Kratek kapitel o domoljnbjn. »Gotovo je, da mora vsakemu krep ostnemu človeku za Božjo častjo blagor domovine najbolj na srcu biti." Leibniiz. Ko je Bismark predlanskim od skašburškega škofa — v imenu cesarja Vilhelma — zahteval, da naj v slavo zedinjenja Alzacije in Lotaringije z Nemčijo po cerkvab. ,,Te Deum" zapeti ukaže, odgovori škof knezu: ,,Recite svojemu gospodu, da se navadno vsaj leta dni črno oblečeno bodi, če komur mati umrje." — Ko se je meseca marcija 1872 ministerstvu Auerspergovemu poljubilo razpustiti česki deželni zbor tcr so Čebi r kratkem času enega leta tretjokrat primorani bili križ novih volitev na se vzeti, je vlada pod deželnim predsednikom baronom Kollerjem vse žile bila napela, da v velikem posestvu ustarakom do zmage pomoie. Kako da se je delalo, naj pojasni eden zmed sto enacih izgledov. Bilježnik dr. Rilke pride k českemu doinoljubu, baronu Ehrenbergu, ter mu ponudi za posestvo Navarov, vknjiženo v deželno knjigo, 330.000 gld., pristavši, da, če drugače ni, še IO.OoO gld. piiraakne, da le z grajšino 1 glas pridobi. Baron Ebrenberg pa odgovori: nDasi mi grajšina letos čisto nič dobička dala ni, vam je vendar — še za milijon ne prodam, kajtimi je domovina dražja od vsakega denarja!" nKadar je lastina vničena, je tudi domoljubje pri koncu" — rekel je pred nekoliko leti špansk poslanec v drž. zboru. Kaj pa gpada v lastino? Najsvetejša stvar, kteio imamo, je sv. vera, katoliška cerkev, ki jo shranjuje in brez vse zmote rodovom oznanja; 80 narodne in starodavne deželne pravice, je slednjič naše premoženje, ob kterim sebe ia svoje prcživiti morarao. Ako se ena ali druga teh, za vsaccga človeka bistvenih reci, vniči ali vsaj pokvari, peša domoljubje in bedasto bi bilo pričakovati, da bode napadeni do napadnika ljubezen, sočutje imel. V tem oziru je pravo zadel Suzelka, ko pise. ,,Zastonj se skuša v Avstriji vzbuditi občno političuo domoljnbje proti naravneiuu, v narodnej krvi kipečemu domoljubju. Najprej se mora ta, od Boga samega narodom v srce zasajena želja potolažiti, potem se le smete pričakovati, da se bo pol. občno domoljubje rodilo." (Reform IX. tečaj, stev. 38.) Tako se glase najveljavnišib mož besede o domoljubju. Kdo je tedaj pravi domoljub? Oni, ki spoštuje v besedi in dejaoji v s e, kar narod svoje imenuje. Zatorej si pravega, stanovitnega domoljubja b r e z v e r e misliti ne moremo, ktera namreč dela prave značaje, t. j. ljudi, ki delajo za narod in domovino brez — sebičnosti. Iz vere namreč izvira ona Ijubezen In zvestoba, ki ne odjenja od tega, kar je v duševnem in gmotnem oziru bližnjemu — toraj pred vsem domovini in rojakom potreba. Nasproti se pa iz brezverstva — sebičnost rodi, a ona je strup, ki okuži vse človeško dejanje. Sebienež ne stori nič brez zasebnib koristi; torej se skrbno ogiblje vsega, kar bi njegovim koristim na kvar bilo. Ta imate kljnc do uganke, zakaj da iniamo Slovenci tako malo — pravih, resničnib domoljubov. *) Čermanica, leta 1201 nVodemounde" imenovana, je potok, ki se nekoliko nižej od ceikve sv. Ožbalda v Dravo izliva. Izvira blizo Kople in teee po grabi med Remšnikom in liunnotom. Goia Burmot • se iinenujc v v Falskem nrbaiju leta 1638 BWuedniadt", to je: Vudniat. Gotovoje tudi ime Vodemounde povzeto iz besede Wued- madt. Ša dva Vudraala imaino na Slovenskera: enega za Saviiuij pod laškim (rgoni, drugi-ga pa za Ljubijancoj polcg Ljubljano. Knj pa ponienja bcs?da Vtuiinat? (N;ij to razložijo Slovencem tisti, ktcii koronine poberajo. Vredn.) **) Karanica (Gams), ne pa Kanca ali K.mce, kajti se že U45 nCaminitz'' piše. Pis.