubezen Zveličarjevo, častimo celega Zve¬
ličarja, njegovo božje-človeško osebo, ker
je njegovo Srce zedinjeno z njegovo osebo
in se ne da ločiti od nje. »Vsa čast, vse
molitve, vso ljubezen, ki jo izkazujemo
božjemu Srcu, izkazujemo resnično in isti-
nito Kristusu samemu,« pravi Leon XIII. v
prej omenjeni okrožnici. Srce dobiva ves
pomen in vso čast od božje osebe.

Nevidna  ljubezen božjega Srca se raz¬
odeva vidno  v presv. telesnem Srcu.

Iz starih krščanskih časov imamo sliko,
ki nam predstavlja božjo ljubezen in usmi¬
ljenje. Ta podoba kaže nebeškega Očeta kot
ribiča; ribice v vodi so ljudje, vaba na trnku
pa je sv. človeška narava Kristusova.

V naši pobožnosti je nekaj podobnega.
Srce Jezusovo hrepeni, da bi njegovo lju¬
bezen spoznali, da bi se vnelo naše srce
ljubezni do njega, in da bi postali deležni
njegove božje narave. V ta namen nam
kaže svoje sladko, sveto, ponižno, krotko
in ljubezni polno Srce, obdano z žarki bo¬
žanstva, in nam kliče: Glejte to Srce, ki
vas je tako zelo ljubilo!

Ali je kakšna stvar v nebesih ali na
zemlji bolj vzvišena, bolj ljubezni vredna,
Kakor ta: namreč ljubezen Boga-človeka,
K' se nam vidno predstavlja v njegovem
Presv. Srcu?

60

Kateri človeški jezik bi jo mogel opisati
in hvaliti tako, kakor zasluži?

To je božja ljubezen, neizmerna, kakor
božja narava sama.

Koliko ljubezni je že tukaj na zemlji! Pa
vzemimo ljubezen vseh ljudi skupaj: ljubezen
očetovsko, materinsko, ljubezen otrok do
staršev in ljubezen zakonsko, ljubezen dru¬
žinsko in prijateljsko. Daši se tisoč- in
milijonkrat nahaja na zemlji, z vso svojo
močjo in prisrčnostjo, je vendar le kakor
kaplja,  ki je padla iz neizmernega morja
ljubezni božje; le iskra  ljubezni, ki je v
Bogu. Ta je izvir in vzor ljubezni človeške.
Od vekomaj je mislila na nas, ljubila nas,
delovala za nas, nji so služile in pomagale
vse druge lastnosti božje: vsemogočnost,
modrost, svetost in usmiljenje.

Ljubezen učlovečenega Boga je pa tudi
ob enem človeška ljubezen.  Ljubezen
božja, ki je gorečnejša kakor serafska, ustva¬
rila si je organ (telesni del) iz mesa in krvi,
da nas more ljubiti tudi s človeškim čutom
in sočutjem in z vso nežnostjo, s katero
ljubi materino srce.

V Srcu Jezusovem bije za nas neskončna
božja in človeška ljubezen. To Srce je božje
in človeško srce.

S svojimi učenci je prišel nekoč Jezus
v Betanijo, kjer je stanoval Lazar. Prišel je
namreč sel s poročilom: » Gospod , glej, hi

61

ga ljubiš, je bolan.«  (Jan. 11, 3.) Gospodje
že blizu doma svojega prijatelja, toda hiša
je polna žalosti — Lazarja ni več med
živimi. Tu priteče Marta Gospodu naproti,
pade mu jokaje pred noge in reče: „Gospod,
ko bi bil ti tukaj, ne bi bil umrl moj brat.«
(Jan. 11, 21.) In ko je druga sestra, Marija,
čula, da je Gospod blizu, mu je šla tudi
naproti in mnogo žalujočih jo je spremljalo.
Vsa v solzah se vrže pred Gospoda in za¬
kliče: » Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi ne bil
umrl moj brat.«  (Jan. 11, 32.)

Gospod vidi žalost obeh sestra, vidi bol
vseh okrog stoječih — bili so ljudje kakor
on ■— tu ga prevzame sočutje, »zgrozil se
je v duhu « (Jan. 11, 33), solze mu stopijo
v oči in padejo na lice, tako da reko celo
njemu sovražni judje: » Glejte, kako ga je
ljubil«.  (Jan. 11, 36.)

Da, božji Zveličar ima dobro in človeško
čuteče srce. »Glej to srce, ki je ljudi tako
zelo ljubilo!« Naš brat je. In to Srce ima
še sedaj za nas v tabernaklju. Da bi tega
ne pozabili, spomnil nas je s svojim raz¬
odetjem bi. Margareti, da bije v njegovih prsih
še ravno tisto srce, da devetnajst stoletij ni
prav nič izpremenilo njegove ljubezni.

Ravno tako ljubko, kakor njegova lju¬
bezen do nas, je pa tudi znamenje ali
znak,  ki ga je izbral Zveličar, da nam od¬
krije to svojo ljubezen.

62

»Glej to Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo!«

Častimo pet svetih  ran  Gospodovih.
Kako so lepe, te častitljive, rožnobarvene
rane Zveličarjeve! Srečen, kdor bi jih mogel
poljubiti! Pa odkod prihaja kri, ki teče iz
teh ran in jim daje rdeči sijaj? Od teh ran
vodi skrita pot globlje v sveto človeško
naravo Jezusovo; še je nekaj globokejšega,
nekaj lepšega v našem Gospodu!

Častimo križ,  na katerem je Gospod
izkrvavel. Cela zemlja si je prizadevala, da
bi ga dobila; v tisočerih ostankih, vkovanih
v zlato in drage kamene, so ga raznesli
narodi v svoje dežele.

Častimo trnjevo krono,  žeblje in sulico,
ki je prebodla Jezusovo Srce. V visokih,
krasnih stolnicah so te stvari shranjene.
Te zaklade so si priborili križarji, ko so si
osvojili sveto zemljo. Toda križ in trnjeva
krona, žreblji in sulica — niso srce! Zakaj
pa te tako cenimo? Ker so bili poškropljeni
s krvjo, ki je tekla po žilah Zveličarjevih in
ki jo je prelilo božje Srce.

Naši predniki v 11. in 12. stoletju so bili
navdušeni za Kristusa. Kar celi narodi so
zgrabili meč in kopje, da bi si osvojili sveto
deželo in grob Gospodov.  Redko so
dospeli tja. Kadar se jim je pa posrečilo
dobiti sv. grob v svojo oblast, jim je bilo
to dovolj plačila. In vendar je bil ta grob
prazen; Gospod je od mrtvih vstal.

63

Kar pa je bilo na Kristusu in v Kristusu
najlepše in najglobokejše, najljubkejše in
najnežnejše, — kar nam vse pove, kar nas
popolnoma zadovolji, tega ni več v grobu,
to živi še vedno v njem, ki je slavno pre¬
magal svet, ki sedi na desnici božji, to je
njegovo božje-človeško Srce.

Vzdigni svoje oči k tabernaklju, tam je
pričujoče zveličano Srce Jezusovo. Ob enem
pa je ravno to Srce na desnici Očetovi v
nebesih, svetlo kot solnce, čistejše kot svet¬
loba, obsijano z bliščem božanstva, središče
nebeške slave; in trume angelov leže pred
njim na svojih obličjih ter ga molijo: Srce
svojega kralja in svojega Boga, tabernakelj
in zakladnico presv. Trojice.

»Hčere sinajske, pridite in poglejte kralja
Salomona s krono, s katero ga je ovenčala
njegova m,ati dan njegovega zaročenja in ra¬
dosti za njegovo srce.«  (Vis. pes. 3, 11.)

Naša doba ljubi, kar vidi. Tukaj pa, v
presv. Srcu, je ljubezen božja, katere ne opi¬
sujejo suhe besede, ampak kaže telesno,
vidno Srce. Tukaj se ne razodeva Bog-*
Jahve, kakor na Sinaju, med bliskom in
gromom, tako, da so Izraelci prestrašeni
rekli Mojzesu: »Govori ti nam in poslušali
bomo; nikar pa naj nam ne govori Gospod,
da ne umremo.«  (11.'Mojz. 20, 19.) Nam po-
kazuje ljubeznivi Zveličar — prijatelj člo¬
veškega rodu — svoje Srce in nas vabi k

64

sebi, rekoč: »Pridite k meni vsi, ki se tru¬
dite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.«
(Mat. 11, 28.) Tukaj je ljubezen božja v
človeški, prisrčni ljubeznivosti!

Ljubezen pa zahteva za povračilo zopet
ljubezen. Le ljubezen je plačilo ljubezni.
Spoznajmo ljubezen božjo! Ljubimo božje
Srce! Ni zvestejšega srca kakor je to Srce,
niti v nebesih, niti na zemlji. Srce učlove¬
čenega Boga je zvestejše kakor materina
ljubezen, ker je sam rekel: »Ali more po¬
zabiti žena svoje dete, da bi se ne usmilila
sina svojega telesa? In če bi ga tudi ona po¬
zabila, jaz te ne bom pozabil.«.  (Iz. 49, 15.)
——

lil. Namen in nagibi te pobožnosti, ali
zakaj častimo presv. Srce Jezusovo?

Pregledali smo dosedaj zgodovino pobož¬
nosti Srca Jezusovega in njen predmet.
Preiskujmo sedaj, kaj je namen in kateri
so nagibi, ki naj nas nagibajo, da goreče
.častimo Srce Jezusovo.

Zakaj je Zveličar razodel to pobožnost?
Kaj naj nas izpodbuja, da bomo prav goreči
častivci presv. Srca?

1. Prvi namen je, vzbuditi v nas ljubezen do
Jezusa.

Odgovor na prvo vprašanje je dal Zve¬
ličar sam svoji učenki Margareti. V nekem

65

pismu (pismo 59. v zbirki njenih pisem)
pravi: »G 1 a v n i namen te pobožnosti
je, napolniti duše z ljubeznijo  do
Jezusa.« In Gospod je razodel Margareti,
da »se je vsled želje, naj bi ga vsi ljudje
popolnoma ljubili, odločil razodeti svoje
Srce in z njim jim tudi odkriti ves zaklad
ljubezni, usmiljenja, milosti, svetosti in zve¬
ličanja. Vsi, ki bi mu hoteli vrniti ljubezen
in čast, naj bi obogateli s tem obilnim božjim
blagoslovom, ki mu je vir to Srce.«

In zopet na drugem mestu pravi: »da
izkuša s to pobožnostjo zadnjikrat njegova
ljubezen, kristjane nagniti k ljubezni,
in sicer k pravi ljubezni«.

Zveličar nas hoče torej geniti, da ga res
ljubimo, da ga bolj ljubimo, kakor dozdaj,
da bi ne bili tako hladni do njega.

Krščansko življenje ni samo zunanje iz¬
polnjevanje božjih zapovedi, ampak naše
srce, naša notranjost mora služiti Bogu.
»Sto moj, daj mi svoje srce«,  govori Bog v
sv. pismu. (Preg. 23, 26.) Bog hoče imeti
zase naše srce, t. j. naše prepričanje, naše
misli, naše želje in našo voljo.

Ravno tako je govoril tudi papež Pij IX.,
ko je uvel praznik presv.Srca za vso Cerkev.

I'o je storil, da »ima krščansko ljudstvo
nov nagib, ljubiti in se vneti za Srce Je¬
zusovo, ki nas je ljubilo in nas očistilo s
svojo krvjo naših grehov«.

* Srce Jezusovo.

5

66

Da bi bolj gotovo vnel v nas ogenj svoje
ljubezni, vzbuja v nas hvaležnost  s tem,
da nas opozarja na svoje dobrote. »Glej
Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo, da se je
popolnoma zanje žrtvovalo«; opozarja na
svoje trpljenje,  da s tem vzbudi naše
sočutje;  opozarja na nehvaležnost in
mrzi  o to  mnogih ljudi, da za to od nas
dobi spravo in zadoščenje  za tolike ne-
časti. Hvaležnost, sočutje, zadošče-
vanje,  to so čuvstva po želji Gospodovi
bistveno lastna ljubezni do Srca Jezu¬
sovega. Ta čuvstva mora torej gojiti v
svojem srcu vsak častivec in ljubitelj Srca
Jezusovega.

a)  Hvaležnost.  Kajti »nehvaležnost
ljudi«, toži Zveličar v neki prikazni svoji
učenki »me bolj boli, kakor vse, kar sem
prestal v svoje trpljenju. Če bi mi bili k
količkaj hvaležni, bi za vse, kar sem storil
zanje, ne upošteval, in bi rad trpel zanje
še več, ko bi bilo mogoče.« (Lastni živ¬
ljenjepis).

Kdorkoli je bil poln one hvaležne lju¬
bezni do Jezusa, ki jo zahteva pobožnost
njegovega presv. Srca, je izkusil pri sebi
vso zaželjeno pomoč z neba.

Neki prijateljici piše, »naj ohrani presv.
Srcu trdno zvestobo. Ljubi ga kakor svo¬
jega dobrega Očeta, ki te je sprejel v neiz-
rečnih bolečinah na lesu križa za svojega

67

otroka. Pač je pravično, da si tudi ti po¬
polnoma njegova s tem, da počivaš na
njegovih prsih in mu izročiš vse skrbi za¬
radi sebe.«

^Sočutje.  Prisrčno sočutje se mora go¬
tovo vzbuditi v nas, ako premislimo, koliko
je Jezus storil, trpel za nas, kako nam je
odprl vse zaklade svojega Srca, da nas je
povzdignil do časti otrok božjih, kako nas
vedno in vedno obsipa s svojimi milostmi,
kako je pripravljen vsak čas dati nove
milosti, vedno večje in večje, če bi mi
hoteli. Za vse to pa dobiva od večine ljudi
le nehvaležnost; ranijo ga vedno iznova,
ker ga spoštujejo mnogo premalo, preje¬
majo sv. obhajilo božjeropno, ker so mrzli
in mlačni do njega. Še bolj ga pa boli, ker
ravnajo tako c;elo njemu posvečena srca.

c )  Sprava in zadoščenje.  Zato je
zahteval Gospod, da se uvede poseben
praznik v čast njegovemu Srcu, da bi se
s  prejemanjem sv. obhajila in s svečano
spravno molitvijo zadostilo za vsa žaljenja,
ki se mu gode, ko je izpostavljen na oltarjih.

»Kaj si ti, o moj Zveličar«, tako zakliče
blažena Margareta v neki prikazni božjemu
učeniku, »kaj si ti vse storil, da pridobiš
srca ljudi! Pa ti jih ne dajo, da, ne redko-
krat te še izganjajo iz njih.«

»Res je, moja hči«, ji je odgovoril Go¬
spod, »moja ljubezen me je silila, da sem

5 *

68

vse žrtvoval zanje, a hvaležne ljubezni ne
dobim od njih. Zato hočem, da vsaj ti
zadostiš po zaslugah mojega srca za njih
nehvaležnost.«

»Oltar naših spravnih žrtev  naj
bo presv. Srce, ker to božje Srce lahko
umiri jezo božje pravice, ki smo jo razjezili
z mnogimi svojimi grehi.« (Pismo 110.)

Večkrat seje Jezus prikazal Margareti kakor
trpeči Kristus, kot »Ecce homo«, s križem
na rami, v neizrečeno tužnem stanu. Nekoč
je učenki svojega Srca tako-le tožil: »Glej,
kako me mučijo in zaničujejo  greš¬
niki. Ali ni nobenega, ki bi z menoj
žaloval in z menoj delil  bolečine,
ko me vidi  v tako tužnem stanu  (bili
so ravno pustni dnevi), v katerega  me
spravljajo grešniki.« ,

Da, Jezus v Pilatovi palači je živa podoba
tega, kar delajo nehvaležni ljudje svojemu
najvišjemu Gospodu in največjemu do¬
brotniku.

Kaj torej zahteva Gospod? Da z njim
žalujemo, da mu zadostimo.  — Res je,
Jezus sedaj ne more več trpeti; pa zato so
mu grešniki, o katerih se sedaj pritožuje,
prizadejali tedaj, ko je za nas trpel, v
resnici one v  bolečine, o katerih govori v
razodetju. Če se oziramo na voljo hudobnih
ljudi, bi Jezusa tudi sedaj tako mučili s
svojimi grešnimi dejanji, ko bi mogel trpeti-

69

Tako pravi sv. Pavel, da tisti, ki se odpo¬
vedo krščanski veri, »Sina božjega na noro
križajo in sramote«,  in tisti, ki greše, »teptajo
njega z nogami«.  (Hebr. 6, 6;, 10, 29.)

in res, grešnik tudi še sedaj sramoti Boga.
Edino, kar more prejemati Bog, sam ob sebi
neizmerno srečen in blažen, od svojih stvari,
in kar so mu dolžni izkazovati, je zunanja
čast, priznanje, molitev in ljubezen. Če mu
ne dajo tega, mu v resnici delajo krivico,
ga žalijo in sramote, in če zaradi tega toži,
ima popolnoma prav, čeravno ne more več
čutiti bolečine. Kar je rekel po v  preroku,
je razodel tudi bi. Margareti: »Čakat sem,
da bi se komu sm ilil, pa ni ga bilo; da bi me
tolažil; pa ga nisem našel.«  (Ps. 68, 21).
Tako se je nekoč prikazal svoji učenki
in ji rekel: »Nikogar ne najdem v svojem
trpljenju in v svojih bolečinah, ki bi mi
dal prostora, da se odpočijem.« Potem
je zahteval od duš, ki ga ljubijo, da ga
tolažijo v bolečinah in zadoščujejo za kri¬
vice in žaljenja, ki jih dobiva  od ne¬
hvaležnih ljudi.

Pa to je človeku tako rekoč vsadila sama
narava v srce. Kadar eden izmed otrok raz¬
žali očeta ali mater, izkušajo drugi otroci,
da razžaljene, starše kolikor morejo raz-
vesele in tolažijo z dobrim obnašanjem.
Pavno tako nas priganja prava ljubezen
do Jezusa, da ga razveseljujemo z bogo-

70

ljubnimi deli, da ga nekako tolažimo zaradi
žaljenj, ki jih mora še vedno trpeti.

Vsa naša dobra dela, ki jih storimo v
milosti božji in s tem namenom darujemo
Bogu, morejo potolažiti presv. Srce Jezusovo.
Kajti kakor zmanjšujejo grehi njegovo čast,
tako jo množijo in pospešujejo naša dobra
dela; in kakor so grehi, sedaj storjeni, Je¬
zusu za časa njegovega bridkega trpljenja
prizadejali težke bolečine, tako so ga dobra
dela, sedaj storjena, že takrat tolažila, in
ga tolažijo tudi sedaj; ker njegovo Srce
se more radovati še sedaj, četudi ne more
sedaj več trpeti.

Toda naša dobra dela bodo imela po¬
sebno vrednost pred Bogom le, kadar jih
zedinimo z neizmernimi zaslugami Jezuso¬
vimi. On pa nam daruje celo svoje Srce z
vsemi zakladi svojega zasluženja. To je
neizmerno bogastvo, s katerim lahko po¬
krijemo svojo revščino. Odtod — iz presv.
Srca — vzemimo torej, s čimer hočemo
Gospoda tolažiti, razveseliti, umiriti tako,
kakor je njemu ljubo, nam pa koristno.

»Ali nisi storil vsega«, je rekla pri neki
prikazni Margareta Zveličarju, »da si pri¬
dobiš človeška srca? A ne dajo ti ga; ženejo
te celo iz njega!«

»Da« — ji odgovori Jezus, — »moja lju¬
bezen je storila, da sem vse prestal zanje;
pa vendar je nočejo vrniti. Zato želim, d a

71

ti nadomestiš njihovo nehvaležnost. Dal ti
bom svoje Srce.«

To zadoščenje je bistven znak za pobož¬
nost presv. Srca Jezusovega, ki jo je uvel
Jezus po bi. Margareti. Zato je namen vseh
pobožnosti presv. Srca, ki se javno opravljajo
prvi petek ali prvo nedeljo v mesecu, ta, da
se da presv. Srcu nekako zadoščenje. Tudi
praznik presv. Srca se največ zato praznuje
v Cerkvi, da se zadosti Jezusu za vse žalitve,
ki jih prejema v presv. Rešnjem Telesu.

Odtod izvira tudi društvo zadostilnega
sv. obhajila. Razen tega je tudi mnogo
duš, ki žive z molitvijo, delom in trpljenjem
življenje pokore in sprave, in sicer iz čiste
ljubezni do Srca Jezusovega, ki je nasičeno
od nehvaležnih ljudi z zasramovanjem.

2. Drugi namen: Posnemanje čednosti Srca
Jezusovega.

Pobožnost presv. Srca Jezusovega ima še
drug namen.  Jezus ni izrecno razodel
bi. Margareti, da je posnemanje čednosti
njegovega Srca namen pobožnosti božjega
Srca. Vendar je to tesno zvezano. Zakaj,
kdor res ljubi presv. Srce, mu bo izkušaj
postati podoben, ga bo posnemal. O tem
pa bomo govorili več spodaj v IV. pogl.

Povijmo sedaj v en šopek vse, kar smo
Povedali o namenu  pobožnosti presv. Srca

Jezusovega:

72

Glavni namen je, da vrnemo ljubezen
Jezusu, ki nas je prvi tako zelo ljubil, in
to svojo ljubezen odkril in pokazal posebno
v svojem bridkem trpljenju in svoji smrti,
in tudi v presv. Režnjem Telesu.

Potem moramo zadostiti  Jezusu za
preveliko nehvaležnost ljudi in za vsa ža¬
ljenja, ki jih Gospod neprestano trpi, po¬
sebno v presv. zakramentu.

3. Nagibi k pobožnosti Srca Jezusovega.
i. Pobožnost sama.

Še vedno jih je mnogo, ki se nočejo spri¬
jazniti s to pobožnostjo. Četudi sije kakor
solnce opoldne in ogreva celo Cerkev, se
vendar odtegujejo njegovemu blagonosnemu
vplivu. In sicer po krivici. Da pridobimo in
navdušimo verno srce za pobožnost presv.
Srca, zadostuje, da pokažemo to pobožnost v
pravi luči. — Poglejmo le njeno zgodovino.

V resnici, zgodovina  njenega postanka
in razširjanja nosi na sebi tako jasne znake
božjega vpliva in božjega delovanja, da se
mora opaziti na njih delo božje roke.
Blagoslov, ki ga širi vsepovsod, je tako
velik in čudovit, da jo moramo prištevati
cerkvenim pobožnostim, ki jih plačuje Go¬
spod Bog najobilneje.

Njen predmet  je tako vzvišen, tako
svet, tako veličasten in ob enem tako lep
in ljubezniv, da si višjega in lepšega ne

73

moremo misliti. Telesno Srce Jezusovo in
njegova usmiljena ljubezen,  ki je bila
vzrok in nagib vsega dela odrešenja, vseh
skrivnosti njegovega življenja, trpljenja in
smrti, in vir vseh milosti in dobrot, ki jih
dobivamo mi, ubogi ljudje, sta predmet te
pobožnosti. Že i m e Jezusovo deluje tako
močno in zmagovalno na pobožnega kri¬
stjana, da je rekel sv. Bernard, da ni lju¬
beznivejše in ne sladkejše stvari, kakor ime
Jezusovo. Mučeniki so se, izgovarjaje to
sveto ime, krepili in navduševali za muče-
ništvo. Ali ne bo rodilo v naših prsih enake
radosti in moči Srce  Jezusovo, ki nam
predstavlja neskončno ljubezen Gospodovo
do nas?

Vaje  te pobožnosti obsegajo najlepše
čednosti: vero, molitev, zaupanje, ljubezen,
zahvalo, spravo, daritev samega sebe. To so
najlažje, najprijetnejše, najtolažilnejše vaje
bogoljubnosti, ki ob enem na prijeten način
Pospešujejo našo popolnost in posvečujejo
nadnaravno duhovno življenje. Če hočemo
s  pobožnimi vajami častiti Boga in si za¬
gotoviti svoje zveličanje, ne moremo doseči
tega dvojnega namena bolje in popolneje,
ne go s to pobožnostjo, kajti njene vaje so
ttogu nad vse dopadljive, za nas prijetne
‘ n  koristne.

Namen  te pobožnosti je najsvetejši in
najplemenitejši, popolnoma vreden srca, ki

74

ljubi svojega Gospoda: ljubezen po-
vračevati  z ljubeznijo in usmiljenemu
Zveličarju zadoščevati  za nehvaležnost
in žalitve. Gotovo je pobožnost tem drago¬
cenejša in popolnejša, čim nesebičnejši je
njen namen. Zato smemo reči, da v tem
oziru pobožnost presv. Srca Jezusovega pre¬
kosi vse druge, kajti njen namen so dejanja
najplemenitejše ljubezni.

Njeni sadovi  so tako bogati, krasni in
izvrstni, kakor jih sploh more imeti kaka
bratovščina. Vzemimo pred vsem le enega,
ki poganja iz te pobožnosti kakor njen
pravi sad: ljubezen do Jezusa Kristusa,
našega Gospoda in kralja, našega večnega
velikega duhovnika. Katero srce bi ne molilo
čestokrat in z gorečim hrepenenjem za dar
najlepše čednosti?

V tej pobožnosti — pravi učeni P. Noldin
— imamo najlažje in najgotovejše sredstvo,
da dosežemo v kratkem času namen svojih
želja in molitev. Po dveh potih — pravi
P. Galife (Galliffet) — dosežemo ljubezen do
Jezusa Kristusa. Najprej po radodarnosti
božji:  če namreč usliši naše molitve, ali
če nam podari to veliko milost kot nekako
plačilo za bogoljubna dela. Potem tudi po
lastnem sodelovanju:  če rabimo taka
sredstva, ki nam morejo vžgati, ohraniti
ali pomnožiti ogenj ljubezni do Jezusa. Po¬
glavitno sredstvo pa je premišljevanje ne-

75

dosežne popolnosti Jezusa Kristusa, njegove
ljubezni do nas in dobrot, ki nam jih deli
radodarno. Pobožnost Srca Jezusovega pa
nas vodi po teh dveh potih bolj kakor
druge pobožne vaje, kajti nobene milosti
si ne žele častivci božjega Srca bolj, kakor
ljubezni do Jezusa, svojega Zveličarja. Na¬
dalje nam ta pobožnost vedno kliče v
spomin ljubezen božjega Srca in njegove
dobrote. K tej pobožnosti nas tudi vabi

2 . Želja Zveličarjeva.

Če bi videli kneza, ki stopi iz svoje palače
v vrt in z lastno roko vsadi drevesce in
vsak dan pride, da ga pogleda, zaliva in ob¬
rezuje, ali bi ne mislili: to je gotovo drago¬
ceno drevesce, gotovo je knezu zelo pri
srcu? Ali ni ravno tako s pobožnostjo presv.
Srca Jezusovega? Kristus jo je sam vsadil
v vrt in vzgojil. Sam se je prikazal blaženi
Margareti in ji razodel predmet, nagib, način
■n namen pobožnosti, zopet in zopet je
prišel in jo podučil o vsem; z njegovo po¬
močjo se je pobožnost vkljub mnogim in
mogočnim nasprotnikom povsod razširila in
se  je priljubila katoliškemu ljudstvu. Gotovo
mu je zelo pri srcu.

Pa razodel nam je tudi svojo željo po¬
polnoma jasno in določno. Opetovano je iz¬
rekel Margareti svojo voljo, naj se časti
njegova ljubezen pod znakom njegovega

76

presv. Srca in vsi naj opravljajo to pobož¬
nost. Očitna želja Gospodova je tudi nag¬
nila sv. Cerkev, da je sprejela in vpeljala
to pobožnost. Dolgo je ni potrdila, ker ji
ni bila dovolj jasna volja božja v tej točki.
Ko se je pa prepričala o volji božji, je po¬
speševala pobožnost ravno z najmočnejšimi
in izdatnimi sredstvi. Zato pravi Pij IX. v

Pard le Monial.

dekretu (pismu), s katerim prišteva Marga¬
reto blaženim: »da je začetnik in izpopol-
njevavec naše vere, Bog, hotel,  da se
uvede v Cerkvi češčenje in pobožnost k
njegovemu srcu.«

Ali je treba še kaj drugega, da se vna¬
memo za pobožnost, kakor gotovost, da
Jezus to tako želi in pričakuje? Ali nam

77

ni on vse, in ali se nimamo za vse, kar
imamo in pričakujemo, zahvaliti njemu?
Ne zasluži li, da izpolnimo to željo njego¬
vega Srca? »O,« pravi bi. Margareta, »ko
bi vendar mogla celemu svetu povedati,
kar vem o tej ljubeznivi pobožnosti! Povem
pa zaupno, če bi vedela, kako je ta po¬
božnost všeč Zveličarju, bi ne bilo nobe¬
nega kristjana, če še tako malo ljubi, ki bi
je ne sprejel.«

j. Obljube Gospodove.

Da nas Zveličar še uspešneje pridobi za
to pobožnost, je dal častivcem svojega Srca
velike obljube,  kakršnih še ni dal nikdar
nobeni drugi pobožnosti.

V spisih bi. Margarete je veliko število
obljub za češčenje Srca Jezusovega. Toda
vsaka obljuba ni dana za vse ljudi brez
izjeme. Nekatere so veljale samo za blaženo
Margareto, druge za posamezne osebe Mar-
garetine dobe, druge zopet veljajo za vse
poznejše čase. Pa tudi te zadnje obljube
niso za vse ljudi, tudi ne za vsak način
češčenja. Obljube, ki jih dobite večkrat
tiskane v roke, niso tako splošne in brez¬
pogojne, kakor se glase. Treba jih je torej
razumeti v onem zmislu, v katerem jih je
dal Jezus po blaženi Margareti. Kdor jih hoče
izkusiti na sebi, mora izpolniti pogoje one
va je, za katere so bile dane. Vestni in na-

78

tančni preiskovavci pisem bi. Margarete dek
obljube, ki so raztresene v njenih spisih,
v sledeče vrste:

a)  Za tiste, ki prejmejo na praznik
Srca Jezusovega zadostilno obhajilo
in opravijo  javno spravno  molitev:

»Zato ti obljubim, da se bo razširilo moje
Srce in izlilo obilico svoje božje ljubezni
na vse, ki mu bodo izkazali to čast in
izpodbujali tudi druge k temu.« (Lastno¬
ročni življenjepis II., str. 414.)

b)  Za tiste, ki sploh časte Srce
Jezusovo:

»Obilico vseh darov, ki napolnjujejo nje¬
govo Srce, bo izlil v srca onih, ki ga bodo
častili.« (Pismo 126.)

c)  Za tiste, ki se velikodušno in
za vselej posvete presv. Srcu, in
to stanovitno izvrše:

»Nihče se ne bo pogubil, kdor pobožno
časti presv. Srce in se mu je posvetil«
(Pismo 33.)

č)  Za tiste, ki časte podobo Srca
Jezusov  ega:

Blaženi Margareti je Zveličar obljubil, »da
bo ta podoba prinesla vsakovrstne darove
in milosti, kjerkoli bo izpostavljena v po'
sebno češčenje.« (Pismo 126.)

»Vse blagodare, ki izvirajo v tem Srcu,
bo delil povsod, kjerkoli se bo izpostavila
ta podoba v povzdigo ljubezni i n

79

češčenja tega ljubezni polnega
Srca. S tem sredstvom bo razdvojene dru¬
žine zopet združil. Varoval bo tiste, ki so v
stiski; izlil bo sladkost svoje goreče ljubezni
na vsa društva, ki bodo častila to podobo.
Če so z grehom izgubila njegovo milost, bo
odvrnil od njih kazen pravične jeze božje in
jih zopet sprejel v stan milosti.« (Pismo 32.)

d)  Za vse, ki pospešujejo to po¬
božnost:

»Vse one, ki Srcu Jezusovemu na vso
moč izkazujejo svojo ljubezen in čast in jo
širijo tudi pri drugih, *bo bogato obdaroval
z nebeškimi zakladi, ki jih najdemo v tem
Srcu,« (Pismo 126.)

»Ti zakladi so tako veliki,« piše bi. Marg.
drugje, »da nimam za to besedi. Le to bi
mogla reči, kar je jasno slišala po sv. ob¬
hajilu o treh osebah, ki so pridno širile
Pobožnost: Da, jaz jih bom združil s seboj
v  edinosti ljubezni na veke.« (Pismo 82.)

in o nekaterih drugih osebah piše: »Go¬
spod mi je pokazal, da so imena mnogih
zapisana  v njegovo Srce, ker so hrepe¬
neli pospeševati njegovo čast, in da nikdar
ne bodo izbrisana odondod.« (Pismo 34.)

»Za tiste pa, ki se mu v ta n a -
men darujejo in posvete,  da mu sami
izkazujejo vso čast in ljubezen in skrbe,
da mu jo izkazujejo tudi drugi,« imenuje
bi. Margareta »božje Srce brezdno, ki ima

80

v sebi za one le zaklade ljubezni in mi¬
losti.« (Pismo 82.)

Malo pred svojo smrtjo je pisala blažena
Margareta patru Kroazetu (Croiset): »Zve¬
ličar je obljubil: Ne bo dopustil, da
bi bili pogubljeni  tisti, ki se mu daru¬
jejo in posvetč v ta namen, da mu na¬
pravijo to veselje (da namreč širijo to po¬
božnost) po svoji zmožnosti in s sredstvi,
ki jih jim bo dal. Varno zavetje jim bo
proti vsem zasedam njihovih sovražnikov,
posebno ob smrtni uri. Sprejel jih bo z
ljubeznijo v to božje* Srce in zavaroval njih
zveličanje. Skrbel bo, da bodo posvečeni
in poveličani od večnega Očeta v isti meri,
kakor so se potrudili za razširjanje kra¬
ljestva njegove ljubezni.« (Pismo 100.)

e)  Za redovne osebe:

Tem je obljubilo presv. Srce, »da bo izlilo
sladkost in moč svoje ljubezni na vse re¬
dovne družine, ki ga bodo častile in se izro¬
čile njegovemu posebnemu varstvu. Ohranil
bo vsa srca v edinosti, da bodo vsi le eno
srce z njim; odvrnilo bo od njih kazni božje
pravičnosti in jim podelilo svojo milost,
ako so jo izgubili.« (Pismo 33. in 100.)

BI. Margareta dostavlja, da bodo redovne
osebe »našle v tej pobožnosti pripomoček, k)
bo že sam zadostoval, da se obnovi v manj
gorečih redovih prva gorečnost in natančno
izpolnjevanje pravil. Tiste pa, ki so na

81

dobrem potu, bo vodil do vrhunca popol¬
nosti.« (Pismo 132.)

f)  Za duhovnike:

»Tisti, ki se trudijo za zveličanje duš, bodo
dobili milost, ganiti tudi najtrdovratnejša
srca, in njih dela bodo imela čudovit uspeh,
če bodo le sami polni prisrčne pobožnosti
do tega božjega Srca.« (Pismo 132.)

£) Z a krščansko ljudstvo sploh:

»Zedinil bom zopet razdvojene družine.
Varoval in podpiral bom (Jezus) one, ki so
v potrebi, ako se bodo le z zaupanjem
zatekali k temu Srcu.« (Pismo 32.)

Margareta še dostavlja: »Ljudje med sve¬
tom bodo našli s to pobožnostjo vsako po¬
trebno pomoč za svoje družine, podporo pri
svojem delu, nebeški blagoslov pri svojih
podjetjih, tolažbo v stiskah. Da, v tem Srcu
bodo našli varno zavetje v svojem življenju
' n  posebno ob smrtni uri.« (Pismo 132.)

Omenimo še »veliko obljubo«,  o
kateri bomo pa v IV. poglavju več pisali.
Jezus je rekel bi. Margareti: »V neizmernem
usmiljenju svojega Srca ti obljubim, da bo
podelila moja neskončna ljubezen milost
s Pokorne smrti tistim, ki prejmejo
Sv - obhajilo devet mesecev zapo-
re d vsak prvi petek.  Ne bodo umrli v
™oji nemilosti, niti brez svojih zakramentov,
ke r bo moje božje Srce v zadnjem trenutku
n j>h varno zavetje.« (Pismo 82.)

* Srce Jezusovo.

6

82

Včasih pa dobite te obljube tiskane skupaj.
Naštevajo jih posebno 12; vendar je pom¬
niti, da jih Jezus ni dal bi. Margareti v tem
redu. Pobrane so iz njenih pisem in se
morajo tako umeti, kakor smo prej opozorili.
Glase se:

1. Dal jim bom vse njihovemu stanu po¬
trebne milosti.

2. Njihovim družinam (ki časte presveto
Srce) bom dal mir.

3. Blagoslovil bom stanovanja, kjer se
izpostavi in časti podoba mojega Srca.

4. Tolažil jih bom v trpljenju.

5. V življenju in zlasti ob smrtni uri jim
bom varno zavetje.

6. Blagoslovil bom bogato vsako njihovo
podjetje.

7. Grešniki bodo našli v mojem Srcu vir
in neizmerno morje usmiljenja.

8. Mlačne duše bodo postale goreče.

9. Goreče duše se bodo povzpele prav
kmalu do velike popolnosti.

10. Duhovnikom bom podelil milost,
bodo ganili tudi najbolj zakrknjena srca.

11. Imena vseh tistih, ki širijo to poboŽ'
nost, bodo zapisana v mojem Srcu in se ne
bodo nikdar več izbrisala iz njega.

12. Že zgoraj omenjena »velika  ob'
ljuba«.

To so obljube, ki jih je dal božji Zveliča
častivcem presv. Srca.

83

Nekega dne je Gospod dejal slovesno bi.
Margareti: »Jaz sem večna resnica, ki
ne more varati; jaz sem zvest v svo¬
jih obljubah, in milosti, ki sem jih
izkazal tebi, lahko prestanejo vsako
poizkušnjo ali preiskavo.« (Lastno¬
ročni življenjepis. 11., str. 343.)

Gospod torej obljubuje milosti v življenju
in še več, v odločilni smrtni uri. In kakor
da bi bilo vse to še premalo, pristavi, da
»svojim milostim ne bo postavil  ne
mere ne kraja za one, ki jih bodo
iskali v njegovem preš  v. Srcu«.

■n kar je obljubil, je tudi držal. Tri¬
deset perijodično izhajajočih časopisov
»glasnikov« prinaša mesec za mesecem
stotine in tisoče zahval v različnih jezikih
j n  oblikah in iz raznih krajev. Ti »glasniki«
jasno dokazujejo, da zaupanje ni bilo za¬
stonj; pričajo, da je Kristus izpolnil, kar
je obljubil.

4. Trpljenje Kristusovo.

Posebno močan nagib, da goreče častimo
presv. Srce, je ljubezen, ki nam jo je Go¬
spod pokazal v svojem trpljenju. Srce
Jezusovo se je prikazalo bi. Margareti s
trnjevo krono in z rano, to je, z znamenji
trpljenja. Kaj to pomeni? BI. Margareta
P'še, da ji je Kristus sam razložil pomen;
s  tem nam hoče Gospod pokazati, »da je

6 »

84

bila njegova neskončna ljubezen do ljudi
vir vsemu trpljenju, ki ga je za nas prestal.«
(Pismo 126.)

Gospod nas hoče gotovo opozoriti, ne
samo, da je trpel neizrečne dušne in telesne
bolečine, temveč tudi, da je vse rad prestal
iz ljubezni do nas, da je za nas krvavi pot
potil, da je za nas težki križ nesel, da je
za nas bil križan, da je iz ljubezni do nas
prelil svojo dragoceno kri, da nas za to
neskončno ceno odkupi jz sužnosti sata¬
nove, greha in smrti. Človeško srce se
najhitreje vname za ljubezen, ako vidimo,
da kdo dela in trpi za nas iz nesebične
ljubezni. V trpljenju se poizkusi ljubezen,
kakor zlato v ognju. »Večje ljubezni nim* 1
nihče, kakor če da življenje za svoje prijo'
telje.«  (Jan. 15, 13.) Kako bi torej ne častili
Srca, ki je občutilo vso bridkost sramotil¬
nega trpljenja, ki se je čutilo zapuščeno
celo od nebeškega Očeta? Kako bi se ne
spominjali radi s sočutno hvaležnostjo lj u '
bežni Jezusove, ki ga je tirala v tako grO'
zovito in sramotno smrt? Vernemu srcu i e
treba le pogledati podobo Srca Jezusovega,
da zagori ljubezni do njega, ki je za nas
trpel in umrl. Tako lahko razumemo ob;
ljubo Srca Jezusovega, da hoče po svoj'
podobi omehčati najtrša grešna srca. Kaj
naj nas pa še močno gane in vname, &
vedno bolj gojimo tako ljubeznivo, tako

85

koristno pobožnost presv. Srca Jezusovega?
Odgovor se glasi:

5. Zaničevana ljubezen.

V sv. Rešnjem Telesu je Kristus resnično
in bistveno pričujoč kot darilno jagnje in
kot hrana dušam — nov, velik dokaz nje¬
gove ljubezni do nas.

Pri sv. maši se polnijo vsako jutro kelihi
na naših oltarjih s krvjo Jezusovo, ki je
vedna daritev nove zaveze.

Pri sv. obhajilu pride božji Zveličar v
naše srce, ter se v tem zakramentu kar
najtesneje zedini z nami. Zato ga imenu¬
jemo zakrament ljubezni.

V tabernaklju naposled biva božji Zve¬
ličar noč in dan pri nas pod podobo kruha.
Podoba hostije je kakor belo zagrinjalo, ki
nar n ga zakriva. Hranjen v ciboriju je na¬
vzoč v tabernaklju, svetišču ljubezni; tu je
n J e gov prestol. Jetnik ljubezni je. Tu v
beli hostiji je Sin človekov, Sin Marijin, v
radosti vstajenja; tu je ono božje obličje,
v  katero željno gledajo angeli; tu so častit—
'j>ve petere rane, tih in nem govor nje¬
govega Srca; tu je naposled ljubezni žareče
Srce Jezusovo, ki me ljubi in ki me je od¬
rešilo.

Kralj je nebes in zemlje od dne stvar-
jenja; z odrešenjem nas je pridobil iznova;
ln  sedaj, ko stoluje na prestolu oltar-

86

jevem, hoče, da ga časti in moli odrešeno
človeštvo.

Lahko bi se pokazal na oltarju v veli¬
častvu in mogočnosti, lahko bi prisilil ljudi,
da pridejo pred njegov prestol. Tega pa
noče storiti,  noče biti kralj sužnjev,
ampak kralj  src. Z ono ljubeznivostjo,
ponižnostjo in lepoto, s katero je takrat
stal med apostoli in rekel: »Dotaknite se
me,«  — je tukaj v zakramentu kot Odre¬
šenik, kot brat, kot prijatelj. Hoče, da ga
ljubimo prostovoljno. »Ko bom -povišan od
zemlje, bom vlekel vse k sebi.«  (Jan. 12, 32.)

Mislili bi, da bodo vsi ljudje hiteli k
božjemu Zveličarju v presv. zakramentu, da
ga ljubijo, se mu zahvaljujejo, da z n j in 1
prijazno občujejo.  Njegovo bivanje
med nami v tabernaklju bi moralo biti pri¬
jetno, njegovo kraljestvo na zemlji kraljestvo
hvaležne, srečne ljubezni. Da, tako mislimo.
Toda je li res tako? Glejmo, če se je iz¬
polnila želja njegova, če je res doživel
mnogo veselja z nami ljudmi.

V treh letih svojega javnega delovanja
se je pritoževal zelo redko, ker ima veliko¬
dušno in močno Srce.

Šele kratko pred smrtjo, ko je šel iz Be-
tanije proti Jeruzalemu in z Oljske go( e
gledal lepo mesto s templjem, s stolpi in
z zidovi in s cvetočimi vrtovi, obšla ga J e
žalost in notranja bol, videl je že v duh u

87

rimskega poveljnika Tita, ki je vzel mesto
z naskokom, videl je mrliče na cestah
ležati in celo mesto razdejano in je dal
svoji žalosti duška v besedah: »O, da bi
spoznalo tudi ti, in sicer ta svoj dan, kar je
tvoj mir! Sedaj pa je skrito pred tvojimi
očmi.«  (Luk. 19, 42.) '

Kmalu potem ga vidimo na Oljski gori
potrtega od tuge in velike žalosti. Sledeči
dan naj bi žrtvoval svoje mlado življenje
sramotni smrti na križu; to ga je potrlo na
zemljo, in ponižna, vdana tožba je prišla iz
njegovih ust: »Moj Oče, ako je mogoče, naj
gre ta kelih od mene!«  (Mat. 26, 39.)

Zadnjikrat se je pritožil v svoji zapu¬
ščenosti na križu,  ko se je pridružila
vnanjim telesnim bolečinam še dušna osa¬
melost. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil?«  (Mat. 27, 46.) V resnici pa to ni
bila tožba, ampak dokaz njegove ljubezni
do nas; hotel nam je razodeti, da je trpel
tudi notranjo zapuščenost, da nam zasluži
tolažbo za tiste ure, ko smo popolnoma
zapuščeni in potrti.

Božji Zveličar ne toži tako hitro, ne
pretirava. Toda če kdaj toži, potem pazite
m poslušajte njegov glas vsi, ki ljubite
svojega Boga in Gospoda; gotovo je skriv¬
nost polna bridkosti in bolečine.

v  Pare le Monialu je Gospod tožil radi
nehvaležnosti in mrzlote ljudi do njega,

88

zlasti v presv. zakramentu. Ima li vzrok za
to tožbo? Ali ga je odrešeno človeštvo
varalo v njegovih nadah?

Poglejmo sedanji čas.

Sedaj živi okrog 1563 milijonov ljudi na
zemlji. Od teh je 800 milijonov poganov
in 216 milijonov mohamedanov. Kaj so ti
za božjega Zveličarja?

Ne verujejo niti v Kristusa niti v njegovo
odrešenje. Stoje izvun Cerkve, ki edina vodi
v nebesa. Brez zveze z živo trto žive v
tmini nevere. Sv. Rešnje Telo ne najde pri
njih ne vere ne ljubezni.

Ali ni to pretresljiva resnica: dve tretjini
vsega človeštva nista Kristusovi! In to še
v 20. veku, ko je vendar Cerkev razširjena
po vsej zemlji. Ali nas to ne iznenadi?

Ostane še 500 milijonov kristjanov. P a
tudi ti niso vsi Kristusovi. Mnogo milijonov
je ločenih od Cerkve v grškem razkolu; pred
tristo leti je odtrgala takozvana reformacija
zopet mnogo milijonov od Cerkve — mnogo
lepih zemlja in krepkih narodov, tako, da
je sedaj okrog 170 milijonov kristjanov lo¬
čenih od telesa prave Cerkve. Protestantje
nimajo pravih posvečenih duhovnikov, torej
tudi ne sv. maše, ne sv. Rešnjega Telesa in
sv. obhajila.

Med tem velikim številom so tolike mno;
žice otrok, ki so še nedolžni in ki bi vsi
morali priti k obhajilni mizi, k božjemu

89

prijatelju otrok, ki tako ljubi otroke. Ali
ne bodo nikdar prišli k njemu? Ne, o Go¬
spod, ne bodo prišli! Pač so njih srca še
čista; pač so njih duše žejne in gladne
nečesa, pa sami ne vedo, česa; pač bi mo¬
rali to hrano, sv. obhajilo, uživati, da dobe
milosti in pomoči. Pač čakaš ti, božji pri¬
jatelj otrok, noč in dan v tabernaklju, da
pridejo, da moreš bivati v njih srcih, pa
ne morejo priti, ne puste jih k tebi; nikdar
ne bodo uživali tvojega pravega telesa in
tvoje prave krvi, če jim ne izkažeš na
poseben čudežen način svoje milosti in svo¬
jega usmiljenja. »Otročiči zahtevajo kruha,
pa ni nikogar, ki hi ga jim lomil.«  (Žal.
Pes. 4, 4.)'

Kolika bolečina je to za božjega Zveli¬
čarja! A kako je s katoličani?  Otroci
prave Cerkve imamo celo bogastvo milosti
Zveličarjevih; imamo Zveličarja noč in dan
v  tabernaklju pri sebi.

Same sebe že smemo strožje soditi. Ali
' m a z nami Zveličar mnogo veselja?

V katoliški Cerkvi, v samostanih in izvun
n jih, jih je mnogo, ki žive zares sveto. Od-
mr '> so duhu sveta in so dosegli popolno
ljubezen do Boga. Z vsemi močmi hodijo
za  Križanim in so radost njegovega Srca.
1 udi je na milijone zvestih duš, ki žive v
resnici krščansko in nikoli ne grešijo smrtno,
se resno bore celo proti malim grehom tako,

90

da le redkokdaj padejo v popol¬
noma premišljene in prostovoljne
male grehe. Ti imajo svojo pravo hrano
in svoje pravo življenje, svojo moč in svoje
veselje v presv. Rešnjem Telesu.

Razen tega je še mnogo milijonov kato¬
ličanov, ki sicer pogostoma padejo, ki se
pa vendar vselej vzdignejo, se z Bogom
spravijo v pokori in v sv. obhajilu iščejo
pokrepčanja. Potem je Zveličar z njimi zopet
zadovoljen, jih ozdravlja in krepča, in nje¬
gova sv. kri jih bo naposled rešila.

Toda koliko jih je med 270 milijoni kato¬
ličanov, nad katerimi nima Gospod nobenega
veselja!

Tu so tisti, ki imajo le ime katoličana,
ki ne hodijo več v cerkev, razen na kakšno
svatbo ali k pogrebu. Žive v verski malo¬
marnosti in brezbrižnosti; in teh ni malo,
posebno v večjih mestih.

Tu so zopet drugi, ki žive celo leto v
smrtnem grehu;  žive tako, da je sra¬
mota za kristjana; nikakor se ne potrudijo,
da bi se osvobodili greha in utolažili svojo
vest. In vendar pokonča ravno greh kra¬
ljestvo Kristusovo v srcih. Ta sovražnik
božjega Zveličarja napravlja toliko škode
v dušah, da je odrešenje zanje zastonj'
Tega sicer ne vidimo, pa Zveličar v taber¬
naklju ve to in mora vse to gledati z ne¬
popisno bolečino.

91

Drugi zopet pristopijo prav redkokrat
k s v. o b h a j i 1 u. Pa če bi vsaj takrat prišli
z ljubeznijo h Gospodu! Toda zakaj pri¬
dejo? Ker se mora  vsaj enkrat v letu
priti! Kako hladne besede: »Ker se mora
priti!« Da, ne prišli bi, ko bi jih ne vezala
k temu Cerkev pod smrtnim grehom in jih
takorekoč vlekla k obhajilni mizi, kakor bi
morali trinogu zadovoljiti. Ali se more to
še imenovati ljubezen do Zveličarja?

Koliko je pa število nevrednih ob¬
hajil?  Kristjani, ki dobro vedo, da ne
smejo v smrtnem grehu prejeti sv. obhajila,
ampak da se morajo prej skesati in izpo¬
vedati, silijo božjega Zveličarja, da stopi v
njih nečisto dušo in store s hladnim srcem
božji rop. Kakšna trnjeva krona za božje,
Srce!

Pa tudi duše, ki so Zveličarju na po¬
seben način posvečene, ga zasramujejo in

zaničujejo.

Nad temi žaluje božji Zveličar v posebni
tožbi: »Kar me pa še mnogo bolj boli, je
to, da še celo meni posvečena srca tako
Postopajo z menoj.«

Kako žalostne so te izkušnje za Gospoda!
Gotovo napolnjuje taka nehvaležnost tebe
z žalostjo in gnusom; ti misliš, da bi ne
m °gel biti tak. Toda poglej naposled tudi
v svojo lastno dušo  in preiskuj, če ti
tvoja vest ničesar ne očita. Ali bi te ne

92

mogel tvoj angel varih, ki pozna tebe in
tvoje obnašanje že toliko let, zatožiti, kako
si pri sv. maši, kako poklekuješ, kako pri¬
voliš večkrat popolnoma ali napol prosto¬
voljno v raztresenost, kako se pripravljaš
na sv. obhajilo, ali imaš božjemu Zveli¬
čarju tudi kaj povedati ali mu predložiti
kakšno prošnjo po sv. obhajilu, ali se mu
vsaj četrt ure zahvališ po sv. obhajilu itd.

Ne mislimo, da je ta malomarnost do
ljubezni Gospodove v najsv. zakramentu
smrten greh. Gotovo ne. Toda tvoje ob¬
našanje kaže, da se ne zavedaš z živo vero
pričujočnosti Kristusove. In ko nam govori
Gospod k srcu, kolikokrat smo gluhi za nje¬
gove opomine, kako smo skopi in trdi, ko
zahteva od nas malo žrtev! Ali mar ni
tako? Zares, malo veselja užije Srce Je'
zusovo pri nas!

To so v resnici temne sence, ki padajo
na pričujočnost  Jezusovo v tabernaklju'
Le majhen del vsega človeštva pripada
njemu, in med njegovimi koliko mrzlote,
nehvaležnosti, polovičarstva! Ali je to res
vse, kar je dosegel s svojim trudom, s
svojo potrpežljivostjo, s tem, da se je dal
bičati, s trnjem kronati in križati, da je
trpel tri ure na križu tako grozno, in to
vse prostovoljno, le ker nas je ljubil? M 1

93

je to ves sad, ki so ga obrodili krona,
križ in rana?

Res, ljubezen, ki jo goji Jezus do člo¬
veštva, je nesrečna.

»Možje so zoper mene nstcdi brez usmiljenja
in niso prizanesli moji duši. Silo so storili,
ki so se polastili mojega življenja.«  (Brevir
veliki petek.)

»Hči mojega ljudstva je neusmiljena kakor
noj v puščavi.«  (Žal. pes. Jerem.)

»In čakal sem, da bi se komu smilil, pa
ni ga bilo; da bi me tolažil, pa ga nisem
našel. Dali so mi za jed žolča, in v žeji so
me napojili s kisom.«  (Ps. 68, 21. 22.)

»0 vi vsi, ki greste mimo po poti, ozrite
se in glejte, ali je katera bolečina taka, kakor
je moja bolečina.«  (Žal. pes. 1, 12.)

Ni torej čuda, da je Gospod v novejši
dobi tako očitno raztrgal zagrinjalo svo-
i e ga božjega veličastva, da je v Parč le
Monialu rabil novo sredstvo, katero je iz¬
umila njegova iznajdljiva ljubezen ter je v
onem razodetju kakor v šopku cvetlic podal
najlepše dokaze svoje ljubezni, namreč:
Srce, trnjevo krono, križ, rano in
P'amen.  Skupno nam predstavljajo »po¬
dobo Srca Jezusovega«,  kakor umo¬
tvor, ki naj bi ganil naša trda srca. To
ljubeznivo in vendar tako tužno podobo
nam je Kristus sam raztolmačil: »Glej to
Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo, da se ni

94

zbalo ničesar, ampak se popolnoma žrtvo¬
valo in izcrpilo, da jim pokaže svojo lju¬
bezen.«

In potem se je njegova žalost izlila v
bridke besede: »Za plačilo za to dobivam
od večine ljudi le nehvaležnost, ker se ne¬
spoštljivo obnašajo pred menoj, ker me
božjeropno prejemajo v sv. obhajilu, ker so
mrzli do mene, ker me zaničujejo v zakra¬
mentu ljubezni.« — »Če bi mi ljubezen po-
vračali le količkaj s hvaležno ljubeznijo, bi
komaj upošteval vse, kar sem storil za¬
nje, in bi hotel še več zanje storiti, če bi
bilo mogoče.«

Kako rani nehvaležnost srce očeta, ma¬
tere, prijatelja. Toliko si se morda trudil,
živel si le za srečo drugega; pričakoval si
vsaj, da spozna tvojo ljubezen, ali vsaj da
ti ne bo naravnost nehvaležen. Vsled ne¬
hvaležnosti pa se tvoja ljubezen premeni
v žalost. To je bridko, tako bridko, da bi
najrajši dal življenju slovo in legel v grob
k mrtvim.

Spodobi se in pravično je, da obudimo v
svojih srcih sočutje, da uberemo na strunah
svojega srca pesem žalostinko radi te usode
našega dragega Gospoda.

Spodobi se in pravično je, da poslu¬
šamo njegovo bridko tožbo, da jo pr e '
udarjamo in si jo vtisnemo globoko v
svoje srce. Žalovati bi morali kakor nekdaj

1

95

prerok Jeremija nad razdejanjem jeruzalem¬
skega mesta in templja.

Za ljubeče srce je dovolj, če ve, da mnogi
Jezusa žalijo. Sicer smo občutljivi in rahlo¬
čutni za svojo lastno bolečino. Če komu
razodemo svojo žalost in težave, hočemo,
da čuti vso težo naše nesreče, da razume
do malega našo bol, da čuti z nami; in
kako nas užali, če se ne izpolni naša nada!

To užaljenje moramo po svoji moči od¬
vrniti od Jezusa. Želimo razumeti njegovo
bol, hočemo z njim imeti sočutje. In to
pričakuje od častivcev svojega Srca.

Ravno to je posebni duh in značaj
po.božnosti Srca Jezusovega: za¬
doščenje, ki ga dajemo božjemu
Srcu. Pobožnost Srca Jezusovega
je bistveno zadostilna pobožnost.
Ja  duh zadoščevanja mora poživljati vse
pobožnosti onega, ki hoče častiti Srce Je¬
zusovo tako, kakor je razodel sam.

Med letom pa so tudi časi, ko ljudje Boga
žalijo bolj kakor sicer, ko se razliva kakor
povodenj grešna razbrzdanost po mestih in
vaseh. To se godi posebno o predpustnih
dneh. Nasprotno pa hite ravno v teh dnevih
katoliški kristjani vseh dežel, možje in žene,
mladeniči in dekleta mnogoštevilno v cerkve,
da obiščejo jetnika ljubezni v izpostavljenem
zakramentu. Obhajilne mize so polne, ure
ln  ure kleče pred sv. Rešnjim Telesom;

96

svoj ljubezni žareč obraz imajo uprt v
sv. hostijo, na svojega skritega, dragega,
užaljenega Gospoda in Zveličarja. Povedo
mu, da so ga prišli tolažit, mu izkazovat
svojo ljubezen in razodet svojo žalost radi
žaljenj, ki jih trpi. Povedo mu, da mu ho¬
čejo zadostiti, da bi se radi popolnoma
darovali v goreči pobožnosti in v ljubezni
žrtvovali, kakor žgalen dar, kakor tiho go¬
reča blagoslovljena sveča na oltarju. To
zadoščenje  je krasen pojav katoliškega
življenja. Išči ga zunaj katoliške Cerkve,
išči ga, kjer hočeš, nikjer ga ne dobiš, da,
še razumejo ne, kaj je zadostilna pobožnost
Ali nimamo mar mi, slovenski katoličani,
dovolj povoda, da damo posebno mi za¬
doščenje presv. Srcu Jezusovemu? Kako
redka so po nekaterih krajih sv. obhajila!
Koliko je moških po deželi, še več pa v
mestih, ki zanemarjajo nedeljsko sv. mašo,
ki leta in leta ne prejmejo vredno sv. ob¬
hajila! Kako trgajo duše Jezusu iz rok
mnogi lakomni krčmarji po deželi, ki pr°'
dajajo pijačo domačim možem in mlado'
ničem brez vsake potrebe med službo božjo
Kako se sramoti presv.zakrament po mnogih
protiverskih časnikih! Kar naravnost huj'
skajo svoje čitatelje, naj odpadejo od edine,
katoliške Cerkve in naj pristopijo k rusko'
srbskemu razkolu ali k protestantizmu,_b J-
k oni krivi veri, ki ne pripozna sv. Rešnjeg 3

97

Telesa, ki nima ne tabernaklja, ne oltarja,
ne sv. obhajila, ne sv. maše. Kako zasme¬
hujejo pobožne osebe, zlasti neustrašne
moške! Udrihajo pa najbolj po duhovnikih,
ne meneč se za to, da ti udarci zadenejo
tudi Jezusovo Srce, ker delajo razpor med
duhovščino in ljudstvom, ker jemljejo ljudem
zaupanje do svojih dušnih pastirjev. Rav¬
najo se po navodilu: »Udaril bom pastir j a
in ovce črede se bodo razkropile « (Mat. 26, 31),
in volk jih bo lahko podavil, ker ga nimajo,
ki bi jih branil. Zlasti po mestih še vedno
raste število zapeljanih nesrečnežev, ki se
za Jezusa v presv. zakramentu prav nič ne
zmenijo, da, ki celo Jezusa sovražijo in še
druge ljudi, zlasti neizkušeno mladino, od¬
vračajo od njega, ki nas edini more zve¬
ličati.

Ne bo to zvestemu ljubitelju Srca Jezu¬
sovega dovolj, da se bo odločil, dati Jezusu
v  presv. zakramentu obilno zadoščenje po
pobožnosti Srca Jezusovega? Prinesimo torej
Jezusu ta dar sprave in zadoščenja. Da¬
rujmo se mu kot žrtev za one, ki ga ne
ljubijo.

Kogar ljubezen do Jezusa in lepota nje¬
govega Srca ne more ganiti, da vstopi med
vnete in stanovitne častivce božjega Srca,
ta bo vendar gojil to pobožnost iz ljubezni
do samega sebe. Velika je korist, ki jo
Prinaša ta pobožnost ne samo posamezniku,

* Srce Jezusovo.

7

temveč tudi celim družinam, občinam, de¬
želam in državam. Le beri V. poglavje o
sadovih prave pobožnosti do presv. Srca.
Kar želi Kristus od svojih častivcev, je malo
in prijetno; ta mali trud pa poplača z
dušnimi in telesnimi darovi, z velikimi do¬
brotami za čas in večnost. Bodi veliko¬
dušen do Jezusa, gotovo se ti bo izkazal
neskončno radodarnega.

IV. Kako častimo presveto Srce
Jezusovo ?

Komaj se je znalo v katoliški Cerkvi za
pobožnost presv. Srca Jezusovega, že so
iskali verni ljudje načine, kako bi častili to
božje Srce. Kakor priklijejo spomladi tz
rodovitne zemlje mnogovrstne in razno -
barvene cvetke, tako so se razvile iz po¬
božnosti  do presv. Srca najraznovrstnejse
vaje. Imamo na pr. bivališča v Srcu Jezu -
sovem, devet služb, častno stražo, sv. uro,
škapulir, rožni venec; pa kdo ne pozna
tudi molitvenega apostolstva, zadostilnega
sv. obhajila, bratovščine, litanij, devetdneV'
niče, malih dnevnic in brezštevilno drugi 11
molitev v čast presv. Srcu!

Nekatere vaje je Gospod Jezus Kristus
sam omenil in priporočal blaženi Margard 1

99

Alakok, mnogo drugih je pa potrdila in z
odpustki obdarila sv.Cerkev; pa zato vendar
ne smeš misliti, da je vsaka teh vaj za
vsakega in vselej pripravna.

Najprej je teh vaj, s katerimi častimo
presv. Srce, toliko, da ne zmore vsak vseh;
potem pa je vsaka taka vaja več ali manj
osebna, t. j. primerna je bila osebnosti tistega,
ki jo je začel in rabil. Kar je pa primerno
za enega, ni dobro za drugega. Vse drugače
namreč moli človek, ki prebiva na gorkem
jugu, kakor kdor živi na mrzlem severu;
drugače moli svetnik, drugače človek, ki
je zakopan in zatopljen v minljivi svet.
Zato se zgodi prav lahko, da kaka molitev
a li vaja, ki nam ni všeč, drugim zelo ugaja.
Vsak naj si torej izbere tiste načine in vaje,
ki se mu zde najprimernejše, ki najbolj
ugajajo njegovi naravi, ki najbolj pospe¬
šujejo njegovo pobožnost in posvečenje;
zato pa ne sme obsojati drugih ljudi, ki
morda drugače časte presv. Srce Jezusovo.
Sv. Cerkev je dovolila razne vaje le zato,
da si vsak izbere to, o čemer misli, da je
Zan j najbolje.

Naj bodo pa omenjene vaje te ali one
vr ste, vedno pa morajo biti take, da z njimi
res prav častimo presv. Srce Jezusovo. In
kdaj prav častimo presv. Srce? Gotovo
takrat, ako je častimo tako, kakor Jezus
sa m želi in kakor je hotel,  da se goji

7*

100

v katoliški Cerkvi. Gospod pa želi in hoče,
da ne častimo tega Srca le z vnanjimi va¬
jami, na pr. da molimo kake molitvice, lita¬
nije, ako nosimo njegov škapulir, ali sto¬
rimo kaj drugega njemu v čast. To je sicer
nekaj dobrega, ako storimo iz pravega na¬
mena in pobožno, toda to še ni vse. Vse
to vnanje češčenje presv. Srca mora oživ¬
ljati pravi duh, prava notranja pobožnost.
Prava pobožnost do presv. Srca Jezusovega
mora prevzeti vse naše misli, želje, besede,
vse naše trpljenje, vsa naša dejanja, naše
srce, našo dušo, poseči mora v naše celo
življenje in delovanje. To notranje češčenje
je pravo, je poglavitno, je bistveno.

Zato hočemo o tem najprej nekaj sploš¬
nega  povedati; potem bomo našteli p<>"
sebne  vaje, s katerimi častimo presv. Srce,
in ki jih je Gospod sam želel, nazadnje
pa pridejo na vrsto vse druge vaje, ki jih
je potrdila sv. Cerkev.

A.  Kako sploh prav častimo presv. Srce
Jezusovo?

To storimo s tem, da presv. Srce 1. mo¬
limo, ker je božje  Srce; 2. da povračam 0
temu Srcu ljubezen za ljubezen,  ker
je najljubeznivejše Srce; 3. da zadostu¬
jemo  temu Srcu, ker ga ljudje tako žalijo!
4. da to Srce posnemamo,  ker je ko f
najsvetejše Srce vzor vseh čednosti in vse

101

svetosti. Izpregovorimo o vsaki točki vsaj
nekaj. Prav častimo presv. Srce Jezusovo
s tem, da ga

1. molimo,  t. j. izkazujemo presv. Srcu
tisto najvišje češčenje, ki gre Bogu samemu,
katerega moramo moliti zato, ker je naj¬
popolnejše bitje, stvarnik, najvišji gospodar
in zadnji cilj vseh stvari. Umevno je torej,
da gre to češčenje presv. Srcu, ako nam
velja Srce Jezusovo isto, kakor volja in
ljubezen božja,  zakaj te dve ste isto kot
božanstvo.

Toda tu posebno menimo telesno  Srce
Jezusovo in nadčutno, duhovno  Srce,
v kolikor pomeni voljo in delovanje Boga-
človeka. Pa četudi v tem zmislu vzamemo
Srce Jezusovo, gre temu Srcu ona najvišja
čast, ki jo označimo, ko pravimo, da Boga
molimo.

Seveda si pri tem presv. Srca ne smemo
misliti kot nekaj, kar je samo zase, kakor
bi bilo odtrgano  od presvete človeške
narave Jezusove, h kateri spada kot važen
del > ampak predstavljati si moramo Srce
Jezusovo kot tako, ki je najtesneje zdru¬
ženo  s človeško naravo Kristusovo. Ravno
tako si moramo misliti, da je tudi človeška
narava Jezusova sama vedno zedinjena,
združena z božjo naravo Sina božjega, brez
katere Jezus ni nikdar bil in nikdar ne
niore biti. Moliti  moramo torej presv. Srce

102

Jezusovo ravno zato, ker je najožje (bogo¬
slovci imenujejo »hipostatično«) t. j. v eni
in isti osebi  zedinjeno z božjo naravo
Jezusovo, ker je to telesno, človeško Srce
Jezusovo ob enem Srce druge božje  osebe,
torej božje  Srce, kakor pripada tudi telo
Jezusovo in njegova človeška narava osebi
Sina božjega.  Kakor torej Jezusa kot
človeka  molimo samo zato, ker je nje¬
gova človeška narava po učlovečenju po¬
stala narava Sina božjega,  ki si je člo¬
veško naravo privzel k božji naravi, katere
ni izgubil in katera se tudi ni izpremenila;
tako molimo presv. Srce Jezusovo samo
zato, ker to Srce po »hipostatični« združitvi
pripada Sinu božjemu, ker je božje  Srce.

Če torej vprašamo, kaj častimo, ako mo¬
limo  presv. Srce, moramo odgovoriti: ča¬
stimo božjo naravo Jezusovo in njegovo
človeško srce kot en sam predmet (tako-
imenovani »materijalni« predmet); če P a
vprašamo, zakaj  častimo ta en, skupm
predmet, moramo reči: zavoljo božanstva,
božje narave, ki je s presv. Srcem Jezu¬
sovim nerazdelno združena (»formalni®
predmet). Molimo božjo naravo zato, ker
je sama velika in vzvišena, telesno Srce
Jezusovo pa le zavoljo prednosti in vrlin,
ki jih dobiva od božje narave. »Hiposta-
tična« združitev z drugo božjo osebo j e
torej »dogmatični« vzrok, zakaj molim 0

103

presv. Srce. Odtod izvirajo vse razne vrste
pobožnosti do presv. Srca: sv. maša, božja
služba, litanije, posvetitev in mnogo drugih
podobnih vaj in molitev.

Pravi častivci pa ne molijo samo presv.
Srca, ampak 2. vračajo Srcu Jezuso¬
vemu ljubezen za ljubezen.

Ljubezen vračamo tistemu, ki nas je prej
ljubil, ki je kaj storil iz ljubezni za nas.
In kaj je storil Gospod Jezus iz ljubezni
do nas? Iz ljubezni do nas postal je revno,
slabo dete; iz ljubezni do nas je hodil po
sveti deželi, učil ljudi, delal čudeže, trpel
uboštvo in zaničevanje, bil za nas kronan,
nesel težki križ, umrl na križu in dal zadnjo
kapljico krvi za naše zveličanje. Iz ljubezni
do nas je postavil zakrament presv. Rešnjega
Telesa, v katerem biva noč in dan v vseh
katoliških cerkvah, po celem svetu, in nas
'jubi sedaj s čisto neomajno ljubeznijo, kakor
Pred tisoč leti. In da bi nihče o tem ne
dvomil, je sam razodel bi. Margareti svoje
Srce, rekoč: »Moje božje Srce je tako
Polno ljubezni do ljudi, da ne more
v eč v sebi zadrževati plamena svoje
goreče ljubezni.«  In zopet ji reče že
znane besede: »Glej to Srce, ki je ljudi
tolikanj ljubilo . . . .«

Ni torej dvoma, da nas je Srce Jezusovo
res  ljubilo, in zato zasluži, da vsi, zlasti
P a  še častivci presv. Srca, ljubimo to naj-

104

ljubeznivejše Srce,-in sicer tako, kakor želi
in zahteva. To je jasno povedal Gospod v
svojem življenju: »Kdor moje zapovedi inw
in jih izpolnjuje, ta je, ki me ljubi.«-  (Jan.
14, 21.) In zopet: »Ako me ljubite, izpol¬
njujte moje zapovedi.«  (Jan. 14, 15.)

Pravo ljubezen do sv. Srca pokažemo torej
le takrat, če ne rečemo samo z jezikom,
da Jezusa ljubimo, ampak če res dejansko
izpolnjujemo vse božje in cerkvene zapo¬
vedi in dolžnosti svojega stanu. To je prvo
in poglavitno. Kdor bi torej mislil, da prav
časti presv. Srce, pa bi ne izpolnjeval za¬
povedi in stanovskih dolžnosti, bi se zelo
motil. Ker pa izpolnjuje božje in cerkvene
zapovedi le tisti, ki se varuje greha, zlasti
smrtnega, se mora vsak pravi častivec presv.
Srca na vso moč ogibati posebno velikih,
smrtnih grehov, ki najbolj žalijo presv. Srce
Premagovati mora hude izkušnjave, zata¬
jevati mora svoje grešne strasti, ogibati se
prostovoljnih bližnjih priložnosti, sploh
vsega, kar je že smrten greh ali pa, kar
nas vodi vanj.

Kdor pa sam res časti in ljubi presv. Srce,
skrbi za to, da ga ljubijo tudi drugi;  skrbi,
da ne delajo prostovoljnih smrtnih grehov,
ampak, da izpolnjujejo božje in cerkvene
zapovedi. Ko torej vidi ljudi, ki žalijo Srce
Jezusovo s smrtnimi grehi, in takih lj u “!
ne manjka nikdar, ko vidi, kako so mnog 1

105

mlačni, mrzli in s tem žalijo presv. Srce,
izkuša nadomestiti čast, ki so mu jo vzeli
grešniki. Takrat sam
3. zadostuje presv. Srcu  za vsa ža¬
ljenja, ki jih dobiva presv. Srce, posebno v
zakramentu presv. Rešnjega Telesa.

Nobene stvari ni Gospod Jezus od blažene
Margarete večkrat, odločneje in jasneje za¬
hteval, kakor to, da zadoščuje  njego¬
vemu Srcu za vso nehvaležnost, mrzloto,
zaničevanje in božje rope, s katerimi žalijo
grešniki in drugi mlačneži presv. Srce v
zakramentu ljubezni. To zadoščenje presv.
Srcu je pobožnosti presv. Srca Jezusovega
tako bistveno,  da si brez njega niti misliti
ne moremo one pobožnosti presv. Srca, ki
j° je Gospod razodel in po bi. Margareti
vpeljal v svoji sv. Cerkvi.

4- Posnemajo presv. Srce Jezusovo.
1- Bog nas je ustvaril, da se zveličamo,
pridemo enkrat v sveta nebesa. Zato
je pa treba, da po volji božji živimo in v
milosti božji umremo; ali z drugo besedo,
da se posvetimo. To zahteva tudi Bog od
nas: »To je volja božja, vaše posvečenje.«
U- Tesal. 4,' 3.) Da se pa res posvetimo, da
res sveto živimo, je treba dveh reči: namreč,
da se varujemo greha,  zlasti smrtnega,
'n vsega, kar nas naravnost vodi vanj;
drugič pa, da opravljamo dobra dela in v
svoje srce vsajamo lepe cvetke krščan-

106

skih čednosti. To dvoje pa ni tako
lahka stvar. Zakaj? Ker smo po grehu
prvih staršev bolj k slabemu nagnjeni,
kakor k dobremu, v naših udih tli poželji-
vost, ki je kazen za greh. Poleg tega tudi
hudobni duh in slabi ljudje nikdar ne mi¬
rujejo in nas izkušajo zapeljati v greh. V
tem trdem, neprestanem boju potrebuje naše
revno, nestanovitno srce lepega, svetega
vzora in zgleda. Kje pa najdemo lepši,
popolnejši, svetejši vzor in zgled za vse,
kakor je tisti, ki ga nam je Gospod Jezus
sam pokazal, sam najbolj priporočal, vzor,
katerega posnemati nam je vsem zapovedal.'
Ta vzor je njegovo presveto  Srce.

In kako to? Jezus je prišel na ta svet,
da nas reši s svojo smrtjo na križu greha
in večne pogube, razen tega pa tudi zato,
da nas poduči, kaj moramo verovati, kako
moramo živeti, da se zveličamo. In res J e
to storil z besedo. Da bi se pa nihče ne
izgovarjal, da nas je Jezus le učil, sam P a
ni storil tega, kar je učil, je Gospod Jezus
vse, kar je učil, vse, kar je zapovedal dru¬
gim, naj store, prej sam storil. Tako na 5
je učil prej »z zgledom, kakor s besedo.*
(Dej. ap. 1, 1.) Ker je pa Jezus ob enerrj
tudi naš Bog in naš kralj, ker nas je ustvari
in odrešil na križu, ker je »pot, resnica  1,1
življenje«,  in »ker nihče ne more priti k Ocetni
kakor po meni  (Jezusu)«, (Jan. 14, 6), zat°

107

lahko postavi samega sebe vsem za zgled,
lahko vsem zapove, da ga posnemamo. In
za kar je imel pravico, to je tudi večkrat
storil.

