LJUBLJANA PRED IN PO POTRESU ING. ARH. GUSTAV OGRIN r omemben mejnik v razvoju Ljubljane je veliko nočni potres v letu 1895. Dotlej mala Ljubljana se dobesedno čez noč znajde pred velikimi nalogami, ki jih je treba na mah rešiti. Ena teh velikih nalog je bila tudi regulacija mesta. Ljubljančani bi spričo drugih težkih skrbi sicer lahko mirno šli preko tega vprašanja: na mestu podrtih hiš bi zgradili nove, kar se je dalo še popraviti, bi popravili, na novo pa bi gradili po istih smernicah kakor dotlej. Ljubljančani pa se niso zadovoljili s tem. Odločili so, da si urede mesto po vseh novodobnih načelih graditve mest, upoštevajoč predvsem naraščajoči promet ter vse nove pridobitve, ustrezajoč pa tudi novim zdravstve nim zahtevam. Sklenili so torej, da izvedejo najmo dernejšo regulacijo mesta. Odločujočim možem tedaj vse priznanje za ta sklep. V poznavanje časa naj navedem, da je bilo 19. sto letje značilno za konec stare in početek nove dobe. Razdobje, v katerem se je izvršil velik kulturen pre lom, označuje bolj zanikanje starih vrednot, kakor pa ustvarjanje novih. Drami pa se novo življenje. Odpirajo se novi vidiki presojanja vseh stvari, po javljajo se nova vprašanja na vseh poljih in slede jim nove rešitve, skratka: nova doba. Kakor drugod, tako je bilo tudi pri graditvi in re gulaciji mest. Najprej odklanjanje vsega dotedanjega, nato pa pritegnitev novih elementov in ustvarjanje po novih smernicah; najprej popolna desorganizacija in barbarizem, polagoma pa se pri združevanju po sameznih objektov skuša doseči določen red in ubra nost. Tako je bilo ob prelomu vseh dob. Ni namreč mogoče preiti kar čez noč od enega lepotnega vzora k drugemu. Potrebna je neka vmesna doba, ki nekako prekvasi mišljenje in ki ima nalogo, ovreči stare vzore in ustvariti temelje novim. Razvoj pa je povsem naraven in obstoji vedno neka notranja zveza med starim in novim. Nova tvorba torej ne predstavlja nekaj docela novega, temveč je le višja stopnja prejšnjih tvorb. Če zasledujemo razvoj naselij, vidimo, da so se posamezni sistemi vrstili duhu časa primerno v naj različnejših oblikah. Ponekod se skuša doseči slikovit učinek, drugje je poudarek na perspektivičnem poglabljanju, enkrat preprezajo mesto ravne ulice, drugič zopet ukrivljene. Iz vseh teh različnih pojmovanj in rešitev pa lahko razberemo, da graditev mest ni zgolj tehnično, tem več predvsem estetsko vprašanje, že Aristoteles n. pr. pravi, naj bodo mesta grajena tako, da ne nudijo ljudem le varnosti, ampak da jih tudi osrečujejo. Mesta oziroma naselja naj imajo torej tudi neke višje vrednote. Taka svojstva pa so mesta doslej tudi vedno imela. Imela so jih pri Grkih, imela pri Rim ljanih, v srednjem veku, v času baroka, skratka, vedno in povsod, kjerkoli se je gojila umetnost. Razvoj naselij, kar se tiče njih oblike, je bil na kratko sledeč: Najstarejša antična naselja nahajamo ob gorah in gričih, ki nudijo lažjo obrambo. Ta naselja imajo povsem nepravilno obliko in ukrivljene, krajini pri- lagodene ceste. Iz 5. stoletja pred Kr. pa poznamo pri Grkih že mesta s popolnoma pravilno obliko. Ta sistem graditve mest prevzamejo tudi Rimljani, ki ustvarijo zlasti lepe primere s svojimi vojaškimi ta borišči in kolonijami. Srednji vek se navdušuje zopet za najprvotnejšo obliko naselij ali obliko »organsko razvitega selišča«. Ta mesta imajo zopet nepravilne oblike in upognjene ceste. Kjer pa je nastalo srednjeveško mesto na kraju bivše rimske naselbine — in to se je dogajalo prav pogosto — so se ohranile tudi ravne rimske ceste. Seveda so tudi v tem slučaju poskrbeli za primerno slikovitost. Mesta, ki so se prilagodila dani krajini, kot n. pr. gorskim pobočjem, rekam ali starim cestam, pa ka žejo povsem svojstven, docela mnogovrsten tloris. Taka mesta — sem spada tudi Ljubljana — se po tlorisni obliki v teku časa tudi niso bistveno izpre- minjala, razen, v kolikor so povečala svoj obseg. Iz renesance poznamo prve regulacije mest, nastale deloma iz potrebe, deloma iz lepotnih ozirov. Splošno se poudarja v tem času ravna stavbna črta. Znani renesančni teoretik Leon Battista Alberti pravi n. pr., naj bodo poglavitne ulice ravne, stranske ulice pa naj se kačasto vijejo, češ, da je to lepo. Tudi drugi menijo, da upognjene ulice v mestu učinkujejo lepše. Nekateri jim dajejo prednost tudi iz praktičnih ozi rov. Take ulice namreč niso vetrovne. Vrhunec pa doseže v estetskem oziru graditev mest v baroku. Na enak način se preustrojajo že obstoječi deli naselij, gradijo pa tudi novi. Gradi se zavestno po določnih lepotnih, umetnostnih in arhitektonskih vidikih, po optičnih osnovah; skuša se poudarjati zlasti prostorni učinek. V dobi klasicizma se polagoma izgublja in zabri- suje enotnost baročne graditve: ne upodablja se več prostor, temveč zmaguje že tločrtna oblika. V 17. stoletju se priključi graditvi mest nov člen, namreč nasadi, ki postanejo v teku razvoja do da našnjih dni eden najvažnejših členov. Mesta poživ ljajo vedno bolj z drevjem, javnimi nasadi in vrtovi, umetne nasade v mestu samem družijo z nasadi izven mesta, ceste in trge odpirajo pogledom v pri rodo. Navdušenje za prirodo, svetlobo in zrak ne kloni niti pred najdragocenejšimi biseri baročnih na selij: kar je napoti, se mora brezpogojno podreti. Tako pojmuje 19. stoletje graditev mest. Snuje in gradi le ploskev, ne več prostora. Splošno prevladu jejo četverokotne celine hiš s širokimi cestami. Pro jektanta - arhitekta zamenjuje projektant - inženjer, 40 KRONIKA KRONIKA umetnost se umika stvarnosti. Tločrti mest dobivajo obupno obliko šahovnic, oziroma obliko mreže. V baroku opažamo najglobljo zbranost stavb in nekako enotnost v oblikovanju cest in trgov, 19. sto letje pa vse to razkroji in raztrga. Na eni strani pri jetna harmonija, blagodejno sozvočje, na drugi strani raztrganost in dolgočasnost. Estetski vidiki v gra ditvi mest stopajo popolnoma v ozadje, merodajna je le tehnična stran, kjer dosezajo znatne