Pavla Štrukelj
SE - UDK 397.4(497.121-055.2:37.014.22
STATISTIČNI POPISI O PISMENOSTI ROMSKIH ŽENSK V SLOVENIJI
IN PREUČEVANJE SPREMEMB V NJIHOVEM ŽIVLJENJU
Obdelano gradivo, ki zajema način življenja Romov v Sloveniji, vsebuje tudi pomembne
podatke o njihovih življenjskih razmerah iz najnovejše preteklosti. Spremenjeni način
življenja naših Romov, predvsem v zadnjem desetletju našega časa, kaže, kako se ti ljudje
prilagajajo sodobnemu družbenemu sistemu in novim kulturnim oblikam, ki se razvijajo v
njihovem neposrednem okolju.
Pričujoči prispevek obdeluje namreč gradivo, ki ga vsebujejo statistični viri, dopolnjuje
pa ga gradivo, ki je bilo zbrano v nekaterih romskih naseljih. Poglavitni poudarek te
razprave temelji na statističnih podatkih, saj ti osvetljujejo precej resnično stanje
pismenosti oziroma nepismenosti romskih žensk v Sloveniji. Ugotovitve, ki so bile
zapažene na njihovih domovih, pa odkrivajo tudi nekatera prizadevanja teh žensk; ta
izvirajo iz njihovih lastnih pobud. Pregledana so bila nekatera naselja, večja in manjša,
starejša in mlajša, ter občasni tabori nekaterih romskih družin.
Popisni listi, ki so bili izpolnjeni ob popisu prebivalstva leta 1971,^ vsebujejo podatke o
osnovnem znanju slovenskega jezika, to se pravi, ali Romi znajo pisati in brati ali pa so
nepismeni. Omenjeni statistični viri, ki so, kot sem že omenila, podlaga temu prispevku,
izpričujejo, kako pomanjkljivo znanje slovenskega jezika imajo romske ženske in kako
malo je bilo opravljenega za njihovo osnovno izobrazbo.
Menimo, da moramo, ko preučujemo današnji način življenja Romov v Sloveniji,
posvetiti nekaj preučevanj tudi tej tćmi, ki je bila do sedaj popolnoma zanemarjena; to je
vprašanje splošne osnovne izobrazbe romskih žensk in vprašanje njihovega odnosa do
splošnih kulturnih prizadevanj v slovenskem prostoru. Tudi ta vprašanja je potrebno prav
tako obdelati kot vsa druga in jih upoštevati pri delu, ob katerem skušamo zajeti kar
najbolj resnično podobo življenja naših Romov. Preučevanje vzrokov nepismenosti in
pomanjkljive splošne izobrazbe romskih žensk odpira pomembna vprašanja tudi
etnologom.
Ugotovljeni podatki o osnovni izobrazbi romskih žensk v Sloveniji so pokazali, da so
nepismene skoraj vse odrasle ženske. To opravljeno delo tudi bolj ali manj potrjuje
domnevo, zakaj se te ženske teže prilagajajo novim oblikam vsakdanjega življenja, saj jih
prav ta pomanjkljiva osnovna izobrazba še vedno postavlja v okolje, ki je zunaj našega
družbenega dogajanja. Te nepismene romske ženske se počutijo najbolje tako, da živijo še
naprej tako življenje, kot so se ga naučile od svojih mater, ki so kajpak živele v drugačnih
časih in v drugačnih razmerah. Položaj romske ženske je v stalno naseljeni družini
nekoliko boljši. Čeprav so tudi te ženske nepismene, so nekatere zaposlene in te kažejo
precejšnje zanimanje za znanje, ki ga lahko dobe ob tem ali onem delu. Tiste pa, ki so le
gospodinje in ne znajo brati in pisati, kažejo lastne pobude vsaj za bolje urejen dom.
Mnoge med" njimi razumejo, kako je potrebno znati pisati in brati, in zato pošiljajo otroke
v šolo. Vendar moramo ob teh ugotovitvah le dodati, da je še precej romskih žensk, ki še
niso toliko osveščene, da bi se jim zdelo pametno, da njihovi otroci hodijo v šolo.
Primer posebnega preučevanja so ženske romskih družin na Dolenjskem. Povedati
moramo, da se mnogo teh družin še občasno seli. Ugotovljeno je, da so te družine zelo
zanimivo področje etnološkega dela, saj v njih zasledimo mnogo rodovnih šeg, ki so odsev
izvirne kulturne dediščine. Če bi to njihovo ohranjeno izvirno kulturo pravilno usmerili
in označili, bi nedvomno imeli več uspehov ob splošnem osnovnem izobraževanju
romskih žensk. Uspeh tovrstnega dela je opaziti že pri otrocih iz naselja Žabjek, ki jih
1. Popis prebivalstva leta 1971. Zavod za statistiko SRSv Ljubljani.
Pregledani so bili popisni listi romskih družin iz Prekmurja, z Dolenjskega in z Gorenjskega.