Pri zadnji večerji je umival svojim učen¬
cem noge, in dovršivši to ponižno delo lju¬
bezni, reče navzočim: » Zgled sem vam dal,
da ravno tako tudi vi storite, kakor sem jaz
vam storil.«  (Jan. 13, 15.) Res je sicer, da
so veljale te besede najprej pričujočim
učencem, toda ' nedvomno veljajo za vse,
ki so po veri v Kristusa pravi njegovi
učenci. Kaj pa jim je priporočal Gospod,
kaj jim je zapovedal? Naj umivajo tudi ti
drugim noge, t. j. naj opravljajo ponižna
dela ljubezni do bližnjega, naj se vadijo v
dveh čednostih: v ponižnosti in ljubezni,
in kar je Gospod govoril o teh dveh čed¬
nostih, krepostih, lahko rečemo o vseh
drugih, saj je dal svojim učencem lep zgled
vseh čednosti. Po apostolih je pa Gospod
govoril tudi nam vsem, zato zahteva tudi
°d nas vseh, da posnemamo čednosti nje-
Spvega presv. Srca. Še bolj jasne so te-le
njegove besede: »Učite se od mene, ker jaz
■Jeni krotak in iz srca ponižen.«  (Mat. 11, 29.)
le besede so pa splošne, in zato niso na¬
menjene določenim osebam, temveč veljajo
za  vse stanove. Učiti se morajo torej od
■Jezusa ne samo preprosti, neuki ljudje,
arn pak tudi gosposki in učeni; ne samo


108

revni, ampak tudi bogati; ne samo duhov¬
niki, temveč tudi posvetni ljudje; ne samo
stari, ampak tudi mladi; ne samo ženske,
ampak tudi moški; ne samo zdravi, temveč
tudi bolni, skratka vsi ljudje brez izjeme.
In če to velja za vse ljudi, velja gotovo za
prave častivce presv. Srca.

2. In česa naj se učimo od presv. Srca?
Učiti se moramo, posnemati  moramo
njegove čednosti.  Za zgled nam na¬
vede Gospod sicer le dve čednosti, ki sta
mu najljubši, pa učiti se moramo od njega
vseh, saj je njegovo presv. Srce vzor vseh
čednosti, je »brezdno vseh čednosti«, kakor
molimo v litanijah presv. Srca. Presv. Srce
Jezusovo je božje  Srce, kot tako je ne;
skončno sveto; njegovo Srce je pa tudi
človeško  srce, pa tudi kot tako je naj¬
svetejše izmed vseh src, zato, ker je to
telesno, človeško srce nerazdeljivo združeno
z drugo božjo osebo.

Pravi častivec presv. Srca ga torej po¬
snema.  Saj je ljubitelju lastno, da izkuša po¬
stati podoben tistemu, katerega goreče ljubi'
Dober, zvest in ljubeč prijatelj misli isto
kar njegov prijatelj, isto ljubi, kot on, isto
sovraži, kar sovraži on, isto govori, isto
dela, kar dela prijatelj, skratka, dober pri¬
jatelj izkuša biti v vsem podoben svojemu
prijatelju. Ako pa opazi, da sta si v kak
reči nasprotna, zataji svoje lastno mišljenje

10 «)

in hrepenenje in se izkuša v vsem prila¬
goditi svojemu prijatelju, da sta oba enega
duha in enega srca; brez tega ni pravega,
trdnega, resničnega prijateljstva. Zato iz¬
kušaj tudi ti kot prijatelj presv. Srca, da
isto misliš, želiš, sovražiš, govoriš in delaš,
kar je mislilo, želelo, govorilo, sovražilo in
delalo božje Srce Jezusovo, izkušaj postati
kolikor mogoče podoben presv. Srcu. To
pa ni drugače mogoče, kakor da božje Srce
premišljuješ, se vglobiš  v to  presv.
Srce.

3. Kako pa boš to storil, me poprašuješ?
Na to ti odgovorim: Poslušaj pridige, ki ti
pripovedujejo, kaj je Jezus govoril, delal
* n  trpel, vzemi v roke zgodbe sv. pisma
nove zaveze, sv. evangelije in iz njih pre-
rnišljuj besede in dela Gospodova. Iz nje¬
govih besedi in del boš spoznal polagoma
njegovo Srce. Kaj pa storiš, če hočeš spo¬
znati, kakega duha je ta ali oni človek,
kako srce ima?  Ti paziš na to, kaj govori,
in  kaj dela. Zakaj? Ker dobro veš, da se
srce  dotičnega najprej in najbolje spozna
,z  njegovih besedi, njegovih del, iz njego¬
vega življenja. Saj ti je znan pregovor:
»Cesar je polno srce, rado iz ust gre.«
I ako boš tudi ti iz besedi in del Gospo¬
dih gotovo in najhitreje spoznal, kako je
tTllsl >>, kaj je želel, ljubil, kaj je sovražil,
Po čemer je hrepenel. Sicer pri ljudeh

110

včasih nc spoznaš tako hitro njihovih
dušnih lastnosti, njihovega mišljenja, ker
so zviti in drugače govore, kako v srcu
mislijo, drugače delajo, kakor želč; toda pri
Jezusu, ki se ne more hliniti, tega ne smeš
misliti; zato so njegove besede vedno res¬
nične, njegova dejanja vedno odkrita. P°
njegovih besedah in delih brezdvomno vselej
pogledaš v njegove misli in želje, v nje¬
govo dušo, v njegovo Srce.

Ko torej premišljuješ Jezusa v bornem
hlevcu kot revno dete, spoznaš, kako je IjU'
bilo uboštvo;  drugič vidiš, kako je to
Srce ponižno in krotko;  kako pri'
jaz no, ljubeznivo srce je imel do ubogih
ljudi, kako usmiljeno in dobrotljiv 0
do sirot, bolnikov, posebno do ubogih greš¬
nikov ; kako prizanesljivo  svojim so¬
vražnikom, kako jim je odpuščalo vse kri;
vice in žalitve; kako čuteče  z nadloga 111,
in potrebami ljudi. Opaziš, kako je lj u '
bilo  to Srce svojega nebeškega Očeta
kako je delalo samo v čast božjo; kak°
ljubilo ljudi,  da je zanje trpelo tolik 0
hudega, nazadnje celo smrt za zveličanj 0
njihovih duš; kako je bilo požrtvovalni
se ni strašilo truda in zaničevanja in brid¬
kosti; kako potrpežljivo  v svojih bok'
činah in z napakami svojih apostolov f
učencev. Bilo je moško, odločno 1,1
n eu pogl  j ivo  proti ljudskim sovražnikon 1.

111

hinavskim farizejem in pismarjem, odkri¬
valo je njihovo hinavščino, dobro vedoč,
da ga čaka zato preganjanje in celo sra¬
motna smrt na križu. Bilo je zvesto  Srce
vsem, na pr. apostolom, četudi so ga vsi
zapustili v trpljenju in na križu. V vseh
svojih besedah in delih kazal je Gospod
to ali ono lepo stran svojega presv. Srca,
zlasti pa v svojem trpljenju in svoji smrti.

Pa tudi še sedaj je ostalo presv. Srce isto,
kakor nekdaj, ima še vedno iste čednosti
v zakramentu presv. Rešnjega  Telesa.
Ju živi tiho, skromno, ponižno, potrpežljivo;
živi življenje polno krasote, polno veličine,
polno čednosti, polno vse svetosti. Ali ne
bo to Srce osvojilo tvojega srca, ali ti ne
nagiba, da je posnemaš, da svoje srce
upodobiš po njegovem najsvetejšem Srcu?
Gotovo.

4- Zato pa moraš svoj pogled od Srca
Jezusovega obrniti v svoje lastno srce;
Poglej dobro, kakšno je tvoje srce, in našel
ooš morda, kako je še vdano jezi, kako je
sovražno, nepokorno, nezmerno, nečisto,
m lačno za svete reči, kako ničemurno, ne¬
potrpežljivo, lažnivo, kako išče le posvet¬
nega, morda celo grešnega veselja, kako malo
jubi Boga in bližnjega v pravi krščanski
jubezni, kako malo je podobno presv. Srcu.
Ko  tako premišljuješ velik razloček, ki je
me d tvojim grešnim, nepopolnim srcem in

112

med najsvetejšim, božjim Srcem Jezusovim,
se ti vzbudi gotovo želja in zazori v tebi
sklep, grehe in napake svojega srca po¬
lagoma odpraviti. Kaj ti je torej storiti?
Pomisli najprej dobro, kateri greh in katera
strast prevladuje v tvojem srcu, katere na¬
pake moraš odpraviti, ki so bile vzrok, da
si tolikokrat, morda celo s smrtnim grehom
žalil presv. Srce. In temu svojemu glav¬
nemu grehu, tej svoji grešni strasti napovej
vojsko na smrt, odločno in pogumno se
vojskuj zoper nje dan za dnevom. Zjutraj
se spomni presv. Srca in iz ljubezni do
njega skleni, da se hočeš varovati ves dan
tiste svoje priljubljene strasti in napak«
prav skrbno, da se boš skesal, ako
morda zopet črez dan padel vanje. Zvečer
pa si kratko izprašuj vest, v ali si se varova
greha in napak, ali ne. Če ti vest reče,
da si se poboljšal, hvali Boga, ki ti je p°;
magal s svojo milostjo; ako se pa nisi nk
poboljšal, to prav srčno obžaluj in sklem
jutri se skrbneje varovati. To delaj dan za
dnevom, teden za tednom, mesec za me¬
secem, celo, leto za letom. Zakaj kaka stras
je tako huda, da ji ne boš kos kar v za¬
četku, ampak jo moraš z mnogim trudom,
z velikim potrpljenjem, v  z gorečo molitvij 0
popolnoma premagati. Če se boš tako reso«
in odločno vojskoval, ti bo gotovo poma
galo tudi presv. Srce, ki je izvor vseh m 1

113

losti, tako, da bo tvoje srce vedno poniž-
nejše, krotkejše, čistejše, pokornejše, potr-
pežljivejše, vedno svetejše, dokler ne bo
zelo podobno božjemu najsvetejšemu Srcu,
da boš lahko rekel z apostolom Pavlom:
»Živim, pa ne jaz, ampak Kristus živi v
meni.«  (Gal. 2, 20.) Posnemati presv. Srce
je torej potrebno častivcem presv. Srca Je¬
zusovega. Res je torej, kar je napisal veliki
učitelj duhovnega življenja: »Prava čednost
>n pobožnost bo cvetela le tam, kjer se res
časti presv. Srce Jezusovo, ne samo pri
posameznikih, ampak v družinah in občinah.
Prava pobožnost  je posebno v tem,
da posnemamo čednosti tega lju¬
beznivega presv.  Srca.«

B.  Kako častimo presv. Srce?

Ko smo našli, kako sploh prav častimo
P r esv. Srce, naj naštejemo zaporedoma po¬
glavitne posebne  načine, kako častimo
to  božje Srce, in kar začnimo s tistimi va-
jami, ki jih je Gospod Jezus Kristus sam
b°tel od svoje učenke bi. Margarete. Za¬
hteval je od nje trojno, naj a)  obhajamo
Praznik presv. Srca, b.)  prvi petek v
mes ecu,  in c) častimo podobo  presv. Srca.

a ) Prašnik presv. Srca Jesusovega.

. K Gospod Jezus je zahteval večkrat jasno
m  določno, naj se vpelje v cerkvi praznik

Srce Jezusovo. ^

114

presv. Srca. Kako se je praznik začel, nam
opisuje bi. Margareta  tako-le:

»Ko sem bila nekega dne v osmini praz¬
nika presv. Rešnjega Telesa pred najsve¬
tejšim zakramentom, sem prejela od svojega
Boga preobilne milosti njegove ljubezni.
Začutila sem v srcu, naj njemu nekaj po¬
darim in mu vrnem ljubezen za ljubezen.
Nato mi reče: »Z nobeno rečjo mi ne moreš
izkazati večje ljubezni, kakor da storiš, kar
sem že tolikokrat zahteval od tebe.« Nato
ji odkrije svoje Srce in se bridko pritožuje,
da ga hudobneži zaničujejo, žalijo z mrzloto
in z božjimi ropi. Potem pa ji reče: »Zato
zahtevam od tebe, da bodi prvi petek
po osmini praznika sv. Rešnjega
Telesa poseben praznik  v čast mo¬
jemu Srcu.«

2. To je početek praznika, pa kako g a
obhajajmo?  Tudi to je Gospod sam do;
ločil. »Ta dan«, reče bi. Margareti, »naj
prejmejo verniki sv. obhajilo  in s slo¬
vesno spravno molitvijo  (prošnjo za
odpuščenje) naj vračajo mojemu Srcu čast,
ki so mu jo vzela žaljenja, ki so se go'
dila, kadar je bilo izpostavljeno na oltarjih «

Gospod pa res želi, naj mu izkazujem®
svojo ljubezen s tem, da slavimo poseben
praznik  v čast njegovemu Srcu. O tem
priča jasno to, da je Gospod obljub' 1
velike milosti  tistim, ki ga tako častijo-

115

»In jaz ti obljubim«, reče svoji ljubljeni
učenki, »da se bo moje Srce razširilo in bo
bogato obdarilo z milostmi svoje ljubezni
tiste, ki mu izkažejo to čast in se priza¬
devajo, da mu jo izkažejo tudi drugi.«

Akoravno ta dan ni zapovedan praznik,
vendar po želji Gospodovi prejmi ta dan:
a )  sv. obhajilo kot zadoščenje  za vse
žalitve, ki jih prejme to Srce v najsve¬
tejšem zakramentu v osmini praznika presv.
Rešnjega Telesa; b)  moli javno  v cerkvi
2  drugimi spravno molitev ali prošnjo
za odpuščenje.  Ako tega ne moreš storiti
skupno in javno z drugimi v cerkvi po sv.
obhajilu, stori ali črez dan, ko obiščeš presv.
Rešnje Telo, ali pa doma.

Te milosti in obljube Gospodove veljajo
častivcem presv. Srca, ki opravljajo sv.
obhajilo in spravno molitev v petek. Kaj
Pa, če bi kdo ta petek ne mogel tega storiti,
a 'i veljajo obljube Jezusove tudi, ako bi
omenjene vaje opravil prihodnjo nedeljo?
Ker mnogo ljudi praznika presv. Srca pri
najboljši volji ne more praznovati na de¬
žnik, so nekateri škofje prenesli praznik
Presv. Srca na prihodnjo nedeljo.  Ako
tor ej to nedeljo vse tako opraviš, kakor
zahteva Gospod za petek, smeš trdno pri¬
čakovati, da boš deležen vseh milosti in
°bljub Gospodovih, kakor če bi praznoval
Praznik presv. Srca v petek. Gospod božji

8 *

116

Zveličar nam je namreč zapovedal sam, naj
se v vseh rečeh ravnamo po navodilih sv.
Cerkve, ki je njegova namestnica na zemlji
in ki nam zapoveduje v njegovi moči in
oblasti. Ako torej živiš v škofiji, kjer se po
škofovem ukazu obhaja praznik presv. Srca
za ljudi mesto petek, tretjo nedeljo po bin-
koštih, obhajaj ga tudi ti v nedeljo, ako ga
res ne moreš v petek, in Gospod, ki ne
zahteva od nobenega kaj nemogočega, bo
nate izlil svoje milosti.

3. Pa tudi sv. Cerkev  odpre vernikom
na praznik presv. Srca svoj zaklad, in po*
deli vsem popolni odpustek,  ako gredo
k spovedi in k sv. obhajilu, obiščejo cerkev
ali javno kapelo, kjer se obhaja praznik
presv. Srca Jezusovega, in tam molijo v
papežev namen. Sv. oče Leon XIII. je p°j
delil 28. junija 1889 vsem vernikom, kateri
so na praznik Srca Jezusovega pri bolj 1
službi, ki se vrši pred izpostavljenim
sv. Rešnjim Telesom  vse odpustke,
katere morejo prejeti oni, ki so v osmin 1
praznika presv. Rešnjega Telesa
pri božji službi.

Da boš pa ta praznik obhajal z večjo
pobožnostjo in da boš imel večje korist 1 )
zato se nanj pripravljaj s kako tridneV'
nico ali d e v etd n e v n i c o.

4. Devetdnevnica v čast presv.
Srcu.  Tako devetdnevnico opraviš lahko,

117

kadarkoli hočeš med letom; toda posebno
se priporoča ravno pred praznikom
presv. Srca, kot izvrstna priprava za ta
praznik.

Ta devetdnevnica  bo presv. Srcu to¬
liko ljubša in tebi tolikanj koristnejša, ko¬
likor bolj izpolniš te-le reči: a)  Bog ne usliši
rad grešnika; zato skrbi najprej, da boš v
milosti božji, t. j. brez smrtnega
greha;  b)  prav posebno se ogibaj vsake
greš ne  priložnosti;  vojskuj se odloč¬
neje in vztrajneje proti izkušnjavam. Bodi
ljubezniv z vsakim ter junaško zatajuj sam
se be; c)  teh devet dni stori kako dobro
delo,  ki ga sicer nisi dolžan storiti. Moli
pogosteje in srčneje za neprijatelje, želi jim
°d srca vse duševno in telesno dobro. Ako
moreš komu izkazati kako uslugo, ne opusti
je. Morda lahko koga obvaruješ greha, ali
bližnje grešne priložnosti; o, stori to, in
Isrcu Jezusu si napravil veliko uslugo, za
katero ti bo hvaležno. Pazi na svoje oči in
Sv oja ušesa! Brzdaj svoj jezik in ne govori
nič slabega; c)  ako le moreš, pojdi vsaj
en krat med devetdnevnico k spovedi in
Sv - obhajilu;  d)  vsak dan moli kako po¬
sebno molitev v čast presv. Srcu, in če
moreš, pred podobo presv. Srca Jezusovega,
j 1 . 3  Pr. kako posvetilno ali darovalno molitev,
y tani j e presv. Srca  itd.; e)  pojdi vsak
dan k sv. maši,  ako le moreš.

118

(3 d p us tki za tako devetdnevnico sp:
a)  300 dni vsak dan devetdnevnice, ako
se pobožno in skesano opravijo take vaje.
h)  Popolni  odpustek pod navadnimi po¬
goji enkrat v devetdnevnici ali enkrat v
osmini te devetdnevnice. (Pij IX., 5. jan. 1849.)

5. Ker torej Cerkev podeli popoln od¬
pustek in s tem vabi vernike, naj praznik
presv. Srca obhajajo kar najslovesneje, in
ker je Gospod sam zapovedal tak praznik,
ni čuda, če verni ljudje povsod ta praznik
prav slovesno obhajajo.

Na Tirolskem  je praznik presv. Srca,
ki se praznuje v nedeljo, eden največjib
praznikov. Ta dan je vse ljudstvo na nogah
Prav mnogo jih prejme sv. zakramente, po¬
slušajo pridige o presv. Srcu, so pri slo¬
vesni sv. maši v cerkvi, obnove zvezo s
presv. Srcem, ki so jo sklenili njihovi pra¬
dedi pred več kot sto leti (1796).

Prav slovesno se vrši ta praznik presv.
Srca pri Slovakih  na Ogrskem. V mestu
Trnovo pride tri dni pred praznikom na
tisoče pobožnih ljudi. V teh dneh prejmejo
sv. zakramente; nad vse slovesen je praznik
sam, ki je v nedeljo. Nad 10.000 Slovakov
iz vseh krajev prihiti z zastavami v mesto.

Isto tako obhajajo Hrvatje  ta praznik,
posebno v Bosni,  v Travniku in Sara¬
jevu.  Tam se zbere na poziv gorečega
apostola presv,- Srca, nadškofa dr. Stadlerja)

119

15 do 20 tisoč vernikov. Pred praznikom
se obhaja tridnevnica; v nedeljo, na praznik,
ima navadno nadškof sam pridigo o presv.
Srcu in pontifikalno sv. mašo. Velikansko
procesijo po mestu Sarajevu občudujejo celo
Turki in Srbi.

Pa tudi po Slovenskem  se s tridnev-
nicami pripravljajo na praznik. Vendar še
ni povsod velikega navdušenja. Zato naj bi
se ta praznik po vsem Slovenskem praz¬
noval kot eden največjih praznikov v letu.

b) Prvi petek v mesecu.

1 • Presv. Srce Jezusovo je bilo v petek
na križu s sulico prebodeno, v petek je
Prelilo za nas zadnjo kapljico svoje drago¬
cene krvi, in tako pokazalo svojo neskončno
ljubezen in usmiljenje do nas. Zato je v
Pobožnosti presv. Srca Jezusovega petek
Posebne važnosti; odkar je pa Jezus raz¬
odel bi. Margareti svoje presveto Srce, je
Posebno važen dan pobožnosti vsak prvi
Petek v mesecu.

Prve petke v mesecu ji je razodel Go¬
spod najpoglavitnejše stvari glede pobož¬
nosti presv. Srca. Neki prvi petek se ji je
Prikazal Gospod in ji ukazal, naj »prejme
vsak prvi petek v mesecu sv. obhajilo.«

Praznovanje »prvega petka« v mesecu
Priporočala  je bi. Margareta vsem, ki so
noteli posebno počastiti božje Srce.

120

Prvi petek vsakega meseca so prejemale
redovnice v Pare le Monialu že, ko je bila

Prva kapelica presv. Srca (v samostanskem vrtu).

bi. Margareta še živa, sv. obhajilo  v
presv. Srcu. Ta dan so šle nune v procesij 1

121

na samostanski vrt, kjer je bila kapelica
presv. Srca; tam so odmolile spravno mo¬
litev ali prošnjo za odpuščenje, in se vnovič
slovesno posvetile božjemu Srcu. Že takrat
je bilo več kapelic, v katerih se je brala
vsak prvi petek sv. maša, katero so pre¬
skrbeli častivci presv. Srca Jezusovega.

To je tudi nam navodilo, kako naj posve¬
timo vsak prvi petek v mesecu presv. Srcu.

Gospod Jezus sam želi, da se prvi petek
v mesecu obhaja enako, kakor praznik
presv. Srca Jezusovega. Praznik presv. Srca,
smo rekli, bodi dan zadoščenja,  prošnje
za  odpuščenje za vse žalitve, ki jih dobiva
to Srce v osmini  praznika presv. Rešnjega
telesa; prvi petek v mesecu pa bodi tudi
dan zadoščenja in spravne molitve
za  vsa žaljenja, ki jih prejme Gospod
tekom meseca od nehvaležnih in mrzlih
'judi, zlasti še od onih duš, ki so se mu
Posebno posvetile, ki večkrat prejemajo sv.
obhajilo mlačno ali celo nevredno . 1

, 1  V Rimu, v cerkvi nadbratovščine presv. Srca
Jezusovega, se vrši javna mesečna pobožnost v
east presv. Srcu tako-le:

»sak prvi petek v mesecu se moli »Mali rožni
en ec presv. Srca Jezusovega«; nato je sv. maša
P re sv. Srca Jezusovega.  Med to mašo gredo
verruki k sv. obhajilu,  pred obhajilom pa ima
vunovnik kratko pridigo.  Po sv. maši moli du-
ovnik kleče »posveti ln o molitev«  k presv.
Ic u, potem odide. Za njim pride drug duhovnik.

122

Poteni se moli prošnja za odpuščenje
ali spravna molitev za vse žalitve presv.
Srcu; tej sledi posvetitev  presv. Srcu.
Nazadnje želi Gospod, da se ta dan posebno
časti njegovo bridko trpljenje.

2. Kako  pa najbolje zadostimo Gospo¬
dovemu Srcu za te žalitve? Ako prejmemo
v čast presv. Srcu Jezusovemu zadostilno
sv. o b h aj i 1 o.

To je zahteval Jezus od bi. Margarete
»Ko je bilo nekoč izpostavljeno presv. Rešnje
Telo«, tako sama pripoveduje, »pride k men'
Jezus, moj učenik, v velikem sijaju, in od-
krivši svoje Srce, mi reče: »Pazi dobro n a
moje besede in na to, kar zahtevam o 1 *
tebe. Vsak prvi petek  v mesecu prejmi
sv. obhajilo, da mi zadostuješ,  krt
najbolj moreš, za žaljenja, ki sem F
prejel tekom meseca v presv. Rešnje 111
Telesu.«

»Neki petek med sv. mašo«, piše bi. Maj'
gareta, »začutim v sebi gorečo željo, &
počastim trpljenje svojega na križu raZ'
petega ženina. Reče mi, naj ga triintrideset-
krat počastim na lesu sv. križa, ki je preste
njegovega usmiljenja: ponižno naj poklek
nem k njegovim nogam in izkušam obudi 11

Ta izpostavi presv. Rešnje Telo, nFj
kratko  molitvico v čast preš. Srcu,  litanij
presv. Srca Jezusovega, nato  »Ta  n tu
ergo«, na koncu da blagoslov z NajsvetepU 1

123

v svojem srcu ista čuvstva, ki jih je imela
Marija devica ob času njegovega trpljenja,
ko je darovala svoje bolečine skupno z bo¬
lečinami Sina božjega nebeškemu Očetu, da
izprosi od njega izpreobrnjenja trdovratnih
grešnikov. — Onim, ki bodo to zvesto oprav¬
ljali, bo milostljiv ob smrtni uri.«

Gospod Jezus Kristus je pri zadnji ve¬
čerji postavil daritev sv. maše, ki bodi vedni
spomin njegovega trpljenja in njegove smrti.
Ako torej Gospod želi, da se spominjaš
njegovega bridkega trpljenja na križu zlasti v
petek, je to popolnoma umevno, ker je Go¬
spod ravno veliki petek toliko trpel za nas.

Razen tega se odmolijo lahko prvi petek
litanije  presv. Srca v cerkvi ali doma.

Tako posvete pobožni častivci presv. Srca
Jezusovega vsak prvi petek v mesecu. To
delajo sicer iz čiste ljubezni do presv. Srca,
da  ga tolažijo, da mu nadomeste čast,^ki
P 111  jo jemljo grešniki, nehvaležni in mlačni
ljudje. Ob enem naj ne pozabijo izrednih
milosti, ki jih obljublja Jezus tistim, ki iz¬
kazujejo njegovemu Srcu na omenjeni način
svojo ljubezen.

J- Oglejmo si te milosti.

'0  Prva milost je posebna pomoč
° b  smrtni  uri. Slišali smo bi. Margareto,
k ' nam zatrjuje, da bo Gospod milostljiv
° b . smrtni uri onim, ki ga bodo vsak petek
'"ntridesetkrat počastili na križu.

124

b)  Druga milost je, da si prido¬
bimo presv. Srce, da usliši naše
molitve.

Ko je o. Kroaze (Croiset) priporočal bi
Margareti poklic nekega mladeniča v mo¬
litev, mu je odpisala 17. januarja 1690 to-le:
»Ne bom opustila moliti h Gospodu za
mladeniča, o katerem mi pišete, naj ga raz¬
svetli, da spozna, v kateri stan je poklican
po najsvetejši volji božji. Če se vam zd
prav, glejte, da gre mladenič iz tega na¬
mena v čast presv. Srcu Jezusovemu P {!
petkov k sv. obhajilu. In ako se mu pri'
kupi način vašega življenja, naj se ga oklene
(brez strahu), ker zaupam v milost svojega
Boga, da donese po mnogih borbah lepib
sadov.«

BI. Margareta je rabila navadno ta p°'
moček, kadar so ji priporočali, naj moli za
kakega bolnika. Tako je izprosila zdravja
tudi svojemu bratu Jakobu, ki je bil za
smrt bolan.

c)  Tretja milost  je  moč  in  tolažba
za žalostna  srca. »Eden izmed vzrokov
da mi je zapovedal moj božji učenik sv
obhajilo prvi petek v mesecu, je tudi ta, do
sem voljno prenašala težko breme vsako -
vrstnih bolečin. Zdelo se mi je, da ne mored
več živeti brez trpljenja; toda sama bi b”*
gotovo večkrat podlegla, da me ni podpis
moj božji učenik s svojo močno milostjo*

125

Dodajmo še c)  četrto milost: in to so
odpustki.

Popoln odpustek je podelil 7. septembra 1897
papež Leon XIII. vernikom brez izjeme, ki gredo
prvi petek v mesecu k sv. spovedi in obhajilu,
molijo na papežev namen in nekoliko premišlju¬
jejo dobrotljivost presv. Srca — in to velja za
v se, če so udje bratovščine presv. Srca Jezuso¬
vega, ali pa če niso.

Ako res ne moreš prejeti sv. zakramentov in
opraviti dotičnih molitev prvi petek, stori to vsako
Prvo nedeljo  v mesecu, in dobiš ravno tako
popoln odpustek. Za druge  petke v mesecu je
Pa podeljen nepopolni  odpustek 7 let in 7 kva-
dragen (1 kvadragena = 40 dni).

Ako je pobožnost prvo nedeljo meseca, je pri¬
kladno, da se izpostavi za eno ali več ur presv.
Jvešnje Telo, da se moli molitvena ura, da je pri-
d| ga o presv. Srcu, da se molijo ali pojo litanije
presv. Srca, da se odmoli spravna molitev in po¬
svetitev presv. Srcu. Ravnati se je pa treba po
ukazih in navodilih dotičnega škofijstva.

4- V Pare le Monialu, v samostanu, kjer
J e  sveto živela bi. Margareta, se opravlja
Pred vsakim prvim petkom v me-
s ecu  d e v e t d n e v n i c a z namenom, da
se dobi ta ali ona milost, ki si jo želimo.
' e j devetdnevnici se lahko pridružujejo vsi
kristjani širom sveta. V ta namen se bere
vsak prvi petek sv. maša,  in vse
sestre gredo k sv. obhajilu. Vsak dan
devetdnevnice molijo a)  posvetilno molitev,
V litanije presv. Srca, c)  molitev sv. Ber¬
narda »Spomni se«. Isto tako darujejo vsak

an vse notranje duševne poskušnje, ki jih

126

Bog pripusti, presv. Srcu. Združijo jih z na¬
meni in deli bi. Margarete, da si tako iz¬
prosijo od Boga njeno mogočno priprošnjo
Vse to pa darujejo Bogu zato, da s tem
časte presv. Srce, proti kateremu so ljudje
tako mrzli in brezbrižni.

BI. Margareta je naročala dušam, ki so
z njo prosile Boga kake milosti, naj svoja
dela  vedno združijo z molitvijo.

Vsak dan je bi. Margareta obujala devet
čednostnih dejanj: Štiri dejanja ljubezni,
da s tem počasti gorečo ljubezen presv. Srca,
in pet dejanj ponižnosti,  da nado¬
mesti tista ponižanja, ki jih je moral Jezus
prestati v svojem trpljenju.

Kadar torej česa potrebujemo, pridružimo
se tudi mi tej d e v e t d n e v n i c i v Pafe
le Monialu. Božje Srce nas bo raje i n
hitreje uslišalo, če molimo skupno z nje¬
govimi nevestami in posebno z njegovo
najljubšo učenko — z bi. Margareto.

5. Opomnimo še, da je sv. stolica v Rim°
dovolila, da se sme brati prvi petek  v
mesecu ena votivna sv. maša  pr esV
Srca Jezusovega v vsaki cerkvi, kjer se
obhaja prvi petek s kako slovesnostjo.

Paziti je na to: a)  ta maša ima, kakor
druge slovesne votivne maše, eno oratio 1
gloria in čredo; b)  maša je lahko peta  m'
tiha; c)  zjutraj naj se očitno  opravi) 0
ali a)  litanije  presv. Srca Jezusovega ,n

127

posvetitev, ali [1)  prošnja za odpu¬
ščanje (spravna molitev v čast presv.
Srcu); ali se y)  prejme  sv.  obhajilo, ali
je d)  slovesna božja služba (pred izpo¬
stavljenim presv. Rešnjim Telesom, ali pa
tudi ne) s pridigo  (tudi če v tem kraju
ni kanonično ustanovljene bratovščine presv.
Srca Jezusovega, niti apostolstva molitve
niti kaj drugega podobnega). To pa velja
'e tedaj, ako se te pobožne vaje opravljajo
zjutraj  (»mane«), ne pa, ako se vrše po¬
poldne.

„ Velika obljuba“ ali devet prvih petkov v
mesecu.

Kako ljuba je ta pobožnost prvega petka
v  mesecu Jezusu, je pokazal s tem, da je
dal »veliko obljubo«  tistim, ki prejmejo
Presv. Srcu v čast zaporedoma devet
P r vih petkov v mesecu sv. obhajilo.

Neki petek med sv. obhajilom je slišala
bi. Margareta iz ust Gospodovih te-le zna¬
menite besede: »V neizmernem usmiljenju
svojega Srca ti obljubim, da bo podelila
m °ja neskončna ljubezen milost spokorne
sm rti tistim, ki prejmejo sv. obhajilo devet
mesecev zapored vsak prvi petek.
Ne bodo umrli v moji nemilosti, niti brez
Sv °jih zakramentov, ker bo moje božje Srce
'(zadnjem trenutku njihovo varno zavetje.«
Insmo 82.)

128

To vajo »deveterih prvih petkov v me¬
secu« lahko imenujemo zato po pravici
»milostno devetdnevnico«  k presv.
Srcu Jezusovemu. Ker je med Slovenci še
premalo znana, je dobro, da o njej tu go¬
vorimo obširneje. Poglejmo torej najprej

a)  Kaj ti je storiti, da boš deležen te
velike milosti?

1. Prejeti  moraš devet prvih petkov sv.
obhajilo, in sicer pobožno in vredno, t. j. v
posvečujoči milosti božji. Treba je, da se
dobro pripraviš na sv. obhajilo in se p°'
božno po sv. obhajilu zahvališ, in da imaš
trdno, resnično voljo varovati se greha, in
res krščansko živeti. Kdor bi torej prejel
to obhajilo nevredno, t. j. v smrtnem grehu,
ali brez pobožnosti, ne bo deležen obljube,
zakaj Bog plačuje le dobro, ne hudega.
Kdor bi pa celo mislil: »dobro, opravil bom
devet prvih petkov v mesecu, potem se P a
lahko brez skrbi vdam grehu in strastem«,
bi s tako mislijo grešil zoper sv. Duha, in
mesto usmiljenja božjega bi si nakopal l e
prekletstvo božje.

To obhajilo prejemaj kot zadostim 0
obhajilo, ker ima vsak prvi petek v mesecu
znak zadoščenja, in ker presv. Srcu najbolj
zadostiš, ako prejmeš sv. obhajilo. Milosti,
ki jih je Jezus obljubil za to pobožnost de¬
veterih prvih petkov, nam pričajo, kako ljub 1

129

so mu oni, ki tako obhajajo prve petke.
Dalje je hotel dati Jezus z »veliko obljubo«
le sredstvo, da se pobožnost prvih petkov
kar najbolj razširi.

2. Dan, kdaj prejemaj sv. obhajilo, je
prvi petek  vsakega meseca. Ne moreš
torej obhajila odložiti na prvo nedeljo.

Obhajilo moraš prejeti vsak prvi petek
devet mesecev zapored  nepretrgano,
noben prvi petek ne sme izostati. Ako bi
torej ne mogel devet prvih petkov zapored
(radi bolezni ali vsled kateregakoli drugega
vzroka) iti k sv. obhajilu, in bi na pr. iz¬
pustil le en petek, bi moral začeti iznova.
De če je prvi petek ravno veliki  petek,
lahko ta petek izpustiš, ker sv. Cerkev pre¬
poveduje ta dan prejeti sv. obhajilo. Sicer
grešiš, ako teh petkov ne opraviš, zato
Der to ni nikjer zapovedano, ne prejmeš
P a  obljubljenih milosti.

Morda je to zate včasih nekoliko težavno,
Pa Jezus je Gospodar svojih dobrot, in jih
deli komur, kadar in kakor hoče. Gospod
j e  gotovo vedel za te težave in zapreke,
toda le tiste poplača, ki so goreči in kaj
žrtvujejo zanj. Večkrat je treba le močne
vo 'je, in vse težave premagaš. Kaj morda
v *e storiš za svoje premoženje, za svoje
zdravje? zakaj bi tudi česa ne daroval za
Zveličanje svoje neumrjoče duše, ki je vredna
veliko več. Da ti bo vse to laglje, poglejva

Srce Jezusovo. ^

130

b)  Kaj obljublja Gospod za pobožnost
deveterih petkov?

1. Nekaj prav velikega, namreč: milost,
da bodo spokorno in srečno umrli
To kažejo besede: »Ne bodo umrli v moji
nemilosti«. Kako to umeti? Lahko se pri¬
meri, — in to se lahko zgodi vsakomur,
ker človeška strast in slabost ste včasih
prav veliki — da kristjan potem, ko je dobro
in pobožno opravi! sv. obhajilo deveterih
petkov, postane mlačen, pade zopet v smrtne
grehe, dolgo živi v njih in je v nevarnosti,
da se vekomaj pogubi. Takih se hoče Go¬
spod usmiliti in jim dati milost, da se pred
smrtjo spokorč in umro v milosti božji. _
Obljuba torej velja naravnost le za greš-
nike,  za pravične šele posredno. Pra;
vičnim bo dal Jezus milost, da do smrt'
vztrajajo v milosti božji.  In to j e
še večja milost. Ali ni več, če je kdo cel®
življenje vedno zdrav, kakor pa, če j 1 ’
smrtno bolan in le s težavo uide smrti'
Zato je mnogo večja milost, če kdo d«
smrti živi brez smrtnega greha, kakor P 3,
če pade v smrtne grehe in se spokori še| e
tik pred smrtjo. Bogoslovci zato imenujej 0
milost stanovitnosti do konca »velik mi¬
lostni dar božji«, ker to ni samo ena mil° st|
ampak cela vrsta milosti.

A vsled tega nihče ne sme reči, da ^
bo popolnoma, nezniotno  gotovo zveliča'-

131

ako opravi devet petkov. Zakaj ne? Zato,
ker Cerkev to prepoveduje, in ker nikdar
nismo prav neovrgljivo gotovi, da li smo
zadostilno obhajilo tako prejeli, kakor bi
morali. Pa če prav ne smeš reči, da se boš
nezmotno  gotovo zveličal, vendar lahko
gotoveje upaš, ker je Jezus to obljubil.
Zdravila tudi človeka ne ozdravijo nezmotno
gotovo, vendar jih zato pameten človek
n e prezira.

2. Za spokorno smrt je pa treba na-
, v adno sv. zakramentov.  Zato obsega
^ velika obljuba to, da se bo grešnik pred
I smrtjo spovedal  in tako zadobil odvezo
in odpuščenje. Ako to ni mogoče, bo prejel
zakrament sv. poslednjega olja,  ki tudi
odpušča smrtne grehe,  ako ima dotični
Vs aj nepopoln  kes, t. j. če se smrtnih
grehov kesa zato, ker je greh ostuden, ker
J e  z grehi izgubil nebesa in zaslužil pekel.
~~ Ako bi pa vsled kateregakoli vzroka ne
' niogel prejeti ne spovedi ne sv. poslednjega
) °tja, bo pred smrtjo prejel milost, da se
re snično skesa svojih smrtnih grehov s
e Popolnim  kesom, da zadobi odpuščenje
d  grehov in se tako zveliča. Zato ne pravi
• “velika obljuba«, da bo vsak, kdor je devet-
t. kr at zapored prvi petek prejel zakramente,
P r av nedvomno ob smrtni uri prejel sv.
c zakramente, ampak svoje  zakramente, t. j.
L 'ste, ki jih potrebuje in zmore v okoliščinah

9:-

132

prejeti. O prav izrednih  slučajih, na pr.
če koga nenadoma ubije strela, obljuba
ne govori.

To vsak dobro ve; in zato te bo morda
zanimalo

c)  Kako so verniki po svetu sprejeli to
»veliko obljubo« ali devetdnevnico?

Od 1. 1875. so oznanjevali to obljubo du¬
hovniki v Belgiji in po severnem Fran¬
coskem. Marsikje v Belgiji  je nastalo tako
navdušenje za sv. obhajilo deveterih prvih
petkov v mesecu, da so najodličnejše gospo¬
dične delile na predvečer pred vsakim prvim
petkom vabilne listke po delavnicah. Seveda
so tudi goreči duhovniki neumorno spove¬
dovali mnogoštevilne spovedance.

V nekem belgijskem mestu so slišali 0
tej veliki obljubi tudi oskrbovavci javnih
svetiljk. Zelo jim je bilo žal, da se je niso
mogli udeleževati, ker so imeli posla s sve-
tiljkami ravno v jutranjih urah. Kaj store"
Naprosijo duhovnika, da jim je delil sv.
zakramente že ob dveh ponoči; prišli so
vsi v cerkev.

Med V a 1 o n c i (Wallon) v Belgiji j e
mnogo ljudi v premogokopih. Tudi ti so
v obilnem številu prejemali sv. obhajili;
Potem so pa šli zopet navdušeni po goreč'
ljubezni Srca Jezusovega v temne podze¬
meljske prostore.

133

Cerkve so bile prve petke v mesecu tako
polne* kakor na Veliko noč.

Na več krajih v Belgiji se je udeleževala
te pobožnosti tretjina, včasih celo polovica
vseh ljudi, in ne samo navadni, preprosti
ljudje, ampak iz vseh stanov. Večkrat so
opazili mnogo, včasih 50 vseučiliščnikov
pri mizi Gospodovi.

Da, zares krasni sadovi pobožnosti!

Toda vsaka dobra stvar se mora tako-
r ekoč poizkusiti v ognju. Tako tudi ta.

Nekaj preprostih ljudi je napačno umelo
to obljubo in je mislilo, če le prejmejo
devet prvih petkov sv. obhajilo, da se bodo
prav gotovo zveličali, akoravno bi delali
smrtne grehe. To je seveda popolnoma
napačno, kakor je bilo že povedano. O tem
so izvedeli tudi v Rimu, in so hoteli pre¬
povedati te petke. Pa glej, v Rimu samem
j e  izšla knjižica, ki je govorila o tej ob¬
ljubi, in dobila potrjenje. V zadnjih 15 letih
Se  je glas o tej veliki obljubi vedno bolj

širil

po zemlji, in sicer po spisih blažene

Ji. 1-uvillljlj 111 JU.V.1 pv/ jpuill UlUliUU.

lar garete, po raznih knjigah in časopisih
? P r esv. Srcu. V Ameriki  vleče ta po-
°znost Indijance skalnatega gorovja več
ni  daleč v cerkev, da obhajajo »veliki dan«
P’esv. Srca, kakor imenujejo prvi petek v

mesecu.

Španskem  se udeležuje te pobožnosti
e, ° kongregacija (družba) častnikov vojakov.

134

Na Portugalskem pojo med sv. ob¬
hajilom prvi petek v mesecu posebno pesem
o »veliki obljubi«.

In tako je razširjena pobožnost deveterih
petkov v mesecu v severni Ameriki, na
Angleškem, v Avstraliji in v južni
Afriki.  Posebno pa na Irskem.  P. Kuln

(Cullen) piše: »Povsod obhajajo devet petkov.

— O kaka pobožnost do presv. Srca je
sedaj na Irskem! — Deveteri petki polnijo
naše cerkve z obhajanci.«

Da jo spoznajo tudi vsi Slovenci, naj
pripomore zares krasen zgled, kako Korošci
v Sv. Štefanu  pri Wolfsbergu goreče in
stanovitno opravljajo te petke.

Sv. Štefan je vas blizu Wolfsberga na
Koroškem. V tej vasi žive večinoma samo
dobri, trdni kmetje. Tu je tudi premogokop;
v katerem dela okoli 150 delavcev. V vasi
je majhna, pa krasna cerkvica, v kateri j e
na glavnem oltarju velik in lep kip Srca
Jezusovega. V tej cerkvici so v postu vsak
četrtek postne pridige za otroke, h katerim
pa prihajajo tudi odrasli. Pridigo ima na'
vadno kak skolastik jezuitskega reda
St. Andraža.  Zadnji postni četrtek 1. 1903'
je govoril o tej-veliki obljubi. Kmalu se
oglase tri deklice za to pobožnost. Prišlo
so prvi petek v romarsko loretsko cerke v
oo. jezuitov v Št. Andraž, kjer so opravil®
spoved in sv. obhajilo. O tem so izveden

135

kmalu odrasli. Tudi tem je govoril drug
pridigar o pobožnosti. Kmalu se jih je ogla¬
silo nekaj. P. rektor jim obljubi poslati tja
(v Sv. Štefan) vsak prvi petek v mesecu
enega patra, ako jih bo 60 opravljalo to
pobožnost. Ljudje so obljubili, da jih bo
prišlo gotovo 60. Mesto 60 pa jih je prišlo
že prvikrat (meseca junija 1903) 133, in ne
samo otroci in ženske, marveč tudi možje
' n  mladeniči. Meseca julija jih je prišlo
142, avgusta 157, septembra 163, oktobra
170, novembra 185, decembra (ker adventna
spoved) celo 212. Kakor se torej razvidi
'z številk, so vedno novi začenjali z devete-
rimi petki; in ko so končali prvi, so sami
prosili, da bi nadaljevali mesečno sv. ob¬
hajilo prvi petek v mesecu. Isto so storili
tudi drugi in tretji. Ljudem se je ta po¬
božnost tako priljubila, da je ne morejo
Postiti, in sedaj po dobrih treh letih (1907)
še vedno cvete. Opravili so to pobožnost
skoro vsi kmetski prebivavci v Sv. Štefanu,
Pa tudi več delavcev, zlasti njihovih ženS.
Ljudje komaj čakajo prvega petka, in ko
Pride, pravijo: »Prvi petek je tu, sedaj
gremo k spovedi.« In res ljudje prav pridno
Prihajajo. V četrtek popoldne pred prvim
Petkom začneta dva patra spovedovati od
J "9, 10 zvečer in v petek zjutraj od 4 — 7,
0s mih. Včasih morata že ob treh v spo¬
jnico. Ko pridejo prvi domov, gredo

136

drugi domači k sv. zakramentom. Vselej
je 160—200 obhajancev, izredno veliko za
tako vas. Ne zadrži jih ne mraz, ne vro¬
čina, ne lepo, ne grdo vreme, ne poljsko,
ne drugo delo. Vse odlože in darujejo nekaj
ur presv. Srcu Jezusovemu. Prvi petek se
izpostavi presv. Rešnje Telo, bere se sv.
maša presv. Srca, moli se posvetitev. Presv.
Srce si je osvojilo srca teh ljudi, kraljuje
nad njimi, in sipa očividen obilen blagoslov
na njihove hiše, njihova polja, njihovo pre-
moženje. Pri posameznikih, v družinah, v
celi občini, ki se je z županom in občin¬
skimi odborniki na čelu že parkrat posve¬
tila presv. Srcu, vladajo pobožnost, duh in
čednosti presv. Srca. 1

c) Ceščenje podobe presv. Srca Jezusovega

1. Tretje, kar želi Gospod Jezus od ča-
stivcev presv. Srca, je razen praznika presv.
Srca in prvega petka v mesecu, češčenje
podobe  njegovega Srca. To češčenje j e
pobožnosti presv. Srca bistveno. V njem
imamo takorekoč vnanje znamenj e >
okoli katerega se vrše posebno pri skupnih
slovesnostih vnanje svečanosti. Po podobah
presv. Srca se nam čutno predstavlja pred'
met pobožnosti presv. Srca.

1  Več o tej »veliki obljubi« najdeš v knjig 1 -
P. Haettenscbvviller, »Die grofie Verheifiung d ei
gottlichen Herzens Jesu«.

137

Podobe so sploh važne v življenju člo¬
vekovem. Podobe nam čutno predstavljajo
reči, osebe, ki se nam trajno in jasno za¬
črtajo v našem spominu. To je popolnoma
utemeljeno v človeški naravi. Človek ni
samo duh, ampak ima tudi čutno naravo.
Bog mu je dal razne čute, po katerih pri¬
hajajo v našo domišljijo, v naše srce, v
našo dušo razne slike iz čutnega sveta.
Po podobah se vzbujajo v našem umu
misli, v našem srcu želje, te rode v volji
sklepe, ki jih potem vršimo v dejanju.
Kakršna je torej podoba, slika ali kip, take
misli in želje vzbuja v nas. Nenravne po¬
dobe provzročajo v domišljiji grde slike, v
umu nesramne misli, v volji grešne želje;
j z  teh se izcimijo mnogokrat nenravna de¬
janja. Lepe, pobožne in svete podobe pro-
yzročajo čiste misli, pobožna čuvstva, svete
ze lje, ki nas nagibajo k dobrim in svetim
dejanjem. Čutne reči napravijo na človeka
s Ploh močnejši, bolj trajen vtis, kakor ne¬
vidne duhovne stvari. To dobro ve tudi
Gospod Jezus, ki pozna človeško naravo,
' n  zato je tudi hotel vplivati po podobi
Sv °jega Srca na čutne ljudi. Zato je želel
°d bi. Margarete, da se napravijo take po¬
dobe. Poslušaj, kaj ji govori pri prvem

razodetju 1. 1673.

. »Božji Zveličar mi je zatrdil, kako mu
Jo všeč, ako se časti v podobi svojega teles-

138

nega srca, in hoče, naj se javno izpo¬
stavi  ta podoba, da po njej vname mrzla
človeška srca.« (Pismo 128.)

To željo Gospodovo je hitro izpolnila
pokorna učenka presv. Srca. Po njenem
navodilu je napravila prvo podobo  presv.
Srca novinka bi. Margarete v samostanu v
Pare le Monialu. Podobico je napravila s
peresom in črnilom na 115 cm  dolgem in
14 cm  širokem papirju. Hrani se še sedaj
kot svetinja v samostanu reda »Obiskovanja
bi. device Marije« v
Turinu na Laškem-
Po Margaretini želji se
je izpostavila ta podo¬
bica na oltarčku, ko so
v Parč prvikrat (tiho)
obhajali praznik presv.
Srca. Dne 20. julij 2
1. 1685. se je pred to
podobo obhajala prvi'
krat javno  pobožnost božjega Srca, zato
je zgodovinsko važna.

Razen te podobice imamo izza časa, k°
je živela bi. Margareta, še drugo podobico,
ki jo je poslala s posvetitvijo vred 15. sep'
tembra 1686 v Mulen (Moulin) na Fran'
coskem, odkoder je prišla v Nevers.

Kaka je ta podobica? Okoli presv. Srca
sta dva venca, v katera so vpletena čl°'
veška srca. V notranjem vencu brez trnja

Prva podobica presv. Srca.

139

je ovitih 15 src, v vnanjem trnjevem  pa
le oserp. Margareta je to lepo razložila tako,
da je manj kristjanov, ki nosijo križ za
Jezusom, kakor tistih, ki iščejo le tolažbe
pri svojih pobožnih vajah. Ta podobica in
posvetitev k presv. Srcu, ki jo je Margareta
sama spisala, se hrani v samostanu reda
»Obiskovanja bi. device Marije« kot drago¬
cena svetinja. To podobo častimo zato, ker
je bila bi. Margareti zelo všeč. Ravno zato
j° je sama rada delila svojim novinkam in
drugim častivcem božjega Srca.

Pozneje so začeli razširjati razne podobe
Presv. Srca; kajti kjerkoli se je razširjala ta
Pobožnost, tam se je razširjalo tudi vnanje
znamenje te pobožnosti. Dandanes ni skoro
v eč katoliške cerkve, kapele in hiše, kjer
bi ne imeli podobe presv. Srca. Kiparji in
slikarji kar tekmujejo, kdo bi napravil
lepšo podobo.

2- Ni čuda, če imamo več vrst  podob
Presv. Srca. Prva in najbolj preprosta je
Pnč slika, ki nam predstavlja presv. Srce
sa mo z mučilnim orodjem, z rano, s trnjevim
pončem in križem odzgor, kakor jih je videla
b|. Margareta sama na Gospodu. In ta je
bila v njenem času najbolj v navadi. Vendar
na J se ta podoba ne rabi, javno ne izpo¬
stavlja v češčenje, ker bi lahko kdo častil to
brce samo zase, ločeno od osebe Jezusove;
0  Pa ni prava pobožnost presv. Srca.

140

Druge vrste podob predstavljajo osebo
Gospodovo, ko odkriva blaženi Margareti
svoje Srce, ali ko molijo presv. Srce bi.
devica Marija, sv. Frančišek Salezij in č. p.
de la Kolombier, spovednik bi. Margarete.
Razen teh je še mnogo drugih podob. Naj¬
bolj navadna in najbolj razširjena je sedaj
pač podoba, ki nam predstavlja Gospodovo
osebo ali celo ali samo doprsno, kako z
eno roko kaže na svoje Srce, ki se vidi
sredi prs, z drugo pa kaže proti nebu ali
proti gledavcu.

3. Pa tudi po velikosti  niso vse po¬
dobe enake.  Gospod sam želi imeti po¬
dobe trojne velikosti: velike, srednje in mak;

Slišali smo, kako želi imeti podobe, ki
naj se »izpostavijo v javno  češčenje«’
Javno se pa časte podobe le v cerkvi, v
kapelah in na oltarjih. Zato naj bodo te
podobe ali kipi tako veliki,  da jih lahko
vidi vsakdo. Po teh podobah hoče Gospod
»omehčati mrzla človeška srca« ; češčenju
takih podob je obljubil Gospod: »da hoče
obilno razliti v srca vseh, ki časte to
podobo njegovega Srca,  vse milost'
in darove, katerih je polno presv. Srce; da
hoče povsod sipati vsakovrsten blagoslov,
kjer se izpostavi  ta podoba.«

Tudi sv. Cerkev  priporoča č e š č enj e
takih podob; zato podeljuje vsem, ki P°'
božno in skesano obiščejo  podobo presv-

141

Srca, ki je izpostavljena očitno v če-
ščenje,  bodisi v cerkvi ali kapeli ali na
kakem oltarju, in tam nekaj časa molijo
v papežev namen, odpustek sedem let in
sedem kvadragen. (Pij VI., 2. jan. 1799.)

Poleg teh velikih češčenju izpostavljenih
podob želi Gospod, kakor veli bi. Margareta,
videti podobe svojega Srca tudi v zasebnih
stanovanjih. To so slike srednje  veli¬
kosti; pa tudi take »male  podobice« so
rou všeč, ki jih more vsak »pri sebi« no¬
siti, na pr. v molitveniku.

Za te srednje in male podobice ne ve¬
ljajo sicer izrecno milosti in odpustki, ki
so podeljeni le podobam, ki se izposta¬
vijo v javno  češčenje, vendar bo dal
Gospod tistim, ki jih imajo in časte, brez-
dvomno marsikatero milost; sicer bi ne bil
tako odločno zahteval, naj se take podobe
napravijo in širijo med ljudstvom.

Da bi se širila pobožnost presv. Srca v
v s  a k i, tudi najmanjši podobi, dovoljuje
Cerkev zaposvetilno molitev,  ki se
izmoli skesano in pobožno pred katero¬
koli  (tudi najmanjšo) podobo presv. Srca,
en krat na dan, odpustek 100 dni; enkrat
v mesecu pa popoln  odpustek pod na¬
vadnimi pogoji, ako se vsak dan skesano
m °'i pred kako podobo Srca Jezusovega.

Opomba.  To molitvico najdeš v II. delu med
ra znimi pobožnimi vajami.

142

Da boš torej deležen od Gospoda ob¬
ljubljenih milosti in od Cerkve podeljenih
odpustkov, moraš podobe presv. Srca res
častiti.  Ni  zadosti, da bi bila na oltarjih
po cerkvah, da bi krasile tvoje stanovanje
in tvoje knjižice. O tem si sedaj gotovo
prepričan, pač pa ti je na jeziku drugo
vprašanje:

4. Kako naj častim  podobo presv.
Srca? Tudi na to kratek odgovor.

Ako da mati svojemu otroku pri odhodu
v tujino svojo podobo, kaj pač s tem na¬
merava? Mati pričakuje, da otrok obesi
njeno sliko na dostojen kraj, da jo cent
večkrat pogleda, da se s tem spominja
svoje dobre matere, in da ne omrzne v
svoji ljubezni do nje. Isto želi doseči po po -
dobah svojega Srca naš Gospod. Hoče, da
podobo njegovega Srca obesimo na dostojno
mesto, da jo večkrat pobožno ogledujemo,
da se od podobe v duhu vzdignemo do
osebe Jezusove same in njegovega presv.
Srca, da se vname zanj naše mlačno in
mrzlo srce. Gospod želi srca človeška, k'
se ogrevajo le za čutno, celo grešno lj u '
bežen in ki so tako omrzela za vero, za
Cerkev, za Jezusa, za Boga, za krščansko
življenje; ta srca hoče Gospod potegniti, iz
teme nevere in brezboštva in greha. Že' 1
jih povzdigniti, da začno ljubiti le njegovo
Srce, in po tem Srcu se povzpeti do prave.

k

143

dejanske vere, da se vnamejo ljubezni do
Cerkve, do Boga, do nebeške slave, do
nadnaravnih dobrot. In kako bi se ne vnelo
tvoje srce, ako večkrat pobožno ogleduješ
podobo ljubeznivega Srca Jezusovega? Glej
na podobi, kako kaže Gospod na svoje
Srce! In kaj vidiš? Dobro si to oglej! To
božje Srce je prebodeno, obdano s plame¬
nom in žarki in z mučilnim orodjem, s
trnjevo krono in križem. Kaj ti vse to
govori ?

Plamen,  ki šviga iz srca, ti govori,
kako goreče nas je ljubil  naš božji Zve¬
ličar in nas še ljubi.

Križ,  zasajen v srce, te spominja naj¬
večjega dokaza njegove ljubezni, da je zate
u m  r 1 na Kalvariji.

Velika rana  v srcu ti glasno pravi, da
je za nas prelil zadnjo kapljico krvi,
da so največje hudo smrtni grehi, ki so
mu zadali to rano, in da je njegovo presv.
Srce odprto tudi vsem grešnikom, ki ske¬
sano obžalujejo svoje grehe in se resnično
spokore. Da nam varno zavetje in vir ne¬
skončne dobrotljivosti in usmiljenja, vir
vs eh milosti in tolažbe.

1 rnjeva krona  ovita okoli srca opo¬
minja, kako smo ga žalili in kako smo mu
11 e  h v a 1 e ž n i za njegovo ljubezen.

Žarki,  ki se iz srca širijo na vse
strani, pomenijo darove in milosti,

144

ki jih hoče Gospod dati vsem, ki časte
njegovo božje Srce.

Z roko kaže na svoje srce, kakor da ti
hoče vnovič reči: »Glej srce, ki je ljudi

tolikanj ljubilo.zato pa prejema le

nehvaležnost.«

Podoba presv. Srca, oziroma presv. Srce,
ki ga podoba predstavlja, bodi v tvoji hiši
največji prijatelj,  takrat, ko si vesel,
pa tudi, ko si žalosten, ko ni miru in za¬
dovoljnosti. Samo en zgled, kako napravi
to Srce mir v družini.

Pošten mož ni vedel, kako bi ustregel
svoji sitni ženi. Karkoli je rekel in storil,
ji ni bilo všeč, veden nemir je bil v hiši.
Mož premišljuje, kako bi zopet mirno živeli
med seboj. Kupi si lep kip presv. Srca
Jezusovega, postavi ga v sobi na najlepši
kraj in vsak večer po večernj molitvi moli
še očenaš za domači mir. Žena in otroci
molijo z njim. Žena gre v se, spozna svojo
napako, se poboljša in zopet se vrne lep;
trajen mir in prava sreča v družino.

Lepo je, če pred to podobo prižgeš kako
lučco, posebno vsak petek, vsako P rv .°
nedeljo v mesecu, zlasti pa celi mesec juniji
ki je posvečen presv. Srcu. Podobo tudi
lahko okrasiš z lepimi cvetkami. Opravljaj
pred to podobo svoje jutranje, večerne h
druge molitve. Ako tarejo vašo hišo nad¬
loge, skrbi, trpljenje in bolezni, zatecite se

145

vsi k podobi, oziroma presv. Srcu Jezuso¬
vem samemu, in molite skupno in zaupno
v vseh težavah, telesnih in dušnih:

O najslajše, najdobrotljivejše Srce, ti si že
tolikim pomagalo, pomagaj tudi nam, ki k
tebi pribežimo. Tvojemu Srcu izročamo to
nevarnost, to skrb, to zadevo, vate trdno in
neomajno zaupamo. Daj, da bomo deležni
tvojih milosti in obljub.

Napravite kako  devetdnevnico;  in če
niste uslišani po eni, napravite drugo in
obljubite, da boste prejeli zadostilno  ob¬
hajilo, da boste dali za sv. mašo v čast presv.
Srcu, da boste žrtvovali to ali ono, povedali
tudi drugim, sporočili zahvalo kakemu
»Glasniku« presv. Srca.

In ko ležiš bolan na postelji, imej v
°bližju tako podobo, poglej nanjo in se
tolaži, koliko je Gospod trpel. Moli včasih:

Presv. Srce, vse ti darujem, kar trpim, kot
zadoščenje za vse žalitve. Posvetim ti vse
Sv °je bolečine, in želim zate še več trpeti.

. Srce Jezusovo ti bo v tolažbo v življenju
,n  ob smrtni uri.

Zato na delo! Časti in razširjaj podobe
P r esv. Srca in Jezus bo zapisal tvoje ime
v svoje Srce.

C. Kako še častimo presv. Srce?

tri dosedaj navedene vaje: praznik
h re sv. Srca, prvi petek v mesecu

Srce Jezusovo.

10

146

in češčenje podobe presv. Srca so
gotovo  glavne vaje pobožnosti do presv.
Srca, ker so podlaga vsem drugim vajam,
s katerimi častimo presv. Srce tako, kakor
je sam želel in jih priporočal po bi. Marga¬
reti. Poleg teh treh je pa še mnogo drugih
vaj in načinov, ki so všeč Jezusovemu
Srcu in jih je tudi Cerkev potrdila. Oglejmo
si jih.

i. Posvečenje presv. Srcu Jezusovemu.

Da bo stvar jasnejša, jo hočemo raz¬
pravljati redoma in povedati: a)  kaj je te
posvečenje; h)  kakšno bodi in c)  zakaj naj
se posvetimo.

a)  Kaj je to posvečenje?

Posvetiti sploh se pravi, kako stvar tako
izločiti iz posvetne rabe, da služi le svetim
namenom. Škof posveti kelihe, oltarje,
cerkve; s tem jih odloči izključno za božjo
službo. Ko bi se te reči rabile v posvetne
namene, bi se s tem oskrunile. Škof posveti
bogoslovca v mašnika; kot tak mora sam
le Bogu služiti in vernike voditi v nebesa-
Redovnik se z obljubami prostovoljno p° d
smrtnim grehom odpove svetu in vsem u
grehu in mora služiti le Bogu, svojo dušo
rešiti s tem, da izpolnjuje evangeljske svete
po redovnih pravilih. Sedaj nam bo jasno,
kaj se pravi posvetiti se presv. Srcu.

147

Presvetemu Srcu Jezusovemu se posveti,
kdor trdno sklene, voljo božjo (božje in
cerkvene zapovedi, dolžnosti svojega stanu)
izpolnjevati iz ljubezni do presv. Srca Je¬
zusovega, ki nas je neizmerno ljubilo. Ta
posvetitev, ta trdni sklep, ima lahko več
stopinj, kakor je lahko en človek svetejši
kot drugi. Imaš lahko trdno voljo, iz lju¬
bezni do presv. Srca  služiti Bogu vsaj
tako zvesto, da ga ne maraš več žaliti s
smrtnim grehom. Pa me ne smeš napačno
ometi. Trdni sklep, da se hočeš vedno in
povsod varovati vsakega prostovoljnega
smrtnega greha, moraš že tako vedno imeti,
če hočeš Bogu služiti in svojo dušo zve-
ličati. Ako se pa posvetiš presv. Srcu, tudi
skleneš se varovati smrtnega greha, toda to
skleneš iz ljubezni  do  presv. Srca.

Bolj se posveti presv. Srcu, kdor se hoče
resno varovati tudi premišljenih malih
grehov. Najpopolneje se posveti, kdor se
"oče pogosteje zatajevati v rečeh, ki niso
Prepovedane niti pod malim grehom, in
kdor hoče kaj več storiti, kakor je zapove¬
do, samo, da ustreže Srcu Jezusovemu,
m kolikor velikodušneje hočeš ustreči željam
Gospodovim, toliko bolj popolna in zaslužna
je tvoja posvetitev.

kes nekaj velikega daruješ Jezusovemu
' rcu s tem posvečenjem, namreč samega
sebe; vendar s tem ne storiš nič novega.

10*

148

Ali nisi že tako z vsem, kar si, kar imaš
in kar moreš, lastnina Gospodova?

Ako cesar umre, je njegov prestolona¬
slednik z dnem, ko nastopi vladarstvo, naš
cesar. Od tega dneva mu morajo biti po¬
korni vsi državljani brez razločka, izpol¬
njevati morajo njegove postave, če le ne
nasprotujejo božjim in naravnim zapovedim’
Novi cesar pa obišče kako deželo. Napra¬
vijo njemu v čast velike slovesnosti, po -
kloni se mu duhovščina, uradniki in ljud¬
stvo. Ali pravijo s tem, sedaj šele te pr?
poznamo za svojega vladarja, šele sedaj
imaš pravico, nam dajati dobre postave,
šele odslej te hočemo ubogati? Ne, s temi
slovesnostmi ga le počaste, mu z besedo,
po zunanjem pokažejo, da je to vladar, da
mu hočejo zvesti biti in ga ubogati, da
bodo radi  naredili vse, kar so že tako dolžn'
storiti. In ko vladar vidi, kako so mu zvest'
in vdani, kako ga ljubijo, je tega iz srca
vesel.

Isto je, ako se posvetiš presv. Srcu. Je zUf
je tvoj Gospod in kralj že z dnevom,
te je ustvaril, ko te je s svojo presv. krvjo
odrešil v strašnih bolečinah na lesu
križa. Kakor hftro se rodiš in si krščen;
pripadaš njemu kot popolna last. Sluz' 1,
moraš le njemu, le njegovo sveto voljo,
izpolnjevati božje in cerkvene zapovedi '
dolžnosti svojega stanu in varovati se smr

149

nega greha. Ako se mu torej iznova po¬
svetiš, s tem le pripoznaš in z besedo iz¬
rečeš, da mu hočeš storiti prostovoljno
in z veseljem,  kar si že tako dolžan,
namreč le njemu služiti. In tega je Jezus
vesel, ako se mu prostovoljno pokloniš,
kot pametno, prosto bitje, ako se nepri¬
siljeno odločiš sam od sebe zanj, ako ga
drage volje pripoznaš za svojega kralja,
Gospoda in Boga.

S tem smo pa že povedali

Kakšno bodi to posvečenje.

1- Bodi prostovoljno;

2- popolno.

Jezus je rekel: » Ljubi Gospoda, svojega
Roga, iz vsega svojega srca, in iz vse svoje
duše, in iz vse svoje misli.«  (Mat. 22, 37.) On
zahteva celo  srce. »Sin, daruj mi svoje srce.«
Zahteva, da rabiš vse, kar si, kar imaš in
kar moreš, le v čast božjo. Zahteva tvoje
Premoženje,  da ga prav rabiš, tvoje oči,
da ne gledajo nič slabega, tvoja ušesa,
aa  ne poslušajo, tvoja usta,  da ne govorč
brezverskih, nesramnih reči, obrekovanja in
°Pravljanja. Zahteva, da rabiš svoje roke,
n °ge  v to,  za kar so. Zahteva tvojo
Pamet,  da misli le dobro, tvojo voljo,
Srce > da ne ljubi pregrešnih reči, ampak le
n J e Ka, zahteva tvoje delovanje,  tvoje
: r  P1 j e n j e, zahteva tebe vsega z dušo in

150

s telesom. Vse to pa daruj presv. Srcu ne
samo z besedo, ampak kaži to v dejanju.
Delaj, kar je Gospodu všeč. Celo tvoje
življenje bodi potrdilo tvojega posvečenja
presv. Srcu.

3. Slednjič pa bodi posvečenje nepre¬
klicno.  Kar si enkrat obljubil presv. Srcu,
ne smeš več preklicati in prelomiti, drugače
nisi mož beseda. Kdo spoštuje človeka,
zlasti moža, ako sne dano besedo? Zato
naj ne velja tvoja posvetitev samo za en
dan, en teden, mesec, eno leto, ampak do
groba, zvestoba do presv. Srca bodi trajna
— večna.  Služi presv. Srcu podnevi in
ponoči, ob nedeljah in delavnikih, v postu
in predpustu, v veselju in trpljenju, v Živ¬
ljenju in v smrti.

Pa si misliš, to je težko. Saj vem, kakšno
je moje srce; danes se ogreva za Boga k
nebesa, jutri pa zopet išče veselja v min;
ljivih zabavah, danes eno stvar obsoja, juh'
jo zopet hvali, danes je goreče, jutri zopet
mlačno in mrzlo. Res je to. A vendar je naše
srce večkrat tudi prav močno in zvesto, ak°
najde le pravih nagibov. Zato premišljuj ^> e

c)  zakaj naj se posvetimo presv. Srcu-'

1. Najprej Gospod to sam želi-  l°
nam pove zopet učenka njegovega Srca.
bi. Margareta. Prav velikokrat govori 0
tem v svojih pismih. Enkrat piše tako-k’

151

»Kristus Gospod bi se prav zelo veselil,
ako bi mu večkrat popolnoma daro¬
vali  svoje srce in to dejansko izpolnili.«

2. Svojemu bratu pa piše blažena to-le:
»Mislim, da se tisti, ki so se posvetili
presv. Srcu, ne bodo pogubili,  in ne bodo
prišli v oblast hudobnega duha po smrtnem
grehu, t. j. ako se izroče temu Srcu povsem
in se prizadevajo, ga na vso moč častiti,
ljubiti in poveličevati s tem, da se popol¬
noma navzamejo njegovih najsvetejših načel.
Pobožni oče de la Kolombier je hrepenel le
Po tem, in tako se je povzpel v kratkem
času do tolike popolnosti.«

Torej Srce Jezusovo varuje tiste, ki so
se mu popolnoma posvetili, s svojo milostjo,
da ne padejo v smrtne grehe in se ne po¬
gube.

3. Srce Jezusovo take brani in izliva
nanje vse svoje zaklade. Za zgled ti bodi
M. Margareta.

Ta ni samo priporočevala drugim, naj
se be popolnoma posvete presv. Srcu, ampak
se  je sama z vsem, z dušo in s telesom,
^ a  vedno, nepreklicno darovala božjemu
Src u, in obljubila, kar bo v njeni moči,
razširjati povsod pobožnost presv. Srca. To
Posvečenje je spisala na list in ga je pod¬
pisala s svojo lastno krvjo: Sestra Marga-
[fta, učenka božjega Srca Jezusovega. In
ka J ji je dal Gospod za to? Govoril ji je

152

te-le besede: »Podeduj moje Srce in vse
njegove zaklade za čas in večnost; pri¬
volim ti, rabi jih, kakor sama hočeš. Ob¬
ljubim ti, da te le takrat ne bom podpiral,
kadar bode meni manjkalo moči. Na veke
boš moja preljubljena učenka, predmet mo¬
jega dopadenja in žrtva moje ljubezni.
Hrepeni vedno le po mojem Srcu; to bo
nadomestilo vse tvoje napake in zadosto¬
valo za tvoje dolžnosti.«

4. Gospod pa ne želi samo, da se mu
posvetiš, ampak ti da sam najlepši  zgled-
Sam se že takoj, ko pride na svet, daruje-
Sv. Pavel govori o tem, ko je prišel Kristus
na svet, in je rekel: »Daritev in darov nisi
hotel, ampak pripravil si mi telo . . ■ pote®
sem rekel: Glej, pridem, o Bog, da izpolnim
tvojo voljo.«  (Hebr. 10, 5. 7.)'

in to voljo je vedno izpolnjeval, saj J e
bilo to »njegova jed«; žrtvoval seje  pop 0 '"
noma v čast božjo in zveličanje neumrjočj
duš. Daroval je svoje premoženje, svoj 0
čast, svoje življenje, svojo kri, sebe vseg* 1 ;
in je bil pokoren Očetu do smrti, do smrt'
na križu. Celo njegovo življenje je torej
nepretrgana daritev. In to vse zate, •*
ljubezni do tebe! Ali je torej preveč, če .
sam sebe popolnoma posvetiš presv. Srcjjt

5. Pa še nekaj je, kar naj te navduši, o
se posvetiš presv. Srcu posebno skup n0 ’
očitno z drugimi.

153

Poglej le malo po svetu in lahko vidiš,
kako se vedno več ljudi vzdiguje zoper Boga
in njegovega maziljenca, Jezusa Kristusa.
Kakor ga Judje niso marali, da bi kraljeval
nad njimi, tako tudi sedaj kriči cela vrsta
izobraženih in neukih ljudi na Jezusa in
ga noče za »kralja in središče vseh src«.
Ugnati ga hočejo ti brezbožni iz src ne¬
dolžnih otrok, iz šol, iz družin, iz deželnih
' n  državnih postav, iz umetnosti, iz slovstva,
nočejo biti brez Jezusa, brez cerkve, brez
duhovnikov, brez Boga. In tega ne delajo
s krito, doma po hišah, ampak javno po
shodih, zborih, slabih knjigah in časnikih;
ni  Jih več sram, da so zoper kralja Jezusa,
anipak se še s tem očitno bahajo in za¬
smehujejo pokorne ovčice Jezusove. Te pa
ne more jo dalj časa gledati tega bahanja
'\ never ° )  tega kričanja »proč od Cerkve,

. Jezu sa, od Boga«, in zato jih žene lju-
v eze h n - da spoznajo Jezusa za edinega kralja
Se h src, vseh šol, vseh postav, vseh zborov
■,  c f rzav, .* <ar  pokažejo s tem, da se skupno
nugimi očitno posvetč presv. Srcu.
cel a ^° v se  Posvete cele družine, cele škofije,
1890 • ave  presv. Srcu Jezusovemu. Leta
sveti ^ 1)3  pa P ež Leon  XIII. slovesno po-
t" 11 -junija  ves svet presv. Srcu in ga
Prin - ' names fnik  Kristusov na zemlji
j P° Zaa i za vse ljudi celega sveta, da je
s  kralj in središče vseh src, da »mu je

154

dal ime, ki je nad vsa imena, da sc v
imenu Jezusovem pripogiba vsako ko¬
leno teh, ki so v nebesih, na zemlji in
pod zemljo, in da izpričuje vsak jezik,
da je Gospod Jezus Kristus v časti
Boga O četa.«  (Filip. 2, 9—11.)

2 . Zatajevanje samega sebe.

Da vedno to res izpolnjuješ, kar si sklenil
v posvetitvi, se pa moraš zatajevati. Tu
je za pravega častivca presv. Srca mnogo
dela. Saj ima v vseh razmerah, vsak korak
takorekoč vedno priliko, da se v tej ali
oni reči zatajuje in premaguje. Ob enem
pa lahko pokaže s tem, da prav in močno
ljubi presv. Srce, ker je zatajevanje samega
sebe naši naravi težko in neprijetno.

Častivec presv. Srca se pa seveda naj¬
prej zatajuje v rečeh, v katerih se mora
premagovati kot kristjan že tako. Zatajevanje
samega sebe je sploh bistveno krščanski
veri; torej ne more biti nihče pravi kristjan
in katoličan, kdor se ne premaguje in za¬
tajuje. To zahteva Gospod Jezus od vsa;
kega: » Kdor hoče priti za menoj, naj zatafl
sam sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hod 1
za menoj.«  (Mat. 16, 24.)

Torej se mora tudi častivec presv. Srca
zatajevati. Če je pa tako, si morda misli®)
ne vem, kako častivec presv. Srca s tem)
da se zatajuje, časti presv. Srce? Glej, t°

155

je prav lahko. Kar je častivec presv. Srca
že tako dolžan storiti, namreč zatajevati
se, to stori iz ljubezni do presv. Srca,
in s tem časti presv. Srce.

Iz ljubezni do presv. Srca se bojuje zoper
neukročene strasti, na pr. jezo, mesenost,
napuh. Varuje se bližnjih priložnosti, na pr.
slabih knjig in časnikov, oseb in hiš; za¬
tajuje svojo radovednost, se premaguje, da
ne govori grdih, nesramnih, brezverskih,
neresničnih, obrekljivih in sovražnih besedi;
premaguje svojeglavnost, uboga svoje starše
in predstojnike itd.

Pravi častivec presv. Srca pa stori še več.
Ne zatajuje se samo v rečeh, v katerih se
^ora že tako, marveč prostovoljno
žrtvuje  presv. Srcu še kaj takega, česar
n i dolžan. Odpove se kakemu nedolžnemu
veselju ali kaki zložnosti, katere bi lahko
užival brez greha, ravna se po želji in volji
dr ugih, ne gleda reči, katere bi smel gle¬
dati, se ne zagovarja, ako ni res potrebno,
' n  še v mnogo drugih rečeh. Vse to daruje
Presv. Srcu kot nadomestilo, ob enem pa
opravi kako kratko in prisrčno molitvico.

Taki častivci presv. Srca so zares blage
duše. Ako delajo tako pogosto in stano¬
vitno, so prišle v popolnosti že daleč.

•n če jih zadene kako trpljenje, ne to¬
pijo o tem najprej pri svojih znancih in
sorodnikih, ampak mislijo takoj na božje

156

Srce, darujejo mu vse kot zadoščenje, in
izkušajo biti vedno tega duha. — Božje
Srce Jezusovo se prav gotovo zelo veseli
takih duš, ko vidi, da mislijo celo v trp¬
ljenju in bridkosti bolj nanj, nego nase.