uspehe, zlasti kar se tiče prometa, ugodnega izkoriščanja stavbišč in posebno še, kar se tiče higienskih izboljšanj. Nekateri trdijo, da se je v zgodovini graditve mest grešilo doslej edino v 19. stoletju, grešilo namreč s tem, da se je docela odklanjal umetniški element in se je ustvarjalo zgolj iz tehničnih vidikov. Mislim pa, da nimajo prav, kajti grešilo se je skoro gotovo na prelomu vsake dobe, le, da nam napake prejšnjih dob niso več ohranjene, medtem ko je 19. stoletje še živo pred nami. Ko postaja miselnost kakšne dobe jasnejša, dobivajo tudi dela popolnejšo obliko. V tem smislu se nekako v teku razcvita dob izpopolnjujejo in dograjujejo tudi naselja. Naselja prejšnjih dob pa poznamo največ v njih najdograjenejših in naj popolnejših oblikah. Greh se je zabrisal, kar je dobrega pa je ostalo. Da se je rodilo dobro, je bilo potrebno najprej zlo. Ne zagovarjam zla, ampak ga le opravičujem. Brezobzirno uničevanje starih vrednot na račun tehničnega razvoja pa ni trajalo dolgo. Prav kmalu je prišla reakcija in že proti koncu 19. stoletja je nastopilo več reformatorjev graditve mest, med temi eden najvažnejših — arhitekt Camillo Sitte. Vsi ti reformatorji soglasno priznavajo, da so njihovi ne posredni predniki za razvoj mest napravili sicer mnogo dobrega na tehničnem polju — da pa so prav tako mnogo zagrešili v umetnostnem oziru, ki da ga docela odklanjajo. Slede obširna razpravljanja in prerekanja o raznih sistemih graditve mest. Tak je v splošnem položaj v vprašanju regulacij in graditev mest v času pred ljubljanskim potresom. Kaj pa pri nas? Zanima nas vsekakor, kakšna je bila slika Ljubljane v tem času in kako je Ljubljana sledila vsemu temu gibanju in napredku na polju graditve in obnovitve mest. Ljubljani narekuje tločrtno obliko krajina sama. Mesto sloni ob vznožju Grada in ob bregovih Ljub- Reduta 1890 — Prodaja slamnikov na Sv. Jakoba trgu 41 Igrišče l.1880. v Gradišču, Ballhaus, sedaj Dramsko gledališče ljanice. Grajski hrib leži v smeri jugovzhod-severo- zahod, Ljubljanica pa teče od juga proti skrajni severni točki grajskega hriba, se ob njem lomi v pravem kotu in usmeri nato svoj tok proti vzhodu. Glavne ulice in skupine hiš se torej prilegajo obliki grajskega hriba in Ljubljanični strugi. Povsem raz umljivo je, da se ta po naravi dana oblika mesta v teku razvoja ni mogla dosti spreminjati. Skoro gotovo je, da so glavne ceste — to so predvsem ulice ob grajskem vznožju in ceste, ki teko vzporedno z Ljubljanico — že zelo stare, nekatere najbrž še iz prvih početkov stare Ljublj ane. Nadalje so važne še ceste, ki vežejo mesto z bližnjo in daljno okolico. To so v prvi vrsti štiri glavne prometne žile: Dunajska, Celovška, Tržaška in Karlovška oziroma Dolenjska cesta ter tri ceste bolj lokalnega pomena in sicer Šmartinska, Zaloška in Poljanska cesta. Smer nekaterih drugih ulic in trgov nam postane razumljiva, če poznamo zgodovinski razvoj mesta. V območju nekdanje Emone ali Gradišča, kakor so nazvali naši predniki ruševine rimske veteranske kolonije, se ravnajo vse ceste z izjemo edine Igriške ulice po osnovi, ki jo je ustvarilo Gradišče z Vegovo ulico ter Rimsko cesto. Ta del mesta temelji torej še na rimskih osnovah ter oblikuje z vzporednostjo ulic še sosedne dele mesta. Tako je nastal na rimski zasnovi tudi Kongresni trg. Na tem mestu je bil namreč jarek pred severnim obmejnim zidom Emone. Ko so prišli kapucini in osnovali svoj samostan na mestu sedanje Zvezde, so razmestili zgradbe in vrt do jarka. Ves jarek je ostal z izjemo nunske cerkve še do danes nezazidan, ježa tega jarka pa je vidna na nunskem vrtu. Ostanek jarka ob srednjeveškem mestnem obzidju sta Vegova ulica in Zoisov graben. Ob bivšem mestnem obzidju pa teče tudi Vožarski pot v šentjakobskem okraju, še celo za Rožno ulico je verjetno, da gre po sledi bivšega mestnega obzidja. Za to domnevo govorita, kakor pravi dr. Melik, zlasti dejstvi, da so prišle hiše Rožne in Hrenove ulice raz meroma pozno pod mestno upravo (v 16. stoletju) in pa, da je ta del mesta bolj redko naseljen in oči- 42 Gradišče z gostilno pri "Cenkerju", sedaj Dramsko gledališče in hiša Banovinske hranilnice tuje s svojimi hišami še danes predmesten značaj. Nadalje je nastal na osnovi mestnega obzidja tudi današnji Krekov trg. To bi bile glavne ceste. Ostale pa so tem podrejene in tečejo vzporedno z njimi ali pravokotno na nje. Po teh zasnovah, deloma prirodnih deloma umetnih se je razvijalo mesto v splošnem brez večjih izpre- memb. Omembe vredna pa je tločrtna izprememba, ki je bila izvršena okoli šentjakobske cerkve. Ta del mesta je menda najstarejši in je bil naseljen že pred rimsko Emono. Položaj hiš in ulic pa je bil v tem delu parkrat spremenjen, tako, da iz današnjega stanja prav za ta del mesta ne moremo prav nič sklepati na obliko prvotnega naselja. Konec 16. sto letja so namreč prišli v Ljubljano jezuiti. Kupili so v bližini stare šentjakobske cerkve 30 hiš, jih podrli s cerkvijo in ubožnico vred, ki je bila tudi na tem kraju ter so si zgradili novo, današnjo cerkev, ogro men samostan in gimnazijo. Vsa ta poslopja so raz- mestili na razpoložljivo zemljišče popolnoma po svojem okusu ter je naravno, da so pri tem prvotno lice tega dela mesta popolnoma spremenili. Drugo spremembo tega okoliša je povzročil požar 1. 