Uporabljeni so tudi terenski zapisi.
150,
Pavla Štrukelj
Nova hiša v naselju Romov v Vanči vasi, 1976
Romska gospodinja suši perilo; Dolga vas pri
Lendavi 1976
vzgajajo na osnovni šoli v Bršljinu pri Novem nnestu. To so otroci nepismenih staršev, ki
jim pedagogi posvečajo vso pozornost; posredno po otrocih so v zvezi tudi z materami.
Mnogo romskih žensk je nezaposlenih. Vidimo jih le, kako opravljajo vsakdanja dela, ki
so neposredno povezana z družino, saj gospodinje morajo skrbeti za življenjske
potrebščine, za urejenost doma, posebno njihovo poslanstvo pa je, da skrbijo za številno
potomstvo. Dodamo le še priložnostna dela, na primer nabiranje zdravilnih zelišč,
gozdnih sadežev, in beračenje, čeprav to Zadnjo dejavnost najraje zamolčimo. To so vsa
vsakdanja opravila številnih romskih žensk v naših krajih.
Zbiranje podatkov o vsakdanjem življenju v naseljih teh ljudi, so vzbudili misel, da bi bilo
potrebno vedeti tudi nekaj o statističnih popisih in kakšen je odnos Romov ob dajanju
takih podatkov popisovalcem. Tako so bili pregledani podatki v popisnih listih iz leta
1971. Na podlagi teh bo mogoče podati precej natančen pregled nepismenosti romskih
odraslih žensk, tudi nezaposlenost in priložnostne dejavnosti, navedene v statističnih
virih.
Na Dolenjskem so pokazali ti statistični viri splošno nepismenost pri obeh spolih odraslih
Romov, medtem ko so podatki pokazali v Prekmurju drugačno razmerje, ki bo
obravnavano kasneje.
V nadaljevanju prispevka bo tekla razprava o pismenosti oziroma nepismenosti odraslih
romskih žensk, to pomeni, da so zajete matere in dekleta.
V romskem naselju Žabjek pri Novem mestu ni bila v času popisa zaposlena nobena
ženska. V 37 družinah je bilo nepismenih 27 žensk; pet jih je znalo pisati. Te romske
družine so številne, ki imajo šest, sedem ali devet otrok. Mnoge družine med njimi se še
Statistični popisi o pismenosti romsl<ih žensk v Sloveniji       151
premikajo po Dolenjskem, čeprav le na krajevnem območju, za nekaj časa se ustavijo pri
drugih romskih družinah, potem se spet vrnejo. Nekateri posamezniki še prosijo pri
ljudeh, nekateri pa bi najraje dobivali socialno podporo; malokateri se zaposli, toda ne j
vzdrži dolgo pri delu. Značilno za te družine je tudi to, da -ne znajo gospodarno I
razporejati s skromnim dohodkom. Na drugi strani pa so življenjske razmere teh ljudi še
zelo neurejene, saj kaže naselje neprimerno okolje, ker je v bližini smetišče in
konjederčeva jama. Ženske in otroci iz naselja so stalni obiskovalci bližnjega smetišča. Na
tem prostoru pobirajo razne predmete, na primer kartonske škatle; z njimi namreč |
oblagajo stene v bivališčih; zanimive so jim tudi razne revije, iz teh pa izrezujejo barvne ]
fotografije in jih lepijo na stene. Nepismenost žensk v tem naselju je stoodstotna, zakaj i
pet pismenih žensk je iz drugih naselij. Preden so se te poročile v ta kraj, so pripadale
družinam v okolici Trebnjega.
Nepismenost teh odraslih žensk je velika tudi v drugih romskih naseljih na Dolenjskem. V
Jedinščici so, na primer, v petih družinah štiri gospodinje nepismene. Zaselek je mlad, saj
so se te družine naselile v tem kraju šele v zadnjem desetletju. Kljub tako pomanjkljivi
izobrazbi skušajo gospodinje pokazati svoje sposobnosti in željo po napredku tako, da
skrbijo za urejen dom in primerno obleko. V Malem Gabru pri Trebnjem živi sedem :
družin; v teh je šest nepismenih žensk. Na Hudejem je romski zaselek v gozdu na gmajnski
zemlji, ločen od kmečkega naselja. Prebivalstvo v njem se povečuje. Našteti je mogoče
precej mladih družin, katerih člani niso zaposleni. Popisanih je bilo 15 družin, v njih je
bilo 13 odraslih žensk nepismenih. Ženske teh družin opravljajo le priložnostna dela,
zvečine nabirajo razna zelišča in tudi še prosijo pri ljudeh.
