VRČ
Z rokami grebem vase, tipam v temi vrča, ki so ga tisočletja polnila z vodo in vetrom, s kostmi in znaki in so ga čarovniki zakopali v pesek. V viharju se je odkril v meni z neznanim jezikom.
Razbiram dediščino, ki jo je izkopal vrtinec, a ne znam razmotati njenega klobčiča: niti, ki vežejo nemo vsebino.
Drsim po kamnitih grafitih, obračam čudne črke, znamenja o tihem svetu, ki ga ni mogoče videti, ki se trmasto skriva za nespoznavno igro.
Ležem v glinast trebuh: me srka v hladno slepoto, v skrivnostno formulo. Lovim se v mreži in se ne slišim.
Ace Mermolja VRČ IN GORA
Ace Mermolja
914 
VRČ  IN GORA
TROGLAVA GORA
I.
Gora nad dolino
je troglavi volk,
ki pazi, da se ne oddaljimo.
Z gobci, skritimi v meglicah,
renči s plazovi
in zasuva zelene steze.
Ko zavoha sled škornjev,
ki šumijo iz vasi,
zagradi prehode
s kamnitimi šapami.
Ko ukročene ovce
ližemo prste gore,
pritajeno cvili
in nas vabi k vrhu.
Nas kliče in z jeziki
briše dostope.
Drži nas priklenjene
k svoji iglasti senci
in vabi v višino,
od koder se vidi svet.
Nas obrača z igro in protiigro
in njena zvijača
je steklena nepreplezana stena.
II.
Napolnjeni z glasovi gore hodijo iz doline gor. S klini iščejo pravo smer in tavajo pod previsi. Najdrznejši sanjajo, kako bodo zasadili zastavo na najvišji vrh in s polnimi pljuči zaukali skrivnost višine. Med sanjami jim krvavijo kolena in prsti. Drhtijo v naivnosti.
915
Aee  Mermolja
III.
Pod noč se vračajo nemi romarji v dolino. Oči so jim osteklenele, v njih odsevajo strele, z usti dihajo težko zemljo. Po melišču se spuščajo kot lesene lutke. Jim je nevidna roka ukradla dušo? So pripeti na niti, ki jih pijani bog vleče sebi v zabavo? Na ravnem dišijo po votlih grapah.
IV.
Kaj so videli med prepadi?
Kako jih je gora zavezala?
Morda so zagledali srce globine,
kjer se lačna pase smrt
in pije sok iz teles.
Pravijo, da drži v rokah
tri usnjene povodce
in z njimi obrača
volčje glave.
Jim kaže sled in plen.
V.
Pod nočjo posedajo prestrašeni hribolazci po zakajenih beznicah. Polnijo mojo dolino, prihajajo do vrat mojega doma in neusmiljeno trkajo. Hočejo, da grem gor, ker moram biti njim enak. Imeti moram isti strah, biti privezan na niti,
916
VRČ  IN GORA
čutiti v grlu jezik smrti, da ne bom v svoji dolini sumljivo tuj. Nekdo je šepnil sosedu v uho, da ne ljubim gore, da ne molim vrha.
VI.
Tako mrmrajo romarji, tako kolnejo hribovci in tako renči gora, ki pod večer ugasne v nebu brez zvezd.
Sedeti moram v isti potuhnjeni druščini, piti žganje do onemoglosti, peti isto razglašeno pesem.
Za mojim hrbtom se ostro svetlikajo prepričljivi noži.
VII.
To noč bom napolnil nahrbtnik
in namazal gojzarje.
Me davi samota,
se talim v dolini,
je trma požgana.
Ob svitu se bom podal
v volčja usta
na spreobrnjenje.
Med strlicami
bom izpljuval življenje,
da bom v dolini izklesan
po volji troglave gore.
Ob prvem svitu bom hodil
in pod težka stopala
917
Ace Mennolja                                                                                            918
trosil mrzle sanje.
Sem pripravljen na izpraznjenje.
Za zadnjim macesnom
bom na čistini plen,
mehka srna v volčjem naročju:
meso za hrib,
ki ga v strahu ljubijo.