Dopisi. Iz ptnjskega okraja. (Ljudske knjižnice v proslavo stoletnice Slomšekovega rojstva!) Vse hvale vredno je, da slovensko ljudstvo obhaja slovesno stoletnico Slomšekovega rojstva. S tem je svetu pokazano, kako časti svoje zaslužne može! Slovensko ljudstvo pa se tudi tako v vseh slojih seznani z vrlinami, katere so dičile SlomSeka kot skofa in svojemu narodu zvesto udanega sina. V izgled se mu postavlja življenje in delovanje sina priprostega kmeta, kateri je s svojimi, od Boga mu podarjenimi talenti dobro gospodaril, kateri je z marljivostjo, vstrajnostjo vse težave in križe človeškega življenja sijajno premagal in se povspel do neminljive slave. Letošnje slavnosti pa bi naj tudi vidljive spomine med narodom zapuščale. To bi se najbolje in najlepše doseglo z ustanovami v dobrodelne namene. Pa tudi tam, kjer to ni mogoče lahko, se naj nekaj stori. Skoro v vsaki slovenski župniji imamo že po eno bralno društvo. Le nektera — redka — društva imajo tudi knjižnice. V proslavo SlomSekovega spomina naj prekrstijo bralna društva, katere že imajo knjižnice v »SlomSekove ljudske knjižnice«; društva pa, ki še nimaio knjižnice, naj tako še letos osnovajo; kjer ni društva, naj se osnovi še letos s Slomšekovo ljudsko knjižnico vred! To ne povzroča posebnih stroškov in le malo dela in truda. Upati je tedaj, da dobš vse slovenske župnije, katere Se nimajo, bralno društvo s SlomSekovo ljudsko knjižnico še letos! Tako se bode vedno in vidno častil spomin na Slomšeka; slovensko ljudstvo se bode vedno bolj izobrazevalo, kar je Slomšek iskreno želel! Slovenska knjiga se bode širila med narod in ne bode več trohnela po shrambah izdajateljev in založnikov! Slovenski pisatelji bodo potem pisali knjige za narod, za ljudstvo. To jih bode navdušilo za novo delovanje; vzbudilo in privabilo pa bode tudi nove, še speče moči. Naj tedaj nastanejo Slomšekove knjižnice! F. J. Iz Kozjega. Vsak dan, ko se bliža polnočna ura, prične se v našem trgu živahno gibanje. Zbirati se namreč začne v tem času tukajšnja ponočna garda, naša slavna fakinaža, ki kali nočni mir in razgraja po našem trgu prepevajoča pesmi, ki žalijo čut vsakega dobrega Avstrijanca, posebno pa še Slovana. Pesmi, kakor >Die Wacht am Rhein« in »Heil und Sieg« se trobijo vsako noč. Posebno žalostno pri tem \e pa to, da dajejo tem kričačem glavni kontigent nekateri taki ljudje, ki imajo zaradi svoje državne službe najmanj vzroka popevati za Avstrijo žaljive pesmi! Za pomočnike pa jim skrbi neka kovačnica. Ta lepa družba izziva in razgraja brez zadržka po celem trgu, čaka na domti idoče Slovence ter jih nadleguje. A naše županstvo nima za to ne očesa ne ušesa, naša policija tukaj ne vidi nič in ne sliši nič. Zato vprašamo slavno županstvo v Kozjem: Ali hoče skrbeti za energičnega nočnega čuvaja, ki bode v stanu, take ponočne demonstracije zabraniti? Ali nas hoče prisiliti, da si bodemo morali Slovenci sami pomagati ? Na slovenski zemlji se ne damo izzivati, doma hočerao imeti po noči mir!! Sv. Vid pri Ptuju. Pri sv. Vidu pri Ptuju so dobili novo šolsko zastavo, koja je bila 21. t. m. blagoslovljena. Kumica je bila gospa Gomilšek iz Jurovec, ki je ob tei priliki podelila vsi šolski mladini dobro južino. Bog jo živi še mnoga leta!] Zalostno pa je za naš slovenski kraj, da se še v njem vedno šopiri nemščina in nemškutarija. Tukaj se je prenovila na občinske stroške