V šentjernejski dolini so se naselile prvotno družine Jurkovič. Danes je podoba teh
naseljencev drugačna. Na tem območju živi le nekaj družin z imenom Jurkovič, druge
družine so se pomešale z drugimi rodbinami z ženitvami. Podatki o teh romskih družinah
so bili ob popisu leta 1971 precej pomanjkljivi. V šestih družinah, ki prebivajo na gmajni
blizu Šentjerneja, in se od časa do časa še selijo, so bile štiri ženske nepismene.
Ob popisu leta 1971 so bile v občini Krško popisane romske družine v Veliki vasi. Te ¦
oblikujejo mlajša romska naselja, kakršna so v Kirinovem grmu, Drnovem, Leskovcu in i
v gozdu Rimš. Bivališča teh družin so na gozdnih in gmajnskih površinah, ki so zvečine ;
družbena lastnina. V te kraje se priseljujejo posamezne romske družine z raznih krajev
Dolenjskega in od posameznih rodbin. Zaselki in občasna bivališča teh ljudi so še zelo
nestalna, saj se nenehno premikajo. Odrasli se kaj malo zaposlujejo, raje se ukvarjajo z
občasnimi opravili in nabirajo zdravilna zelišča. Popisanih je bilo 20 družin, nepismenih
pa je zabeleženih 18 žensk. i
Visok odstotek nepismenih romskih žensk kaže obravnavani popis prebivalstva tudi v Beli I
krajini. V zaselku Kanižarica pri Črnomlju živi šest romskih družin; pri teh je nepismenih ]
pet žensk. Te družine so revne, zaposleni so moški in ena ženska. Opazimo lahko, da so j
njihova bivališča zelo skromna, zvečine enocelična. O takem domu je mogoče reči, da je j
v njem resnično težko skrbeti za urejenost in čistočo, kar naj bi bilo eno poglavitnih del
te romske ženske, ki ni zaposlena. Vendar moramo pripomniti, da ji je naložena
pomembnejša  dolžnost po nepisanem pravilu, po katerem je mati in poglavitna
oskrbovalka družine z živežem. Tudi v tem zaselku opravljajo ženske le priložnostna dela
in prosijo pri okoliških prebivalcih. Tjk način življenja je gotovo tudi vzrok, da kaže mati '
veliko neosveščenost do osnovnega izobraževanja svojih otrok. Svoje mnenje in mislil
izraža z besedami, da bi morala občinska skupnost oskrbovati otroke z obleko in s\
šolskimi potrebščinami, ker so revni. j
152        Pavla Štrukelj
Romske žene. Dolga vas pri Lendavi 1976
Žena iz rodu Baranja, Pušča 1961
Romsko naselje Lokve, ki se razprostira na gozdni površini ob cesti v smeri istoimenske
kmečke vasi, je danes eno največjih v Beli krajini. To naselje se izredno hitro razvija in
modernizira, prav tako je mnogo teh vaščanov tudi že zaposlenih. Ženske so razmeroma
prizadevne, skrbijo za urejeno vsakdanje življenje svojih družin in otroke redno pošiljajo v
šolo. Menimo, da bi kazalo poskusiti z načrtno vzgojo teh mater in deklet, ker kažejo
mnogo dobre volje in pripravljenosti, pridobiti si tako znanje, ki je potrebno vsaki
sodobni ženski.
V tem naselju je tudi odstotek nepismenih žensk precej nižji. V 31 družinah je bilo
popisanih 18 nepismenih mater in deklet, 12 je bilo pismenih; zaposlene so bile štiri
ženske.
Na obrobju mesta Metlike je naseljenih pet romskih družin; nepismeni sta dve ženski. O
dveh dekletih pa kaže povedati tole: ena je končala kmetijsko šolo in živi v mestu, druga
je lekarniški tehnik in živi prav tako v mestu. Gospodinje omenjenih družin so zelo
prizadevne pri vsakdanjem delu, kar kažejo tudi njihovi urejeni domovi, seveda po
zmožnostih posameznika.
Blizu Križevske vasi, na tako imenovanem Gavgenem hribu, je naseljenih pet romskih
družin. Pri teh sta zabeleženi dve nepismeni materi, tri so pismene. V zaselku Dobravice
so tri romske družine, nepismenost teh žensk pa je stoodstotna.
