e n« e Declaraeidn Unieersttl de los Derechos liumanos de las JSaciones Unitlas Articulo 3. Todo individuo tiene derecho a la libertad y a la seguridad de la persona. Articulo U. Nadie estara sometido a la esclavitud ni a servi-dumbre: la esclavitud y la trata de esclavos estan prohibidos en todas sus formas. Articulo 5. Nadie sera sometido a torturas ni a penas o tratos crueles, inhumanos o degradantes. Articulo fl. Todo ser humano tiene derecho, en todas partes, al reconocimiento de su personalidad juridica. Articulo 7. Todos son iguales ante la ley y tienen, sin d isti n-cion, derecho a igual proteccion de la ley. Todos tienen derecnc' a igual proteccion contra toda discriminacion que infrinja esta Declaracion y contra toda provocacion a tal discriminacion. Articulo S. Toda persona tiene derecho a un recurso efectivo. ante los Tribunales nacionales competentes, nue la ampare contra los actos que violen sus derechos fundamentales reconocidos por la constitucion o por la ley. Articulo .9. Nadie podra ser arbitrariamente detenido, prešo ni desterrado. Articulo 10. Toda persona tiene derecho, en condiciones de plena igualdad a ser oida publicamente y con justicia por un Tribunal independiente e imparcial, para la determinacion de sus derechos y obligaciones o para el examen de cualquler acusacion contra ella en materi a penal. Articulo 11. 1. Toda persona acusada de delito tiene derecho a que se presuma su inocencia mientras no se pruebe su culpabi-lidad, conforme a la ley y en juicio puhlico en el que se le hayan asegurado todas las garantias necesarias para su defensa. 2- Nadie sera condenado por actos u omisiones que en el momento de cometerse no fueron delictivos, segun el derecho nacio-nal o internacional. Tampoco se impondra pena mas grave que la aplicable en el momento de la comision del delito. (Continuara) Na prvi shrani platnic: Nova vas — Bloke na Notranjskem (foto Ivan Makovec). Misijonsko poslanstvo Cerkve V marsičem se je pojem „mi-sUoni“ v zadnjih desetih letih zameglil. Nekateri koncilsko be-sedo, da je vsa Cerkev misijonarska, razumejo tako, da je pač ves svet misijon. In v tem najbolj splošnem pomenu misijonskega dela, ko se apostolat istoveti z besedo misijon, seveda ni več jasno, kaj so pravzaprav misijoni v ožjem pomenu besede. Tako napravljajo še večjo zmedo izrazi, ki se že dolgo ponavljajo: misijon v Parizu, misijon v New y<>rku in zakaj ne bi rekli misi-jon v Ljubljani, saj je tam že na tisoče nekrščenih otrok. Posebej so za Južno Ameriko mnenja deljena. Ker Južna Amc-r'ka nima dovolj svojih lastnih duhovnikov, prihajajo od drugod, ^ato nekateri narodi te duhovnike štejejo med misijonarje. Tako na primer Kanada in Združene države. Tudi v slovenski misijonski statistiki v domovini so v misijonski kader vključena imena zlasti nekaterih redovnic, ki delujejo v Južni Ameriki, človek Se vpraša: zakaj samo nekateri, zakaj ne vsi duhovniki in vse redovnice, saj opravljajo isto delo vsi, razen nekaj malega redovnic, ki delujejo med Indijanci. Brez dvoma, konkretno ni ved-n° lahko potegniti jasno mejo med krščansko deželo, ki je morda razkristjanjena, ali pa med misijonom, kjer Cerkve še ni ali se šele gradi. Vendar je koncil v svojem odloku o misijonski dejavnosti jasno povedal, za kaj gre pri misijonskem delu. ..Posehni namen te misijonske dejavnosti je oznanjevanje in zasajanje Cerkve med narodi ali skupnostmi, med katerimi še ni ukoreninjena.