3. Bratovščina presv. Srca Jezusovega.

Kar je za posameznika težko, to je lahko
z združenimi močmi.  To velja tudi
za pobožnost presv. Srca Jezusovega, in po¬
sebno za one vaje, ki bolj zadevajo vnanje
češčenje, in katerih glavni namen je ta, da
z velikim vnanjim  sijajem pospešujejo
pobožnost Srca Jezusovega. V ta namen
pa imamo verska društva in bratov¬
ščine,  katerih je glede na pobožnost presv.
Srca lepo število.

Na prvem mestu je bratovščina presv.
Srca Jezusovega.

1. Kako je nastala in se širila?

Bratovščina sploh ni nič drugega, kakor
prostovoljna družba (društvo) kristjanov za
posebno, Bogu ljubo delo, ki ga človeku
ne predpisujejo ne božje ne cerkvene za-
povedi; pač pa je sredstvo,  da se lažje
in bolj izpolnjujejo zapovedi božje.

Da je taka zveza ob enem tudi cerkvena
bratovščina, jo mora cerkveni  poglavar,
škof, po določenih pravilih ustanoviti in j°
nadzirati.

157

Taka cerkvena bratovščina je bratovščina
presv. Srca Jezusovega.

To posebno, Bogu ljubo delo, radi kate¬
rega se udje bratovščine presv. Srca Jezu¬
sovega medsebojno združujejo, je goreče
češčenje presv. Srca Jezusovega.

Bratovščina  sega tja do bi. Margarete.
V krogu svojih prijateljic je vsejala seme
raznih pobožnih društev, da bi se častilo,
ljubilo in poveličevalo presv. Srce Jezu¬
sovo. V pismu, ki ga je pisala neki ča-
stivki presv. Srca, kaže svoje veliko veselje
nad tem, da se je v Kutansu (Coutances)
na Francoskem ustanovila bratovščina
v  čast presv. Srcu  in da se bo druga
v  kratkem ustanovila v Parizu.

Niso še pretekla tri leta po smrti Mar-
garetini (-(-1690), že je bila v samem Parč-u
kanonično ustanovljena »bratovščina presv.
Lrca Jezusovega«. Leta 1728. jo je potrdil
Papež Benedikt XIII. in ji podelil odpustke.
Leta 1729. je ustanovil sv. Leonard Porto-
mavriški s p. Galife, S. J., v Rimu  samem, v
rerkvi sv. Teodora, novo »bratovščino v čast
Presv. Srcu Jezusovemu«. Ta je bila povsod
1  veseljem sprejeta tako, da jo je povzdignil
Papež Klemen XII. v »nadbratovščino«,
L j- »mater-bratovščino«, da je mogla tudi
' z vu n  Rima pridruževati si enake bratov-
i 'ne in jim podeljevati svoje odpustke.
L' 1743. je bilo teh pridruženih krajevnih

\

158

bratovščin 702, in po treh desetletjih jih je
bilo po vsem svetu 1090.

Vojske koncem 18. stoletja in potem raz¬
pustitev jezuitskega reda so vplivale, da
ta bratovščina ni imela več v sebi prave
življenske moči; vendar pa ni popolnoma
prenehala.

Novega življenja je da*la pobožnosti presv.
Srca nova bratovščina,  ustanovljena
v Rimu 1. 1801. od gorečih duhovnikov, ki
so med seboj osnovali »pobožno društvo
sv. Pavla« v cerkvi »St. Maria ad Pineam«,
imenovani »in Capella«. Papeževim pismom
dne 25. januarja 1803 je bila ta bratovščina
povišana v nadbratovščino s pravico, da si
sme pridruževati tudi izvun Rima vse druge
bratovščine, ki imajo isto ime in isti namen,
in jim podeljevati tudi vse svoje odpustke.
Od 1. 1827. ima ta nadbratovščina svoj sedež
v Rimu, v cerkvi »S. Maria  del la  Pace«
(Marija miru).

Ta nadbratovščina je prav zelo razšir¬
jena. Pri štetju 1. junija 1881, torej 80 let po
ustanovitvi, ji je bilo pridruženih krajevnih
bratovščin nič manj kakor 9768. Tudi vse
naše  kanonično ustanovljene bratovščine
Srca Jezusovega so združene s to rimsko
nadbratovščino, od katere dobivajo vse od¬
pustke in druge duhovne milosti, če so
le v Rimu prosile pridružitve in so to tudi
dobile.


159

2. Namen bratovščine.

Zadnji namen  bratovščine je: častiti
božje Srce Jezusovo, vračati mu ljubezen
za ljubezen, zahvaljevati se mu, da je po¬
stavil zakrament presv. Rešnjega Telesa, in
zadoščevati mu za mrzloto, nehvaležnost
in žalitve, s katerimi mu pogosto plačujejo
ljudje njegovo neizmerno ljubezen v naj¬
svetejšem zakramentu.

Bližnji  namen je pa: s složnim delom
medsebojno se podpirati in pridobiti si pri¬
pravnih sredstev, da se čim bolje doseže
zadnji  namen.

Zato je navadno v cerkvah, kjer je bra¬
tovščina ustanovljena, vsak mesec — na¬
vadno prvo nedeljo  — slovesna očitna
bratovska pobožnost, h kateri se zbirajo
ud je, poslušajo pridigo, molijo litanije presv.
Srca Jezusovega, prošnjo za odpuščanje ali
spravno molitev, posvetitev, pojo pesmi
Presv. Srca, dobe blagoslov z Najsvetejšim.

Kdo bi se torej ne hotel vpisati v to tako
m '1o in koristno bratovščino, ko se s tem
Po besedah nekega pobožnega pisatelja tako-
rekoč vpiše v »knjigo življenja«?

3. Vstop v bratovščino.

kdo postane ud bratovščine, se mora
V  s am osebno  obrniti na duhovnika, ki
J e  v to pooblaščen, in b)  dd vpisati svoje
'me v imenik bratovščine. Ta vpis v ime-

160

nik je neobhodno potreben, da postane
kdo ud bratovščine.

Vse druge vnanjosti (formalnosti) pa niso
bistvene, da bi brez njih kdo ne bil ve¬
ljavno sprejet v bratovščino, akoravno se
ne smejo grajati. Zato je priporočati, da se
vpisanemu udu d& takoimenovana »spre¬
jemnica«.

Niti obiskovanje »bratovskega shoda« (p°'
božnosti) niti opravljanje »bratovskih mo¬
litev« ni tako potrebno, da bi nehal biti
ud bratovščine, ki bi jih opuščal. Vseeno
pa bo prihajal vsak goreč ud bratovščine
marljivo v cerkev na te »bratovske shode«:
in bo vestno — kolikor pač more — ' z '
molil predpisane molitve.

Za vpis v bratovščino in za sprejemnico,
kjer se daje udom, je strogo p re po j
vedano  kaj zahtevati; toda prostovoljk
doneski v namene bratovščine niso za-
branjeni.

4. Dolžnosti in vaje bratovščine.

Tu izrecno opomnimo, da tu ni govor 3
o dolžnostih, ki bi vezale pod kakim, tu®
najmanjšim grehom. Kdor bi jih torej nala»
opuščal popolnoma, nima zato niti naj¬
manjšega greha. Vendar je dobro pomni 11 ’
da ima prav malo ali nobene koristi, kdo'
bi se samo vpisal  v bratovščino.
ne dobi niti odpustkov in drugih milostu

161

ki jih podaja bratovščina; niti se sme na¬
dejati onih obljub in milosti Jezusovih, do
katerih imajo takorekoč nekako pravico tisti,
ki goreče vrše bratovske dolžnosti.

Brez pomena je torej, če se kdo vpiše
v bratovščino, a noče izpolnjevati njenih
dolžnosti in ne opravljati, kolikor more,
pobožnih vaj, h katerim nas navaja bra¬
tovščina. Te vaje so pa trojne:

Posebne vaje bratovščine.

a )  Če le moreš, pridi vsak mesec prvo
nedeljo v bratovsko cerkev na »bratovski
shod« ali sestanek, na pr. k pridigi o presv.
Sncu, k litanijam Srca Jezusovega, k prošnji
za odpuščenje, posvetitvi in k blagoslovu.
Ako si res zadržan, opravi doma vse one
molitve, ki se molijo javno v cerkvi, po¬
sebno pa prošnjo za odpuščenje  ali
spravno molitev k presv. Srcu.

A) Prejemaj pogosto sv. zakramente, po¬
sebno ob dnevih, ko se morejo dobiti odpustki.

c )  Moli vsak dan (takoimenovane) bra¬
tovske molitve, brez katerih nikakor ne
dobiš vsaj enega dela odpustkov. Te mo-
lltv e so: vsak dan 1 očenaš, 1 češčena-
m * r >ja, apostolska vera in vzdihljaj:
gladko Srce Jezusovo, daj, da te vedno
b0 >j ljubim«.

300 dni odpustka vsakikrat, enkrat v mesecu
Popoln  odpustek pod navadnimi pogoji

Srce Jezusovo. ^

162

(obisk cerkve in molitev v papežev namen. Pij IX.,
26. novembra 1876).

Splošne vaje , ki jih priporočamo.

Od vseh častivcev presv. Srca, še bolj
pa od udov bratovščine, moramo po pravici
pričakovati:

a)  Da vsako leto obhajajo prav pobožno
praznik  presv. Srca s tem, da prejmejo
sv. obhajilo in molijo spravno molitev.

b)  Da prvi petek  ali prvo nedeljo v
mesecu enako obhajajo kakor sam praznik
presv. Srca.

c)  Da časte sami podobo  presv. Srca,
in si prizadevajo, da jo časte tudi drugi-

Druge vaje , da si zagotovimo posebno ljubezen
Srca Jezusovega.

a)  Posveti  se  presv. Srcu.

b)  Posnemaj  njegove čednosti: poni*'
nost, krotkost, potrpežljivost, ljubezen, č> st
namen, popolno vdanost v voljo božjo.

c)  Bodi goreč pospeševavec in ra z '
širjavec  pobožnosti presv. Srca z molitvij°i
besedo in zgledom.

5. Koristi bratovščine.

Ako vestno opravljaš bratovske dolžnost''
se smeš nadejati tudi sledečih duhovn'
koristi:

a)  Deležen boš vseh molitev in dobri
del,  ki jih opravljajo udje bratovščine P

163

vsem svetu. V Rimu se bero vsak mesec
tri sv. maše za umrle ude bratovščine.

b)  Deležen boš še posebnih molitev in
dobrih del,  ki se opravljajo v vsaki
krajevni bratovščini pri mesečnih shodih
ali ob drugih prilikah za žive in umrle ude
bratovščine.

Tudi se lahko, na pr. s prostovoljnimi
Prispevki udov pri mesečnih sestankih zbere
toliko denarja, kolikor je potrebno, da se
'epo okinča bratovski oltar z mnogimi sve¬
čami in cvetlicami, da se shodi vrše kar
najbolj slovesno, da se preskrbe sprejemnice
ali male knjižice o presv. Srcu, ki se da¬
jejo udom.

Mnogo bi tudi koristilo, ako bi se s prosto-
v °ljnimi doneski nabralo toliko, da bi se
,a hko vsak mesec  (na pr. prvi petek), ali
ce 'o vsak teden  (v petek) brala zado-
s  t i l n a maša  v čast presv. Srcu na oltarju
! e ga Srca za vse žive in umrle ude kra¬
jevne bratovščine. Tako bi se doseglo ob
enem troje: 1. počastilo bi se presv. Srce
Jezusovo; 2. pospeševala bi se bratovščina;
J- in od tega bi imeli njeni udje veliko
duhovno korist in tolažbo.

c )  Deležen boš sledečih odpustkov.

6. Odpustki bratovščine

dvojne  vrste, ene morejo dobiti udje le, ako
"Povijajo vsak dan bratovske molitve; druge pa

ore Jo dobiti tudi brez teh molitev.

11»


164

Prvi oddelek.

Odpustki  samo za ude, ki so vpisani v bra¬
tovščino ter vsak dan molijo bratovske mo¬
litve.  Za popolne odpustke je treba še sv. spo¬
vedi, sv. obhajila in molitve po namenu Cerkve.

Popolni odpustki.

1. Na dan vpisa v bratovščino. — 2. Na praznik
Srca Jezusovega (ali naslednjo nedeljo ****)■ "
3. Prvi petek ali prvo nedeljo vsakega meseca.
—■ 4. Se enkrat v mesecu, kadar hočeš. — 5. 0“
smrtni uri, ako skesano, vsaj v srcu, ako ne moreš
z usti, zakličeš presladko ime Jezus. — 6. Tudi
odpustki (popolni) drugega oddelka.

Nepopolni odpustki.

1. Odpustek 7 let i in 7 kvadragen (1 kvadra-
gena = 40 dni), ako se štiri nedelje pred praznike™
presv.Srca Jezusovega moli po namenu sv. Cerkve
— 2. 60 dni odpustka za vsako dobro delo, ka¬
tero opravi kak ud črez dan. — 3. Tudi odpust«
sledečega drugega,(oddelka.

Drugi oddelek.

Odpustki tudi za tiste ude, ki so se sicer vP>
šali v bratovščino, pa ne molijo vsakdanjih p r ®.
pisanih molitev, samo če izpolnijo druge pog°J c >
katere (*) označuje.

Popolni odpustki.

Med temi tudi odpustki rimskih postaj. ...
1. Na praznik brezmadežnega spočetja Marc
nega, 8. dec. (*) 2. Na Božič, 25. dec. (**) 3-P 0
sv. Janeza evangel., 27. dec. (*) 4. Na Svečm j
2. februar. (*) 5. God sv. G’- 0 '™”' 0  C.

6. Praznik sv.

2. februar. (*) 5. God sv. Gregorija, 12. sušca. G
6. Praznik sv. Jožefa, 19. sušca. (*) 7. Pr .^j
Marijinega oznanienja, 25. sušca. (*)

165

četrtek. (**) 9. Velikonočno nedeljo. (**) 10. Praz¬
nik Kristusovega vnebohoda. (**) 11. Vsako tistih
6 nedelj ali petkov, ki so pred praznikom Jezu¬
sovega Srca. (***) 12. Praznik presv. Srca Jezu-
/**\ e ® a . ab  naslednjo nedeljo. (****) 13. 5. maja
' ) obisk bratovske cerkve ali kapele od prvih
večernic (Pij IX., 11. marca 1873). 14. Praznik sv.
apostolov Petra in Pavla, 29. junija. (*) 15. Praznik
w ar !Jj ne g a  vnebovzetja, 15. avg. (*) 16. Praznik
»laminega rojstva, 8. sept. (*) 17. Praznik vseh
svetnikov, 1. novemb. (*) 18. Na vernih duš dan,
novembra (*).

Zgornje zvezdice pomenijo sledeče pogoje:
tr h Rnzen sv. spovedi in sv obhajila je še
neba obiskati »bratovsko cerkev«. Vsakdanje
Dra r** vs ' <e m °litve niso potreben pogoj.

, I.) Razen sv. spovedi in sv. obhajila je treba
ob| skati »bratovsko cerkev« in moliti v papežev
amen. Vsakdanje bratovske molitve niso po-

»b r Kakor zgoraj (**), samo, da se sme mesto
i Vevške cerkve« obiskati katerakoli cerkev ali
•J: vna  kapela, kjer se obhaja praznik prdsv. Srca,
ondi se mora še moliti v papežev namen.

„ v *) Razen sv. spovedi in sv. obhajila je treba
mo moliti v papežev namen,
d |P k0  udje res ne morejo obiskati dotične cerkve,
ODr •• °dpustke, ako namesto obiska cerkve
kako drugo pobožno delo, ki ga jim je

al °zil spovednik.

Nepopolni odpustki.

Med temi tudi odpustki rimskih postaj.

Preš c* {  ^an devetdnevnice pred praznikom
draff brca  d ezu sovega odpustek 7 let in 7 kva-
kier n ' ^°Soji: obisk cerkve ali javne kapele,
narn S6 obha j a ta  praznik, in molitev v papežev

166

2. Na vse druge praznike Matere božje in sv.
apostolov, kadar ni popolnega odpustka. Pogoj:
obisk bratovske cerkve.

Slede nepopolni odpustki rimskih  postaj,
za katere je treba obiskati bratovsko cerkev in
moliti v papežev namen.

3. Odpustek 30 let in 30 kvadragen (1 kvadra-
gena je 40 dni), zadobiš prve tri dni do Božiču,
Novega leta dan, v praznik Sv. treh kraljev, tri
nedelje pred pepelnično sredo, veliki petek, veliko
soboto, vsak dan v velikonočnem tednu (vštevsi
belo nedeljo), sv. Marka dan, prve tri dni križe¬
vega tedna, binkoštno nedeljo in vsaki dan bin-
koštnega tedna.

4. Odpustek 25 let in 25 kvadragen: Cvetno
nedeljo.

5. Odpustek 15 let in 15 kvadragen: tretjo ad¬
ventno nedeljo, dan pred Božičem, sveto noč, P rl
drugi sv. maši božičnega praznika, pepelnično
sredo in 4. postno nedeljo.

6. Odpustek 10 let in 10 kvadragen: prvo, drugo
in četrto adventno nedeljo, vsak dan štirideset'
danskega posta, izvzemši dneve, ki so zgoraj #
omenjeni, binkoštno soboto in kvatrne dni v afl'
ventu in septembru.

Opombe:  1. Udje bratovščine, ki so zako¬
nito zadržani, na pr. vsled bolezni, potovanja, n
ne morejo obiskati predpisane bratovske cerkve,
morejo vseeno dobiti odpustek, ako °P raVI ]„
mesto predpisanega obiska cerkve kako drug
dobro delo, katero jim v ta namen naloži sp°
vednik.

2. Na praznik presv. Srca Jezusovega, naj J!
se obhajal katerikoli dan, ki ga je določil sK
dotične škofije, morejo dobiti vsi verniki P°P?'L
odpustek. Pogoji: sv. spoved, sv. obhajilo, ob*
cerkve ali javne kapele, kjer se obhaja ta prazn >
in molitev v papežev namen.

167

3. Isto tako morejo dobiti vse zgoraj omenjene
odpustke tudi drugi verniki, četudi niso vpi¬
sani v bratovščino  presv. Srca Jezusovega,
samo, če žive v krajih, kjer se ali ne more usta¬
noviti ta bratovščina ali, ako bi se težko vpisali
v to bratovščino; zato pa morejo točno izpol¬
niti vse za odpustek predpisane pogoje.

4- Vsi ti odpustki se lahko darujejo tudi du¬
šam v vicah.

Kako se bratovščina  vpelje, glej na koncu
knjige v »Dodatku«.

4. Apostolstvo molitve.

1. Kaj je?

Apostolstvo molitve je zveza (društvo)
kristjanov, ki s svojimi molitvami, deli in
trpljenjem delajo in molijo za ohranjenje
! n  razširjevanje božjega kraljestva na zemlji
| n  za zveličanje neumrjočih duš, — a vse
to store zedinjeni s Srcem Jezusovim.

i a zveza (društvo) se imenuje: apostol¬
stvo,  ker hoče napraviti iz vseh svojih
odov prave apostole,  ki hočejo delati za
c ast božjo in za zveličanje duš.

imenuje se »apostolstvo molitve«, ker
11111  je molitev,  če ne edino, pa vsaj naj¬
poglavitnejše sredstvo, ki ga uporablja.

Zveza je to Srca Jezusovega,  ker se
a >  udje med seboj združijo s presv. Srcem
Jezusovim, ki je pravi vzor gorečnosti in
bož Ji zgled molitve; b)  ker se udje tega
a P°stolstva prizadevajo, da se razširi če-

168

ščenje presv.Srca, in da se v človeški družbi
ustanovi in širi njegovo kraljestvo.

Molitveno apostolstvo torej ni niti bra¬
tovščina niti kongregacija (družba), ampak
je sveta zveza (društvo), ali bolje »po¬
božno delo«, kakor ga imenuje sv. rimska
stolica.

2. Namen apostolstva molitve.

Jezus Kristus je prišel na zemljo, da po*
sreduje med grešnim človeškim rodom in
razžaljenim nebeškim Očetom. Na križu je
daroval sam sebe Bogu, in tako vse od¬
rešil. Pa še sedaj je Jezus Kristus naš
edini in večni duhovnik in posredovavec,
in kot tak po besedah sv. apostola Pavk
»živi vedno, da za nas prosi«.  (Hebr. 7, 25.)
Neprenehoma moli  v nebesih in na naših
oltarjih, da se rešijo duše, spokore grešniki,
ohranijo nedolžni, utrdč pravični, ohrani sv :
Cerkev, skratka, da se ohrani in razširi
kraljestvo božje na zemlji. — To so naj¬
svetejši in najblažji nameni presv. Srca^
Častivci presv. Srca pa te namene in z a '
deve Jezusovega Srca vzemo za svoj e
namene, in združeni s tem Srcem  k
po njegovem zgledu  molijo v namen e
Jezusove. Zato se imenujejo apostol'
molitve.

Poveličevati slavo božjo in delati za zve;
Iičanje duš so sicer prvi poklicani tisti, k'

169

morajo, pooblaščeni in poslani od Gospoda
Kristusa, nadaljevati njegovo delo na zemlji.
l’o so duhovniki v katoliški Cerkvi. Ti
morajo oznanjevati po vsem svetu sveti
evangelij, brati sv. mašo, deliti vernikom
sv. zakramente, vladati v cerkvi in vernike
voditi v nebesa. Toda še sedaj vedno velja:
»Žetev je sicer velika, delavcev pa malo«.
(Mat. 9,' 37.)

Časovne razmere zahtevajo vedno več
od duhovnika; kako bo ta kos ogromnemu
delu? Česa je treba, da bo vse delo du¬
hovnikovo imelo mnogo uspeha in blago¬
slova? Gotovo je treba za to milosti, te pa
si treba izprositi, treba je moliti.  Seveda
duhovnik sam moli, pa opravljati mora še
druge važne reči, braniti resnico in pravice
sv. Cerkve, stopiti mora na branik za ohra¬
nitev in razširjanje sv. vere. Zato mu mo¬
rajo priskočiti na pomoč tudi verniki. Ne
morejo sicer pridigovati, deliti sv. zakra¬
mentov in opravljati drugih duhovskih
°Pravil, pač pa lahko pomagajo duhovniku
z  besedo, z zgledom, zlasti pa z molitvijo,
fako postanejo apostoli molitve.

Ali je še kaj višjega, plemenitejšega, bolj
bož jega, kakor združeno s presv. Srcem in
P° njegovem zgledu delovati za najvišji
namen: da se slavi Bog in zveličujejo ne¬
umrljive duše? Zato je apostolstvo mo-
litve izmed najboljših in najpopolnejših

170

pobožnih vaj v čast presv. Srcu Jezu¬
sovemu.

3. Kako se je začelo in razširilo apo-
stolstvo molitve?

V Valsu na Francoskem je 3. decembra
leta 1844. v skolastikatu družbe Jezusove
tamošnji duhovnik p. Frančišek Ksaver
Gautrelet, S. J., zamislil prekrasen načrt.
Zasnoval je med svojimi kleriki molitveno
društvo, ki ga je imenoval: »Apostolstvo
molitve združeno s Srcem Jezu¬
sovim«.  Papež Pij IX. je to apostolstvo
potrdil leta 1866. in ga obdaril z mnogimi
odpustki. Sv. oče Leon XIII. pa je dal 1.1879.
društvu nova pravila, katera je 11. julij 3
1896 še izpopolnil.

Apostolstvo molitve se je izredno hitro
razširilo po vsem svetu in šteje sedaj nad
20 milijonov udov. Tudi po slovenski
zemlji se razvija čedalje lepše.

4. Pobožne vaje in odpustki  apostolstva
molitve.

Pobožnim vajam molitvenega apostolstva
prištevamo pred vsem molitve, navzočnost
pri sv. maši in prejemanje sv. zakramentov'
Potem sploh vsako drugo dobro delo: p° st
(t. j. vsa spokorna dela) in miloščino (t- J-
dela krščanskega usmiljenja) in vsako
janje čednosti; slednjič vsa druga dela, k 1

171

jih storimo iz nadnaravnega namena: do¬
mača, kmetska, obrtniška, tovarniška dela
in vse, kar moramo trpeti, in celo vse po¬
štene zabave, ki si jih privoščimo, če jih
uživamo iz nadnaravnega namena.

V apostolstvu molitve so pa tri po¬
sebne  pobožne vaje, ki jih je dovolila in
potrdila sv. rimska stolica. 1  Te tri pobožne
vaje ločijo ude v tri vrste, katerih vsaka
ima svoje posebne odpustke.

V prvi vrsti  so tisti, ki združeni s
Srcem Jezusovim darujejo vsak  dan
vse svoje molitve,  svoja dela  in svoje
trpljenje  v one namene, za katere naš
Gospod neprenehoma moli in za katere se
vsak dan daruje na naših oltarjih.

Za to darovanje ni potrebna kaka dolo¬
čena ustna molitev, lahko jo napraviš samo
v srcu. Vendar je dobro, če rabiš določeno
ustno molitev, ki jo lahko najbolje opraviš
P° jutranji molitvi in ki je obdarovana z

odpustkom:

Molitev vsakdanjega darovanja.

Gospod Jezus Kristus! V edinosti z onim
u°žjim namenom, s katerim si sam hvalil
°°S3. na zemlji v svojem presv. Srcu in
S a  še sedaj po vsem svetu neprenehoma

■ 1  Glej Dr. Anton Bonav. Jeglič: »Molitvenik
n . Pouk o pobožnosti presv. Srca Jezusovega«,
Gubljana 1904, str. 108 sl.

172

hvališ v zakramentu presvetega Rešnjega
Telesa, ti darujem po zgledu presvetega
Srca preblažene, brezmadežne device Marije,
danes in vsak trenutek današnjega dne vse
svoje namene in misli, vsa čuvstva in želje,
vsa dela in besede.

(100 dni odpustka enkrat na dan. Leon XIII-.
19. decembra 1885.)

Posebno pa ti jih darujem za tvojo sv.
Cerkev in nje poglavarja, kakor tudi za
vse zadeve, ki so priporočene udom mo¬
litvenega apostolstva v tem mesecu in
današnji dan.

Ali pa krajše:

O presladko Srce Jezusovo, po rokah
preblažene device Marije ti darujem vse
molitve, dela in trpljenje današnjega dne
v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v za;
kramentu presv. Rešnjega Telesa, s teboj
pa Bogu Očetu v vse tiste namene, v ka¬
tere se mu ti sam vsak dan daruješ na
naših oltarjih. Amen. (»Cerkveni molitvenik 8 -)

To vsakdanje darovanje združeno s pr esV '
Srcem je najvažnejše in bistveno, zato j e
zapovedano za vse tri vrste molitvenega
apostolstva; kdor bi to opuščal, ne mor e
dobivati odpustkov, ki so podeljeni trem
vrstam apostolstva molitve.

Udje prve vrste torej darujejo presv. Sren
vsak dan svoje molitve, svoja zatajevanja.

173

telesna in duhovna dela usmiljenja, svoje
stanovske dolžnosti, sploh vsa svoja dela,
križe, težave in trpljenje, celo pošteno raz¬
vedrilo, posvečeno z dobrim namenom. Ta
dela in molitve imajo pa večkrat vsled
naše človeške slabosti kak madež, da manj
veljajo pred Bogom. Tega se dobro zave¬
dajo apostoli molitve, in zato združijo,
svoja dela, trpljenje in molitve s p res v.
Srcem Jezusovim  in jih darujejo v tiste
najvišje, božje namene, za katere presv.
Srce neprenehoma moli in se daruje vsak
dan na oltarjih. S tem dobe njih dela veliko
večjo notranjo vrednost, se očistijo, ublaže
in povzdignejo. Presv. Srce samo takorekoč
izbriše madeže njihovih del in molitev, jih
Posveti, nadomesti, kar je nepopolnega, in
tako očiščena, izpopolnjena, posvečena dela
jo trpljenja daruje nebeškemu Očetu. In
so njegovi nameni najsvetejši, ker so
njegova dela božja dela, in ker so nameni
in dela apostolov molitve združena s presv.
Srcem, dajo Bogu res največjo čast in po¬
rogajo najbolj k zveličanju duš.

Odpustki za prvo vajo vsakdanjega darovanja.

Popolni odpustki:
1' N 3  dan sprejema. (*)

2. V

praznik brezmadežnega spočetja Mariji¬

nega. (*[

, 3. V praznik presv. Srca Jezusovega (ali na-
sledn Jo nedeljo). (*)

174

4. En petek, katerikoli, vsakega meseca razen
velikega petka. (*)

5. Se en drugi dan vsakega meseca, ki si ga
sme vsak sam izbrati. (*)

6. Popolni odpustek dobe tisti udje, kateri od
solnčnega zahoda v četrtek do solnčnega vzhoda
v petek eno uro ustmeno molijo ali premišljujejo
Jezusove smrtne težave na Oljski gori ali druge
skrivnosti trpljenja Gospodovega. Za odpustek
te tako imenovane »sv. ure«  je potrebno, da se
spovedo, v četrtek ali petek prejmejo sv. obhajilo
in molijo v papežev namen. (13. maja 1875.)

Ta odpustek se dobi tudi katerikoli  dan v
tednu in ob katerikoli  uri, če voditelj molitve¬
nega apostolstva določi dan in uro, in udje tedaj
skupaj  v cerkvi ali javni kapeli opravijo »sveto
uro«. (30. marca 1886.)

7. Popolni  odpustek na dan tistega svetnika,
ki ga odloči voditelj udom molitvenega apostolstva
kot mesečnega  posebnega patrona.

Pogoji: spoved in sv. obhajilo. Kdor pa tisti
dan ne more k spovedi in sv. obhajilu, dobi po¬
polni odpustek katerikoli drugi dan, ko prejme
zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa.
(30. marca 1866.)

Za odpustke ki imajo zvezdo  (*), je treba
razen zakramentov še obiskati cerkev ali javno
kapelo.

Nepopolni odpustek  100 dni.

1. Za vsako molitev in vsako dobro delo, ki
je udje opravijo v namen, ki ga napove glavno
vodstvo apostolstva molitve. (26. februarja 18f>1-
(Ta namen naznanjata »Glasnik« in »Bogoljub«!

2. Nepopolni odpustek 100 dni vsakikrat, kadar-
koli udje, ki nosijo na prsih podobo ali škapuj 1 '
božjega Srca z napisom: »Pridi k nam tv oj e
kraljestvo«,  in te besede ustno ali vsaj v srcu
izmolijo. (14. junija 1877.)

175

3. 7 let in 7 kvadragen, ako nosijo udje mo¬
litvenega apostolstva to podobo presv. Srca očitno
pn javnih procesijah, ali če pol ure molijo pred
izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. (R. 14. junija

V drugi vrsti so tisti udje, ki so še
bolj goreči za pobožnost presv. Srca. Ti
oiolijo, kakor oni v prvi vrsti, »molitev
vsakdanjega darovanja«, razen tega pa si
izber6 prečisto devico Marijo za svojo po¬
močnico pri apostolskem delu za zveličanje
duš in molijo njej v čast vsak dan en
»očenaš« in deset  »če  š č e n a m ar  i j«  v
tisti namen, ki ga sv. oče za vsak mesec
posebe določi in blagoslovi, in se naznani
začetkom vsakega meseca udom. Zato pa
vseeno niso udje družbe »živega rožnega
venca« in ni jim treba pri desetih češčena-
marijah premišljevati kake skrivnosti sv.
rožnega venca, kakor to veže ude »živega
rožnega venca«.

Odpustki za pobožno vajo druge vrste.

(Rese. 24. avgusta 1884 in 18. novembra 1903.)

b Popolni  odpustek:

v  y  v praznik »molitve našega Gospoda Jezusa
Kristusa na Oljski gori«, t. j. v torek po 1. pred-
Pepelnični nedelji;

v v praznik »Srca Marijinega«, t. j. nedeljo
P° osmini vnebovzetja Marijinega (Velike go-
s Pojnice);

j , C J  v praznik »Varstva sv. Jožefa« (tretjo ne-
ael J0 po veliki noči).

176

Ti popolni odpustki se dobe pod navadnimi
pogoji (tudi obisk društvene ali župnijske cerkve
in molitev v namen sv. očeta).

2. Nepopolni  odpustek 300 dni, kadar od;
molijo en očenaš in deset češčenamarij
v omenjeni namen.

V tretji vrsti apostolstva molitve so
tisti, ki opravljajo pobožno vajo prve vrste
(vsakdanje darovanje), poleg tega pa enkrat
na mesec ali enkrat na teden prejmejo sv.
obhajilo v zadoščenje  za mnoge in
velike grehe, s katerimi neprenehoma žalijo
grešniki presv. Srce Jezusovo. S tem hočejo
razžaljeno Srce Jezusovo tolažiti in ga ga'
niti, da usliši naše molitve. Da zadobe od¬
pustke te tretje vaje, združijo se med seboj
v skupine po 7 ali 30 udov, izmed katerih
prejme vsak zadostilno sv. obhajil 0
svoj določen dan v tednu, če se združi 7
udov, drugače pa določen dan v mesecu,
če se združi 30 udov. Oni, ki se tako
združijo, so s tem tudi že udje »zvez e
(društva) zadosti  ln  ega  s v. o b h a j i l a<<
in morejo dobiti vse odpustke te zveze.

Odpustki za pobožno vajo tretje vrste.

Popolni odpustki:  1. Na dan, ko je kč°
uvrščen s sedmimi ali tridesetimi udi za za°°
stilno sv. obhajilo, ako opravi spoved in prejm e
sv. obhajilo.

2. Tisti dan, v tednu ali mesecu, ko je kdo n a
vrsti za zadostilno sv. obhajilo.  PožPJ' -
spoved, sv. obhajilo v zadoščenje za krivic >
storjene božjemu veličastvu, obisk cerkve «

177

javne kapele in molitev po namenu sv. očeta.
(Pij IX., 9. avg. 1861 in 19. maja 1863.)

Ce kdo ne more tega storiti tisti dan, ko je
na vrsti, si lahko izbere drugi dan v tistem tednu,
oziroma v tistem mesecu. (Pij IX., 7. julija 1864.)

3- O velikonočnem času, če udje po opravljeni
Vj-nk'pnočni dolžnosti še enkrat  prejmejo sv.
obhajilo, in sicer zato, da zadoste — Bogu bodi
potoženo! — ker se velikonočna dolžnost tako
Pogosto zanemarja. (20. aprila 1882.)

4. En dan v mesecu,  katerega krajevni vo-
, tel J molitvenega apostolstva določi udom za
skupno  sv. obhajilo. (14. junija 1877.)

Opomba.  Kdor hoče dobiti odpustke katere¬
koli vrste molitvenega apostolstva, mora oprav-
j®. pobožno vajo prve vrste. Kdor hoče na pr.
oobiti odpustke za vajo druge ali tretje vrste,
■nora razen vsakdanjega darovanja opraviti še
div s U S e >  oziroma tretje vrste. Ni pa treba, da
aobis odpustke za vajo druge, oziroma tretje
'ste, izpolniti vajo tretje, oziroma druge vrste.
Mor pa želi dobiti odpustke vseh treh vaj,
nora seveda opravljati vse tri vaje.

5 o ^

•sredstva, da vedno cvete in se raz-
Sir j a molitveno apostolstvo.

| 4o pomagajo posebno štiri sredstva.

Skupne in javne pobožnosti.  Po teh
ved vet ^ no  bolj upoznavajo duha apostolstva in
T a r. no ,S ore čn e je opravljajo razne njegove vaje.

ko bi se na pr. udje sešli vsako prvo  ne-
Drin 0 v mese cu morda v cerkvi ali na drugem
a)  kraju. Na tem shodu bi duhovnik

v'rnel kratek govor; razložil jim splošen me-
n , m en  molitveni namen; priporočil jim posebne
mene; b)  izmolil z njimi 1 očenaš in 10 češčena-
bj r ' J  P° namenu apostolstva molitve; c)  dodal
P° potrebi še kako molitvico k presv. Srcu

Sr$e Jezusovo. 12

178

Jezusovemu (litanije, posvetitev); e)  nazadnje bi
se zapela kaka pobožna pesem. Ponekod se da
koncem te skupne, mesečne pobožnosti blagoslov
z Najsvetejšim.

2. Da se obnovimo in okrepimo v pobožnosti
presv. Srca in po tej tudi v molitvenem apostol-
stvu, je posebno pripraven dan prvi  petek v
mesecu. Kake važnosti je prvi petek v pobožnosti
presv. Srca, smo že omenili, tudi, da dobe udje
bratovščine presv. Srca ta dan popolni  od¬
pustek. Enako dobe udje apostolstva vsak mesec
popolni odpustek en petek, kadar hočejo.

V mnogih župnijah, kjer udje molitvenega apo¬
stolstva prvi petek  opravljajo posebne pobožne

vaje, se je opazilo, da je z mnogimi in velikim'
milostmi to združeno; posebno zato, ker pridejo
ta dan verniki k sv. obhajilu v prav obilnem
številu.

Kako bi se to povsod doseglo? Naj sledi tu
le nekaj blagohotnih nasvetov, ki jih je potrdilo
izkušnja:

a )  V nedeljo pred prvim petkom  opozori
krajevni voditelj apostolstva dotične gorečnike
ali gorečnice,  ti pa opomnijo z ljubeznivim'
besedami zopet tiste, za katere imajo skrbeti-
fr) Dan pred prvim petkom  se lepo okinc«
oltar ali podoba (kip) presv. Srca. Kjer kaže, s
da z zvonom znamenje, da je sedaj lepa prni K ‘ 1
prejeti sv. zakramente. ,

e) V jutro prvega petka  je sveta maša p
olepšanem oltarju. Med sv. mašo se pojo poboža
pesmi (o Srcu Jezusovem). Priporoče se name
molitvenega apostolstva, in — če je mogoče
je kratek govor. Nato je — to je najpogla vl
J 1 ?-).®.? T za dostilno sv. obhajilo  za žalih'>
ki jih je Jezus prejel; na koncu se da blagosl
s presv. zakramentom. .

«,) Med drugim se pozovejo verniki, naj P'
dejo prihodnji prvi petek  še obilneje kah

179

danes. Tiste, ki niso prišli danes, je treba opomniti,
naj pridejo vsaj prihodnjo (prvo) nedeljo k spo¬
vedi in sv. obhajilu.

Pogosto je treba povedati vernikom: kako je
presv. Srce dobrotljivo, kako neskončno darežljivo
'n velikodušno, ne pusti, da bi ga mi prekosili
v velikodušnosti; da nas bo za tiste trenutke,
k' Jih posvetimo Njemu, preobilno blagoslovilo v
posvetnih opravilih, če je v korist našim dušam.

3. Zelo važno je, da se praznik  presv. Srca
Je ^ usove ga  obhaja s čim večjo slovesnostjo.
T Velike važnosti so slednjič gorečniki in

gorečnice.

‘0  Njihova skrb je, da povsod širijo molitveno
apostolstvo. Zato se glasi 6. pravilo apostolstva:
»uorečniki in gorečnice naj se potrudijo, kolikor
niorejo, da dan za dnevom pospešujejo slavo božjo,
zveličanje duš in češčenje presv. Srca Jezusovega;
a  Y, se  Po pravilih molitvenega apostolstva«.

£ato je povsod, kjer je uvedeno apostolstvo,
treba gorečnikov,  ako ni število udov prav
ma Jnno. Kako se to doseže?

Ko se je v kakem kraju molitveno apostolstvo
vpeljalo, na pr. v župniji, razdeli krajevni
.itelj apostolstva vse vpisane ude v skupine,
lajbolje v skupine po 15 oseb. Ti skupini se
na  ‘' el ° ec * en  najuglednejših in najgoreč-
®JSih udov, ki se more in se tudi hoče brigati,
« se živa ohrani v udih prvotna gorečnost za
'oiitveno apostolstvo, ali kar je isto: za presv.
, « Jezusovo. Odslej se ta gorečni  k — ako je
enska gorečnica  — posebno briga za svojo
stolst 00 ’ >>seve ^ a  P° P rav '''h molitvenega apo-

, ^ Izmed teh gorečnikov ali gorečnic se od-
nJJ? najboljši v poseben odbor, v predstojništvo
m °Jitvenega apostolstva.

je vedno kraj evni  vo-
more predsedovati, se to
12 *

pa 1

180


lahko poveri kakemu drugemu gorečemu duhov¬
niku, ali še celo kakemu pobožnemu in veščemu
svetnemu človeku.

Udje tega zbora so sami gorečniki, ki naj bodo
delavni in goreči,  pa tudi blagi in modri.
Kjer je več gorečnikov in gorečnic, se lahko raz- ;
dele v dva zbora: eden za moške, drugi za ženske.

V vsakem zboru se voli vsako tretje leto odbor:
predsednik, namestnik, tajnik in blagajnik.

Najpripravnejši kraj  za sestanke tega odbora j
je kaka cerkvena hiša ali samostan, ali če m
drugod pripravnega prostora, hiša kakega go- i
rečnika.

K posvetovanju se zbira zbor vsak  mesec. j
S krajevnim voditeljem na čelu razpravljajo o
napredku molitvenega apostolstva, posvetujejo se, {
kako bi najbolje pospeševali želje in zadeve presv. j
Srca. Vsak ud lahko stavi nove predloge. Na vse
mislijo, kar se tiče slave božje, poučevanja ne- j
vednih, izpreobrnjenja grešnikov, podpore ali z a ' j
snovanja novih koristnih zavodov.

Koliko dobrega lahko narede v župniji te g°' ■
reče duše, ki združene med seboj v presv. Srcu j
pod spretnim vodstvom dušnega pastirja skupno j
delajo, da se izpolnijo kolikor mogoče vsi na- j
meni bresv. Srca.

c)  Sv. Cerkev je gorečnikom in gorečni'
cam  podelila te-le odpustke,  ako skupno prej¬
mejo sv. obhajilo za papeža, za Cerkev in P°'
trebe duš, in sicer: j

1. Popolni  odpustek sledeče dneve: 1- ^ v '
Genovefe (3. januar.). 2. Sv. Frančiška Šaleškega <
(29. jan.). 3. Sv. Ignacija mučenika (1. febr.). 4. SV’ [
Katarine Riči (Ricci) (13. febr.). 5. Sv. Frančišk*
Rimske (9. marca). 6. Sv. Jožefa (19. marca). 7. s ■
Vincencija Ferer. (5. aprila). 8. Sv. Katarine
jenske (30. apr.). 9. Sv. Monike (4. maja). 10-^ '
Gregorija Vil., papeža (25. maja). 11. Sv. KlotiM*-
kraljice (3. jun.). 12. Sv. Petra in Pavla (29. jun-F

181

13. Sv. Marije Magdalene (22. jul.). 14. Sv. Ignacija
Lojolskega (31. julija). 15. Sv. Dominika (4. avg.).
16. Sv. Ivane Frančiške (21. avg.). 17. Sv. Katarine
(jenov. (15. sept.). 18. Sv. Mihaela nadangela (29.
sept.). 19. Sv. Frančiška Asišk. (4. oktob.). 20. Sv.
lerezije (15. okt.). 21. Sv. Martina škofa (11. nov.).
42. Sv. Elizabete (19. nov.). 23. Sv. Lucije (13. dec.).
24. Sv. Janeza evang. (27. dec.).

Gorečniki, ki javno nosijo znak svoje službe,
'• J- križ, okinčan s podobo presv. Srca, dobe po-
P°ln odpustek; in to prvikrat,  kadar se jim
o roci  ta častni znak (križ), in se posvete presv.
Sr cu, potem pa še dvakrat  v letu, ko obnove
svoj o posvetitev (na praznik presv. Srca Jezuso-
/ni?a in  brezmadežnega spočetja Marijinega),
o * ' 13- aprila 1862 in 14. junija 1877.)

2. Nepopolni  odpustek 300 dni, kadarkoli
j 1 vsi  gorečniki ali vsaj dvojica pridejo k zboru,
?? se med seboj posvetujejo in navdušujejo, kako
Dl  pospeševali čast božjo. (R. 13. aprila 1862.)
stni ♦ J e  kdo gorečnik  v molitvenem apo-
icistvu in da ga za takega priznajo tudi drugi,
Dn ^ostuje, da kar sam od sebe začne širiti na
poseben način pobožnost presv. Srca, ampak ga
j?. ra  službeno  za gorečnika priznati in p.otr-
tal' + * v °ditelj molitvenega apostolstva. Sele
d„|. ra t>.kadar se to potrdilo pokaže in se mu po-
on diploma gorečnika,  mu gre službeni
asiov »gorečnika«,  in  šele tedaj ima pravico
odpustkov, ki jih je podelila sv. Cerkev go¬
rnikom.

Dre" 1 U c dje  molitvenega apostolstva in pobožnosti
Dai-  ^ rca  ' ma j° P° svetu svoje liste. Ti zasto¬
jev 'c P° s P ešu jejo zelo zadeve apostolstva, za-
V ePk ~ a  ^ ezusove g a - Tisk je dandanes sploh

'n n (  k 110  ’ rabijo ga sovražniki vere in Cerkve,
Presv ^ reZ us R eha - Ni čuda, da so tudi apostoli
(iste Vi a  P ri J eli za  orožje, in ustanovili razne
> na se po njih povsod razlega glas o presv.

182

Srcu, ki naj vname vsa srca ljubezni do njega.
Po listih se ohrani in utrdi edinost in sloga, po¬
sebni notranji duh udov apostolstva in častivcev
presv. Srca.

Sedaj širi molitveno apostolstvo in pobožnost
do presv. Srca po vsem svetu v raznih jezikih
33 »Glasnikov«. Nekateri so prav zelo razširjeni:
angleški ima 30.000, irski 54.000, nemški 40 . 000 ,
skoraj ravno toliko španski, hrvaški 26.000, poljski
celo 150.000 naročnikov. — Kdo bi ne hotel biti
ud apostolstva, če premislimo še

6. Koristi molitvenega apostolstva.

1. Udje tega apostolstva opravljajo mo-
litve in trpljenja in dela apostolstva iz naj¬
višjega namena, iz najčistejše ljubezni do
Boga, zato so najboljša dobra dela. In ker
so ob enem združena z nameni in deli presv.
Srca, zato so ta dela

2. prava apostolska  dela.

Posebno moč pri Bogu ima skupna mo¬
litev. V apostolstvu je pa zbranih nad 2t
milijonov udov, med njimi prav svetih duS;
torej velikanska vojska molivcev. Vsi ti
pa molijo »v imenu Jezusovem«, ker mo
lijo zedinjeni s presv. Srcem. Kako močna
je torej ta molitev, kako gotovo bo uslišan 3 ;
Koliko koristi sv. Cerkvi, koliko se po nj e J
izpreobrne grešnikov, krivovercev, kako
podpirajo dela pridigarjev, izpovednikov >
misijonarjev. Sodni dan bomo videli, ‘
se je izpreobrnilo mnogo ljudi, zabram

183

mnogo hudega v Cerkvi, prekrižalo mnogo
satanskih načrtov sovražnikov vere in
Cerkve ne toliko po besedah duhovnikovih,
marveč po molitvi nepoznanih, pobožnih
duš. Zato pojdi prostovoljno v to velikansko
vojsko in pomagaj, da se utrjuje in raz¬
širja božje kraljestvo na zemlji.

3. Zraven je pa tako lahko  biti ud
apostolstva. Ni ti treba pridigovati, pisati
učenih knjig, iti v daljnje, tuje dežele in
trpeti neznanske nevarnosti in muke. Ostani
'epo doma, vestno izpolnjuj vse božje in
cerkvene zapovedi v svojem stanu in v
milosti božji vsa dela in molitve, združen
s  presv. Srcem, daruj Bogu. Kaj ne, to pač
ni težavno!

4. Če ti dalje povem, da si deležen vseh
m  o l i t e v, spokornih  del, sv. obhajil,
Sv - maš  in drugih dobrih  del  mnogo
cerkvenih redov in kongregacij, okoli 59.000
krajevnih društev in nad 20 milijonov udov
a Postolstva po vsem svetu, spoznaš, da je
t° zate velika tolažba ob smrtni uri in
Pomoč v vicah.

.. 5- Udje imajo tudi veselo upanje, da
jih presv. Srce posebno ljubi  in se jim
kaže kot posebnega prijatelja. Saj udje
m °'ijo, žive, delajo in trpe le za namene
m  zadeve presv. Srca. Nadejati se smejo
° b 'lnih milosti, ki jih je obljubil Jezus
castivcem svojega Srca.

184

5 - Zadostilno sv. obhajilo.

Dodatno k bratovščini presv. Srca Jezuso¬
vega in molitvenega apostolstva naj tu po¬
vemo nekaj o zadostilnem sv. obhajilu.

1. Zadostovati  presv. Srcu si je pri¬
vzelo kot glavni namen »društvo za
zadostilno (spravno)  s v. o b h a j i l o«-

Ustanovil ga je l. 1854. na Francoskem
p. Viktor Drevon, družbe Jez.; od 1.1865.
ima društvo svoj sedež v Pare le Monialu.
Združilo se je namreč več udov bratovščine
presv. Srca Jezusovega v oddelke po 7 ali
30 udov — vsak izmed njih se je zavezal,
da bo prejel določen dan vsakega tedna
ali meseca kar najbolj pobožno sv. obhajilo.
To pa v sledeče namene: 1. da po sv. ob¬
hajilu združeni z blaženo devico Marijo
tolažijo presv. Srce Jezusovo, ki ga ljudje
žalijo v p r e s v. R eš n j e m Telesu;  2 . da
ob enem prosijo to Srce za potrebe sv-
Cerkve in papeža; in 3. za izpreobrnitev
grešnikov, za ohranitev in razširjanje sv-
katoliške vere po vsem svetu, posebno p a
v svoji domovini. — Papež Pij IX. je ,društvo
za zadostilno obhajilo' večkrat toplo P r '"
poročil in goreče želel, »da se ta bogO'
ljubna in koristna vaja dan za dnevom bolj
razširi po vsem svetu«. (Pismo 7. jul. 1864 )
Podelil je društvu tudi odpustke. Leon XII ■
je vse to pohvalil in potrdil (27. jul. 1880 )-

185

2. In gotovo ni primernejšega dobrega
dela, ki bi bolje zadostilo presv. Srcu za
vse žalitve, kakor ravno sv. obhajilo.
Izkusimo to razjasniti. Jezus je zahteval
po bi. Margareti od ljudi, da mu povraču-
jejo ljubezen, ker je toliko ljudi nehvaležnih
in mrzlih, s tem, da ga ljubijo. Kako naj
se to zgodi? S tem, da se združijo z Je¬
zusom, ker ljubezen želi združitve. Verniki
se  pa najtesneje združijo z Jezusom, ako
ga prejmejo v sv. obhajilu,  kjer prejmejo
1  gorečim srcem ljubezen samo in se z njo
najtesneje združijo. Tako se pomnoži v
njih srcih ljubezen do Jezusa. S to gorečo
ljubeznijo pa ravno zadoste za vso mrzloto
' n  mlačnost tistih src, ki Jezusa žalijo, za-
ničujejo, ki ga ne ljubijo.

Jezus pa želi sprave, zadoščenja zlasti za
?alitve, ki jih prejema v presv. Rešnjem
telesu.  Kaj naj potolaži in spravi presv.
‘^rce? Gotovo tako dobro delo, ki je Jezusu
Posebno všeč. Ni pa dobrega dela, ki bi
bl| o njemu bolj po volji, kakor to, da prav
Pobožno in dobro pripravljen prejmeš sv.
obhajilo.  Zato je Gospod sam že od bi.
"'‘Ugarete zahteval, naj prejema sv. obhajilo,
kolikorkrat ji to dopušča pokorščina, zlasti
Prve petke, kot zadoščenje  za žalitve.

, a  tudi drugi verniki naj prejmejo na praz-
presv. Srca in prve petke v mesecu

nik

^adostilno  obhajilo

r

186

Kako goreče Gospod želi združiti se z
nami v sv. obhajilu, kažejo jasno besede,
ki jih je govoril bi. Margareti, ki je zelo
hrepenela Jezusa prejeti v sv. obhajilu. To
željo je izrazila tako-le: »Tako koprnim po
sv. obhajilu, da grem rada bosonoga skoz
ogenj, samo da bi bila tako srečna, da se
smem obhajati.«

Po teh besedah se ji prikaže Jezus in ji
odgovori: »Hčerka moja! Tvoje hrepenenje
je tako ganilo moje Srce, da bi sedaj
zaradi tebe postavil zakrament svoje lj u '
bežni, če bi ga ne bil postavil že pj e l;
Meni je tako všeč, če me kdo želi prejeti
v sv. obhajilu, da se moje oči obrnejo nanj,
in da bi ga rad pritisnil k sebi.«

Jasno je torej, da ravno s sv. obhajilo 01
najbolj zadostimo presv. Srcu za vse ža¬
litve. Seveda to obhajilo ne sme biti mlačno
in mrzlo, brez priprave in zahvale; zakaj
če bi tako prejel sv. obhajilo, bi Jezusovega
Srca ne potolažil, bi mu ne zadostil, marve
bi ga še žalil vnovič. Če hočeš torej 1
obhajilom zadostiti, očisti prej popolnoma
svoje srce vseh grehov in napak, P ra '
skrbno se pripravi za obhajilo, obudi P re “
obhajilom živo vero, upanje, ljubezen 1
zlasti gorečo željo po Jezusu; obhajilo sam
prejmi prav pobožno, po sv. obhajilu ®
pa dostojno zahvali. Tako obhajilo bo Je
zusu res v tolažbo in nadomestilo.

187

3. Sprejemanje v društvo. Kdor
hoče pristopiti »društvu za zadostilno sv.
obhajilo«, mora biti 1. že ud bratovščine
presv. Srca Jezusovega; 2. se mora vpisati
v društveni imenik; 3. se mora zavezati,
da bo določen  dan  vsakega tedna ali
vsakega meseca pobožno prejel sv. obhajilo
po društvenem namenu.

Kdor je določen dan res zadržan obha¬
jati se, ga lahko nadomesti kak drug ud,
ah pa naj prejme sv. obhajilo kak drug
dan v tednu, oziroma v mesecu.

Redovniki darujejo v ta namen eno tedensko
ali mesečno sv.obhajilo, ki ga že tako prej-
m ejo skupno z drugimi po svojih pravilih.

Kaki kristjani, ki morejo samo ob ne¬
deljah k sv. obhajilu, se lahko enako, kakor
redovniki, vpišejo za vse ali samo za ne¬
katere nedelje v mesecu.

4- Odpustki in koristi zadostilnega
av. obhajila, a)  Popolni  odpustek vsaki-
krat, kadar določen dan (ali če so res za¬
držani, katerikoli drugi dan) prejmejo za¬
dostilno sv. obhajilo. Pogoji so navadni
Jibisk cerkve in molitev v papežev namen.
P, j 'X., 9. avg. 1861 in 18. maja 1863.)

Sv. zadostilno obhajilo pa se mora prejeti
v  jiste namene, v katere je bilo vpeljano.

'd Popolni  odpustek za vse ude, ki v
Ve likonočnem času, ko so že sami zase
Prejeli vredno velikonočno obhajilo, še en-

188

krat  prejmejo sv. obhajilo v zadoščenje za
tiste kristjane, ki so opustili velikonočno
obhajilo. Pogoji: spoved, obisk cerkve in
molitev v papežev namen. (Leon XIII. 27. ‘
julija 1880.)

c)  Ako se torej pridružimo društvu za
zadostilno sv. obhajilo, izpolnimo le vročo
željo Jezusovo, pokažemo ljubezen do presv.
Srca, mu neprenehoma  zadostujemo za
žalitve in grehe, s katerimi mlačneži in ne-
hvaležneži vedno dan za dnevom, noč za
nočjo žalijo presv. Srce.

Vpelje se društvo posebno lahko v du-
hovskih semeniščih in zavodih, po mestih,
trgih, pa tudi na deželi, kjer je blizu cerkve
večja vas. Povsod so namreč blage duše,
ki so pripravljene prejemati sv. obhajil 0 ;
če le o tem vedo; zlasti, ker želi sedanji
papež, da bi verniki večkrat, celo vsak dan
iz dobrega namena, pobožno prejemali sv.
obhajilo. V neki župniji na Kranjskem ste
prihajali k sv. obhajilu dve taki osebi en¬
krat vsak teden po pol in tri četrt u re  >
daleč, in sicer redno pri najslabšem vre¬
menu in pri največjem delu. Ljubezen i°
požrtvovalnost namreč ne poznata zaprek
in truda.

Ko bi se v kaki škofiji napravilo le 1^0
takih oddelkov, bi znašalo število zadostilnih
sv. obhajil na leto 36.000. Koliko veselja
in zadoščenja za presv. Srce!

189

0. Sveta maša.

Prav izvrstna vaja, po kateri zadostu¬
jemo presv. Srcu za vse žalitve, je ne¬
dvomno, ako smo v duhu pobožnosti presv.
Srca pri sv. maši.

Pri sv. maši se namreč daruje nebeškemu
Očetu Jezus Kristus sam, ki je z Očetom
e nega bistva, ene narave, neskončni Bog,
|n katerega zato Oče neskončno ljubi. Zato
' m a sv. maša neskončno  vrednost. Po
sv. maši, oziroma po Jezusu Kristusu, se
mi na najboljši način zahvalimo Bogu za
vse dušne in telesne dobrote, ki nam jih
deli vsak dan, vsak trenutek dobrotljiva
r °ka božja. Po sv. maši izkazujemo Bogu
Vfi čjo čast, kakor mu jo dajo vsi ljudje na
2e mlji, vse duše v vicah, vsi angeli in
svetniki v nebesih celo večnost. Zakaj?
^er angeli in svetniki, če so še tako Bogu
jnbi, niso neskončni, ampak ostanejo vedno
[e končne, nepopolne stvari, zato morejo
°°Sa le končno častiti in hvaliti. Pri sv.
^ a ši pa Jezus, neskončni Bog,  sam
vasti in hvali Boga, mu daje neskončno
^st in hvalo. Mi se pa, ako smo pobožni
' n  zbrani pri sv. maši, združimo z Jezusom,
p Potem tudi v našem imenu kot Bog časti
rj°ga, in tako dajemo Bogu neskončno
avalo in čast. Isto velja, ako hočemo po
Sv 'maši dobiti katerihkoli milosti, ker jih

190

prosi za nas in v našem imenu neskončni
Jezus.

Sv. maša pa ni le hvalilna, zahvalna in
prosilna daritev, ampak tudi glavno in
bistveno spravna  daritev. Jezus Kristus
je umrl na križu in prelil svojo dragoceno
kri za grehe vseh ljudi, zanje je zadostil
razžaljenemu nebeškemu Očetu, ob enem
pa tudi zaslužil vse milosti, ki jih potre¬
bujemo. Sv. maša je ista daritev, kakor
daritev na križu, samo s tem razločkom,
da se Kristus pri sv. maši daruje nekrvavo,
na križu se je pa daroval krvavo. Glavni
in bistveni značaj sv. maše je torej res
sprava za naše grehe, odpuščanje
naših grehov.

Poglejmo le molitve sv. maše. V začetku
sv. maše moli duhovnik pri oltarjevih stopni¬
cah globoko priklonjen očitno spoved, v ka
teri spove splošno svoje grehe. Ko isto ko
zastopnik ljudstva izmoli mašni strežni';
pravi duhovnik: »Bog naj vam odpus
vaše grehe«.  Nato se prekriža in reče-
»lzpregled, odvezo in odpuščanje  naši
grehov  naj nam podeli vsemogočni j
usmiljeni Bog«. Pri darovanju drži duhov'
hostijo na pateni in govori: »Sprejmi svc
Oče, vsemogočni Bog, daritev, ki ti jo®
rujem .... za svoje brezštevi  l n
grehe....«  Pred povzdigovanjem dr .
mašnik roke nad hostijo in vinom in P r0 "'

191

naj Gospod Bog sprejme to daritev v
spravo. Pri posvečenju sv. krvi reče: »To
je kelih moje krvi, ki bo za vas in za njih
veliko prelita v odpuščanje grehov!«
Pri »Agnus Dei« prosi trikrat Jezusa, ne¬
dolžno Jagnje: »Jagnje božje, ki odjemi ješ
grehe sveta,  usmili se nas!«

Ker je torej sv. maša spravna  daritev,
l e  jasno, da po njej lahko zadostujemo presv.
Srcu za brezštevilne in velike grehe, ker
Jezus Kristus, neskončni Bog, sam v našem
imenu mesto nas zadostuje Bogu. Sv. maša
presega vse drugo po svoji neskončni moči
'n vrednosti. Vredna je več, kakor vse naše
zasebne molitve. Zato radi hodijo vsi pravi
častivci presv. Srca tudi ob delavnikih
k sv. maši, ako le morejo, ne da bi zato
opuščali svojih stanovskih dolžnosti. Ali

ne kazalo včasih tudi skrbeti, da se bero
Sv ’maše v čast presv. Srcu Jezusovemu?

7 . Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa.

Ako smo pri sv. maši, obiščemo Gospoda
Je zusa Kristusa. Po maši pa gremo iz
cer kve k svojim opravilom. Gospod Jezus
P a  ostane ves dan in vso noč pod podobo
!j, ru ba pričujoč v tabernakljih naših cerkvi.
. u  Prebiva ne v kaki sliki, ampak resnično
! n  bistveno. Tu živi in dela za čast božjo
' n  zveličanje duš. Med nami je na svojem
Ponižnem prestolu in deli raznotere mi-

r

192

losti vsem, ki se mu zaupno bližajo. Tolaži
žalostne, krepča slabe, ogreva kot žarka

Vhod v kapelo v Parč.

luč vse,'ki tavajo v temi in so ml^ nl :
Nikdar ne odpusti nobenega brez mii°-

193

in blagoslova. Vedno je pri nas, samo zato,
ker nas neizmerno ljubi. Vse vabi in kliče:
»Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obte¬
ženi, in jaz vas bom poživil.«

Toda ali poslušajo vsi ta njegov glas,
to njegovo vabilo? Za mnoge je ta glas
glas vpijočega v puščavi. Kako sameva le
prevečkrat v tabernakljih naših cerkva. Živi
kakor samotar v pustinji, zaprt je kot jetnik
v  ječi. Koliko je kristjanov, ki ga nočejo
Poznati, ki ne pridejo nikdar k njemu v
eerkev, ki ga ne pozdravljajo, ki beže za¬
mišljeni v svoje posvetne skrbi mimo cerkva,
ki žive, kakor bi zanje ne bilo Jezusa v
tabernaklju. Ta nemarnost boli presv. Srce,
ne  sicer sedaj, ko ne more več trpeti, pač
P a > ko je previdelo na Oljski gori to malo¬
marnost kristjanov vseh časov do konca
sveta. Takrat ga je vse bolelo in žalostilo.

0  vse pa vedo častivci presv. Srca, in ker
i ? a  res ljubijo, ga večkrat na dan, kadar

ima io količkaj časa, obiščejo za par tre-
j jjutkov. V cerkev prišedši, spoštljivo po-
■ kknejo z desnim kolenom, ga počaste in
[ se mu zahvalijo, da je postavil

2a krament presv. Rešnjega Telesa in za
obtla jila, ki so jih pobožno prejeli. Potožijo
svoje križe, svoje napake, slabosti in
f ehe . in ga prosijo za to odpuščenja, po-
■Mujejo se z njim o svojih načrtih, kako

1  ^Preobrnili grešnike, kako bi kaj storili

^ rce  Jezusovo. ^

194

v čast božjo, kako bi storili kako uslugo :
Cerkvi. Priporoče mu svoja dela, združijo
se z njim v duhovnem obhajilu, ga še en¬
krat kratko pozdravijo, in se okrepčani in
goreči vrnejo k svojim navadnim opravilom.

Sv. Frančišek Borgia je obiskal vsak dan
sedemkrat Jezusa v tabernaklju, da je tako
počastil Gospoda, ki je sedemkrat prelil
svojo dragoceno kri — pri obrezovanju, v
vrtu Getzemani, ko je bil bičan, kronan,
ko je nesel težki križ, ko so ga pribili za
roke in noge, in ko je vojak s sulico odpjl
njegovo stran. In pri vsakem obisku si j e
izprosil en dar sv. Duha. O kako dragi so
taki obiski presv. Srcu! (Pripravne molit ve
najdeš v drugem delu knjižice.)

S. Častna straša presv. Srca.

1. Kako je nastala in se širila?

Blažena Margareta Alakok je bila v red 1 -
,Obiskanja Marijinega'. Po njej je post 2
pobožnost presv. Srca Jezusovega občna-
Istemu redu pripada tudi č. sestra v samo
stanu Burž (Bourg-en-Bresse, Dep. Ain) n ‘
Francoskem, ki je osnovala »čast n
stražo«.  Po božjem navdihu si da no¬
sati uro. V sredi ure je naslikano sr
Jezusovo, kakor se je prikazalo bi. M a i F' c
reti: v'Srcu je rana, obdano je s plamen 0
in trnjevo krono, na vrhu stoji križ. O

195

božjega Srca je razvrščeno v krogu 12 zvezd,
v teh je zapisanih 12 ur. Vsaka ura ima
svoje zaščitnike, s katerimi skupno stražijo
častni stražniki. Od 12—1 z devico Marijo,
od 1—2 s sv. Jožefom, od 2—3 s svetniki,
od 3—4 s serafi, od 4—5 s kerubi, od 5—6
s prestoli, od 6—7 z gospostvi, od 7—8
1  močmi, od 8—9 z oblastvi, od 9—10 s
poglavarstvi (prvaštvi), od 10—11 z nad¬
angeli, od 11—12 z angeli. Na to uro so
se vpisale vse sestre tega samostana, in
sicer na praznik peterih ran Jezusovih.
Določile so natančneje namen in uredbo
društva.

Društvo se je širilo zelo hitro. Najprej
na  Angleškem, potem v Ameriki, nekaj
mesecev pozneje v Afriki, in kmalu je že
delovalo po vseh petih delih sveta. l'o je
vplivalo na prevzvišenega Petra Henrika de
Dangalerie, škofa v Belley-u, da je društvo
Povzdignil v bratovščino  in jo je kano¬
nično ustanovil 9. marca 1864 v samo¬
stanski cerkvi omenjenih sestra v Burž-u,
|i er  je še dandanes njeno središče. Isto
e ^° jo papež Pij IX. potrdi in ji podeli vse
°. d PUstke in predpravice, ki so podeljene
r 'mski nadbratovščini presv. Srca Jezuso¬
ma. Leta 1872. je Pij IX. sam hotel, da
Se v piše njegovo ime na uro; rekel je, da je
njegova največja čast, da je častni stražnik
^fca Jezusovega. 7. aprila 1875 je podelil

13 *

b

c/

^\\^ im l ZAD °ščfit

^ 17  ^


•^otfso^z- u°' s8i '

Straža  PKf^b

S.v

p

K s -  \y\VWV

197

bratovščini nove odpustke. 13. junija 1876
je potrdil z novim pismom eno najlepših
vaj častne straže, dragoceno darovanje.
Leon XIII., že prej njen ud, povzdigne bra¬
tovščino v Burž-u v nadbratovščino za
Francosko in Belgijo; 12. junija 1879 je
dosegla isto čast za Italijo rimska bratov¬
ščina v cerkvi sv. Vincencija in Anastazija.
Polagoma so nastale take nadbratovščine
v Holandiji, Španiji, Kanadi, Peru, Zveznih
državah, v Švici. Za Nemčijo  je taka
nadbratovščina v javni kapeli samostana
obiskovanja v Meču  (Metz), za Avstro-
Ogrsko  od 11. julija 1896 v cerkvi re¬
dovnic presv. Srca Jezusovega na Dunaju,
na  Hrvaškem  v frančiškanski cerkvi na
Leku (Istra), na Kranjskem  je kanonično
v Peljana pri uršulinkah v Ljubljani.

Častna straža je vpeljana po samostanih,
semeniščih, raznih zavodih; udov ima pa
na  milijone, med njimi nad 800 kardinalov,
n adškofov in škofov in celo tri zadnje
Papeže: Pija IX., Leona XIII. in sedanjega
P'ja X.

2- Kaj namerava čast*na straža?

Pred več leti je v stolni cerkvi v Orleanu
(Orleans) vsak dan po eno, dve, včasih tri
u [ e  Pobožno molil mlad mož v vojaški
ot) leki. O tem je zvedel njegov stotnik, ki
Je  bil tudi dober katoličan. Ko je zopet


198

enkrat stal na svojem mestu, ga stotnik
pokliče in vpraša: »Kaj pa delaš tukaj?«
Vojak odgovori: »Gospod stotnik, dve uri
stražim pred ljubim Bogom v najsvetejšem
zakramentu. Glejte, gospod stotnik, povsod
so straže; v Parizu štiri za gospoda pred¬
sednika; v tem mestu dve pred generalom,
ena pred polkovnikom. Prišedši semkaj
sem si dejal: Ljubi Bog v presv. zakramentu
je vendar veliko več, kakor vsi ti ljudje,
pa nima straže. Zato hočem jaz stražiti
pri njem, kadar sem prost, in povem vam,
da se ne dolgočasim, ker ga ljubim, kakor
ga ljubite tudi vi, gospod stotnik!«

Vsak dan eno uro v cerkvi stražiti pred
tabernakljem, ne zmore vsak človek, a vsaj
v duhu  iti na stražo pred Jezusa, to
storil lahko marsikateri. Glej, to je namen
častne straže. Udje posvete po dnevu
eno uro presv. Srcu, da tako zadostč
nemarnost in nehvaležnost mnogih ljudi-

Kadar pride njihova določena ura, gredo
v duhu,  ne da bi pustili svoje opravilo,
na stražo pred najsvetejši zakrament. Tu
darujejo vnovič vse svoje misli, besede,
dela in trpljenje, da s tem Jezusa tolažijo
in mu pokažejo svojo ljubezen. Tekom ure
častne straže pazi vsak, da svoje p° s ' e
opravlja bolje, da se večkrat spomni svO'
jega Odrešenika, da se mu zahvali ali moli,
ali prosi odpuščanja, da se v duhu obhaja,

199

da daruje nebeškemu Očetu kri in vodo,
ki je tekla iz rane presv. Srca.

O, kako bo to Srce Jezusovo obilo po¬
plačalo že tu na zemlji, a še bolj v nebesih.

3. Uredba.

Častna straža je vojska  Srca Jezusovega v
zakramentu ljubezni, zato je tudi po vojaški
urejena.

kralj  ji je oni, katerega so Judje zavrgli, ko
so vpili »križaj ga, križaj ga!« Proti temu kralju
se tudi dandanes vojskujejo grešniki in brez-
božneži; pa vendar je kralj  vseh vekov, kralj
src, njegov prestol je križ in tabernakelj.

Pomočniki  njegovi — a naši varihi so:

“)  Blažena devica Marija je prva voditeljica
častne straže. Ona je vzor devicam, zaročenim,
materam.

/9.Sv. Jožef, rednik Jezusov, zastopa v straži
kristjane vsake vrste, obrtnike, delavce itd.

<9 Sv. Frančišek Asiški, je vodja in vzor vseh
redovnikov s svojo serafsko ljubeznijo.

e )  Sv. Frančišek Šaleški varuje vse goreče du¬
hovnike, ki delajo v zveličanje duš.

,l )  BI. Margareta, učenka Srca Jezusovega, za¬
govarja sirote, vse trpeče ijudi.

Kraljevi dvor  so naši oltarji. Tja hodijo
re snično ali v duhu častni stražniki in dvorijo
svojemu kralju. Skromno in tiho je sicer na tem
j”°ru, vendar je tu — raj.  Tu molijo Boga, ga
tolažijo in se z njim razgovarjajo. Ali niso po¬
vodni angelom v nebesih?

Njihova zastava  je slika presv. Srca, kakor
s mo jo opisali.

Geslo  njihovo je: Živel Jezus!  S tem
geslom se udje med seboj pozdravljajo in spo¬
znavajo; to geslo izgovarjajo v veselju in žalosti.

200

To geslo je na čelu njihovih pisem, v začetku
njih govorov!

4. Kako se vpelje?

V škofiji, kjer se želi vpeljati častna straža,
imenuje škof škofijskega voditelja.  Nje¬
gova naloga je, da vodi bratovščino, vpisuie ude,
imenuje gorečnike ali pospeševatelje, predseduje
mesečnim shodom prvi petek ali prvo nedeljo.
Sme imenovati tudi namestnika.

Da se kanonično vpelje ta bratovščina, je treba
vse to storiti, kar smo povedali pri bratovščini
presv. Srca. Za pridružitev naj se prosi: č. g-
direktor samostana du Sacre-Coeur na Dunaju,
11I./3, Rennvveg 31.

Vsak voditelj si izvoli več gorečnikov  ali
gorečnic, ki so v neposredni zvezi z ljudstvonr
Gorečniki dobe od svojega voditelja ,diplornp
svoje časti in prevzamejo sledeče dolžnosti;
a )  Skrbe, da se v njihovem delokrogu vedno bol)
spoznava, uvažuje ta pobožnost; b)  predlože
ditelju osebe, o katerih mislijo, da bi bile dobri
udje; c)  vpisujejo imena udov v svojo malo u. r0 ;
ki jih pa nekolikokrat na leto izroče voditeljih
'0  razglasujejo naredbe, in pazijo na slogo >n
gorečnost med udi; d)  v vsem, kar se tiče častn
straže, so podložni svojemu voditelju.

„ Odpustki.  Pij IX. je podelil (16. junija 18^)
častni straži vse odpustke, ki jih ima nad b ra'
tovščina presv. Srca Jezusovega  v Rim u >
samo popoln odpustek 5. maja ne. Razen teh P'
še sledeče:

‘0  odpustek 7 let in 7 kvadragen za vsako
stražno uro, če molijo v papežev namen; ...

odpustek 100 dni za vse druge ure, ki J’
udje na isti način posvete češčenju presv. 6r
in molijo v papežev namen;

201

c)  popoln odpustek enkrat v mesecu, kateri¬
koli dan, pod navadnimi pogoji (tudi obisk
društvene cerkve), ako so ves mesec zvesto držali
stražno uro. Kjer pa ni bratovščine, lahko ob¬
iščejo kako drugo cerkev ali javno kapelo. (7. apr.
1865 in 15. avg. 1875.)

Pomni:  1. li  odpustki se lahko darujejo tudi
dušam v vicah; 2. da dobiš odpustke, moraš biti
vpisan v podobo ure (častne straže). Razen tega
te mora vpisati v imenik udov voditelj ali go-
rečnik; 3. moraš opraviti svojo stražno uro; 4. če
si nanjo pozabil, jo moraš takoj nadomestiti, ko
se  spomniš.

9- Devet služb ljubezni v čast presv. Srcu.

!■ Tudi ta pobožna vaja sega v dobo bi.
Margarete. Tri službe ji je Gospod sam
narekoval, pri drugih ji je pa pomagal in
svetoval. Poglejmo najprej, kako je nastala.

Nekega dne se je prikazalo bi. Margareti
Ptesv. Srce svetleje kot solnce, v plamenu
j* v °je ljubezni. Okoli njega so bili serafi,

.so ga hvalili in molili, in so jo vabili,
na J se jim pridruži. Ko ni hotela tega takoj
storiti, ji serafi reko: »Došli smo zato, da
Se  združimo s teboj,  da bi se tako
P re sv. Srce neprestano  hvalilo, ljubilo
ln  molilo; da jo hočejo zato zastopati pred
na jsv. zakramentom, da more po njih
neprenehoma  ljubiti božje Srce ....  In
ls t' čas so zapisali to zvezo z zlatimi
crl <ami neizbrisno v Srce Jezusovo.«

enem je želela bi. Margareta v tako
Zv ezo dobrot stopiti s prijateljicami in z

202

drugimi pobožnimi častivci presv. Srca. —
Kar je želela, se je izpolnilo šele po 200
letih. Sedaj imajo povsod take zveze, ki
obstoje navadno iz devetih  udov,  katerih
vsak ima svojo službo in je združen z
enim angelskim zborom.

2. Namen  teh služb je torej ta: česar
ne morejo posamezni, to naj se doseže z
združenimi močmi, namreč, da se presv.
Srce hvali, časti in moli neprenehoma
na zemlji tako, kakor ga slave nepretrgano
zveličani v nebesih. Zato so razdeljene
službe med devet oseb,  zato se časa
presv. Srce skupno z deveterimi angel'
skimi zbori,  s svetniki v nebesih in r
castivci presv. Srca na zemlji.