Poseben primer so romske družine, naseljene na gmajni, imenovani tudi Coklovca, blizu
Semiča. Ob popisu prebivalstva je bilo popisanih devet družin; nepismenih mater je
zabeleženih sedem. Vse ženske so nezaposlene; poleti se premikajo po okoliških gozdovih
z vozom in konjem in nabirajo gozdne sadeže in zdravilna zelišča. Zaselek kaže vidno
zaostalost, neurejeno življenje, predvsem pa revščino. Vse te družine so resnično socialni
Statistični popisi o pismenosti romsl<ili žensk v Sloveniji       153
problenn. Živijo v neprimernih bivališčih in v neprimernem okolju; zaselek tudi nima
pitne vode v bližini. Vsi ti problemi so odsev resnične revščine in ne etničnosti njihovega
rodu. Njihove izvirne etnične posebnosti so še danes ohranjene, niso pa pravilno
upoštevane, kar je tudi vzrok, da so te družine osamljene. Dosedanja etnološka
preučevanja o prilagajanju teh ljudi na sodobno življenje, so pokazala kako nujna bi bila
prevzgoja iri osnovna izobrazba žensk v tem romskem naselju.
Manjši odstotek nepismenih žensk je bil ugotovljen ob popisu Romov v Željnah pri j
Kočevju. V 17 družinah je le devet nepismenih žensk. V tem naselju je opaziti, kako si j
posamezne matere prizadevajo, da bi bila njihova družina urejena. Tudi vtem zaselku je j
precej revnih romskih družin, vendar pa otroci hodijo redno v šolo in se učijo dokaj
uspešno. V tem kraju so se prvi naselili Hudoroviči, katerih rodovna imena so še danes
najštevilnejša, pojavila pa so se tudi imena drugih romskih skupin. Tako se ena družina
danes piše Šarkezi, ker se je moški priselil iz Prekmurja. Druga družina ima ime Rajhard j
in izvira iz Sinto skupine na Gorenjskem; tudi priimek Kovačič je nov, ta je razširjen v \
okolici Mirne peči. Prav ti omenjeni novi priseljenci in še nekateri drugi zmanjšujejo !
odstotek nepismenosti v naselju. Zaposlenih je le nekaj moških, od odraslih žensk nobena
ni zaposlena.
V Prekmurju je bilo pregledanih več romskih naselij, ker so najštevilnejša v teh krajih. Za
obravnavani statistični prikaz so bila pomembna večja romska naselja v bližini mesta ali
prometnih cest in razstreseni zaselki po Goričkem in v obmejnih krajih.
Statistični podatki pismenosti oziroma nepismenosti, ki so bili dobljeni pri tej skupini,
kažejo večji odstotek pismenih moških, kakor žensk. Vzroki takega razmerja pismenosti
so pogojeni v preteklosti in so v zvezi s strogimi ukrepi tedanje madžarske oblasti. j
Visok odstotek nepismenih žensk pri prekmurski skupini odpira vprašanje, kateri so bili
vzroki, da so ženske ostale nepismene; in ne nazadnje je tudi vprašanje, koliko je bilo
sploh zanimanja za vzgojo in izobrazbo žensk. Ta vprašanja sodijo med poglavitna, saj
nazorno kažejo razmere iz preteklih časov, ko je bila ta ženska postavljena zunaj
splošnega družbenega dogajanja, v naselja, ločena od drugih občanov.
Ugotovljeno je tudi, da je več starejših družinskih očetov pismenih. Ob takih podatkih so
zanimive omembe, od kod se je priselila popisana oseba. Tako pove, na primer, zapis, da
je bil brusač Janez Horvat rojen v Kislingu na Madžarskem, kjer je hodil v šolo in končal
nekaj razredov. Njegova žena Terezija, ki je bila rojena v Daruvarju na Hrvaškem, pa je
nepismena. Drugi popisani zakonski par ima enake podatke, namreč, da je mož pismen,
žena pa nepismena; rojena je bila v Bistri na Hrvaškem. Primera, ki sta navedena, nista |
osamljena. V obravnavanih popisih dobimo pri starejših družinah enake podatke v zvezi s
pismenostjo.
Večji odstotek nepismenih žensk po statističnih virih in več pismenih moških pri
prekmurski romski skupini nakazuje problem o katerem bo potrebno razmišljati. \
V največjem romskem naselju, imenovanem Pušča—Černelavci, blizu Murske Sobote, soj
nastale v najnovejši preteklosti temeljite spremembe v vsakdanjem življenju teh vaščanov
kakor tudi v zunanjem videzu samega naselja. Pred približno petnajstimi leti so bili ti
Romi revni in skoraj vsi nezaposleni, bivališča pa zelo neurejena. Danes pa se odrasli
vaščani množično zaposlujejo, šoloobvezni otroci pa hodijo redno v šolo. Vrtec ob
naselju je pomembna vzgojna ustanova, v katerem dobijo predšolski otroci načrtno ;
pripravo za pouk v osnovni šoli. Skoraj vsa današnja mladina ima osnovno šolsko i
izobrazbo, nekateri so končali celo srednjo šolo (npr. šolo za medicinske sestre,?
administrativno šolo, glasbeno šolo).. i
154        Pavla Štrukelj
Romi na žegnanju pri Treh farah - Metlika, 1960
Pomanjkljivo osnovno izobrazbo pa kažejo podatki odraslih vaščanov, posebno žensk.