“ Težko je reči, da Cerkev ne bi bila ukoreninjena v Ljubljani ali Buenos Airesu. Zakaj bi potem s pojmovno zmedo hromili pravo misijonsko delo, ki vendar kriči po delavcih in se te ogromne naloge Cerkev dobro zaveda. V misijonskem odloku so koncilski očetje strnili to poslanstvo v tale odstavek: „Cerkev, ki jo je Kristus poslal za to, da vsem ljudem in narodom odkrije in posreduje božjo ljubezen, ve, da jo čaka še zelo veliko misijonsko delo. Dve milijardi ljudi — njihovo število pa še narašča, še nista ali sta še komaj kaj slišali o evangeliju. Da bi Cerkev mogla vsem ljudem ponuditi skrivnost zveličanja in življenja, ki ga je prinesel Bog, se mora v vse te družbe vključiti zaradi istih razlogov, zaradi katerih se je Kristus s svojim učlovečenjem vključil v določene družbene ali kulturne razmere ljudi, s katerimi je živel.“ Gre torej za prisotnost Cerkve v velikih kulturnih območjih. Te pa ni. Cerkev je namreč pričujoča le v evroameriški kulturi in narodih, ki ji pripadajo. Vsa Azija z velikimi masami ljudi in starimi kulturami, zlasti Indija, Kitajska in Japonska, in v glavnem še vedno Afrika nima Cerkve pričujoče tako, da bi bila res zakoreninjena, da bi bila sama prežeta z njihovo domačo omiko in njihova omika s krščanstvom. In dokler te pričujočnosti Cerkve ni, dokler ne moremo govoriti o vraščeni in za samostojno življe nje dozoreli mladi Cerkvi, toliko časa je misijonsko delo potrebno. In samo to je v pravem pristnem ali ožjem pomenu misijonsko delo. Naj se teologi pravdajo za razne vidike dogmatične utemeljitve misijonskega dela, naj bodo različni pogledi, na kateri narod ali katero deželo se lahko naobrača pojem misijon, naj statistike napravljajo še tako nejasno sliko in zmedo, eno ostane: glejmo praktično na ta problem, potem za nas Slovence ni nobenega dvoma, da nismo nič nemoderni, če pojmujemo misijonsko vprašanje in misijonsko delo tako, kot smo ga pojmovali do zdaj. Pač ena sprememba je. Očistiti se moramo vsake primesi kolonializma. Nikakor ne smemo vnašati v misijone evropske kulture. Saj prav za to gre, da se v kitajsko, indijsko, afriško, muslimansko kulturo zakorenini Cerkev. Danes, ko je doba političnega kolo-rializma že minila, bi bilo to sploh nemogoče. Še za pretekle „grehe“ v mnogih misijonskih pokrajinah plačujemo zelo težek davek. Zato misijonar ni več možen, če prihaja v misijone zato, da bo vodil, ukazoval, oblikoval po svoji zamisli. Sodobni misijonar mora biti služabnik mladih Cerkva. Prihaja pomagat, da se gradi mlada Cerkev. To je njegova neprimerno večja žrtev, kot so bile včasih fizični napori dolgega prevoza v misijone in težkih potov od postaje do postaje. Vživeti se v dušo in kulturo naroda, pozabiti nase in delati nesebično za popolnoma tuj narod, ali bolje za Cerkev, ki bo imela drugačen cbraz, za to je potrebna res plemenita ljubezen, samoodpoved in brez dvoma tudi inteligenca. V tem pogledu je misijon od misijona različen, celo na isti zemlji različen: drugačen v Indiji kot v Afriki in v sami Afriki je velika razlika med kakšnim Sudanom ali Zambijo. Na samem Madagaskarju, ki je ena država in otok, od