1774., ki je vse te zgradbe uničil. Pozneje so sezidali le reduto, ki so jo postavili na mesto nekdanje gimna zije in ki so jo podrli po potresu ter Gruberjevo palačo, ki stoji še danes. Ostali del samostanskega zemljišča pa je ostal nezazidan in tvori sedanji trg Sv. Jakoba. Vse te ulice, ceste in trgi dajejo mestu le glavno, nekako grobo osnovo za njegovo tločrtno obliko. Po tej osnovi oziroma po teh prirodnih motivih se je Ljubljana razvijala kar sama od sebe. S primernim oblikovanjem uličnih smeri kot n. pr. z določitvijo stavbnih črt in s primernim nameščenjem ter obli kovanjem poslopij pa je bilo mogoče dati mestu navzlic danim smernicam docela različno, posamez nim dobam ustrezajoče lice. Na naravni osnovi na stajajo umetne po načrtih in nekem določnem si stemu zasnovane tvorbe. Tako n. pr. leži Mestni trg na mestu stare ceste, ki je šla ob vznožju grajskega KRONIKA hriba, še preden je bil ta del mesta naseljen. Oblika sedanjega trga pa priča, da je bil trg pozneje zasno van po enotnem, dobro premišljenem načrtu in izvedba preračunjena na poseben, izreden estetski učinek. Vse te umetne zasnove pa bistvenega značaja, to je iz geografskih pogojev naravno izraslega mesta nikoli niso izpremenile. Kajti Ljubljana je tako vkoreninjena v svoji prirodni osnovi in v svoji rasti tako tesno združena z obliko krajine, da so klonile pred to tako močno združitvijo celo dobe, ki so gra dile mesta ravno po nasprotnih principih. Tako ni notranje preosnoval mesta niti barok, ki se je sicer zelo razbohotil pri nas in ki je vsaj na zunaj Ljub ljano docela po svoje prikrojil. Končna slika Ljubljane je torej: srednjeveško za snovano mesto z baročnim zunanjim licem. Tudi zadnji in prehodni odtenki baročne dobe mesta do potresa niso bistveno izpremenili. V nekem pogledu pa je v 19. stoletju vendar čutiti izpremembo. Dočim je Ljubljana dotlej v razvoju stopala nekako vzporedno z drugimi mesti ali pa vsaj ne daleč za njimi, je odslej znatno zaostala in ni mogla zazna movati posebnega napredka. Ta zastoj so povzročile gospodarske neprilike. Mesto ni bilo več tako bogato kot nekdaj v baročni dobi, temveč je gospodarsko pešalo. Trgovina in zlasti obrt nista posebno dobro uspevali. Kjer pa počivata ti, tam tudi ni denarja, tam ni dela in ne napredka. Tako je tudi stavbarstvo znatno nazadovalo. Imeli smo sicer zmožne ljudi, a ti so sloveli drugje, domovina jih ni mogla zaposliti in jim dati kruha. Ljubljana je postala revno provin- cialno mesto in se je kot taka tudi vedno bolj zane marjala. Drugje pa so si v tem času že znatno uredili svoja mesta. Napredek sicer ni bil viden toliko na zunaj kakor v tem, da so se mesta notranje dogra jevala in izpopolnjevala. Splošno je opažati močno gibanje za zdravstveno in higiensko izboljšanje selišč. Ljubljana pa je do potresa storila na tem polju le malo. Zadnja leta pred potresom je sicer kazalo na boljše: Ljubljana si je že zgradila svoj vodovod in je imela v načrtu še druge naprave; gradila je n. pr. tudi že deželno bolnišnico. Ta dela pa so šla le počasi od rok in ker so posebno zaradi dolgoletne zanemar jenosti potrebe naraščale od dne do dne, Ljubljana vseh teh zahtev niti sproti ni mogla zmagovati, kaj še, da bi lahko zamujeno popravila. V najzanemarjenejšem stanju je bila kanalizacija. V gostem naselju mesta so obstojale med posamez nimi hišami tako imenovane komunske uličice. V resnici so bili to le odprti jarki, v katere so se izte kala stranišča in razni odvajalni kanali ter se je kopičila vsa druga nesnaga. Tedaj so imeli skoro brez izjeme še lesene straniščne cevi, ki so cesto kar prosto visele v te komunske ulice. Slabi, zidani kanali so vezali komunske ulice s cestnim kanalom, ki je nesnago odvajal v Ljubljanico. Ponekod so imeli greznice ali pa sodčke za fekalije. Površno in za nikrno izpraznjevanje teh posod je napolnjevalo Ljubljano vsako noč z neznosnim smradom. Smeti in kuhinjskih odpadkov seveda tedaj tudi še niso odvažali iz hiš, temveč so jih metali v stranišča, na dvorišča in v številne komunske uličice. Ponekod pa KRONIKA 43 so metali smeti in odpadke kar naravnost v Ljub ljanico. V komunskih ulicah zastajajoče in z gnilob nimi tvarinami nasičene tekočine so okuževale ozrač je in so močile ter razjedale zidovje. V predmestjih je bilo drugače. Tam sploh ni bilo kanalizacije, temveč so imeli le greznice, ki pa so največkrat puščale in niso bile niti pokrite. Prebi valstvo predmestij se je pretežno bavilo še s polje delstvom in živinorejo, zato se je s tem v zvezi po javljalo tu še polno drugih zdravstvenih nedostatkov, ki sicer nastopajo tudi na deželi, pa tam zaradi red kosti naselij in oddaljenosti posameznih poslopij niso tako škodljivi. Tudi razsvetljava mesta je bila jako nepopolna; plinova razsvetljava je bila omejena le na srednje mesto in na glavne ulice, v predmestjih pa so brlele po ulicah redke petrolejke. Ulice in ceste so le malo kdaj temeljito snažili in iznova posipali; poleti so škropili ulice in ceste le v sredini mesta, nikdar pa ne v predmestjih. Hiše v predmestjih niso imele žlebov proti javnim ulicam in cestam, ampak je deževnica in snežnica svobodno tekla s streh. Zdravstveni in higienski nedostatki so bili torej neznosni in z današnjimi razmerami sodeč nepojm ljivi. Sicer tudi drugod svoj čas najbrže ni bilo mnogo bolje, a v tem času, torej neposredno pred ljubljan skim potresom so bila druga mesta že davno preko takih razmer, živahno so že razpravljali o regulaciji svojih mest in gradili po novih smernicah. Urejali so ceste in izboljšavah cestišča, da so zadostili na raščajočemu prometu, napravljali so kanalizacijo, nameščali nasade in javne vrtove. Razširjali so mesta na okolico ter s tem razbremenjevali že itak pre- natrpana središča, ki jih razen tega tudi največkrat ni bilo mogoče prikrojiti novim zahtevam: skratka — povsod živahno delovanje in urejanje selišč po novo dobnih načelih. Prva doba, to je doba brezobzirnega rušenja in neupoštevanja starih vrednot in lepot je že minula. Sledilo je splošno iztreznjenje. Mesta, ki bi bila tako zaverovana v izboljševanje in urejevanje po vseh novodobnih načelih, z upoštevanjem in nameščanjem vseh novih pridobitev, da bi pri tem pozabila na stare lepote, so postajala že redka. Poživlja, organizira in Špitalska — sedaj Stritarjeva — ulica l.1895. uzakonjuje se gibanje za varstvo spomenikov. Zma guje načelo: ohraniti in ne obnavljati. V graditvi mest stopa v ospredje vprašanje, kako ohraniti dra gocene stare vrednote, pa vendar upoštevati tudi nove zahteve, pridobitve in načela: vprašanje, po eni strani dovolj