3. Kako se opravljajo  te  službe'

a )  V četrtek pred vsakim prvim petkom

v mesecu zbere gorečnik, ki je na čelo
taki zvezi, te službe ljubezni, ki so tiskane
na devetih različnih ločenih listkih. Vsak
ud dobi službo, ki mu jo odloči žreb 111
ki jo potem vestno opravlja vsak dan
celega meseca.

Na listku je tudi ime svetnika,  kate
rega ^ naj tekom meseca posebno Čas 0
označena je tudi čednost,  v kateri
vsak vadi.

Kjer nimajo takih tiskanih listkov,
lahko rabijo službe, kakor so v drug el
delu te knjige.

203

Udje pobožno obhajajo prve petke
v mesecu in zlasti praznik presv. Srca s
teni, da se obhajajo, molijo prošnjo za od¬
puščanje in se posvete presv. Srcu.

c )  Da vsak tem bolje izvrši svojo službo,
Prosi za pomoč angelski zbor,  ki je
določen za tisto službo. Ti angeli nado-
roeste njegove pomanjkljivosti. Kadar za¬
rodi stanovskih dolžnosti ali potrebnega
odmora in počitka ne more ud moliti presv.
^roa v najsvetejšem zakramentu, takrat
namesto njega dotični angelski zbor časti
Prosv. Srce.

. V  Največji dokaz ljubezni do presv. Srca
' n  najpoglavitnejši sad te pobožnosti pa
°di ta, da po svoji moči prav točno
opravljamo dolžnosti svojega stanu.
Navadno opravlja te službe devet
vsaka svojo celi mesec. Vendar to
t  ev jl° ni ravno potrebno, lahko opravlja
s ' u žbe tudi manj oseb, ki si jih po žrebu
0  med seboj. Celo en sam lahko
Pravlja te službe, vsak mesec si izmed
. Potegne eno.

še h  Se  P rese '' v  drug kraj, lahko ostane
2 , Uc ^.P re d odhodom naj si izbere brez
^ °a tisto službo, ki sledi neposredno
e onro h^i’  -i e  ' me ' P re tečeni mesec. Ko je

n I (  v '' vs o službe po vrsti, začne zopet s prvo.
j em  s i ud te zveze, ni treba spre-
a > ne vpisa,  ud si že s tem, da

204

opravljaš službe. Nobena služba ne veže
pod grehom.

Edino, kar veže ude med seboj, je lju¬
bezen do preš v. Srca.  Ta je duša zvezi.
Da bo ta zveza vedno močnejša, naj drug
drugega priporoča presv. Srcu, naj zanj kaj
moli ali daruje kako sv. obhajilo.

io. Sveta ura.

Pobožnost »svete ure«  nas spominja
smrtne bridkosti in molitve Jezusove na
vrtu Getzemani, kjer je bridko trpel.

Obstoji pa v tem, da se eno uro,  če je
mogoče od 11—12 po noči, od četrtka na
petek vsakega tedna, premišljuje ali ustno
moli v čast njegovemu trpljenju, zlasti pa
smrtni bridkosti na Oljski gori.

Ta pobožnost izhaja tako rekoč iz trpe¬
čega Srca Jezusovega. Nekoč je govori
bi. Margareti te-le besede: »Vsako noč od
četrtka na petek boš z menoj delila ono
smrtno žalost, ki sem jo hotel občutiti '
vrtu na Oljski gori...  vstani med enajsto
dvanajsto uro po noči, da z menoj opravj,
eno uro molitve, prostrta na tleh. P rVIL
zato, da potolažiš mojo jezo z molitvijo z ‘|
grešnike, drugič, da vsaj nekoliko osladi^
ono bridkost, katero sem občutil, ko so m
zapustili apostoli. Moral sem jih g ra J a fl
radi njihove mlačnosti, da niti eno uro n ,s
mogli bedeti z menoj.«


205

Gospod torej goreče želi, da se spominja
bi. Margareta njegove smrtni žalosti in brid¬
kosti na Oljski gori. To je tudi delala 12
kt do svoje smrti. In ni čuda! Saj je
Gospod ravno tam toliko trpel, da je bila
njegova duša žalostna do smrti! Od vseh
je zapuščen, apostoli spe, katere je opo-
minjal, naj molijo in čujejo, med tem pa
tr Pi sam tolike notranje bridkosti in muke,
ki so mu iztisnile iz telesa krvavi pot. Vsi
grehi vseh ljudi do konca sveta, torej tudi
tv °ji grehi, so ga mučili tako neusmiljeno.
M je torej čudnega, če želi Gospod, da
se  spominjamo tistega trpljenja na Oljski
g°ri. če se kdo torej vsak teden enkrat
® n ° uro spominja te njegove muke in
bridkosti, ali je to preveč? Ali hočemo biti
Podobni spečim apostolom, ki niso mogli
n 'ti ene ure moliti z Jezusom? Jezus ne
Potrebuje sicer sedaj naše tolažbe, vendar
je zelo ljubo, ako tolažimo  njegovo

radi nohuolovnncli HnHi H

bila

radi nehvaležnosti mnogih ljudi, ki je
na Oljski gori Jezusu pred očmi, ako
'mamo sočutje  z njim.

,. kaj naj nas posebno nagiba,  da oprav¬
imo to uro? Želja zadostovati presv. Srcu
Za  nočne grehe.  O Bog, kako strašno
ln ,koliko se greši po noči!  Ali ni grehov,

f. katerimi

'■kor

grehi

se po noči žali Bog toliko, ko-
je zvezd na nočnem nebu? Ali niso
>n zločini, ki se počenjajo pod

206

nočnim plaščem, tako strašni kakor nočna
tema? Ali ne mirujejo po dnevu grešniki
in se shajajo v greh le po noči, ko je tema,
da ta zakrije njihove nesramnosti? Ljudje i
ne vidijo njihovih grdobij, pa si mislijo, da
je vse dobro. Ne pomislijo pa, kaj bo rekel
Bog, ki vse vidi, ki je priča vseh grehov, i
ki skrunijo noč in tihi mir, ki ga Gospod
v somraku spusti na zemljo, na ljudi.

Kaj je moralo torej občutiti in trpeti presv.
Srce Jezusovo zadnjo noč pred svojo smrtjo
za grehe, ki se gode po noči?  Ako to
pomislimo, lahko razumemo, zakaj je rekel
Jezus bi. Margareti naj eno uro moli, da
potolaži njegovo jezo.

In kaj, ko bi prišel Jezus k tebi, ki to ;
bereš. Ko bi te vprašal, ali bi ne hotel molit' j
za grešnike, ali bi ne hotel vsaj eno uro ,
premoliti, da mu vsaj nekoliko zadostiš za
toliko grdih nočnih grehov, bi se li upaj
odbiti Jezusu to prošnjo? O gotovo ne j
Tolaži torej presv. Srce in se ga spominjaj
v smrtni bridkosti na Oljski gori.

Vedno je bilo nekaj takih duš, ki s °
tako tolažile žalostno Srce Jezusovo. 29- 1
decembra 1829 je povzdignil papež Pij ‘
to vajo v bratovščino.  Sedež ji j® v
samostanu reda ,Obiskovanja Marijinega' v
Parč le Monialu na Francoskem. Ud je
bratovščine postane, kdor se vpiše v njen
imenik v Pare le Monialu.

207

Za vsako tako molitveno »uro« se dobi po¬
poln odpustek pod sledečimi pogoji: a)  opravi
molitveno uro ali premišljuj Jezusovo smrtno
bridkost na Oljski gori ali druge skrivnosti nje¬
govega trpljenja. Uro si lahko izbereš od četrtka
popoldne (ob času večernic, t. j. po zimi po 2. uri,
P.p letu po 4. uri) do solnčnega vzhoda v petek
zjutraj; Sprejmi sv. obhajilo v četrtek ali petek;
c )  moli navadne molitve v papežev namen. (13.
maja 1875.)

S pobožnostjo, ki jo imamo do Srca Je¬
zusovega, ko je bilo v smrtni muki, mo-
re mo izprositi od presv. Srca milost srečne
smrti vsem umirajočim.  In koliko ljudi
umrje po celem svetu! Vsako leto jih umrje
32 milijonov, vsak dan 89.280, vsako uro
3720, vsako minuto 62. Torej okoli 89.000
ljudi gre vsak dan pred strašno sodbo
božjo! Gredo li v večno veselje ali v večno
trpljenje ?!

Med temi jih je morda na tisoče, ki so
v  smrtnem grehu!  In ti so na tem,
da kmalu izdihnejo svojo dušo! Kako bodo
umrli? Da ne pridejo v pekel, je samo
heba, da se dobro izpovedo; če pa to ni
Mogoče, da vsaj obude popolni  kes. O
molite presv. Srce pri njegovi smrtni brid¬
kosti, naj podeli tem nesrečnežem eno ali
dru go milost! Molite brez obotavljanja!
3otri ne bo več časa!

Molite za umirajoče, vaši bratje so in
v aše sestre v Kristusu; morda vaši starši,
Važi  prijatelji, dobrotniki!

208

Širite torej pobožnost k presv. Srcu v j
njegovi smrtni bridkosti,  priporočajte
jo tistim, ki je še ne poznajo; vpeljite jo
v svojo hišo. Srce Jezusovo vas bo blago¬
slovilo. Koliko duš lahko rešite na ta način,
kako lepo plačilo vas čaka za to v nebesih.

II. Skapulir presv. Srca Jezusovega.

1. Kaj je in kako je nastal?

Imamo dva škapulirja presv. Srca. Eden,
ki je bil do nedavna zelo razširjen, a m
v strogem pomenu niti  pravi skapulir;
drugi pa — od 4. aprila 1900 — je pravi
škapulir Srca Jezusovega. Glede prvega jo j
izrecno izjavila sv. stolica, da ni pravi ška¬
pulir, in ga v pismu dne 20. junija 1873 ;
nazivlje samo znak. Ta škapulir ni dru¬
gega, kakor podoba  božjega Srca uvezena :
ali vpisana v kos tkanine. Barva in oblika
ni določena. Zato tudi za ta tako imeno¬
vani škapulir ne veljajo določbe, kakor pn
pravih škapulirjih. Zadostuje, da nosimo
na prsih ta znak, na katerem mora bit'
podoba  božjega Srca.

Znano nam je že, kako je želel Gospod
od bi. Margarete, naj se izpostavi podoba  j
njegovega Srca  javno v cerkvah in da
naj jo časte tudi v hišah. Dalje ji je reke
Jezus, da bi mu bilo drago, če bi videl ta
znak ljubezni (podobo Srca) tudi na src u
dragih otrok (kristjanov). Zato je prosila

209

bi. Margareta m. de Somez (Saumaise), naj
da napraviti medeno ploščo za podobice
presv. Srca, ki bi se lahko nosile,  ker
»Gospod želi, da nosijo njegovi prijatelji
to podobo ravno na svojih srcih.« To se je
tudi res zgodilo, zakaj p. Kroaze (Croiset),
Družbe Jez., ima v svoji leta 1692. tiskani
knjigi tudi že molitve, ki naj jih rabijo
tisti, ki nosijo na sebi podobo, t. j. škapulir
presv. Src: Jezusa in Marije. Pa tudi bi.
Margareta sama je delala take podobe in jih
delila svojim novinkam, da so jih nosile.

Da se je pa pobožnost nositi podobo
Presv. Srca vse bolj razširila, je zasluga
sestre Ane Magdalene Remiza (Re-
musat),  redovnice ,Obiskanja Marijinega*.
Leta 1720. je razsajala po južnem Fran¬
coskem strašna kuga, najbolj v mestu Mar-
se j> (Marseille). V tem mestu je živela v
duhu svetosti imenovana sestra Ana Magda-
! e na, izredna častivka presv. Srca. Svetovala
J e  škofu, naj mesto in celo škofijo posveti
Presv. Srcu,  da tako odvrne od nesrečnih
ljudi to strašno šibo božjo, kar se je tudi
zgodilo. Kuga je povsem ponehala, in vsi
s o imeli to za pravi čudež. V ti skrajnji
si 'j je sestra Ana Magdalena vsem pripo-
ročala, naj nosijo na prsih  kakor gotovo
sredstvo zoper kugo podobo  presv. Srca,
Jjvezeno v belo tkanino z napisom: »Stoj!
Lrce Jezusovo je z menoj!«

Srce Jezusovo.

14

L. 1748. je papež Benedikt XIV. sam po¬
klonil pobožni francoski kraljici Mariji Šarloti
(Charlotte) Lesczinski mnogo podob presv.
Srca, ki so bile z zlatom uvezene v rdečo
svilo.

Mnogo preprostejši je bil škapulir presv.
Srca, ki ga je nosila čednostna, pa nesrečna
kraljica Marija Antoanet (Antoinette), ki jo
bila umorjena v francoski prekuciji.

Po zadnji želji francoskega kralja Ludo-
vika XVI. so se pobožni prebivavci Bretanj
(Bretagne) in Vande  j e zatekli k presv.
Srcu, kakor hitro je revolucija vzdignila
svojo nevarno glavo. Podoba presv. Srca
jim je bila gotova obrana.

Izmed mnogih žrtev, ki so padle v fran¬
coski revoluciji, a za presv. Srce, naj ome¬
nimo le eno plemiško družino Le lu de | a
Bil i j e (Le loup de la Biliais). Plemenit'
oče in glava te mučeniške družine je bij
umorjen 11. januarja 1794 zato, ker je vze
pod streho dobrega duhovnika, ki ni hote
služiti republiki. Mati in dve njeni hčeri,
dvajsetletna Klara Evgenija in petnajstletna
Marija Karolina, so bile posebno zatožene,
da so izdelovale in delile škapulirj L
presv. Srca.  V Nantu 7. marca 1794 so
izdihnile svojo dušo te tri nedolžne žrtve
za presv. Srce pod ostrim nožem gilj 0 ^
(guillotine). Ko je najmlajša žrtev polagm
svojo glavo pod sekiro, je zasijala na nje

211

nem obrazu nenavadna nedolžnost, mladost
jn krasna lepota. To je videl mož, ki je
'mel s svojimi ljudmi izvršiti smrtno ob¬
sodbo. V dušo ga pretrese pogled te ne¬
dolžne žrtve. Zato pristopi k nji in ji ob¬
ljubi, da jo bo rešil smrti, ako hoče iti z
njim. Toda mlada devica-mučenica to po¬
nudbo naravnost odkloni, rekoč: »Umreti
hočem«; še več, bila je tako vneta za de-
vi §tvo, da si je kot zadnjo milost izprosila
°d krvnika samega, naj se s svojo roko
nikar ne dotakne njenega vratu.

0 blaženi, ki smejo tako umreti — za
Pnosv. Srce Jezusovo!

Ko so pa začeli verniki romati v božje-
P°tno samostansko cerkev Oznanjenja Ma¬
jinega v Parč le Monialu, so si ti romarji
kot vidni znak, da gredo na božjo pot v
Par d le Monial, deli na prsi š k a p u 1 i r
P r esv. Srca. Ravno tako so si poprej
udl  križarji vzeli križ v znak, da gredo
strgat sveto deželo iz rok nevernikov.

'emu škapulirju je podelila sv. stolica
° d Pustke  šele pred 30 leti in ga s tem
odobrila. Pij ix., sam velik častivec in po-
Teševavec te pobožnosti, je podelil 28.
oktobra 1872 odpustek 100 dni vsem krist-
™°m, ki nosijo podobo presv. Srca, v belo
ukno vezeno, ali pa nanje prišito, pa z
a Pisom: »Stoj' Srce Jezusovo  je  z
"'eno ji.«

14 *

212

Ne dolgo potem je dobil glavni voditelj
molitvenega apostolstva dne 14 . junija 187/
od sv. stolice odpustke za ude omenje¬
nega apostolstva, ki hočejo nositi škapulk
presv. Srca Jezusovega. — Na takih ška-
pulirjih pa mora  biti geslo molitvenega
apostolstva, t. j. tretja prošnja v očenašu
Pridi k nam tvoje kraljestvo!

Odpustki so dvojni: a)  100 dni vsaki-
krat, kadar izmolijo udje molitvenega apo¬
stolstva z usti ali vsaj v srcu: »Pridi '
nam tvoje kraljestvo!«  b)  7 let ;
7 kvadragen, ako nosijo udje apostolst'-
to podobo presv. Srca pri javnih procesijo
tako, da se vidi tudi navzven. Isti odpu ste '
dobe udje, kadar pol ure molijo pred W
stavljenim sv. zakramentom.

Ti odpustki se lahko darujejo dušam
vicah.

Razen tega smejo tisti, ki pobožno n0 f -.
škapulir presv. Srca, trdno upati, da jm
presv. Srce posebno varovalo  v dusn
in telesnih potrebah v življenju in sn \'
Tako se je posebno milostljivo poka^
v raznih boleznih.  V Lombardiji, j"
Francoskem leta 1866., v Kairu, ko j e  .
kolera, so nosili škapulir presv. Srca
gotov pomoček proti koleri. .jjo

Toda božje Srce brani tiste, ki n °L (
škapulir, tudi v drugih potrebah- j

se je na pr. na Francoskem, da so h' 1

213

vojski 1. 1870. nekako posebno obvarovane
ravno tiste hiše, kjer je bila na vratih
Podoba presv. Srca. O zadnji vojski
v  južni Afriki se poroča, da je med štiri¬
mesečnim obleganjem mesta Kimberley-a
mn ogo katoliških prebivavcev pribilo na
vrata podobo presv. Srca. Nobena hiša,
katero je varovalo presv. Srce, baje ni bila
Poškodovana, akoravno je bilo vsak dan
na  stotine bomb postreljenih v mesto in
je bilo mnogo hiš drugovercev ali deloma
a ^popolnoma porušenih.

Judi v zadnjih kineških nemirih so se
kristjani oborožili s takimi podobami, ko
so  šli nad boksarje.

2. Vse to, kar smo dosedaj povedali, velja o
i ako imenovanem škapulirju presv. Srca, ki
ni dr ugega kot en sam kos sukna s podobo
Presv. Srca. Od 4. aprila 1900 imamo pa
P fav i škapulir  presv. Srca v strogem
smislu. Ta dan je namreč sv. stolica ta
s kapulir izrecno potrdila in mu podelila
n °ve odpustke.

Ia  škapulir obstoji iz dveh četverooglatih
j^lih kosov volnenega sukna bele  barve.
Uva  traka ju vežeta. Na enem kosu sukna
je navadna podoba presv. Srca Jezusovega,
a  drugem pa podoba matere božje z
a Pisom: »Mater misericordiae«, »Mati
l S  iti  ' 1 j e n j a«. — In  ta podoba matere
0z ) e  se ni brez vzroka združila s podobo

214

presv. Srca Jezusovega. Kajti, kakor pri¬
demo samo po Mariji k Jezusu, tudi ne
moremo res ljubiti Jezusa, da bi ob enem
ne ljubili njegove presvete matere, ker je
blažena devica Marija mati Jezusova.

Odpustki.

1. Popolni  odpustek: a)  na dan, ko si kdo
da obesiti škapulir (če gre k spovedi in k sv
obhajilu); h)  ob smrtni uri po prejetih zakramentih
če pa ni mogoče, je treba skesano zaklicati presv.
ime z usti, ali pa vsaj v srcu; poleg tega je treta
radovoljno sprejeti smrt iz rok božjih kakor kazen
za greh; pogoji (sv. spoved, obhajilo in molite'
v papežev namen); c)  vse zapovedane praznine
Gospodove in Marijine in v praznik Srca Jezuso¬
vega in »Matere usmiljenja« (ponedeljek križeveg.
tedna). Pogoji so: spoved, obhajilo, obisk župne
cerkve ali kake javne kapele od prvih večerni
(vesper) do solnčnega zahoda na praznik, in mo¬
litev v papežev namen.

2. Nepopolni  odpustek 7 let in 7 kvadragem
na male praznike Gospodove in matere božje, K
se obhajajo v celi Cerkvi. Pogoji: obisk cerk'
ali javne kapele in molitev v papežev namen-

Odpustek 200 dni enkrat na dan, če skesan
molijo očenaš, češčenamarijo in čast Očetu, ?
vzdihljaj: »Marija, mati milosti, mati usmiljenk,
brani nas pred sovražnikom, in ob smrtni u!
vzemi nas k sebi.« , , n

Slednjič odpustek 60 dni za vsako dobro a e
pobožnosti ali ljubezni. k ll,

3. Vse popolne in nepopolne odpustke rimsk
postaj  na  dneve označene v rimskem mis* ’
ako obiščejo kako cerkev ali javno kapel 0
opravijo za to predpisana pobožna dela. „

Vsi ti odpustki se lahko darujejo tudi dus .
v vicah (izvzemši odpustek ob smrtni uri). (0 101
kongregacije za odpustke 10. julija 1900.)

215

12. Ščiti presv. Srca Jezusovega.

Dandanes se vedno bolj in bolj širi brez¬
brižnost glede vere. Vedno več je takih, ki
se vere, življenja po veri sramujejo, ki ne¬
vero očitno zagovarjajo z besedo, po čas¬
nikih, knjigah. To se kaže tudi v njihovih
hišah in sobah. Tam izobesijo slike, ki
predstavljajo samo naravo in dogodke, ki
se vrše v naravi, večkrat pa najdeš celo
pohujšljive podobe. Ako prideš v tako sobo,
2e veš, kakega duha so ti ljudje. Ravno
tako tudi spoznaš iz pobožnih podob po
s °bah, da tu prebivajo dobri kristjani. Tako
vidiš v krščanskih hišah v kotu ali kje na
s teni križ, podobo matere božje. To kaže,
da so še verni, da se ne sramujejo Marije
j n  Križanega. Enako morajo dobri katoličani
' n  prijatelji presv. Srca očitno v svojih
s °bah in hišah pokazati, da časte in ljubijo
Presv. Srce. Zato pribijejo na hišna ali sobna
yata, znotraj ali zunaj ščit  presv. Srca
Jezusovega.

A kaj je s temi ščiti?

Gotovo so očitno znamenje tako onim,
prebivajo v tej hiši, kakor tem, ki pri-
de jo v tako hišo, da so prebivavci te hiše
Pravi kristjani, ki se ne sramujejo svoje
Sv ete vere, da so posvečeni Srcu Jezuso-
ve mu, Srcu božjemu. Ta znamenja opo¬
minjajo hišne prebivavce krščanskega

216

življenja. Prav dobro pomagajo, da več¬
krat na dan povzdignejo svoje srce k Bogu.

Ako jih zadene kaka bridkost in križ, ne
kolnejo, ampak pogledajo ščit  presv. Srca,
ki je na vratih, in vzdihnejo: »Srce Jezu¬
sovo, iz ljubezni do tebe!« Ako gredo na
delo, molijo: »Srce Jezusovo, tebi v čast!«

Ščit presv. Srca.

Ako so na tem, da izbruhne jeza, spominjal 0
se ščita in podobe Jezusovega Srca na
njem in reko: »Jezus, krotki in iz srca P°
nižni, upodobi moje srce po svojem Srcu«
Ako pridejo izkušnjave zoper vero in čisto 5  >
pogledajo na Jezusovo verno in čisto Src e '
vzdihujejo in izkušnjava je premagana.

I

217

Jezus bo ščitil in blagoslovil take hiše,
ker je to obljubil po bi. Margareti: »Obilno
hočem blagosloviti vsak kraj, kjer se iz¬
postavi in časti podoba mojega Srca.« Sv.
oče papež Leon XIII. je pa podelil 25. junija
]900 svoj apostolski blagoslov vsem, ki
' z  ljubezni k presv. Srcu svoje hiše okinčajo
s  takimi ščiti, in to priporočajo tudi drugim.

ij. Mesec junij.

1- Lep mesec majnik je posvečen blaženi
devici Mariji, mesec junij pa, v katerem se
obhaja navadno praznik presv. Srca, je po¬
svečen presv. Srcu. In to je prav lepa,
krasna misel, ki jo je vdihnil Bog nekemu
detetu.

Angelka od sv. križa je bila v zavodu
»Družbe naše ljube Gospe« v Parizu. Ker
J e  bila preveč hude jeze, je niso hoteli
sprejeti v »Družbo Marijinih otrok«, ki je
tako lepo cvetela v tem zavodu. A vse
en ° je Angelka mnogokrat prosila, naj jo
s Prejmejo v družbo. »Časti božje Srce Je¬
hovo«, reče ji nekoč prednica; »s tem si
najlažje pridobiš Marijino srce in dosežeš,
P° čemer hrepeniš.« To razmišljajoč gre
Angelka neko jutro v majniku k sv. obha¬
ja 111 - Po sv. obhajilu se zahvaljuje ljubemu
“°gu, Jezusa goreče prosi za milost, da jo
sprejme v družbo, kar ji pride na misel,
^'kaj bi ne imeli tudi meseca, ki je po-

218

sveče n preš v. Srcu  Jezusovemu;
kakor že imamo mesec posvečen materi
božji?« To pove deklica svoji prednici, ta
pa tedanjemu nadškofu pariškemu. Nadškof
odobri to misel, in tako so začeli pobožni
verniki leta 1834. posvečevati celi mesec j
junij češčenju presv. Srca Jezu¬
sovega.

To pobožno vajo je potrdila rimska Cerkev, j
ko je podelil papež Pij IX. 8. maja 1873 več od¬
pustkov. Leon XIII. jih je obnovil in 30. maja
1902 dal te odpustke:

1. 7 let in 7 kvadragen, enkrat na dan vsem
vernikom, ki javno ali zasebno  v mesecu ju¬
niju časte presv. Srce s posebnimi molitvami i n
pobožnimi vajami.

2. Popolni  odpustek onim, ki opravljajo one

pobožne vaje ali vsak dan sami zase, ali se
vsaj desetkrat  v juniju udeleže javne  po¬
božnosti (v cerkvi). Odpustek dobe katerikoli dan
junija ali prvih 8 dni julija, če prejmejo sv- za¬
kramente, obiščejo cerkev ali kapelo in tam mo¬
lijo v papežev namen. nn .

Papež Pij X. je pa podelil dne 22. avg. l^ 1
častivcem presv. Srca v mesecu juniju še te-i
nove odpustke:

1.  Popoln  odpustek toties quoties  (kako
na porcijunkulo), ki se lahko daruje tudi dusan
v vicah, se dobi 30, junija  v onih cerkvah, K)
se je slovesno obhajal mesec Srca Jezusoveg,

2. Pridigarji  (meseca junija) kakor P r ? ,

stojniki  cerkva, kjer se je slovesno obhaja
pobožnost meseca presv. Srca Jezusovega, (maj
30. junija privilegij (ad instar) Gregorija
skega oltarja.  , k

3.  Pospeševavci te pobožnosti dobe odpust
500 dni z vsakim dobrim delom, ki ga store

219

namenom, da to pobožnost razširjajo; popoln od¬
pustek pa vse dneve meseca junija, kadar prej¬
mejo sv. obhajilo. Obojni odpustki se lahko da¬
rujejo dušam v vicah.

2. Kako pa opravljaj mesečno  po¬
božnost v čast preš v. Srcu?

a) Pred podobo  presv. Srca, ki jo obesi
na najbolj pripraven kraj (na hišni oltar) in
jo prav lepo ozalšaj, opravi skupno z drugimi
jutranjo in večerno molitev. Dodaj še kako
kratko molitvico k presv. Srcu, na pr. »Da¬
rovanje«. Ako ne zmoreš tega, izgovarjaj
vsaj lepi vzdihljaj k sv. Srcu: »Sladko Srce
Jezusovo, daj, da te ljubim vedno bolj.«
(300 dni odpustka vsakikrat.) Moliš tudi
'ahko litanije presv. Srca.

k)  Pojdi vsak dan, če le količkaj moreš,
k sv. maši  in jo daruj Bogu: v nedeljo:
z a sv. Cerkev in gorečo ljubezen do Boga;

v ponedeljek: za sv. očeta papeža in
Pravo ponižnost; —v torek: za škofe, du¬
hovnike, redovnike in za krotkost; — v
sredo: za izpreobrnjenje poganov,nevernikov,
krivovercev, razkolnikov in za potrpežljivost;
~~ v četrtek: za izpreobrnitev grešnikov in
Za  sv. čistost; — v petek: za razširjanje
pobožnosti presv. Srca Jezusovega in za
gorečnost, da pomagaš reševati duše; — v
soboto: za krščanske šole, društva in bra-
°vščine, in za pokorščino.

Zelo koristno je, ako premišljuješ vsak
aan  nekaj časa (pol ali četrt ure) ali vsaj

220

bereš iz kake knjige o presv. Srcu Je¬
zusovem, na pr. iz te knjižice.

c)  Črez dan pozdravi  večkrat presv.
Srce z raznimi vzdihljaji, na pr. »Sladko
Srce Jezusovo, bodi moja ljubezen.« (En¬
krat na dan 300 dni odpustka.)

d)  Tekom celega meseca izkušaj posne¬
mati  presv. Srce, da si pridobiš njegove
čednosti, zlasti tiste, ki jih potrebuješ: po¬
trpežljivost, krotkost, ljubezen, pokorščino,
čistost, gorečnost. Vsak dan se vadi v
čednosti, ki ti je najbolj potrebna, in moli,
da si jo pridobiš.

e)  Širi pobožnost presv. Srca.

f)  Ako le moreš, se pripravi z devet-
dnevnico  na praznik presv. Srca.

(j)  Večkrat v tem mesecu, ali pa vsaj
na praznik presv. Srca  ali nedeljo P°
prazniku pojdi k sv. obhajilu,  ponovi
posvetitev presv. Srcu in prošnjo za od¬
puščanje.

h)  Starši, duhovniki, sploh vzgojitelji naj
izroče otroke  presv. Srcu, in naj jih p°d'
uče, kako naj ga časte in ljubijo.

221

V. Krasni sadovi pobožnosti presv.
Srca Jezusovega.

Spominjaš se, dragi bravec, obljub, ki
jih je Gospod dal tistim, ki časte njegovo
presv. Srce. Več kakor enkrat je zatrjeval:
»Izlil bom vse obilne milosti, ki so v mojem
Srcu, v srca tistih, ki ga časte.« Jezus
obljubi, da jim bo dal milosti, podpiral
njihova dela, blagoslovil njih opravila, na¬
pravil mir v družinah, tolažil jih v stiskah,
Pomagal jim zlasti ob smrtni uri.

Od takrat je preteklo 200 let. Povsod
se  je razširila ta pobožnost, in povsod je
rodila krasne sadove.  In zato je samo
že zadosten dokaz, da so obljube res¬
nične, zakaj slabo drevo ne more roditi
dobrega sadu.

O teh lepih sadovih, ki jih je dosedaj
obrodila ta pobožnost, nam izpričuje mesec
za mesecem več kot 30 »Glasnikov presv.
Srca«, ki izhajajo v najrazličnejših jezikih.
V njihovih predalih je polno zahval za po¬
sebno pomoč, ki jo je izkazalo presv. Srce,
na  pr. ko je kdo opravil devetdnevnico ali
naredil kako obljubo, da bo to priobčil v
Glasniku, in sicer najprej v dušnih za¬
devah.

k Tu se zahvaljuje presv. Srcu žena, ker
i e v njen mož, ki je bil popolno neveren,
2 ačel zopet moliti,  črez dolgo let zopet

222

šel k spovedi in da je zopet začel izpol¬
njevati verske dolžnosti. Otroci se zahva¬
ljujejo zato, ker je njih oče, brat, sorodnik,
njihova sestra, sorodnica zapustila grešna
pota. Prijatelji in sorodniki se zahvaljujejo,
da se je njihov znanec povrnil iz krive
vere v katoliško Cerkev. Duhovnik se za¬
hvaljuje, da se je v župniji odpravilo veliko
pohujšanje, vpeljalo večkratno prejemanje
sv. zakramentov, da se pridno obiskuje božja
služba. Mladenič in dekle se zahvaljujeta
za pomoč v hudih izkušnjavah zoper vero
in čistost, v strašnih notranjih bojih, za
poklic v redovni stan. Nekdo se zahvaljuje,
da je rešen dušnih bridkosti, da je dobil
tolažbe in pomoči, skratka, tam najdeš za¬
hvale za pomoč v najrazličnejših dušnih
potrebah, bridkostih in nevarnostih.

2. Pa tudi zahval za pomoč v telesnih
in časnih  potrebah najdeš več kot dovolj.
V težavah in potrebah se šele ljudje obra¬
čajo do Boga, do presv. Srca. In to Src e
se pokaže, da je še vedno neskončno usmi¬
ljeno in dobrotljivo.

Mesec za mesecem beremo zahvale za
ozdravljenje vsakovrstnih bolezni  in  dolgo¬
trajnih bolečin, ki so jih zastonj izkušal'
ozdraviti zdravniki. Marsikdo se zahvaljuje
da je tako hitro prebil bolezen, da se J e
posrečila operacija, da je rešen bolezni na
umu in otožnosti. Zahvaljujejo se, da so

223

ozdraveli otrok, brat, sestra, oče ali mati.
Drugi zopet, da niso izgubili premoženja,
da so napravili dobro kupčijo, da se je
tožba srečno skončala, da so dobro na¬
pravili izkušnjo, da so dobili službo, da so
bili obvarovani raznih nevarnosti.

Večkrat beremo zahvale za tolažbo in
krepilo v trpljenju.  Tolažiti, to zna po¬
božnost presv. Srca, kar dokazuje njena
Rodovina. Tako je tolažila na Angleškem,
zlasti v Londonu, mnogo katoličanov, ko
s ° jih peljali v smrt. Kmalu pozneje je
tolažila premnoge na Francoskem, ko je
vzdigovala revolucija svojo krvavo glavo.
^ ar  je bila pobožnost presv. Srca, je tudi
še sedaj: tolažnica  v vsem dušnem in
telesnem trpljenju.

3- Kako pomaga presv. Srce ob smrtni
Uri >  naj povem le en zgled, ki so ga po¬
prali pred leti vsi »Glasniki«. Mož, katerega
j e  varovalo presv. Srce Jezusovo, je bil de-
la vec v veliki tovarni za patrone v Ant-
Wer Pnu, ki je šla 6. list. 1889 v zrak.

, Sam pripoveduje dogodek tako-le: »Omenjeni
S Popoldne ob dveh sem ravno štel prazne
Kar se pokaže iz skladišča ognjen žarek
‘ iskro. Nekaj časa stojim kakor nem, ne vedoč,
u“J jo pomeni in v kaki nevarnosti da sem. Toda
™«u sem vedel vse; iz skladišča se vzdigne
, zoanska množina belega para, njej pa je sle-
ji.vVelik plamen združen z votlirp pokom, skla-
b, Ce  se je razletelo. V plamenu sem videl raz :
e re či, katere so zletele v zrak, med njimi tudi

224

delavce, ki so hitro umrli. Zemlja se je strašno
stresla; to me je vrglo s tako silo na tla, da sem
si izpahnil desno roko. To se je zgodilo kakor
bi trenil. Sedaj pa ogenj doseže patrone, katerin
je bilo 45 milijonov. To je hreščalo in pokalo,
da si človek tega ne more misliti; bil sem popol¬
noma prepričan, da zame ni več rešitve.
sem vstati in pogledati, če bi se mogel rešiti, >
slišal sem razločno glas, ki mi je dvakrat za;
klical: »Ostani na tleh!« Ako bi bil vstal, ■»
me bili patroni raztrgali na drobne kosce, taP
so pa frčali črez mene naprej.

Sedaj mi ni bilo več mar drugo, kakor pnp ra '
viti se na gotovo smrt. Pa zopet zaslišim g |a :
ki mi je ljubeznivo zaklical: »Ali ne veš, da don
častivci presv. Srca ob smrtni uri popoln odpuste,
ako izgovore sveto ime Jezus?« Ubogal sem "j
izrekel sem šest- ali osemkrat: Jezus, moj J eZU ,j
ln čim bolj sem klical to sveto ime, tem d • ■
sem zaupal. Vdal sem se najsvetejši volji bo j ■
Dobil sem popolni odpustek, tako mi j e . n uj; e
valo moje zaupanje v neskončno usmiljenje dozi 1
in akoravno je okoli mene bučalo in hresca >
akoravno je velika množica patronov frčala P r ^\
mojih ušes, in sem dobro videl, da je okoli m
vse na drobne kosce razbito, sem bil ven .
miren; saj se mi smrti ni bilo treba bati, 1
hujšega pa se mi ni moglo pripetiti. Prav nic
nisem bal stopiti pred večnega sodnika- . i 0

Toda Bog je sklenil me rešiti. Ko je P°? 0i
mirno, sem vstal. Pa kaj vidim! Vse raZ , e P e,
razbito in zgorelo, in nesrečne žrtve — raz . ra¬
zgorele; povsod okoli so ležala raztrgana m . t
mesarjena telesa ponesrečenih delavcev, sarn ?.. je
sem bil rešen. — Spoznal sem jasno, £
Bog sam sodil. Kajti ponesrečeni, zlasti dem ^
so bila prav na slabem glasu, in kakor so
tako so tudi umrle, popolnega kesa niso n e
več obuditi, ker ni bilo za to časa.

225

, Srčno sem se zahvalil presv. Srcu, da me je tako
čudežno rešilo telesne smrti. Tega ne morem in
ne bom nikdar pozabil, drugače bi bil najnehva-
'ežnejši človek na zemlji.

Nato sem pogledal po naših ljudeh; več je bilo
nmviri, ki so bili bolj oddaljeni od skadišča, nego
Jaz, drugi so bili smrtno ranjeni.

, , se m videl, da ne morem več pomagati
Wja desna roka je bila izvita, kri je tekla iz
“ ave > . ena  so se mi šibila, moči se me jele
i i)’ sem šel domov. Vzel sem suknjo,
oblik, lesene črevlje, ki sem jih ravno dobil,
moja obleka je gorela in padala od telesa,
šli v potu . s . em videl > kako so trije patri kapucini
p i , v . 0 S en j, in so iz njega vlekli ranjene in mrtve,
si laku 171  . domov ; kako mi je bila žena vesela,
stan, ker ravno prej so mimo našega

i n  kovanja nesli* mrtve in ranjene v bolnišnico,
ujrtvinh ^ ena m isiila, da sem tudi jaz med

odmi n- 1 *" 11 na i ne k a j pojasnim. Ko so me
da afk - 1 od  vojakov, prišel sem v Antwerpen,
Prav i r ? ' <a * <0  službo. Medtem se mi je godilo
sem <f a ° 0,  Začel sem novo življenje; z veseljem
hodit; P°P ri jel dela, začel sem zopet moliti in
n em x, v  cerkev. Slišal sem tudi, da je v mestu
na« B i t bož J a  služba; po dolgem iskanju sem

J to cerkev.

fe sp  ..krat sem to božjo službo redno obiskaval,
Pa trn\ • mo S e l- Sklenil sem tudi iti k spovedi,
Pa enk ° do ’go. da sem  to izvršil. Ko sem se
n a j m Krat: . s P oveda l, prosil sem Boga za milost,
v L [ ! e ra jSi pusti umreti, kakor da padem nazaj
Ukntn Za ^ e ' sem  P°g os t° hodit' k sv. zakra-
SSl  P() -% me je še neki pater družbe
kremi 6  sezna nil s pobožnostjo presv. Srca, ka-
v " u  v čast sem že skoro 7 let vsak prvi petek
sain 0  6Cu  P re j e mal sv. obhajilo. V teh letih sem
en  p rv j petek izpustil, in to na veliki petek.
^ rce  Jezusovo. 15

226

Dan, ko se je zgodila nesreča, je bil prvi petek
septembra 1889 in ta dan me je Jezus tako po;
plačal, ker sem častil njegovo sv. Srce. Bog J 11
dodeli stanovitnosti, potem se mi smrti ni treba
prav nič več bati.

Kar je Gospod Jezus obljubil častivcem svo¬
jega Srca, to tudi izpolni; sam sem to izkusil, m
tega ne pozabim nikdar.«

4. Pa ne samo posameznikom prinaša
pobožnost presv. Srca mnogo blagoslova,
ampak tudi družinam.  To nam dokazu -
jejo razne zahvale. Dalje je Gospod želel
naj se napravijo take podobe njegovega
Srca, ki bi jih lahko imeli v svojih stano¬
vanjih; želel je kot dober .prijatelj priti '
družine.

In to ni čudno. Družina je zelo velikega
pomena, saj je vir in temelj vsega dru¬
žabnega življenja. Da bo pa družina^
pravi temelj in prava sreča za vse člo
veštvo, mora v njej kraljevati Kristus
družina mora biti krščanska.

Ravno dandanes je družina v veliki ne
varnosti. Novodobni duh se zajeda tudi '
njo in jo izkuša razdrobiti. Skoro vse zi'^
ljenje se vrši le javno, veselje se išče iz yC .
družine, kakor da bi v domači družim n
bilo najboljšega, najpreprostejšega in na
gotovejšega veselja.

Framazoni hočejo vzeti katoliškemu z ‘
konu zakramentalni značaj, raztrgati u
razvezljivo zakonsko vez med možem

227

■

ženo, in tako podkopati vse zakonsko, dru¬
žinsko veselje in življenje, in odpreti vrata
vsem grehom zoper čistost.

Zato je treba, da zavladajo zopet v jav¬
nosti glede zakona in družinskega življenja
krščanska, katoliška, vedno resnična načela.
V družine mora nazaj Kristus in njegovo
življenje. Kako to? Družine naj posnemajo
dednosti presv. Srca Jezusovega; vera, čistost,
Ponižnost, pokorščina, zvestoba, medsebojna
■ ljubezen, pravičnost, te poglavitne čednosti,
1  ki so temelj vsaki družini, naj se zopet raz-
’ cy oto po hišah. — Presveto Srce Jezusovo
;  je tudi obljubilo napraviti mir med sovraž¬
ni 111 ' družinami, pomagati v stiskah, ob-
1  'jubilo obilen blagoslov vsem hišam, kjer
se  časti podoba njegovega Srca.

5- Tudi duhovnikom in redovnikom
r  Ponaša ta pobožnost mnogo blagoslova.

Duhovnik živi med svetom, ki ne služi
B °gu in čednosti, ampak mnogokrat neveri,
nes ramnosti, dobičkaželjnosti. A med tem
v  ^ Vet °m mora ostati duhovnik sam veren,

'' Clst  in vnet za čast božjo in zveličanje

i" " e umrjočih duš; še več, biti mora lep zgled
1 e  banskega življenja drugim, luč, ki sveti
ij' ,' s etn drugim, sol, ki ohrani svet pred gni-
°b° nevere in greha. Kako bo duhovnik
r  ,° Opravil? Ako goreče časti presv. Srce
e ' Rusovo. Saj je to Srce duhovniško srce,
in z ° r  vseh duhovskih čednosti; da duhov-

15 *

[

228

niku tudi potrebne milosti, da svoje težavne,
duhovske dolžnosti zvesto in natančno iz-
polnjuje.

Duhovnik, ki res prav goreče časti presv
Srce, ima velik blagoslov v vseh svojih
opravilih in delih. Duhovnik, častivec presv
Srca, vnema v šoli za vse dobro tako spre¬
jemljiva otroška srca za ljubezen do presv
Srca, na prižnici govori s posebno vnemo ir
prepričanjem, tako, da res gane še tako trdo¬
vratna srca, ki se skesana povrnejo v oče¬
tovo hišo; v spovednici omehča najbolj'
zakrknjena grešna srca in jih pripelje na
pravo pot, njegove besede so kakor dvo¬
rezen meč, ki gre do mozga in kosti; kolik®
stori v zasebnih razgovorih, na bolni™
postelji. Skratka, duhovnik, goreč častivec
presv. Srca, v kratkem prenovi celo župnij®
Kolikokrat se bere ali sliši, da je skrben
duhovnik tako rekoč obupal nad svojo za
nemarjeno župnijo, v kateri ljudje
lahkomišljeno opuščajo ob nedeljah in p ra '
nikih sv. mašo, ne prejemajo sv. zakr2
mentov, kjer se širi brezverstvo in nf ,
nravnost, zlasti pri mladini, kjer vladat
razne pregrehe: pijančevanje, ponočevanj'
nesramnost, pohujšljivi plesi. Duhovnik^ 1  I
je sam vnel za to pobožnost, vpeljal br :
tovščino presv. Srca Jezusovega ali ‘ j
drugega, pridigoval o presv. Srcu, vnen i
ljudi v spovednici, v zasebnih pog° v °'

220

za  to Srce, priporočal sv. obhajilo prvi petek
ali nedeljo v mesecu, in se sploh na vse
načine trudil, da njegovi župljani spoznajo
ln  ljubijo to Srce; in glej, uspeh je bil kar
naravnost čudovit. Prej tako trda srca, so
se zopet z živo vero in ljubeznijo obrnila
k Jezusu, in našla v njem notranji mir in
zaželjeno srečo. Ljudje so začeli prav pridno
prihajati ob nedeljah v cerkev, spovednica
! n  obhajilna miza ste polni spovedencev
ln  obhajancev, v cerkvi molijo ob nedeljah
možje in mladeniči sv. Režnje Telo;
P'esi, nesramnost, pijančevanje so skoro do-
^ela zatrti, čisto, zmerno, nravno, krščansko
žaljenje je zavladalo po celi župniji v ve-
Se| je dušnega pastirja, župljanov, pa tudi
pr esv. Srca Jezusovega. Duhovnik torej dobi
! te J' pobožnosti eden najboljših pomočkov,
}  obrani svojo župnijo nevere in grdega
žaljenja, zanemarjeno, versko življenje pa
z°Pet poživi v novo, krščansko življenje.
Pr °batum est!

Ravno tako blagoslavlja presv. Srce re-
° Vn ike,  ki časte to Srce.
n-vi Z gi e d nam je Margareta Marija
. a ^ok  sama. Umrla je kot svetnica; na
Jenem grobu so se zgodili čudeži, in papež
J IX. j 0  j e  18. septembra 1864 proglasil
I ^blaženo«. Več kot 100.000 romarjev
n Prišlo v Pare le Monial, ko so položili
Jen ° krsto v slovesni procesiji poleg oltarja,

230

pred katerim je tolikokrat klicala in molila,
kjer ji je Jezus razodeval svoje Srce.

Tudi obravnave, da proglase blaženim
častitega očeta de la Kolombiera iz družbe
Jezusove, ki je bil spovednik Margaretin
in je razširjal pobožnost presvetega Srca
Jezusovega, se že vrše v Rimu in so te
že tako daleč, da bomo morda kmalu gle¬
dali na oltarjih podobo tega velikega ča-
stivca presv. Srca.

Posebno sta dva reda  izkusila izredno
obrambo in pomoč presv. Srca.

Prvi je red obiskovanja,  v katerem
je blažena Margareta sama živela in umrla-
Velika nevarnost je pretila temu redu od
janzenistov. Ti so se polastili samostana '
Port Royal-u, v katerem niso bile redovnice
»Obiskanja Marijinega«, ampak druge. 1 £
so janzenisti navdali s krivoverskim duhom-
Odtod so hoteli dobiti vse druge samo¬
stane za svojo krivo vero.

Pobožnost presv. Srca Jezusovega je ret j
rešila. Samostan v Parč le Monialu je osta
vedno zvest katoliški veri in redovnice so
natančno izpolnjevale redovna pravila. P° r
Royala, ki pa po novejšem raziskavanj
ni bil last redovnic obiskanja, niso mog
rešiti, zapadel je krivi veri, in ga je mora*
celo svetna oblast razpustiti. .

Drugi red, ki je užival posebne blagodej m
koristi, je bila družba Jezusova.


231

Takoj od začetka je pridno širila pobož¬
nost presv. Srca. Posebno sta to storila p.
de la Kolombier in p. Kroaze (Croiset), ki
je spisal knjigo o presv. Srcu. Ta knjiga
je največ pripomogla, da se je pobožnost
razširila po Francoskem in tudi po vseh
drugih krajih.

V nekem razodetju bi. Margarete, so te-le
besede: »Kakor je bil red ,Marijinega Ob¬
iskovanja' odločen, da je sprejel pobožnost
Presv. Srca Jezusovega (od Jezusa) in raz¬
širil, tako so bili očetje družbe Jezu¬
sove  v to poklicani, da pojasnijo, kako
koristna in plodonosna  je ta pobož-
n °st, da bi ljudje od nje imeli korist in jo
sprejeli s tistim spoštovanjem in tisto hva-
ežnostjo, ki gre tako izvrstni dobroti. Ko-
'kor bolj bodo razveseljevali presv. Srce,
toliko obilnejše dobrote in milosti bo raz-
j'° presv. Srce na vsa njihova dela, tako,
da bodo uspehi mnogo večji, kakor njihov
ru d in kakor so sami pričakovali; tudi bo
Podelilo sadove zveličanja in popolnosti
Vs akemu izmed njih.«

ko je izkušal red med drugimi na koncu
i«. in v začetku 19. stoletja. Janzenisti in
orbonski dvori so delali na to, da se jezu-
1  *ki red zatre. Papež Klemen XIV. se je
^dal tem naporom, in je misleč, da stori
e| 'Cerkvi uslugo, prisiljen podpisal 1 . 1773 .
el<re t, s katerim je zatrl red.

232

Le v Rusiji se je ohranil mali del družbe,
seveda z dovoljenjem papeževim. Da se red
obnovi, niso vedeli v Rusiji očetje boljšega
sredstva, ko preš v. Srce  Jezusovo,
V to so povse zaupali. Popolnoma so bili
prepričani, da bo red zopet oživel po vsem
svetu, če bodo prav pobožno častili presv.
Srce Jezusovo.

In res, niso zastonj molili in upali. 7. avg,
1814 je obnovil papež Pij VII. družbo Jezu¬
sovo po celem svetu. Tako je presv. Srca
bogato poplačalo trud in delo reda, ker ja
širil povsod pobožnost presv. Srca Je zU '
sovega.

Ali niso to res lepi sadovi pobožnosti
presv. Srca? Prav lepo izrazi vse to lavam
tinški knezoškof Dr. Mihael  Napotniki
ko piše v svojem 20. pastirskem listu 1
dne 9.junija 1898 o posvetitvi božjemu
Srcu Jezusovemu:  »V tem blaženem
Srcu imajo vsi ljudje svojo spravo, P ra '
vični svojo obljubo, grešniki svoje upanja*
stiskani svojo tolažbo, bolniki svoje zdravil 0 '
bojevavci svojo moč, umirajoči svoje zavetja*
izvoljeni pa svoje veselje in svojo rad° st
Pri tem iz najčistejše ljubezni do človeške? 3
rodu ranjenem Srcu se učite, kako mora e
tudi vi ljubiti in trpeti v boju za Boga in 23
njegovo kraljestvo, za cesarja in za dom°
vino. Vse svoje skrbi in zadeve položite z a
upno v ljubeče in usmiljeno Srce Jezusovo*

233

6. Toda pobožnost presv. Srca Jezusovega
razliva svoj blagoslov še dalje. Glavno
sredstvo je proti vsem zlom in pre¬
greham našega časa.  Večkrat si kdo
misli, da je pobožnost presv. Srca le za
ženske, ki se dajo večkrat voditi od samih
čuvstev, za pametne ljudi, zlasti za moške
Pa da ni. Pa to ni res. Pobožnost presv.
Srca je taka, da je pravo zdravilo zoper
vse zmote in pregrehe današnjih dni, zato
tudi posebno za moške, ki so bolj vdani
tem zmotam.

Oglejmo si le nekoliko naš čas, ljudi, ki
sedaj žive. Ali ne opazimo takoj, da so ljudje
dandanes neverni, malomarni in mrzli
vero  in pravo krščansko življenje?
Mnogo ljudi, zlasti onih, ki so se nekaj več
u žili in se ponašajo s svojo znanostjo, uče-
n °stjo, naprednjaštvom, je popolnoma od¬
padlo od vere, očitno se ponašajo z brez-
verstvom in javno napadajo Cerkev, njene
Mužabnike in njene naprave. Mnogo drugih
e  ni popolnoma odpadlo, so pa prav malo-
marni in brezbrižni za vero in življenje po
veri > mrzli za vsako versko vajo.

.Ni čuda, da je to odtujevanje od Boga
Vlr > iz katerega prihaja mnogo drugega zla
ln  strašnih zmot.

i ‘° je materijalizem,  ki  se je vglobil
e v  zemeljsko, kakor da bi ne bilo za člo-
Ve ka nič višjega in boljšega, kakor snov

234

in zemlja. Ker so marsikateri izgubili vero
v nadnaravni človeški cilj, iščejo po zemlji
veselja in uživanja, in vse se peha, dela in
muči le za to zemljo, za časno veselje,
vsak hoče le sam mnogo in dolgo uživati.
Nastala je strašna sebičnost,  ko ljudje
iščejo le sebe, svojo slavo, svoje premoženje ,
in svojo nasladnost. Med ljudmi vidimo
nezadovoljnost, nemir;  stanovi in 1
narodi so pozabili na pravo krščansko lj u '
bežen do bližnjega, in nekrščansko se med
seboj prepirajo, sovražijo,  drug dru¬
gega zatirajo. Vedno bolj se širi v raznih
stanovih, slojih, zlasti pri mladini in de¬
lavcih duh nepokorščine  do od Boga
postavljenih človeških, cerkvenih in svetnih
oblasti. Kdo bi ne spoznal iz teh razmer,
kaka nevarnost preti od takih načel, takega
naziranja, takega časovnega duha svobode |
celi človeški družbi?

In kje naj iščemo korenine in vzroka
vsemu temu? Vzrok vseh teh žalostnih
načel in zmot je to, da svet odpada od
Boga, od Jezusa Kristusa,  ki je Od¬
rešenik vsega človeštva.

To spoznajo povsod dobri, odkriti > n
razboriti ljudje, zato se sliši povsod klic-
»Nazaj h Kristusu!«  Kristus naj z°P e
začne vladati v mišljenju, govorjenju in de'
lovanju tako posameznika, kakor javnega
življenja. Očitno priznajmo Jezusa za svo-

235

jega Boga, njegov nauk za božji nauk,
njegove postave za božje postave, njegove
naprave za božje naprave. Kristusa kažimo
v veri, v ljubezni, v življenju.

Brez njega ni življenja za svet.
I'a ne bo prej srečen in miren, dokler se
ne vrne k središču vsega miru in vse sreče,
k Jezusu Kristusu.

Nazaj h Kristusu se moramo vrniti, njega
se tesno okleniti, ako se hočemo v današ¬
njih dnevih zveličati. Če je pa to res, ni
težko umeti, kaj je pobožnost preš v.
Srca Jezusovega  za naš čas, za svet.

Ali ni pomenljivo, da nam Gospod ravno
v  teh časih odkriva svoje  presv. Srce
' n  nas tako ljubko, s tako nežno silo vabi,
na j ga začnemo zopet ljubiti? Ako izrečeš
besede »Srce Jezusovo«, s tem najkrajše
Mraziš in izpoveš svojo vero, da je Jezus
naš Bog. Ta beseda ne izraža samo naj¬
svetejše osebe Jezusove, odkriva nam tudi
Jajine ljubečega Srca Odrešenikovega. Kako
v e seli bi morali biti ljudje tega božjega
Srca! Vzor je vseh čednosti in nravne
vzvišenosti, na žarkih njegovega Srca se
la hko vnamejo naša mrzla srca za ljubezen
d ° Boga in bližnjega. V njem najdemo
res nico in edinost, ljubezen in dobrotljivost,
j, ec t in mir, zadovoljnost in srečo, sploh
Jobrine, ki nam jih- svet ne more dati.
ttko se svet zopet vrne k Jezusu, k nje-^

236

govemu presv. Srcu, bodo narodi zopet
srečni. To misel izraža tudi prej omenjeni
pastirski list lavantinskega knezoškofa tako¬
le : »Čim bolj se bo širila in utrjevala ta
pobožnost (presv. Srca Jezusovega), tem
boljši in srečnejši bo postajal svet, tem
bolj bo pojemala in slabela peklenska moč
Manj bo revščine in siromaštva, manj pre¬
pira in razdvoja, manj malosrčnosti in ob¬
upnosti. Nasproti pa bo več sreče in blago¬
slova, več miru in složnosti, mnogo vež
potrpežljivosti v trpljenju in stanovitnosti
v dobrem, in blažena smrt bo delež nešte-
vilnim nesrečnežem, ki so v zmotah. Sto¬
pite torej k sedežu milosti, kakor je te
glasoviti cerkveni učenik sv. Bernard ime¬
noval ljubezni polno Srce našega Odreše¬
nika in Zveličarja.«

Vse to se pa lepo ujema z geslom, ki
si ga je izbral sedanji papež Pij X. v za¬
četku svojega papeževanja: »Restaurare
omnia in Christo  — vse prenoviti v
Kristusu.« To bo pomagalo. In čim prej se
vse prenovi v Kristusu, tem bolje za nas,
za vse človeštvo.

»Čim bolj se svet v svojem bogopozabnen'
naziranju odvrača od Kristusa«, tako P ra '
vijo na vatikanskem cerkvenem zbora
navzoči škofje, »tem bolj se nagibajo Cerke v

237

in verniki k Srcu Odrešenika, ki je živo
središče edinosti, vir življenja in ognjišče
božjega plamena, ki ogreva Cerkev.«

Cerkveni zbor  v Burgosu pravi tako
lepo: »Da gotoveje izprosimo usmiljenja
božjega za svojo provincijo, smo jo po¬
svetili presv. Srcu in smo to Srce iskreno
prosili, naj izlije iz svojega neskončnega
zaklada na nas ljubezen, da postane ta suha
zemlja rodovitna in prinese mir in blagoslov.
Zatecimo se k božjemu Srcu, saj je naj-
gotovejše zavetišče zoper povodenj krivice,
žuga vse pokončati, zajemajmo vodo
zveličanja iz tega življenskega studenca,
da umije naše grehe, ozdravi naše napake,
da goji in pomnoži klico življenja, čednosti
in sreče.«

Višji pastirji črede Gospodove iščejo le
v  presv. Srcu vse sreče, miru in blagoslova
za svoje škofije, za človeštvo. Kaj čuda, če
je vrhovni poglavar sv. Cerkve, Leon XIII.
v  svoji okrožnici z dne 25. maja 1899
označil to Srce kot znamenje zmage in miru
dvajsetega stoletja. Piše tako-le: »Ko je v
Prvih časih krščanstva vzdihovala Cerkev
P°d jarmom cesarjev, se je prikazal na
nebu mlademu cesarju sv. križ; bilo je zna-
m enje in ob enem vzrok velike zmage, ki
s ° jo kmalu priborili. Pred našimi očmi
Slejte drugo, srečo obetajoče, božje
znamenje: najsvetejše Srce Jezu-

238

sovo, nad katerim se vzdiguje križ,
ki se blišči v morju plamena! Vanj
moramo staviti vse svoje upanje;
od njega moramo izprositi in pri¬
čakovati zveličanja sveta.«

Ako torej pričakujejo škofje in papeži in
drugi pobožni ljudje v naših hudih časih
le od presv. Srca rešitve, ako 'pobožnost
do presv. Srca toliko pomaga posameznim,
celim družinam, deželam, da, celemu člo¬
veštvu v vseh dušnih in telesnih potrebah,
kdo bi torej ne prosil zaupno presv. Srce
vedno in pri vseh opravilih in stiskah, kdo
ne bi storil vsega, kar more, da se vse¬
povsod razširi češčenje presv. Srca, da bo
vsa Slovenija ponižno in goreče častila
božje Srce Jezusovo!


Drugi del.

Splošne molitve.

Najpotrebnejše molitve.

Jutranja molitev.

V imenu f Očeta in + Sina in + Svetega
Du ha. Amen.

0 moj Bog! Molim te v največji poniž¬
nosti. — Verujem v tebe, ker si neskončno
Uničen; — upam v tebe, ker si vsemo-
5°cen, neskončno dobrotljiv in zvest; —
.jubirn te nad vse, ker si neskončno popoln
' n  vse ljubezni vreden.

Nahvalim te za vse dobrote, ki si mi jih
skazal, — zlasti pa, da si me tudi to
no,:  milostno varoval.

240

Tebi v čast bodi vse, kar bom danes
misli! in govoril, delal in trpel. — Zato
združim vse to z namenom in zasluženjem
Jezusa, Marije in vseh svetnikov, — in
tako združeno tebi darujem. — Želim se
udeležiti vseh svetih maš, ki se bodo danes
darovale, — in vseh odpustkov, ki jih mo¬
rem danes dobiti s svojimi molitvami in
drugimi dobrimi deli.

Trdno sklenem, ogibati se vsakega greha,
posebno pa tistega, ki mi je prišel že v
navado. — Daj mi milost, o Bog, da bom
vestno izponjeval ta svoj sklep.

Sladko Srce Jezusovo, daj, da te bom
ljubil vedno bolj in bolj.

(300 dni odp. vsakikrat. — Pij IX., 26. nov. 1876.)

Sladko Srce Marijino, bodi moje rešenje
(300 dni odp. vsakikrat — Pij IX. 30. sept. 1852.)

Sveti angel varih, moj sveti patron m
vsi svetniki božji, prosite zame.

Oče naš. Češčena Marija. Verujem. Čast
bodi.

Opomba:  Bratovska molitev na čast p res v
Srcu Jezusovemu je v tej jutranji molitvi opra'"
ljena. Ako utegneš, moli po jutranji molitvi s
kake druge molitve.

Udje molitvenega apostolstva

naj molijo:

Gospod Jezus Kristus! V edinosti z onim
božjim namenom, s katerim si sam hvah

241

Boga na zemlji v svojem presv. Srcu in ga
že zdaj po vsem svetu neprenehoma hvališ
v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa,
ti radovoljno darujem po zgledu presvetega
Srca preblažene Marije, vedno Device brez¬
madežne, danes in vsak trenutek današnjega
dne vse svoje namene in misli, vsa čuvstva
m želje, vsa dela in besede.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII.,
tO. decembra 1885.)

Posebno pa ti jih darujem za tvojo sv.
Cerkev in nje poglavarja, kakor tudi za
vse zadeve, ki so priporočene udom mo¬
litvenega apostolstva v tem mesecu in da¬
našnji dan.

Zadostuje tudi krajša molitev:

O presladko Srce Jezusovo.

O presladko Srce Jezusovo, po rokah
Preblažene Device Marije darujem molitve,
dela in trpljenje današnjega dne tebi v
s Pravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakra¬
mentu presvetega Rešnjega Telesa, s teboj
Vr ed pa Bogu Očetu v vse tiste namene,
v  katere se mu ti sam vsak dan daruješ
na  naših oltarjih. Amen.

Posvetitev Materi božji.

Češčena Marija.

j. pospa moja, o Mati moja, tebi se vsega

ar ujem; — j n  da se ti vdanega skažem,

^ rce  Jezusovo.

16

242

— ti danes posvetim svoje oči, svoja ušesa,
svoja usta, svoje srce, sebe popolnoma
vsega. — Ker sem torej tvoj, o dobra Mati,
varuj me, brani me, kakor svojo last in
posest.

(Ako zjutraj in zvečer moliš eno češčenamarijo
in to molitev, prejmeš 100 dni odpustka. — Pij Vil.,
5. avg. 1851.)

Priporočitev angelu varihu.

Angel božji, varih moj,

Po višji dobroti sem varovanec tvoj.
Razsvetljuj in varuj me,

Vladaj in vodi me! Amen.

(100 dni odp. vsakikrat. — Pij VII., 15. maja 1821)
Ali:

Sveti angel, varih moj,

Bodi vedno ti z menoj;

Stoj mi noč in dan na strani,
Vsega hudega me brani!

Prav prisrčno prosim te,

Varuj me in vodi me.

Priporočitev svojemu patronu.

O sveti 1 ., ki si mi po božji previdnost'
za variha odbran, prosi zame, da bom P®
tvojem zgledu ljubil čednost in se varov 2
greha. Pomagaj mi v vseh dušnih in telesni
nevarnostih, posebno pa ob smrtni uri, o
bom kdaj med izvoljenimi s teboj vre
Boga gledal od obličja do obličja. Am e  '

243

Angelovo češčenje.

Moli se zjutraj, opoldne in zvečer. Kdor presliši
jutranje zvonjenje, naj moli angelovo češčenje
pred jutranjo molitvijo.

1. Angel Gospodov je oznanil Mariji, in
spočela je od Svetega Duha. Češčena Marija.

2. Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se
mi po tvoji besedi. Češčena Marija.

3. In beseda je meso postala in med
nami prebivala. Češčena Marija.

P- Prosi za nas, sveta božja Porodnica.

0 .  Da postanemo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.  Milost svojo, prosimo te, Go¬
spod, v naša srca vlij, da ki smo po an¬
gelovem oznanjenju spoznali učlovečenje
Kristusa, tvojega Sina, po njegovem trpljenju
j n  križu dosežemo častitljivo vstajenje. Po
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Zvečer se še pristavi za verne duše v vicah:

Oče naš. Češčena Marija.

O- Gospod, daj jim večni mir in pokoj.

G- In večna luč naj jim sveti.

I • Naj počivajo v miru!

O. Amen.

- (Z00 dni odpustka enkrat na dan, če se te vrstice
in au Se v vicah molijo trikrat na dan. — Leon XIII.,

^•avgusta 1880 .)

Odpustek 100 dni prejmemo vsakikrat, če ob
v  ° n jenju molimo angelovo češčenje — in sicer
soboto zvečer, v nedeljo in o velikonočnem
u  stojč,  drugekrati pa klečč.  Za odpustke

16 *

244

zadostuje angelovo češčenje brez naslednje vrstice
(V.), odgovora (O.) in molitve. — O velikonočnem
času se moli namestu angelovega češčenja mo¬
litev »Raduj se, Kraljica nebeška«. Kdor pa te
molitve ne zna, naj moli tudi v tem času ange¬
lovo češčenje, da dobi odpustek. — Benedikt XIII.,
14. sept. 1724; Benedikt XIV., 20. aprila 1742.

Večerna molitev.

Moj Gospod in moj Bog! — Molim te in
zahvalim za vse dobrote, ki si mi jih tudi
danes skazal na duši in telesu. — Ali sem
pa tudi vsako prav porabil? Ali sem izpol¬
njeval tvoje zapovedi? — Pomagaj mi, da
o tem dobro izprašam svojo vest.

Ali sem opravil dobra dela, kakor mi je vele¬
vala vest? — Ali sem se varoval greha v mišim

- v besedah -- v dejanju? — Kako sem se ogiba 1
onega greha, ki mi je prišel že v navado? —
sem zvesto dopolnil vse dolžnosti svojega stanu ■

— Vzdihni in reci:

O moj Bog! — Ti in vsi moji grehi so
mi resnično žal, — ker sem z njimi za¬
služil, da me po vsej pravici kaznuješ. T"
Zal so mi, ker sem tebe, svojega najbolj¬
šega Očeta, največjo in preljubeznivo do
broto, z njimi razžalil. — Trdno sklenem s
tvojo milostjo svoje življenje poboljšati,-^
bližnje priložnosti v greh se varovati in nlL
več ne grešiti.

V tvoje roke, o Bog, izročim svoje telo
in svojo dušo; — tebi priporočim tudi svoj
starše, sorodnike in dobrotnike, žive in mrt vt

245

Obišči, prosimo te, Gospod, to prebiva¬
lišče — in odženi od njega vsa zalezovanja
hudega duha; — tvoji sveti angeli naj v
njem stanujejo ter nas varujejo v miru, —
>n tvoj blagoslov bodi vedno nad nami. Po
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

0 Marija, brez madeža spočeta, prosi za
nas, ki se k tebi zatekamo.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII.,
15. marca 1884.)

Jezus, Marija, Jožef! Vam podarim svoje
srce in svojo dušo.

Jezus, Marija, Jožef! Stojte mi na strani
v  zadnjem boju.

Jezus, Marija, Jožef! Naj združen z vami
m ' r no izdihnem svojo dušo.

..(300 dni odpustka vsakikrat, ako se molijo vsi
tr 'je vzdihljaji; 100 dni vsakikrat, ako se moli le
eden. - Pij vil., 28. aprila 1807.)

(Nazadnje poškropi z blagoslovljeno vodo po¬
dijo in sebe, in reci):

V imenu f Očeta in + Sina in + Svetega
Duha. Amen.

Opomin.  Vsaj kratke večerne molitve ne
opusti nikoli. Kadar bolj utegneš, moli tudi del
°znega venca.

Mašne molitve.

Opombe.

Med vsem, kar ima Cerkev na zemlji svetega
in vzvišenega, je najvzvišenejše, najsvetejše, Bogu
najbolj dopadljivo in za naše večno zveličanje
najkoristnejše daritev sv. maše. Saj je

1. edina daritev nove zaveze, pri kateri daruje

2. isti, ki se je na sv. križu daroval, J ezU * I
Kristus, in daruje isti dar, samega sebe nebeškemu |
Očetu; in ker je Jezus Kristus neskončni  Bog,
je daritev sv. maše neskončne  vrednosti-

Razloček med daritvijo na križu in med sv
mašo je le ta, da se je Kristus daroval na kriz 1
krvavo, na oltarju pa (pri sv. maši) se daruje
nekrvavo, t. j. ne da bi iznova trpel in umrl-

Po sv. maši dobivamo vse tiste milosti, ki naij
jih je zaslužil Kristus na križu. Vsi zakladi, vs
zasluge, ki jih je pridobil na križu, so spraj'
ljene v daritvi sv. maše. Seveda prejmeš tolm
več milosti, kolikor bolj je pripravljeno tvoje src,
kolikor bolj je prazno grešnih in posvetnih želj*;
Zato hodi vedno ob nedeljah in praznikih k s ve
maši, pa tudi vsak dan, če ti le čas dopus^j
lahko prejmeš velike milosti zase, za domače,
žive in umrle.

247

3. Pri sv. maši bodi dostojno,  ne oziraj se
okoli, lepo kleči, bodi zbran, pazi na poglavitne
dele sv. maše, evangelij, darovanje, povzdigovanje
in sv. obhajilo. Moli premišljevaje žalostni
del sv. rožnega venca,  ali beri pobožno iz
kakega molitvenika,  ali pa spremljaj mašni-
kove molitve in obrede.

Prva sveta maša.

(Cerkvene mašne molitve)

v praznik presv. Srca Jezusovega.

Masnih:  V imenu Očeta in Sina in Sve¬
tega Duha. Amen.

— Stopil bom k oltarju božjemu.

Strežnik:  K Bogu, ki razveseljuje mojo
mladost.

M.  Sodi me, Bog, in razsodi mojo pravdo
zoper nesveto ljudstvo; krivičnega in zvi¬
jačnega človeka me reši.

S-  Ker si ti moja moč, o Bog, zakaj si
me zavrgel? In zakaj hodim žalosten, ko
me stiska sovražnik?

M.  Pošlji svojo luč in svojo resnico: da
me  popeljeta na tvojo sveto goro in v
tv oje šotore.

S■  In stopil bom k oltarju božjemu; k
“°gu, ki razveseljuje mojo mladost.

M.  Hvalil te bom s citrami, Bog, moj Bog!
■čakaj si žalostna, moja duša, in zakaj me

vznemirjaš ?

r

248

S.  Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil;
on je pomoč mojega obličja in moj Beg.

M.  Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu.

S.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej
in vekomaj. Amen.

M.  Stopil bom k oltarju božjemu.

S.  K Bogu, ki razveseljuje mojo mladost.

M.  Naša pomoč je v f imenu Gospo¬
dovem.

S.  Ki je ustvaril nebo in zemljo.

M.  Spovem se ... .

S.  Usmili se te vsemogočni Bog, odpusti
ti tvoje grehe in privedi te v večno živ¬
ljenje.

M.  Amen.

S.  Spovem se Bogu vsemogočnemu, bla¬
ženi Mariji vedno devici, blaženemu Mi¬
haelu nadangelu, blaženemu Janezu Krst¬
niku, svetima apostoloma Petru in PavlU'
vsem svetnikom in tebi, oče, da sem gr^ 1 '
mnogo v misli, v besedi in v dejanju: moj
greh, moj greh, moj preveliki greh! — Zato
prosim blaženo Marijo vedno devico, bla¬
ženega Mihaela nadangela, blaženega Janeza
Krstnika, sveta apostola Petra in Pavla, vse
svetnike in tebe, oče, molite zame pri Go¬
spodu našem Bogu.

M.  Usmili se vas vsemogočni Bog,
pusti vam vaše grehe in privedi vas v
večno življenje.

S.  Amen.

249

M.  Oproščenje, f odvezo in odpuščenje
naših grehov nam daj vsemogočni in usmi¬
ljeni Bog.

S.  Amen.

M.  O Bog, obrni se k nam in poživil
nas boš.

S-  In tvoje ljudstvo se bo radovalo v tebi.

M.  Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje.

& In podeli nam svoje zveličanje.

M.  Gospod, usliši mojo molitev.

In moje klicanje naj pride k tebi.

M-  Gospod z vami.
l n  s tvojim duhom.

M-  Molimo.

Odvzemi od nas, prosimo, Gospod, naše
Sjehe, da bomo vredni, s čistimi srci sto-
P‘d k presvetemu mestu. Po Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

Prosimo te, Gospod, po zasluženju tvojih
Sv etnikov, katerih svetinje so tukaj, in vseh
svetnikov, odpusti milostno vse moje grehe.

Vstop.

t Usmilil se bo po obilnosti svojega
smiljenja; zakaj Bog ne ponižuje iz svo-
d SrCa  ' n ne zametu J e  človeških otrok;
°ber j e  Gospod tistim, ki vanj upajo, duši,
'ga išče. (Aleluja, aleluja.)

S ' 88. Usmiljenje Gospodovo bom opeval
‘‘Komaj, od rodu do rodu. Čast bodi Očetu

250

in Sinu in svetemu Duhu, kakor je bilo v
začetku, zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

(V sredi oltarja:)

M.  Gospod, usmili se nas.

S.  Gospod, usmili se nas.

M.  Gospod, usmili se nas.

S.  Kristus, usmili se nas.

M.  Kristus, usmili se nas.

S.  Kristus, usmili se nas.

M.  Gospod, usmili se nas.

S.  Gospod, usmili se nas.

M.  Gospod, usmili se nas.

Slava.

M.  Slava Bogu na višavah, in na zemlj 1
mir ljudem, ki so dobre volje. Hvalimo te,
slavimo te, molimo te, poveličujemo te,
hvalo ti dajemo zavoljo tvoje velike slave.
Gospod Bog, kralj nebeški, Bog Oče vse¬
mogočni, Gospod, edinorojeni Sin, Je zuS
Kristus Gospod Bog, Jagnje božje, Sij 1
Očetov. Ki odjemlješ grehe sveta, usmn 1
se nas. Ki odjemlješ grehe sveta, sprejm'
našo prošnjo. Ki sediš na desnici Očetovi,
usmili se nas. Zakaj ti sam si svet, ti san 1
Gospod, ti sam najvišji, Jezus Kristus •
Svetim Duhom f v časti Boga Očeta
Amen.

M.  Gospod z vami.

S.  In s tvojim duhom.

251

Molitev.

M.  Molimo! Daj, prosimo te, vsemogočni
Bog, da se bomo vsi, ki se radujemo v
presvetem Srcu tvojega ljubljenega Sina
in se spominjamo posebnih dobrot njegove
ljubezni do nas, veselili njih delovanja in
njih sadu. Po istem Gospodu našem, Jezusu
Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj živi in
Kraljuje, v edinosti Svetega Duha, Bog od
vekomaj do vekomaj.

S.  Amen.

Berilo.

M.  Berilo iz preroka Izaija. (Pogl. 12.)

Zahvalim se ti, Gospod, zakaj srdit si
bil name, pa tvoja jeza se je obrnila in si
potolažil. Glej, Bog je moj Odrešenik.
Poln zaupanja sem in se ne bojim: zakaj
m °ja moč in moja hvala je Gospod, in v
rešenje mi je bil. Zajemali boste z veseljem
v ode iz studencev Odrešenikovih. In po¬
rečete oni dan: Hvalite Gospoda in kličite
ojegovo ime: pomnite, da je vzvišeno nje¬
govo ime. Pojte hvalo Gospodu, ker je veli¬
častno storil: oznanjujte to po vsej zemlji.
Poduj se in prepevaj, ljudstvo sijonsko,
z akaj velik je v tvoji sredi Sveti Izraelov 1

Graduale.

d/. O vi vsi, ki greste mimo po poti,
ozrite se, in poglejte, ali je katera bolečina,
Kakor bolečina moja.

252

Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu,
jih je ljubil do konca. Aleluja, aleluja.

Učite se od mene, ker sem krotak in iz
srca ponižen: in našli boste mir svojim
dušam. Aleluja.

(Namesto teh molitev se od prve predpepelnične
nedelje do Velike noči moli:)

Sramočenja je pričakovalo moje srce in
siroščine. In čakal sem, da bi se komu
smilil, pa ga ni bilo; in da bi me kdo to¬
lažil, pa ga nisem našel.

