Skrivnostni zvonček
(Spodnje-Štajetska pripovedka, zaj>. Podkrimski
zelenem hribea, malo ur hoda proti joga od Ptuja na slorenskera Šte-Kjerskem, stoji dvostolpna cerkev sv. Barbare v Halozah.
Bilo je pred mnogimi leti. — Prekrasoa vigred se je povrnila zopet v dežel in ovila vso naravo v prijetiio dehtečo, zeleno pisano krilo. Milejše sapice so jele prepihavati in raznašati opojao rcrnjavo dehtečih vijolic ter se poigravati z zvončki, trobenticami in potočnieatiii. Hrzi potoki so se podili raz grižer, ki se vrste mej Mariborom i» Ptujem, tjn doJi v deročo Oravo. Orači in sejači so imeli na polji zopet polne roke dela, po travnicih so trosile to6db dekle, a vinogradniki so okopavali v vinogradili skrbno obrezano trsje.
A zakaj neki postaja kroetič za svojim oralom (plugora)? — Kaj neki posluša ?inogradnik tako pozomo ? — Srebrnočist gJas zvoo^ka se je zamolkio razlegal Ija preko polja in travnikov, da se je orač zaeuden vprašal: nKjo zvoni to? — Po-polinine vender ni maše pri ev. Barbari!" —
»Cerkvica stoji na desnej striini, a glas prihaja od leve!" dejal je vinogradnik iu&ei se.
A zvonček je pel dalje, — sližati ga je bilo zdaj blizu, zdaj daleč, prav do vedera. Siiolasi starčti, ki so na klopi pred hišami sede zrli za zaliajajoeim solneem, menili so, da čujejo vže svoj mrtvaški zvon; bolnim ženicam, ki so pokašljevale v posteljah, bilo je to zronjenje britka rana za njih bolno sree in otroei r zibelkab so pozabili na svoje igražo ter zamaknjoni poslušali tamili glas skrivnostncga zvončka.
—  Kaj neki pomcni to?! — popražerali m ljudj(Sdrng druzega vsi izran sebe; a nihiio jira ui znal raztolmaiiti tega iudnega dogodka.
—  Pojditno  za glasora,  da  ridimo  sami! —  dejaii 80  gospod  župnik  in takoj se jim je pridružila tolpa mož in mladeničev.   Šli so torej  preko travnikov tja goci v gozd; vodnik jim je bil glas zvončkov. Vodno razlodtieje in vedno bliže je bilo sliSati zvonenje. In ko so prišli do širokovejnatega, starcga hrasta, postslo ,je zvonenje tako močno in sloresno, kakor bi vabili relikofloiai zvonovi k prazniku vstajenja. In ie so S]i nekoliko proč od hrasta,  zvonilo je bolj tiho in žalostneje.
—  Tukaj mora biti, — dejali so župnik in jeli brskati se svojo paJico po ktipu listja. ki je ležalo pod brastoni. Nakrat — g^ji — človeška roka^— telo — bledo liee z globoko rano na čeiu. Strjena kri se je se držala sivih !as »niorjenega žloveka.
nHudobneži so umorili tega starčka" — dejali so župnik; njegovo telo si želi poživati v blagoslovljenej zemlji, zato nas je prikJical tu som nevidoi zvonček. Molimo za dušo nesreenikoni!" — Iq molili so glasno in pobožno. Potpm so na-pravili možje iz hrastovih vej nnsilnice, položili gori mrtvo trnplo ter je tiho odnesli na pokopališče pri sv. Harbari. TOki so zapeli na drevji svoje pesence o vstajenji; iijih petje pa je spremljulo tiho zcoiienje skrhiiostncga zrončka. In ko so položili telo v hladni grob ter je zadnja grnda zcmlje padla na gomilo, tediij Se jedenkrat zapiije zvonfck tam v gozdn glasno in reližastno, potem pa utiline za vselej. —