težko, pa zato tem bolj hvaležno, po drugi strani. V nasprotju sta slikovitost starih mest in praktične potrebe novega časa. Gotovo je, da so gospodarski, prometni in zdravstveni oziri cesto one mogočili ohraniti umetnostne vrednote starih mest, vendar nam nekateri primeri kažejo, da se da z razu mevanjem, z ljubeznijo do lastne grude in z dobro voljo doseči lepe uspehe. Le premnogokrat se je namreč za gesli »prometni, zdravstveni, higienski in drugi oziri« skrivala iz oboževanja tujih ter iz nepo- znanja in nerazumevanja domačih vrednot izvirajoča želja po odstranitvi vsega starega. Nasprotno pa imamo tudi vsega priznanja in posnemanja vredne primere, ko mestni očetje v ponosu do svojih tra dicij, v ljubezni do svoje grude ter v spoštovanju do del svojih prednikov sklenejo brezpogojno ohraniti zunanje lice svojih starih mest in si dozidavajo nova poleg obstoječih. V kolikor je bila potrebna asanacija starih mest, se je ta dala izvesti, ne da bi pri tem količkaj trpelo njih zunanje lice; tolikokrat citirani promet pa so usmerili v nova naselja. Kot že rečeno, je Ljubljana vsemu temu gibanju prisluškovala le bolj iz ozadja. Pazneje se s to stvarjo ni pečal nihče, kajti ogromni stroški po eni strani in tehtni ugovori zoper uničevanje zanimive in de loma lepe stare arhitekture po drugi strani so že vnaprej onemogočali vsakršno možnost po temeljiti preureditvi. Tako je kazalo, da bo Ljubljana le po godila najbolje: Uboštvo in konservativnost Ljub ljančanov bi pripomogla, da bi mesto ohranilo svoje zunanje lice, z izboljševanjem doslej nevzdržnih higienskih in zdravstvenih razmer pa je Ljubljana itak že pričela (vodovod, nova dež. bolnišnica) in je kazalo, da bo to delo tudi skrbno nadaljevala. Preden preidem na opisovanje popotresnih dogod kov, naj navedem še, kolikšen obseg je zavzemala Vhod v Špitalsko ulico z Glavnega trga; na desni Peršetova hiša I. 1890., katera so po potresu podrli Ljubljana neposredno pred potresom in v koliki meri je bila bolj ali manj kompaktno zazidana. Ljubljana po obsegu svojega zemljišča danes ni mnogo večja kakor je bila pred potresom. Izza dobe francoske okupacije se je pridružil Ljubljani do pred potresa in sicer 1. 1892. le Podturen, to je okoliš Tivolskega in Cekinovega gradu. Po potresu se pri ključi Ljubljani 1. 1896. Vodmat, 1. 1914. Spodnja Šiška in 1. 1929. nekaj sveta pri Sv. Križu in na Brinju ob Dunajski cesti. Precej razlike med pred- in po- potresno Ljubljano pa je, kar se tiče naselja mesta samega. Jedro naselja tvori stari del mesta, to je tisti del, ki je bil še do konca 18. stoletja obzidan. Obzidje je teklo od grajskih utrdb (šanc) do konca Florijanske ulice, nato po Vožarskem potu do Ljub ljanice in ob tej do šentjakobskega mostu, od tu ob Zoisovem grabnu, Emonski cesti, Vegovi ulici, Kon gresnem trgu zopet do Ljubljanice in ob njenem levem bregu nazaj do čevljarskega mostu, nato pa ob desnem bregu Ljubljanice do Mesarskega mostu in ob Krekovem trgu do grajskega poslopja ter po grebenu grajskega hriba nazaj do utrdbe na okopih. Ta del mesta je bil razen grajskega hriba in okoliša ob Vožarskem potu že pred potresom popolnoma strnjeno zazidan. Temu jedru mesta so priključena predmestja in sicer Karlovško, Trnovsko, Krakovsko, Gradiško, Kapucinsko, št. Petrsko in Poljansko pred mestje. Ta predmestja so se šele v teku 19. stol. go steje pozidala in se združila z mestnimi osrednjimi deli v celoto. Razen v trnovskem in krakovskem pred mestju, ki sta kot stari čolnarski in ribiški koloniji še do danes ohranili svoj prvotni značaj, so tvorile v predpotresni Ljubljani jedro naselij v predmestjih stare ceste, ki so vodile v mesto. Ob teh cestah so bila predmestja gosteje in najdalje ven iz mesta po seljena, drugod pa so bila polja in vrtovi, ki so segali ponekod prav daleč proti sredi mesta. Karlovška cesta je bila gosteje poseljena nekako do polovice svoje dolžine. Malo naselje ob njenem spodnjem koncu, ki se je spajalo s Kurjo vasjo onstran Gru berjevega prekopa, je tvorilo že oddaljenejši okoliš zase. Redkeje naseljen je bil tudi Vožarski pot in deloma Zvonarska ulica. Na ostalem delu tega ozem lja med Karlovško cesto, Gruberjevim prekopom in Ljubljanico, to je na tako imenovanih Prulah pa je bil še travnik s cesto ob Gruberjevem kanalu in ste zama ob Ljubljanici ter od Karlovškega mostu po vprek do nekdanjega Marijinega kopališča. Jedro trnovskega predmestja so tvorile Cerkvena, Trnovska in Karunova ulica. V Koleziji, na Gmajni in ob Trnov skem pristanu pa so bila le redka naselja. Krakovo je bilo v splošnem tako, kakršno je še danes, razen na Mirju, ki spada tudi v to predmestje in kjer je bilo takrat še polje in travniki. V Gradiškem pred mestju je bil gosteje poseljen okoliš med Kongres nim trgom, Vegovo ulico, Rimsko cesto in Gradi ščem, nadalje Gradišče samo in Rimska cesta skoro do Tržaške ceste. V tem delu je stara tudi Igriška ulica, ki pa je bila le redko poseljena. Igrišča, ki je bilo na trgu pred današnjim dramskim gledališčem, v času neposredno pred potresom ni bilo več. Posa mezne hiše so bile še ob Tržaški cesti, kjer je tudi 44 KRONIKA KRONIKA 45 Vhod na Sv. Petra cesto z Marijinega trga (Vilharjeva — sedaj Urbančeva hiša) že stala tobačna tovarna. Kapucinsko predmestje, ki sega na jugu do nunskega vrta in Kongresnega trga, na vzhodu pa ga meji Ljubljanica, Miklošičeva in Dunajska cesta, je bilo najgosteje poseljeno okrog Kongresnega trga in Zvezde, ob Wolfovi (včasih Gle dališki), Prešernovi (včasih Slonovi) in šelenburgovi ulici, ob Dunajski cesti na desni do Ajdovščine, na levi pa nekaj dalje, deloma ob Knafljevi, Beethov novi ulici in Aleksandrovi cesti (včasih Franc Jože- fovi cesti) in ob Celovški cesti do železniške proge. Miklošičeve ceste takrat še ni bilo in so bili za hišami v Frančiškanski ulici sami vrtovi vse tja do Dolge (danes Dalmatinove) ulice na eni in do Kolodvorske ulice in Sv. Petra ceste na drugi strani. V