Jaz pa sem črv in ne človek, v zasra¬
movanje ljudem in izvržek človeštva. Vsi,
ki me vidijo, me zasmehujejo; usta odpi¬
rajo in majejo z glavo. Kakor voda sem
se razlil, in vse moje kosti so se razklenile-
Moje srce je sredi mojega telesa kakor
vosek, ki se topi.

(O velikonočnem času:)

Aleluja, Aleluja. Gospod moj Bog, klical
sem k tebi, in ozdravil si me. Rešil si pekla
mojo dušo. Aleluja.

Moj jok si mi premenil v veselje: raz¬
trgal si mojo spokorno obleko in opasal
me z veseljem. Aleluja.

(Sredi oltarja pred evangelijem:)

Očisti moje srce in moje ustnice, vse¬
mogočni Bog, ki si ustnice preroku Izaij u
očistil z žarečim ogljem. Tako očisti mene
s svojo dobrotno milostjo, da bom mo£ el

253

vredno oznanjevati tvoj sveti evangelij. Po
Kristusu Gospodu našem. Amen.

Veli, Gospod, blagosloviti! Gospod, bodi
v mojem srcu in na mojih ustnicah, da
bom dostojno in spodobno oznanjal njegov
evangelij. Amen.

Evangelij.

Tisti čas so torej Judje, ker je bil dan
Pripravljanja, da bi ne ostala trupla na
križu v soboto — bil je namreč tisti veliki
sobotni dan — prosili Pilata, da bi (kri¬
žanim) kosti polomili in da bi jih vzeli s
križa. Vojaki so torej prišli in strli kosti
Prvemu in drugemu, ki sta bila z njim vred
križana; ko so pa prišli do Jezusa in vi¬
deli, da je že mrtev, mu niso strli kosti,
ampak eden vojakov je s sulico odprl nje¬
govo stran, in zdaj je pritekla iz nje kri
in  voda. In tisti, ki je videl, je pričeval, in
n jegovo pričevanje je resnično. (Jan. 19,
31—35).

Vera.

M  Verujem v enega Boga, Očeta vse¬
mogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh
vidnih in nevidnih stvari.

In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
^inorojenega Sinu božjega. Ki je rojen iz
džeta od vekomaj in je Bog od Boga, luč
°d luči, pravi Bog od pravega Boga. Ki je
r °J e n in ne ustvarjen, ter je z Očetom enega

254

bistva: po katerem je vse ustvarjeno. Ki
je zavoljo nas ljudi in zavoljo našega zve¬
ličanja prišel iz nebes. In se je učlovečil
po Svetem Duhu iz Marije device: in postal
človek. Bil je tudi križan za nas pod
Poncijem Pilatom, je trpel in bil v grob
položen. In tretji dan je vstal od mrtvih,
po pričevanju pisma. In je šel v nebesa:
sedi na desnici Očetovi. In bo zopet prišel
v veličastvu, sodit žive in mrtve: in nje¬
govemu kraljestvu ne bo konca.

In v Svetega Duha, Gospoda in oživ-
ljavca, ki izhaja iz Očeta in Sina. Ki ga 1
Očetom in Sinom vred molimo in slavimo,
ki je govoril po prerokih. In v eno, sveto,
katoliško in apostolsko cerkev. Priznavam
en krst v odpuščenje grehov in pričakujem
vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem
veku. Amen.

Darovanje.

M.  Molimo. Hvali Gospoda, moja duša,
in nikar ne žabi vseh dobrot njegovih, Ki
z dobrotami napolnjuje tvoje hrepenenja
(Aleluja).

(Mašnik daruje kruh:)

Sprejmi, sveti Oče, vsemogočni Bog, ta
neomadeževani dar, ki ga jaz, tvoj nevred n '
služabnik darujem tebi, svojemu živemu in
pravemu Bogu, za svoje brezštevilne grehe,
žalitve in zamude, in za vse pričujoče, tud'

255

n  vse verne kristjane, žive in mrtve, da
bo meni in njim koristil v zveličanje in
večno življenje. Amen.

(Pri vlivanju, vode v vino:)

0 Bog, ki si dostojanstvo človeškega
bitja čudovito ustvaril in še čudoviteje pre¬
novil, daj nam po skrivnosti te vode in
tega vina, da bomo deležni božje narave
Njega, ki se je ponižal in udeležil naše
človeške narave, Jezus Kristus, tvoj Sin,
naš Gospod, ki s teboj živi in kraljuje v
edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj
bo vekomaj. Amen.

(Pri darovanju keliha:)

Darujemo ti, Gospod, kelih zveličanja in
prosimo tvojo usmiljenost, naj se vzdigne v
Prijetni vonjavi pred tvoje božje veličastvo
v  naše in vsega sveta zveličanje. Amen.

V duhu ponižnosti in s skesanim srcem
stojimo pred teboj, Gospod; naj se opravi
n aša daritev danes pred tvojimi očmi tako,
b &  ti bo prijetna, Gospod Bog.

Pridi, posvečevavec, vsemogočni večni Bog,
! n  blagoslovi to daritev, pripravljeno tvo-
jemu svetemu imenu.

(Pri umivanju rok. Ps. 25.:)

Umil bom med nedolžnimi svoje roke, in
■bal bom pred tvojim oltarjem, Gospod, da
b °m slišal glas tvoje hvale in oznanjal vsa

256

tvoja čuda. Gospod, ljubim lepoto tvoje
hiše in kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo.
Ne pogubi, o Bog, s hudobneži moje duše
in s krvoželjnimi ljudmi mojega življenja,
v njih rokah je krivica, njih desnica pa je
napolnjena s (podkupljivimi) darili.

Jaz pa hodim v svoji nedolžnosti, reši
me in usmili se me.

Moja noga stoji na pravi poti; v zborih
te bom hvalil, Gospod. Čast bodi Očetu in
Sinu itd. Kakor je bilo itd.

(V sredi oltarja:)

Sprejmi, sveta Trojica, to daritev, kiti
jo darujemo v spomin trpljenja, vstajenja
in vnebohoda Jezusa Kristusa, Gospoda
našega, in v čast blažene Marije vedno
device, blaženega Janeza Krstnika, svetili
apostolov Petra in Pavla in teh (katerih
svetinje so na oltarju) in vseh svetnikov.
Naj bo njim v čast, nam pa v zveličanje
ln naj prosijo za nas v nebesih oni, katerih
spomin obhajamo na zemlji. Po istem Kri'
stusu, Gospodu našem. Amen.

M.  Molite, bratje, da bo moja in vaša
daritev prijetna pri Bogu, vsemogočnem
Očetu.

S.  Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih
rok v hvalo in čast svojega imena, tudi v
našo korist in v korist vse svoje svete
Cerkve. Amen.

257

Tiha molitev,

O Gospod, varuj nas, ki ti prinašamo
tvojo daritev; in da se pripravijo zanjo
naša srca bolj goreče, nas vžgi s plameni
svoje božje ljubezni. Ki živiš in kraljuješ z
Bogom Očetom v edinosti Svetega Duha,
Bog —

Predglasje.

M.  Od vekomaj do vekomaj.

S.  Amen.

M.  Gospod z vami.

& ln s tvojim duhom.

M.  Kvišku srca!

& Imamo jih pri Gospodu.

M.  Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu.

& Spodobno in pravično je.

M.  Res je spodobno in pravično, primerno
! n  zveličalno, da se ti zahvaljujemo vedno
ln  povsod: sveti Gospod, vsemogočni Oče,
ve čni Bog.

Ki si odrešenje človeškega rodu postavil
na  les križa: da odondod vstane življenje,
odkoder je izšla smrt, in da bi ta, ki je
na  lesu zmagal, bil tudi na lesu premagan:
P° Kristusu, Gospodu našem.

p o katerem tvoje veličastvo hvalijo angeli,
m °lijo gospostva, v trepetu slavijo oblasti;
nab esa in nebeške moči in blaženi serafi z
zdr uženim veseljem preslavljajo. Dovoli,
pr °simo, naj z njimi združimo tudi mi svoje

Jezusovo. ^

258

glasove, in naj ti v globoki ponižnosti kli¬
čemo: Svet, svet, svet si ti, o Gospod, Bog
vojnih čet. Polna so nebesa in zemlja tvoje
slave. Hosana na višavah. Blagoslovljen,
ki pride v imenu Gospodovem. Hosana na
višavah.

Tiha maša.

Tebe torej, premilostljivi Oče, po Jezusu
Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem, po¬
nižno molimo in prosimo, sprejmi in posveti
te darove, ta darila, te svete in prečiste
žrtve, ki ti jih darujemo pred vsem za tvojo
sveto katoliško Cerkev: kateri daj mir, jo
ohrani, zedini in vladaj po vsem svetu;
prosimo tudi za tvojega služabnika, našega
papeža I., našega škofa I., — in za našega
cesarja 1., in za vse pravoverne kristjane,
spoznavavce katoliške ter apostolske vere.

Molitev za žive.

Spomni se, Gospod, svojih služabnikov
in služabnic 1. in L, in vseh pričujočih, ka¬
terih vero poznaš in veš za njih pobožnost,
za katere ti darujemo, ali kateri ti darujejo
to hvalno daritev zase in za vse svoje, za
odrešenje svojih duš, za upanje zveličanja
in svojega zdravja, in svoje prošnje p°'
šiljajo k tebi, večnemu in pravemu Bogu-

Združeni v občestvo obhajamo sponko
zlasti častitljive vedno device Marije, IVlatere
Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa)

259

pa tudi tvojih svetih apostolov in mu¬
čencev: Petra in Pavla, Andreja, Jakoba,
Janeza, Tomaža, Jakoba, Filipa, Jerneja,
Mateja, Simona in Tadeja, Lina, Kleta, Kle¬
mena, Ksista, Kornelija, Ciprijana, Lavron-
dja; Hrizogona, Janeza in Pavla, Kozme in
Damijana in vseh tvojih svetnikov: po njih
zasluženju in prošnjah daj, da bomo v vsem
utrjeni s pomočjo tvojega varstva. Po istem
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Prosimo torej, Gospod, sprejmi potolažen
to daritev svojih služabnikov in vse svoje
družine; daj nam v tvojem miru preživeti
dni našega življenja, reši nas večnega po¬
gubljenja in prištej nas v vrsto svojih izvo¬
ljenih. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Stori o Bog, da bo ta daritev v vsem
blagoslovljena, sprejeta, potrjena, dostojna
' n  prijetna, da se izpremeni v telo in kri
tvojega preljubljenega Sina, Gospoda našega
J e zusa Kristusa.

Izpreminjevanje in povzdigovanje.

Izpreminjevanje je delo Jezusove vsemogoč¬
nosti: mašnik izgovori presvete besede v imenu
Jezusovem, in kruh se izpremeni v Jezusovo telo
ln  vino v Jezusovo kri. Ko mašnik poklekne, da
Počasti Boga na oltarju pričujočega, moli tudi ti
v  globoki ponižnosti:

K presvetemu Rešnjemu Telesu:

Molim te, presveto Rešnje Telo Jezusovo,
zame darovano na križu.

17 *

260

Jezus, verujem v te.

Jezus, upam v te.

Jezus, ljubim te nad vse.

Bodi milostljiv meni ubogemu grešniku.
Amen.

K presveti Rešnji Krvi:

Molim te, presveta Režnja Kri Jezusova,
zame prelita na križu.

Jezus, tebi živim.

Jezus, tebi umrjem.

Jezus, tvoj sem živ in mrtev.

Očisti me, Gospod, s svojo krvjo, in
usmili se vernih duš v vicah. Amen.

Po povzdigovanju.

Po tvojem povelju se torej spominjamo
mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo,
o Gospod, svetega trpljenja, vstajenja in
častitljivega vnebohoda istega Kristusa, tvo¬
jega Sina, našega Gospoda, in darujemo
tvojemu prevzvišenemu veličastvu od tvojih
darov in daril čisti dar, sveti dar, brez¬
madežni dar, sveti kruh večnega življenja,
in kelih večnega zveličanja. Ozri se na te
darove s potolaženim in milostljivim oblit'
jem, in naj ti sveta daritev in brezmadežna
žrtev ugaja tako, kakor so ti bili prijetm
darovi tvojega služabnika, pravičnega Abela,
in daritev našega očaka Abrahama, in ka'
tero je daroval tvoj veliki duhovnik Me 1 '
kizedek.

261

Ponižno te prosimo, vsemogočni Bog,
veli, naj se ti darovi prinesd po rokah
tvojega svetega angela na tvoj prevzvišeni
oltar, pred tvoje božje veličastvo, da bomo
vsi, kar se nas bo udeležilo te daritve in
zaužilo presveto telo in kri tvojega Sina,
napolnjeni z vsem nebeškim blagoslovom
in z milostjo. Po istem Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Spomni se tudi, o Gospod, svojih slu¬
žabnikov in služabnic 1. in L, ki so šli pred
nami v večnost z znamenjem vere in po¬
čivajo v miru. — Te in vse, ki počivajo v
Kristusu, sprejmi, prosimo te, Gospod, na
Kraj počitka, luči in miru. Po istem Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

Tudi nam grešnikom, svojim služabnikom,
Ki zaupamo v tvoje obilno usmiljenje, daj
delež in družbo svojih svetih apostolov in
mučencev, Janeza, Štefana, Matije, Barnabe,
Ignacija, Aleksandra, Marcelina, Petra, Fe-
licite, Perpetue, Agate, Lucije, Neže, Cecilije,
Anastazije in vseh svojih svetnikov; sprejmi
nas v njih družbo ne zavoljo naših zaslug,
a mpak zavoljo svojega usmiljenja. Po Kri¬
stusu, Gospodu našem: po katerem vse te
dobrote, o Gospod, vedno ustvarjaš, po¬
večuješ, oživljaš, blagoslavljaš in nam deliš.
F ° njem, z njim in v njem je tebi, Bogu,
vsemogočnemu v edinosti Svetega Duha
vsa čast in slava.

262

M.  Od vekomaj do vekomaj.

S.  Amen.

M.  Molimo. Po zveličalnih zapovedih
opomnjeni in po božjem nauku poučeni si
upamo reči: Oče naš, kateri si v nebesih!
Posvečeno bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje
kraljestvo; zgodi se tvoja volja, kakor v
nebesih, tako na zemlji. Daj nam danes
naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše
dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim
dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo;
temveč reši nas hudega. Amen.

Reši nas, prosimo, Gospod, vsega hudega,
preteklega, sedanjega in prihodnjega, in po
priprošnji blažene in častitljive vedno device
in božje porodnice Marije in svojih svetih
apostolov Petra in Pavla in Andreja in vseh
svetnikov, daj milostljivo mir v naših dneh,
da bomo s pomočjo tvojega usmiljenja vedno
greha prosti in obvarovani vsake zmote.
Po istem Gospodu našem Jezusu Kristusu,
tvojem Sinu, ki s teboj živi in kraljuje v
edinosti Svetega Duha, Bog —

Od vekomaj do vekomaj.

S.  Amen.

M.  Mir Gospodov bodi vedno z vami.

S.  In s tvojim duhom.

Mašnik izpusti odlomek sv hostije v kelih reko^-

To združenje in posvečenje telesa 'J 1
krvi Gospoda našega Jezusa Kristusa hod'

263

nam, ki ga prejemamo, v večno življenje.
Amen.

Jagnje božje.

M.  Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
daj nam svoj mir.

Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim
apostolom: »Mir vam, zapustim, svoj mir
vam dam«,  ne glej na moje pregrehe, ampak
na vero svoje Cerkve, in utrdi jo po svoji
volji v miru in edinosti. Ki živiš in kra¬
ljuješ Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

Gospod Jezus Kristus! Sin živega Boga,
ki si po Očetovi volji s pomočjo Svetega
Duha svet oživil s svojo smrtjo, reši me
s  tem svojim presvetim telesom in krvjo
vseh mojih pregreh in vsega hudega; in
daj, da bom vselej zvesto izpolnjeval tvoje
zapovedi, in ne dopusti, da bi se kdaj ločil
od tebe. Ki z istim Bogom Očetom in
Svetim Duhom živiš in kraljuješ, Bog od
vekomaj do vekomaj (Gospod Jezus Kristus).
Amen.

Tvoje telo, ki se ga jaz nevredni drznem
Pnejeti, naj mi ne bo v sodbo in pogubljenje,
am Pak naj mi bo po tvoji milosti v brambo
' n  zdravilo za dušo in telo. Ki živiš in
kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti Sve-

264

tega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

Obhajilo.

Kruh nebeški bom prejel in klical bom
ime Gospodovo.

Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo
streho, ampak reci le z besedo, in ozdrav¬
ljena bo moja duša. (Trikrat.)

Telo Gospoda našega Kristusa naj ohrani
mojo dušo za večno življenje. Amen.

Kaj naj povrnem Gospodu za vse, kor
mi je dal? Kelih zveličanja bom vzel in
klical ime Gospodovo. Hvalil in klical bom
Gospoda, in varen bom pred svojimi so¬
vražniki. Kri Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa ohrani mojo dušo za večno življenje-
Amen.

Po obhajilu.

Kar smo z usti prejeli, o Gospod, naj
zaužijemo s čistim srcem, in iz časnega
daru nam bodi večno zdravilo.

Tvoje telo, Gospod, ki sem ga zaužil, in
tvoja kri, ki sem jo pil, naj se združi z
mojim srcem, in daj, da ne ostane v men'
noben madež greha, ker so me okrepč al£
čiste in svete skrivnosti. Ki živiš in kra¬
ljuješ od vekomaj do vekomaj. Amen.

Sramočenja je pričakovalo moje srce, ia
siroščine. In čakal sem, da bi se korn
smilil, pa ga ni bilo: in da bi me kdo t°
lažil, pa ga nisem našel. (Aleluja.)

26 $

M.  Molimo. S sladkostjo tvojega miru
>n z zveličalnim zakramentom nasičeni, te
ponižno prosimo, Gospod, naš Bog, gani
naša srca ti, ki si krotak in iz srca po¬
nižen, da bomo očiščeni grešnih madežev
zaničevali ničemurnosti sveta. Ki živiš in
kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti Sve¬
tega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

Bodi ti ljubo, sveta Trojica, opravilo moje
službe in daj, da bo daritev, ki sem jo
nevreden daroval očem tvojega veličastva,
tebi prijetna, in meni in vsem, za katere sem
jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna.
Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

Blagoslov.

Blagoslovi nas vsemogočni Bog Oče in
Sin in Sveti Duh.

'S'- Amen.

Zadnji sv. evangelij.

. -iiT. V začetku je bila Beseda, in Beseda
j e  bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta
l e  bila v začetku pri Bogu. Vse je bilo po
n i e J storjeno, in brez nje ni bilo nič stor-
l* ne £ a > kar je storjenega. V njej je bilo
^■vljenje in življenje je bilo luč ljudi. In
loč sveti v temi, pa tema je ni razumela.
Bl1  je človek od Boga poslan, ki mu je bilo
ltTle  Janez. Ta je prišel v pričevanje, da

266

je pričeval o luči, da bi vsi verovali po
njem; on ni bil luč, ampak je prišel, daje
pričeval o luči. Bila je prava luč, ki raz¬
svetljuje vsakega človeka, ki pride na ta
svet. Na svetu je bil in svet je bil po
njem storjen, pa ga ni spoznal. V svojo
lastnino je prišel, pa njegovi ga niso spre¬
jeli. Kolikor jih ga je pa sprejelo, tem je
dal oblast, da postanejo otroci božji, njim,
ki verujejo v njegovo ime, ki niso rojeni
iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža,
ampak iz Boga. In Beseda je meso postala
(tukaj se poklekne) in med nami prebivala, in
videli smo njeno čast, kakor čast edino -
rojenega od Očeta, polno milosti in resnice

/S. Bogu hvala.

Druga sveta maša.

Po p. P. Arnutu (Arnoudt),  S. J*

Pred začetkom.

O veliki Bog! Ti si izbral ta kraj sebi
v sveto bivališče. Nebeški angeli te molijo
tu s svetim strahom. Jaz nevredni grešnik
bi se ne upal pridružiti se jim, ako bi m c
ti ne bil povabil sam. Darujem ti to sveto
mašo na isti namen, ki ga je imel tvoj Sj n
takrat, ko je pri zadnji večerji postavil sveto

* Dr. Jeglič, »Molitvenik presv. Srca Jez.«.

267

mašo, in takrat, ko se ti je krvavo daroval
na svetem križu.

Podpiraj me, da bom tako pobožen pri
tej nekrvavi daritvi, kakor je pobožno stala
Marija pod križem,, ko je Jezus na njem
krvavel. Daj, da čutim tisto, kar je čutilo
Marijino srce, ko je sulica odprla presveto
Srce umrlemu Sinu.

Začetek.

Mašnik tam-le ob oltarjevih stopnicah
Ponižno priklonjen spoznava svojo grešnost.
T >, o sladki Zveličar, si pa sprejel težo
naših grehov nase ter si jo ponižno nosil
°d revnega betlehemskega hleva do Oljske
Š°re. Tu si prav do tal priklonjen potil
krvavi pot; objokoval si nas, kakor nekdaj
egiptovski Jožef svoje brate, in iz trpečega
Srca ti je prišel bridek vzdihlaj: »Moja duša
■P žalostna do smrti .« O smrtno žalostni
Jezus! Tudi moji grehi so žalostili tvoje
Presveto Srce. Pa moje srce je tako mrzlo,
da  jih še zdaj ne obžaluje dovolj. Pomagaj
mi > da se popolno skesam ter se iznebim
Vse h madežev. Skesanega in potrtega srca,
0 B og, ne boš zavrgel.

Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij po-
d°> usmili se me!

Slava.

Slava

'judem

božjemu Srcu v višavi in
na zemiji, ki so dobre volje!

mir
Ti, o

268

Srce učlovečenega Sina božjega, si prineslo
našim srcem mir, kakršnega ne more dati
svet. Hvalimo te, molimo te, poveličujemo
te, zahvaljujemo te z vsemi pobožnimi člo¬
veškimi srci vred. O srce večno slavnega
kralja, Srce božjega Jagnjeta, ki odjemlješ
grehe sveta, usmili se nas. Le ti si naj¬
svetejše Srce, ki si bilo v najvišjem Go¬
spodu Jezusu Kristusu, ki živi in vlada s
Svetim Duhom v slavi Očetovi vekomaj.
Amen.

Molitev.

O Bog, ki si storil presveto Srce tako
ljubeznivo, dodeli nam, da bomo to Srce
na zemlji tako častili in ljubili, da bomo
z njim vred tebe celo večnost ljubili in
poveličevali. Amen.

List.

O presveto Srce Sina božjega, ki je vodil
preroke in apostole, razsvetljuj me, da bom
prav umeval, kar so preroki in apostol'
učili in pisali. Vtisni se mi v srce in spomni
da bom vedno nate mislil, vedno tebe ljub 1
ter celo življenje tebi v čast delal in trpel-

Evangelij.

O dobrotno Srce Jezusovo, ki si na-
osrečilo z evangelijskimi nauki. Pomag a l
nam tudi, da bomo tem naukom pokornt
da bomo torej voljno prenašali križe 1

269

težave, da ne bomo src navezavali na min¬
ljive zemeljske zaklade ter da bomo stano¬
vitno premagovali huda nagnjenja v sebi.
Kako občutljiva, posvetna, poželjiva so še
naša srca; upodobi jih, o Jezus, po svojem
presvetem Srcu in po naukih sv. evangelija!

Vera.

Presveto Srce nezmotljivega Boga, ti si
nam razodelo svete zveličalne resnice in si
ustanovilo nezmotljivo sv. katoliško Cerkev,
nam iste oznanja. S srcem in jezikom
Grujem vse, kar veruje in verovati ukazuje
tvoja sveta Cerkev. Za to pravo sveto vero
sem  pripravljem dati tudi življenje, če hočeš
'1 tako. Verujem pa to, ker si ti sama
resničnost, in ker tvoj Sveti Duh varuje
Sv eto Cerkev sleherne zmote. Amen.

Darovanje.

. Srce Jezusovo, ti si najdragocenejša da-
[,'tev. Jaz pa se pridružim tebi in tisti ve-
''ki tvoji ljubezni, ki te je navdajala pri
jjadnji večerji in pri krvavi daritvi na križu.
1 al <o tebi pridružen darujem po tebi svoje
srce in vse, kar sem in kar imam, ne¬
mškemu Očetu, ničesar si ne pridržim. Pa
ta  moj dar ni vreden tvojega Očeta. Ti ga
Pa moreš izboljšati. Tako izboljšanega po-
^°ni skupno s svojim neprecenljivim darom
P°žjemu veličastvu v zahvalo za vse pre-

r

270

jete milosti, v spravo za moje in drugih
grehe, v zadobljenje tistih milosti, ki jih
potrebujem, da bom vekomaj smel biti pri
tebi, o najljubeznivejše Srce!

Preveličastni Gospod nebes in zemlje!
Ker je moje srce tako grešno, bi ti ga ni¬
kakor ne upal ponuditi v dar; le misel, da
je presveto Srce tvojega Sina zmeraj greš¬
nikom usmiljeno odpuščalo in je gotovo
tudi meni dobrotno vse odpustilo ter mi
srce očistilo, le ta misel me je nagnila, da
ti upam darovati tako ubogo srce. Tvoje
naj bo za vselej! Svet in greh naj nikdar
več ne zavladata v njem!

Predglasje.

Zdajle bi tudi jaz rad tako lepo počastil
tebe, o presveto Srce, kakor te vsekdar
vredno časte angeli, svetniki in zemljam,
ki so dobrega srca. Da bom to laže storil,
naj mi srce prevzame ogenj tvojega božjega
Srca in naj uniči v njem vse, kar je v
njem tebi nedopadljivega.

O Jezus, tvoje presveto Srce kar g° rl
same ljubezni do nas. Moje srce je P a
zmeraj tako mrzlo. Pač pa želi moje srce,
da bi te vsaj zdaj jelo bolj ljubiti, da 1
te tu smelo slaviti z nebeškimi duhovi, K'
ti neprenehoma kličejo: Svet, svet, svet je
Gospod Bog. Nebo in zemljo napolnj u J c
njegova slava. Zato se veseli moje srce

271

in duša se raduje v Bogu, svojem Zve¬
ličarju.

Presveto Srce, usmili se dobrotno vseh
živih, za katere sem dolžan moliti. Po¬
množi posebno vsem ljubezen do tebe. Daj,
da bomo vsi, ki nas tu druži sveta lju¬
bezen, enkrat skupno hvalili tvojo dobrot¬
ljivost v nebesih!

Povzdigovanje.

Ljubeznivi Zveličar, zame si se dal po¬
vzdigniti na oltarju svetega križa, zame si
odprl presveto Srce. Ponižno te molim.
Verujem vate, upam vate, ljubim te iz ce-
; e ga srca. Presveta kri, ki si tekla iz bož-
J e S a  Srca v odpuščanje grehov, bodi mi
jjsočkrat pozdravljena. Jezus, bodi milost¬
ljiv meni, ubogemu grešniku.

Po povzdigovanju.

p oglej, mili nebeški Oče, na naš oltar.
Na  njem je tvoj ljubi Sin. Daritev, ki jo
Je  opravil na križu, ponavlja, zopet ti da-
r uje presveto Srce. Sprejmi ta prečisti dar,
to  dragoceno zveličansko odkupnino, ki ti
1° je na križu v velikih bolečinah dal Jezus
^ r 'stus, ter ti jo zdaj tu po mašnikovih
r °l<ah brez bolečin zopet poklanja v od¬
ločanje grehov. Ozri se na njegovo pre¬
bodeno Srce, čuj njegove srčne prošnje.
Na  križu je tako glasno klical k tebi, da

272

se je zemlja tresla, da so pokale trde skale.
Naj tudi zdaj segajo njegove želje visoko k
tebi, ter naj izprosijo našim trdim, posvetnim
srcem, da jih potrese sveta ljubezen ter se
odpro tvojim milostim.

Spomni se, o Gospod, tudi duš služab¬
nikov in služabnic I. I.; tem so srca že
obstala in v grobeh čakajo poveličanega
vstajenja. Daj tem in vsem vernim mrtvim
po zasluženju večnega mašnika Jezusa večno
veselje. Za vse žive in mrtve molimo skupno
z Jezusom na oltarju:

Oče naš.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas! (Trikrat.)

Obhajilo.

O ljubeznivi Jezus, tebi je v veselje, da
bivaš med nami. Prijazno nas vabiš k ne¬
beškemu kosilu, kličoč nam iz presvetega
zakramenta: Pridite, jejte moj kruh in pU te
vino, ki sem ga vam pripravil. Takoj P°
smrti si odprl desno stran, da nam je prosta
pot do presv. Srca. Živo verujem, da tu v
podobah kruha in vina živi in bije i st0
tvoje usmiljeno Srce; čeprav sem ves grešen,
vendar misleč na veliko usmiljenje tvojega
presvetega Srca, zaupam, da si mi odpust 1
vse grehe, ki sem jih tako nehvaležno P°
navijal. Kako sem mogel biti tako brez
srčen, da sem žalil tako ljubeče Srce! b

273

bi še enkrat jel živeti, bi tega več ne storil.
Zanaprej pa hočem toliko lepše živeti in
tvojemu Srcu za svojo grešno preteklost
spokorno zadostovati. Skrbno se bom pri¬
pravil na sveto spoved, da se bo potem
moje očiščeno srce sklenilo s tvojim do¬
brotnim Srcem. Za zdaj te prosim, pridi k
meni vsaj duhovno, pošlji mi v revno srce
namesto sebe vsaj ljubezen do svojega pre¬
svetega Srca. O, če bi se ta ljubezen na¬
selila v mojem Srcu, potem bi ne želel
nobenega drugega bogastva več!

Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni,
usmili se me!

Po obhajilu.

Ljubeznivi Jezus, ti si prišel zdaj mašniku
v srce in si ga obogatil z nebeškimi mi¬
lostmi. Usmili se še mene: Srce Jezusovo,
bogato za vse, ki te kličejo. O presveto
S rc e, bodi bogato še zame! Ti si dobrote
ln  'jubezni polno. Moje srce je pa tako
Prazno vsega dobrega; naj pride iz središča
v seh src, iz brezdna vseh čednosti vame
V|r  življenja in svetosti, vir tolažbe in miru!

Cerkvena molitev.

. p resladki Zveličar! Ti si dovolil, da ti
)e .vojakova sulica prebodla sveto stran;
P r ! žareči ljubezni tvojega trpečega in na
kr| žu prebodenega Srca te prosim, daj, da

Srce Jezusovo.

18

r

274

bo moje srce želelo to, kar želi tvoje, vse
hvale vredno Srce, da mi bo jenjalo biti
posvetno, da bo premišljevalo, kako min¬
ljive so vse zemeljske reči, da bo ljubilo
samoto ter bo lepo zbrano, da bom tako
s teboj vred skrito v Bogu živel ter za
vselej v tebi počival. Amen.

Blagoslov.

Moj križani Zveličar! Sveta daritev se
končava. V duhu pokleknem k sv. kril«
proseč, da pride iz presvetega Srca blago¬
slov name in na vse. V imenu Očeta in
Sina in Svetega Duha. Amen.

Konec.

O Bog, pomagaj mi, da bo vse moje
današnje dejanje in nehanje dopadljivo presv-
Srcu. Vse, kar bom danes delal in trpet
polagam v božje Srce tvojemu Sinu. °o
njem, v njem in z njim darujem vse svoje
početje v povečanje tvoje časti, v prid sv-
Cerkvi, v blaginjo vsem živim in v to¬
lažbo ubogim dušam v vicah. Ker sem b '
med sv. mašo premalo zbran, naj to na
domesti neskončno dobrotno presveto Srce
Amen.

275

Tretja sveta maša

v čast presv. Srcu.

(Kakor jo je molila bi. Margareta Alakok.)

Priprava.

0 moj Bog, verujem, da si tukaj resnično
Pričujoč, prav tako kakor kraljuješ v ne¬
besih; ponižno padem na kolena in molim
2  vsemi angeli in svetniki, pripoznam, da
Sl  moj Bog, moj začetek in zadnji cilj!

O preblažena, prevzvišena in najsvetejša
* rojica, v vsej ponižnosti te prosim od-
Puščenja za svojo nezvestobo, mlačnost in
Njalomarnost. Odpusti mi, da sem tolikrat
zlorabila tvoje milosti, da sem tako malo
'zkoriščala svete zakramente, odpusti mi
slednjič vse grehe mojega življenja.

Iz ljubezni do tebe, o moj Bog, jih ob¬
žalujem iz vsega svojega srca, in ljubši bi
[H' bilo, da bi ne živela, kakor da sem tebe
zalila, kj te tisočkrat bolj ljubim nego svoje
'vljenje. Po neskončnem zasluženju te svete
daritve te prosim, odpusti mi in dodeli mi
n,1, °st, prej umreti kakor tebe še kdaj žaliti.

Pristop.

0 moj Bog, darujem ti to neskončno
^služeno daritev telesa in krvi svojega
-veličarja, da ti s tem zadostim za svoje

18 *

276

grehe, in te prosim novih milosti, da bom
mogla v dobrem stanovitna ostati, da bom
zvesto izpolnjevala tvojo sveto voljo, a za¬
tajevala svojo lastno voljo; dodeli mi živo
vero, trdno upanje in gorečo ljubezen, na
koncu mojega življenja pa pravo kesanje
in srečno smrt.

Darujem ti tudi to sveto mašo, o moj
Bog, za povišanje svete Cerkve, za našega
svetega očeta, za našega cesarja in za vso
posvetno gosposko, za potrebe te dežele,
zlasti za svoje sorodnike in vse znance, za
vse duhovne redove, za to občino, da ji
pomagaš v dušnih in telesnih potrebah.
Daj nam, o Bog, duha prave ljubezni in
ponižnosti! Prosim te tudi za izpreobrnjenje
grešnikov, nevernikov in krivovercev, za
uboge duše v vicah, za vse žalostne in
uboge in za vse umirajoče. O moj Gospod,
združim se z vsemi nameni, ki si jih imel,
ko si postavil to presveto daritev, obrni
zasluženje te svete maše in vseh svetih
maš, ki se bodo danes darovale v prav te
namene, kajti pri vseh svojih prošnjah n e
želim nič drugega, kakor, da se zgodi tvoja
sveta volja, in da pride obilost tvoje mi'
losti na nas.

Od slave do evangelija

moli litanije presv. Srca Jezusovega.

277

Evangelij.

Zdaj vstani v znamenje, da si pripravljena ho¬
diti po poti božjih zapovedi in reci:)

Moj Jezus je bil pokoren do smrti, do
smrti na križu.

(Potem se nekoliko prikloni, naredi znamenje
svetega križa na čelo, usta in srce in moli:)

O Bog, bodi v mojih mislih, v mojih
ustih in v mojem srcu, da sprejmem tvoj
sveti evangelij!

(Evangelij na praznik presv. Srca Jezusovega.
J an. 19,31-35. Glej stran 253.)

BI. Margareta se je med vero  pripravljala za
sveto obhajilo, ako je imela srečo, prejeti telo
Gospodovo.

Ce ni šla k sv. obhajilu, je premišljevala do
»Predglasja« ali do »Očenaša« eno skrivnost iz
Jezusovega trpljenja: v nedeljo  molitev Jezu¬
sovo na Oljski gori; v ponedeljek,  kako je
M Jezus izdan in ujet; v torek,  kako je bil
pičan; v sredo,  kako kronan; v četrtek,  kako
J« nosil težki križ; v petek,  kako je bil križan;
v  soboto  presveto devico Marijo pod križem.

Darovanje.

O moj Bog, darujem ti neskončno zaslu-
ženje Jezusovega trpljenja v tej sveti maši
Za  svoje zveličanje in zveličanje vsega sveta,
2a  odpuščenje naših pregreh, v čast tvoji
Sv eti Materi in vsem svetnikom in v tolažbo
u bogim dušam v vicah.

Med tihimi molitvami  moli
Molitev pred podobo Srca Jezusovega.

278

Povzdigovanje.

Ko mašnik povzdigne sv. hostijo, moli:

O moj Zveličar, v duhu odkritosrčne po¬
nižnosti te molim, in te darujem po duhov¬
nikovih rokah nebeškemu Očetu v spravo
za svoje grehe in za grehe vsega sveta.

Ko povzdigne kelih:

O dragocena kri, raziij se na mojo dušo
in jo posveti! Naj se ljubezen, ki te je
zame prelila, vžge tudi v mojem srcu in
ga popolnoma očisti!

Po povzdigovanju.

Presladki Jezus, sklenem svojo dušo s
tvojo, sklenem svoje srce, svojega duha,
svoje življenje in svoje namene s tvojim
duhom, s tvojim življenjem in tvojimi na¬
meni; in s teboj združena se darujem ne¬
beškemu Očetu. Sprejmi me, večni Oče, P°
zasluženju svojega božjega Sina, ki ti ga
darujem združena z mašnikom in vso sveto
Cerkvijo.

Skrita v njegovih svetih ranah, pokrita
z njegovo krvjo, in ozaljšala z njegovim
zasluženjem, se prikažem pred teboj, ,n
upam, da me ne boš zavrgel izpred svojega
obličja, temveč da me boš sprejel na svoje
svete rane in mi podelil milost zveličanja

O moj Bog, zahvalim se ti za vse do¬
brote, za tvoje sveto trpljenje in tvojo bridk

279

smrt in da si postavil svete zakramente,
zlasti najsvetejši zakrament presv. Rešnjega
Telesa.

Potem moli očenaš. Po očenašu »Posvetitev
presv. Srcu Jezusovemu«.

Duhovno obhajilo.

Večni Oče, darujem ti svoj razum, da
spozna samo tebe. Presladki Jezus, da¬
rujem ti svoj spomin, da bom mislila
samo nate.

Sveti Duh, duh ljubezni, darujem ti svojo
voljo, da jo ogreješ in vžgeš s svojo lju¬
beznijo. Ozaljšaj mojo dušo s svojimi
sedmimi darovi in daj, da bom tvoj čisti
tempelj. Napolni me s svojimi milostmi in
Pripravi moje srce, da bom duhovno prejela
svojega Gospoda in Boga.

Jezus, moj Bog, ker sem vsled svojih
P re greh nevredna, da te sprejmem v svoje
Srce , zato me sprejmi ti v svoje srce in
združi me tako popolnoma s seboj, da me
nobena stvar niti za trenutek ne bo mogla
lo čiti od tebe.

Potopi mojo revščino v brezdno svojega
usmiljenja in daj, da bom odslej živela le
0( t tebe, v tebi in zate.

Pridi torej, ki me edini zadovoljiš, pridi,
vzemi moje srce v svojo posest, saj je tako
Popolnoma tvoja last in ne more biti brez
tebe ne za trenutek.

280

(Tukaj obudi še živo hrepenenje po Jezusu,
njegovi ljubezni; srčno želi, da bi se z njim
sklenil v najsvetejšem zakramentu.)

Po sv. obhajilu.

Zahvalim se ti, moj Zveličar, da si se mi
duhovno daroval. Tudi jaz se ti darujem
brez zadržka, da lahko storiš v meni vse,
kar nameravaš storiti. Uniči v meni samo¬
ljubje, ponižaj vse, kar se vzdiguje in iztrebi
vse popolnoma, kar se ti ustavlja.

O Jezus, tebi živim! O Jezus, tebi umrjem!
O Jezus, tvoja sem živa in mrtva: tvoja
sem za celo večnost!

Sklep.

Tu lahko moliš spravno molitev k presv. Srcu
Jezusovemu.

Spovedne molitve.

Pred spovedjo.

Ujsmiljenj Bog in Oče, ki nočeš smrti
^ grešnikove, ampak da se spokori in
živi, ozri se milostno name revnega
grešnika. Sedaj hočem zapustiti slaba, grešna
Pota, povrniti se k tebi in prejeti zakrament
s y' pokore. Trdno verujem, da je tvoj ljubi
Jezus Kristus, postavil ta zakrament
v  to, da se odpuščajo po svetem krstu
storjeni grehi, in da je izročil oblast, deliti
j a  zakrament, duhovnikom svoje sv. Cerkve,
grujem tudi trdno, da ti, o moj Bog, vsem,
se prav skesano in odkritosrčno spovedo
ma šniku svojih grehov, in katerim spo-
Ve dnik odpusti grehe, v istem trenutku od-
Pustiš tudi ti in jim podeliš milost. Pa

282

kako bi mogel jaz revna stvar svoje grehe
prav spoznati, srčno obžalovati in odkrito
povedati, ako me ti ne podpiraš s svojo
mogočno milostjo? Zato prosim ponižno:
Pridi Sveti Duh, ki deliš vso luč in vse
milosti, razsvetli moj um, da prav spoznam,
v kateri reči, kolikokrat in kako hudo sem
grešil; gani moje srce in okrepi mojo voljo,
da se srčno skesam vseh svojih grehov,
odkritosrčno spovem, zanje zadostujem m
se resno poboljšam. Po Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Sveta devica in Mati božja Marija, ti pri;
bežališče grešnikov, mati usmiljenja, pr° sl
zame in ne daj, da me pri tem, ko si bom
izpraševal vest, preslepi samoljubje in p^'
maga napačna sramežljivost.

Vi angeli in svetniki božji, posebno ti,
moj sveti angel varih in vi moji posebni
patroni, molite zame, da se sedaj spovem
tako, kakor si bom želel ob svoji smrtm
uri. Amen.

Izpraševanje vesti.

Ko hočeš iti k spovedi, vprašaj se najprej:

Kdaj sem bil zadnjič  pri spovedi?

Ali je bila spoved veljavna?  _ v  ^

Ali sem nalašč (vedoma) zamolčal  k
smrtni greh? . v

Ali sem se pri zadnji spovedi svojih S. r ® n ne
resnično kesal in trdno sklenil,  da jm
storim več?

283

Ali sem nevredno (v smrtnem grehu) prejel
sv obhajilo?

Ali sem natančno opravil naloženo pokoro?

. Ali sem po svoji moči popravil škodo, ki sem
jo storil bližnjemu na premoženju, na časti?

Potem dobro premisli, kaj si grešil?

h Pomisli, kaj si grešil zoper božje in cerkvene
zapovedi, ali si storil poglavitne, vnebovpijoče
grehe, grehe zoper Sv. Duha, ali si bil deležen
tuph grehov, ali si izpolnjeval dolžnosti svojega

2- A ko si grešil smrtno, izprašuj se o številu
smrtnih  grehov, in o takih okoliščinah,  ki
'zpremene vrsto greha.

Pomisli, ali si storil smrten greh vsak dan,
v sak teden, vsak mesec, in kolikokrat na dan,
n a teden, na mesec.

t 3 ' 5 er ni samo  to greh, kar storiš v dejanju,
zato še prav skrbno pomisli, ali si kaj pregrešnega
mtslil, želel, govoril, pel, poslušal,  ali
S1  opustil kaj dobrega, kar si bil dolžan storiti.

Pri spovedi moraš povedati vse svoje smrtne
s’ katerih se še nisi nikdar spovedal. Ne
pa misliti, da je vse smrten  greh, kar
? er " v sledečem izpraševanju vesti. Smrten greh
,e > kadar v važni  reči prelomiš v e d o m a in
Prostovoljno  božje ali cerkveni zapovedi ali
uoiznosti svojega stanu. Grehi zoper šesto za¬
poved so pa vsi smrtni, ako jih kdo stori prosto-
oijno v mislih besedah ali dejanju.

Co ne veš, kaj je smrtni greh, vprašaj spo-
ve unika.

Tako si sam brez bukvic po tem določenem
t l ( u  Prav skrbno izprašuj vest. Sele potem, ko
ta f Vc l-* a vest  ničesar več ne očita, vzemi v roko
i uskana vprašanja, če misliš, da je res potrebno.
0  volja vsem, zlasti pa otrokom.

284

I. Zapovedi božje.

I. Zoper prvo zapoved.

Ali sem se sramoval svoje vere (križa, mo¬
litve itd.)?

Ali sem brezbožno govoril zoper vero, cerkev,
duhovnike? Ali sem take pogovore rad poslušal?

Ali sem tajil kako versko resnico afi prosto¬
voljno o njej dvomil?

Ali sem poškodoval, oskrunil, osramotil Bogu
posvečene osebe ali reči?

Ali sem bral, naročal, posojal veri sovražne
knjige, časnike, spise?

Ali nisem poslušal dalj časa božje besede?
Zanemarjal verski poduk?

Ali sem mrmral zoper Boga in njegove na-
redbe, ali sem imel prostovoljno bogokletne misli?

Ali sem božjeropno (v smrtnem grehu) prejemal
sv. zakramente? Ali sem ukradel kaj cerkvenega?

Ali sem veroval vražam in imel prazno vero.

Ali sem obupal?

Ali sem dalj časa opuščal vsakdanje molitve.
Ali sem jih opravljal prostovoljno raztresen?

II. Zoper drugo zapoved.

Ali sem klel, morda celo Boga, Marijo, svet¬
nike, zakramente, križ itd.?

Ali sem preklinjal samega sebe, starše, otroke,
bližnjega, živali, vreme?

Ali sem kdaj po krivem prisegel, celo P n
sodniji? Ali je vsled tega kdo trpel škodo?

Ali sem Bogu storjeno obljubo prelomil?

Ali sem se norčeval iz svetih reči? ,

Ali sem lahkomišljeno izgovarjal sveta imena-

III. Zoper tretjo božjo in prvi dve
cerkveni zapovedi.

Ali sem ob nedeljah in praznikih po lastn'
krivdi opustil sv. mašo?

285

Ali sem prišel ob teh dnevih po lastni krivdi
znatno prepozno k sv. maši ?

Ali sem drugim brez vzroka branil iti k sv. maši ?

Ali sem bil v cerkvi prostovoljno raztresen?
motil še druge?

Ali sem od nedeljah in praznikih brez potrebe
opravljal hlapčevska dela? Ali sem jih nakladal
drugim ?

Ali sem ostal brez potrebe med sv. mašo zunaj
ce rkve, ali celo v krčmi? še druge odvračal od
cerkve, jih vabil v krčmo?

IV. Zoper četrto zapoved božjo (in dolž-
n °sti svojega stanu).

Za otroke, mladeniče, dekleta:  Ali sem
starše hudo razžalil? Ali sem jim bil v važni
ceci nepokoren, na pr. če sem ponočeval, pijan-
ceval, hodil v slabe hiše, h grešni osebi, na po-
bujšljivi ples itd.?

Ali sem jih grdo zmerjal, zaničeval, jezil, ali
celo suval in udaril?

Ali sem jim želel hudo, celo smrt?

Posli in podložni:  Ali sem bil pokoren?
AJi sem bil priden?

Ali sem delal škodo gospodarju in gospodinji?
a h sem bil zvest v svoji službi?

°Pr lip ern svo j e  predstojnike ogoljufal, obrekoval,

Za starše in predstojnike:

Ali sem skrbel za telesni in dušni blagor svojih
°trok in podložnih? Ali sem jim dovolil hoditi
v slabo družbo, brati slabe knjige in časnike.
Puščal na slabe veselice (pohujšljive plese, k veri
ln  nravi nevarnim predstavam v gledališče)?

Polž S t -1 ? nava -i al ’ da so iz P oln j eva,i versl<e
Ali sem jih pohujšal z besedo ali dejanjem?

I Za moža:  Ali sem živel v miru s svojo ženo?
J0  celo razžalil? Zapravljal premoženje?

286

Za ženo: Ali sem bila pokorna svojemu možu?
Ali sem žalostila svojega moža?

V. Zoper peto zapoved.

Ali sem imel v srcu srd in sovraštvo do koga?

Ali sem koga zmerjal? mu želel kaj hudega:

Ali sem bil drugim s slabim zgledom povod,
da so grešili?

Ali sem koga zapeljal v kak greh? V kateri
greh? (na pr. v pijančevanje, nečistost, tatvino,
laž itd.).

Ali sem koga pohujšal?

Ali sem bil nezmeren v jedi in pijači?

Ali sem škodoval sebi ali drugemu na zdravju:
ga tepel, poškodoval? Ali sem druge jezil?

Ali sem bil komu nevoščljiv?

VI. Zoper šesto in deveto zapoved

Ali sem radovoljno mislil kaj nečistega?

Ali sem radovoljno imel poželenje videti, slišati
ali storiti kaj nesramežljivega?

Ali sem govoril, poslušal, pel kaj nečistega:

Ali sem kaj takega bral, ali drugim dajal brati

Ali sem gledal prostovoljno kaj nečistega? ..

Ali sem storil kaj takega? sam ali z drugimi:

Ali sem dopustil kaj nečistega od drugih:

Ali sem hodil v slabe druščine, ki so zame
bližnja priložnost?

Ali sem imel vsled preveč prostega občevanj'
z drugim spolom nevarne izkušnjave?

Vil. Zoper sedmo in deseto  zapoved.

Ali sem vzel tuje blago? Kaj velikega?

Ali sem povrnil ukradene reči?

Ali sem sprejel ukradene stvari?

Ali sem obdržal najdene reči? . j

Ali sem pri kupčiji, prodajanju goljufal? Velm: ■

Ali sem škodoval bližnjemu na njegovem P rc
moženju ?

287

Ali sem popravil storjeno škodo?

Ali sem se pregrešil z oderuštvom ?

Ali sem poplačal dolgove?

Ali sem komu svetoval, pomagal krasti, delati
škodo, goljufati?

Vlil. Zoper osmo zapoved.

Ali sem lagal v važnih rečeh? Ali sem s tem
škodoval drugim ?

Ali sem opravljal, napake drugih dalje pripo¬
vedoval brez potrebe, jih povečeval?

Ali sem druge obrekoval? v važni reči?

.Ali  sem z obrekovanjem, opravljanjem bliž¬
njemu škodoval? ali zelo? sem popravil škodo?

Ali sem rad poslušal opravljanje, obrekovanje?

AH sem podpihoval?

deg l sem P r ' drugih brez vzroka sumil kaj hu-

Ajj sem koga krivo sodil?

Ali sem razodel skrivnosti?

2. Cerkveni zapovedi (S. in 4.)

Ali sem v petkih in druge zapovedane postne
dn 'jedel meso?

Ali sem si zapovedane postne dni kaj pritrgal
Pn jedi?

..Ali sem šel vsaj enkrat v letu k spovedi in
obha^T j> rejel 0 veliI< °nočnem fasu vre ° no  sveto

?. Poglavitni grehi.

AH sem bil prevzeten, ošaben? Nevoščljiv?

*-en za Boga, zveličanje?

j. Tuji grehi.

Ali sem v greh svetoval ? v drugih greh pri-

0111 ?  v greh napeljeval? greha se udeležil? greh

288

(drugih) zagovarjal? h grehu drugih molčal, ko
bi moral njihove grehe povedati dušnemu pastirju,
staršem, gospodarjem?

Nato se vprašaj, ali je še kaj, kar te vznemirja?

Pred kesom.

Pomisli, da je prostovoljen smrten greh naj¬
večje hudo,  ti vzame nebesa, zasluži pa večni
ogenj v peklu. Glej na križanega Jezusa  in
njegovo presv. Srce. Smrtni grehi so njega tako
neusmiljeno bičali, s trnjem kronali, zavoljo njjjj
je Jezus nesel težki križ in je na njem prej 11
svojo kri. Pomisli, da boš kmalu umrl, telo bodo
dejali v grob, duša bo pa šla pred sodnika! m
premišljevanje te bo navdalo s kesom.

Kes.

1.0 moj Bog in moj Gospod, koliko in
kako mnogovrstni so moji grehi, kako kazni
vreden stojim pred tvojim neskončnim veli¬
častvom. Najrajši bi se sramote skril p ^
tvojim svetim obličjem, bojim se in tre¬
petam pred tvojo jezo. O veliki Bog, kaj
sei j n . s .^. or .^ • T’ si me ustvaril in si rnoj
najvišji in neomejeni gospodar; vsak čas,
vsak trenutek bi ti bil moral služiti z vsem
srcem in natančno izpolnjevati tvojo sveto
voljo, toda ravnal sem se rajši po svoji
grešni volji. Ti si neskončen, o Bog, k'
te ne obsežeta nebo in zemlja, ti, ki vse
vladaš, in jaz revni črviček na zemlji sem
te zaničeval, sem prostovoljno prestop 1 '
tvoje zapovedi, in to ne samo enkrat, amP 3 *
tako pogosto!

289

O Bog, ki si neskončno dobrotljiv in
usmiljen, ne zavrzi me! Ponižno pokleknem
pred tebe in skesano trkam na svoje prsi.
Grešil sem pred teboj in nebesom, in nisem
več vreden, da me imaš za svojega otroka;
zaslužil sem kazni, ki si jih odločil za greh.
Le tvoje usmiljenje, o Bog, me je rešilo,
ua nisem že zdavnaj v peklu, ko sem živel
nespokorno v smrtnem grehu. Še je čas,
ua se izpreobrnem; zato ga hočem, o moj
Gospod, porabiti! Pred tvojim obličjem se
Lesam in se odpovem vsem grehom svo¬
jca življenja.

2 - Pa svoje grehe obžalujem še bolj zato,
se . m  Lil do tebe, svojega najboljšega
°četa in dobrotnika tako nehvaležen. Kako
se m mogel pozabiti tebe, ki si od vekomaj
“»HI n ame, ki si iz same ljubezni do mene
a ' življenje in vse, kar sem in kar imam,
t ebe i ki tako očetovsko skrbiš zame! Vse
e  dobrote bi me morale tebe spominjati
n  me nagibati, da izpolnjujem tvojo voljo;
t! h  ^ aZ Sem  P oza Lil na te  dobrote, še več,

dobrote sem celo rabil v to, da sem z
Lmi žalil tebe! O Bog, zares, kako črna

^hvaležnost je to!

a moja nehvaležnost je bila še večja,
5j° m 'slim na svojega Zveličarja, tvojega
veči ^ ame s ' S a  daroval, zame se je učlo-
trni  zarne  J e na  zemlji živel, učil, molil,
pel  revščino, zaničevanje, bolečine in celo

Srcc  Jezusovo.

19

290

smrt. Njegova kri me je očistila v svetem
krstu; po njem sem že tolikokrat zadobil
odpuščanje grehov, tolikokrat me je nasitil
s svojim telesom. In vse eno sem zani¬
čeval njegovo kri, ljubil pa sem greh in
grešne priložnosti. O kako sem s tem ža¬
lostil njegovo presveto Srce! Odslej se to
ne sme več zgoditi! Moj Bog, nikdar vet
nočem grešiti, nikdar več ne. Skesano te
prosim, dobri Oče, usmili se me zavoljo
svojega ljubljenega Sina.

3. In akoravno sem toliko grešil, toliko¬
krat te razžalil, me vendar nisi pahnil od
sebe. V tem spoznam, kako neskončno si
usmiljen. V tebi je vse, kar more popol'
noma zadovoljiti moje revno srce, saj si d
največje dobro, ti si veselje angelov in
svetnikov, ti si najvišja, popolna blaženos
in sreča; kako je to, da te nisem iskal, te
nisem ljubil, marveč da sem te pozabil,
zaničeval, žalil? Posvetnega grešnega ve
selja, kratke mesene nasladnosti, minljiv'
dobrot sem iskal, jih bolj ljubil, kakor tebe’
večno dobroto! O kako obžalujem sedaj
grehe, ki so me odtrgali od tebe, najvisj 1 -
dobrote! Tudi ako bi mi ne bil izkazov 2
nobenih dobrot, bi te bil moral ljubiti saff
zato, ker si neskončno ljubezniv in v rede
vse ljubezni; pa vendar te nisem lj u “! •
Tako ne bo več! Odslej te hočem lj ut)l  ^
s celim srcem, z vso svojo dušo in z vsen'

291

svojimi močmi, greh pa bom sovražil bolj
kakor vsako drugo hudo, ker ga ti sovražiš,
in ker me loči od tebe, v katerem edino
hočem iskati svoje sreče. Zato te prosim
pri tvoji večni ljubezni, s katero si me ljubil,
daj, da se svojih grehov prav srčno skesam;
okrepi moje sklepe, in dodeli mi, da dobim
sedaj v zakramentu sv. pokore milost in
odpuščenje grehov, da ne bom sodni dan
pred teboj osramočen. Amen.

Sedaj poklekni (v spovednico), pokrižaj se in reci:

»Prosim svetega blagoslova, da se svojih
grehov prav in čisto spovem. Jaz ubogi
grešnik se spovem Bogu vsemogočnemu,
Preblaženi devici Mariji, vsem ljubim svet¬
nikom in vam, častitemu mašniku, božjemu
namestniku, da sem po svoji zadnji spo-
ve di, ki sem jo opravil — (povej, kdaj) —
velikokrat in obilno grešil; posebno pa se

obtožim —■«

Nato se spovej svojih grehov; pri smrtnih povej
rudi število in okoliščine, ki greh izpremene v
drugo vrsto greha. Ko si vse natančno in odkrito-
jjjtno povedal, skleni spoved s tem, da še enkrat
niirno, ne samo z ustnicami, ampak v srcu obudiš
* es  ali obžalovanje.

Trdni sklep.

Kdor res srčno obžaluje svoje grehe, ki jih je
0r il, ima gotovo tudi trdno voljo, da v bodoče
ne b ° žalil Boga z novimi grehi.

19 *

292

Trdni sklep je resnična volja,  svoje živ¬
ljenje poboljšati in ne več grešiti. Trdni
sklep torej ni niti prisega, niti zaobljuba, niti
želja varovati se grehov.

Pri spovedi moraš imeti tudi trdno voljo nič
več ne grešiti.  Skleniti moraš torej, da se
hočeš resno varovati vsaj vsakega prosto¬
voljnega smrtnega greha.

Trdni sklep meri torej na to, da resno nočeš
nikdar  več  storiti prostovoljnega smrtnega
greha.

Skleni torej varovati se vsakega prostovoljnega
smrtnega greha, zlasti pa tistega svojega sta¬
rega, priljubljenega,  ki te je že tolikokrat

pahnil v nesrečo in ki je vzrok mnogim drugim
grehom. Če izruješ ta greh, boš druge še laže.

Grešil pa ne boš, če se boš varoval prosto¬
voljnih bližnjih priložnosti.

Kdor nevarnost ljubi, se v nevarnosti pogum.
Zakaj priložnost, na pr. kaka oseba, pijača, člo¬
veka omami, vzbudi njegove strasti, pamet otemni,
volja se nazadnje vda zapeljivim izkušnjavam, m
človek zopet greši.

Da se boš laže varoval teh bližnjih priložnosti,
ti jih nekaj navadnih naštejem: Gostilne (za p 1 :
jance), brezverski in nenravni časniki in spisi
(knjige), slabe hiše, nevarne službe, grde podotie,
zelo pohujšljivi plesi in grde predstave v gleda'
liščih ali drugod, slabe druščine, posebno pa
grešna znanja, ki so gnezdo toliko grehov zoper
čistost in vzrok toliko neveljavnih spovedi.

Skleniti moraš torej, da se hočeš vsega tega,
kar sem naštel, v bodoče varovati. Zato pa mora-
že pri spovedi skleniti, da boš rabil v to razu
pom očke,  najprej tiste, ki ti jih nasvetuje spo¬
vednik, ker je dušni zdravnik; potem pa, da D
rabil še druge navadne pomočke. Skleni še, da o«
rad molil, premišljeval štiri poslednje reči, zlas
pa hodil večkrat pobožno in vredno k spove

293

in sv. obhajilu, ki je najboljše sredstvo zoper
vse hude izkušnjave.

Zdaj pa obudi srčni kes združen s trdnim
sklepom:

»O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so
mi resnično žal, ker sem z njimi zaslužil,
da me po vsej pravici kaznuješ. Žal so mi,
ker sem tebe, svojega najboljšega Očeta,
n ajvečjo in preljubeznivo dobroto, z njimi
razžalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo
svoj'e življenje poboljšati, bližnje priložnosti
v  greh se varovati in nič več ne grešiti.
7~ Prosim, duhovni oče, zveličavne pokore
in svete odveze.«

Pazljivo poslušaj nauke spovednikove in sprejmi
Pokoro,  ki ti jo naloži. Če te spovednik kaj
v Praša, odgovori odkritosrčno; če nisi česa raz¬
umel, vprašaj. Če te spovednik ne spozna vred-
n e ga odveze, se ponižno podvrzi, prizadevaj si,
d ? se res poboljšaš in odpraviš to, zavoljo česar
n, si dobil odveze.

Po spovedi.

Nahvalim se ti, predobri Bog, iz vsega
Srca > da si se me zopet usmilil in mi od-
Pustil grehe v zakramentu svete pokore.
e žko breme grehov si mi odvzel in mi-
°stno si razvezal grešne vezi, ki so me
“klepale. O moj Bog in moja ljubezen!
Va 'a in slava ti bodi na veke! Sedaj

294

sem zopet tvoj otrok, sedaj zopet prebiva
sv. Trojica v meni.

Toda, ti, Gospod, veš predobro, kako
strašno sem slab. Zato mi daj milost, da
se nikdar več ne ločim z grehom od tebe,
da ti ostanem zvest do zadnjega dihljaja.
Sovražim vsak greh in trdno sklenem s
tvojo milostjo, se odslej skrbno varovati
greha, živeti krepostno in sveto, in se ogi¬
bati vsega, kar ti ni všeč in kar me je
tolikokrat zapeljalo v smrten greh.

Marija, ti pribežališče grešnikov, ti ne
zapustiš tistih, ki upajo v tebe! Pomagaj
mi, varuj me, izprosi mi milost, da vztrajam
v dobrem, in ne daj, da tvojega Sina raz¬
žalim še s kakim grehom! Amen.

(Sedaj opravi naloženo pokoro; če ti je pa
spovednik naložil pokoro za več dni, jo opravi,
kakor ti jo je naložil).

Obhajilne molitve.

Pred sv. obhajilom.

ožji Zveličar, ki ne prebivaš samo v
zakramentu ljubezni vedno v naši sredi
' n  se za nas vsak dan daruješ, ampak si tudi
Jrana našim dušam, glej, jaz revna stvar,
^ nisem vreden, da pogledaš name, pridem
k  tebi, da prejmem zakrament tvojega pre¬
svetega Telesa in tvoje Krvi. Rad bi pri-
P r avil svoje srce v tebi dopadljivo prebi-
v aiišče in zadobil potrebne milosti. Ker
P a  se dobro zavedam, kako da sem sam
Sa -b,_ zato te, o dobrotljivi Jezus, zaupno
P r osim, razsvetli mojo pamet s svojo božjo
u w° in vžgi v meni ogenj svete pobož-
n ° s ti, da se vredno pripravim za ta naj-
svetejši zakrament in se najožje združim s
ieb °j, ki si studenec vseh milosti. Amen.

2 %

Vera in počeščenje.

0 moj Jezus, trdno verujem vse, kar si
razodel; pred vsem verujem, da si res pri¬
čujoč v tem zakramentu pod podobo kruha
in vina, in to ne le v podobi, marveč res¬
nično in bistveno, ne le po darovih milosti
kakor v drugih zakramentih. Pričujoč si
z vsem svojim bistvom, z mesom in krvjo,
z dušo in s telesom, kot Bog in človek.

In to verujem, ker si ti, Sin živega Boga,
to povedal, ko si rekel pri zadnji večerji:
»To je moje telo, to je moja kri«,  in ko si
obljubil: »Moje telo je res jed in moja kri¬
je res pijača!«

Četudi moja pamet ne spozna, kako se
to godi, tvoje jasne besede mi zadostujejo,
da verujem trdno in brez dvoma. Četudi
gleda moje telesno oko le majhno hostijo,
vidi oko mojega duha v luči sv. vere pod
tem zagrinjalom tebe istega Boga-človeka,
ki je ležal nekoč kot dete v jaslicah, ki j e
visel ves krvav in ranjen na križu, in ki
vlada zdaj večno v poveličanem in veli¬
častnem telesu ob desnici Očeta v nebesih'

In zato te molim v najglobokejšem spo¬
štovanju, molim te kot svojega Gospoda
in Boga, svojega Odrešenika in Zveličarja-
Molim te, kakor so te molili nekoč pastirčki,
sv. trije kralji, kakor Marija in sv. Jožef,
ki so verovali, da si ti pravi Bog. Molin 1
te z vsemi angeli, ki obdajajo tvoj taber-

K

297

nakelj; združen z njimi bj rad klical brez
nehanja: Svet, svet, svet! Češčen in hvaljen
naj vedno bo Jezus v najsvetejšem za¬
kramentu!

Ponižnost in kes.

Kako je li vendar mogoče, da se hočeš
združiti z menoj, ti Najsvetejši, z menoj,
ubogim grešnikom? Kako! Jaz naj sprejmem
v  svoje srce tebe, Boga vsega veličastva,
pred katerim nebesa niso čista, pred ka-
wim trepetajo angeli? Ti mi hočeš po¬
dariti svoje telo in svojo dušo! Ti, Jezus,
kralj vsega veličastva, želiš biti moja hrana!
Ak nisem revna, omadeževana, pregrešna
stvar, ki je zaslužila tolikokrat tvojo jezo,
tv ojo obsodbo?

Resnično, o Gospod, nisem vreden, da
§ le š pod mojo streho. Ne upal bi se bli-
zati tebi iz lastne volje, toda ti me izpod-
D ujaš, rekoč: Zdravi ne potrebujejo zdrav-
n 'ka; prišel sem iskat grešnikov. Ti sam
me  vabiš k sebi z besedami: » Pridite k
vsi.«  »Vsi«, praviš, torej tudi grešniki.
a > še več, ti me siliš, ko govoriš: »Ako
ne  mlete jedli mesa Sinu človekovega in pili
y e 9ove krvi, ne bodete imeli življenja v sebi.«
( J an. 6, 54.)

Na tvoje besede torej se ti hočem za-
Pno približati. Prej pa obžalujem še en-
ra t vse svoje grehe in napake, vse obža-

298

lujem iz dna srca, da bi mogel očistiti svoje
srce s svojimi solzami ter ga pripraviti v
stanovanje, ki bi bilo tebi primerno! Najti
dopade, o Gospod, kesanje in hrepenenje
mojega srca; nadomesti milostno, kar pri¬
manjkuje moji slabosti; da, pripravi ti sam
moje revno srce, da te prejme vredno; očisti
in posveti ga s svojo vsemogočno milostjo;
red le besedo, in zdrava bo moja duša.

Upanje.

O najljubeznivejši Jezus! Ti sam si me
hotel poučiti o sadovih tvoje svete mize.
»Kdor je moje meso«,  rekel si, »in pije mojo
kri, ostane v meni in jaz v njem.«  (Jan. 6,
57.) » Kdor mene je, bo živel zavoljo mene.< (
(Jan. 6, 58.) Najzvestejši Bog in Zveličar
moj! Tvoje besede ne morejo nikdar go -
ljufati. 1 voja dobrota je vedno pripravljena
deliti mi milosti, tvoja moč je tudi tako
velika, da lahko v izobilju izpolnjuješ svoje
obljube. Glej, zato verujem in se trdno
zanašam, da postanem po sv. obhajilu de¬
ležen onih milosti in dobrot, ki si jih ob¬
ljubil. kaj si hočem želeti višjega in v e č j ega,
nego da ostaneš ti v meni in jaz v tebi'
»Jaz sem vinska trta in vi ste mladike; kdoi
ostane v meni in jaz v njem, bo dal obili >0
sada«,  rekel si. Tolik je torej vir božje
milosti, kadar se združim s teboj, da more
moje srce roditi sad večnega življenja, sa °

299

čednosti, in to v obilici. Moja duša hrepeni
po takih sadovih! Pridi, ti nebeški zdravnik
moje duše, pridi, ti moč slabotnim, ti naj-
čistejši, najkrotkejši, najponižnejši, najsve¬
tejše ljubezni plamteči Jezus in upodobi po
svojem Srcu moje srce. Pridi in ostani v
me ni, da živim le v tebi in po tebi.

Česa se hočem bati, če sem združen s
teboj? Ne svet, ne pekel, ne lastna slabost
me ne morejo premagati, ako si ti v meni.
S sv. Pavlom lahko rečem: » Vse premorem
1 n jem, ki me krepča.«  (Filip. 4, 13.) — Pa
ne  le v življenju boš pri meni, temveč tudi
v  smrti. Saj si govoril: »Kdor je moje meso,
m  pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz
•? a  bom obudil poslednji da,n.«  (Jan. 6, 55.)

rdno upam, da izpolniš to svojo obljubo
,U( li na meni ter me nekoč zbudiš od
'oirti. V poveličanem telesu te bom potem
* mel  gledati od obličja do obličja, tebe,
Sv °jega Boga in Gospoda. Tako upam,
J 110 ]' Zveličar! Poživi in pomnoži v meni
t0 u panje, ki me nai osrčuje v življenju in
v smrti.

Ljubezen.

0 božji Zveličar, kako neizmerna je tvoja
JUbezen do nas! Koliko čudežev delaš ti,
^končno modri in vsemogočni, da se
daješ s svojim mesom in s svojo
' rv Jo kot kruh večnega življenja! — ln

300

koliko te je stalo, da si mi pripravil to
nebeško jed! Pripustil si, da so te peljali 1
kakor jagnje na morišče, da so telo, ki mi j
ga daješ v jed, poprej neusmiljeno bičali,
s trnjem kronali, z žreblji prebodli; in kri, s
katero napajaš mojo dušo, si prelil v straž;
nih mukah do slednje kapljice. In jaz bi
te ne ljubil, bi te ne ljubil odkritosrčno in
neprestano? O moj Zveličar, ljubim te in
te želim ljubiti do smrti. Iz ljubezni do !
tebe se hočem premagovati in ti darovati j
vse, karkoli hočeš. Ti, ki daš meni svoje i
srce, sprejmi v dar tudi moje srce, ki ne
želi višjega in ne pozna večjega hrepenenja, I
nego ljubiti le tebe z odkritosrčno in zvesto
ljubeznijo do smrti. . j

Da, o moj Gospod in moj Bog, ijubim j
te z vsem srcem, z vso dušo, z vsemi svo j
jim i močmi. Tebi na ljubo bom zvesto ' z
polnjeval božje zapovedi, tebi na lj u ‘ , °
krepko zatiral vse svoje strasti, tebi na
ljubo bom tudi ljubil vse ljudi z odkrito
srčno ljubeznijo. Vsaka nevolja, vsako s°
vraštvo naj izgine iz mojega srca, da o 0 -
bival le ti v njem, ki si ljubezen sama.

Hrepenenje.

O sveta večerja, pri kateri uživamo Kn
stusa, kjer se obnavlja spomin njeg° v . e ?
trpljenja, ter se polni duša z milostmi ^ ,
se nam podaje zastava prihodnje slavo.

301

0 moj Jezus, kako se veselim, da se smem
udeležiti te božje gostije! Kakor hrepeni
jelen po čistem studencu, tako hrepeni moja
duša po tebi. Ako imam tebe, imam vse,
kar more osrečiti moje srce. Kaj hočem v
nebesih, kaj iščem na zemlji drugega nego
tebe; saj si ti moj Bog in moje vse, moj
Zveličar in Odrešenik, moja pomoč, moja
tolažba in vse moje blaženstvo.

. 0, pridi torej, kruh angelski, pridi in na¬
siti in okrepi mojo slabotno dušo! Pridi ti,
Jagnje božje, in vzemi od mene grehe in
slabosti! Pridi, o Jezus, ti najljubeznivejši
Prijatelj moje duše in me blagoslovi. Vnemi
1116  s toliko ljubeznijo, da ne živim več jaz,
ampak da živiš ti v meni, in da me nič
ve d ne more ločiti od tvoje ljubezni. Amen.

0 Marija, ljuba Mati božja in moja mati,
Pomagaj svojemu otroku v teh najsvetejših
trenutkih. Pokrij ti revščino moje duše z
b °gastvom svojih zaslug in čednosti, in iz-
Pjosi mi vsaj nekoliko tiste globoke po¬
lnosti in žareče ljubezni, s katero si ti
10  'kokrat sprejela svojega božjega Sina v
zak ramentu ljubezni.

Molitev sv. Tomaža Akvinčana.

^mogočni večni Bog, glej, bližam se
? mentu  tvojega edinorojenega Sina, Go-
Poda našega Jezusa Kristusa. Prihajam
* 0r  bolnik k zdravniku življenja, nečisti

302

k studencu usmiljenja, slepec k luči večne
svetlobe, ubožec in revež h Gospodu nebes
in zemlje. Prosim te torej, o neizmerno
usmiljenje: ozdravi mojo bolezen, umij mojo
nečistost, razsvetli mojo slepoto, obogati
moje uboštvo, obleci mojo nagoto! Daj, da
sprejmem kruh angelov, kralja kraljev, Go¬
spoda vseh gospodovavcev, tako spoštljivo
in ponižno, tako skesano in pobožno, s tako
čistim in vernim srcem, s takim sklepom
in namenom, kakor je v prid zveličanju
moje duše. Dodeli, o Gospod, da ne sprej¬
mem samo po zunanje Jezusa v presvetem
Rešnjem Telesu, marveč postanem deležen
tudi bistva in moči tega zakramenta. 0
preljubeznivi Oče, dodeli mi, da bom nekdaj
večno in z odkritim obličjem gledal tvo¬
jega ljubega Sina, katerega hočem sprejet'
zdaj v tem življenju skritega pod podobo
kruha! Kateri s teboj živi in kraljuje v
edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Kakor hitro vzame duhovnik ciborij iz taber¬
naklja, bližaj se z največjim spoštovanjem op-
hajilni mizi, poklekni pred svojim Zveličarjem ' n
moli z duhovnikom:

Vsemogočni Bog naj se me usmili, n 11
odpusti moje grehe in naj me pripelje v
večno življenje. Amen. Milost, odvezo ' n
odpuščenje mojih grehov naj mi dodeli vse -
mogočni in usmiljeni Bog. Amen.

303

(Jagnje božje.)

Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe
sveta! — O Gospod, nisem vreden, da greš
pod mojo streho, ampak reci le z besedo in
ozdravljena bo moja duša.

(Trikrat.)

(Ko prejmeš sv. obhajilo:)

I elo našega Gospoda Jezusa Kristusa
ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen.

Po svetem obhajilu.

Počeščenje.

»Našel sem Njega, ki ga ljubi moja duša.«
2daj imam tebe, o moj Jezus, v svojem
src u; zdaj imam tebe, ki si moj Zveličar
' n  Odrešenik, moj Bog in moje vse. Oj,
odkod tolika milost, da si se hotel ti, moj
Gospod in Zveličar, kot Bog in človek na¬
biti v majhni hišici mojega srca! Oj bodi
1,1  ■ tisočkrat pozdravljeni, ti preljubeznivi,
najmilejši Jezus, ti resnično dobri pastir
^oje duše! Ves prevzet tvojega veličastva
Ponižno molim. Molim tvoje sveto telo in
tvojo sveto kri, ki si mi jih dal v hrano
f^oje duše. Molim tvojo sveto glavo, ki je
“Ga s trnjem kronana; molim tvoje sv. oči,
ki  so prelile toliko solz zame; molim tvoja

304

sv. usta, ki so me poučila v večnih res¬
nicah; molim tvoj sv. obraz, po katerem so
te bili s pestmi. Molim tvoje sv. roke in
noge, ki so bile neusmiljeno zame prebo¬
dene in pribite na lesu križa; molim tvojo
sveto stran, iz katere so se razlile zadnje
kapljice krvi in vode, ko je bila prebodena,
molim tvoje predobrotno Srce, ki me je
ljubilo do smrti. Da, moj Gospod in Zve¬
ličar, Jezus Kristus, molim tvoje sv. telo,
na katerem si sprejel in pretrpel toliko ran
v neizmernih bolečinah; molim tvojo naj¬
svetejšo dušo, ki je bila do smrti žalostna
na Oljski gori zame, da le jaz zadobim
življenje. O moj Jezus, z otroškim češče-
njem te molim in se hočem z vso ljubez¬
nijo le tebe okleniti vse svoje življenje,
zvesto do smrti. Amen.

(Po sv. Frančišku Ksaveriju.)

Zahvala.

Kako te hočem vredno hvaliti, ti naj¬
dobrotljivejši, najmodrejši, vsemogočni m
vseusmiljeni Jezus! Kako se naj zahvalit 11
za tvojo neizmerno ljubezen! Zame si P°'
stal človek, zame umrl na križu, zame si
pričujoč s svojim poveličanim človeštvom
in s svojim božanstvom v najsvetejšem
zakramentu, da prideš v moje revno srce,
da mi moreš osebno izkazovati dobrote, da
živiš in ohraniš mojo dušo za večno živ-

305

ljenje. O moj Gospod, kdo more dostojno
in vredno hvaliti tvojo velikodušnost! Glej,
hvalim te z vsemi stvarmi v nebesih in
na zemlji, z vsemi angeli in svetniki, pred
v sem pa s tvojo preblaženo materjo, in se
radujem v tebi, moj Gospod, ki si moje
zveličanje! Oj velike reči si storil vsem,
^ jih hraniš s svojim dragocenim telesom
in krvjo in jih napolnjuješ z zakladi svo¬
jega božanstva. Slava, hvala in zahvala ti
hodi na vekomaj! Amen.