morja obdan z vseh strani, je različen položaj. Na visoki planoti okoli glavnega mesta je Cerkev že lepo grajena. Ob obali na jugu, kjer delajo naši misijonarji, pa so naselja, kamor še noben belec ni stopil, kaj šele misijonar. Danes postaja misijonsko delo zaradi političnih razmer težko ali Cel° nemogoče. Najbridkejše je Cerkev občutila izgubo kitajskega misijona. Ta narod bo v enaindvajsetem stoletju spregovoril in Posegel v svetovno politiko. Kar je starega misijona ostalo, je v katakombah. Pa prav tu bi bila Pričujočnost Cerkve najbolj potrebna. A izgubiti poguma ne saiemo. Koncilski očetje pravijo: »kjerkoli Bog odpre vrata nauku Za oznanjevanje Kristusove skrivnosti”, je treba iti. če je Cerkev Z:>eela nujno naročati, naj misijonarji ostanejo, četudi pride nanje preganjanje, kot na primer zdaj v Vietnamu, kjer preživljajo 0*lno težke dni, je njena misel Jasna: hiti mora pričujoča, ži- veti mora z vsakim narodom, tudi v trpljenju. Kdo more premeriti božja pota? Vsa ta strašna rdeča poplava, ki kakor apokaliptični jezdeci osvaja kos za kosom, je morda veliko očiščenje vsega sveta. Morda bo izpod te skorje nekoč vzklila krščanska pomlad. Cerkev danes trdno stoji na stališču: delati moramo, saj bodo razmere kakršnekoli. Delati moramo v krščanskih deželah in delati moramo in hiteti z delom v misijonskih deželah Če nam gre res za to, da spoznavamo znamenja časa, potem ni dvoma, da je danes čas intenzivnega misijonskega dela. Franc Sodja z-lata maša g. Matija Lamovška. Z njim so somaševali gg. Matija Bovštnar, "*°že Škerbec, dr. Mirko Gogala, dr. Filip Žakelj, msgr. Orehar, Gregor Mali, Stanko Skvarčla, dr. Alojzij Sltarc, Jože Cenčič in Jure Rode (foto Marjan Šušteršič). Dr. Jože Krivec ODHOD 5 Trideset let življenja je steklo mimo. Minilo je skoraj neopazno, dasi je bil ves ta čas poln resnih, trpkih, a tudi veselih in srečnih dni. Marsikoga, s katerim je Peter Lodnik zapustil tiste dni precej po vojni domovino, že ni bilo več med živimi; drugi so se razleteli kot prestrašene ptice po vseh celinah zemlje. Naselili so se, postavili nove domove in v njih je že rastel mladi rod pod svobodnim nebom. Novi rod s svojim naraščajem: slovenska kri je kipela, se množila in mlada srca so bila v nove dneve. Kako vesela in obetov polna je bila ta mladina! Škoda le, da bo služila velikemu svetu, ne pa domačemu, slovenskemu, ki bi potreboval ta cvet, da bi se razrastel v moč in dajal sadove. Da je usojeno že od stoletij naprej slovenskim materam roditi sinove tujim zemljam in ne le tisti, za katero nosijo neizmerljivo ljubezen v svojih srcih! Bo ta mladi rod ohranil žarek tople iskre domovinske ljubezni, ki so jim jo zanetili v srca njih starši ? Naposled se je Peter Lodnik po dolgem oklevanju vendarle odločil, da gre na pot. Trideset let ni videl domovine. Trideset let je hrepenela mati po njem: edina njena želja je bila, da bi ga še videla. O tem so govorila njena pisma, ki so prihajala zadnje čase vedno poredkeie. To je čutil četudi mu svoje želje ni kdaj naravnost zapisala. Skoraj sled-njikrat pa je pripomnila, da ne ve, če bo dočakala snidenja z njim. Ta grenka kaplja slutnje mu je sledila vseh trideset let. Od dne ločitve. Prav zato se je odločil, da gre na pot: da objame še poslednji-krat mater, preden jo