Sv. Petra predmestju je bila gosto poseljena Sv. Petra cesta nekako do Polakove tovarne, naprej pa bolj redko; nadalje je bilo mnogo hiš tudi ob Prečni ulici in v spodnjem koncu Kolodvorske ulice. Gosteje naselje je bilo tudi v Kravji dolini, a le do današnjega Ta bora. Le deloma pa so bile poseljene Resljeva cesta in nekatere druge ulice v tem okolišu. Na mestu sedanje sodne palače in Kralja Petra trga in v vsem tistem okolišu je bilo še obširno polje. Ob severnem koncu tega polja je bila predilnica in ob njej veliki travniki. Tudi v ostalem delu št. Petrskega pred mestja je bilo veliko polja in travnikov. V Poljan skem predmestju so bile hiše ob Poljanski cesti do Ambroževega trga še v precej kompaktni, četudi ne strnjeni vrsti. Pa tudi zgornja Poljanska cesta, to je do današnje vojašnice, je bila razmeroma gosto naseljena, čeprav so stale ob tej cesti pretežno le male pritlične hiše, kakor so povečini tudi še danes. Več hiš je bilo tudi ob grajskem hribu v Streliški ulici, toda le do današnjega Ljudskega doma. V osta lem delu so bile Poljane neposeljene, kakor so bile še do nedavnega in kakor so v veliki meri še danes. Do tega obsega nekako je torej narasla Ljubljana do pred potresa. Zanima nas vsekakor še, kakšna je bila Ljubljana po svoji zunanjosti, po arhitektonski vrednosti posameznih hiš, kakor tudi, kakšna v zdru žitvi s celimi skupinami poslopij. Tako rekonstruk cijo si je seveda težko ustvariti, še težje podati in opisati, vendar nam pomagajo pri tem deloma še do danes ohranjene hiše in cele skupine hiš iz tedanje 46 dobe, deloma slike, ki so nam od tedaj na razpolago. Ker na slikah, ki so napravljene neposredno po po tresu — in teh je največ — motijo številne lesene opore, je res, da si je pri nekaterih pogledih težko ustvariti pravo sliko in dobiti vtis, kakršen se je opazovalcu v resnici nudil. Staro Ljubljano so označevale predvsem mnoge vi jugaste ulice, številni majhni trgi, zvezani s prav ozkimi ulicami in baročna pročelja hiš. V vrsti viju gastih ulic je omeniti predvsem Mestni trg s podaljški •— Starim in Stolnim trgom (Pred škofijo) ter z za ključki — Št. Jakobskim in Krekovim trgom. Je to stara cesta, ki se vije ob grajskem hribu in ki se prav na prelomu in nekako v polovici svoje dolžine najbolj razširi ter dobi poudarek v Mestni hiši in v pre krasnem Robbovem vodnjaku. V smeri proti temu baročnemu vodnjaku se je stekala na Mestni trg go tovo najlepša in najzanimivejša ulica Stare Ljubljane — špitalska ulica. Le-ta je bila ozka in se je na svoji kratki poti od Frančiškanskega mostu do Mestnega trga kačasto vila ter se končno usmerila s svojo osjo proti vodnjaku. Za tedanjo dobo razmeroma visoke hiše, ki so delale ulico še ožjo, kot pa je v resnici bila, so umetniku-kiparju nujno narekovale sloko obliko vodnjaka. Zdi se, da ulica s svojo vijugasto obliko mika in vabi v svojo sredo, da končno odkrije svoj najdragocenejši zaklad, spomenik iz belega marmorja, ki se v svoji belini odraža od patiniranih baročnih pročelij v ozadju kakor deviška prikazen. Zavidam vse one, ki so bili deležni edinstvenega pogleda. Na Mestni trg se steka še par drugih prav nalahno ukrivljenih ulic. Vse ulice pa so ozke, tako da jih skoro ni opaziti in se zdi, da je vrsta hiš, ki omejuje trg, popolnoma strnjena, človeku, ki stopa po njem, se odpirajo vedno novi pogledi in razkazujejo nova pročelja hiš; pogled pred njim se odpira, za njim se vrsti hiš strnjujeta in tako ima človek vedno občutek, da je v zaključenem prostoru, torej na trgu. Posebno pestrost je dajalo Mestnemu trgu tržišče s številnimi stojnicami okoli magistrata ter z živah nim vrvenjem prodajalcev in kupcev. Trubarjeva ulica — vse hiše so podrli K R O N I K A Od drugih vijugastih ulic omenjam Sv. Petra cesto, Kolodvorsko ulico in Florijansko ulico, ki je v svojem zgornjem koncu, to je nasproti sedanje dekliške šole, zanimiva zaradi stopničasto potekajoče stavbne črte. Posebnost Ljubljane so bili tudi številni večji in manjši trgi, ki so imeli največkrat nepravilno obliko in ki so nastali bodisi slučajno na križišču cest ali po gotovi grupaciji hiš, bodisi da so bili zgrajeni po preudarjenem račrtu. Po večini so te trge in tržišča spajale prav ozke ulice. Predvsem omenjam vrsto trgov od Poljan do Sv. Jakoba, to so Krekov (tr žišče), šolski, Stolni, Mestni, Stari in Sv. Jakoba trg in trge na levi strani Ljubljanice kot Križevniški, Novi, Dvorski, Kongresni in Marijin trg. Novi trg ali Turjaški trg, kot se je pozneje imenoval, je bil na pram Ljubljanici zaprt z vrsto hiš in ga je vezala z Bregom le ozka ulica. Poleg omenjenih je bilo še ne šteto manjših trgov, kot je bil n. pr. Ribji trg v celini hiš med Mestnim trgom in Ljubljanico ali pa trg pri cerkvi Sv. Florjana, ki so ga svojčas imenovali Zgor nji trg v nasprotju s Spodnjim trgom pri Stiškem dvorcu in še polno drugih trgov, ki morda niti niso imeli svojih imen in ki so kot nekaka izogibališča tvorili prijetno izpremembo v zaporednosti ozkih ulic. Kar se tiče stavb, so bile te pretežno baročne, nale timo pa tudi že na klasicizem in romantiko. Poleg zgodnjega in visokega baroka je bil pri nas prav močno zastopan pozni oziroma klasicistični barok in to zlasti v obliki Louis XVI. sloga. Tudi empire ni šel mimo nas brez sledu. Pozneje, ko zmaguje v arhitek turi klasicizem, se pri nas do pred potresa ni več to liko gradilo in imamo iz te dobe le poedine stavbe. Hišna pročelja vobče niso bila bahava, temveč skrom na, zato pa tem intimnejša in finejša v podrobnostih in proporcijah. Po načinu združitve posameznih poslopij v skupine opažamo v Ljubljani tri različne tipe. Najobičajnejši je bil strnjeni zazidalni način. Posamezne hiše so združene v strnjeno ulično vrsto. Po dve sosedni hiši sta imeli cesto skupen mejni zid. Po drugem zazidal nem načinu stoje posamezne hiše popolnoma samo stojno ter jih ločijo med seboj prav ozke, tako zvane komunske ulice. Te komunske ulice so bile ob