Darovanje.

Ker si se ti, o moj Bog, vsega podaril
j^eni, se hočem tudi jaz darovati vsega
'e tebi. Tebi darujem svoje srce, naj od-
zd aj ljubi le tebe in izvun tebe ničesar
drugače nego le zavoljo tebe. Tebi darujem
Sv °je telo z vsemi čuti in svojo dušo z
vsemi zmožnostmi; odslej naj ne služijo
ve č grehu, ampak posvečeni naj bodo tvoji
^veti službi in tvoji časti. Tebi se vsega
darujem z vsem, kar sem in kar imam.

gospoduj nad menoj in vsem mojim
kakor nad svojo lastnino, in to, kakor je
e ui najbolj všeč.

Sprejmi, o Gospod, v dar vso mojo svo-
b ° do , vzemi moj spomin, moj razum, vso
m °jo voljo. Vse kar imam in kar premorem,
Sl  mi podaril ti: tebi vrnem zopet vse in
1 v se izročim, naj vlada popolnoma tvoja

Srce Jezusovo. 20

306

volja v vsem. Le svojo ljubezen mi daj, o
Bog, in svojo milost; potem sem dovolj
bogat, in ne poželim ničesar drugega. Amen.

(Molitev sv. Ignacija. 300 dni odp. Leon XIII-,
26. maja 1883.)

Prošnja.

O Bog mojega srca! Ti veš, kako hre¬
penim biti v zvesti ljubezni le tvoj; tebi je
pa znano, kako sem slab in onemogel, znane
so ti brezštevilne izkušnjave in nevarnosti,
ki mi pretč.

Zato pa ne boš zavrgel mojih ponižnih
prošenj. Saj si se združil z menoj, da
ozdraviš mojo dušo, da jo ojačiš in ohraniš
za večno življenje. Oj, daj tedaj, da zamori
tvoje najsvetejše telo v meni vso poželji'
vost, me obvaruje lahkomišljenosti čutov,
posebno oči in jezika, in odvzemi mi vsako
neredno poželenje po posvetnem veselju-
Očisti mojega duha vseh nečistih misli in
želja; posveti moje telo in ne pripusti, da
bi bil zdaj, ko si ga ti izpremenil v svoj
tempelj, še kdaj oskrunjen z dejanji teme-
— O presveta duša Kristusova, ki bivaš v
meni, ti nisi na svetu iskala drugega, nego
da si izpolnjevala voljo nebeškega Očeta-
združi me s seboj, da se loči moja duša
od sveta, njegovih blagrov, njegovega na¬
puha in njegovih nasladnosti; naj požehrn
tudi jaz le eno, namreč izpolnitev volj
božje ter hrepenim le po večnem zveličanju

307

v nebesih. Vlij v mojo dušo one krasne
čednosti, ki dičijo tvoje presv. Srce, po¬
sebno ponižnost in krotkost. — Božanstvo
jezusa Kristusa, razlij zaklade svoje luči
' n  svoje milosti v moje revno srce. Daj
roi spoznati vedno bolj in bolj, da je vse
ničemurnost razen tebe ljubiti in tebi sa¬
memu služiti; vžgi moje srce z ognjem
svoje svete ljubezni, da velikodušno rad
žrtvujem vse, karkoli zahteva tvoja služba,
Ja voljno nosim vsak križ, ki mi ga na¬
ložiš v svoji modrosti. Potegni me vsega
n ase in združi me tako tesno s svojim
božjim Srcem, da ga od njega ne more
več ločiti nobena sila sveta, ne pekla.

Duša Kristusova, posveti me.
lelo Kristusovo, zveličaj me.

Kri Kristusova, napoji me.

Voda iz strani Kristusove, operi me.
Trpljenje Kristusovo, potrdi me.

0 dobri Jezus, usliši me.

V svoje rane sprejmi me.

Od tebe se ločiti ne pusti me.

Pred hudim sovražnikom brani me.

Ob smrtni uri pokliči me,

In k tebi priti pusti me,

Da s tvojimi svetniki hvalim te,

Kla vekov veke vse. Amen.

,..(Odpustek 7 let po svetem obhajilu; drugače
m  dni vsakikrat. Pij IX., 9. jan. 1854.)

20 *

308

Molitev pred križem za odpustek.

O dobrotljivi in pre¬
sladki Jezus! Glej, pred
tvojim obličjem se vržem
na kolena in te prosim in
zarotim z vso gorečnostjo
svoje duše: vtisni mi¬
lostno v moje srce ob¬
čutke žive vere, upanja
in ljubezni, resnično ža¬
lost nad mojimi grehi in
trden sklep poboljšanja,
dokler z globokim so¬
čutjem in srčnim žalo¬
vanjem pregledujem tvo¬
jih petero krvavih ran
in v duhu premišljujem
ter si stavim pred oči,
kar je že prerok David
govoril o tebi, rekoči
»Boke in noge so mi p re '
bodli, vse moje kosti so
razšteli.«  (Ps. 21, 17. 18.)
(Vsi tisti verniki, ki se skesano spovedd in
prejmejo sv. obhajilo ter molijo to molitev pred
sv. razpelom, zadobe popolni  odpustek, če mo¬
lijo razen tega še v papežev namen, na pr. pf
očenašev, pet češčenamarij, pet čast Bogu i«-
Papež Pij IX., dne 31. julija 1858.)

309

Sklepna molitev.

Gospod, nebeški Oče, večni Bog, z gi¬
njenim srcem te zahvalim, da si me hotel
nasititi, mene, nevredno stvar, z angelskim
kruhom, ki je resnično in živo telo tvojega
edinorojenega Sina, našega Gospoda in Zve¬
ličarja Jezusa Kristusa. Resnično, neiz¬
merno je tvoje usmiljenje kakor tvoje veli¬
častvo, ki ga ne morem dostojno poveli¬
čevati. Dovoli torej, da se združim s tvojim
preljubljenim Sinom, ki sem ga sprejel, in
da ti darujem njegovo najsvetejše Srce, ki
je zaklad vseh čednosti in zaslug, kot večno
zahvalo in v slavo in poveličevanje tvoje
neizmerne dobrote. Ne glej na mojo ne¬
vrednost. Glej na božje Srce, ki je tebi
Prijeten dar in dodeli mi, da se udeležim
bogatih sadov presvetega obhajila vkljub
s vojim grehom prejšnjih časov in če tudi
K bila nepopolna moja današnja molitev.
°aj, da mi bode ta najsv. zakrament moč
v vseh bojih življenja in tolažba v smrti,
da prav po njem dospem k oni večni ve-
; er jh kjer si ti sam s svojim Sinom in s
b vet im Duhom izvoljenim svojim popolno
nasičenje, preobilno blaženstvo in nepre-
jenljivo zveličanje. Amen.

Sveti križev pot

sv. Leonarda Porto-Mavriškega.

S veti križev pot je pobožnost, pri kateri v duhu
spremljamo božjega Odrešenika ob štirinajstih
postajah, odtlej, ko je bil k smrti obsojen, P a
dotlej, ko je bil v grob položen, ter obenem pr e '
mišljujemo njegovo bridko trpljenje in smrt.

Priprava.

O pridite stvari,

Kaj, glejte, se godi:

Edini božji Sin
Strašno za nas trpi.

Molimo.

Začni, prosimo, Gospod, naša dejanja s
svojim navdihovanjem in spremljaj jih , s
svojo pomočjo, da se vse naše molitve ' n

311

vsa naša dela vselej po tebi začno in po
tebi začeta končajo. Po Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Kesanje.

Usmiljeni Jezus, ljubim te nad vse, ker
si neskončno popoln in vse ljubezni vreden;
iz vsega srca se kesam, da sem te raz¬
žalil, o največja dobrota.

Namen.

Darujem ti ta sveti križev pot v čast
* tistega trpljenja polnega pota, po katerem
s ' hodil zame ubogega grešnika. Prejeti
želim svete odpustke in moliti na vse tiste
namene, za katere so bili podeljeni. O
Jezus, sprejmi.jih zame in po rokah Marije
device za uboge verne duše v vicah (zlasti
za ....*)

Daj mi, Gospod, po tem križevem potu
doseči v tem življenju tvojo milost, po
smrti pa večno zveličanje. Amen.


* Naredi namen, en popolni odpustek prejeti
zase, druge vse pa daruj vernim dušam, katerim
želiš pomagati. Lepa navada je, vse odpustke
darovati Mariji Devici, da jih ona obrne v prid
tistim dušam, katerim najbolj želi.

312

I. Razbičan, zapljuvan
In kronan, zasramovan
Pred sodni stol zdaj gre,

Nedolžen v smrt izdan.

Prva postaja.

Pilat obsodi Jezusa k smrti.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj občudovanja vredno ponižnost
nedolžnega Jezusa, ko je poslušal in sprejel
krivično sodbo. Vedi, da so hudobije
tvojega jezika  bile tiste lažnive priče,,
ki so preslepile sodnika, da je nedolžnega
Jezusa obsodil k smrti. Obrni se torej k
svojemu ljubezni polnemu Bogu in vzdihni
bolj s srcem kakor z usti:

O moj ljubi Jezus, kakd neizmerna je
tvoja ljubezen ! Torej zame ubogega greš¬
nika se ponižaš, da zavoljo mene greš v
ječo, sprejmeš vezi in udarce in se daš
celo obsoditi k tako sramotni smrti. Oh,
to me mora zadeti v srce in ganiti h ke¬
sanju nad tolikimi grehi mojega jezika,
studijo se mi in bridko  jih  obžalujem-
Zato bom po vsem tem križevem potu prosil
in klical: Moj Jezus, usmiljenje! Moj Jezus,
usmiljenje!

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

313

1. postaja.

Pilat obsodi Jezusa k smrti.

314

II. Glej, križ mu naložč
Na ranjene rame;

Objame ga voljno
In nese vseh dolge.

Druga postaja.

Jezus vzame križ na svoje rame.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako je dobri Jezus rado-
voljno objel sveti križ, in s kakšno krot-
kostjo je prenašal udarce in žalitve hudob¬
nega ljudstva. Ti pa ves nepotrpežljiv
bežiš pred križem,  kar le moreš. Al'
ne veš, da brez križa ne prideš v nebesa.''
Žaluj vendar nad svojo slepoto, obrni se
k svojemu Gospodu in reci:

Ne tebi, o Jezus, ampak meni se spodobi
težki križ, ki so ti ga naložili moji grebi
Ljubi Zveličar, daj mi moč, da bom voljno
objel vse križe,  ki jih zaslužijo moje
velike pregrehe, daj mi tudi milost, da se
ločim s tega sveta v ljubezni do svetega
križa; goreč od te ljubezni naj tudi ja z
želim, kakor tvoja služabnica sv. Terezija'
Trpeti ali umreti! Umreti ali trpeti!

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

315


316

III. Opešal je v močeh,

Podrč ga križ, naš greh,

Vtopljen v dolge svetd,

Leži potrt na tleh.

Tretja postaja.

Jezus pade prvič pod križem.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako Jezus, zavoljo izgube
toliko krvi oslabljen, prvič pade pod križem.
Glej, kako ga s pestmi bijejo in z nogami
sujejo. In vendar potrpežljivi Jezus ne odpre
svojih ust, ampak trpi in molči. Ti pa sl
že zavoljo lahkih križev  nevoljen,
godrnjaš, se pritožuješ in morda celo pre'
klinjaš! Odpovej se vendar svoji nepotrpež-
Ijivosti in svojemu napuhu, in prosi svo¬
jega Gospoda, rekoč:

O preljubeznivi Odrešenik! Glej, pred tvo¬
jimi nogami kleči nesrečen grešnik. Kolik 0 '
krat in kako hudo sem grešil! O Jezus,
podaj mi v pomoč svojo sveto roko. P°'
magaj,  da ves čas svojega življenja n e
padem več v smrtni  greh, in da si tako
zagotovim po smrti večno zveličanje.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

317


318

IV. O žalostni spomin,

Ko Mater sreča Sin,

Bridkosti meč ji gre
Do srca globočin.

Četrta postaja.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, kolika bolečina je presunila srce Jezu¬
sovo, in kolika bridkost je zadela srce Matere
Marije, ko sta se srečala! »O nehvaležna
duša«, — ti kliče žalostna Mati — »kaj ti je
storil moj Sin?« In v bolečinah te vpraša
Jezus: »Kaj ti je storila moja Mati? O za¬
pusti vendar svoj greh, ki je kriv najine
tolike bridkosti!«  Grešnik, kaj praviš
na to? — Vzdihni iz srca in reci:

O božji Sin Marijin! O presveta Mati Jezu¬
sova! Potrt in skesan klečim pri vajinih
nogah. Zakaj jaz sem kriv vajine žalosti,
s svojimi grehi sem brusil meč, ki je ranil
vajini srci. Ves osramočen in skesan

vaju prosim: Odpustita  mi!  Ustni'

ljenje, o Jezus, usmiljenje, o Marija! Pode-
lita mi milost, da vaju ne bom žalil nikdar
več, in da bom s sočutjem premišljeval va¬
jino trpljenje in vajine bolečine.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

4. postaja.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

320

V. Omagal Jezus je
Od teže križeve;

O Simon, sprejmi križ,
Gospoda usmili se!

Peta postaja.

Simon iz Cirene pomaga  Jezusu
križ nositi.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, da si ti kakor ta Simon, ker
si preveč vdan sladnostim  tega sveta
in zato križa ne nosiš iz ljubezni do Jezusa,
ampak le z nevoljo, ker se ga ne moreš
ubraniti. Vzdrami že vendar svoje srce in
usmili se svojega težko obloženega Gospoda!
Sprejmi radovoljno vse težave, ki ti jih P°'
šilja nebeški Oče, in prizadevaj si, ne samo
potrpežljivo jih nositi, ampak zanje Bogu
tudi hvalo dajati. Moli torej in reci:

O moj preljubeznivi Jezus! Zahvalim V
za premnoge priložnosti, ki mi jih daješ,
da bi mogel zate trpeti in zase kaj
zaslužiti.  O moj Bog, daj mi milost, da
bom vse križe tega življenja p°'
trpežljivo nosil  in si s tem pridobi
večnih dobrot. Daj, da bom tukaj s teboj ža¬
loval, po smrti pa s teboj v nebesih kraljeval-

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

1

Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi.

* Srce^Jezusovo.

5. postaja.

322

VI. S prtom Veronika
Obriše Jezusa,

Zato ji (M spomin
Obličja svetega.

Šesta postaja.

Veronika poda Jezusu potni prt.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Glej in premišljuj na prtu presv. obličje
svojega Zveličarja, in ginjen od ljubezni
do njega si prizadevaj, vtisniti si globoko
v srce njegovo podobo.  Srečen boš,
ako boš živel s to podobo v srcu; in nad
vse srečen boš, ako boš s to podobo v
srcu stopil tudi v večnost. Da boš pa vreden
tolike milosti, se obrni k svojemu Gospodu
in ga prosi, rekoč:

O moj trpeči Zveličar! Prosim te, vtisni
v moje srce podobo svojega svetega obličja,
da bom vedno nate mislil, tvoj e
bridko trpljenje.imel pred očmi in
obžaloval svoje grehe.  O Jezus, za¬
voljo tebe hočem svojo dušo napolnjevati
z bridkostjo, in svoje grešno življenje hočem
objokovati do smrti.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

323

324

VII. Slabosti ves prevzet
Zveličar pade spet:

Oh, grehi ga težč,

Ki jih ponavlja svet.

Sedma postaja.

Jezus pade drugič pod križem.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako Jezus, tvoj Gospod in
Odrešenik na zemlji leži, oslabljen od bo¬
lečin, teptan od svojih soražnikov in zasra¬
movan od razdivjanega ljudstva. Pomisli,
da ga je ponižala tvoja prevzetnost in
vrgel tvoj napuh.  Zapusti vendar svoj
greh in z bridkim kesanjem nad svojo pre¬
teklostjo skleni, da boš v prihodnje poniž-
nejši. Reci s kesanim srcem:

O presveti moj Odrešenik! Vidim sicer,
da pod težkim križem potrt ležiš na zemlji,
vendar te molim in častim, kakor svojega
vsemogočnega Boga. Iz ljubezni do tebe
sklenem, zatirati svojo prevzetnost
Očisti mi srce vseh ošabnih, častiželjnih in
samoljubnih misli. Podpiraj me s svojo
milostjo, da vse poniževanje sprejmem 1
voljnim srcem, in da tako zaslužim, s teboj
povišan biti v nebeškem kraljestvu.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

325

Jezus pade drugič pod križem.

7. postaja.

326

Vlil. Usmiljene žene,

Ne jokajte zame,

Le zase in svoj rod
Točite zdaj solze.

Osma postaja.

Jezus tolaži jeruzalemske  žene.

F. Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako zelo ti je treba žalovati:
najprej zavoljo Jezusa, ki toliko zate trpi;
in potem še zavoljo sebe, ki si tako ne¬
hvaležen,  da se hočeš le veseliti in ne
nehaš njega žaliti. Kako moreš ostati še
trd, če premisliš, kaj tvoj Odrešenik zate
trpi. Poglej, kako je Jezus milostljiv do
žalostnih žen. Obrni se k njemu tudi ti z
zaupanjem in moli s skesanim srcem:

O moj ljubeznivi Zveličar, zakaj se moje
srce ne razjoka od žalosti! Solz prosim,
o Jezus, solz žalovanja  in  sočutja,
da dosežem tako usmiljenje, kakor si g a
skazal žalujočim ženam. O Gospod, ozri
se name z milostnimi očmi, da bom po svoji
smrti tudi jaz tebe poln tolažbe mogel
videti.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

327

Jezus tolaži jeruzalemske žene.

8. postaja.

328

IX. Zveličar omedli

Pod križem spet leži;

O trdo srce, glej,

Tvoj greh ga žalosti.

Deveta postaja.

Jezus pade tretjič pod križem.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, s koliko bolečino Jezus tretjič
pade pod križem. Glej, kako Zveličarja, to
krotko in nedolžno jagnje, neusmiljeno su-
jejo in semtertja vlačijo. O nesrečni greh,
ki samega Sinu božjega tako  grozo¬
vito mučiš!  Grešnik, ali ni tvoj ves
potrti Jezus vreden tvojih solz? Reci torej
z žalostnim srcem:

Vsemogočni Bog, ki držiš s svojim prstom
nebo in zemljo, kdo te je tako neusmiljeno
vrgel? Oh, to so storile pregrehe, v
katere sem se povračal,  in krivice,
ki sem jih ponavljal.  Od grehov ni n e ;
hala moja hudobnost, in tako sem z njimi
množil tvoje bolečine. Toda poglej, o Go¬
spod, zdaj skesan klečim pri tvojih nogah
in s tvojo milostjo trdno sklenem: Nikdar
več ne bom grešil,  moj Bog, nikdar več

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

9. postaja.

e&jŽ Jezus pade tretjič pod križem.

330

X. Ko pride na goro,

Obleko mu vzemo,

In za dolge sveta
Še žolča mu dadd.

Deseta postaja.

Jezusa  slečejo in mu ponudijo vina
z žolčem mešanega.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, moja duša, kako Jezusa vsega
ranjenega zdaj še slečejo, in kako mu po¬
nudijo grenke pijače. Poglej, kako Gospod
trpi za tvojo nesramežljivost in ne¬
zmernost.  Ali ga moreš pogledati brez
sočutja?  Poklekni k nogam svojega tako
osramočenega Zveličarja in reci:

O žalostni Jezus, kolik je razloček med
teboj in menoj! Ti si ves ranjen, s krvjo
oblit in poln grenkosti, jaz pa ves v prijet¬
nosti, ničemuren in poln sladnosti ali vsaj
želim tak biti. Oh, jaz nisem na pravi poti
Moj Bog, daj mi milost, da izpremenioi
svoje življenje,  in ogreni mi vse p°'
svetne prijetnosti, da bom namesto njih
odslej želel, okušati le bridkosti tvojeg 3
trpljenja, in da bom tako vreden, uživat'
kdaj s teboj nebeško veselje.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

10. postaja,

Jezusa slečejo in mu ponudijo vina z
žolčem mešanega.

332

XI. Na križ ga položi,

Razpno roke, noge,

In ostri mu žreblji
Spet rane naredi.

Enajsta postaja.

Jezusa pribijejo na križ.

F. Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj neizrekljive bolečine, ki jih je
občutil Jezus, ko so mu na rokah in nogah
meso in žile z žreblji prebodli. Kako je to,
da se tvoje srce ne potopi v žalosti, ko
vidiš, da tvoji grehi tako neusmiljeno
mučijo Zveličarja!  Žaluj vsaj zdaj
nad svojimi grehi in moli:

O dobrotljivi, zavoljo mene križani Jezus!
Presuni vendar moje trdo srce s sveto lju¬
beznijo do tebe. In ker so moji grehi krivi,
da so ostri žreblji tvoje roke in noge pr e '
bodli ter te pribili na križ, daj mi to milost,
da dušna bolečina prebode tudi moje
srce in na križ pribije vse moje
hude  želje. Naj bom v življenju in smrt'
s teboj križan, v nebesih pa s teboj P°'
veličan.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

11. postaja.

Jezusa pribijejo na križ.

334

XII. Na križu Bog visi,
in sveta teče kri:

Za nas umira Bog,

Žalujte vse stvari!

Dvanajsta postaja.

Jezus umrje na križu.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Povzdigni svoje oči in premišljuj, kako
tvoj Odrešenik na križu visi in umira. Glej,
kako smrtno bled je njegov sveti obraz-
Poslušaj, kako prosi odpuščenja tistim, ki
ga križajo in žalijo. Skesanemu razbojniku
obljubi sveti raj; svojo mater izroči Janezu
in svojo dušo priporoči nebeškemu Očetu.
Slednjič nagne glavo in umrje. — Tako je
torej tvoj Odrešenik umrl; umrl na križu
zavoljo tebe!  O moja duša, glej mrtvo
obličje Zveličarjevo, in ne hodi proč drugače;
kakor le z globokim kesanjem. Objem'
sveti križ in vzdihni k Jezusu:

O ljubljeni Zveličar! Spoznal sem, da so
moji grehi tebi vzeli življenje. Nisem vreden
tvojega usmiljenja, ker sem te križal. Al',
koliko tolažbo čuti moja duša, ko slišim,
da na križu moliš tudi za tiste, ki so t e
križali! Kaj naj torej storim zate, ki sl
toliko storil zame! Glej, moj Bog, zavoljo
tebe odpustim vsem,  ki so me kdaj
razžalili, in želim dobro vsem  ljudem-

335

12. postaja.

Jezus umrje na križu.

336

Tako upam, da bom srečno umrl v tvoji
ljubezni, kakor skesani grešnik, ki je umiral
na tvoji desnici in slišal tvoje besede:
Danes boš z menoj v raju.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

XIII. O Mati žalostna,

Ki ljubiš Jezusa,

Objemlješ zadnjikrat
Sinu zdaj mrtvega.

Trinajsta postaja.

Jezusa snamejo s križa in položi
Mariji v naročje.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako oster je bil meč bolečin,
ki je prebodel srce Mariji, ko je vzela v
naročje svojega mrtvega Sina. Ko ga J e
gledala vsega ranjenega, so se ji ponovile
vse bolečine njenega rahločutnega srca. Al'
kaj je bil ta meč, ki jo je ranil? Greh J e
bil, ki je vzel življenje ljubljenemu
Sinu.  Obžaluj torej svoj nesrečni gre 11 ’
združi svojo žalost s solzami žalostne Ma¬
tere Marije in reci:

O kraljica mučencev, kdaj bom vreden
prav spoznati tvoje bolečine 1 Kdaj bom

337

13. postaja.

Jezusa snemajo s križa in polože Mariji
I II v naročje.

T=

* Srce Jezusovo.

338

vreden, tvojo žalost v svojem srcu nositi
in s teboj trpeti! O nebeška Gospa, izprosi
mi milost, da bom vedno žaloval zavoljo
svojih grehov, ki so tebi prizadeli toliko
trpljenja. Naj s teboj tukaj žalujem in
trpim, upam in ljubim,  potem pa v
tvojem varstvu umrjem in pridem v tvojo
družbo.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

XIV. Bridko objokovan

Je Jezus v grob dejan;

O grešnik, moli ga,

Tvoj greh je zdaj opran.

Štirinajsta postaja.

Jezusa položč v grob.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako so žalovali in jokali sveti
Janez, Marija Magdalena in vsi prijatelji
Jezusovi, ko je bilo njegovo telo v grob
položeno. Najbolj pa premišljuj, kako ne¬
utolažljivo bridkost je čutilo srce Matere
Gospodove, ko je videla, da nima več lj u '
bega Sina. Ko v duhu gledaš njene solze,
se moraš pač sramovati, da si med svetim
križevim potom kazal tako malo sO'

339

14. postaja.

Jezusa polože v grob.

22 *

340

čut j a. Vzdrami se vsaj zdaj pri zadnji
postaji! Poljubi spoštljivo kamen svetega
groba, položi v duhu vanj svoje srce in v
bridki žalosti moli k svojemu Gospodu:

O usmiljeni Jezus, ki si hotel iz ljubezni
do mene sprejeti tolike bolečine križevega
pota, molim te v grobu ležečega. Po za-
služenju svojega trpljenja mi podeli milost,
da prejmem za popotnico v večnost — tvoje
presv. Režnje Telo;  moje zadnje besede
naj bodo: »Jezus, Marija, Jožef«;  in
naj bo, kakor tvoj, tudi moj zadnji vzdihljaj 1
»Oče, v tvoje roke izročim svojo
dušo.« Z živo vero, trdnim upanjem in
gorečo ljubeznijo naj s teboj in za tebe
umrjem, da pridem s teboj uživat veselje
od vekomaj do vekomaj.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

Sklep. O Jezus, hvali naj

Ves svet te vekomaj,

Po svojem križu nam
Podeli sveti raj.

Molimo.  O Bog, ki si z drago svojo krvjo
svojega edinorojenega Sinu hotel posvetit'
križ v znamenje življenja, prosimo te, daj,
da se bodo vsi, ki se veselč poveličanja
svetega križa, veselili povsod tudi tvojega
varstva. Po Kristusu, Gospodu našem-

O.  Amen.

iS-M-8*-

Razne pobožne vaje.

1. Vzdihljaji k presv. Srcu Jezusovemu.

t jladko Srce Jezusovo, daj, da te bom
■■  ljubil vedno bolj in bolj!

(300 dni odpustka vsakikrat. Pij IX , 26. nov. 1876.)
Srce Jezusovo v najsvetejšem zakramentu,
goriš ljubezni do nas, vnemi naša srca
f  ljubeznijo do tebe!

(300 dni odpustka vsakikrat. Leon XIII., 6. febr. 1899.)

Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi
Jijoje srce po svojem Srcu.

(300 dni odpustka vsakikrat. Pij X., 13. sept. 1905.)

Hvaljeno bodi najsvetejše evharistično
, rc e Jezusovo!

(300 dni odpustka vsakikrat. Pij X., 12. jun. 1905.)
Božje Srce Jezusovo, izpreobrni grešnike,
umirajoče, osvobodi uboge duše v vicah !
(300 dni odpustka vsakikrat. Pij X., 13. jul. 1906.)

342

Sv. Jožef, zgled in varih častivcev presv.
Srca Jezusovega, prosi za nas!

(100 dni odp. enkrat na dan. Leon XIII., 19. dec. 1891.)

Povsod bodi ljubljeno najsvetejše Srce
Jezusovo 1

(100 dni odp enkrat na dan. Pij IX., 23. sept. 1860.)

Hvaljeno, moljeno, ljubljeno in s hvalež¬
nostjo češčeno bodi vsaki čas, Srce Jezu¬
sovo v najsvetejšem zakramentu v vseh
tabernakljih sveta do konca dni. Amen.
(100 dni odp. enkrat na dan. Pij IX., 29. febr. 1868.)
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
(7 let in 7 kvadragen za tiste, ki molijo to trikrat
z duhovnikom po sv. maši. Pij X., 17. jun. 1904.)

Srce Jezusovo, zaupam v tebe!

(300 dni odp. vsakikrat; enkrat v mesecu pj)"
poln  oapustek, ako se moli vsak dan.  Pogoju
Izpoved, obhajilo in molitev v papežev namen.
Pij X., 27. maja 1905. in 5. jun. 1906.)

Hvala, čast in slava božjemu Srcu Jezu¬
sovemu !

(50 dni odp. enkrat na dan. Leon XIII., 14. jun.190L)
Sladko Srce Jezusovo, bodi moja ljubezen-
(300dni odp. enkratna dan. LeonXIII., 21. maja1892.)

Moj Jezus, usmiljenje!

(100 dni odp. vsakikrat. Pij IX., 24. sept. 1846.)

Presladki Jezus, ne bodi mi sodnik, am¬
pak Odrešenik!

(50 dni odp. vsakikrat. Pij IX, 11. avg. 185L)
Jezus, moj Bog, ljubim te nad vse!

(50 dni odp. vsakikrat. Pij IX., 7. maja 1854.)

343

Hvaljen bodi Jezus Kristus! Vekomaj.
Amen.

(50 dni odpustka vsakikrat, kadar eden pozdravi:
Hvaljen ... drugi pa odzdravi z: Vekomaj. Amen.
Pij IX, 26. sept. 1864.)

2. Kratki vzdihljaji med dnevom.

1. Češčenj e.

Ljubljeno, slavljeno, poveličevano bodi
Srce našega Zveličarja zdaj in na veke!

2. Ljubezen.

O moja ljubezen, moje življenje in moje
v se! Ti si ves moj, in jaz sem ves tvoj!

3. Prošnja.

Presveto Srce Jezusovo, osramoti moje
sovražnike. — O božji Odrešenik glej, duša,
ki jo ljubiš, je bolna: pridi in ozdravi jo,
ker vem, da me ne moreš ljubiti in ob
ene m me pustiti v stiski.

4. Pred delom.

O moj Jezus, ker sedaj ne morem bivati
v  duhu pri tebi, te prosim, ostani ti pri
'Peni in posveti to delo, ki je hočem sedaj
opraviti za tebe.

5. Pred vsakim opravilom.

Moj Bog, kar bom sedaj delal ali trpel,
0  hočem delati ali trpeti v presvetem Srcu
tvojega Sina in v zedinjenju z njegovimi
Sv etimi nameni. Vse to ti darujem v za-

344

doščenje za vse nepopolnosti mojega dela
in trpljenja.

6. V zapuščenosti.

O Srce Jezusovo, moja edina ljubezen,
vse tebi darujem; edino le tebe hočem lju¬
biti. Očisti moje srce, da te bom ljubil ne¬
sebično.

7. Po storjenem pregrešku.

O Srce Jezusovo, moja edina ljubezen,
usmili se mene, svoje revne stvari, in po¬
pravi to, v čemer sem se ravno pregrešil.
Stori, da bo vse tebi v čast, bližnjemu v
blagor in meni v zveličanje. Amen.

8. V hudih izkušnjavah.

O presveto Srce mojega Jezusa, k tebi
pribežim, s teboj se združim. Sprejmi ta
moj klic kot znamenje mojega studa nad
vsem, kar v meni nasprotuje tvoji sveti
ljubezni. Rajši hočem tisočkrat umreti, ko
grešiti 1 Bodi ti, o Gospod, moja moč, bojuj
se z menoj, varuj me, ker tvoj sem sedaj
in hočem biti na veke.

3. Molitve pred podobo Srca Jezusovega-

(Sedem skrivnosti božjega Srca Jezusovega.)

1.  Rana.

O božje Srce Jezusovo, ki si bilo zame
ranjeno, molim te z vsemi bitji, ki te lju¬
bijo. Darujem ti vse trpljenje, ki so ga kdaj

345

trpela človeška srca in ki ga bodo še trpela.
Darujem ti tudi trpljenje svojega revnega srca
in te prosim, rani moje srce in vsa človeška
srca s plamtečo puščico svoje božje ljubezni,
da bomo sebi in svetu odmrli, le zate ži¬
veli in v tvoji ljubezni umrli. Amen.

Čast bodi. . .

2. Kri.

Molim te, presveto Srce Jezusovo, ki si
krvavelo za cel svet. Zahvalim te v imenu
vseh ljudi za neskončno ljubezen, s katero

darovalo za nas zadnjo kapljo krvi. —
Zato ti darujem vsak vzdih, vse misli, vsa
dejanja. Prosim te, dodeli mi milost, da ne
do ničesar v meni, kar bi ne bilo popol-
n °nia in za zmeraj tebi posvečeno. Amen.

Čast bodi. . .

3. Voda.

Molim te presveto Srce Jezusovo, ki si
darovalo zame celo vsako kapljico vode.
Zahvalim te za toliko ljubezen. — Ponižno
j e  prosim, naj se razlije vir večnega živ-
'jenja name in naj me očisti vseh mojih
Srehov, pomankljivosti in nepopolnosti, da
h bom v svetosti in popolnosti postajal
v ?dno bolj enak. Amen.

Čast bodi. . .

4. Ognjen plamen.

Molim te, presveto Srce Jezusovo, ki goriš
uubezni do nas. Zahvaljujem te z Marijo,

346

z vsemi angeli in svetniki vred za neiz¬
merno ljubezen, s katero si nas ljubilo na
veke. Ti hrepeniš po naši ljubezni in želiš,
da bi se srca vseh ljudi vžgala ljubezni do
tebe. — Zato ti darujem ljubezen vseh stvari,
pa tudi ljubezen svojega revnega srca in te
prosim, vžgi ljubezen do tebe tudi v onih
srcih, ki te še ne ljubijo. Amen.

Čast bodi. . .

5. Trnjeva krona.

Molim te, s trni  neizrečenih bolečin ob¬
dano Srce Jezusovo! Ponižno te prosim,
odpusti vse slabe misli, želje, besede in de¬
janja, s katerimi smo te jaz in drugi raz¬
žalili. V zadoščenje ti darujem, karkoli se
je že in karkoli se bo zgodilo še dobrega
in tebi dopadljivega v nebesih in na zemlji
in te prosim, ohrani nedolžne, obvaruj spo¬
kornike, izpreobrni grešnike in nam vsem
dodeli milost, da te ne razžalimo nikdar
več, temveč, da ti postanemo popolnoma
dopadljivi. Amen.

Čast bodi. . .

6. Križ.

Molim te s svetim križem  ozaljšano
Srce Jezusovo in te prosim, odpusti sra¬
moto in zaničevanje, ki si ga pretrpel na
križu. Zahvaljujem te za neprecenljivo da¬
ritev, ki si jo daroval na svetem križu zame
in za ves svet. Darujem ti vse daritve, ki

347

so ti jih darovali Marija, mati bolečin, in
vsi svetniki, ali ki ti jih bodo darovali v
bodoče. — Darujem ti pa tudi vse svoje
žrtve in te prosim ponižno, podeli mi milost,
da nosim vse svoje križe pogumno in s
svetim veseljem do konca svojega življenja,
da bom s teboj v tem življenju darovan, v
večnosti pa zveličan. Amen.

Čast bodi. . .

7. Cela podoba Srca Jezusovega.

Molim te, božje Srce Jezusovo, ker ne
skrivaš več plamena svoje neizmerne
'jubezni,  ampak, ker si se prikazalo v
Podobi, na kateri je orodje tvoje mučne
srr >rti. Zahvaljujem te za to in želim iz
hvaležnosti in ljubezni, da bi te spoznal
ves svet, da bi potegnilo vsa srca nase, vse
duše vžgalo z ljubeznijo do tebe in tako
zadostilo svojemu najgorečnejšemu hrepe¬
nenju. — O, podeli vendar nam vsem mi-
l° s t, da bomo skrivnosti, ki si jih razodel
l^alim in ponižnim, vsi spoznali, vsi iskali
in  častili in se po njih zveličali. Amen.

Čast bodi. . .

4. Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa.

'• Dejanje češčenja presv. zakramenta.

(Od bi. Margarete Alakok.)

Jezus Kristus, moj Gospod in moj Bog!
verujem, da si resnično in bistveno priču-
i°č v najsvetejšem zakramentu. Prejmi to


348

dejanje najponižnejšega češčenja namesto
želje, neprenehoma te moliti v presv. zakra¬
mentu in te hvaliti za ljubezen tvojega Srca
do mene. Ne vem te boljše hvaliti, kakor
da ti darujem vsa svoja dejanja češčenja,
vdanosti, potrpežljivosti in ljubezni tvojega
Srca, ki jih je opravljalo v svojem umrlji¬
vem življenju na zemlji, ki jih opravlja
sedaj in ki jih bo opravljalo na veke v
nebesih. Želim ljubiti, hvaliti, častiti tvoje
Srce, kolikor samo morem. Zedinim se s
tisto božjo daritvijo, s katero se ti sam da¬
ruješ nebeškemu Očetu; posvetim ti vse,
kar sem in kar imam ; ob enem te prosim,
da pokončaš v meni vse, kar je grešnega,
in ne daj, da se kdaj ločim od tebe. Amen.

2. Duhovno obhajilo.

Molitev.

O moj Jezus! Verujem, da si resnično
pričujoč v najsv. zakramentu. Upam v tvoje
neskončno usmiljenje. Ljubim te nad vse;
zato se kesam iz vsega srca svojih grehov
in trdno sklenem nikdar več ne grešiti. Moja
duša hrepeni po tebi. Ker te pa zdaj ne
morem resnično prejeti v sv. obhajilu, prid 1
vsaj duhovno v moje srce. . . Objamem te,
o moj Jezus, kakor da si res pričujoč v
mojem srcu, s teboj se popolno zedinim.
Ne daj, da se kdaj ločim od tebe!

3 «

Premili Jezus! Udeležiti se želim vseh
sv. maš, ki se danes bero po celem svetu,
in darujem ti jih z nameni tvojega presve-
tega Srca. Prosim te, ohrani mi od vsake
sv. maše le eno kapljico svoje krvi v za¬
doščenje za moje grehe.

Dodeli še, da se po zaslugah vsake sv.
maše ena duša reši iz vic, en grešnik iz-
preobrne, in da se zapreči greh, ki najbolj
žali tvoje Srce.

Brez tebe, o mili Jezus, nočem umreti, v
fvojem Srcu pa rad umrjem, kakor, kadar
' n  kjer je tebi všeč. Amen.

3- Pozdravljenje presv. Srca Jezusovega.

(Vsakdanja molitev sv. Jedrti.)

Pozdravljam te, presveto Srce Jezusovo,
Sfce mojega Odrešenika, živi in neusahljivi
vir veselja in večnega življenja, brezmejna
zakladnica božanstva, žareče ognjišče božje
ljubezni. — Ti si moje pribežališče, moje
Počivališče, moje vse. Srce, ljubezni goreče,
v nemi moje srce z ognjem, ki prešinja tebe!
\l>j v moje srce vse one milosti, katerih
vir si ti! Moja duša naj bo neprenehoma
s  teboj združena in moja volja naj se v
vsem zedini s tvojo voljo. Le to hočem,
da naj bo tvoja sveta volja edino vodilo in
e dini cilj vseh mojih misli, vseh mojih želja,
vseh mojih dejanj. In to trdno upam od
^be. Amen.

350

4. Zahvala. (Po sv. Jedrti.)

Ljubezni plamteče Srce Jezusovo! o da
bi te vsi angeli in ljudje hvalili, te zahva¬
ljevali in slavili zaradi one ljubezni, s ka¬
tero si nas vkljub naši nevrednosti ustvaril
in nas vsak dan ohranjuješ; zaradi one
ljubezni, po kateri si nas odrešil s svojo
drago krvjo in nas hraniš s svojim mesom
v najsvetejšem zakramentu in neprestano
bivaš med nami; zaradi one ljubezni, s ka¬
tero si nam podelil toliko milosti in si še
vedno pripravljen, jih deliti; slednjič zaradi
one ljubezni, s katero nas vkljub naši ne¬
hvaležnosti prenašaš tako krotko, — Da,
moj Odrešenik, za vso to ljubezen te za¬
hvalim in ti darujem božja čuvstva tvojega
Srca in slavo, ki se je veseliš od vekomaj
do vekomaj. Amen.

5. Vzdihi ljubezni k Srcu Jezusovemu.

(Molitev bi. Margarete Alakok.)

O ljubezni plamteče Srce Jezusovo, sve¬
tišče božje, tempelj najvišjega veličastva,
žrtvenik božje ljubezni, ljubezni do Boga m
do nas goreče Srce, molim te, ljubim
želim, da bi se moje srce napolnilo ljubezni
in spoštovanja do tebe. Združim se z že¬
ljami tvojega presvetega Srca. Naj vname
tvoja ljubezen moje revno srce, da bom k
zate živel, le tebe ljubil. Pripravljen sem,
rajši umreti, kakor tebe razžaliti!

351

O moje srce! odslej moraš odmreti vsemu
posvetnemu in moraš hrepeneti le po tem,
kar je božjega. O presveto Srce Jezusovo,
združim se s teboj in izročim se ti vsega.
V prihodnje hočem živeti le od tebe, po
lobi in za tebe.

S teboj hočem biti združen, tebi hočem
služiti in ljubezni do tebe goreti, kakor
gori večna luč pred svetim Rešnjim Tele¬
som. Daj mi zate živeti, zate trpeti, zate
umreti.

i. Prošnja za blagoslov.

O moj Jezus, blagoslovi me z blagoslo¬
vom svojega ljubečega Srca, iz katerega je
tekel ves blagoslov za nebo in zemljo. Po
^ ern  blagoslovu bodi tvoj spomin vtisnjen
v moje srce, da me vname z ljubeznijo!

O presveto Srce mojega Odrešenika, ne
Prezri moje uboge duše in ne pusti, da bi
Se  kdaj ločil od tebe. Amen.

2 ' Vzdihljaji ljubezni k Srcu Jezusovemu.

k tvojemu Srcu pridem,

- najdobrotljivejši Jezus, in te prosim:
Milost tvojega Srca, izpreobrni me!

“liščoba tvojega Srca, razsvetli me!

°°lečina tvojega Srca, omehčaj me!
kana tvojega Srca, presuni me!
kri tvojega Srca, s teboj spravi me!

»oda tvojega Srca, očisti me!

^služenje tvojega Srca, posveti me!

352

Križ tvojega Srca, pokrepčaj me!

Trnjeva krona tvojega Srca, okrasi me!
Usmiljenje tvojega Srca, obdajaj me!

Duh tvojega Srca, poživi me!

Ogenj tvojega Srca, ogrej me!

Plamen tvojega Srca, vžgi me!

Ljubezen tvojega Srca, osreči me!
Veličastvo tvojega Srca, povzdigni me!
Slava tvojega Srca, izpremeni me!
Premišljevanje tvojega Srca, izpreobrni me!
Radost tvojega Srca, razveseli me!
Posestvo tvojega Srca, nasiti me!

V svoje sladko Srce, pogrezni me!

Naj njemu živim in sebi umrjem !

Da te vedno bolj in bolj ljubim
Tu na svetu in tamkaj v večnosti!

Srce božje, v rane svoje
Skrij za večne čase me!
Kot golobček naj počiva
In sladkost ljubezni uživa,
Moja duša le pri tebi,
Svetu umrje naj in sebi.
Srce božje, v rane svoje
Skrij za večne čase me.

3. Združitev z božjim Srcem

Jez

tisovim-

Neprecenljiva pobožnost Srca Jezuso¬
vega,

Požrtvovalna ljubezen Srca Jezusovega,
Delavna gorečnost Srca Jezusovega,

združim
se s teboj'.

353

Zadoščenje Srca Jezusovega,

Zahvaljevanje Srca Jezusovega,

Neomajno zaupanje Srca Jezusovega,
Goreča molitev Srca Jezusovega,

Govoreča molčečnost Srca Jezusovega,
Ponižnost Srca Jezusovega,

Pokorščina Srca Jezusovega,

Mir in krotkost Srca Jezusovega,
Neizrekljiva dobrota Srca Jezusovega,

Vse obsegajoča ljubezen Srca Jezuso¬
vega,

Vedna zbranost Srca Jezusovega,
Ljubezniva skrbnost Srca Jezusovega
za izpreobrnitev grešnikov,

Tesno združenje Srca Jezusovega z
nebeškim Očetom,

Občutki, nameni in želje Jezusovega Srca,
združim se z vami!

4- Klici k ‘Jezusovemu Srcu.

Ljubezen Srca Jezusovega : vžgi moje srce !
Moč Srca Jezusovega: okrepi moje srce!
Usmiljenje Srca Jezusovega: odpusti mo-
jemu srcu!

Potrpežljivost Srca Jezusovega: prenašaj
nioje srce 1

Gospostvo Srca Jezusovega: gospoduj nad
mojim srcem !

v °lja Srca Jezusovega: razpolagaj z mojim
srcem!

Gorečnost Srca Jezusovega: použij moje srce!

* Srce Jezusovo.

23

354

Brezmadežna devica Marija: prosi za nas
Srce Jezusovo!

5. Darovanje božjega Srca Jezusovega.
Nebeški Oče, darujem ti Srce Jezusa, tvo¬
jega ljubljenega Sina, kakor se je sam da¬
roval. Vzemi ga zame z vsemi občutki in
željami; moja lastnina so, ker se je zame
daroval, in ker naj bodo odsihmal vse nje¬
gove želje edine moje želje. Sprejmi jih v
zadostitev za moje grehe in v zahvalo za
vse dobrote. Sprejmi jih, da mi dodeliš po
zasluženju Jezusovega Srca vse milosti, ki
jih potrebujem, posebno milost stanovitnosti
do konca. Sprejmi jih kot vzdihljaje ljubezni,
hvale in molitve, ki jih darujem tvojemu
božjemu veličastvu, ker po božjem Srcu te
resnično in vredno častimo in molimo. Amen.

6 . Molitev k Srcu Jezusovemu.

O presladko Srce Jezusovo, po rokah pre'
blažene device Marije darujem molitve, dela
in trpljenje današnjega dne tebi v spravo
za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu
presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vre
pa Bogu Očetu v vse tiste namene, v ka¬
tere se mu ti sam vsak dan daruješ na
naših oltarjih. Amen.

7. Darovanje častne straže.

Božji Odrešenik, moj presladki Jezus :
Darujem ti to uro, v kateri hočem stražit'

1

355

pri tebi, in te želim to uro (tu imenuj za¬
ščitnika za to uro) ljubiti, slaviti in tvoje
božje Srce  tolažiti s svojo ljubeznijo.

V ta namen sprejmi vse moje misli, be¬
sede, dela in trpljenje, posebno pa moje
srce, ki ti ga popolnoma posvetim iskreno
te proseč, da ga povsem použiješ v ognju
svoje najčistejše ljubezni.

Povsod bodi ljubljeno najsvetejše Srce
Jezusovo! (100 dni odp. enkrat na dan.)

Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi
m °je srce po svojem Srcu!

(300 dni odp. vsakikrat.)

Sladko Srce Jezusovo, bodi moja ljubezen !

(300 dni odp. enkrat na dan.)

Dragoceno darovanje.

Nebeški Oče! Sprejmi za potrebe svete
Cerkve in v zadoščenje za grehe vseh ljudi
^agoceno kri in vodo, ki so tekle iz rane
božjega Srca Jezusovega,  in usmili
Se  nas. Amen. (80 dni odp.)

23 *

Male dnevnice

v čast presv. Srcu Jezusovemu,*

ki jih je potrdila sv. apostolska stolica z odlokom
sv. zbora za obrede z dne 26. febr. 1.1901.

Jutrnjice.

F. Gospod odpri moje ustnice,

O.  In moja usta bodo oznanjevala tvojo
slavo.

F. O Bog, glej na mojo pomoč.

O. Gospod, hiti mi pomagat.

F. Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.
O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave-*
F. Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do nas.
O. Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

* Posebej tiskane se dobe v prodajalni »Katoliškega tisko
nega društva« v Ljubljani, Kopitarjeve ulice.

357

Hvalna pesem.

Odsev Očetove časti,
veselje rajskih visočin,
na križu si umrl trpin,
da grešne bi otel ljudi.

O Jezus, našim dušam slast,
ljubezen razplemšni v nas,
naj srcu tvojemu ves čas
popevamo dostojno čast!

Na veke hvaljeno srce,
za nas v ljubezni plameniš,
v svetišče svoje nas želiš,
oziraj milo se name!

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem !

A n t i f o n a.

0 sv. Srce Jezusovo, najpokorniše volji
Očetovi, nagni k sebi naša srca, da bodemo
v edno delali to, kar je Očetu všeč.

G- O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

0 .  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
Postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
Sv °je ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne-
Ve sti: daj nam svojim služabnikom, da za¬
mažimo, da nas nebeške milosti, ki tekb iz
e £a najslajšega studenca, obogatč in po-

358

krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Hvalnice.

V.  O Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu,
O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave«
V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do
nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

Hvalna pesem.

Srce, svetišče božje ti,
sam sveti Duh razžaril je,
v Devici te ustvaril je
iz nje brezmadežne krvi.

Ti si Trojici sveti čast,
moči Očetove spomin,
s teboj je večno združen Sin,
ti Svetega Duha si last.

Ti vernikom si sladek mir,
rešitev grešnega sveta,
zavetje plahega srca,
potrtega tolažbe vir.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem 1

359

A n t i f o n a.

O sv. Srce Jezusovo, ki te žeja po našem
zveličanju, pokliči nas grešnike s pota kri¬
vice, da ne bomo umrli v svojih grehih.

V. O  Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

0.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
sv oje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne¬
vesti : daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tek6 iz
lega najslajšega studenca, obogatč in po¬
krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
d o vekomaj. Amen.

Ob prvi uri.

I 7 - O Bog, glej na mojo pomoč.

0.  Gospod, hiti mi pomagat.

V-  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse-
' e l in na vekomaj. Amen. Aleluja.

, Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

H. Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do
nas.

0. Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

360

Hvalna pesem.

Srce, ljubezni spravni dar,
rešenja našega odkup,
zemljanom si edini up,
prihodnjosti jasneje žar.

Ranila te je bridka rez.

Odprto zdaj si večni čas.

Do tebe vabi, sili nas
ljubezni neminljiva vez.

Izlil ti zadnjo kri je meč,
da si očistil duše nam.

O sprejmi zdaj nas v sveti hram,
iz njega nas ne pusti več!

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem !

Antif ona.

O sv. Srce Jezusovo, najpopolnejši vzor
čistosti, očisti tudi naša srca, da bodemo
zaslužili, biti tebi podobni.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri'
pravljeno storiti tvojo voljo.

O. Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne¬
vesti: daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tekb iz

361

tega najslajšega studenca, obogate in po¬
krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Ob tretji uri.

V.  O Bog, glej na mojo pomoč.

0.  Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.
0.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«
K Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do nas.
0.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

Hvalna pesem.

O rani, ranjeno Srce,
ljudi v ljubezni svoji nas!

Z ljubeznijo napoji nas,
kot rosa poživi polje!

V skrivnostnem zakramentu Bog
uživati sam sebe da.

Nebeško jed krvi, mesa
deli vsem gostom nam okrog.

On, ki slavi ga rajski svet,
božanstvo jasno je zavil
v podobo kruha, da bi bil
v zveličanje nam sladka jed.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

362

An ti fona.

O sveto Srce Jezusovo, najkrotkejše na¬
sproti svojim sovražnikom, naj vlada tvoj
mir v naših srcih, da bodemo iz srca odpu¬
stili onim, ki nas preganjajo in obrekujejo.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne¬
vesti : daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tekb iz
tega najslajšega studenca, obogatč in po'
krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Ob šesti uri.

V. O  Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni d°
nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe-


363

Hvalna pesem.

Srce, nebeški ti oltar,

nad zemske vzvišen vse stvari,

le to, kar rado sprejmeš ti,

Bogu je ljub in všečen dar.

Kot šotor carski se blestiš,
vsem čednostim si sveti stan.
Brezmadežni čistosti v bran
pred vragov četami stojiš.

Iz tebe vre pravice vir,
o božje milosti napoj,
svatuje lahka vest s teboj,
ko dušo dviga blažen mir.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

A n t i f o n a.

O sveto Srce Jezusovo, zavoljo naših
grehov globoko potrto, daj nam skesano
'h ponižno srce, da bodemo rodili vreden
s ad pokore.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
Postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne-
Ve sti: daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tekd iz

364

tega najslajšega studenca, obogati in po¬
krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Ob deveti uri.

V.  O Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.
O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej
in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«
V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do nas.
O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

Hvalna pesem.

Srce, danica svetla nam,
čistejše kot krilatcev zbor,
vseh božjih del najlepši vzor,
včlovečene besede hram.

Očetu slava vredna je,
kar, sveto ti Srce, storiš.

Kar, ljubo ti Srce, želiš,

Očetu želja vedna je.

Če z grehom žalim kdaj Boga
in on se srdi nad menoj,
ozre se nate — in takoj
pozabi, kar sem storil zla.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

365

Antifon a.

O sveto Srce Jezusovo, ki si nad vse
ljubilo uboštvo, deni nas kot pečat na svoje
Srce, da bode v tebi, našem edinem za¬
kladu, počivalo celo naše srce.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

0.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod, Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji
nevesti: daj nam svojim služabnikom, da
zaslužimo, da nas nebeške milosti, ki tekd
'z tega najslajšega studenca, obogatč in
pokrepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Večernice.

C. O Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej
' n  na vekomaj. Amen.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

366

Hvalna pesem.

O Jezusovo ti Srce,
ljubezni posvečen oltar,

Bogu najdražji spravni dar,
za vse, ki grehi nas teže!

Ti sladka paša golobic,
ti plahih grlic gnezdice,
ti senčnica nevestice,
ti vrtec pisanih cvetlic!

V njem bela lilija dehti,
nedolžnega devištva znak,
v njem rože dvigajo se v zrak,
žareče, kot mučencev kri.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

A n t i f o n a.

O sv. Srce Jezusovo, nad vse radodarno
onim, ki te ljubijo, po tebi naj hrepeni naše
meso in naše srce, da bodeš ti ljubezen
našega srca in naš delež na veke.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O. Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji
nevesti: daj nam svojim služabnikom, d a

367

zaslužimo, da nas nebeške milosti, ki tek6
iz tega najslajšega studenca, obogatč in
pokrepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Sklep.

V.  O Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

O. Kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej
in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do
nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

Hvalna pesem.

O božje Matere Srce,
za Sinovo Srce živi,
od rojstva svojega vse dni
polaga svoje vanj želje.

Kot plamena mogočna dva
združujeta se v plamen en
Bogu in ljudstvu posvečen,
ljubezni njunega Srca.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem.

368

A n t i f o n a.

O žrtev ljubezni, preljubeznivo Srce Je¬
zusovo, za naše grehe darovano, od ne¬
hvaležnih ljudi pozabljeno in žaljeno, iz-
preobrni nas, poživi nas, vžgi nas.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji
nevesti: daj nam svojim služabnikom, da
zaslužimo, da nas nebeške milosti, ki tekd
iz tega najslajšega študenta, obogatč in
pokrepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekoma)
do vekomaj. Amen.

Spravne in zadostilne
molitve

v čast presvetemu Srcu.

Javna mesečna pobožnost k presv. Srcu.

(Za prvi petek aii prvo nedeljo v mesecu).

cerkvah, kjer je ustanovljena bratov¬
ščina  presv. Srca Jezusovega, je vsako
prvo nedeljo  (ali prvi petek) v mesecu
javna pobožnost  k presv. Srcu.
Pobožnost se obhaja vsako prvo  nedeljo
Popoldne  takole:

Najprej je pridiga  o presv. Srcu (pred
Pridigo se lahko poje kaka pesem o presv. Srcu);
'[nato se izpostavi sv. Rešnje Telo in se molijo
pojo litanije  presv. Srca Jezusovega; c)  po-
[ e m se moli spravna molitev in posve¬
titev k presv. Srcu, ako je potrjena in dovoljena
od dotičnega škofijstva za očitno službo božjo;
c ' da duhovnik blagoslov z Najsvetejšim; d)  na¬
dnje se poje par kitic kake pesmi o presv.
itCu  Jezusovem.

Srce Jezusovo.

24

370

Skupno zadoščenje in posvetitev.

1. Za praznik Srca Jezusovega.

O božje Srce Jezusovo, ti si nas v svo¬
jem zemeljskem življenju tako zelo ljubilo,
da si se vse zdelalo in utrudilo, da bi nam
pokazalo svojo ljubezen. Z isto ljubeznijo
ostaneš v najsvetejšem zakramentu do konca
sveta, vsak dan se daruješ za nas in si
naša dušna hrana. Vse to si storil za nas, o
Jezus, in bi še več storil, če bi bilo mogoče,
da bi pridobil našo ljubezen. A naša srca
ostanejo trda in brezčutna pri vseh teh do¬
kazih tvoje neskončne dobrote in ljubezni.

Namesto zahvale prejemaš ravno v tem
zakramentu ljubezni od večine ljudi le ne¬
hvaležnost; žalijo te z mrzloto, zaničeva¬
njem, da, celo z nevrednimi obhajili. In naj¬
bolj boli tvoje Srce, da tako ravnajo celo
tebi posvečena srca. Osramočeni moramo
priznati, da smo tudi mi tako nehvaležni.
A glej, Gospod, žalosti potrti in ponižanega
srca klečimo pred teboj, da ti v imenu ce¬
lega človeštva skesano zadostimo za tako
sramotno ravnanje. Usmili se nas in od¬
pusti nam! Tvoja milost naj zmaga nad
pravico in v krvi tvojega božjega Srca uniči
našo krivdo. V bodoče pa ne misli več na
našo nehvaležnost in nezvestobo, marveč
le na svojo zvestobo in usmiljenje. O Srce

371

dobrote in milobe, sprejmi milostno vse
počeščenje, ki se ti današnji spravni dan
opravlja po vsem svetu: vse javne sveča¬
nosti, toliko gorečih obhajil, vse neštevilne
dokaze prisrčne pobožnosti, češčenja, lju¬
bezni, darovanja, s katerim ti hočejo danes
ljubeče duše, ki so se odzvale tvojemu va¬
bilu, zadostiti za vso nečast.

Sprejmi tudi, o presladki Jezus, želje in
namene vseh src, ki so se tukaj zbrala;
ena želja navdaja vse: da se tebi posve¬
timo. Da, tvojemu svetemu, božjemu Srcu
posvetimo svojo osebo, svoje življenje, svoja
srca z vsemi čuvstvi in željami, z vsemi
dejanji, težavami, trpljenjem za čas in več¬
nost. Tukaj hočemo živeti tvoji časti, tvoji
službi, v nebesih pa naj nas popolnoma
Prešine tvoja ljubezen.

O Srce Jezusovo, sveto, sladko bivališče
naših duš, naša imena naj bodo neizbrisno
Opisana v tebi in tvoja ljubezen naj se
tako globoko vtisne v naša srca, da te
nikdar ne pozabimo, se nikdar ne ločimo
°d tebe.

Razlij, o najboljši Jezus, svoj obilni bla¬
goslov na naše prijatelje in dobrotnike, naše
s °rodnike in vse tukaj zbrane, na sv. Cerkev
ln  njenega poglavarja, sv. očeta. Ohrani,
v aruj nas v svojem božjem Srcu, skrij nas
''anj do onega srečnega trenutka, ko ti
bomo v nebeški domovini z angeli in svet-

24 *

372

niki klicali: Čast, ljubezen, hvala, slava
najsvetejšemu, sladkemu, ljubljenemu Srcu
Jezusa, našega Odrešenika vekomaj. Amen.

2. Obnovitev posvečenja presv. Srcu
Jezusovemu.

(Za goriško nadškofijo zaukazana vsako leto
v nedeljo po prazniku presv. Srca Jezusovega.)

a) Slovesna prošnja za odpuščanje.

O Jezus, naš Gospod in Zveličar! Ti si
vedno poln ljubezni in usmiljenja do nas
revežev, in vedno hrepeniš, podariti nam
zaklade svoje ljubezni, da, še več, podariti
nam samega sebe. Iz te prevelike ljubezni
si postavil samega sebe v neprestano da¬
ritev za nas v zakramentu presv. Rešnjega
Telesa ter se vsak dan brezštevilnokrat za
nas daruješ svojemu nebeškemu Očetu.

Kako globoko mora torej raniti tvoje pre¬
sveto Srce, ko vidiš, da večina ljudi za to
neizmerno tvojo ljubezen nima drugega ko
mlačno in mrzlo srce, nehvaležnost in za¬
ničevanje.

Ali ti ni bilo zadosti, da si za naše odre¬
šenje prehodil trdo in trnjevo pot, pot trp¬
ljenja in križa, in da si nam tako pokaza
svojo neskončno ljubezen? Ali ti ni bilo
zadosti, da si enkrat prestal strašne smrtne
težave, v katere te je spravilo grozno šte¬
vilo naših grehov? Zakaj se hočeš še vedno
in pa ravno v zakramentu svoje ljubezni

373

izpostavljati žalitvam, ki si jih izmišljata
hudobija človeška in sovraštvo peklensko?

O preljubeznivi Jezus, kako te pač mora
skeleti vsa ta nehvaležnost, kako zelo ža¬
liti tvoje Srce vse zasramovanje in bogo-
skrunstvo, kateremu si izročen v tem pre¬
svetem zakramentu 1

V svojo sramoto in s solzami v očeh mo¬
ramo pa priznati, da žalibog tudi mi nismo
brez te nehvaležnosti do tebe! — A klečč
pred teboj in vpričo angelov in svetnikov
božjih te ponižno in skesano prosimo: od¬
pusti nam vse zanikarnosti, odpusti nečast
in razžaljenje, ki te je kdaj zadelo v tem
presvetem zakramentu, bodisi od nas, bo¬
disi od drugih. Ti nam vidiš v srce in veš,
kako zelo nam je žal za vse te nehvalež¬
nosti, in kako nas boli, da smo tako ne¬
spodobno ravnali s teboj. S solzami, da, s
srčno krvjo bi hoteli oprati vse kraje, kjer
so ljudje kdaj žalili tvojo ljubezen in ranili
f v oje presveto Srce. Srca vseh ljudi bi radi
imeli, da bi jih tebi podarili in zamenjali za
svojo mlačnost in za brezsrčnost vseh tistih,
k> te ali niso hoteli spoznati, ali pa te niso lju¬
bili, kakor si vreden, tudi ko so te spoznali.

Ti pa, naš preljubeznivi Zveličar, odpusti
nam naše grehe, podeli nam stanovitnost
v  dobrem, odvrni milostno od nas zaslužene
kazni božje, napolni nas z živo ljubeznijo
do tebe v presvetem zakramentu, upodobi

374

naša srca po svojem presvetem Srcu, da ti
bomo odstej zvesto služili in tako zaslužili,
biti s teboj v nebesih vekomaj. Amen.

b) Slovesno posvečenje.

O presveto Srce našega božjega Odre¬
šenika, vseh milosti neusahljivi studenec!
Kako si nas moglo ljubiti tako neizmerno,
ko so vendar naša srca bila tako mlačna
in mrzla do tebe?

Ali tvoja velikodušna ljubezen, ki nas je
obsipala z dobrotami, tudi ko te nismo lju¬
bili, nam daje upanje, da tudi naše ljubezni
ne zavržeš. Da, preljubeznivi Jezus, sprejmi
milostno naše želje, ko se hočemo popol¬
noma posvetiti k časti in proslavi tvojega
presvetega Srca; sprejmi dar, ki ti ga ho¬
čemo izročiti z vsem, kar smo in kar imamo.

Posvečene naj ti bodo naše osebe in dru¬
žine, naše hiše in občine, naša dežela in
škofija. Posvečeno ti bodi naše dejanje in
nehanje, posvečene naše stiske in bridkosti,
posvečeno naše življenje in naša smrt. Za
naprej se hočemo le tebi žrtvovati, tvoji
časti se posvečevati in ljubezni do tebe go¬
reti zdaj in vekomaj.

S tem namenom ti izročimo svoja srca z
vsemi občutki, in želimo, naj bi se vedno
ujemala z občutki tvojega Srca. Samo tvoji
hočemo biti, samo tvojemu presvetemu Srcu
zapisani.

375

Zato se odpovemo za vselej in vsemu,
kar bi ne bilo po volji tvojemu presvetemu
Srcu. Ne več svetu, ne sebi, ampak tebi,
o Jezus, hočemo živeti odslej.

Ti pa sprejmi milostno ta dar, ki ga po¬
ložimo tvojemu presvetemu Srcu na oltar,
in imej nas odslej za svoje; bodi nam oče,
bodi edini gospodar naših src, bodi nam
vse. Sprejmi ta dar, s katerim bi radi ne¬
koliko popravil! veliko krivico, da smo
namreč imeli za tvojo neizmerno ljubezen
tolikrat le nehvaležno, mrzlo in mlačno
srce. Malo je, kar ti ponujamo, ali to je
vse, kar imamo, in česar ti od nas želiš.
Sprejmi torej, sprejmi za zmerom naše
ubogo srce, o preljubeznivi naš Zveličar,
naš Gospod in Bog. Saj je bilo ustvarjeno
zate in ne najde miru, dokler ga ne najde
v tebi.

Tebi posvečeni, prosimo te zlasti še tudi
za našo deželo in škofijo, za našega cesarja
in za našo državo. Oj, ozri se milostno
na nas vse in usmili se nas. Pošlji v svoj
vinograd delavcev, navdušenih zate in za
tvoje kraljestvo, in zabrani, da bi radi po¬
manjkanja duhovnikov tvoja srčna kri bila
za nas zastonj prelita. Podeli nam mir,
tisti mir, ki ga nam svet ne more dati, da
bodo naša srca tvojim zapovedim pokorna
in tebi vselej prijetna in dopadljiva. Ozri
s e slednjič milostno na svojega služabnika,

376

našega cesarja. Bodi mu luč in moč, pod¬
pora in tolažba. Blagoslovi njega, blagoslovi
cesarsko hišo, blagoslovi veliko družino
avstrijskih narodov in vodi naše cesarstvo
tako, da ti bomo tukaj zvesto služili, nekdaj
pa se vsi, vladar in ljudstvo, srečno združili
s teboj v nebesih.

Zdaj pa ti še enkrat posvetimo in izro¬
čimo svoja srca in zakličemo:

O Jezus, tebi živimo!

O Jezus, tebi umrjemo!

O Jezus, tvoji smo živi in mrtvi. Amen.

3. Spravna molitev k Srcu Jezusovemu.

Božje Srce Jezusovo! Glej, pred teboj
klečimo, in darujemo ti vso molitev, hvalo,
vse poveličevanje brezmadežnega Srca Ma-
rijinega, vseh angelov in svetnikov v ne¬
besih in vse sv. Cerkve, ter želimo, da bi
vse stvari vso večnost tebe molile, hvalile in
častile. Ravno tako se ti zahvalimo za vse
dušne in telesne dobrote, ki neprenehoma
izvirajo iz tebe, neusahljivega vira ljubezni
in vseh dobrot. Združeni z vsemi tebe
ljubečimi stvarmi te prosimo odpuščanja
za vso nevero in vso nehvaležnost, za vso
mrzloto in vso malomarnost ter za vse
zaničevanje in vso onečastitev, s katero te
žalijo ljudje, posebno v zakramentu presv.
Rešnjega Telesa. V zadostilo sprejmi mi'

377

lostljivo našo vero, naše zaupanje, našo
ljubezen, in milostljivo usliši naše prošnje:

V.  Božje Srce Jezusovo! Usmili se svoje
svete Cerkve, vseh duhovskih in svetnih
gosposk ter vseh svojih vernih.

0.  Prosimo te, usliši nas!

V.  Božje Srce Jezusovo! Usmili se vseh
udov te bratovščine, ki je posvečena tvo¬
jemu počeščenju.

Prosimo te, usliši nas!

V-  Božje Srce Jezusovo! Priporočamo ti
v se naše prošnje.

0. Prosimo te, usliši nas!

V-  Božje Srce Jezusovo! Usmili se duš
vseh umrlih kristjanov v vicah, posebno tistih,
k' so bili v življenju udje te bratovščine.

Prosimo te, usliši nas!

Božje Srce Jezusovo! Ti si se darovalo
na  križu nebeškemu Očetu za zveličanje
y seh ljudi, ti pa ponavljaš ta dar neštevil-
o°krat na naših oltarjih; ta dar večne lju-
ezn i obrni nam vsem v prid.

Ohrani, varuj in vladaj svojo sveto Cer-
kev  in njenega poglavarja. Združi s pogla-
Var jem škofe, s škofi mašnike, z mašniki
vse verne, da bomo vsi eno poslopje, sezi-
J a [>° na podlagi apostolov, na skali svetega
etra  in na tebi, ki si vekomaj vogelni ka-
^ en ' Krivih naukov, razkola, pohujšanja,
^Sanjanja in malomarnosti obvaruj svojo
Sve *o Cerkev.

378

Varuj vladarje, gosposke in predstojnike,
da bodo s tvojo modrostjo in močjo v miru
in edinosti, v pravičnosti in ljubezni, v pravi
bogaboječnosti svoje podložne vodili k več¬
nemu zveličanju in časnemu blagostanju.

Dodeli svojo milost vsem staršem, da
bodo otroke vzgojevali v tvojo čast in nji¬
hovo zveličanje, ter jih v nedolžnosti in
kreposti vzgojili v otroke božje in dediče
nebeškega kraljestva.

Daj tudi vsem otrokom ubogljivost, spo¬
štovanje, hvaležnost in ljubezen do staršev,
da se bode v obilnosti nanje razlival tvoj
božji očetovski blagoslov. Daj tudi poslom
zvesto in vestno izpolnjevati svoje dolžnosti;
potrpežljivost in ponižnost, čisto življenje in
veselje v Svetem Duhu.

Ohrani nedolžne, potrjuj spokornike, iz*
preobrni grešnike, ponižaj sovražnike svo¬
jega kraljestva in pripelji jih v svoj hlev;
širi čast svojega svetega imena vedno bolj
in bolj, da bodo vsi ljudje spoznali resnico
in se zveličali.

Tvojemu božjemu Srcu, o Jezus, priporo¬
čimo končno še vse ljudi na tem svetu;
usmili se duš vseh vernih mrtvih, posebno
duš naših staršev, sorodnikov, prijateljev m
dobrotnikov in vseh tistih, katerih se nihče
posebej ne spominja; vsem pa nam daj
milost, da se zveličamo ter z njimi vred
tebe večno gledamo in uživamo. Kateri ži-

379

viš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti
Svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

4. Zadoščenje božjemu Srcu Jezusovemu.

O božje Srce Jezusovo, pred teboj na
kolenih kleče se ti še enkrat darujemo z
namenom, da bi rastli v ljubezni in zvestobi
do Boga in tako zadostili za žalitve, ki jih
moraš trpeti od nehvaležnih ljudi.

Obljubimo:

Čim bolj se skrunijo tvoje skrivnosti, —
tem bolj verujemo vanje, o božje Srce!

Čim bolj si prizadevajo brezverci, oropati
nas večnega upanja, — tem bolj upamo v
tebe, o presv. Srce Jezusovo, ti edino naše
upanje!

Čim bolj se človeška srca ustavljajo mi¬
losti, — tem bolj te ljubimo, neskončno
ljubeznivo Srce Jezusovo!

Čim bolj neverniki napadajo tvoje bo¬
žanstvo, — tem bolj te molimo, o božje
Srce Jezusovo!

Čim bolj se tvoje svete zapovedi pozab¬
ljajo in prelamljajo, — tem bolj jih hočemo
mi izpolnjevati, o presveto Srce Jezusovo!

Čim manj se tvoji sveti zakramenti častč
m prejemajo, — tem bolj jih hočemo mi z
ljubeznijo in spoštovanjem prejemati, o ve¬
likodušno Srce Jezusovo!

380

Cim manj se spoznavajo in posnemajo
tvoje čednosti, — tem bolj jih hočemo mi
posnemati, o presveto Srce Jezusovo, vzor
vseh čednosti.

Čim bolj se prizadeva pekel duše pogu¬
biti, — tem bolj goreče si hočemo prizade¬
vati mi, rešiti in zveličati jih, o presveto
Srce Jezusovo, goreče za duše!

Čim bolj požrešnost in prevzetnost raz¬
dirate zatajevanje in zvesto izpolnjevanje
dolžnosti, — tem bolj se hočemo mi zata¬
jevati ter svoje dolžnosti zvesto izpolnje¬
vati, o ti s sramoto nasičeno Srce Jezusovo!

Čim bolj se zaganjajo peklenska vrata
proti tvoji sveti Cerkvi, — tem zvesteje se
je hočemo držati in jo braniti, o zvesto
Srce Jezusovo!

Čim bolj se svet vzdiguje proti nezmot¬
ljivemu papežu, — tem bolj ga hočemo mi
z vernim srcem poslušati in se s ponižno
vdanostjo izročiti njegovemu vodstvu, o
Srce Jezusovo, ti večna modrost!

Čim bolj se ljudje zaradi sebičnosti od¬
tujujejo drug drugemu, — tem bolj se ho¬
čemo mi kot udje iste božje družine ljubiti
v tebi, ljubezni polno Srce Jezusovo!

Molimo.  O božje Srce Jezusovo, Srce
živega Boga, daj nam milost, da bomo kot
zvesti otroci tvoje svete Cerkve na svetu
apostoli tvoje ljubezni, v večnosti pa tvoja
krona. Amen.

381

5. Druge spravne molitve k presvetemu Srcu
Jezusovemu.

Posvetitev pred podobo presv. Srca.

Moj preljubeznivi Jezus, jaz 1. I., da se
ti izkažem hvaležnega in ti zadostim za
svojo nezvestobo, ti podarim svoje srce in
se tebi vsega posvetim; in sklenem s tvojo
milostjo, da te ne žalim nikdar več s kakim
grehom.

(100 dni odpustka enkrat na dan, če izmoliš
skesano to molitvico pred podobo presv. Srca;
popoln  odpustek enkrat na mesec, če jo moliš
vsak dan. Pogoji: spoved, obhajilo, molitev v
papežev namen. Pij VII., 9. junija 1807.)

Molitev za umirajoče.

O predobrotljivi Jezus, ti ljubitelj duš,
rotim te po smrtni borbi tvojega presvetega
Srca in po bolečinah tvoje brezmadežne
Matere, očisti v svoji krvi vse grešnike
celega sveta, ki se sedaj bore s smrtjo in
ki bodo še danes umrli. Amen.

Srce Jezusovo, ki si trpelo smrtne brid¬
kosti, usmili se umirajočih!

(100 dni odpustka vsakikrat; popoln  odpustek
— pod navadnimi pogoji — enkrat v mesecu,
ako se izmoli vsak dan trikrat v različnih časih.
Pogoji: spoved, obhajilo, obisk cerkve in tam
molitev po namenu sv. očeta. Pij IX., 2. febr. 1850.)

Molitev k Srcu Jezusovemu za Avstrijo.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se naše
domovine. Presveto Srce Jezusovo, izlij

382

svoj najobilnejši blagoslov na našo mater,
sv. Cerkev, na sv. očeta, na našega cesarja,
naše škofe in duhovnike! Ohrani pravične,
izpreobrni grešnike, razsvetli nevernike.
Blagoslovi naše sorodnike in prijatelje, po¬
magaj umirajočim, reši uboge duše trpljenja
v vicah, in razširi milo gospostvo tvoje
ljubezni po vsej naši domovini. Amen.

(300 dni odpustka enkrat na dan za vse ver¬
nike cele Avstrije. Leo XIII., 16. maja 1885.)

6. Prisrčna prošnja k najsvetejšemu Srcu
Jezusovemu.

Daši nevreden, pokleknem pred te, naj¬
svetejše Srce Jezusovo, da te častim in
molim, ljubim in hvalim, kolikor morem.
Tebi, ljubeznivi prijatelj moje duše, pripo¬
ročim z najtrdnejšim zaupanjem svojo stisko
in nadlogo, svojo zapuščenost in revščino,
svojo slabost, svojo mlačnost, skratka, vse
rane svoje duše. Prosim te najprisrčneje,
usmili se me in pridi mi na pomoč.