použije bolezen, da se še napije moči iz domače zemlje, prej ko mu je odločeno usahniti v tujem svetu. Gre, da zaživi še enkrat mladost, ki je skrita med tistimi hribi, razpeta čez sončne griče in puhti iz cvetočih goric v poletno nebo ter sanja v sladki jeseni ob pesmi klopotcev in ob vriskih fantov ob stokajoči stiskalnici. Domača fara s cerkvijo svetega Vida in farani, preprosti in skoraj boječi ljudje ob obeh bregovih Dravinje, iz katere srkajo moč raztegnjene Haloze, da rodijo ljudem in Bogu sladko grozdje —-to je bila za Petra domovina. To je ljubil in če bi šel na konec sveta, v puščavo in razdejanje, vanj bi sijal kljub temu svetel 51fi žarek domačega sonca, ga grel ln ga potapljal v sladke sanje. S prijateljem sta potovala skupaj do Maribora. Že prej sta se bila domenila, da bo prvi večer ostal pri njem. Rodilo se je sveže junijsko jutro. Belkaste ovčke so se nalahko sprehajale čez nebo, ko je sedel Pa jutranji vlak, da ga potegne Proti domu. Poln osveženih spominov se je v°zil. Zrl je proti rahlo osvetljenemu Pohorju: prvo sonce je obžarilo njegovo pobočje in dihalo zlate pramene med temne gozdove. Kolikokrat se je vozil po te j progi: kot študent na izlete na vrhove Pohorja ali k prijateljem na obisk v Maribor. Zdaj te je vzpenjača potegnila čez valujoči se gozd proti vrhu v nekaj minutah in od tam si se čudil novim razgledom. Mesto se je raztegnilo, sive tovarne so se zažrle že v nemških časih daleč pod pobočja. Nekje tu ob progi so zijali pred tridesetimi leti široki jarki proti ruskim tankom. Niso se, privalili do sem, pač pa so nasuli tisoče pomorjenih beguncev vanje in jih izravnali. Zdelo se mu je, da sliši v udarcih vla-lcovih koles še vedno zamolkel .1 aberišče v Monigu pri Trevisu (Italija). Od 15. maja do 26. avgusta 1915 ■P' v njem živelo okrog 1200 slovenskih beguncev. V taborišču stt bili istočasno tudi Piiljaki in Madžari ter italijanski begunci iz Istre in iz Goriške *z Moniga so zavezniki prepeljali slovenske begunce proti koncu avgusta prek Forlija v taborišče v Servigliano (foto Lojze Erjavec). odmev strohnelih lobanj pobitih. Kot zadnje vzdihe in tožbe preminulih. .. Ko se je prebudil iz tega morečega premišljanja, je brzelo mimo njega zoreče žitno polje. Tam s hriba v ozadju ga je pozdravljala cerkev Matere božje na Ptujski gori, še vedno žalostno siva, kakor v tistih davnih časih, ko je nebeška zaščitnica v njej varovala pred Turki svoje podanike. Koliko prošenj je bilo tam uslišanih, koliko zrušenih duš z upanjem prekaljenih! Hrbet Boča je ostajal zadaj, Donačka gora se je v soncu prebudila. Potem ga je stisnilo pri srcu, da bi zavriskal: z zlatom pomešana luč je osvetljevala njegovo domovino. Haloze! Zdelo se mu je, da se one bližajo njemu in ga hočejo vsrkati vase. Skoraj bi lahko roko stegnil do njih, roko od svojega srca do njihovega srca... Staro mesto ga je pozdravilo: staro kakor vedno. Njegovo obličje se ni mnogo spremenilo v desetletjih. Tisočletje mu je vtisnilo barvo in v njej brez velikih sprememb živi naprej. Kje je vtisnjeno kopito krvavega Atile, kje so slavni vojskovodje rimskih dni, kje cesarji mogočnih vladavin, katerih strumni koraki vojščakov so tolkli po njegovih cestah? O vsem je ostal le obrabljen spomin, samo še rahla senca nekdanjih stoletij. Kam