Neznanje oziroma pomanjkljivo znanje slovenskega jezika in sploh stanje pismenosti teh
ljudi je pokazal tudi popis prebivalstva iz leta 1971.
Pri pregledu teh popisnih listov je bil ugotovljen visok odstotek nepismenih žensk iz
obravnavanega naselja. Tako so popisovalci zabeležili, da je bilo v 118 družinah
nepismenih 79 žensk. Menimo torej, da ti podatki nazorno govorijo o položaju te ženske
v preteklosti, o delitvi dela med možem in ženo in naposled o nenačrtnem zanimanju
odgovornih ljudi za njeno osnovno izobrazbo.
Kakor pri drugih romskih skupinah v Sloveniji tudi pri teh družinah še ni bilo narejenih
načrtnih programov, ki bi obravnavali pomanjkljivo izobrazbo romskih žensk in jim
skušali pomagati iz zaostalosti. Nobene okrožnice ali odloki, ki so bili izdani v različnih |
časih ne govorijo o načrtni vzgoji teh žensk. Da so te ugotovitve resnične, najbolje
potrjujejo obravnavani statistični viri.
Šele v najnovejši preteklosti so bili storjeni nekateri poskusi izobraževanja romskih žensk
pri prekmurski skupini, toda zajeli so le eno dejavnost, ki je bila precej uspešna. V Murski
Soboti so priredili kuharski tečaj, ki so se ga udeležile predvsem mlade ženske iz naselja
Statistični popisi o pismenosti romskih žensk v Sloveniji       155
Pušča. Znanje, ki so ga pridobile pri tem pouku, so začele uspešno uporabljati doma pri \
vsakodnevnem pripravljanju hrane. |
Nekaj besed je vredno povedati tudi o lastnih pobudah romske ženske, ki kaže željo po
napredovanju. Ena njenih posebnih lastnosti je namreč ta, da zna izredno dobro
opazovati življenje v svoji neposredni okolici. Tako lahko rečemo, da so nekatere navade,
ki so nove tudi ostalemu prebivalstvu, že privzele nekatere romske gospodinje. Mimogrede
bodi omenjeno, da je gostoljubnost romskih ljudi njihova rodovna dediščina. Ta pa se i
kaže v sedanjem času različno, predvsem po novih navadah, ki so splošne pri vseh \
prebivalcih. Tako je danes v romski družini že navada, da obiskovalca povabijo na
skodelico turške kave, na prigrizek peciva in čašo pijače. Zgodi se lahko, da obiskovalec
stopi v njihov dom, ko je čas obeda. Gospodinja bo ponudila, kar je pripravila za svojo j
družino. j
Druga pobuda, ki je prav tako lastna romski gospodinji in precej spreminja njeno
vsakdanje življenje, je skrb za lepo oprano perilo, posebno tisto, ki se uporablja za
dojenčka. To delo je tudi eno prvih opravil, ki so se ga romske ženske oprijele, ko so
začele spreminjati način življenja. Marsikatera družina je revna, ima preprosto bivališče,
gospodinja je nepismena, vendar skrbi za urejeno in čisto obleko svoje družine.
To je le nekaj zapažanj, ki smo jih zabeležili v naselju Pušča. Te lastne pobude nedvomno
vodijo k razvoju napredka te vasi. Pomanjkljiva splošna izobrazba romskih žensk, ki jo je
povzročila dolgotrajna nepismenost teh ljudi, pa govori tudi o njihovi današnji
odmaknjenosti od splošnih družbenih dogajanj v našem prostoru. Gotovo je, da je ta
nepismena ženska še bolj družbeno osamljena, ne bi pa bila, če bi znala pisati in brati. To
njeno osamljenost pa povečuje tudi revščina in to je opaziti v marsikaterem domu.
Našteti vzroki, ki govorijo o nepismenosti odraslih, so tudi predmet etriologovega
razpravljanja in preučevanja.
Drugo večje naselje Romov v Prekmurju leži ob cesti na območju Vanče vasi. Tudi o tem
naselju je potrebno povedati nekaj več kot samo statistične podatke, saj smo zabeležili iz
življenja teh vaščanov precejšne spremembe v bližnji preteklosti.