cesti v višini pritličja navadno zazidane. Po tem načinu zazidane ceste so učinkovale dvojno, in sicer je bil dosežen strnjen zaključek prostora, ker komunske ulice zaradi svoje ožine niti niso prišle do izraza, ra zen tega pa so posamezne hiše sila plastično učinko vale. Posamezna poslopja v taki ulici so bila kakor kristali v strnjenem združku. Prvi način, ki poedi- nemu členu ne pusti do izraza, temveč ga oklepa v skupni učinek, je še srednjeveški, drugi način pa, ki poudarja poedine člene in stremi po razgibani plastič nosti, je baročen. Opažamo pa v stari Ljubljani še tretji zazidalni tip. Pri tem postanejo razdalje med posameznimi poslopji večje, tako da meje na ulico tudi vrtovi in dvorišča, ki pa so proti ulici ome jena z visokimi zidovi, v katere so navadno name ščena uvozna vrata. Ulice so potemtakem strnjene le v pritličju, posamezna poslopja pa uživajo vse do- KRONIKA 47 Frančiškanska ulica — sedaj Miklošičeva cesta brine odprtega zazidalnega načina. To je, deležna so v večji meri svetlobe in zraka. Na periferiji mesta na letimo še na druge, ponajveč vaške zazidalne tipe. To je slika Ljubljane, kakršna je bila pred potre som. Malo provincialno mesto, slabo uspevajoče, zato zaenkrat deloma zanemarjeno, sicer pa starodavno mesto s številnimi nemimi pričami boljših dni in slavne preteklosti, po tlorisni obliki nadvse zanimivo, po zunanjem licu slikovito in v estetskem oziru stilno jasno ter enotno. V te razmere pa poseže potresna katastrofa. Bilo je to v noči med velikonočno nedeljo in ponedeljkom, med 14. in 15. aprilom leta 1895. Ko je bil premagan prvi strah in so bila izvršena najnujnejša zaščitna dela, so pričeli resno misliti na preureditev mesta. Najprej so odredili komisijonalne oglede po potresu prizadetih poslopij. Sprva so poslovale štiri ogledo- valne komisije, ki so ugotavljale škodo, detožirale stranke iz poškodovanih hiš ter določale poprave ozi roma odrejale podiranje. Pozneje, ko so bili na po sredovanje deželne vlade pritegnjeni k temu delu še državni inženjerji in tehniki, je bilo na poslu šestero državnih komisij. V koliki meri so bila posamezna poslopja poškodovana, je danes težko reči, vsekakor pa moremo deloma sklepati iz gotovih dejstev. V splošnem se zdi, da se je glede poškodb nekoliko pre tiravalo. To pa je tudi popolnoma razumljivo. Prva resnejša poročila potresa niti ne opisujejo še tako hudo, pozneje pa seveda, ko postaja mesto deležno splošnega pomilovanja in vsestranskega zanimanja, ko so jele prihajati prve podpore in je šlo za to, da se izposluje čimveč državne podpore in drugih ugod nosti, postajajo lesene opore vedno številnejše, potres sam pa v poročilih vedno katastrofalnejši. Dejstvo je, da neposredno od potresa ni bila podrta nobena hiša. Ponajveč so bili zrušeni dimniki, ki so, podirajoč se, potrli tudi mnogo strešne opeke in utrli ostrešja, po gosto je odpadel omet, včasih napušči, zaradi pose danja in premikanja tal pa so se pojavile tudi marsi kje razpoke v zidu in obokih. Poročila trdijo, da so bile hiše v onih delih mesta, kjer tvori podlago živa skala, manj poškodovane. (Konec prihodnjič.) 130 KRONIKA Stara gimnazija s fronto na Vodnikov trg l.1895. Gosposka ulica s Knežjim dvorcem LJUBLJANA PRED POTRESOM IN PO POTRESU ING. AR H. GUSTAV OGRIN (Konec) V prvem strahu so ljudje svoje hiše zapustili, po zneje pa so jih podprli znotraj in zunaj s številnimi oporami in to zlasti zaradi silno se razširjajočih vesti, da bo še več potresnih sunkov. Ker pa so zidovje po mnogih ulicah podprli križem s tramovi, je bil promet močno oviran. Nekatere ulice so zaprli tudi za pešce. Zelo verjetno je, da so hiše podpirali predvsem zato, da bi lažje vzdržale morebitne poznejše potresne sunke. Res je sicer, da so se pojavljali lahni potresni sunki še par mesecev pozneje, vendar so ljudstvo bolj ko pa ti tresljaji sami plašile neutemeljene govorice, da pravi potres šele pride ter da so bili to le pred hodni sunki. Da so ljudje večkrat po nepotrebnem podpirali hiše, dokazuje n. pr. odlok deželnega pred sedstva, ki pravi, da je nepotrebne podpore, ki samo ovirajo promet, odstraniti. Radi preštevilnih podpor in zaprtja nekaterih ulic je prišlo pozneje tudi do mno gih pritožb. Tako so se n. pr. pritožili trgovci in obrt niki židovske ulice, o kateri pravijo poročila, da je ena najnevarneje poškodovanih ulic. Pritožitelji pa zahtevajo, da se ulica odpre, češ, da itak nima ni- kakih resnejših poškodb, ki bi lahko zahtevale za poro ulice. Enako pritožbo so vložili tudi gostilničarji s Sv. Petra ceste, ki je tudi veljala za zelo poškodo vano. Pa tudi proti odlokom ocenjevalnih komisij, da je treba gotove hiše podreti, so bile poslane na deželno predsedstvo in na sodišča številne pritožbe, češ, da hiše niso v takem stanju, da bi jih bilo podreti. To znači, da so te komisije ocenjevale prizadeto škodo preje višje nego nižje. V dvomih pa se je komisija raje odločila za demoliranje kot pa, da bi si naprtila na glavo odgovornost za morebitno poznejšo nesrečo. Ker pa pravijo domača poročila, da so komisije oce nile škodo dva- do trikrat prenizko, bi to zopet doka zovalo, da so domača poročila o nesreči in o prizadeti škodi močno pretiravala. Do konec potresnega leta so od 1373 hiš, kolikor jih je štela Ljubljana ob času potresa, podrli le 49. Med temi pa so bile gotovo tudi take, ki jih niso po drli zgolj iz varnostnih ozirov. Hišni posestniki, ki so podrli in na novo zgradili svoje hiše, so bili namreč deležni večjih ugodnosti in je verjetno, da se je marsi kdo tega poslužil ter si je zgradil raje novo hišo, kot pa bi staro popravljal. Podiranje starih hiš pa je pospeševala tudi občina sama, ki je nameravala znatno preurediti staro mesto in je bilo v njeno ko rist, da se podro hiše v ulicah, ki jih nameravajo raz širiti, ali pa da se pridobi prostor za eventualne nove ceste, trge in javna poslopja. Na arhitektonsko vrednost starih poslopij ni nihče mislil, še manj jo zagovarjal. Vse je bilo prežeto z edino mislijo po preureditvi mesta. Občinski svet si je že tedaj ob potresu nadel nalogo, »da dvigne iz razvalin novo, lepšo, z vsemi modernimi napravami preskrbljeno Ljubljano, dostojno središče dežele slo venskega naroda.