je usahnilo morje krikov v zmagoslavju in ihtenju v porazih? V kamnih tistih dni in v ruševinah časa še rahlo drhtijo in pričajo o svojih vekih ter se mrzli razkazujejo v radovednost sedanjosti, kakor da ne morejo umreti. Teža tedanje dobe je še vedno v njih. Neumrljivost duha je ostala v tej rimski ostalini, ki je zadnji pomik vsemu, kar je ostalo prečiščeno za zgodovino. Preko široke Drave je švignil vlak in Peter Lodnik je bil brez besede v srcu, da bi jo pozdravil. Tu je domovina! Tam čez polje je dom, kjer ga čaka mati, da ga stisne na srce. Bliža se hitro, drvi, že ni več časa za sanjarjenje. Zavore zaškripljejo. Vlak se ustavi na domači postaji. Visoki zeleni kostanji ob drevoredu pred postajo in gredice cvetočih rož med belim peskom ga sprejmejo. Jasno je nebo s soncem nad njim. To je domovina, o kateri je sanjal trideset let tam preko morja in ljubosumno skrival njeno podobo v drobcenem kotičku srca. To je sanja med sanjami, to je vrisk, ki ga sproži le kipeča radost. Stoji in se ogleduje. Še pred minuto ali dvema so ga butali ljudje s komolci, ker se je bil s prtljago postavil sredi prehodne poti. Takoj so opazili, da ni domačin, kajti nihče ga ni poznal. Odšli so mimo, porazgubili se hitro, ostal je sam. Vlak je odpeljal naprej. Zdaj preudarja, kam naj krene. Hitro! K materi, ker ji prinaša ljubezen. Zmoti ga prasketanje peska pod koraki. Zaokrene se v tisto smer. »Peter! Si ti?“ Samo kratek trenutek gleda, Presoja, kakor bi hotel pretehtati vprašanje. Je ali ni? Taka je torej po triintridesetih letih! »Tilka! Saj si res ti, Tilka!" Prevzelo ga je in tesno sta se objela: brat in sestra, ki je bila °b zadnjem slovesu med vojno še otrok. Potem mu je predstavila še moža Jožeta in mlajšo hčerko Martino, ki ga je radovedno motrila in se mu mladostno smehljala. Segel je v žep in ji stisnil v roko zlato verižico z obeskom. „To je zate Martina! Pozneje pa še kaj! Kje pa je Vida?" „Ostala je doma. Živine ni mo- 'b-tja 1945 so se z drugimi begunci in domobransko vojsko umaknili iz '*‘ni,>vine pred komunisti tudi vsi bogoslovci zadnjega letnika ljubljanske jk':tije in dva «Jd štirih iz mariborske. Ludvik Ceglar (sedaj v Rraziliv, J|ušan česen (Avstrija), Jože Guštin (Argentina), Janez Malenšek (Argen-1|,a) in Vinko Žakelj (slov. ikselj. duhovnik v Belgiji in na Nizozemskem) No bili posvečeni 19. maja v Krki na K oreškem; Leopold Končan (Slovenija) | Celovcu, Jože Kvas (Slovenija) v Zagradu pri Gospe Sveti, dr. Vink', župnik (Avstrija) v Salzburgu. INa sliki' so mjvomašniki, ki so začasno bivali y taborišču Monigo in bili posvečeni v Zermanu pri Trevisu (Italija) 17. ]Ul'ija 1945; od leve na desno: Andrej Pogačar (čile), Franc Zagoršek (Slovenija), Milan Palčič (Ekvador), dr. Ivo Osana (Italija), Franc Levstek (Argentina), Mirko Falle (Venezuela) in dr. Stanko Janežič (Slovenija). (Foto Lojze Erjavec) MOLITVENI NAMEN za oktober Splošni: Da bi sveto leto odkrilo moč in važnost, ki ju ima krščanska molitev. Misijonski: Da bi molitev v družini pospeševala in varovala krščansko vero v mladih Cerkvah. g oče pustiti same," je odvrnila sestra. Prinesel je tudi njej enako darilo. „Pa naša mama? Kako ji je?“ je Peter pobaral sestro. Tedaj je žalost padla med nje. Lica so se jim zresnila, glave so sklonili. Bilo je jasno, da jih je z vprašanjem presenetil. „Danes teden smo jo shranili pri cerkvi...