Leta 1971 je bilo v tej vasi popisanih 43 družin; v njih je bilo naštetih 20 nepismenih
žensk. Zaposleni so večinoma moški v domačih podjetjih. Kar pa zadeva zaposlitev v
tujini, je razmerje drugačno; namreč v tujini dela več žensk kot moških. Te so delavke v
tovarnah in na kmetijskih posestvih. Ženske v Vanči vasi so zelo prizadevne in delavne in
tudi mnogo zaslužijo. Menimo, da je prav uspešna zaposlitev v tujini spremenila te ženske,
saj so postale samozavestnejše in odločne. Danes vedo, da lahko z rednim delom in
prejetim dohodkom vzdržujejo družino. Spremembe pri ženskih delih so opazne v vseh
pogledih. Tako je na primer dom bolje urejen, tudi sodobno opremljen, otroke pa
pošiljajo redno k šolskemu pouku. Torej splošno lahko rečemo, da se življenje v njihovih
domovih razvija tako, kakor je primerno za vsakega današnjega delovnega človeka.
Vse te spremembe, ki so jih povzročile zaposlitve, pa niso zajele vseh družin. V Vanči vasi
in tudi v nekaterih drugih naseljih so nastale zaradi večjih dohodkov nekaterih vaščanov
večje ali manjše socialne razlike med posameznimi družinami. Omeniti moramo prvo
desetletje po drugi svetovni vojni, ko so bile romske družine v Vanči vasi zelo revne;
nekateri posamezniki niso hoteli delati, drugi pa dela niso mogli dobiti, tako ni bil tedaj
zaposlen skoraj nobeden. Ko pa so se začeli zaposlovati v Avstriji in v drugih deželah, se
je njihov gmotni položaj znatno izboljšal, toda ne pri vseh družinah. Nekaterim so te
spremembe povzročile druge težave, predvsem niso znali smotrno razdeliti pridobljenega
dohodka. Zato so še danes ostali revni, kakor tisti, ki niso imeli nobenega mlajšega
156        Pavla Štrukelj
družinskega člana, da bi odšel delat v tujino. Prav zaradi teh vzrokov so nastale med temi
vaščani socialne razlike in te danes vzbujajo medsebojno zavist in nesoglasja.
Podobne spremembe, ki smo jih že navedli smo zabeležili pri romskih družinah v
Borejcih. Tudi te ženske redno delajo doma in v tujini. Odstotek nepismenosti je manjši.
Tako smo v 20 družinah našteli le osem nepismenih žensk.
Romsko naselje v Zenkovcih je bilo obravnavano kot zelo napredno že v bližnji
preteklosti. Zato smo pregledali popisne liste tudi o teh družinah. V naselju živi več
poklicnih godbenikov, ki igrajo v raznih orkestrih po Sloveniji in v obmorskih krajih.
Žene teh mož niso zaposlene. Drugi so zaposleni v tujini, in sicer moški in ženske; še
nekaj je takih, ki delajo doma kot dninarji in priložnostni delavci. Večina družin ima
urejene domove, sodobne stavbe, prostore opremljene z modernim pohištvom, v kuhinji
pa vrsto gospodinjskih aparatov. Ob že navedenem popisu je bilo popisanih 32 družin; v
njih pa smo našteli 28 pismenih žensk, le dve starejši ženski sta zabeleženi nepismeni.
Nekaj žensk, primoženih s Hrvaškega in iz drugih krajev Slovenije, ni romskega rodu.
Romsko naselje v Domajincih sodi med večja na Goričkem. V zadnjih desetih letih je
doživelo tudi veliko sprememb. Vsi odrasli mlajši družinski člani so zaposleni v tujini,
moški in ženske. Ob popisu je bilo popisanih 18 družin, ki imajo po šest, sedem in osem
otrok. Nepismenih žensk je bilo osem in prav toliko pismenih.
V Lemerjih prebiva manjše število romskih družin; so revne in v njih je več starejših ljudi.
Popisali so sedem družin in v teh so bile tri ženske nepismene. Tudi iz tega naselja delajo
ženske v tujini; nekatere so zaposlene v domačem kraju. Te delajo kot dninarke in
delavke na farmi piščancev v Skokovcih. Po načinu življenja so se te ženske precej
prilagodile življenju domačink v bližnji okolici. Njihova bivališča so preprosta, vendar še
kolikor toliko urejena; prav tako vzdržujejo čistočo in osebno higieno.
Romski zaselek na Cankovi leži ob avstrijski meji. To je eden manjših zaselkov, saj šteje
samo pet družin. Ob pregledu pismenosti žensk je bilo ugotovljeno, da je bila le ena
nepismena. Ta podatek nas prav za prav preseneča, ker je naselje tako oddaljeno od
večjih središč. Ženske niso zaposlene, moški pa delajo v tujini.
V nasprotju s Cankovo je romsko naselje v Pertoči eno večjih na Goričkem, vendar prav
tako oddaljeno od večjih središč. Ob popisu je bilo popisanih 26 romskih družin. Moški
in tudi nekatere mlajše ženske so zaposleni v tujini. Nepismenost žensk je precej velika,
saj smo jih v popisanih družinah našteli 18. Večji odstotek nepismenih žensk imajo še
druga romska naselja. V Kraščih živi 11 družin, v njih pa je bilo popisanih pet nepismenih
žensk. V Kuštanovcih je naseljenih 12 družin in v njih je 11 nepismenih žensk. Tudi iz teh
naselij je večina družinskih članov zaposlenih v tujini.