« Pri tem pa jih ni motilo dejstvo, da so hodili iskat vzore v tujino in da so pri preure ditvi le preveč jemali tuje moči, čeprav so imeli svojih dovolj na razpolago. Pozabili so, da bi zaklade naroda bolje čuvali domači ljudje. Zdi se, da je mesto upoštevalo nasvet deželnega predsedstva, naj da delo KRONIKA tujini stavbnim tvrdkam in naroča napravo načrtov pri tujih tehnikih, češ, da bodo imeli domači ljudje itak še pozneje dovolj dela. Dne 9. V. 1895 je občinski svetnik Jan VI. Hraskv v izredni občinski seji predlagal, naj se ustanovi ko misija, ki naj sestavi v glavnih potezah program o regulaciji mesta, v prvi vrsti tistih cest in ulic, ka terih stavbne črte je treba najprej določiti, za izde lavo načrtov pa naj se najame dva inženjerja. Za to ustanovljena komisija je res napravila program o re gulaciji mesta, naprava načrtov pa je bila po dovr šeni konkurenci poverjena ravnatelju državne obrtne šole na Dunaju, arhitektu Camillu Sitte-ju. Sitte je bil tedaj, kakor sem že omenil, eden prvih strokov njakov na polju regulacije mest. Svoje nazore odkriva v knjigi »Der Stadtebau«. Zavzema se za moderne re šitve in priznava dobrine, ki jih je v tehničnem oziru prinesla zadnja doba, vendar pogreša v njej estetskih momentov. Priporoča ohranitev lepih starih vrednot, ki vedno bolj zginjajo in se zabrisujejo, vendar pravi nadalje, da »sila kola lomi« in da je treba torej pred vsem izvesti vse, kar se je zaradi higienskih, zdrav stvenih in drugih važnih razlogov izkazalo za nujno, četudi se pri tem uniči še take vrednote. Zanimivi so ti Sittejevi nazori zlasti za nas, kajti nap rosen, kako bi bilo treba regulirati Ljubljano, je menil, naj bi se ji ohranil dosedanji starodavni značaj. Prilike so bile pri nas torej take, da bi se moglo izvesti mo derno regulacijo mesta, ne da bi bilo treba uničiti stare lepote. Arhitekt Sitte je nato napravil načrt za regulacijo Ljubljane in ga je osebno predložil naj prej stavbnemu odseku, pozneje pa še občinskemu svetu. Načrt pa občinskih mož ni zadovoljil. Priznali so mu sicer veliko umetniško vrednost, vendar so si hoteli urediti mesto po svoje. Enaka usoda je doletela tudi še dva druga načrta, ki sta ju iz lastnega nagiba predložila arhitekt kranjske stavbne družbe Adolf Wolf in naš rojak, arhitekt Maks Fabiani z Dunaja. Ljubljančani bi si lahko kljub usodni nesreči, ki jih je bila doletela, ohranili vse lepote starega mesta. Kresija v Špitalski, sedaj Stritarjevi ulici 131 Preskočili bi ono v zgodovini regulacije mest tako neslavno dobo XIX. stoletja in si uredili mesto prav tako po modernih principih, a z upoštevanjem estet skih vidikov. Seveda bi bilo treba zato močne roke in razumevanja. Upoštevanje Sittejevega nasveta bi ohranilo mestu še marsikatero lepoto, odvrnilo pa bi od njega vso dolgo kalvarijo počasnega razvoja k popolni ureditvi in ga tudi obvarovalo marsikatere napake, ki se niti ne da več popraviti. Ker torej občinskih mož nobeden izmed vposlanih treh regulacijskih načrtov ni zadovoljil, je prejel predstojnik mestnega stavbnega urada Jan Duffe na ročilo, da napravi na podlagi teh treh načrtov še če trti regulacijski načrt, ki pa naj ustreza njihovim že ljam. Ko je Duffejev osnutek stavbni odsek presodil in ga izpopolnil po svojih željah, ga je občinski svet izročil še posebni anketi, v katero so bili poslani razni občinski svetniki, vladni in deželni zastopniki ter stro kovnjaki, dalje zastopniki raznih denarnih zavodov in končno še zastopniki stavbnih mojstrov. V smislu sklepov te ankete je Duffe svoj regulacijski načrt znova pregledal in popravil. Ko sta naposled vnesla v načrt svoje želje in zahteve še stavbni odsek in odsek za olepšavo mesta, je občinski svet načrt dne 23. jan. 1896 sprejel in ga je dne 19. avgusta 1897 odobrila tudi deželna vlada. To je torej vsa odisejada ljubljanskega regulacij skega načrta, ki je v svoji končni obliki še najbolj podoben Fabianijevem načrtu, četudi je delo Jana Duffeja in Jana Hraskega. Do popolne izvedbe re gulacije po tem načrtu pa mesto ni nikdar prišlo. V teku časa so še marsikaj izpremenili in v načrtu popravili. Na morebitne pritožbe uvidevnejših mož pa so se seveda sklicevali na strokovnjaka Sitteja, četudi je ležal njegov načrt zaprašen in pozabljen na polici. Dosledno nalogi, ki si jo je občina stavila že ob potresu, ustvariti namreč novo in lepšo Ljubljano, se je kmalu začelo v Ljubljani živahno delo. Podpore, brezobrestna posojila ali posojila z minimalnimi Dunajska cesta, cerkev deželne bolnišnice l.1895., sedaj hiša Kmetske posojilnice 132 Trnovska župna cerkev obrestmi, davčne prostosti za nova poslopja in še dru ga ugodnosti — vse to je delo sila pospešilo. Podirali in na novo gradili so vsevprek. Kdor že ni mogel po dreti svoje hiše, ker ni bila dovolj porušena, jo je pa vsaj temeljito prenovil. Če ni šlo drugače, so prenav ljali vsaj pročelja. Zidalo se je mnogo, a o lepoti novih stavb se ni mnogo razmišljalo. Kakor glive po dežju so se po potresu pojavile razne tuje stavbne tvrdke, za katerih imena vedo le še zaprašeni stavbni akti, katere so nam pa zapustile kup smešnih in ne okusnih fasad v slogu netalentiranih posnemalcev. Splošna stavbna manija je povzročila, da je šlo marsi kaj starodavnega in okusnega v prah in pepel. Tako je padla edinstvena špitalska ulica s svojimi ličnimi hišnimi pročelji, padlo je licejsko poslopje, ki je s svojo dolgo fasado v slogu 18. stoletja dajalo Vodni kovemu trgu intimen značaj. Izginil je zgodnje ba ročni Knežji dvorec in še mnogo, mnogo odličnih stavb, ki pa so bile po potresu še prav dobro ohra njene in so jih podrli cesto, ker so bile le-temu ali onemu napoti. Prostor, kjer je stal Knežji