“ je čez čas dahnila Tilka. Petru je bilo, kakor bi se bilo stemnilo nebo Zabolelo ga je pri srcu in roko je moral položiti na prsi. „Težko te ic čakala, odkar je vedela, da greš na pot,“ je še pripomnila. ..Prepozno sem torej prišel!“ Na neizmerno radost, s katero se je bližal domu, je kanila grenka kaplja pelina. Spet so oživele njene besede ob tistem zadnjem slovesu: „Midva se ne bova videla nikdar več!“ V ušesih, v srcu, v duši so odmevale. Povsod jih je bilo čuti, kakor bi jih bila izrekla pravkar. Jože si je naložil prtljago in odšli so proti izhodu. ..Peljali se bomo z avtom," je prekinila Tilka molk. Vso pot so govorili le o mami in njenem težkem čakanju nanj. Čez pol ure so dospeli do domače farne cerkve. Tam so izstopili. Prvi obisk je veljal njej, ki ga je še vedno čakala... Šele proti poldnevu so prišli v domačo hišo. Kljub veliki prijaznosti in skrbnosti, ki so jo doma Petru izkazovali vsi, je vendarle zijala v njem praznina. Njegov prihod je veljal materi. Tako si je obetal kako bo vse dni posvetil v glavnem njej in ji s svojo ljubeznijo povrnil vsaj malo vse tisto, kar ie ona storila zanj v tolikih letih. Z njo bi se bil pomenil čisto drugače in tudi druge stvari kakor z ostalimi. Z njo sta pretolkla ■vojna leta sama skupaj in se ločila v dneh ko sta računala spet na povratek domov in si potem dopisovala čez morje. Vezale so ju drugačne, močnejše, silnejše vezi. Njuni duši sta bili zliti druga z drugo. Zato ga je praznina prve dni prav bolela. Na dnu kovčka je hranil za njo dar, ki ga nikomur ni pokazal: toplo zimsko jopico, volneno ruto, mehke rokavice in debele noga- vice s copatami, oblečenimi znotraj z gorko ovčjo kožo. Vse to, da bi ji bilo prijetno v sneženih zimskih dneh, ko bi ju spet ogrevala le pisma. Martina, mlajša Tilkina hčerka, se je držala že od prvega dne strička Petra. Nikamor ga ni pustila samega, povsod mu je bila vneta spremljevalka, kakor da bi mu morala kazati poti in govoriti o sosedih, ki sta jih srečavala. Ni mogla razumeti, da on pozna vse naokrog bolje kot ona in da bi moral biti on za kažipota, če bi zavila dalje od doma. Včasih se je moral skrivaj odtrgati od doma, kadar je želel Prebiti v samoti kako uro ter Pokramljati sam s seboj in z nekdanjimi dnevi. Tedaj je stopal tudi po tistih poteh in zapuščenih stezah, kjer so bile raztresene sanje mladih dni. Tisti časi in otroci! Kam se je vse razteplo? Ko ji je že vse razložil o daljnem svetu in neznanem življenju v njem, ko ji je že odgovoril na vsa vprašanja mlade radovedne duše, se je začela ponovno vračati z istimi vprašanji. Za njo je bilo vse to velika, nikdar dokončana pravljica, svet poln zanimivosti, privlačnosti in vročega hrepenenja. „Kakšni so tam ljudje? Tam v Ameriki? Kako živijo? Je zelo daleč do tja? Kako se potuje tja?