O, ljubezni polno Srce, reši me! Pri
vsem, kar te more ganiti, te rotim, da po¬
deliš meni in vsem, katerih zveličanje je
v nevarnosti, milost, da ostanemo v tvoji
ljubezni. O božje Srce, ne pusti, da se po¬
gubim! Stori z menoj, kar hočeš; da te le
ljubim, mi je dovolj Ne zavrzi me, v te
zaupam. K tebi kličem, saj ti edini me
moreš rešiti vsega hudega, posebno P a

383

greha. Zatri v meni greh in odpusti mi vse,
s čimer sem te razžalil. Žal mi je, zato te
prosim odpuščenja.

O presveto Srce, izkaži svoje usmiljenje
meni, mojim sorodnikom in prijateljem,
vsem, ki so zmožni, tebe ljubiti; vsem onim,
ki so se meni v molitev priporočili ali sem
dolžan zanje moliti. O usmiljeno Srce, iz-
preobrni grešnike in tolaži duše v vicah!
Bodi pribežališče umirajočim, pomoč in to¬
lažba trpečim. Bodi slednjič meni, ljubez¬
nivo Srce, vse v vsem; bodi moje pribeža¬
lišče ob smrtni uri in vzemi v svojem
velikem usmiljenju mojo dušo k sebi v raj.
Amen.

—'d

Devetdnevni ca,

kot priprava za praznik presvetega Srca
Jezusovega.

(Po p. Karolu Borgo, S. J.)

Najbolje opraviš devetdnevnico, ako s po¬
sebno skrbjo opravljaš svoja navadna
opravila: molitev, duhovno branje, stanovske
dolžnosti itd.

Ker bodo to devetdnevnico rabile tudi duše,
ki žive med svetom, pripomnim, da vodilne misli,
načela, ki jih dobe v teh premišljevanjih, veljajo
enako tudi zanje, samo da jih morajo obrniti na
svoje dolžnosti, nevarnosti in priložnosti. Zato je
dobro, da na to mislijo že. ko se pripravljajo na
Premišljevanje. Ta premišljevanja se lahko rabijo
tudi za vsak prvi petek  v mesecu.

384

Za devetdnevnico je podeljenih več odpustkov,
kar smo pa že omenili zgoraj na str. 118. Vsak
dan devetdnevnice lahko kaj bereš iz te knjižice.

Prvi dan.

Božje Srce Jezusovo v najsvetejšem
zakramentu je — blaženo.

Premišljevanje.

Te resnice ne moreš doumeti, ker v svoji
sebičnosti vidiš samo, kako je Srce v presv.
zakramentu oropano vseh vidnih zemelj¬
skih dobrin.

Pripravljalna molitev.

Verujem, o Gospod, da si tukaj pričujoč
in da vse napolnjuješ s svojo neskončno
navzočnostjo. Neizmerno veličastvo, moj
Gospod in moj Bog, častim in molim te
tukaj pričujočega. Pred tvojim obličjem
klečeč bom govoril s teboj, akoravno sem
prah in pepel. Nevreden sem, da se ozreš
name, ker sem te neštevilnokrat razžalit
Skesano in ponižno te prosim, odpusti mi!
Gospod, uči me izvrševati tvojo voljo. Dodeli
mi, da bodo vse moje misli in želje, besede in
dejanja merile edino v čast in slavo tvojega
imena. Daj mi, Gospod, kar veliš, in veli
mi, kar hočeš, moj Bog in moje vse!

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Predstavi si, kakor da vidiš Jezusa v
presv. zakramentu, kjer ti odkrije svoje Srce,
kakor na svetlem prestolu.

385

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Prosi ga, da boš deležen tega božjega
ognja, ki naj razsvetli tvoje temno srce in
naj ga vžge s svojo ljubeznijo.

Prva točka.

Uči se od Srca Jezusovega, kako
moraš presojevati vrednost in le¬
poto zemeljskih stvari.

V tesnem tabernaklju je božje Srce ne¬
izmerno srečno in blaženo. Mesto svetnega
vrišča in svetnih zabav vlada okoli njega
grobna tihota in samota; mesto zlata in
srebra je tu le prevečkrat uboštvo in za¬
puščenost. In Srce Jezusovo ni samo, mo-
Hjo ga preprosti ljudje. Njegovi sovražniki
Pa ga ne molijo, ampak pogosto ga za¬
smehujejo in zasramujejo! Toda, akoravno
je Srce Jezusovo tako samo in zraven še
zaničevano, je vendar popolnoma blaženo
'n srečno.

Kolikokrat pa zgubiš ti pravi mir za¬
voljo malenkosti? V zemeljskih stvarih
misliš dobiti svojo srečo, pa se varaš. Zato
spoznaj vsaj sedaj, da te ničemurni svet ne
more osrečiti.

O preblaženo Srce, spoznam naj, da je
Vs e ono posvetno veselje ničemurno, po
katerem hrepenim; daj, da zaničujem vse,
kar ljubi in ceni svet.

* Srce Jezusovo.

25

386

Druga točka.

Uči se od Srca Jezusovega, kako
vzvišene in lepe so duhovne reči,
in kako te osrečujejo.

Srce Jezusovo je blaženo, ker ljubi in
uživa Boga. In kakor je to Srce združeno
z božanstvom, je tudi neskončno blaženo in
srečno, ker je njegova ljubezen neskončna.
To je vzrok, da je presv. Srce vedno ne¬
skončno blaženo, četudi nima zemeljskega
blaga, ki ga ti toliko ceniš.

Ako gledaš nekaj časa v solnce, solnčna
svetloba popolnoma prevzame tvoje oči.
Zdi se ti, da povsod vidiš le solnce, zato,
ker je solnčna svetloba tako močna. O ko
bi bil ti tudi tako slep, da bi ne videl ni-
čemurnosti in zmot, ki ti jih ponuja ta
zemlja! Reci si večkrat: Moje srce je iste
narave, kakor Srce Jezusovo. Kar osreči
njegovo Srce, more edino osrečiti tudi mene.
Spomni se onih dni ali vsaj onih trenutkov
svojega življenja, ko je tvoje srce najbolj

gorelo ljubezni do Boga. O sladki

spomini! Česa je bilo takrat še treba, da
bi bil povsem zadovoljen? Primerjaj tedanji
mir svojega srca s sedanjim. Ali nisi bil
prej morda bolj srečen? O neskončno bla¬
ženo Srce mojega Jezusa, kdaj se me bodeš
usmililo? — Duša, zakaj se ne smiliš sama
sebi? tako ti odgovarja Srce Jezusovo ^
tabernaklja. Kaj mu hočeš odgovoriti-

387

Prosi ga, naj ti odpusti, da si s svojo raz¬
tresenostjo ugasil v sebi ono sveto ljubezen
do njega, ki te je večkrat napolnjevala s
sladkim mirom. Resno skleni, da se hočeš
ogibati vsega, kar te zadržuje v ljubezni
do Boga.

Obišči presv. zakrament.

Premišljuj danes, da te edini Jezus v
presv. zakramentu more osrečiti, da le v
njegovem Srcu najdeš vso svojo blaženost.
Želi, da ti vedno zadošča le njegova lju¬
bezen, in da drugega ne iščeš; pa prosi
ga, da ti dodeli to milost.

Vzdihni:

O Jezus, daj mi le svojo ljubezen, in
zadosti sem bogat!

Skleni:

Pri svojih delih bom pomislil, kako in
s  kakimi čuvstvi bi jih opravil Jezus sam;
gledal bom na to, da vsa svoja tudi naj-
neznatnejša dela opravim vedno popolneje.

Drugi dan.

Božje Srce Jezusovo v najsvetejšem
zakramentu je — milostljivo.

Premišljevanje.

Akoravno Jezus Kristus uživa v nebesih
slavo, je vendar hotel ostati na tej zemlji
z ato, da nam deli razne milosti.  Pre¬
mišljuj torej, kaj misli o tem božje Srce

25 *

388

Jezusovo, in kaj moraš misliti ti, da ustrežeš
njegovi želji.

Pripravljalna molitev kakor zgoraj.

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Misli si, kakor da vidiš Jezusa, odkri¬
vajočega svoje Srce, iz katerega teče stu¬
denec žive vode. To pomeni milosti, ki jih
hoče izliti na vse, ki pridejo k njemu.

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Stopi predenj kakor reven in nečist go-
bovec, katerega mori velika žeja; prosi ga,
naj te ozdravi, očisti in okrepi s svojo
milostjo.

Prva točka.

Jezus živi v preš v. zakramentu

življenje milosti.

Kaj je čutil Jezus v svojem življenju, ko
je ozdravljal bolnike in jih sam iskal, da
jim da zdravje, ko je dal slepim videti, ko
je obujal mrtve k življenju in ko je delal
toliko drugih velikih čudežev. Ljubezen,
milosrčnost ga je navdajala takrat, in ista
čuvstva ima še sedaj, ko deli milosti iz
tabernaklja. Čuvstva, ki jih je imel takrat,
ko je za nas prestal toliko truda, težav m
neprijetnosti, jih ima tudi sedaj v tabernaklji

Srce Jezusovo je polno milosti, ki bi j 1 * 1
rado delilo ljudem, ki pa se malo zmenijo
zanje. Nekega dne je pokazal Jezus svoj'

389

učenki bi. Margareti svoje Srce vse v ognju,
rekoč: »Hči, moje Srce trpi nepopisne bo¬
lečine, ker se ne more darovati dušam tako,
kakor bi se rado. Pomagaj mi ti, hči, in
ohladi ta silni plamen. Razglasi in daj
razglasiti po vsem svetu, da nočem omejiti
svojih milosti onim dušam, ki jih iščejo v
mojem Srcu.

Vprašaj se, ali nisi tudi ti med onimi
dušami, ki se upirajo Srcu Jezusovemu?
Ali si kdaj razmišljal o tem? Kaj misliš
o njem, in kaj o sebi?

O neskončno dobrotljivo in milostljivo
Srce, zakaj te nisem spoznal prej? Zato
sem imel tako malo milosti, zato sem tako
slabo zaupal v tebe, zato sem tako boječe
molil. — Čudi se — zaupaj — skleni.

Druga točka.

Kaj moramo mi misliti in čutiti
0  tem življenju Jezusovem  v presv.
zakramentu?

1. Dejansko moramo pokazati, da sma¬
tramo Srce Jezusovo kot edino zavetišče,
kamor se zatekamo v vseh potrebah svo-
jega srca. Tega dosedaj nisi storil, ker si
Poizkusil vse prej in šele nazadnje prišel
k presvetemu Srcu. Ko bi bil res veroval,
da ozdravi le to Srce tvoje izkušnjave,
f azpodi tvoje dvome in te krepča, bi ne
bil iskal zdravila pri stvareh, v čutnih na-

390

sladah, v svojih strasteh. Prašaj se, kako
si ranil najnežnejše Srce ter se izkušaj takoj
poboljšati.

2. Kadarkoli pribežimo k temu božjemu
Srcu, moramo goreče želeti potrebnih mi¬
losti. Oh, to božje Srce pozna natančno
tudi najbolj skrita čuvstva tvojega srca.
Ve, kako malo si storil, da ga ljubiš; ve,
da se bojiš prejeti milost, s katero bi se
res odtrgal od stvari; ve, da ti je težko
sebe sovražiti, sebe zaničevati, ustaviti se
popolnoma svoji pokvarjeni naravi. Toda
vedi, da ne moreš drugače biti vreden mi¬
losti, kakor da zanje iskreno prosiš.

Svoje želje upodobi po željah Jezusovih,
ki si jih sedaj premišljeval. Prosi Jezusa,
da ti odpusti, in išči kot prvo milost vročo
željo, da te ozdravi s svojo milostjo, in
da boš vreden milosti, ki bi ti jih Jezus
podelil tako rad.

3. Zatekati se moramo k presv. Srcu s
ponižnim in otročjim zaupanjem, kakor pri¬
jatelj k prijatelju. O duša, ki ne poznaš
svoje sreče! To je tako rekoč naj večji
čudež ljubezni presv. Srca do ljudi, da se
hoče on, Bog veličastva in slave, pred ka¬
terim se tresejo celo serafi v nebesih, tako
zaupno pogovarjati z nami tukaj na zemlja
Ti zaupaš stvarem, ki so nižje od tebe,
akoravno te morda izdajajo; Bogu pa za-
piraš svoje srce, dasiravno se je tako p°'

391

nižal do tebe. Glej, kako malo mu zaupaš
in kako malo ga ljubiš! O božje Srce
Jezusovo, ki si me tako neizmerno lju’bilo,
in ki zaslužiš, da bi te ljubil neizmerno:
odslej ne sme biti več tako!

Odkrij mu povsem svoje srce, svoje
trpljenje in svoje potrebe. On ne more od¬
biti srca, ki je sicer revno, a res zaupa.

Vzdihni:

»Bor/ je moja moč, vanj bom’ upal, in moje
pribežališče; rešitelj moj, otel me boš hudo¬
bije.«  (Ps. 17, 3.)

Obišči presv. zakrament:

Obudi v sebi zopet ona čuvstva, ki si
jih imel, ko si se pripravljal za premišlje¬
vanje; pa tudi taka, kakršna so se ti vzbu¬
dila med premišljevanjem.

Skleni:

Danes hočem storiti kako delo ljubezni
onemu, do katerega čutim v srcu sovraž¬
nost, in to iz tega namena, da tako kaz¬
nujem sebe za svojo nehvaležnost do lju¬
bezni Srca Jezusovega.

Tretji dan.

Božje Srce v presv. zakramentu  je —
daritev.

Premišljevanje.

Daritev na križu se je dovršila v neko¬
liko urah ; toda Jezus jo ponavlja vsak tre-

392

nutek v presv. zakramentu, ker se vsak
trenutek na kakem kraju sveta daruje sveta
maša. Tako se življenje Jezusovo v pre¬
svetem zakramentu lahko imenuje življenje
neprestane daritve,  ker je on sam
darovavec in žrtev, ki jo daruje. Premiš¬
ljujmo torej:

1. Kako sodeluje pri tej daritvi najsve¬
tejše Srce Jezusovo.

2. Kako vabi naša srca, da se darujejo zanj.

Navadna pripravljalna molitev.

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Predstavi si Jezusa Kristusa v presvetem
zakramentu in občuduj to nevidno Jagnje,
ki se za nas daruje na oltarju; predstavi
si Srce njegovo, ki gori v plamenu ljubezni.

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Prosi ga, da spoznaš neizmerno ceno nje¬
gove daritve, in da ti dodeli milost in od¬
ločnost, da ga posnemaš tudi ti v njegovi
požrtvovalni ljubezni.

Prva točka.

Ljubezen Jezusova  do  nebeškega
Očeta in ljubezen njegova do nas
ste bili poglavitni vzrok njegove
daritve na križu.  Toda pri tej daritvi
je imela svoj delež tudi zavist in sovraštvo
njegovih nasprotnikov; tu pa, v tej novi
daritvi se kaže samo ljubezen Jezusovega
Srca. Z daritvijo na križu se je popolnoma

393

zadostilo božji pravičnosti, povzdignila se
je zopet slava božja, odrešen je bil človeški
rod. Čemu še nadaljno, neprestano ponav¬
ljanje te daritve v presvetem zakramentu?
Kar je bilo zmožno zadostiti neizmerni božji
pravičnosti, to še ni dosti za ljubezen Srca
Jezusovega.

H krvavi daritvi na križu je zadostovalo,
da ni pokazal svojim sovražnikom svojega
veličastva; kajti, akobibili spoznali
v njem Boga nebeške slave, bi ga
gotovo ne bili križali.  Toda za po¬
novitev one daritve v presvetem zakramentu
je potrebno, da zakrije pred svojimi prija¬
telji tudi svojo človeško naravo.

In dalje, zakaj se ne zadovolji Gospod
Jezus, da bi se ponavljala ta daritev samo
enkrat na leto, kakor se obhaja samo enkrat
spomin njegovega rojstva in vstajenja?
Dalje, zakaj se pri tej novi daritvi Gospod
Kar nič ne briga za veličastvo nebeške slave,
temveč se daruje v taki preprostosti in po¬
nižnosti, da se s tem izpostavlja zasmeho¬
vanju in zaničevanju? Zakaj vse to? Glej,
kristjan, med njegovim veličastvom in našo
revščino ni nikake primere; a vse te za¬
preke premagati, ta globok prepad premo¬
stiti je mogla edino le neskončna ljubezen
Srca, ki je nenasitljiva v ljubezni do nas!

Ali vidiš sedaj, slepa in nehvaležna duša
moja, kako sodeluje Srce božje v neprestani

394

daritvi za nas v presvetem zakramentu?
Čudi se božji ljubezni, obudi čuvstva hva¬
ležnosti in gorečo željo, povrniti mu ljube¬
zen za ljubezen.

Druga točka.

Življenje daritve, ki ga živi  zate
Srce Jezusovo v presvetem zakra¬
mentu, vabi in te kliče, da živiš
tudi ti zanj podobno življenje.  Ako
mu  želiš povrniti to ljubezen, ni ti treba
storiti drugega, kakor posnemati moraš nje¬
govo presveto Srce. Njegova ljubezen do
tebe je ona sila, ki ga priganja, da se po¬
polnoma žrtvuje zate. Ljubi tudi ti njega,
potem se boš tudi ti žrtvoval zanj. A za¬
pomni si dobro! Oni strah in ona bojazen
pred križem, pred žrtvijo, — prav pogosto
brez vsakega razloga — to je znamenje, da
ga ljubiš premalo. Zakaj prenašaš tako
težko svojo revščino, zakaj si tako nerad
pokoren višjim, zakaj se tako počasi odpo¬
veš svoji lastni volji?

O, nesrečna duša, daruj se še enkrat Je -
zusu in začni ga ljubiti! Vsaka, tudi naj'
manjša žrtev od naše strani nas povzdigne
na novo višjo stopinjo ljubezni, ki nas po¬
tem zopet pripravlja in krepča za še večje
in plemenitejše žrtve. Ako duša samo malo
vztraja v zatajevanju samega sebe, bo na¬
enkrat prišel dan, ko ji bo dalo to božje

395

Srce priliko, darovati mu kako junaško
žrtev. To je potem začetek svetosti te duše.
To je navadna pot, ki vodi do popolnosti.
Glej, ni tako strma, ni tako težka, kakor
se ti zdi 1

Poglej, duša, sedaj žrtve Jezusove in pa
tiste žrtve, ki jih moraš ti sedaj prinesti
božjemu Srcu Jezusovemu! Če so te žrtve,
ki jih zahteva Srce Jezusovo od tebe, male,
nikar mu jih ne odbij! Če so pa velike, o
potem, srečna duša: glej, potem se bliža
tebi dan, ko hoče Gospod Jezus začeti tudi
tvoje posvečenje: to je dan tvoje prave
sreče! Upri oči v sveti tabernakelj, kjer
stanuje tvoje največje dobro, tvoj ženin in
tvoj Bog, ki se je zate daroval; pogovarjaj
se s tem vsega češčenja vrednim Srcem z
otročjim zaupanjem, s katerim se je napol¬
nilo tvoje srce pri tem premišljevanju. Stori
odločne, trdne sklepe za bodočnost.

Vzdihni

pogosto: Pojdimo tudi mi, da umremo
z n j i m 1

Obišči presveti zakrament
in predstavi si, da stojiš pod križem v onem
trenutku, ko je vojak s sulico prebodel Je¬
zusu njegovo sveto stran in ranil njegovo
presveto Srce. Premišljuj in občuduj božjo
ijubezen ; daruj se tudi za božje Srce, prosi
ga za vztrajnost v izpolnjevanju dobrih skle¬
pov, ki si jih storil v molitvi.

396

Skleni:

Že zgodaj zjutraj hočem preiskati svoje
srce, in pregledati, katero nagnjenje in ka¬
tera napaka je posebno neljuba presv. Srcu,
ter si prizadevati, da se posebno v tem pre¬
magujem in mu to prinesem v dar.

Četrti dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem zakra¬
mentu je — ponižno.

Premišljevanje.

Učite se od mene, ker sem krotak
in iz srca ponižen,  je rekel nekoč Jezus.
Ta nauk nam v presv. zakramentu zopet
polaga na srce, in sicer s svojim ponižnim
življenjem, ki si ga je odbral v zakramentu
ljubezni. Premišljuj zato to veliko ponižnost
in poglavitne njene okoliščine.

Navadna pripravljalna molitev.

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Poglej in premišljuj, kako Jezus v pre¬
svetem zakramentu prav nič ne kaže svo¬
jega veličastva; potem si pa predstavi ono
slavo, ki ga od vekomaj obdaja v nebesih,
in videl boš neizmerno razliko.

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Prosi ga, da ti odkrije skrivne namene
svojega Srca, ki jih ima v tem svojem stanju,
rekel bi nedostojnem njegovega veličastva.
Prosi ga, da ga moreš zato ljubiti in to
ljubezen pokazati tudi dejansko.

397

Prva točka.

Prava ponižnost obstoji v tem, da človek
ne išče časti pri ljudeh, in da ljubi vse, kar
ga ponižuje. Premišljuj sedaj ponižanje
Jezusovo v presvetem zakramentu.
Tu ne vidiš nič njegove slave. Ali opaziš
tu kako znamenje njegovega božanstva?
Kje je oni sijaj in veličastvo in služba an¬
gelska? Kje je njegov slavni prestol? Kje
je vse to? Kaj ti kaže njegovo vsemogoč¬
nost, ki vlada ves svet, kaj ti predstavlja
ono modrost, ki ohranjuje svet? Ko bi res
želel, da se tu nanj niti ne ozremo, ali bi
se mogel bolj ponižati? Za prebivališče ima
tabernakelj; toda izvzemši nekatere lepše
oltarje, je mnogo tako pustih in bornih! On
bi bil lahko zapovedal svojim vernikom, da
bi mu za prebivališče na oltarju prinašali
zlata in najlepših dragih kamenov, kakor
je to storil v stari zavezi za slavni tempelj,
ki ga je zgradil Salomon. Toda prepustil
se je Gospod Jezus nehvaležnim ljudem,
dasiravno je vedel, kako bodo ravnali z njim.
0 prevzvišen zgled najiskrenejše ponižnosti
Srca Jezusovega! A k temu ga ni silil nihče;
ne, njegovo Srce si je prostovoljno izbralo
toliko ponižanje in tako ubožno in neznatno
stanovališče. Glej, to je Srce, ki res iskreno
ljubi pravo ponižnost! To je ona čednost,
ki jo posnemaj tudi ti, kakor želi Jezus.
Preglej svoje besede in svoja dejanja po-

398

nižnosti, ki jih ob raznih prilikah opažaš
na sebi. Ali je to odkritosrčna ponižnost?
Ali je res tebi vse eno, ali si češčen ali pa
preziran, kakor je to vse eno presv. Srcu
Jezusovemu? Ali prepuščaš tudi ti svojo čast
volji drugih, kakor to dela Jezus? Premisli
in moli!

Druga točka.

Premisli dve važni okolnosti pri
ponižnosti Srca Jezusovega  v pre¬
svetem zakramentu.

1. Srce, ki manj ljubi ponižanje kakor
Srce Jezusovo, bi mogoče mislilo, da bi bilo
v večjo slavo božjo, če bi se ponižanje v
tem vsega češčenja vrednem zakramentu
malo omejilo. Ljudje bi laže spoznali pri¬
čujočega Boga in bi ga bolj spoštovali, če
bi vsaj včasih videli kako vidno znamenje
njegovega skritega veličastva.

Tako misli človeško srce; a ne Srce Je¬
zusovo. Le-to hoče, da je njegova ponižnost
v presv. zakramentu očitna.

2. Srce, ki manj ljubi ponižanje kot pa Srce
Jezusovo, bi morda mislilo, da bi bilo za
ljudi bolj koristno, če bi ga videli s teles¬
nimi očmi pričujočega v tem zakramentu.
O ljubezen božja! Katero srce bi moglo le
kratek čas živeti brez ljubezni, če bi te vi¬
delo v tem življenju samo enkrat v nebeški
lepoti in v sijaju tvojega češčenja in mo¬
litve vrednega človečanstva ?

399

Tako misli človeško srce, ne tako Srce
Jezusovo. On, ki je večna modrost, je mislil,
da nam hoče izkazati še večjo dobroto z
zgledom svoje ponižnosti v presvetem za¬
kramentu. Napuh tvoj in povzdigovanje sa¬
mega sebe in tvoj ponos, o bogoljubna duša,
je imel Jezus za svoje in tvoje največje
sovražnike. Da bi te pa rešil s svojim zgle¬
dom te zmote, je sam sklenil odreči se než¬
nejši ljubezni, ki bi jo na ta način laže do¬
segel.

O Srce čudovite ponižnosti, o Gospod
vsega spoštovanja vreden in vendar tako
skrajno ponižen! Toliko ljubši si mi, koli¬
kor bolj si se ponižal meni v zgled! Pre¬
misli svoje posebne potrebe, poglej, kaj ti
je treba sedaj storiti in goreče prosi božje
pomoči.

Vzdihni:

O Jezus, kolikor bolj si se ponižal, toliko
ljubši si mi postal.

Obišči presveti zakrament

in predstavi si zopet ono sliko iz prve vaje
Pred tem premišljevanjem z namenom, da
mu s svojo ljubeznijo zadostiš za preziranje,
ki ga mora trpeti od ljudi.

Skleni:

Varoval se bom danes kar najbolj vsake
časti.

400

Peti dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem zakra¬
mentu — gori ljubezni.

Premišljevanje.

Navadna pripravljalna molitev.

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Obrni ponižno svoje oči na tabernakelj in
izkušaj obuditi v sebi dejanje žive vere v
resnično pričujočnost Jezusovo v presvetem
zakramentu. Misli si, kakor da slišiš ono
sladko obljubo njegovo, ki jo je dal svojim
apostolom rekoč: Glejte, jaz sem z vami
vse dni do konca sveta.

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Prosi ga, da občutiš vso nežno ljubezni¬
vost njegovega Srca v tej neprestani priču-
jočnosti na oltarju, in da mu moreš izkazati
vso zahvalo, ki si mu jo dolžan za to iz¬
najdljivost njegove ljubezni.

Prva točka.

Jezus Kristus bi nas bil mogel posvetiti
tudi na ta način, da bi nam bil zapustil
samega sebe samo v podobi, da bi torej ne
bil bistveno in resnično pričujoč. Ali nje¬
gova neskončna ljubezen s tem ni bila za¬
dovoljna, temveč hoče biti povsod pričujoč-
Toda zakaj se ni zadovoljil s tem, da bi
bil resnično pričujoč v presvetem zakra¬
mentu samo pri daritvi sv. maše? Tudi na
ta način bi mogel dati svojim prijateljem

401

priliko, da ga obiščejo vsak dan. Ne, Srcu
Jezusovemu to ni bilo zadosti: ono je ho¬
telo biti na vekomaj pri nas pod skriv¬
nostnimi podobami; to je: Jezus je
hotel biti vekomaj naš tovariš in
prijatelj.

Premisli nadalje, kako zahteva od njega
ta večna njegova pričujočnost pri nas, da
dela neprestano čudeže svoje vsemogočnosti.
Le-ta zahteva, da se njegovo sveto člove-
čanstvo na toliko mestih pomnoži, zahteva
dalje, da se na ta način podvrže neštevilnim
zaničevanjem, ker je ravno to povod tolikih
razžaljenj!

Tej želji njegovega Srca, da bi bilo pri
tebi, pa ti slabo odgovarjaš s tem, da malo
hrepeniš biti pri njem. Izprašaj malo svojo
vest.

Kaj težkega in neprijetnega zahteva od
svojih prijateljev za to, da ga obiščejo? O
koliko ozirov in neprilik je treba premagati,
da služiš zemeljskemu kralju! Toda, da
smeš pristopiti k tako ljubeznivemu Bogu,
°d tega te ne zadržuje niti tvoje siromaštvo,
liti tvoja preprostost, niti nizkost tvojega
stanu, tvoje osebe in tvojega dela. Dovolj
je, da ga ljubiš, in gotovo te bo sprejel z
n ajvečjo ljubeznijo, sprejel kot prijatelja, kot
dragega znanca. O neskončna ljubezen 1
Poglej kako je prijazen, kako nežno te ljubi
Gospod 1

* Srce Jezusovo.

26

402

Druga točka.

Premisli še druge okoliščine nje¬
gove ljubezni in želje biti vedno
z nami. To ga tako veseli, da se pusti k
tebi prinesti,, ako ti ne moreš k njemu priti;
v tem njegovem dejanju moraš spoznati
največje dokaze njegove ljubezni do nas.
In kam ga nese pogosto duhovnik? Gnu¬
silo bi se ti in bal bi se tja iti: v najpre¬
prostejše in v trohnele koče, v nesnažne
sobe, v vlažne ječe gre obiskat revne ljudi!
No, zdi se, da nežno Srce najljubeznivejšega
Boga nič ne pazi. V prvih časih krščanstva
je bilo vernikom dovoljeno vzeti v cerkvi
sveto telo Gospodovo in ga nesti s seboj do¬
mov; dovoljeno jim je bilo nositi ga s seboj,
kamor so hoteli. Ako bi Cerkev tega običaja
ne bila zabranila zaradi nedostojnosti, ker
je s časom vera zamrla in ginila ljubezen do
Boga, še danes bi Jezus pustil, da se tako
postopa z njim.

Kaj praviš na to, bogoljubna duša? Ali
si dotedaj katerikrat dobro premislila vso
ljubezen božjega Srca, ki se kaže v tem,
da je neprestano s teboj ?

Občuduj sedaj še čudovito potrpežljivost
in milosrčnost Gospodovo. Glej, iskreno
želi na veke pri tebi biti, a vendar te ni¬
kakor ne zadržuje, da izpolnjuješ svoje sta¬
novske dolžnosti. Da, le z veseljem delaj
in izpolnjuj, kar ti veleva tvoj stan. Jezus

403

je zadovoljen tudi, če sam ostane; rad čaka,
dokler, ga zopet ne obiščeš, kadar imaš čas;
glej, tudi dovoljene zabave ti ne prepove¬
duje. Dopušča ti, da se odpočiješ od dela,
da se razveseliš v pošteni zabavi. Ali ni
to povsem čudovita ljubezen? Zdi se, kakor
da mu je po volji, da nam služba njegova
ni v nobeno posebno nadlogo, in da nam
s tem noče nakladati nič težkega. Ne samo
toliko ur na dan, temveč po cele noči je
sam v svetem tabernaklju, in ko ti spavaš,
njegovo Srce bedi pri tebi in te čuva, bedi
in zate prosi pri nebeškem Očetu; bedi in
te brani pred tolikimi nevarnostmi, bedi in
zvesto čuva tvojo hišo.

Oh, da te ne more ganiti ta, tako nežna,
tako lepa, tako iskrena in stanovitna, tako
prijazna in dobrotljiva ljubezen! Roko na
srce! Priznaj samemu sebi: ali nimaš nič
vere ali pa nič srca ali pa imaš tako srce,
ki ni vredno, da utripa! Očitaj si, kolikor
mogoče strogo to mlačnost, objokuj svojo
nehvaležnost; odloči se, kaj hočeš storiti,
da boš napredoval, da boš ljubezen Jezu¬
sovo vračal z ljubeznijo, ki se vekomaj zate
daruje in želi biti s teboj.

Vzdihni:

»Kako krasna so tvoja bivališča, Gospod
'noči!«  (Ps. 82.) » Duša mi hrepeni po tvojih bi¬
vališčih, po tvojih dvoranah, nebeški moj ženin.«

26 *

404

Obišči presveti zakrament
in ponovi, kar si premišljeval; odloči se, da
boš s svojo marljivostjo in ljubeznijo za¬
dostil za mlačnost in nedelavnost prejšnjega
svojega življenja.

Skleni:

Ako bom zunaj cerkve, obrnil bom po¬
gosto svoje misli in svoje srce k njemu in
izročil svojemu ljubeznivemu Bogu delo, ki
ga ravno opravljam.

Šesti dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem zakra¬
mentu je — delavno.

Premišljevanje.

Ako res ljubiš Jezusa, se moraš prav
živo zanimati za vse, kar je njegovemu
Srcu ljubo in drago. To Srce polno ljubezni
v najsvetejšem zakramentu ni mrtvo, mar¬
več dela tako marljivo, kakor nas goreče
ljubi. Premišljuj torej danes:

1. Delavnost  Jezusovega Srca v pre¬
svetem zakramentu in vzroke,  ki naj na¬
gibajo tudi tebe, da z njim sodeluješ.

2. Način  njegovega delovanja in zgled,
po katerem moraš tudi ti delovati z njim'

Navadna pripravljalna molitev.

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Predstavi si, kakor da vidiš v presvetem
zakramentu Jezusa v podobi dobrega pastirja,

405

ki nese na svojih ramah ranjeno in umira¬
joče jagnje. Glej, kako skrbi zanj in oživlja
s tem, da ga pritiska na svoje odprto Srce.

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Prosi ga, da ti podeli veliko gorečnost,
in da tudi ti, kolikor moreš, pomagaš, da
verniki vedno bolj spoznajo in ljubijo Jezusa.

Prva točka.

Čast nebeškega Očeta in naše
zveličanje silita Jezusa, da ostane
v presvetem zakramentu.  To je ve¬
lika naloga preljubeznivega Srca; to mu je
namen, z ozirom na katerega ureja vse svoje
delovanje. Iz svojega tihega bivališča, iz
svetega tabernaklja, vodi in vlada Jezus
svojo Cerkev. Pri svoji nebeški mizi hrani
'n krepi kot dober pastir svoje ovce, naše
duše; tu jih uči, ozdravlja in varuje. Kakor
skrben in ljubezniv učitelj goji in poučuje
tu in okrepčuje slabe in na potu popolnosti
neizkušene duše. Odtod kliče k sebi bolne,
umirajoče in za njegovo ljubezen že povsem
umrle duše; nekatere čaka kakor dobri oče,
druge vabi k sebi s sladkimi obljubami: vse
Pa poživlja, ozdravlja in rešuje. Skratka:
Vse dobro, ki ga imaš, prihaja iz tega stu¬
denca; njegovo Srce je neizmerno morje
svetlobe, ljubezni, zdravja in svetosti, ki
Se  razliva po njegovi sveti Cerkvi.

406

Če hočeš torej, bogoljubna duša, da pri¬
padaš tudi ti temu vsega češčenja vrednemu
Srcu, če hočeš biti lastnina Srca Jezusovega,
moraš biti istega mišljenja, delati moraš iz
istih namenov. Ti si suženj, ki ga je od¬
kupil Jezus; in za koliko ceno! Dolžan si
zato, da vzameš nase kolikor mogoče velik
del onega bremena, ki ga on nosi. Ti si
njegov otrok; svojemu dobremu Očetu mo¬
raš kolikor mogoče olajšati njegovo delo.
Tvoja duša je njegova nevesta; kolika sra¬
mota bi bila zate, če bi se zadovoljil samo
z njegovim mirom in s sladkostjo njegove
ljubezni, a ne bi hotel nič storiti v njegovo
čast in slavo! Na noben način se ne smeš
opravičiti, ako zanemarjaš svojo dolžnost,
ki ti nalaga, da po možnosti pospešuješ
slavo božjo in zveličanje neumrjočih duš.
Kmalu boš videl, na kak način moreš to
storiti; za sedaj si zapomni samo, da je to
tvoja dolžnost.

Pokliči si v spomin misli, besede in dela
svojega življenja. Prašaj se, če si že kaj
storil iz tega glavnega namena: da širiš čast
in slavo svojega Gospoda, Očeta in ženina
na svetu. Ne moreš zares ljubiti Jezusa, pa
zanj nič storiti. Kaj hočeš v bodoče storiti?
Srečni oni, ki se odločijo za vselej!

Druga točka.

Delavno življenje, ki ga živi

božje

407

mentu, je vzor tvojemu življenju.
Tudi sedaj dela Jezus ona velika in ču¬
dežna dela slave božje, kot jih je namreč
za svojega zemeljskega življenja, a brez
vnanjega sijaja; in to v zgled apostolskim
možem. Tam v tišini mnogo dela po no¬
tranji milosti s tem, da nam navdihuje do¬
bre misli in sklepe, da vzbuja v nas sveta
čuvstva in da deli tu na tihem svojo po¬
moč vsakemu, ki zaupno pride k njemu.

Glej, bogoljubna duša, na ta način moraš
tudi ti delovati v slavo božjo. Zato ti ni
treba iti na prižnico: pobožen pogovor, do¬
ber svet, prijazna prošnja ali ljubezniva be¬
seda — že zadostuje, da si nabiraš zaslu-
ženja pri Bogu. Oh, kako zvito in laskavo
si znajo mnogi odpreti pot v tvoje srce;
ali imajo pri tem tudi vedno dober namen?
Pa zakaj bi ne bila ljubezen Jezusova tako
iznajdljiva, da bi ne pomirila dvoje zape¬
ljanih src ali ne preprečila greha ali pre¬
proste in neoprezne duše ne iztrgala zopet
pogubljenju.

Življenje Jezusa Kristusa v presvetem
zakramentu kot delavno življenje, je vzor,
kako moraš ti živeti. Skromno  njegovo
življenje v presvetem zakramentu je jedro
vseh božjih zgledov njegovega zemeljskega
življenja; to pa je ravno ono, kar vodi to¬
liko duš do največje popolnosti. Glej, tvoj
dober zgled pa deluje v nekem zmislu na

408

druge še bolj, kot pa zgled Jezusov v naj¬
svetejšem zakramentu; njegov zgled ne ko¬
risti vsem, ker ga ne vidijo vsi; tvoj dober
zgled pa vidijo vsi tvoji tovariši, tudi, ako
nočejo. Veruj, dragi, da je najtežje, kadar
se hoče uvesti kje kaka dobra navada, do¬
biti onega, ki bi začel prvi. Ako se ti po¬
nudi kaka prilika: skrbi za to lepo čast in
trudi se, da si pridobiš to zaslugo pri Srcu
Jezusovem.

Nazadnje je molitev  tudi sredstvo, v
katerem se kaže delavno življenje Jezusovo
v presvetem zakramentu. Tu biva nepre¬
stano kot naš zagovornik in kot žrtev za
nas. Rabi torej molitev, to najmočnejše in
najgotovejše sredstvo, da razširjaš slavo
božjo. Uporabi še to sladko sredstvo, ko
si uporabil že vsa druga; to mora nado¬
mestiti vsa druga, kadar jih nikakor ali pa
zelo težko moremo rabiti. O, ko bi ti vedel,
kako neizmerno število duš je prišlo v ne¬
besa vsled molitev svetih devic!

Združi svoje srce s Srcem Jezusovim in
daruj se z njim za izveličanje duš! Vse,
kar storiš dobrega, vse, kar pretrpiš hudega:
pri vsem imej poleg drugih dobrih name¬
nov tudi ta namen in daruj vse s tem na¬
menom Bogu! Izkaži se Srcu Jezusovemu
kot delaven njegov častivec, in bodi pre-
pričan, da boš tako dosegel njegovo lju¬
bezen in naklonjenost.

409

Vzdihni:

Posvečeno bodi tvoje ime! Zgodi
se tvoja volja! O ljubezen Jezusova,
blagoslovljeno bodi tvoje sveto ime; po
vsem svetu naj se zgodi tvoja sveta volja!

Obišči presveti zakrament
in daruj nebeškemu Očetu Srce njegovega
predragega Sina za sveto Cerkev, za Spre¬
obrnjenje grešnikov in za posvetitev duš,
ki hrepene po popolnosti; potem ga pa
daruj z vsemi deli za posvetitev vseh, ki
so tvojemu srcu najbližji.

Skleni:

Takoj zjutraj in večkrat črez dan bom
daroval vsa svoja dela za vse, od katerih
sem pretrpel kaj hudega.

Sedmi dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem za¬
kramentu je — skrito
Premišljevanje.

Skrito življenje Jezusovo je eden naj-
vzvišenejših zgledov, ki nam jih daje v
presvetem zakramentu. Začni to premišlje¬
vanje s srcem, ki hrepeni po božjem na-
vdihnjenju. Premišljuj:

1. Kaj je to skrivno življenje, h kateremu
te kliče in vabi zgled tvojega ženina v pre¬
svetem zakramentu.

2. Katere so te dobrote, ki jih moraš za
gotovo upati, ako tako živiš.

Navadna pripravljalna molitev.

410

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Predstavi si Jezusa kar najbolj zbranega;
loči se v mislih od vseh; predstavi si, da
si sam s svojim božjim učenikom v oni
puščavi, kjer se je postil 40 dni: poslušaj
tu njegove nauke, veljavne za vse kristjane
in posebej še za tvoj stan.

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Prosi ga z gorečim srcem, naj ti nikar
nič ne prikriva popolnosti, h kateri te je
poklical; prosi ga, da te razsvetli vedno
bolj in ti pomaga s svojo milostjo.

Prva točka.

Ko gledamo Jezusa tako, kakor je v ta¬
bernaklju, kdo bi rekel, da je to oni Bog,
ki skrbi za nebo, zvezde, solnce, angele,
ljudi in ves svet? Od tolike modrosti in
moči njegove ne vidiš tukaj prav nič. Srce
njegovo mora imeti neko skrivnost z ozirom
na naše duše, drugače bi ne bivalo tukaj.
Tu diše vse samo ponižnost, potrpežljivost,
skromnost, tiho in notranje življenje.

Glej, tu imaš toliko zgledov, kaj je ono
skrivno in tiho življenje, po katerem toliko
želi, da ga posnemamo. Podlaga temu
skromnemu življenju je notranji duh,
ki mora biti duša vsakemu tvojemu delu;
duh, ki dela ne slučajno in iz ozira na ljudi
in njihovo hvalo, temveč gleda v vsem m
vedno edino le na Boga; duh, ki ne meri

411

stvari po zunanjosti, temveč edino le po
njihovi notranji vrednosti, in kateremu je
vse sama ničemurnost in brez vsake prave
vrednosti, kar ni volja božja; duh, ki nikdar
ne išče priložnosti, da bi mnogo deloval;
duh, ki se mu ne zdi malenkostna stvar,
ki je Bogu ljuba; duh slednjič, ki dela vse
iz čiste božje ljubezni in išče le ljubezni
božje kot edino plačilo vsemu svojemu
delovanju.

Sedaj gotovo lahko razumeš, kako po¬
treben ti je ta duh notranjosti, da boš po¬
poln. Sedaj takoj skleni, kaj hočeš v bo¬
doče storiti; ker, ako se ne začneš truditi
sedaj, da se povzpneš do tega notranjega
duha, ne boš nikdar prišel do onega skri-
j tega življenja v Jezusu Kristusu, o katerem
svetniki, začenši od sv. Pavla, pripovedujejo
tolike čudeže.

Kadar je torej v tem skritem življenju
duša vsled notranjega duha ves svet pre¬
gnala iz svojega srca, želi in se trudi skriti
pred svetom, če more, vsako svoje delo in
samo sebe. Pri tem se prav nič ne vara,
ker je duh ne oddaljuje od izpolnjevanja
njenih dolžnosti in opravljanja stanovskega
dela: temveč ne išče drugega kot da je sama,
da molči in je zbrana, ako to dopuščajo
skupno življenje, pravila in ljubezen. Boji
se videti svet; a boji se tudi, da bi je svet
ne videl, ker bi se vsled tega mogoče vrinili

412

v njeno delovanje skrivaj celo posvetni oziri.
Za svojo krepost in za svoje trpljenje ne
želi druge priče kakor Boga; zato se pa
tudi odreče vsaki prazni zemeljski tolažbi
in se trudi, da skrije pred svetom, kolikor
more, vsako znamenje notranje tolažbe
in notranje žalosti. Boji se vsega vsled
strahu, da bi ne bila prevarana. In pri
teh čednostih se ne izkazuje po nepotreb¬
nem, da bi toliko bolj ljubila popolnost in
hrepenela po njej. Noče, da bi kdo mislil
nanjo; nikdar se noče vmešavati v stvari,
ki je ne brigajo; če more, izbere si vedno
v vsem to, kar je najneznatnejše. Samo
pokorščini odpira svoje srce, dokler je ta
pusti v miru, skratka, leta in leta živi tako,
da nihče ne dobi prilike o njej govoriti.

Primerjaj to sliko z življenjem Jezusovim
v presv. zakramentu; popolnoma enaka je;
primerjaj jo pa s svojim vsakdanjim življe¬
njem, in videl boš, česa ti še manjka. Pa
tudi če bi nič ne imel od te čednosti, pazi
skrbno, da ne postaneš malodušen. Prosi
tega v presvetem zakramentu skrito Srce
svojega božjega ženina, da naj gane tudi
tvoje srce in naj ga napolni s trdno, za¬
nesljivo odločnostjo.

Druga točka.

Kakor je to skrito življenje samo po sebi
neizmerno važno in dragoceno, tako so tudi
njegovi sadovi silno dragoceni.

413

1. Le-to skrito življenje je preizkušeno in
lahko sredstvo, da dosežemo veliko čistost
srca, in da pridemo do popolnega zani¬
čevanja sveta in samega sebe. Poišči
izvor svojih pregreh in napak!

Tu poišči vzrok svoji nepotrpežljivosti,
radovednosti in ničemurnosti. Če skrbiš za
to notranje življenje, boš zadovoljen, boš
živel sam zase, ne boš se brigal za stvari,
ki ti niso nič mar; izognil pa se boš s tem
vrhu tega tudi neštevilnim grešnim prilož¬
nostim. Kdor se vadi v tem skritem življe¬
nju, priučil se bo nadalje tudi tega, da bo
šel večkrat v se in se izprašal, kaj name¬
rava in želi njegovo srce. S tem premišlje¬
vanjem se bomo pa izognili mnogim pre¬
greham, katerih se spomnimo šele, kadar
smo že padli vanje. Ako živimo skrito,
tiho življenje, zmanjšuje se v nas vedno
bolj ljubezen do sveta in do samega sebe,
ker se s tem vedno bolj odvadimo misliti
na predmete svoje prejšnje ljubezni in na
svoje slabe navade, in se veseliti nad ta¬
kimi mislimi.

2. Veselje in duševni  mir  sta gotovi
sad tega skritega življenja. V tem, kar smo
prej opomnili, lahko najdeš ravno toliko
vzrokov notranjega miru. » Odkod pridejo«,
vpraša sv. apostol Jakob, » boji in pravde med
vami? Ali ne odtod? iz vašega poželjenja, ki
se vojskuje v vaših udih?«  Kolikor bolj se

414

ustavljaš strastem, ki ovirajo le-to skrito
življenje, toliko bolj se boš približal traj¬
nemu miru, po katerem hrepeniš.

To življenje je nujno potrebno, da moreš
doseči duha molitve.  Nikdar ne more
priti do tega duha duša, ki je polna sama
sebe, duša, ki se bavi s sto in sto malen¬
kostmi in ničemurnostmi, ki je ves dan raz¬
tresena. Glej, tu imaš preizkušeno sredstvo,
da vendar enkrat prenehajo tvoje tožbe
glede molitve. Kakor preživiš dan, taka bo
tudi tvoja molitev. Kolikokrat si že to iz¬
kusil !

3. S tem skritim in samotnim življenjem
je navadno združena velika notranja
sladkost  in najprisrčnejša naklonje¬
nost božja.  Kdor se ne vadi v tem skri¬
tem življenju, misli, da je tako življenje
žalostno; kdor se pa vadi v njem, pa kmalu
občuti tolike sladkosti, da se vse zemelj¬
ske slasti s tem ne morejo niti primerjati.
Spomni se vsega, kar si bral ali slišal od
toliko svetih duš!

Kaj pa misliš ti o tem življenju, ki ima
v sebi toliko dobrot? Obudi v sebi gorečo
željo, vaditi se v njem; živi skrito, tiho
življenje, da nadvladaš v sebi odpor slepega
samoljubja. Skleni, da hočeš pogosto mis¬
liti na to življenje in da hočeš ta sklep
ponoviti vsak dan. Pokloni se božjemu
Srcu; prosi ga milosti in skleni, da se hočeš

415

vsak dan izprašati, kako si izpolnjeval trdne
sklepe, storjene pri tem premišljevanju.

Vzdihni.

O Jezus, največje in edino dobro moje
duše, daj, da živim samo zate in da ni¬
česar ne želim izven tebe!

Obišči presveti zakrament
in ponovi eno izmed prejšnjih točk. Prosi
Jezusa, naj ti da srčnosti in da poizkusiš,
da se uresničijo tolike nade, ki jih je iz-
budilo v tebi to premišljevanje.

Skleni.

Posebno danes bom pazil sam nase, na
svoje misli in besede; varoval se bom, ko¬
likor morem, da se ne vtikam v stvari, ki
me nič ne brigajo.

Osmi dan.

Božje Srce Jezusovo  v presvetem za¬
kramentu je — slavno.

Premišljevanje.

Jako različna je slava Jezusovega življe¬
nja v presvetem zakramentu. Toda danes
Premišljuj slavo, ki jo uživa njegovo Srce
v presvetem zakramentu, iz prav posebnega
stališča. Slava, ki je lastna samo Sinu, ki
ljubi tako vroče duše, se kaže v presvetem
zakramentu:

1. V tem, da dovede dušo s silo ljubezni
do tega, da uniči popolnoma sama sebe.

416

2. V tem, da dvigne dušo edino le s silo
te ljubezni prav do dostojanstva nebeškega.

Navadna pripravljalna molitev.

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Predstavi si na odprtih prsih Jezusovih
njegovo božje Srce, polno najgorkejše lju¬
bezni. Tukajle se tope, kakor v razbeljeni
peči, srca njegovih izvoljenih in se čistijo,
kakor se čisti zlato.

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Ponudi tudi ti z veseljem svoje srce
temu božjemu plamenu in izkaži se spre¬
jemljivega za vse, karkoli bo storil Jezus
na tebi.

Prva točka.

Slava božjega Srca se kaže v vse¬
mogočni ljubezni, s katero napol¬
njuje duše v presvetem zakramentu.
S to ljubeznijo obvlada in uničuje s posre¬
dovanjem tako slabotnih stvari svoje naj¬
hujše sovražnike. Spomni se samo onih
slavnih zmag, o katerih si bral v življenju
tolikih devic, ki so imele popolnoma enako
naravo in enake slabosti, enake nevarnosti
in nasprotnike, ki so bile enako nestano¬
vitne. Ta presveti zakrament ljubezni je
naredil pri teh tako velike izpremembe.
Pomisli, kolikokrat si se z občudovanjem
naslajal, ko si bral o junaških delih po¬
trpežljivosti,  ljubezni, poslušnosti in so-

417

vraštvu do samega sebe. S kolikim obču¬
dovanjem so te napolnili zgledi one krotke
in vesele vztrajnosti v dolgotrajnem in kri¬
vičnem pregnanstvu, v neznosnih grozovitih
bolečinah, v neprestanih in hudih izkušnja-
vah! In kako so se mogle te revne stvari
do tega povzpeti, kako so mogle izgubiti
vsako ljubezen do samega sebe, izgubiti
vsak najmanjši strah tudi pred najtežjimi
deli, izgubiti vsak čut za najvabljivejše in
najslajše glasove človeške narave? Da,
vso to moč so zajemali iz tega zakramenta,
vsa ta moč je bila moč ljubezni.

Glej, to je slava lastna samo božjemu
Srcu! To Srce, ki ljubi svoje stvari, je uči-
nilo, da so ga srčno ljubile take bogo-
Ijubne duše. Ako torej ljubiš Jezusa, vidiš
sedaj, kaj moraš storiti, da boš dostojno
Proslavil to Srce. Čemu še pomišljuješ,
a ko že čutiš v sebi vse večjo željo, odzvati
se njegovi ljubezni? Glej, vse je prevara,
kar te ne vodi ali k preziranju samega
sebe, ali k slepi in navdušeni pokorščini
do volje božje. Umreti samemu sebi — to
je ona popolna in končna slava, ki je išče
Srce božje, ko ti nudi v tem zakramentu
i ljubezni toliko milosti. Skleni nadalje, da
hočeš pri vsakem obisku presv. zakramenta
'n pri vsakem sv. obhajilu si izvojevati po
e no zmago nad samim seboj. To je naj-
le Pše darilo, ki je moreš Jezusu pokloniti,

* Srce Jezusovo.

27

418

ker po tem hrepeni Srce Jezusovo v pre¬
svetem zakramentu.

Druga točka.

Slava božjega Srca se kaže v tem, da
dviga človeške duše do nebeških višav.
Ljubezen, o kateri si premišljeval v prvi
točki, človeka popolnoma izpremeni. Te
duše žive odslej edinole v Jezusu, ali bolje:
Jezus prebiva v njih, kakor je rekel sam
o sebi sv. Pavel; in zato žive že božje živ¬
ljenje, preden so se ločile od pozemeljskega
življenja. Poglej njih notranjost! Ali vidiš
angelsko krepost, neprisiljeno prijaznost,
ljubko blaženstvo; ali vidiš točnost, svetost,
ki preveva vsako njihovo delo? Oh, ko bi
jim ti videl v dušo, zdelo bi se ti, kot da
si stopil v kraljestvo svetlobe, toda v kra¬
ljestvo svetlobe, ki se razliva po presrečnem
raju. Najpopolnejše misli, najvzvišenejše
pojmovanje, ki ga imajo o Bogu in o nje¬
govih skrivnostih, se ne dajo razložiti. Toda
ako bi se odprlo njihovo srce, kako bi te
iznenadila čistost, mir in svetost njihovih
čuvstev! Njih duše so postale prestol božje
milosti in ljubezni. Sv. Jedert, sv. Katarina
Sijenska, sv. Terezija, bi. Margareta Alakok
in druge z Jezusovo srečo oblagodarjene
duše bi ti lahko povedale, kolikršna slava
izvira Bogu ravno iz tega, ker dviga duše
človeške iz nižav življenja v višave ne-

419

beške. Naslajaj se nekoliko nad tem kras¬
nim predmetom, da se ti okrepi duša v
svetem veselju.

Da ti pa ne upade pogum, nikar ne po¬
zabi, da je v hiši tvojega nebeškega Očeta
neizmerno mnogo prebivališč; to se pravi,
ako že iz ponižnosti ne maraš poseči po
tolikih darovih, te vendar nikakor ne iz¬
govarja tvoje stanje, da bi se jim odrekel
popolnoma. Prepusti radovoljno vse drugim,
kar je izrednega pri teh darovih; zase pa
išči samo daru zatajevanja samega sebe,
daru preziranja vsega posvetnega, daru ve¬
like potrpežljivosti in zbranosti. Do teh
darov imaš pravico, in božje Srce ti ne bo
kratilo te pravice, če le zadostno poželiš
teh darov. Ti darovi bodo napravili v tebi
izpremembo, ki te bo dvignila visoko nad
tvojo sedanjo bedo in ti bo pomnožila moč
ljubezni Jezusove.

In kako dolgo misliš še imeti navezano
srce na revno in siromašno zemeljsko grudo?
Oj, pri koliko gorečih služabnikih svojih
dobi svojo slavo ljubezen Jezusova! Pri
tebi pa samo sramoto? Koliko časa boš
mirno gledal in čakal? Vzbudi se, odloči
se in začni že enkrat, da bode bodoči
praznik božjega Srca in sveto obhajilo, ki
ga boš prejel ta dan, zate začetek nove
sreče, za Jezusa pa začetek nove pro¬
slave.

27 *

420

Vzdihni:

Jezus, daj, da živim samo tebi, in da
samo ti živiš v meni!

Obišči presveti zakrament
in predstavi si Jezusa s čuvstvom sramež¬
ljivosti in ponižnosti kot dolžnik, ki je naj¬
svetejše Srce dozdaj oropal tolike slave.
Pokaži (v presvetem zakramentu) zakritemu
Bogu v plačilo ogromnega svojega dolga
njegovo Srce z vsem bogastvom brezmejne
milosti, ki ga skriva v sebi; izjavi mu s po¬
trtim srcem: »Potrpi z menoj, vse ti bom
povrnil! Dobri Bog, v bodoče bom popravil
vsako razžaljenje, ki sem ga storil tvoji
slavi.«

Skleni:

Ko se zbudim zjutraj, pogleda! bom, kake
misli in sklepe že tako dolgo navdihuje
Bog meni. Potrudil se bom danes kolikor
morem zadostno, da se odzovem tej želji
njegovi, ker vem, da se mora s tem pričeti
v meni slava Jezusa Kristusa.

Deveti dan.

Božje Srce Jezusovo je v presvetem
zakramentu — popolna daritev.

Premišljevanje.

Pri najodličnejši daritvi, pri daritvi, ki so
jo imenovali žgalno daritev, se je morala
žival pokončati popolnoma. Taka daritev

421

je bila tudi daritev Jezusova na križu;
spomin ter vedno ponavljanje te daritve pa
je ravno presveti zakrament. Ravno vsled
tega lahko imenujemo življenje Jezusovo
v presvetem zakramentu življenje popolne
in dovršene daritve. Da bi tudi ti posnemal
to Jezusovo daritev, premišljuj:

1. kakšen način daritve zahteva Jezus
od tebe, in

2. kakšne stanovitnosti in vztrajnosti je
treba, da bo tudi tvoja daritev dovršena.

Navadna pripravljalna molitev.

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Predstavi si Gospoda v presvetem za¬
kramentu kot jagnje, ki ima biti darovano.
Glej Srce Jezusovo, kako iz njega gorijo
plameni, ki ga uničujejo kot žgalno daritev.

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Prosi, da bi dobro razumel, kako drago¬
cena je njegova daritev, da ti da srčnosti
in da bi posnemal njegovo ljubezen s tem,
da samega sebe žrtvuješ popolnoma.

Prva točka.

Premisli, kako Jezus ni bil zadovoljen,
da bi se daroval zate na katerikoli način,
marveč se je daroval z vsem, kar je mogel
sam darovati. Kaj mu je še preostalo na
križu od njegovih zemeljskih dobrot, od
njegove časti, od njegovega življenja? Ali
ni dal vse zate? Spominjaj se hvaležnega

422

srca vsega, kar je storil zate! Krutost, ki
ga je sicer popolnoma izpremenila, je pri
smrti prizanesla samo njegovemu Srcu.
Toda tudi Srce se je hotelo udeležiti te
daritve; da, lahko rečemo, da se je dokon¬
čala ta daritev ravno s soudeležbo božjega
Srca pri daritvi na križu. Hotelo je, da ga
s sulico prebodejo, in da izteče iz njega
zadnja kaplja krvi.

Taka mora biti tudi tvoja daritev, ki jo
bodeš daroval njegovi ljubezni. Koliko da¬
ritev si že zapričel; toda pri vseh si se
zadovoljil samo s praznimi željami! S tem
si pa še nisi pridobil ljubezni Jezusove;
ker gledamo na konec, vedi, da kdor ne
dovrši svojega dela, ne stori prav nič.
Dobro razumi to! Kdor ne izroči Bogu ce¬
lega srca, ki je v njegovih očeh več vredno,
kakor vse drugo, ni dal Bogu še ničesar;
tudi mu ni še dosti dal, kdor mu ni popol¬
noma izročil svojega srca, marveč si je
pridržal kaj malega. Daritev torej, ki jo
zahteva Jezus od tebe, obstoji v tem, da
se mu popolnoma odkritosrčno izročiš sa¬
mega sebe in mu pripustiš, da ravna s
teboj, kakor ve in zna. Zavedaj se vedno
in povsod, da ni nič tvojega, marveč, da
Bog ravna s teboj, kakor s svojo lastnino,
bodisi, da ti pošlje tolažbe in sladkosti,
bodisi da ti pošlje vsakovrstne nadloge,
križe in težave.

423

Premisli pri tej priliki še eno stran ve¬
likodušne ljubežni Jezusove, vsled katere
se je daroval zate. Ko je hotel biti srečen,
mar mu je bilo treba, da se izroči tebi?
Ti pa ne moreš biti niti na zemlji srečen
in zadovoljen, ako se ne izročiš njemu.
Resno si izprašaj svojo vest, pa ni treba
dolgo, ker ti bo takoj odgovorila, in videl
boš, kaj je tvojo daritev napravilo nepo¬
polno in kaj je Gospod od tebe zahteval.
Tako je navadno samo kaka malenkost,
katere se noče iznebiti tvoje samoljubje.
Proti tej zapreki upotrebi vso moč svojega
razuma in volje svojega srca, ki jih je
Gospod v njem vzbudil.

Božje Srce, ki si do mene tako darež¬
ljivo, daj mi svojo milost, da mi pride na
pomoč toliko, kolikor me tvoj zgled vnema
k ljubezni.

Druga točka.

Jezus ni nikdar mislil na to, da bi za¬
hteval nazaj dar, ki nam ga je dal, ko je
samega sebe daroval. Pač pa ponavlja pri
vsaki maši svojo daritev in vsakikrat se
samega sebe daruje zopet popolnoma. Kako
stanovitna, kako neumorna, kako dovršena
ljubezen je to!

Spomni se žrtev, ki si jih tako pogosto
obljubil Jezusu; morebiti sedaj še sledu ni
več po njih v tvojem srcu! Ali se še spo¬
minjaš krepkih sklepov, ko si obljubil, da

424

boš živel v bodoče zbrano, da boš točno
in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti, — da
bodeš opustil svoje grešno nagnjenje, svojo
nasprotnost in različne ozire na druge ljudi?
Ali se še spominjaš lepih začetkov, ko si
začel živeti marljivo, natančno, kako si
molil ter skrbel za svoje dušne zadeve?
Kje je to sedaj? Kdo ti je to vzel? O ti
nezvesto in nestanovitno srce! Tako reci
samemu sebi v ogorčeni svoji bolesti in
zmedenosti. Ali bo ta bolest in stud tudi
sedaj brez koristi?

Kakšna škoda bi bila za ves svet, ako
bi bil stopil Jezus na brezbožni poziv svojih
sovražnikov s križa. Kakšna škoda, ako
bi bilo ljubeznivo Srce svojo sveto rano
zopet zaprlo — ono rano, ki je postala
nekaterim dušam pravi vrelec sladkosti,
srčnosti in ljubezni: kako sladek predmet
tvojega spoštovanja in kako močne na¬
gibe za tvoje nestanovitno upanje bi bil ti
izgubil!

Približaj se zato temu presrečnemu vrelcu
življenja s čutom velike nezaupljivosti v
samega sebe in reci: Ako mi ti sedaj ne
pomagaš, o vsemogočno Srce Jezusovo, ki
sem ga jaz tolikokrat ogoljufal s svojimi
obljubami, nimam ničesar več, kamor bi se
zatekal v svojih stiskah! Kesaj se sedaj,
kakor največ moreš, in kakor se ogenj vžge,
tako vžgi tudi ti v sebi željo, odslej Jezusu

425

vedno služiti. Iz globočine svojega revnega
srca kliči in prosi milosti vedne stanovit¬
nosti v dobrih sklepih. Vedi, da z nobeno
drugo stvarjo ne moreš bolj razveseliti
božjega Srca, kakor da mu pokažeš, kako
plamti v tebi želja po stanovitnosti v nje¬
govi službi. Ako so tvoje želje res odkrito¬
srčne in vroče, bodi prepričan, da se ti
bodo izpolnile. Da pa še bolj podpreš svojo
prošnjo, zateci se k Materi usmiljenja in
zaključi to premišljevanje z darovanjem, ki
obsega in obnavlja vse prejšnje prošnje.

Vzdihni:

V zavesti, da je nezaupljivost najpogub-
nejši sovražnik za tvojo vztrajnost, vzbudi
danes v sebi večkrat trdno zaupanje —

I toda ne zaupanje v svoje lastne moči, mar¬
več v moč in milost Jezusovo, in govori
s psalmistom: »Vate, o Gospod, zaupam;
ne bom osramočen vekomaj.«  (Ps. 30, 2.)

Obišči presveti zakrament

'n spominjaj se vsega, kar ti je dal Jezus
v tvoje posvečenje. Z zahvalo in ljubeznijo
do njega se spominjaj, s kakšno ceno te
je odkupil. Ponovi pred njim še enkrat vse
1  sklepe in prošnje, ki so se med premišlje¬
vanjem rodile v tvojem srcu, in izroči mu
slednjič vsa svoja dela kot popolno daritev
! svojega srca.

426

Skleni:

Danes bom kolikor mogoče zvest in točen
pri vseh duhovnih vajah.

Na praznik presv. Srca Jezusovega.

Današnji praznik je tudi praznik ljubezni
Jezusove, ker je praznik njegovega Srca;
a ustanovljen je zato, da se naše mrzlo
srce zvesto odzove njegovi ljubezni. Zato
nam stavi Gospod za predmet tega praz¬
nika svoje presveto Srce  tako, kakršno
je v resnici, t. j. kakor del svojega presv.
Telesa, hkrati pa tudi, kakor znak svoje
božje ljubezni. Časteč torej to Srce, ki v
resnici zasluži, da se mu klanjamo in da
ga častimo, treba, da praznuješ ta dan vsaj
v duhu one pobožnosti, ki naj te pripravi
do tega, da z ljubeznijo vračaš ono lju¬
bezen,  ki z njo ljubi Sin božji tebe in ves
svet, in z namenom, da temu tako ljubez¬
nivemu Bogu zadostiš  za svojo in drugih
ljudi nehvaležnost.

Pohiti torej že zjutraj k ljubeznivemu
Srcu božjega ženina in daruj mu v ta na¬
men svoje srce in vse, kar boš storil med
dnem dobrega; to darovanje ponovi večkrat
med dnevom. Ves ta dan naj ti poteče v
neprestani ljubezni, sočutju  in češčenju
Jezusa Kristusa. Bodi molčeč in zbran, ko-

427

likor ti je mogoče. S tem duhom naj bodo
prepojena tudi vsa ostala dela tega dne.

Občuj brez prestanka z Jezusom v pre¬
svetem zakramentu, kolikor ti dopuščajo
tvoja opravila; prejmi sv. obhajilo  v
zadoščenje  za vsa mlačna in nevredna
obhajila svoja in vseh kristjanov; pripravi
se nanj, kolikor moreš goreče, zahvali se
najsrčneje.

Toda rotim te pri ljubezni Jezusovi, varuj
se danes onega pogreška, ki vanj pade to¬
liko ljudi, ki zanemarjajo dobra dela, ako
v sebi ne čutijo miru in čutne pobožnosti.
Ako boš gledal le na to, morda ne boš storil
danes niti enega dobrega dela. Zaradi tega
delaj s premislekom in velikodušno, in ne
opusti onega, kar bi storil, ako ne bi v
sebi čutil večje ljubezni in pobožnosti.

Premišljevanje.

Pripravljalna molitev, kakor po navadi.

Prva vaja (pred premišljevanjem).

Predstavi si Jezusa v presv. zakramentu,
kako se je prikazal bi. Margareti Alakok,
ter ji pokazal svoje božje Srce, ranjeno,
ovenčano s trnjevim vencem, obdano s pla¬
menom, vrhu srca pa s križem. Potem
pomisli, kakor da slišiš Jezusa, ki razlaga
svoji učenki skrivnosti teh znamenj: namreč
njegovo ljubezen in bolest, ki jo prenaša
zaradi nehvaležnih ljudi.

428

Druga vaja (pred premišljevanjem).

Moli, da bi mogel dobro spoznati in ob¬
čutiti ti dve nerazumljivi stvari: namreč
njegovo neizmerno ljubezen do tebe in svojo
veliko nehvaležnost do njega, ter da skleneš
kolikor mogoče zadostovati tako ljubezni¬
vemu, pa tako malo ljubljenemu Srcu.

Prva točka.

Kaj čuti proti ljudem  brez pre¬
stanita božje Srce v presv. zakra¬
mentu?  Božje Srce čuti najbolj živo in naj¬
iskrenejšo ljubezen. Kar je za solnce pol¬
dan, to je za ljubezen Jezusovo proti nam
presveti zakrament: t. j. najvišja stopinja
njegove goreče ljubezni. Kaj dela Jezus v
presv. zakramentu? Ljubi nas. To je od¬
govor, ki z njim poveš vse; odgovor, ki
zadovoljuje vsako vprašanje. Zakaj je tu?
Ker te ljubi. V kakšnem stanju je tu?
Kakor Bog, ki te ljubi. Kaj zahteva tukaj?
Zahteva ljubezen. A čemu biva na toliko
krajih? Čemu tako dolgo? Zakaj se tako
skriva? Ker te ljubi. Na križu je vladala
ljubezen in pravičnost; da, ljubezen se je
podvrgla pravičnosti; tukaj pa vlada edino
le ljubezen, in vse se ji klanja. Modrost, vse¬
mogočnost, previdnost, neskončnost gleda,
kako popolnoma prevladuje ljubezen.

O slepi človek, glej, kaj čuti tu Srce tvo¬
jega Boga! Ali nimaš prilike, da dan na

429

dan izkušaš to sam ? — Grešna duša, kako
te Kristus tu sprejema? Njegove tožbe do
tebe, njegova pozabljenost, njegovo očitanje,
njegove grožnje: vse to izvira iz njegove
ljubezni. — O mlačna in omahljiva duša,
ali te je kdaj spodil od sebe? Ali te ni
marveč vsakikrat razsvetljeval, zdravil, tešil
in hrabril? — In ti, čista in ljubezni goreča
duša, tvoja naloga je, da pred svetom pri¬
čaš o tem božjem Srcu v presv. zakramentu!
Kako se je tu Jezus proti tebi ponižal,
kako je pozabil na svoje veličastvo, kako
nežno je s teboj občeval, kako ti je govoril
k srcu, kako te pomiloval, kako blažil z
velikim veseljem!

Tu se nekoliko ustavi, bogoljubna duša,
ter obrni to premišljevanje nase. Prestavi
se tu na ono mesto, kjer si morda kdaj
grešila, a potem si predstavi ono, ki ti sedaj
pripada: ali med grešnimi ali nepopolnimi
ali med gorečimi dušami. — Čuvstva, ki jih
boš občutila, naj bodo čuvstva začudenja,
Poveličevanja in hvaležnosti. Oh, morda se
nisi še nikoli v življenju zahvalila božjemu
Srcu za to neizmero ljubezen!

Druga točka.

Kaj čuti večina ljudi proti Jezusu
v presv. zakramentu?  Koliko jih niti
ne ve za to, da se je Bog tako ponižal iz
'jubezni do njih; in vendar plamti njegovo

430

Srce v ljubezni za vse in za vsakega. Med
temi slepci so tudi taki, ki so oslepeli po
lastni krivdi, ker se niso hoteli odzvati po¬
zivu, naj vendar pridejo in premišljujejo to
ljubezen. Ali ni to, o Jezus, najgrše pre¬
ziranje tvoje ljubezni? O ne; to še ni naj¬
krutejše postopanje ljudi nasproti božjemu
Srcu.

Taki nehvaležneži dobro poznajo ljubezen
božjega Srca, priznavajo svojo vero v neiz¬
merno ljubezen svojega v presv. zakramentu
skritega Boga. To pač verujejo; ali kako
ravnajo? Semkaj obrni svoje premišljevanje
in poudarjaj, bogoljubna duša, kako poza¬
bijo svojega Boga, kako ga ne spoštujejo,
ampak onečaščujejo; premišljuj božje rope,
grehe in napake, ki jih trpi Jezus od kri¬
stjanov v presvetem zakramentu. Ozri se
tudi na okoliščine časa, na način, na število
in na osebe, ki še množe to zaničevanje.
Vzbudi v sebi velik in svet stud nad toli¬
kimi pregrehami, in potem se ozri na samo
sebe. Kako si se ti nedostojno vedla do
svojega nebeškega ljubitelja? Poglej svoje
preteklo življenje! Morda si, kolikor sta¬
rejša, toliko nehvalešnejša postajala. O groza!
morda je čistost, pobožnost, ljubezen tvo¬
jega prvega sv. obhajila sčasoma popolnoma
izginila! Ako se je to res zgodilo, se vrzi
v duhu pred prestol ljubezni z največjim
sramom in ponižnostjo; moli k Jezusu, naj

431

ti razsvetli pamet, da spoznaš samo sebe,
da se ti vzbudi stud nad samo seboj.

Tretja točka.

Kaj čuti Srce Jezusovo, ko vidi,
da se ljudje vedejo tako nedostojno
proti njemu?  Da to spoznaš, premisli
najprej, kakšna bi morala biti njegova čuv-
stva. Kako je Bog postopal z Judi, ki so
se mu izkazovali tako nehvaležne za milost,
da si je med njimi izbral bivališče v sve¬
tišču? Zavrgel je njihovo svetišče, dal ga
podreti do temelja ter javno napovedati, da
zapušča za vedno ta narod. Ravno to bi
zaslužili tudi kristjani, ki so bili odlikovani,
še veliko bolj nego Judje. Ali njegova lju¬
bezen je nadomestila naše pregrehe. Kolika
je ta potrpežljivost, kolika ljubezen in ne¬
razumljiva milost!

Še sedaj je tu kakor krotko jagnje, ki
pod nožem klavca ne odpre svojih ust.
Tu pa tam je v resnici vsled tega potožil
nekaterim svojim izvoljenim dušam, ali te
njegove tožbe so bile še večji dokaz nje¬
gove ljubezni. BI. Margareti je nekega dne
o nehvaležnosti ljudi nasproti sebi govoril
tako-le: »To me bolj boli, kakor vse, kar
sem pretrpel v svojem trpljenju. Ko bi
ljudje kakorkoli povračevali ljubezen mo¬
jemu Srcu, se ne bi veliko zmenil za vse,
kar sem zanje pretrpel, ampak želel bi še

432

več storiti zanje, ko bi to bilo mogoče. Toda
pri njih je le mlačnost in preziranje moje
goreče želje, ki mi je Srce popolnoma pre¬
vzela, namreč da jih obsujem z dobrotami.«
Kako čuvstvo budč v tebi te tolažbe lju¬
beznivega Sina božjega? — »Pa kar me
še bolj boli,« ji je rekel drugikrat, »je, da
tako delajo tudi meni posvečena srca.«

Čuj torej, Bogu posvečena, ali mlačna in
nehvaležna duša, ki se ne meniš za raz-
žaljenja, ki se mu gode; to govori o tebi!
Ali hočeš taka ostati? — Nežna hvaležnost
za toliko ljubezen, živa bolest zaradi tolike
nehvaležnosti, velika želja, da jo popraviš
s hvaležnostjo: to so čuvstva, ki jih vzbu¬
jaj v sebi. Ta tri čuvstva so pravo zna^
menje srca, ki je popolnoma vdano pre¬
sladkemu Jezusovemu Srcu, moli k njemu
za to milost in skleni, da se mu boš po¬
polnoma darovala in posvetila.

Skleni zahvalo po sv. obhajilu s posve¬
titvijo  ali darovanjem svojega srca
ljubezni Jezusovi  (vedi pa, da to ni
nikakšna obljuba); potem končaj z zado¬
ščenjem za nehvaležnost svojo in vseh ljudi.

Vzdihni in skleni

danes le eno. Skrbi, da obudiš danes
večkrat dejanje ljubezni božje, kratko P a
goreče; in to naj bo kakor izliv tvoje po¬
božnosti.

433

Za duhovno berilo, ako nimaš kake
knjige o presv. Srcu, čitaj s tem večjo pazlji¬
vostjo oni dve premišljevanji, ki si jih opra¬
vil na predvečer praznika in na praznik sam
zjutraj.

Nameni za pet obiskov presv. zakramenta.

1. Da se zahvališ  Jezusu za ljubezen,
ki jo je pokazal svetu s tem, da je usta¬
novil presv. zakrament.

2. Da se mu zahvališ  za to, da je to-
likrat v sv. obhajilu prišel k tebi in ti po¬
delil toliko dobrot.

3. Da mu zadostiš  za razžaljenja, ki
jih je v presv. zakramentu pretrpel od ne¬
vernikov.

4. Da mu zadostiš  tudi za razžaljenja,
^ ga z njimi kristjani žalijo v presvetem
zakramentu s svojim nedostojnim in božje-
r °Pnim obnašanjem.

6- Da se v duhu pokloniš  Jezusu po
j^eh cerkvah vseh mest in vasi na svetu,
ker ga mnogokje shranjujejo nedostojno,
tako redko obiskujejo in tako malo časte.

Srce Jezusovo.

28

Litanije

presvetega Srca Jezusovega.

I ospod, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!
Kristus, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!
Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Srce Jezusa, Simi večnega Očeta,

Srce Jezusovo, v Materi devici od Svetega
Duha upodobljeno,

Srce Jezusovo, z Besedo božjo v osebi
zedinjeno,

Srce Jezusovo, neskončno veličastno,

435

Srce Jezusovo, sveti tempelj božji,

Srce Jezusovo, šotor Najvišjega,

Srce Jezusovo, hiša božja in vrata nebeška,
Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni,
Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice,
Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno,
Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti,
Srce Jezusovo, vse hvale vredno,

Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src,
Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi
modrosti in vednosti,

Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost
božanstva,

Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče po¬
sebno veselje,

Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi
prejeli,

Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav,
Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno
usmiljeno,

Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo,
Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti,
Srce Jezusovo, sprava za naše grehe,

Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno,
Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto,
Srce Jezusovo, do smrti pokorno,

Srce Jezusovo, s sulico prebodeno,

Srce Jezusovo, vir vse tolažbe,

Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje,
Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava,
Srce Jezusovo, daritev za grešnike,

28 *

436

Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih,
Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih,
Srce Jezusovo, sladkost vseh svetnikov,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

prizanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas!