neka kapelica, ki ima res čuden napis: »Renoviert im Jahre itd* Ja, za Boga, ali stoji kapeliea na pruski zemlji, da ima nerazumljiv nemški napis!? Dragi slovenski sorojaki! Ali se nam ne bodo smejale haloške krave, ako si bodemo na slovenski zemlji delali nemške napise? Kedaj pa nas bode srečala pamet? Francozi imajo francoske napise, Italijani italijanske, Nemci nemške — le mi Slovenci še nočemo imeti slovenskih! Spametujmo se skorai, postanimo odločni narodnjaki in glejmo, da spravirao k občinskemu krmilu može, ki bodo narodnjaki, ki ne bodo zasmehovali Slovencev! Iz Dunaja. Razsvetljava, ki jo ie priredilo dunajsko mesto 17., 18. in 19. povodom 70. rojstnega dne našega cesarja, je bila tako velikanska, da moram bralcem vrlega »Slov. Gosp.< nekoliko o njej poročati. Da! Dunaičanje >svojega« cesarja ne le ljubijo, ampak obožavajo, je znano; toda slavnostni trije večeri presegajo vse, kar se je pričakovalo. Zmerni dunajski listi so, kakor so po pripravah sodili, trdili že naprej, da bo razsvetljava tolika, da takšne še svet ni videl. In tako je tudi bilo! Samoodsebe se razume, da ga, kakor daleč dunajsko mesto sega; ni bilo okna, ki bi ne bilo razsvetljeno in okinčano. Pa sveča je takrat zraven električne luči malone izginila; kajti gotovo se v svrho razsvetliave po današnjega dne elektrika še ni v toliki meri izrabljala, kakor baS navedene dni. Na edini občinski svetovalnici je žarelo 15.000 električnih luči; koliko na drugih poslopjih kakor nadvojvod, raznih plemičev, miliionarjev itd., to gre v ogromna števila. In če pomislite, da daje vsaka elektr. luč najmanje toliko svetlobe, kakor sto sveč, ali si potem morete približno predstavljati ogenj, v koiem je žarel Dunaj? Ne, pravim vam, tega si ni moči predstavljati, to mora človek le sam videti. Pa te električne lufii niso le mesta razsvetljevale, ampak sestavljene so tudi bile v naikrasnejše figure; tu je bilo videti cesarske krone, tam križ kakega rega, zopet tam prisrčne zdravice, ali število 70, ali začetne črke imena tistega, ki mu je to slavlje veljalo itd. In še celo s tem se ni zadovoljil dunajski patrijotizem, da je mesto, ki Steje pol milij. prebivalcev več, nego cela dežela štajarska, izpremenil v ognieno morje tudi iz daljne zračne višine nizdol je žarelo v velikanskih potezah število 70, kakor da bi se bile največje zvezde nanizale v proslavo tistega, katerega ime je iz zemske nižave gor donelo iz milijon grl. K vsei tej svetlobi pa si Se mislite zastav, najkrasnejših preprog vencev, baldahinov in kar je take krasnine, nebroj, po ulicah pa ljudstva z lampijoni, da se vse zdiže, in krik in vik, kakor da bi bil Bog samo za to priliko grlo ustvaril — in tako }e bilo tri večere, vsakokrat po dve uri. Cesar te razsvetljave ni videl, ker je bil v Islu; pa priprosti Dunajčanje si ne dado vzeti prepričanja, da je vladar tiste dni na tihem bival v prestolnici ter svojo proslavo tajno gledal. Ni je ljubezni nad ljubeznijo, ki jo goji Dunajčan za >svojega« cesarja. Vse tri dni so branjevke na trgih nosile črno-rumene avbe, in vsak tovorni voz, §e celo tisti, ki spravlja iz mesta smetje, je nosil znak cesarskega slavlja; če druzega ne, je kljuse na komotu imelo papirnato zastavico. Končno Se bodi omenjeno, da frankfurtarice, s katero se spodnještajarski nemškutarji pri vsaki priliki ošabno vsiljujejo, po vsem mestu ni bilo videti niti jedne.