“ Tako sta začela znova, vedno Domači kraj, kakoi mi spet boš drag!... znova. Ni se naveličala in ni pokazal utrujenosti ob njeni radovednosti. Vedno je našel kaj novega, da je dodajal svojim odgovorom. Njena duša je posrkala slednjo besedo in sladko ji je bilo ob zavesti, da je zvedela mnogo več o daljnem svetu kot vsi ostali. Ko je končal svoje pripovedovanje, je vselej globoko vzdihnila: „Hm! Tako! Kako zanimivo! Povej še kaj, stric!" Nekega dne sta sedela vrhu goric, odkoder se je širil čudovit razgled na Slovenske gorice in It j a proti Hrvaškemu Zagorju1, kjer se je ob robu dolge Ivanj-ščice dvigal zobat hrib Svetega Avguština. Tam je tekla meja med Slovenijo in Hrvaško. Večkrat je bil na avguštinsko nedeljo tam na žegnanju. „Na avguštinski breg lahko greva en dan." ji je predlagal. Ampak ona je preslišala to ponudbo. Tedaj ga je vprašala kar naravnost: ,,Striček, bi jaz mogla priti v Ameriko?" Vprašanje ga ni preveč presenetilo. čutil je, da je njena duša drhtela ob njegovem pripovedovanju in želela videti svet. „Vsak lahko pride. Vrata tja so odprta, kakor tudi nazaj. Mnogo ljudi pride, a tudi vrača se jih mnogo." „Zakaj se vračajo?" ,,Eh, saj veš, nekaterim pač bolj ugaja tu, drugim tam. Lju- dje ostanejo, kjer jim je bolj všeč. Sreča ljudi je vedno daleč: nikoli se ji čisto ne približaš, kakor tudi sončni zarji ne, ker je hitrejša od tebe..." „Meni bi bilo tam zelo všeč. Zakaj me ne vzameš seboj ?“ Skoraj ga je spravila v zadrego. „Si še premlada. Ne moreš se še trdno odločiti za tako dolgo pot. Tudi izučiti se moraš česa, da boš lahko živela tam." „Česa? Kaj ti misliš?" ,,Karkoli! Recimo za dobro šiviljo, frizerko, za trgovko. Za kar pač čutiš veselje..." „Mene veseli šivanje, če se izučim, bom lahko prišla? Me boš sprejel ?“ „Bom! Zakaj pa ne!" ji je dal upanje. Obesila se mu je za vrat in ga pobožala po licu. Le poljubiti si ga ni upala, ker ni bilo na deželi take navade, dasi je vsa kipela v sreči. Soboto so določili za romanje na Ptujsko goro. Bil je tedaj Marijin praznik in od vseh strani bo polno romarjev. Žito zori po poljih in procesije se vijejo med njim, molijo in pojejo, prosijo in se zahvaljujejo. Šli so vsi razen moža Jožeta, ki je ostal pri živini. Še v temi zjutraj so odrinili peš, kakor so šli z mamo tolikokrat. Ko pa so se vzpenjali po hribu proti cerkvi, jih je že sonce toplo grelo v hrbte. Toliko romarjev se že zlepa ni nabralo. V nepretrgani vrsti so 86 vzpenjali po stopnicah navzgor. Na vsaki stopnici je branil Prostor berač pri beraču in kriče so prosili milodare. Ni bilo mogoče iti trdega srca mimo. Komaj so se počasi prerili pod kor. Cerkev, čigar visoki stebri so podpirali strop, je bila polna sivkastega dima prižganih sveč na vseh oltarjih, kjer so se darovale druga za drugo svete daritve. S kora so pele orgle, zbor je Prepeval Marijine pesmi. Marija z razpetim plaščem je ogrinjala ne le vernike ob svojih nogah, ampak danes se je smehljala vsem, ki so jo obiskali in ji razgrnili svoje težave. Vse je vneto molilo, pelo, prosilo, se trkalo na prsi in ponižno klečalo pred Njo. Dolga pot do sem ni nikogar izmučila, trdote kameni-tih tal niso čutili. Njena tolažba je omehčala njihovo trpljenje in bolečine, upanje, s katerim so se napojila srca, jim je vrnilo vero v življenje. Pred Njo so zložili dobro in hudo. čednosti in grehe ter prosili skesano Njenega posredovanja pri Sinu. Spravljeni in združeni z Njim so odhajali lažje. Peter se je zamaknil v Njen materinski obraz: odkar ga ni bilo tu, je v srcu nosil Njeno po- Sedmo ali Črno triglavsko jezero dobo in v vseh težavah, nevarnostih, negotovostih in potrebah se je iz daljave priporočal Njeni pomoči. Preživel je