Romsko naselje v Dobrovniku se razprostira ob madžarski meji. Romi, naseljeni v tej vasi,
pripadajo skupini, ki je že na Madžarskem opustila materin jezik. Ob popisu prebivalstva
leta 1971 se je skupina opredelila za madžarsko narodnost in madžarski jezik. Kasnejši
priseljenci v teh družinah so označili narodnost slovensko ali hrvaško. Mimogrede bodi
omenjeno, da je v tem naselju zaslediti še starejša romska imena, ki jih drugod po
Prekmurju ni več. Ta so na primer Žarka, Ratko, Bedo. Popisanih je bilo 16 družin; v teh
pa so bile le tri nepismene ženske. Skoraj vsi odrasli so zaposleni v tujini, zato se naselje
hitro razvija. Večina teh družin ima zidane nove hiše, okrog teh pa urejene in ograjene
vrtove. V vseh teh domovih je opaziti čistočo in red, gospodinje tudi uporabljajo razne
gospodinjske stroje. Nekateri med temi Romi so poklicno izobraženi, na primer strojni
ključavničar, natakar, gradbeni strojnik, študent na Vojni akademiji itd. Značilno pa je,
da je skoraj v vsakem romskem naselju nekaj družin, ki še danes živijo bohemsko življenje
Statistični popisi o pismenosti romskih žensk v Sloveniji       157
in se ne zaposlujejo. Tal<o je tudi v Dobrovniku, ob popisu smo našteli pet takih, ki se
preživljajo s priložnostnimi deli, s krošnjarjenjem in z beračenjem. Splošno je mogoče
trditi, da kaže romsko naselje v Dobrovniku velik napredek, posebno pa visok odstotek
pismenosti.
Romsko naselje Hodoš na lendavskem območju je bilo obravnavano že pred približno
petnajstimi leti kot primer ene najbolj urejenih in naprednih vasi romskih naseljencev.
Tudi ti Romi govorijo madžarski jezik, kot dobrovniški. Pomembni so priimki, ki
pripadajo madžarskim romskim družinam, na primer Sarka, Kardoš, Kakaš, in rojstni
kraji starih staršev. Naselje je majhno, šteje le šest družin, od katerih ima ena trinajst
družinskih članov. Odstotek nepismenosti pri ženskah je manjši, saj sta nepismeni le dve.
Domovi teh družin so urejeni in čisti. Nekateri moški so zaposleni, ženske obdelujejo
zemljo, ki jo ima vsaka družina nekaj arov.
Posebna skupina so Romi v Dolgi vasi pri Lendavi. Pripadajo rodbini Olah in so se priselili
s Hrvaškega. Z ženitvami so pomešani z madžarskimi Romi. Ob popisu se je največ članov
teh družin opredelilo za madžarsko narodnost, nekaj tudi za hrvaško in slovensko.
Izvirajo iz rodu svedrarjev, vendar so to obrt danes opustili. Poseben način življenja in
ohranjena rodovna izročila ločujejo te družine od drugih prekmurskih Romov. Današnji
način življenja žensk iz teh družin kaže mnogo etničnih posebnosti. Ženske niso
zaposlene. Ob popisu prebivalstva leta 1971 je bila zabeležena stoodstotna nepismenost
žensk; pri teh družinah so nepismeni tudi skoraj vsi moški. Bivališča so skromna, zato
živijo te ženske preprosto življenje, skoraj redno še prosijo po vaseh in v mestu. Neurejene
razmere in nezaposlenost so povzročile širjenje hujših bolezni. Vpliv matere pri družinah
sinov je še izredno močan. Pri mlajših družinskih članih je le opaziti željo, da bi radi vsaj po
zunanjem videzu postali enaki mestni mladini. Prav tako si prizadevajo mlajše ženske, ki
skušajo imeti kolikor toliko urejeno obleko, kadar gredo v mesto.
Na Gorenjskem so naseljene le posamezne družine Romov, ki so precej oddaljene druga
od druge. Ob pregledu popisa prebivalstva iz leta 1971 smo dobili podobne podatke o
nepismenosti žensk kot pri drugih romskih skupinah v Sloveniji. Ženske teh Romov so
stoodstotno nepismene. Kljub tako pomanjkljivi splošni izobrazbi so te ženske v
določenih pogledih precej prizadevne. Če je družina naseljena blizu mesta, ali v mestu, se
skušajo njihovi mlajši člani vsaj po obleki prilagoditi okolju. Nekateri domovi so tudi že
kar urejeni, prav tako je opaziti že več notranje opreme in gospodinjskih aparatov.