V.  Jezus krotki in iz srca ponižni.

O.  Upodobi naša srca po svojem Srcu.

Molimo.

Vsemogočni večni Bog, ozri se na Srce
svojega preljubega Sina in na češčenje in
zadoščenje, ki ti ga opravlja v imenu greš¬
nikov, in po njem potolažen odpusti njim,
ki prosijo tvojega usmiljenja, v imenu istega
tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki s teboj živi
in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj. Amen.

(300 dni odpustka vsakikrat. — Leon XIII.)

(Kadar se molijo samo litanije do tukaj, se
pristavi Oče naš, Češčena Marija (trikrat) m
Čast bodi.)

Posvetitev presv. Srcu Jezusovemu.

(Moli se najprimerneje na praznik presv. Srca
Jezusovega ali v nedeljo za njim, in ob prvin
petkih, oziroma prvih nedeljah.)

437

Presladki Jezus, Zveličar človeškega rodu,
ozri se na nas, ki v globoki ponižnosti
klečimo pred tvojim oltarjem. Tvoji smo,
tvoji hočemo biti. Da bi pa mogli biti s
teboj trdneje sklenjeni, glej, zato se danes
vsak izmed nas radovoljno posveti tvojemu
presvetemu Srcu.

Tebe mnogi niso nikdar poznali, mnogi
pa so tvoje zapovedi zaničevali in te za¬
vrgli. Usmili se obojih, dobrotljivi Jezus,
in potegni vse k svojemu svetemu Srcu.
Kralj bodi, Gospod, ne samo vernih, ki niso
nikdar odpali od tebe, temveč tudi izgub¬
ljenih sinov, ki so te zapustili; daj, da se
skoraj vrnejo v Očetovo hišo, da ne pogi¬
nejo uboštva in lakote. Kralj bodi tistih,
ki jih slepi verska zmota ali loči razkol,
in pokliči jih nazaj v zavetje resnice in k
edinosti vere, da bo kmalu en hlev in en
pastir. Kralj bodi tudi vseh tistih, ki živč
v stari zmoti poganstva; reši jih iz teme in
privedi jih k luči v božje kraljestvo.

Daj, Gospod, svoji Cerkvi varno in blago-
nosno prostost; daj vsem narodom red in
mir; daj, da se bo od kraja do kraja zemlje
razlegal en glas: Bodi hvala božjemu Srcu,
ki nas je rešilo, slava in čast mu vekomaj!
Amen.

(Ako se litanije presv. Srca Jezusovega molijo
na kateri praznik, se lahko dostavi cerkvena
molitev dotičnega dne.)

438

Molitev za vse potrebe.

(Moli se navadno po litanijah ob nedeljah in
praznikih; na predvečere in ob večjih praznikih
se primerneje izpušča.)

Molimo.

Vsemogočni večni Bog, nebeški Oče, po¬
glej z očmi svoje neskončne milosti naše
bridkosti, nadloge in težave. Usmili se vseh
vernih kristjanov, za katere se je tvoj
edinorojeni Sin, naš Gospod in Zveličar
Jezus Kristus, voljno grešnikom v roke dal
in tudi svojo drago kri na lesu svetega
križa prelil. Po tem Gospodu Jezusu od¬
vrni, milostljivi Oče, zaslužene šibe, se¬
danje in prihodnje nevarnosti, pogubne
upore, vojsko, draginjo, bolezni in žalostne
hude čase.

Vsemogočni večni Bog, usmili se svojega
služabnika, našega papeža L, in vodi ga v
svojem usmiljenju po potu večnega živ¬
ljenja, da bo, kar je tebi prijetno, s tvojo
pomočjo želel in z vso močjo izvrševal.

O Bog, pastir in vladar vseh vernih, glej
milostljivo na svojega služabnika, našega
škofa I., ki si ga za pastirja naši škofiji
postavil; podeli mu, da bo tistim, črez ka¬
tere je postavljen, z besedo in dejanjem
koristil in tako s čredo, ki mu je izročena,
dosegel večno življenje.

Prosimo, vsemogočni Bog, naj tvoj slu¬
žabnik, naš cesar I., ki je po tvojem usmi-

439

Ijenju sprejel cesarsko vladarstvo, tudi raste
v vseh čednostih, da bo, z njimi lepo ozaljšan,
mogel greha se varovati, sovražnike zma¬
govati, in k tebi, ki si pot, resnica in živ¬
ljenje, v milosti dospeti.

Razsvetli in potrdi v vsem dobrem du-
hovske in svetne gosposke in oblastnike,
da bodo pospeševali vse, kar more pripo¬
moči k tvoji časti, k našemu zveličanju, k
miru in sreči vsega krščanstva.

Prosimo tudi, kakor hočeš, da moramo
prositi, za svoje prijatelje in neprijatelje, za
zdrave in bolne, za vse žalostne in revne
kristjane, za žive in mrtve.

Podeli nam, Bog miru, pravo edinost v
; veri brez vsega razdora in vsake ločitve.
Obrni naša srca k pravi pokori in k po-
boljšanju našega življenja. Vžgi v nas
ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče želje
po vsej pravičnosti, da ti bomo kakor tvoji
pokorni otroci v življenu in smrti prijetni
in dopadljivi.

Tebi, Gospod, bodi vedno priporočeno
vse naše delo in opravilo, naše življenje in
naša smrt. Daj nam tvojo milost tukaj
uživati in tamkaj z vsemi izvoljenimi do-
j seči, da te bomo v večnem veselju in zve¬
ličanju hvalili in molili. To nam podeli,
Gospod, nebeški Oče, po Jezusu Kristusu,
svojem ljubem Sinu, Gospodu našem in
Odrešeniku, ki s teboj živi in kraljuje v

440

edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj do
vekomaj. Amen.

V.  Božja pomoč ostani vedno pri nas.

O.  Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.)

Čast bodi.

Litanije

presvetega imena Jezusovega.

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, Sin živega Boga,

Jezus, odsvit Očeta,

Jezus, žar večne luči,

Jezus, kralj veličastva,

Jezus, solnce pravice,

Jezus, Sin Marije Device,

Jezus ljubeznivi,

Jezus čudoviti,

Jezus, močni Bog,

Jezus, oče prihodnjega veka,

441

Jezus, angel velikega sklepa,

Jezus najmogočnejši,

Jezus najpotrpežljivejši,

Jezus najpokornejši,

Jezus krotki in iz srca ponižni,

Jezus, ljubitelj čistosti,

Jezus, naš ljubitelj,

Jezus, Bog miru,

Jezus, začetnik življenja,

Jezus, zgled čednosti,

Jezus, goreči ljubitelj duš,

Jezus, naš Bog,

Jezus, naše pribežališče,

Jezus, oče ubogih,

Jezus, zaklad vernih,

Jezus, dobri pastir,

Jezus, prava luč,

Jezus, večna modrost,

Jezus, neskončna dobrota,

Jezus, naša pot in naše življenje,
Jezus, veselje angelov,

Jezus', kralj očakov,

Jezus, voditelj apostolov,

Jezus, učitelj evangelistov,

Jezus, srčnost mučencev,

Jezus, luč spoznavavcev,

Jezus, čistost devic,

Jezus, krona vseh svetnikov,

Bodi nam milostljiv, prizanesi nam, o Jezus!

Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Jezus!

Vsega hudega — reši nas, o Jezus!

442

Vsega greha
Svoje jeze
Skušnjav hudičevih
Duha nečistosti
Večne smrti

Zanemarjanja tvojih navdihov

Po skrivnosti svojega svetega učlovečenja

Po svojem rojstvu

Po svojem detinstvu

Po svojem božjem življenju

Po svojih trudih

Po svoji smrtni bridkosti in svojem trpljenju

Po svojem križu in svoji zapuščenosti

Po svojih bolečinah

Po svoji smrti in svojem pokopu

Po svojem vstajenju

Po svojem vnebohodu

Po svoji ustanovitvi najsv. zakramenta

Po svojih radostih

Po svojem veličastvu

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

prizanesi nam, o Jezus!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Jezus!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas o Jezus!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

Molimo.  Gospod Jezus Kristus, ki si
rekel: »Prosite in se vam bo dalo, iščite in

443

boste našli, trkajte in se vam bo odprlo«,
daj nam, te prosimo, gorečnost svoje božje
ljubezni, da te bomo s celim srcem, z be¬
sedo in dejanjem ljubili in neprenehoma
hvalili.

Daj nam, Gospod, da vedno v sebi ohra¬
nimo strah in ljubezen do tvojega svetega
imena, ker nikdar ne nehaš voditi teh, ki
jih utrdiš v stanovitnosti svoje ljubezni.
Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do ve¬
komaj. Amen.

(300 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII.,
16. januarja 1886.)

(Ob praznikih se lahko pristavi cerkvena mo¬
litev dotičnega dne.)

—+l~H>-š+—

Lavretanske litanije

Matere Božje.

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Bog, Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

444

Sveta Marija, prosi za nas
Sveta Mati božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista,

Mati brezmadežna,

Mati nedolžna,

Mati deviška,

Mati ljubezniva,

Mati čudovita,

Mati dobrega sveta,

Mati Stvarnikova,

Mati Odrešenikova,

Devica najmodrejša,

Devica častitljiva,

Devica hvalevredna,

Devica mogočna,

Devica milostljiva,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti,

Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,

Roža skrivnostna,

Stolp Davidov,

Stolp slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja zaveze,

445

Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,

Pribežališče grešnikov,

Tolažnica žalostnih,

Pomoč kristjanov,

Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica apostolov,

Kraljica mučencev,

Kraljica spoznavavcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta,
i Kraljica presvetega rožnega venca,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

prizanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas!

(300 dni odpustka vsakikrat. — Pij VII., 30.
septembra 1817.)

(Ob Marijinih praznikih se lahko dostavi cer¬
kvena molitev dotičnega dne.)

Molitev k presvetem Rešnjem Telesu

(se moli, kadar je izpostavljeno).

V.  Kruh iz nebes si jim podelil. (Aleluja).

O.  Ki ima vso sladkost v sebi. (Aleluja).

446

Molimo.

O Bog, ki si nam v čudežnem zakra¬
mentu spomin svojega trpljenja zapustil,
daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvo¬
jega telesa in tvoje krvi tako častiti, da
bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutili. (Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do
vekomaj. Amen.)

Molitev k Materi božji.

Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta
božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v
naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh
nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena
Devica, naša gospa, naša srednica, naša
besednica! S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu
nas izroči.

V.  Prosi za nas, sveta božja Porodnica.

O. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.  Podeli nam svojim služab¬
nikom, prosimo, Gospod Bog, da se bomo
vedno veselili zdravja na duši in na telesu,
in da bomo po častitih prošnjah presvete
Marije vselej Device sedanje žalosti rešeni
in večnega veselja deležni. (Po Kristusu,
Gospodu našem. Amen.)

Cerkvene antifone in prošnje do Matere božje.

(Ob Marijinih praznikih, ob katerih se moli
cerkvena molitev za dotični dan, se naslednja
molitev lahko izpusti.)

447

A. Od prve adventne nedelje do božiča.

Premila Mati Zveličarjeva, ki ostaneš
vrata nebeška in morska zvezda, pomagaj
ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati; ti, ki
si svojega Stvarnika čudežno rodila; ti,
Devica prej in slej, ko si iz Gabrielovih
ust prejela oznanjenje, usmili se grešnikov!

V.  Angel Gospodov je oznanil Mariji.

O.  In spočela je od Svetega Duha.

Molimo.  Milost svojo, prosimo te, Go¬
spod, v naša srca vlij, da ki smo po an¬
gelovem oznanjenju spoznali učlovečenje
Kristusa, tvojega Sina, po njegovem trpljenju
in križu dosežemo častitljivo vstajenje. (Po
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.)

B. Od božiča do svečnice.

Premila Mati Zveličarjeva . . . itd.

(kakor pred božičem).

V.  Po porodu si Devica čista ostala.

O.  Božja Porodnica, prosi za nas!

Molimo.  O Bog, ki si po rodovitnem
devištvu blažene Marije podelil človeškemu
rodu dar večnega zveličanja, daj nam, te
prosimo, naj čutimo, da prosi za nas ona,
po kateri smo bili vredni, prejeti začetnika
življenja, Gospoda našega Jezusa Kristusa,
tvojega Sina. (Amen.)

448

C. Od svečnice do velikega četrtka.

Zdrava, o nebes Kraljica;

Zdrava, angelov gospa;

Zdrava korenina; zdrava vrata,

Iz katerih svetu luč je prisijala.

O veseli se, Devica slavna,

Nad vse krasna;

Bodi zdrava, o prelepa,

Prosi za nas Kristusa!

F. Dovoli, naj te hvalim, o sveta Devica.
O.  Daj mi moč zoper sovražnike svoje.
Molimo.  Podeli nam, milostljivi Bog,
pomoč v naši slabosti, da, ki obhajamo
spomin svete božje Porodnice, s pomočjo
njene priprošnje od svojih grehov vstanemo.
(Po istem Kristusu, Gospodu našem.) Amen.

D. Od velike sobote do prve pobinkoitne nedelje.

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja.

Zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja.
Je vstal, kakor je rekel, aleluja.

Prosi za nas Boga, aleluja.

V.  Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
O. Ker je Gospod res vstal, aleluja.
Molimo.  O Bog, ki si z vstajenjem
svojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kri¬
stusa, svet razveselil; daj, prosimo, da po
njegovi Materi Devici Mariji dosežemo ve¬
selje večnega Življenja. (Po istem Kristusu,
Gospodu našem. Amen.)

449

E. Od prve pobinkoltne nedelje do adventa.

Češčena bodi, Kraljica, Mati milosti, živ¬
ljenje, sladkost in upanje naše, bodi če¬
ščena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi vzdihujemo žalostni in objo¬
kani v tej solzni dolini. Obrni torej, naša
pomočnica, svoje milostljive oči v nas in
pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa,
blagoslovljeni sad svojega telesa. O mi¬
lostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica
Marija!

F. Prosi za nas, sveta božja Porodnica.

O.  Da postanemo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.  Vsemogočni, večni Bog, ki si
telo in dušo častite Device in Matere Ma¬
rije, da bi vredno prebivališče tvojega Sina
biti zaslužila, s pomočjo Svetega Duha pri¬
pravil, daj, da bomo, ki se njenega spomina
veselimo, po njenih milostljivih prošnjah
prihodnjega zla in večne smrti rešeni. (Po
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.)

Molitev k sv. Jožefu.

Glejte, zvesti in modri služabnik, ki ga
je Gospod postavil nad svojo družino.

V.  Prosi za nas, sveti Jožef!

O.  Da postanemo vredni obljub Kristu¬
sovih.

*  Srce Jezusovo.

29

450

Molimo. Naj nam pomaga, prosimo te,
Gospod, zasluženje ženina tvoje presvete
Matere Marije, da nam bo po njegovih pri¬
prošnjah podeljeno, česar naša slabost ne
more doseči. (Ki živiš in kraljuješ od ve¬
komaj do vekomaj. Amen.)

Molitev za vse potrebe.

(Moli se po litanijah ob nedeljah in praznikih;
na predvečere se primerneje izpušča.)

Ponižno te prosimo, Gospod, razveži mi¬
lostno naših grehov vezi, in po prošnjah
svoje izvoljene Matere, ljube Device Marije,
in vseh svojih svetnikov ohrani nas svoje
služabnike, naše dobrotnike in naše družine
v vsej svetosti. Očisti grehov in hudobije
vse naše sorodnike in prijatelje, in napolni
jih z lepimi čednostmi. Podeli nam mir in
zdravje, odvrni od nas vidne in nevidne
sovražnike in odženi vse hude želje. Daj
nam zdravo vreme in dobro letino. Skaži
milost našim prijateljem in neprijateljem.
Obvaruj to duhovnijo z vsemi, ki v njej
prebivajo, kuge, lakote, vojske, ognja, po¬
tresa in povodnji; in podeli milostljivo vsem
vernim kristjanom, živim in mrtvim, v ne¬
beškem kraljestvu večno življenje, mir in
pokoj.

Obvaruj našega papeža I., našega škofa I.,
našega cesarja I., vso našo duhovsko in
svetno gosposko in vse krščansko ljudstvo

451

vseh nadlog in vsega hudega. In tvoj bla¬
goslov pridi iz nebes na nas in ostani vedno
pri nas. Po Gospodu našem Jezusu Kri¬
stusu, tvojem Sinu, ki s teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od ve¬
komaj do vekomaj. Amen.

F. Božja pomoč ostani vedno pri nas.

O. Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat).

Čast bodi.

Litanije vseh svetnikov.

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija, prosi za nas!

Sveta Mati božja,

Sveta devic Devica,

Sveti Mihael,

Sveti Gabriel,

Sveti Rafael,

Vsi sveti angeli in nadangeli, prosite za nas!
Vse svete vrste zveličanih duhov,

29 *

i

452

Sveti Janez Krstnik,

Sveti Jožef,

Vsi sveti očaki in preroki,

Sveti Peter,

Sveti Pavel,

Sveti Andrej,

Sveti Jakob,

Sveti Janez,

Sveti Tomaž,

Sveti Jakob,

Sveti Filip,

Sveti Jernej,

Sveti Matej,

Sveti Simon,

Sveti Tadej,

Sveti Matija,

Sveti Barnaba,

Sveti Luka,

Sveti Marko,

Vsi sveti apostoli in evangelisti,

Vsi sveti učenci Gospodovi,

Vsi sveti nedolžni otroci,

Sveti Štefan,

Sveti Lavrencij,

Sveti Vincencij,

Sveti Fabijan in Sebastijan, prosita za nas
Sveti Janez in Pavel,

Sveti Kozma in Damijan,

Sveti Gervazij in Protazij,

Vsi sveti mučenci,

Sveti Silvester,

Sveti Gregorij,

Sveti Ambrozij,

Sveti Avguštin,

Sveti Hieronim,

Sveti Martin,

Sveti Nikolaj,

Vsi sveti škofje in spoznavava',

Vsi sveti učeniki,

Sveti Anton,

Sveti Benedikt,

Sveti Bernard,

Sveti Dominik,

Sveti Frančišek,

Vsi sveti mašniki in leviti,

Vsi sveti menihi in puščavniki,

Sveta Marija Magdalena,

Sveta Agata,

; Sveta Lucija,

Sveta Neža,

Sveta Cecilija,

Sveta Katarina,

Sveta Anastazija,

Vse svete device in vdove,

Vsi svetniki in svetnice božje,

Bodi nam milostljiv,

prizanesi nam, o Gospod!

Bodi nam milostljiv,

usliši nas, o Gospod!

Vsega hudega — reši nas, o Gospod!
Vsega greha
Svoje jeze

454

Nagle in neprevidene smrti

Skušnjav hudičevih

Jeze, sovraštva in vse hude volje

Duha nečistosti

Treska in hudega vremena

Šibe potresa

Kuge, lakote in vojske

Večne smrti

Po skrivnosti svojega svetega učlovečenja

Po svojem prihodu

Po svojem rojstvu

Po svojem krstu in svetem postu

Po svojem križu in trpljenju

Po svoji smrti in svojem pokopu

Po svojem svetem vstajenju

Po prihodu tolažnika Svetega Duha

Na dan sodbe

Mi grešniki, — prosimo te, sliši nas!
Prizanesi nam, — prosimo itd.

Odpusti nam,

Pripelji nas k pravi pokori,

Vladaj in ohrani svojo sveto Cerkev,
Ohrani apostolskega pastirja in vse cer¬
kvene stanove v svoji sveti veri,
Ponižaj sovražnike svete Cerkve,

Varuj našega cesarja,

Daj krščanskim kraljem in oblastnikom mir
in pravo soglasje,

Daj vsemu krščanskemu ljudstvu mir in
edinost,

Potrdi in ohrani nas vse v svoji sveti službi,

455

Povzdigni naše misli k nebeškim željam,
Povrni vsem našim dobrotnikom z večnimi
darovi,

Reši duše naše in naših bratov, sorodnikov
in dobrotnikov večnega pogubljenja,

Daj in ohrani sad zemlje,

Daj vsem vernim dušam večni pokoj,
Usliši nas,

Sin božji,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

prizanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš . . . (Dalje tiho).

V.  In ne vpelji nas v skušnjavo.

O.  Temveč reši nas hudega.

(O praznikih se lahko dostavi cerkvena molitev
dotičnega dne.)

Molitev k presvetemu Rešnjemu Telesu

(se moli, kadar je izpostavljeno).

V.  Kruh iz nebes si jim podelil. (Aleluja).
O. Ki ima vso sladkost v sebi. (Aleluja).

456

Molimo.

O Bog, ki si nam v čudežnem zakra¬
mentu spomin svojega trpljenja zapustil,
daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvo¬
jega telesa in tvoje krvi tako častiti, da
bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutili. (Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do
vekomaj. Amen.)

Navadne molitve po litanijah.

Psalm 69.

O Bog, pridi mi na pomoč; Gospod, hiti
mi pomagat.

Osramočeni naj bodo in naj se sramujejo,

* kateri mi strežejo po življenju.

Zavrnejo naj se in sram jih bodi, * ka¬
teri mi hudo želč.

Zavrnejo naj se hitro osramočeni, * ka¬
teri se mi posmehujejo.

Radujejo in vesele naj se v tebi vsi,
kateri te iščejo; * in kateri ljubijo tvoje
odrešenje, naj vedno govorč: Hvaljen bodi,
Gospod!

Jaz pa sem revež in siromak, * Bog,
pomagaj mi.

Moj pomočnik in moj odrešenik si ti,

* Gospod, nikar se ne mtidi!

Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,

* kakor je bilo v začetku, tako zdaj in
vselej in vekomaj. Amen.

V.  Pomagaj svojim služabnikom.

457

0.  Ki v tebe zaupajo, moj Bog.

F. Bodi nam, Gospod, močen stolp.

O.  Pred sovražnikom.

F Nič naj ne opravi sovražnik pri nas.

O.  In sin krivice na se ne loti nam ško¬
dovati.

V.  Gospod, ne ravnaj z nami po naših
grehih.

0.  In ne povračuj nam po naših hudobijah.

F. Molimo za našega papeža I.

0. Ohrani ga, Gospod, poživljaj in osrečuj
ga na zemlji, in ne daj ga v roke njegovih
sovražnikov.

F. Molimo za našega škofa 1.

O.  Gospod, ohrani in varuj ga vsega
hudega.

V.  Molimo za našega cesarja I.

O.  Ohrani, Gospod, našega cesarja in
usliši nas na dan, ko kličemo k tebi.

V.  Molimo za svoje dobrotnike.

O.  Povrni milostno, Gospod, vsem, ki
nam zavoljo tvojega imena kaj dobrega
storž, z večnim življenjem.

F. Molimo za verne duše v vicah.

O. Gospod, daj jim večni mir in pokoj,
in večna luč naj jim sveti.

F. Naj počivajo v miru.

0.  Amen.

F. Molimo za svoje brate, katerih ni tukaj.

O.  Pomagaj svojim služabnikom, ki v
tebe zaupajo, moj Bog.

458

V.  Pošlji jim, Gospod, pomoč iz svetišča.

O. In varuj jih s Sijona.

V.  Gospod, usliši mojo molitev.

O.  In moje klicanje naj pride k tebi.

Molimo.

O Bog, ki ti je lastno, da vedno usmi¬
ljenje skazuješ in prizanašaš, sprejmi naše
prošnje, naj nas in vse tvoje služabnike,
katere veže grehov veriga, milostno odveže
tvoje dobrotno usmiljenje.

Usliši, prosimo, Gospod, naše ponižne
prošnje in odpusti nam grehe, ki se ti jih
obtožimo, da nam z odpuščenjem vred do¬
brotljivo mir podeliš.

Skaži nam milostno, Gospod, svoje ne¬
izrekljivo usmiljenje, da nas vseh grehov
odvežeš, in kazni, ki jih zanje zaslužimo,
rešiš.

O Bog, ki te greh razžali in pokora po¬
tolaži, ozri se milostno na molitev svojega
ljudstva, ki te ponižno prosi; in odvrni šibe
svoje jeze, ki jih za svoje grehe zaslužimo.

Vsemogočni večni Bog, usmili se svojega
služabnika, našega papeža 1., in vodi ga v
svojem usmiljenju po potu večnega življenja,
da bo, kar je tebi prijetno, s tvojo pomočjo
želel in z vso močjo izvrševal.

O Bog, pastir in vladar vseh vernih, glej
milostljivo na svojega služabnika, našega
škofa 1., ki si ga za pastirja naši škofiji

459

postavil; podeli mu, da .bo tistim, črez ka¬
tere je postavljen, z besedo in dejanjem ko¬
ristil in tako s čredo, ki mu je izročena,
dosegel večno življenje.

Prosimo, vsemogočni Bog, naj tvoj slu¬
žabnik, naš cesar 1., ki je po tvojem usmi¬
ljenju sprejel cesarsko vladarstvo, tudi raste
v vseh čednostih, da bo, z njimi lepo ozaljšan,
mogel greha se varovati, sovražnike zma¬
govati in k tebi, ki si pot, resnica in živ¬
ljenje, v milosti dospeti.

O Bog, ki od tebe izhajajo svete želje,
dobre misli in pravična dela, daj svojim
služabnikom tak mir, ki ga svet ne more
dati, da bodo naša srca tvojim zapovedim
vdana, in da bodo časi po zatrtem strahu
pred sovražniki s tvojo pomočjo varni in
mirni.

Vžgi, Gospod, naša srca z ognjem Sve¬
tega Duha, da ti bomo s čistim telesom slu¬
žili in z neomadeževanim srcem dopadli.

O Bog, Stvarnik in Odrešenik vseh vernih,
podeli dušam svojih služabnikov in slu¬
žabnic odpuščenje vseh grehov, da usmi¬
ljenje, ki so ga vedno želele, s pobožnimi
prošnjami dosežejo.

Začni, prosimo, Gospod, naša dejanja s
svojim navdihovanjem in spremljaj jih s
svojo pomočjo, da se vse naše molitve in
vsa naša dela vselej po tebi začnč in po
tebi začeta končajo.

460

Vsemogočni večni Bog, ki gospoduješ
nad živimi in mrtvimi in se usmiliš vseh,
o katerih veš, da bodo tvoji po veri in
dobrih delih, ponižno te prosimo, naj vsi,
za katere smo se namenili moliti, ki še
žive ali pa so se že s sveta ločili, po
prošnjah vseh tvojih svetnikov iz usmi¬
ljenja tvoje dobrote odpuščenje vseh svojih
grehov dosežejo. Po Gospodu našem Je¬
zusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj živi
in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj.

O. Amen.

V.  Gospod z vami.

0.  In s tvojim duhom.

V.  Vsemogočni in usmiljeni Bog naj nas
usliši.

O.  Amen.

V.  In vernih duše naj po milosti božji
počivajo v miru.

O.  Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat).

Čast bodi.

Razne druge molitve.

pomni se, o premila Devica Marija, —

da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila
ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo
pribežal, — tebe pomoči prosil in se tvoji
priprošnji priporočal.

S tem zaupanjem navdan hitim k tebi,
o devic Devica in Mati; — k tebi pridem,
in pred teboj vzdihujoč grešnik stojim; —
nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih be¬
sed, temveč milostno me poslušaj in usliši.
Amen.

(300 dni odpustka vsakikrat. — Pij IX., 11. de¬
cembra 1846.)

Molitev k Materi božji za srečno smrt.

O Marija, brez madeža spočeta, prosi za
nas, ki k tebi pribežimo. O pribežališče

1. Na čast Materi božji.

»Spomni se.«

(Molitev sv. Bernarda.)

462

grešnikov, Mati umirajočih, nikar nas ne
zapusti ob uri naše ločitve, marveč izprosi
nam popolno žalovanje, odkritosrčno ke¬
sanje, odpuščenje naših grehov, vreden spre¬
jem svete popotnice, krepkost po zakramentu
sv. poslednjega olja, da se moremo z za¬
upanjem prikazati pred prestol pravičnega,
pa tudi usmiljenega sodnika, svojega Boga
in Odrešenika. Amen.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Pij IX.,
11. marca 1836.)

Posvetitev Materi božji.

(V Marijini družbi.)

Presveta Devica in Mati božja, Marija!
Jaz J. J. sem sicer nevreden, da bi tebi
služil; ker pa to res želim, zato si zaupajoč
v tvoje ljubeznivo in usmiljeno srce vpričo
svojega angela variha in vseh božjih svet¬
nikov izvolim danes tebe za svojo go¬
spo, zavetnico in mater. Trdno skle¬
nem, da ti bom služil vedno zvesto in skrbel
po svojih močeh, da ti bodo služili vsi.
Zato te prav srčno prosim, o preljuba Mati,
sprejmi me v svojo družbo in stori, da ti
bom vsekdar dober otrok. O mila Mati,
podpiraj me pri vseh mojih delih, in izprosi
mi milost, da nikdar ne žalim tebe in tvo¬
jega Sina ne v mislih ne v besedah, ne v
dejanju. Spominjaj se me vedno in ne za¬
pusti me ob smrtni uri! Amen.

463

Pred podobo svete družine.

O preljubeznivi Jezus, — ki si na zemlji
izvoljeno družino posvetil — z neizreklji¬
vimi čednostmi in zgledi svojega domačega
življenja, — ozri se milostno na to našo
družino, ki klečč pred teboj prosi tvoje mi¬
losti. — Spomni se, da je ta družina tvoja,
— ker se je tebi posebno posvetila in da¬
rovala. — Varuj jo milostno, reši jo nevar¬
nosti, pridi ji na pomoč, — da v posne¬
manju tvoje svete družine ostane stano¬
vitna, — tako, da ti bo na zemlji zvesto
služila in te ljubila, — potem pa v nebesih
večno hvalila.

O Marija, presladka Mati, — prosimo te,
varuj nas, — ki trdno zaupamo, da bo tvoj
edinorojeni Sin uslišal tvoje prošnje.

In tudi ti, častitljivi očak, sveti Jožef, —
pridi nam na pomoč s svojim mogočnim
varstvom — in izroči po Mariji naše prošnje
Jezusu. Amen.

(300 dni odpustka vsakikrat za ude družbe
krščanskih družin. — Leon XIII,  20. junija 1892.)

2. Molitve k sv. Jožefu.

Za čistost.

Varih devic in oče sv. Jožef, kateremu
sta bila v vestno skrb izročena sama ne¬
dolžnost, Jezus Kristus in devic Devica Ma¬
rija: po tej dvojni predragi zastavi, Jezusu
in Mariji, te prosim in rotim, obvaruj moje

464

srce vsake nečistosti; stori, da vedno s či¬
stim duhom, z neomadeževanim srcem in
telesom najčisteje služim Jezusu in Mariji.
Amen.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Pij IX.,
4. februarja 1877.)

»Spomni se.«

Spomni se, prečisti ženin blažene Device
Marije, ti moj sladki zaščitnik, sveti Jožef.
Nikdar še ni bilo slišati, da se je kdo pri¬
poročal tvojemu varstvu in tebe prosil po¬
moči, pa da bi ga ne potolažil. S tem za¬
upanjem navdan prihitim tudi jaz k tebi
in se ti goreče priporočam. Ne zaničuj
mojih molitev ti, rednik Jezusov, temveč
sprejmi jih milostno in usliši. Amen.

(300 dni odpustka enkrat na dan. — Pij IX.,
26. junija 1863.)

3. Za sv. Cerkev.

Premogočni očak, sveti Jožef, varih ve¬
soljne Cerkve, ki je zmeraj k tebi klicala
v svojih potrebah in nadlogah; ozri se mi¬
lostno z visokega sedeža svoje slave na
katoliški svet! Pogled na bolečine skriv¬
nostne neveste Kristusove (sv. Cerkve) in
njenega poglavarja, ki ju preganjajo mo¬
gočni sovražniki, naj gane tvoje očetovsko
srce. Po grozovitih bolečinah, ki si jih pre¬
trpel na zemlji, obriši solze častitemu pa¬
pežu; brani in reši ga, in izprosi pri (Bogu)

465

darovavcu miru in ljubezni, da po razde¬
janih zopernostih in vseh zmotah sv. Cerkev
služi Bogu varno in brez napake. Amen.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII.,
4. marca 1882.)

4. Molitev k sv. Alojziju za sveto čistost.

O sv. Alojzij, ki te krasi angelska čistost,
jaz, tvoj nevredni služabnik, ti posebno pri¬
poročam čistost svoje duše in svojega te¬
lesa. Po tvoji angelski čistosti te prosim,
priporoči me neomadeževanemu Jagnjetu,
Jezusu Kristusu in njegovi presveti Materi,
Devici vseh devic, ter me obvaruj vsakega
smrtnega greha. Ne daj, da bi se oskrunil
z madežem kakršnekoli nečistosti, in kadar
vidiš, da sem v izkušnjavi in nevarnosti
grešiti, izženi iz mojega srca vse nečiste
misli in želje; vzbudi v meni spomin več¬
nosti in križanega Jezusa, vtisni globoko
v moje srce čut svetega strahu božjega in
vnemi v njem ogenj božje ljubezni, da po¬
snemajoč tvoje čednosti na zemlji, posta¬
nem vreden, s teboj uživati Boga v nebesih.
Amen.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi Bogu.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Pij VIL,
6. marca 1802.)

Druga molitev.  (21. junija.)

Bog, delivec nebeških darov, ki si v an¬
gelskem mladeniču Alojziju čudovito ne-

* $rce Jezusovo.

30

466

dolžno življenje združil z enako spokornostjo,
daj nam po njegovih zaslugah in prošnjah,
da ga posnemamo v pokori, ker ga nismo
posnemali v nedolžnosti. Po Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

5. Molitev k sv. Stanislavu Kostkl. (13. nov.)

O Bog, ki si med drugimi čudeži svoje
modrosti tudi nežni mladosti podelil milost
dozorele svetosti: prosimo te, daj, da po
zgledu sv. Stanislava čas dobro porabimo
in z neprestanim delovanjem in brzim ko¬
rakom hitimo v večni pokoj. Amen.

6. K sv. Janezu Berchmansu. (13. avgusta.)

Podeli nam, prosimo te o Gospod, naš
Bog, svojim služabnikom milost, da v tvoji
službi posnemamo zgled take nedolžnosti
in zvestobe, s katerim je angelski mladenič
Janez posvetil cvet svojega življenja. Po
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

7. K sv. Ignaciju. (31. julija.)

O Bog, ki si za to, da se razširja večja
čast tvojega imena, po sv. Ignaciju svojo
vojskujočo Cerkev okrepil z novo močjo;
podeli nam milost, da se z njegovo pomočjo
in po njegovem zgledu tako vojskujemo
tu na zemlji, da zaslužimo biti z njim
kronani v nebesih. Po Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

467

8. K bi. Margareti Alakok. (17. oktobra.)

Gospod Jezus Kristus, ki si blaženi de¬
vici Margareti čudežno odkril nerazumljive
zaklade svojega Srca, daj nam po njenih
zaslugah in njenem zgledu, da tebe v vsem
in nad vse ljubimo in tako zaslužimo ne¬
prenehoma bivati v istem tvojem Srcu. Ki
živiš in kraljuješ na vse veke. Amen.

9. Tri božje čednosti.

Vera.

Verujem v tebe, pravi, trojedini Bog, —
Oče, Sin in Sveti Duh, — ki si vse ustva¬
ril, — ki vse ohranjuješ in vladaš, — ki
dobro plačuješ in hudo kaznuješ. — Veru¬
jem, da se je Sin božji učlovečil, — da nas
je s svojo smrtjo na križu odrešil, — in da
nas Sveti Duh s svojo milostjo posvečuje.
— Verujem in trdim vse, kar si ti, o Bog,
razodel — ter nam po sveti katoliški Cer¬
kvi zapoveduješ verovati. — Vse to veru¬
jem, — ker si ti, o Bog, sam na sebi res¬
nica, — in torej ne moreš ne goljufati in
ne goljufan biti. — V tej veri hočem živeti
in umreti. — O Bog, poživi mojo vero!

Upanje.

Upam in trdno pričakujem, o Bog, — da
mi boš po zasluženju Jezusa Kristusa dal
večno zveličanje, — ki si ga obljubil vsem,
kateri izpolnjujejo tvoje zapovedi. — Zato

30 *

468

tudi upam od tebe odpuščenja svojih gre¬
hov — in vseh drugih milosti, —- katerih
potrebujem, da si zaslužim večno zveličanje.
— Vse to upam od tebe, — ker si vsemo¬
gočen, neskončno dobrotljiv, usmiljen in
zvest — in torej moreš in hočeš izpolniti, kar
si obljubil. — V tem upanju hočem živeti
in umreti. — O Bog, utrdi moje upanje!

Ljubezen.

O moj Bog! Ljubim te nad vse, — ker
si največja dobrota in neskončno popoln,—
in torej zavoljo samega sebe vreden vse
ljubezni. — In ker ljubim tebe, — ljubim
tudi svojega bližnjega, prijatelja in nepri-
jatelja, — in ga hočem ljubiti kakor sa¬
mega sebe. — V tej ljubezni do tebe ho¬
čem živeti in umreti; — rajši hočem dati
vse, — kakor tebe in tvojo ljubezen s
kakim grehom izgubiti. — O Bog, vnemaj
bolj in bolj mojo ljubezen do tebe. Amen.

(Sedem let in sedem kvadragen odpustka vsaki-
krat. — Benedikt XIV., 28. januarja 1756.)

10. Ponovitev krstne obljube.

(Zlasti za rojstni dan in za dan svetega obhajila.)

O Bog, Oče, Sin in Sveti Duh! — Jaz,
tvoj otrok, — pokleknem v ponižnosti pred
tvoje božje veličastvo — in te molim z naj¬
večjim spoštovanjem.

Zahvalim te iz celega srca za vse do¬
brote, — katere si mi skazal, — posebno

469

pa te zahvalim za milost svetega krsta. —
Čeprav se pri svojem krstu nisem zavedal,

— kako sveto zvezo si sklenil ti z menoj
in jaz s teboj, vendar zdaj to sveto zvezo
ponovim — prostovoljno in s prisrčno hva¬
ležnostjo, — in hočem vekomaj biti in ostati

— tebi zvest in pokoren otrok. — Zato se od¬
povem hudemu duhu in vsemu njegovemu
dejanju — in vsemu njegovemu napuhu.

Verujem v tebe, Bog Oče, — vsemogočni
stvarnik nebes in zemlje. — Verujem v tebe,
Jezus Kristus, — ki si pravi in edini Sin
božji in naš Gospod, — ki si bil za nas
rojen iz Marije Device — in si za nas trpel.

— Verujem v tebe, Sveti Duh. — Verujem
v eno, sveto, katoliško in apostolsko Čer-
kev, — občestvo svetnikov, — odpuščenje
grehov, — vstajenje mesa in večno živ¬
ljenje.

Obljubim, moj Bog, — da hočem izpol¬
njevati tvoje svete zapovedi, — prejemati
svete zakramente — in rabiti druge zveli¬
čavne pripomočke, — ter živeti in umreti
kot tvoj pokoren otrok. — Daj mi milost,

— da nikoli ne prelomim te svoje obljube,

— in da se precej zopet poboljšam, če se
kaj pregrešim, — da tako dosežem večno
življenje, — ki si mi ga milostno obljubil.

Ljuba Mati Marija, podpiraj me! — Sveti
angel varih, varuj me! — Sveti moj patron,
prosi zame! — Amen.

470

11. Zahvalna pesem. (Te Deum.)

Tebe Boga hvalimo, * tebe Gospoda po¬
veličujemo.

Tebe večnega Očeta * časti vsa zemlja.

Tebi vsi angeli, * tebi nebesa in vse
oblasti,

Tebi kerubi in serafi * neprenehoma pre¬
pevajo:

Svet, * Svet, * Svet si ti, o Gospod, *
Bog vojnih čet.

Polna so nebesa in zemlja * veličastva
tvoje slave.

Tebe apostolov * preslavni zbor,

Tebe prerokov * hvalevredno število,

Tebe mučencev * hvali sijajna vojska.

Tebe po širni zemlji * spoznava sveta
Cerkev,

Očeta * neskončnega veličastva,

Častitega tvojega Sina* pravega in edinega,

Svetega tudi * Duha tolažnika.

Ti Kristus, * si kralj veličastva.

Ti si Očetov * večni Sin.

Ti se nisi branil učlovečenja v telesu
Device * da si odrešil človeka.

Ti si premagal želo smrti * in vernim
odprl vrata nebeška.

Ti sediš na desnici božji,* v slavi Očetovi.

Kot sodnik imaš priti, * to verujemo.

Tebe torej prosimo, pridi na pomoč svo¬
jim služabnikom, * ki si jih odkupil z drago¬
ceno krvjo.

471

Daj, da bomo v večni slavi * prišteti
tvojim svetim.

Zveličaj svoje ljudstvo, Gospod, * in
blagoslovi svojo lastnino.

In vladaj jih, * in poveličuj jih na veke.

Dan na dan * tebe slavimo.

In hvalimo tvoje ime vekomaj * in od
vekomaj do vekomaj.

Blagovoli, Gospod, ta dan * brez greha
nas ohraniti.

Usmili se nas, Gospod, * usmili se nas.

Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami,
* kakor smo zaupali v tebe.

V tebe, Gospod, sem zaupal, * ne bom
osramočen vekomaj.

V.  Slavimo Očeta in Sina s Svetim Duhom.

0.  Hvalimo in povišujmo ga vekomaj.

V.  Slavljen bodi, Gospod Bog, na ne¬
beški višavi.

0.  In hvalevreden in častit in poviševan
vekomaj.

V.  Gospod, usliši mojo molitev.

O.  In moje klicanje naj pride k tebi.

V.  Gospod z vami.

O.  In s tvojim duhom.

Molimo.

O Bog, čigar usmiljenju ni števila in čigar
dobrotljivosti je neskončen zaklad: tvojemu
premilostljivemu veličastvu se zahvalimo
za podeljene darove, in vedno prosimo tvojo

472

usmiljenost, ne zapusti njih, ki jim na nji¬
hove prošnje podeljuješ, česar žele, temveč
pripravi jih za prihodnje plačilo. Po Kri¬
stusu, Gospodu našem.

0. Amen.

V.  Božja pomoč ostani vedno pri nas.

O.  Amen.

12. Popolni odpustek za zadnjo uro.

Gospod, moj Bog, iz tvoje roke sprejmem
že sedaj vdano in radovoljno kakršnokoli
smrt z vsemi njenimi stiskami, mukami in
bolečinami, kakor bo tebi všeč.

(Popolni odpustek za zadnjo uro prejme vsak
vernik, ki katerikoli dan v svojem življenju, ko
je vredno prejel svete zakramente, pobožno in s
premislekom zmoli to kratko molitev. Odpustka
deležen postane ob smrtni uri, ako le umrje v
milosti božji. Pij X., 9. marca 1904.)

Pesmi

v čast presv. Srcu Jezusovemu.

1. Presveto Srce.

1. Presveto Srce, slavo

naj poje ti srce,
le k Jezusu v višavo
vsa srca naj žarč.

Odpev:  Oj bodi hvaljeno,

Srce preljubljeno,
naj jezik naš te hvali
v ljubezni vekomaj!

2. Srce, ti umorjeno,

Srce preblaženo,
za grehe prebodeno,

Srce usmiljeno:

Oj bodi hvaljeno ...

3. Ljubezen vsa goreča

le v tebi plameni,
po tebi le se sreča
in milost zadobi.

Oj bodi hvaljeno ...

4. Glej, jagnje sem izgubljeno,

ki je zgrešilo te,
pa željo imam eno:

Pastir, o najdi me!

Oj bodi hvaljeno ...

5. O kdo mi da peroti,

da k njemu poletim,
kje najdem srečne poti,
da k njemu pribežim!

Oj bodi hvaljeno ...

6. V tem Srcu bom počival,

mu hvalo pel na glas,
in rajski mir užival
pri njem bom večni čas.

Oj bodi hvaljeno ...

7. Bo jezik mi utihnil,

pogled ugasnil moj,
še umirajoč bom vzdihnil:

Srce, glej, ves sem tvoj!
Oj bodi hvaljeno . ..

2. Posvetitev Jezusovemu Srcu.

I. Po sv. obhajilu.

1. Jezus, vse tolažbe vir,

v srca vlivaš sladki mir.

Svet odrešil si s krvjo,
v jed nam svoje dal telo:
Tebi, Bog, se posvetimo,
v dar ti srca izročimo.

2. Jezus, naš Odrešenik,

v raj nebeški si vodnik,
da nas ^reh ne pogubi,

Srce tvoje nas krepi.

Tebi, Bog, se posvetimo,
v dar ti srca izročimo.

475

3. Božje ljubljeno Srce,
sliši vernih src želje:

Nas pripelji v sveti raj,
tam ljubezen svojo daj.

Sprejmi nas k radosti svoji,
vekomaj naj bomo tvoji.

(Ljudska pesmarica, st T . 168).

II. Za družabne slovesnosti.

1. Sina božjega Srce
srca zate naj plamtž.

S trnjem si ovenčano
in s plameni zaljšano:

Vabiš nas k ljubezni svoji,

Srce božje, mi smo tvoji.

2. Sliši nas, nebes Gospod,
varuj ti slovenski rod.

Naj ljubezni tvoje vžgan
bo na veke tebi vdan.

Pomočnik mu vedno bodi,
ga do prave sreče vodi!

3. Srce Jezusovo, vir vse tolažbe.

1. O, kje se bomo tolažili,
kadar nam dušo bega svet?
Kdo da zavetja v hudi sili,
kdo srcu radost vrne spet?

Le zate srce naše ve,

o sladko Jezusa Srce!

2. Iskalo si ovce izgubljene,
ki z grehom so žalile te;
ozri se zdaj na zadolžene,
skesanih src usmili se.

Odpusti milostno dolge,

o sladko Jezusa Srce!

3. Za nas na križu prebodeno
opralo krivde si zemljo,

v srce je upanje vsajeno,
da spet odprto je nebo.

Usliši vernih src želje,
o sladko Jezusa Srce.

4. Zdaj gor nad zvezdami kraljuješ,
z Marijo in družbo angelsko,

in vernih svojih pričakuješ
še vedno vsem usmiljeno.

Vsa srca k tebi naj hite,
o sladko Jezusa Srce 1 Pečjak.

(Cerkveni glasbenik 1906, str. 90.)

4. Zapuščena ljubezen.

V sanjah se je noč zibala,
ko je tajno zazvonelo,
ko je struna vztrepetala,

Srce biti je začelo.

Bilo je Srce presveto,
ki ljubezni je iskalo;
z bedo, revščino odeto,
je po meni vpraševalo.

Betlehem  je čul utripe,
meni, revni, posvečene;

Nazaret  je gledal hipe,
ko je mislil Kralj na mene.

Ljubil me je, ljubil vroče,
križ  je vzel na rame svoje,
kazal rane zevajoče,
prosil me ljubezni moje.

— In še več — pred smrtjo svojo
tabernakelj  je postavil:
da se združi z dušo mojo,
je nebeško jed pripravil.

477

Pa vse to me ni ganilo,
da le njega bi ljubila;
srce ga je le ranilo,
roka mu je trnje  vila.

Ljubil je, pa srce moje
tolikrat ga ni umelo,
nudil mi poglede svoje,
pa srce se zanj ni vnelo.

In sedaj še milo prosi
on, ljubezen nepoznana,

Srce trnjev venec  nosi
in pod njim globoka rana.

In iz rane zevajoče
dviga prošnja se le ena:

»Ljubi, ljubi!« prosi vroče
on, ljubezen zapuščena.

Pred oltar srce čuteče!

Ti ljubezni ne odrekaj!

V Srce, žaljeno, trpeče,
z grehi novih ran ne sekaj!

Pridite, ljubite vneto
Jezusa v samotni ječi!

Blagor mu, ki ga Srce sveto

potolaži in osreči! S. E.

5. Srce Jezusovo.

I.

1. Tu v kruhu vse svetosti
nebeškega sladu,
v zastavi in skrivnosti
ljubezni in miru.

478

Odpev:  Spoznano, hvaljeno,
češčeno, ljubljeno,
naj Jezusovo Srce
med nami vedno bo!

2. Že prej si nas ljubilo,
ko svet spoznal te ni,
zatorej, Srce milo,
ves svet naj te slavi:
Spoznano, hvaljeno ...

3. V to Srce zaklenimo
se zdaj in slednji čas,

g a več ne zapustimo,
a v raj popelje nas:
Spoznano, hvaljeno ...

II.

(»Auctor beate saeculf«.)

1. Začetnik časov blaženi,
odrešenik vsega sveta,
ti večne luči žarek si
in Bog od pravega Boga.
Ljubezen je ganila te,
da naše si telo sprejel,
kot drugi Adam vrnil si,
kar prvi Adam nam je vzel.

2. Ljubezen tvoja ustvarila
je zvezde, zemljo in morje,
očetov greh je izbrisala
in strla spone nam težke.
Naj iz srca ne umakne se
ljubezni moč precenjene!

Iz tega vira narodi
zajemljejo naj milosti!

3. Zato je bilo ranjeno
in prebodeno s sulico,
da naše madeže čisto
izpira z vodo in krvjo.
Slavč naj vse stvari Srce,
ki vzelo naše je dolge!

In vsako srce hvali naj
Očeta z Duhom vekomaj!

6. Tl, o Jezus, srčnomili.

1. Ti, o Jezus, srčnomili,
naš pastir najboljši si;
o kako bi ne ljubili
te zvesto iz vseh moči!
Dol do nas si se ponižal,
in ovčic iskat prišel.

Rod bresrčni te je križal,
za naš greh si smrt trpel.

2. Kaj uboge me ovčice
bi zato vrnile ti?
svoje damo ti dušice
v duhu čiste vdanosti.
Zvesto bomo poslušale
tvojih ust presladki glas;
tvojo voljo poslušale
rade bomo vsaki čas.

3. Sladko je pri tebi biti,
v tvoji čredi pasti se;
sladko je s teboj hoditi
in ljubiti večno te.

Pasi nas, o Jezus mili
v cvetju svojega medti,
daj, da bi sladkosti pili
v viru večnega mirti!

480

7. O Jezus, božji Sin.

1. O Jezus, božji Sin,
uteha bolečin,

moj sladki mir!

Te duh objema že,
te uživa že srce,
si spolnil mi želje,
o moj pastir!

2. Zdaj se ti posvetim,
le tebi ves živim,

in umrjem.

Črez dan za te bedim,
po noči tebi spim,
če zdrav sem al’ zbolim,
ie nate zrem.

3. Telo in Rešnja kri
naj vedno me krepi,
za te živim.

Ti, Jezus, si oltar,
očeta rajski dar,
o naj nikdar, nikdar
te ne izgubim!

Vse v večjo čast božjo!

Dodatek za duhovnike.

I. Kaj je treba storiti, kadar se hoče kje vpeljati
bratovščina presv. Srca Jezusovega?

HHlajprej treba prositi svojega škofa,  da ka-
nonično ustanovi  bratovščino v župniji
(zavodu ali samostanu), ter dovoli, da se ta bra¬
tovščina pridruži rimski nadbratovščini.

1, V prošnji se mora označiti: kraj, naslov
cerkve in oltar,  pri katerem se bratovščina
ustanovi. V isti prošnji prosi župnik ali drugi
duhovnik, ki bo vodil bratovščino, škofa, da
more pooblastiti tudi drugega  duhovnika, da
tudi ta veljavno sprejema ude.

2. Ti prošnji je treba priložiti pravila bra¬
tovščine.  Ta pravila niso povsod enaka, samo
v bistvenih rečeh se morajo ujemati s pravili
rimske nadbratovščine. Zato se lahko dene v
pravila tudi to, kar je prikladno za dotični kraj
in čas. Da bodo več ali manj enaka, naj se
glase tako-le:

* Srce Jezusovo.

31

482

Pravila bratovščine presvetega Srca
Jezusovega.

a)  V pobožnosti presv. Srca Jezusovega se
časti Srce Zveličarjevo in njegova neizmerna lju¬
bezen, ki gori in se nam predstavlja v nje¬
govem presv. Srcu.

b)  Namen bratovščine je: Častiti božje Srce
Jezusovo, vračati mu ljubezen za ljubezen, za¬
hvaljevati ga za dar presv. Rešnjega Telesa, ter
mu zadostovati za mrzloto, nehvaležnost in ža¬
litve, s katerimi se pogosto žali njegova neiz¬
merna ljubezen v najsvetejšem zakramentu.

e)  Udje bratovščine naj molijo vsak dan
1 očenaš, 1 češčenamarijo, vero  (apo¬
stolsko) in vzdihljaj: »Sladko Srce Jezusovo,
daj, da te bom ljubil vedno bolj  in  bolj.«

e)  Udje bratovščine naj obhajajo pobožnejše
praznik presv. Srca Jezusovega v petek po osmini
praznika presv. Rešnjega Telesa, ali prvo nedeljo
po tej osmini. V ta namen gredo k spovedi in
sv. obhajilu, ako le morejo. — Razen tega naj
bodo, če morejo, pri javni božji službi, ki se vrši
v čast presv. Srcu.

d)  Udje naj molijo drug za drugega, posebno
za umrle ude bratovščine.

Kdor ne izpolnjuje teh pravil,. nima zato no¬
benega greha; kdor pa hoče dobiti bratovščini
podeljene odpustke, mora moliti vsak dan molitve
predpisane pod c).

3. Na podlagi te prošnje ustanovi škof  s svojo
oblastjo bratovščino, a dotični »dekret« napiše
navadno na prazno stran prošnje, pritisne svoj
pečat in jih vrne s potrjenimi pravili prosivcu.

Prošnja, dekret in pravila naj se hranijo
skupno v župnijskem arhivu.

4. Tako je bratovščina ustanovljena,  a
manjka ji še odpustkov in predpravic; zato jo je
treba pridružiti  rimski nadbratovščini presv.
Srca Jezusovega. V ta namen se napiše latinska
prošnja.

Tej prošnji bi se moral priložiti škofov dekret;
ker se mora pa ta kot najvažnejši spis hraniti
v župnijskem arhivu,  se priloži mesto njega
latinski »certifikat«, katerega škof takoj napravi,
kadar prosivcu dopošlje »dekret«.

Prošnji za pridružitev bratovščine in »certi¬
fikatu« se mora priložiti pristojbina šest frankov
(šest kron). Prošnja se pošlje na tajnika rimske
nadbratovščine*

Ko pride iz Rima listina (diploma), jo škof
potrdi s svojim podpisom.  Nato se dene
v okvir pod steklo, in se obesi v zakristiji ali
na steno pri bratovskem oltarju. S tem je bra¬
tovščina popolnoma in kanonično ustanovljena.

Vse te listine se prebero določeni dan slovesno
ljudstvu v cerkvi, ne, kakor bi bilo to neobhodno
potrebno, ampak da se bratovščina vpelje z večjo
svečanostjo.

5. Sele sedaj se morejo sprejemati in vpi¬
sovati  udje. Zato se omisli lepo in močno ve¬
zana knjiga za vpisovanje (Imenik udov bratov¬
ščine presvetega Srca Jezusovega); zapiše se pri
vsakem članu ime, priimek, dan in leto.

Ta vpis  je tako potreben,  da je brez njega
tudi sprejem sam neveljaven.

* Sedaj je tajnik: R-mo Monsignore Aloysi Borgia a Roma,
Seminario Romano.

484

Sprejemati ude morejo  le  duhovniki, ki
so označeni v škofovem dekretu; vpisati jih v
imenik pa morejo tudi druge osebe, celo svetne.

Vpisanim udom se da navadno »sprejemnica«,
na kateri je zapisano ime;  na njej so redno tudi
natiskana »pravila« in »odpustki«.

Za sprejem, vpis in sprejemnico se ne sme
zahtevati ničesar, ne denar in tudi ne kaj dru¬
gega, ker bi bil drugače celo sprejem sam ne¬
veljaven; toda doneske, ki jih kdo sam ponudi za
nastale troške,  sme ravnatelj bratovščine vzeti.

Kdor se želi vpisati v bratovščino, mora sam
osebno  priti, ako more brez težave. Vsak se
lahko vpiše v bratovščino, kjer hoče, ker imajo
vse bratovščine presv. Srca Jezusovega isti cilj,
ista bistvena pravila in iste molitve.

Vsaka tako ustanovljena bratovščina je samo-
stajna,  neodvisna od druge.

Ako se udje kam presele, ostanejo tudi na
drugem kraju, kjer je bratovščina, pravi udje, in
se jim ni treba vnovič vpisati.

6. Ves uspeh, da bratovščina vedno cvete, je odvi¬
sen od voditeljeve gorečnosti. Tu nekaj pomočkov:

a)  V cerkvi  naj se izpostavi na oltarju lepa
podoba  ali kip presv. Srca Jezusovega.

b)  Podobice in svetinjice presv. Srca naj se
dele ljudstvu in otrokom.

c)  Voditelj naj ima, ako le kako more, vsak
mesec prvo nedeljo (če prvi petek ni mogoče)
javno pobožnost v čast presv. Srcu: kratek govor,
izmoli naj molitve za žive in mrtve ude, prošnjo
za odpuščenje in posvetitev.

č)  Vsak prvi petek (prvo nedeljo) v mesecu naj
se slika ali oltar presv. Srca ozaljša s cvetlicami.

485

d)  Udom treba prigovarjati, da gredo vsak
prvi petek ali prvo nedeljo v mesecu k spovedi
in zadostilnemu sv. obhajilu.

e)  Voditelj bratovščine imej knjižice o presv.
Srcu Jezusovem, da jih posodi, podari, priporoči.

f)  Praznik presv. Srca Jezusovega naj se ob¬
haja tem slovesneje, kakor največji prazniki v letu.

g)  Voditelj naj sam in po drugih spominja
svoje vernike na preveliko ljubezen presv. Srca.
Za to ima dosti priložnosti v spovednici, na priž¬
nici, pri obiskovanju bolnikov, v šoli pri otrocih,
v zasebnih hišah, pri zasebnem občevanju z ljudmi,
pri vsaki nesreči, na pr. pri nalezljivi bolezni,
suši, povodnji, toči itd.

h)  Udom bratovščine naj se posebno pripo¬
ročajo časopisi, ki pišejo o presv. Srcu.

II. Uredba (organizacija) molitvenega
apostolstva.

1. Po novih pravilih, katere je dal molitvenemu
apostolstvu papež Leon XIII. 11. julija 1896, je
glavni voditelj  apostolstva molitve general
družbe Jezusove sam. Mesto sebe pa lahko ime¬
nuje namestnika, ki mora biti v Tuluzu (Toulouse)*
na Francoskem, kjer je zato glavni sedež  tega
društva. Sedaj je ta namestnik glavnega vodi¬
telja Mons. 1’Abbč August Drive v Tournai v
Belgiji, Rue des Choraux 19.

2. Glavnemu voditelju so podrejeni škofijski
voditelji.  V posameznih škofijah namreč, v
katerih je s škofovim dovoljenjem vpeljano mo¬
litveno apostolstvo, določi škof duhovnika za vo-

* Ker so redovniki iz Francoske pregnani, je sedaj glavni
sedež: Turnd (Tournai) v Belgiji.

486

ditelja vseh krajevnih društev molitvenega apo-
stolstva v celi škofiji. Od škofa imenovani ško¬
fijski voditelj se mora (neposredno ali posredno
po uredništvu nemškega »Glasnika presv. Srca
Jezusovega« v Innsbrucku, Universitatsstrafie 8)
obrniti na glavnega voditelja, da ga pooblasti,
da sme veljavno izvrševati svojo službo. V to
se mu dopošlje navadno diploma škofijskega vo¬
ditelja; glavni voditelj pa ga lahko ali pismeno
ali pa tudi ustmeno pooblasti.

Škofijski voditelj je lahko od škofa imenovan
duhovnik, ki ima stalno  službo (na pr. vodja
ali spiritual duhovskega semenišča ali predstojnik
kakega samostana). Ko ta odstopi ali umrje, je
njegov naslednik tudi takoj škofijski voditelj, ki
ima vse pravice in oblasti svojega prednika.
Svoje ime in dan, kdaj je nastopil službo, naj
naznani glavnemu vodstvu.

Škofijski voditelj imenuje s škofijskim dovo¬
ljenjem krajevne  (lokalne) voditelje,  t. j. vo¬
ditelje vseh posameznih krajevnih društev mo¬
litvenega apostolstva in jih neposredno vodi.

Ako se misli v kakem kraju ustanoviti novo
društvo molitvenega apostolstva, napravi škofijski
voditelj krajevnemu voditelju in vsem njegovim
naslednikom pridružilno (in krajevnega voditelja)
diplomo. V pridružilno (aggregationis) diplomo
vpiše ime pridružene občine, škofije in dan pri¬
družitve, v diplomo krajevnega voditelja pa ime
kraja in dan imenovanja, in oboje podpiše s
svojim imenom.

Te diplome dobi škofijski voditelj ali narav¬
nost od glavnega voditelja ali pa od uredništva
nemškega »Glasnika presv. Srca« zastonj, ako
prosi zanje.

487

Sprejemnice, na katerih bi bili kaki  novi
odpustki, predloži škofijski voditelj škofu, da jih
potrdi.

Škofijski voditelji prav kmalu naznanijo novo
pridružena krajevna društva uredništvu nemškega
»Glasnika«, katero potem brezplačno preskrbi
voditeljem novih krajevnih društev in njihovim
naslednikom, da smejo vernike sprejemati tudi v
rimsko nadbratovščino presv. Srca Jezusovega.
To pravico naznanja nemški »Glasnik« mesečno
ali vsaj večkrat v letu, v zapisniku pridružitev.

III. Kako se molitveno apostolstvo vpelje
in vodi?

1. Ker molitveno apostolstvo ni ne kongregacija,
ne bratovščina, ampak samo molitvena zveza,
molitveno društvo, zato se lahko povsod vpelje.

Vpelje se lahko v župnih cerkvah in njihovih
podružnicah, v samostanih, kongregacijah, v vseh
bratovščinah, bogoslovskih in deških semeniščih,
v konviktih, šolah, sirotiščih, ubožnicah, zavodih,
v Marijinih družbah, v tretjem redu sv. Frančiška,
skratka, povsod in v vseh družbah in verskih
društvih, katera vodi Cerkev.

Ker je molitveno apostolstvo izmed najlažjih,
a vendar najboljših pobožnih vaj v čast presv.
Srcu, zato je nekaka podlaga drugim pobožnim
vajam k presv. Srcu Kjer se torej še ne more
vpeljati bratovščina ali druge pobožnosti presv.
Srca Jezusovega, naj se kot začetek vpelje apo¬
stolstvo. Udje pridejo tako z neprisiljeno lahkoto
do tega, da vedno bolj upoznavajo duha in na¬
mene presv. Srca, njegovo ljubezen, in tako se
vname v njih želja, še bolj častiti presv. Srce in
še kaj več storiti zanj.

488

2. Da se kje vpelje molitveno apostolstvo, ni
treba, da je škof »kanonično« ustanovi, ampak
da dovoli  vpeljavo. Ker je pa za to v vseh
avstrijskih škofijah dano splošno dovoljenje, ni
treba v posameznih slučajih škofove privolitve.
Pač pa se morajo obrniti na škofijskega vodi¬
telja, ki napravi pridružilno in' krajevnega vodi¬
telja diplomo in s tem da oblast, da more ude
veljavno sprejemati  v molitveno apostolstvo.

3. Ko imajo v kakem kraju v rokah diplome,
naj se apostolstvo slovesno vpelje. V ta namen
naj se najprej verniki poduče o bistvu in koristih
društva in naj se jim prigovarja, da pristopijo k
društvu in goreče opravljajo vaje. Čas, kdaj naj se
društvo slovesno vpelje, kdaj naj bodo nadaljne
tedenske, mesečne in letne društvene pobožnosti
ali shodi, določi krajevni voditelj apostolstva.

Diploma pridružitve naj se dene pod steklo in
okvir in naj se obesi v cerkvi ali zakristiji.

4. Kdo sme veljavno sprejemati ude?

Pravico veljavno sprejemati v molitveno apo¬
stolstvo ima najprej samo duhovni voditelj (»di-
rector ordinarius«) društva molitvenega apostol¬
stva. V župnijah  torej vsakokratni župnik
(oziroma kurat, lokalni kapelan, ekspozit itd.);
v samostanih,  zavodih, bolnišnicah ženskih
redov  ali kongregacij duhovni predstojnik; v
pridruženih šolah  katehet.

Vsak »director ordinarius« ima oblast, drugega
v dotičnem kraju bivajočega duhovnika  mesto
sebe določiti za voditelja krajevnega društva z
vsemi pravicami. Ta vodi društveni zapisnik, pri
njem se je treba oglasiti za sprejem, in z nje¬
govim imenom se podpisujejo sprejemnice. Ako

489

pa ta namestni voditelj umre ali odstopi, preide
vsa pravica zopet na pravega voditelja.

Osebne  pravice veljavno sprejemati v apo-
stolstvo, ne da bi bil voditelj  kakega društva
apostolstva, tudi duhovniki ne morejo dobiti.

V krajih, kjer ni molitvenega apostolstva, sme
vsakdo nabirati imena tistih, ki hočejo pristopiti
društvu, in jih pošiljati uredništvu »Glasnika« v
Innsbrucku, ali škofijskemu voditelju ali kateremu¬
koli že obstoječemu krajevnemu društvu molitve¬
nega apostolstva, da jih veljavno sprejmo in da
dobe sprejemnice.

5. Kdo vpisuje ude in kako?

Krajevni voditelji oskrbe zapisnik,  v kate¬
rega se vpisujejo imena vstopivših vernikov.

Ude s p rej e fn a le voditelj sam; vpisovanje
imen udov v zapisnik pa oskrbuje sam ali po
katerikoli drugi osebi, če je mogoče, po kakem
duhovniku ali kakemu udu molitvenega apostol¬
stva. Dotični sme vstopivšim dati tudi sprejemnice,
na katere pa ne sme podpisovati svoj  ega  imena,
ampak ime krajevnega voditelja, ki ude sprejema.
— V krajevni zapisnik vpisanih udov ni treba
nikamor pošiljati, tudi ne glavnemu vodstvu.

Za sprejem, vpis in sprejemnico se ne sme
zahtevati  ničesar; vendar sme voditelj jemati
prostovoljne  darove za društvene namene
(na pr. za društveno božjo službo, za pokritje
troškov), pri društvenih shodih napraviti daro¬
vanje, če ni to po splošni škofijski uredbi pre¬
povedano.

6. Vsak  krajevni voditelj sme sprejemati tudi
tuje,  t. j. take vernike, ki ne spadajo k pridru¬
ženi župniji, šoli, bratovščini, redu, zavodu itd.

490

(bodisi da so duhovniki, redovniki ali svetni
ljudje) v molitveno apostolstvo (oziroma tudi v
nadbratovščino presv. Srca).

Kdor bi bil rad sprejet v molitveno apostolstvo,
mora sam osebno priti k voditelju in ga pro¬
siti, da ga sprejme in vpiše v imenik, ako mu je
to lahko, brez vsake težave. Ako je pa res
zadržan, da ne more osebno priti, se sme tudi
odsoten sprejeti po drugih osebah ali pismeno.
Nihče pa ne more biti veljavno sprejet, ako za
to ne ve in ne privoli. Otroci se sprejemajo, ko
so prišli k pameti. — Kdor je ud apostolstva,
zato še ni ud bratovščine presv. Srca, ampak se
mora sprejeti vanjo še posebej.

Vsled izrecnega določila glavnega vodstva z
dne 8. decembra 1896 je nemški »Glasnik presv.
Srca« uradno društveno glasilo molitvenega apo¬
stolstva za Nemce, in ker še dozdaj Slovenci
nimamo takega glasila, ki bi ga glavno vodstvo
proglasilo uradnim, tudi za Slovence. Omenjeno
glasilo more preskrbeti splošne tiskovine, na pr.
pouk o vpeljavi, vodstvu molitvenega apostolstva,
sprejemnice, diplome za gorečnike itd. Sploh je
uradni posredovavec  pri glavnem vodstvu,
zato naj se nanj obračajo škofijski voditelji, ako
nočejo neposredno občevati z glavnim voditeljem.
Posebno se želi, da se naznani uredništvu nem¬
škega »Glasnika« ime novega škofijskega voditelja
in imena novo ustanovljenih krajevnih društev.

IV. Kako se vpelje in vodi društvo za »zado-
stilno sv. obhajilo?«

Kjerkoli je bratovščina presv. Srca Je¬
zusovega,  tam se lahko ustanove taki oddelki
po 7 oseb (tedenski oddelki) ali po 30 oseb (me-

491

sečni oddelki). Zelo je koristno, da se ti oddelki
(društva) pridružijo središču celega tega društva,
ki je v Pare le Monialu, ne sicer več v samo¬
stanu čč. sester reda .Obiskanja Marijinega 1 , kjer
je bilo prej, ampak od leta 1881. pri sestrah »de
Notre-Dame di Senakel (du Cčnakle)«.

Vsak posamezen oddelek ima svojega načel¬
nika, gorečnika.

1. Ta se zmeni z udi svojega oddelka, kateri
dan bo šel vsak k sv. obhajilu, tako da je vsak
dan v tednu ali v mesecu eden pri sv. obhajilu.
Zapisane ima vse ude in pazi, ako gre vsak ud
določeni dan k sv. zakramentu. Tudi lahko spre¬
jema nove ude, mora pa imena vseh udov za¬
pisati in ta prepis izročiti duhovnemu voditelju
društva.

2. Vsem gorečnikom, oziroma vsem posameznim
oddelkom, načeluje duhovni voditelj.  Kjer
je bratovščina presv. Srca ali molitveno apostol-
stvo, je njihov voditelj navadno tudi voditelj
društva za zadostilno sv. obhajilo. Sicer pa lahko
vodi to društvo vsak drug duhovnik. Ako ni
duhovnega  voditelja, ne more društvo pravo-
močno obstati.

Duhovni voditelj: a)  skrbi, da gorečniki, na¬
čelniki posameznih oddelkov, natančno vrše svojo
dolžnost. Zato večkrat na leto, na pr. vsake tri
mesece, pregleda z načelniki vse zapisnike in
nadomesti mlačne ude z gorečnejšimi, nepopolne
zapisnike izpolni z novimi udi;

b)  ustanavlja nove oddelke ali jih potrdi;

c)  sprejema ude v društvo;

i)  ima zapisnik, v katerega zapisuje ude sam
ali po drugih.

492

Ker je zadostilno sv. obhajilo tretja vaja
molitvenega apostolsta, udje apostolstva
dobivajo že samo za to odpustke »društva za
zadostilno sv. obhajilo«, ne da bi se morali vpi¬
sati v imenik zadostilnega obhajila, in tudi ne v
bratovščino presv. Srca Jezusovega.

V. Kje dobi duhovnik oblast sprejemati v
škapulir Srca Jezusovega?

Duhovnik naj se obrne na te-le naslove:
»Mons. 1’ A u m 6 n i e r de la Visitation k  Paray-le-
Monial. Sadne et Loire, France«; ali »Rev. Monsig.
A. O. Borgia,  canonico, Seminario Romano,
Roma, Italia«; ali »P. Provincial d. Oblaten M. J.
im St. Bonifaciuskloster zu Hunfeld bei Fulda
(Hessen-Nassau)«. Tudi uredništvo nemškega
»Glasnika presv. Srca Jezusovega« v Innsbrucku,
UniversitatsstraCe 8, je pripravljeno posredovati
za to pravico. Vselej pa se mora priložiti taksa:
1 K, ali 1 M., 1 Fr.

KAZALO.

Prvi del.

Pouk o pobožnosti presv. Srca Jezusovega.

1. Razodetje te pobožnosti. stran

1. Skrit zaklad.9

2. Blažena Margareta Marija Alakok. ... 14

3. Razodetje pobožnosti Srca Jezusovega. . 29

4. Pobožnost se širi vkljub velikemu naspro¬

tovanju .35

5. Končna zmaga — delo božje.45

II. Predmet te pobožnosti ali kaj

častimo?.54

III. Namen in nagibi te pobožnosti,

ali zakaj častimo presv. Srce
Jezusovo?.64

1. Prvi namen: vzbuditi v nas ljubezen do

Jezusa.64

2. Drugi namen: Posnemanje čednosti Srca

Jezusovega.71

3. Nagibi k pobožnosti Srca Jezusovega . . 72

IV. Kako častimo presveto Srce Je¬

zusovo?  .98

A.  Kako sploh prav častimo presv. Srce Je¬

zusovo? .100

B.  Kako posebno častimo presv. Srce? . . .113

Stran

a)  Praznik presv. Srca Jezusovega ... 113

b)  Prvi petek v mesecu.119

c)  Češčenje podobe presvetega Srca Je¬

zusovega .136

G.  Kako še častimo presv. Srce?.145

1. Posvečenje presv. Srcu Jezusovemu . . 146

2. Zatajevanje samega sebe.154

3. Bratovščina presv. Srca Jezusovega . . 156

4. Apostolstvo molitve.167

5. Zadostilno sv. obhajilo.184

6. Sveta maša.189

7. Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa . . 191

8. Častna straža presv. Srca.194

9. Devet služb ljubezni v čast presv. Srcu . 201

10. Sveta ura.204

11. Škapulir presv. Srca Jezusovega. ... 208

12. Ščiti presv. Srca Jezusovega.215

13. Mesec junij.217

V. Krasni sadovi pobožnosti  presv.

Srca Jezusov ega.221

Drugi del.

Splošne molitve.

Jutranja molitev.239

Apostolstvo molitve.240

O presladko Srce Jezusovo.241

Posvetitev Materi božji.241

Priporočitev angelu varihu.242

Priporočitev svojemu patronu.242

Angelovo češčenje.243

Večerna molitev.244

Stran

Mašne molitve.

Prva sveta maša v praznik presv. Srca Je¬
zusovega .247

Druga sveta maša (po p. Arnutu) ....  266
Tretja sveta maša v čast presv. Srcu . . . 275

Spovedne molitve.

Pred spovedjo.281

Po spovedi.293

Obhajilne molitve.

Pred sv. obhajilom.295

Po sv. obhajilu.303

Sveti križev pot.310

Razne pobožne vaje.

1. Vzdihljaji k presv. Srcu Jezusovemu . . 341

2. Kratki vzdihljaji med dnevom.343

3. Molitev pred podobo Srca Jezusovega . . 344

4. Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa . . 347

5. Vzdihi ljubezni k Srcu Jezusovemu . . 350

Male dnevnice v čast presv Srcu 356

Spravne in zadostilne molitve v
čast presv. Srcu.

1. Za praznik presv. Srca Jezusovega . . . 370

2. Obnovitev posvečenja presv. Srcu . . . 372

3. Spravna molitev k presv. Srcu Jezusovemu 376

4. Zadoščenje božjemu Srcu Jezusovemu . 379

5. Druge spravne molitve k presv. Srcu Je¬

zusovemu .381

6. Prisrčna prošnja k najsvetejšemu Srcu

Jezusovemu.382

Devetdnevnica,  kot priprava za praznik
presv. Srca Jezusovega.383

Stran

Na praznik presv. Srca Jezusovega ....  426
Litanije presv. Srca Jezusovega . 434
Litanije presv. imena Jezusovega . 440
Lavretanske litanije Matere božje . 443

Litanije vseh svetnikov.451

Razne druge molitve.

1. Na čast Materi božji.461

2. Molitev k sv. Jožefu.463

3. Za sv. Cerkev.464

4. Molitev k sv. Alojziju za sveto čistost . 465

5. Molitev k sv. Stanislavu Kostki....  466

6. Molitev k sv. Janezu Berchmansu . . . 466

7. Molitev k sv. Ignaciju.466

8. Molitev k bi. Margareti Alakok ....  467

9. Tri božje čednosti.467

10. Ponovitev krstne obljube.468

11. Zahvalna pesem (Te Deum).470

12. Popolni odpustek za zadnjo uro . . . 472

Pesmi v čast presv. Srcu Jezusovemu.

1. Presveto Srce.473

2. Posvetitev Jezusovemu Srcu.474

3. Srce Jezusovo, vir vse tolažbe ....  475

4. Zapuščena ljubezen.476

5. Srce Jezusovo.477

6. Ti, o Jezus, srčnomili.479

7. O Jezus, božji Sin .. >... . 480

Dodatek za duhovnike ..... 481

. -