1101
Mene pa zapuščaš suhih ust
David Kačič
OKNO    Gledam sliko, ožarjeno s sončnimi žarki skozi bele rešetke. Burja spreminja sliko in raster na umazanem umetnem parketu.
A slika oživi, ko se poigrava dvigajoči se prah z žarki. Tretja dimenzija. Čakam mojega kosa.
Kosa ni in ga ne bo.
Ne mara belih rešetk.
Prebarval jih bom črno.
Verjetno se bova potem spet zbližala.
Žarki ostanejo žarki, ostane umetni parket, ostane prah, ostane raster. Ostane burja.
OBISK
Po temni poti si prišla,
ki te navdajala je s hladnim strahom.
Toda ti premagaš strah.
1102
David Kačič
Misli begajo ti spet nazaj, ko prvič sem te videl, videl te globoke, tople oči.
Po temni poti sva odšla, brez strahu in hlada. Pobožam te - odmakneš se.
Bela jadra,
modra voda te privlači,
mene pa zapuščaš suhih ust.
ZVEČER    Vrti se in vrti.
Ena raza vodi v center. Tišina.
Obrnem.
Divji ritem stresa stekla.
Počutim se božansko.
Močno občutje zvoka. Magična melodija. Bas se igra z drobom.
Vegetativni sistem omedleva. Spomini bledijo. Spet obrnem.
Nirvana. Nirvana. Zaspim.
ČUDNI    Ugotavljam, da sem zmeraj lažji. OBČUTKI    Lakota? Ne.
Psihofizično sranje? Da.
Morebiti.
Še dobro, da imam gravitacijo. Sicer bi že odletel.
1103
Mene pa zapuščaš suhih ust
Pa tudi ta mi ni preveč všeč. Vedno bolj se ji približujem. Vedno bolj me vleče vase. Treba bo pravočasno zapreti vrata v klet. Doli ni luči. No ja, sveča je. Samo kisika ni dovolj. Verjetno tudi zame ne. Bežim.
OBLEKA    Treba bo v trgovino.
treba bo kupiti obleko. Črno obleko.
Zakaj pa črno? Zakaj ne belo? Ne, ne bom šel v trgovino.
Kdo si?
Ja no, sem pač jaz.
Kaj si?
Nič, ali še manj.
In kaj boš?
Ne vem.
Rad živiš?
Ne preveč.
Ljubiš?
Ne vem, kaj s tem misliš.
Si srečen?
Kretensko vprašanje.
Se misliš spremeniti?
V kaj? V ihtiozavra?
Si že malo nor?
Verjetno res,
toda samo na moji frekvenci.
Zakaj se potem ne uničiš?
Sem prelen.
Poizkusi se relaksirati.
Prav.
Mogoče mi bo potem uspelo.
PROŠNJA    Utopljenci so pravzaprav bogatejši. Nimajo več problemov. Imajo pa ogromna prostranstva.
Modri ekran je neskončen. Manjka jim samo nekaj stvari, a teh ne potrebujejo več.
Pravzaprav so srečni,
čeprav ne vedo več, kaj je sreča.
Niti ne vedo, da so utopljenci.
UTOPLJENCI    Vedno bolj
je v meni vse gnilo.
Že na zunaj se vidi
in zaudarja navzven.
Čas,
bodi moj brat.
Odstrani ta vonj.
Čas
teče hitreje.
Čas,
bodi še hitrejši
in vse bo mirneje
in vsi bodo mirnejši.
Ni več življenja,
trpljenja pa čez in čez.
Čas,
bodi hitrejši.
Zaudarja po smrti.
David Kačič
1104