Splošno te ženske niso zaposlene, ker take službe, ki si jo želijo, ne dobijo. Res je tudi,
da so odgovorni organi v tovarnah in v podjetjih nezaupljivi do njih. Ker so nepismene ali
pa je njihovo osnovno znanje jezika tako pomanjkljivo, so na voljo tem ženskam le
fizična dela, tudi težja, ki jih odklanjajo, predvsem kmečka dela. Mlada dekleta bi se
najraje zaposlile v tovarnah in v gostinskih podjetjih, na primer v tovarni čipk ali v hotelih
kot sobarice. Starejše ženske pa se v tej skupini še rade ukvarjajo z vedeževanjem, ker
tako nekaj zaslužijo, in tudi prosijo še pri okoliških prebivalcih.
Statistični podatki, ki smo jih uporabili za podlago razmišljanja o življenju in o osnovni
izobrazbi romskih odraslih žensk, so pokazali tudi njihov delavnik in to, kako še vedno
živijo osamljene v naselju in kako majhen je njihov delež v delovnih procesih naše^družbe.
Iz podatkov razberemo popolno pomanjkanje osnovne izobrazbe romskih žensk. Po-
samezna prizadevanja, kako bi si bolje uredile vsakdanje življenje, pa izvirajo nekoliko
tudi iz lastnih pobud. Te bi morali razvijati in jih načrtno dopolnjevati, da bi bile te
ženske usposobljene ne samo za gospodinjska dela, temveč tudi za redno zaposlitev.
Dobro vemo, da romske ženske težko dobijo delo, ker delodajalci ne zaupajo njihovim
sposobnostim. Poglavitno vprašanje je, kako zaposliti prosilko s pomanjkljivo osnovno
158        Pavla Štrukelj
Izobrazbo. To je problem odraslih žensk in mladih deklet tega rodu, saj še danes večina
nima dela in zaradi tega so še vedno družbeno osamljene.
Ob navedenih ugotovitvah menimo, da je potrebno zapisati še nekaj misli o preučevanju
življenja romskih žensk, ki je še danes v mnogih pogledih ostalo nespremenjeno. Že sami
podatki o nepismenosti teh žensk govore o premajhni zavzetosti družbe za načrtno
vzgojo in izobrazbo odraslih romskih žensk. Tudi etnološka preučevanja so bila
pomanjkljiva, saj so govorila le o etničnih značilnostih, ne pa tudi o splošnem osnovnem
znanju romske ženske in njeni osamljenosti prav zavoljo pomanjkljive izobrazbe.
Poudariti moramo, da je predvsem pomebno preučevati odnos, ki ga ima romska ženska
do napredka in kulture v slovenskem prostoru. Začetek tovrstnega preučevanja se opira
prav na te statistične osnovne podatke, ki lahko nekoliko osvetlijo stanje in nakažejo
probleme teh ljudi v današnjem času.
Vprašanje splošne izobrazbe in osnovnega znanja jezika romskih žensk je resnično
aktualen problem, ki ga tudi etnolog ne sme prezreti. To je sestavni del etnološke
obdelave, ki pomaga orisati vsakdanje življenje Romov na naših tleh.
Na koncu naj napišemo le preproste besede romske matere, ki ne more pomagati otroku
pri učenju. Takole pravi: „Kako naj učim otroka pisati in brati doma, ko sama ne znam;
kako naj naredi moj otrok domače naloge, če mu ne more nobeden pomagati; ali naj jih
piše v šotoru?" To so iskrene besede nepismene matere, ki sama verjetno ne bo nikoli
vedela, o katerih rečeh in vrednotah bi jo seznanila dobra knjiga, če bi znala brati.
Summary
STATISTICAL DATA ABOUT LITERACY OF GIPSY
WOMEN IN SLOVENIA AND EXAMINATIONS OF
CHANGES IN THEIR WAY OF LIFE
In the paper the author treats the material gathered by statistical data, and it is
supplemented by the material which was collected in various gipsy settlements. The main
stress of this investigation is based on the statistical data which comprise certain
settlements, bigger and smaller, older and younger, and some temporary dwelling-places
of some gipsy families. The author used registration forms which were filled in when
census was taken in Slovenia in 1971.
Data, which were gathered about the basic education of gipsy women in Slovenia have
shown that almost all grown-up gipsy women are illiterate. These facts are also significant
for ethnographic investigations primarily with respect to social alienation of gipsy
women today, for which the lack of education is undoubtedly one of its main causes.
The relation of illiterate gipsy women to progress and culture in Slovenia is also
significant, because we must take this into consideration if we wish to acquire a real
image of life of our Gipsies.