dvorec, je ostal še do danes nezazidan, niti ni bil uporabljen za park ali kaj drugega in vendar se je nekomu tako mudilo podreti starodavno in krasno palačo. Nera zumevanje domačinov in tujcev, kakor tudi zasebne koristi so tako izropale mesto marsikatere nenado mestljive dragocenosti. KRONIKA Razen hiš, ki jih je napravil prof. Fabiani (in te so bile najboljše), so delali načrte za večje stavbe in prezidave večinoma tujci. Tako je n. pr. napravil na črt za novo Kresijo in Filipov dvorec prof. Thever iz Gradca. Ne glede na slabšo arhitekturo pročelij ti dve poslopji že s svojimi merami docela skvarita pogled na ta del mesta z masivom Grada v ozadju. Precej je delal pri nas arhitekt Jeblinger iz Linza. Ta je med drugim preuredil tudi šentjakobsko in tr novsko cerkev. Nekatere stavbe so bile napravljene po vzoru po dobnih stavb v tujini. Tako n. pr. je napravljena ljudska kopel po vzoru kopeli v Lipskem, jubilejna ubožnica po vzoru ubožnice v Elberfeldu. Primero za kolodvor so iskali v Halleju in v Diisseldorfu. Končno je napravil načrte za kolodvor g. Blumenthal iz Nem čije. Nameravali so namreč zgraditi velik centralni kolodvor, pa niso dobili dovoljenja. živahna stavbna delavnost, ki je bila posledica po tresne katastrofe, pa je tudi mnogo pripomogla k raz voju stavbnih obrtov in se je predvsem izdatno raz širil njih obseg. A znaten napredek je bil dosežen tudi na tehničnem polju. Kar se tiče sprememb v notranjem licu mesta, je na- glašati v prvi vrsti razne higienske in asanacijske naprave ter uvedbe, kakršne so: nova kanalizacija, uredba stranišč z izplakovanjem z vodo in pnevma tično izpraznjevanje greznic, odprava komunskih uličic, premestitev smetišč iz notranjega mesta v mestni log, varnostne in zdravstvene odredbe po de lavnicah in obratovalnicah, zgradba potrebne ljudske kopeli in mestne elektrarne. Zunanje lice mesta pa se je zaradi tega pravkar navedenega in pa zaradi ži vahne stavbne delavnosti sploh močno izpremenilo. Važna je bila inkorporacija Vodmata (6. novembra 1896), omeniti je opustitev kaznilnice na Gradu, na kup ljubljanskega gradu od mestne občine (1905) in delno zaokrožitev tega posestva (1906) ter teme ljito ureditev potov in nasadov na Gradu, združeno s pogozdovanjem arondiranega sveta. Prišla je tedaj tudi zgradba električne cestne železnice, mesto pa se Vhod v Poljansko cesto (Peglezen) Delniška tiskarna, d.d. v LJubljani SV. JAKOBA TRG ŠT. 3 — ROBBOVA HIŠA KRONIKA je okrasilo z raznimi parki. Omeniti je še odpravo starih javnih vodnjakov in ureditev mestnih skladišč v jami poleg prisilne delavnice. Ob obstoječih cestah in ulicah se je zgradilo največ hiš v Stritarjevi ulici (bivši špitalski ulici), kjer so, razen ene, vse hiše na novo zgrajene, dalje na Sv. Pe tra cesti, v Gosposki ulici, na Rimski cesti (Gorupove hiše), na Starem trgu in Sv. Jakoba trgu ter Sv. Ja koba nabrežju. Ob novo nastalih cestah in ulicah je zlasti omeniti skupine modernih trinadstropnih hiš na Slovenskem trgu, ob Sodni, Cigaletovi, Dalmati novi ulici ter Dunajski cesti, dalje ob vsej Miklošičevi cesti in ob podaljšani Sodni ulici deloma dvonad stropnih, deloma pa tudi trinadstropnih hiš. Na biv šem Del-Cotovem posestvu ob Poljanski cesti, in sicer ob novo nastali Strossmaverjevi, Ciril - Metodovi in Stare pravde ulici ter ob Elizabetni cesti je tudi vzrasla skupina enonadstropnih in dvonadstropnih vil z vrtovi. Prav tako je na bivšem škofijskem posestvu v šentpetrskem predmestju ob novi Ilirski, Vrhov- čevi in podaljšani škof ji ulici ob Ahacljevi cesti ter v Prisojni ulici nastalo večje število enonadstropnih vil in hiš z lepimi vrtovi. Tudi število enonadstropnih delavskih hiš ob Hranilnični cesti se je precej pomno žilo. Izmed pritličnih hiš je omeniti zlasti delavske hiše ob novo nastali Kopališki in Zeljarski ter v Mali čolnarski ulici, dalje več zasebnih hiš v Hradeckega vasi. V nekem oziru je torej popotresna Ljubljana vse kakor napredovala. Po silni katastrofi, ki je zadela Ljubljano, se je razvilo živahno stavbno delovanje. Na mestu razrušenih starih hiš pa zaradi regulacije cesto ni bilo mogoče postaviti novih, zato so jeli ljudje postavljati nove hiše v nekdanja predmestja, kjer so bile ulice širše, kjer se je mogla stavba prosteje raz viti, kjer je imela dovolj zraka in svetlobe. In tako se je z lahkoto doseglo to, kar smatram za najvaž nejšo točko stanovanjske higiene — decentralizacija stanovališč in razprostranjenost mesta. Kjer so se Mesarski most na sv. Patra cesto, Urbanova hiša 1860, sedaj Resljeva cesta 133 Župna cerkev sv. Petra pred potresom razprostirala polja in njive, so nastali novi in zdravi mestni deli. Kot poseben napredek moramo navajati, da so tudi delavski sloji uvideli udobnosti lastnih, na prostem ležečih hišic. Prej so ti sloji večinoma stanovali v zanikarnih, temotnih in vlažnih stanovanjih, v starih hišah sredi mesta ali po predmestjih. Odkar pa je mo derna socialna delavnost tudi ubožnejšim slojem olaj šala graditev lastnih stanovališč, razvila se je na tem polju živahna delavnost. Nastale so cele kolonije majhnih, a zdravih delavskih hišic, tako v Koleziji, v Zeleni jami, pa tudi zunaj mestnega okoliša v Rožni dolini in drugod. Če končno še enkrat pregledamo delo, ki je bilo na pravljeno po potresu za preureditev mesta, vidimo, da se je sicer napravilo mnogo dobrega in koristnega za zdravstveno in higiensko povzdigo mesta ter da so se v splošnem s pridom uporabile vse tehnične prido bitve novega časa, da pa se je, žal, tudi mnogo zagre šilo, ko se je popolnoma prezrlo estetske vidike, pa bodisi pri graditvi novega dela mesta, kakor tudi, kar se tiče ohranitve starega. Mnogo se je zagrešilo in mnogo zamudilo v teku dvajsetih let neumornega dela za »novo in lepšo« Ljubljano, ki pa ga končno za ustavi vojna vihra. Po nadaljnjih dvajsetih letih se zdi, da je obzorje jasnejše ... in že se nam kažejo obrisi stare, a novo- urejene Plečnikove Ljubljane.