vse temne in viharne dni... Zdaj jo je imel tu pred sabo: iz oči v oči sta se gledala. Neiz-izmcrna hvaležnost je žarela v njem in z zaupanjem jo je prosil za svojo družino na oni strani oceana: za ženo, za tri otroke, za dom. Za sosede in za vse slovenske ljudi, ki so razsejani po svetu. Vse je priporočal v svojih prošnjah Njej. župnik Miha Perčič nekaj dni pred smrtjo 3. jun. t- 1. v Madridu v 90. letu starosti. Peter je vedel, da kleči zadnjikrat pred Njo, zato je tembolj goreče pil Njeno milino v svojo dušo. Bilo je to slovo od Nje, od Gore in od domačih. Zanj bo ostala v srcu sončna podoba vtisov, ki so mu ostali od srečanj z Njo. ..Poslovil sem se. Ne bom Je več videl!“ je pobožno šepnil sestri Tilki, ko so z drugimi romarji peli in lezli proti izhodu svetišča. Opoldansko sonce je sipalo vročino na razgreto stopnišče in na trg, poln prerivajočih se ljudi. Kramarji so kričali vsevprek, vsiljivo ponujali in hvalili svojo robo ter kupčevali. Vidi in Martini je Peter kupil velika leetova srca, ki so se ponujala v živih barvah s slaščičarskih stojnic, Tilki in Jožetu pa škrnicelj mešanih sladkorč-čkov. Tudi nekaj podobic Gorske Marije si je nabral. Vroče jim je bilo in gneča je še povečala utrujajoče vzdušje julijskega opoldneva. Da se odpočijejo in okrepčajo, so zavili že nekoliko pod hribom v gostilno „Na klancu". Tja jih je povabil Peter, kjer so že v njegovih dečjih letih bili vedno dobro postreženi z okusno telečjo pečenko, praženim krompirjem in pristnim haložanom. Brez teh dobrot pa za njih dobro romanje ni moglo biti opravljeno. Konec prihodnjič *->r- Janez Zdešar Slovenci - zdomci v Nemčiji Splošen prikaz Uvod Naprošen sem bil, da naj nekaj Napišem o problemih slovenskega izseljenstva in zdomstva v Evropi. Tematika se mi je zdela pre-°bširna, zato sem se odločil, da bom pisal le o slovenskem zdomstvu v Nemčiji. To področje bolj Poznam. Poleg tega pa je Nemčija (s Švico) tista evropska država, kjer je problematika ekonomske emigracije najbolj očita in za Evropo najznačilnejša. Zaradi obsežnosti vprašanj se bom omejil na važnejša ..izbrana Poglavja" (če se smem tako izraziti): na splošne podatke s stranskim pogledom na preteklost in Prihodnost, na verski, socialni in Prosvetni položaj Slovencev v Nemčiji, na odnose med zdomci in nemško ter slovensko družbo in Cerkvijo, pa morda na še kaj. Kot duhovniku bi mi pravzaprav pristajalo razpravljanje le o verskih zadevah. Pa je poklic izseljenskega duhovnika tak, da Sa verniki (in tudi neverni) hočejo za pomočnika na vseh mogočih in včasih nemogočih področjih. Zato na' mi bo dovoljeno, da povem kaj tudi o ne-cerkvenih •n po-svetnih rečeh... A. Splošni podatki Koliko je naših zdomcev v Nemčiji? Na to vprašanje ni lahko odgovoriti, iz več razlogov. Najprej naj omenim, da točnih slovenskih statistik, ki bi odgovorile na to vprašanje, ni! Na žalost! Ni zavoda, ni inštituta v Sloveniji — razen morda Uprave za notranjo varnost — ki bi vedeli odgovor. Pa ne samo, da ni slovenskih statistik o zdomcih v Nemčiji! Tudi jugoslovanskih ni! Koliko jugoslovanskih delavcev je zaposlenih v Nemčiji, tudi Jugoslavija izve točno šele iz podatkov nemškega Zveznega zavoda za delo iz Nurnberga, ki jih objavljajo vsako leto konec meseca septembra. Slovenci v teh statistikah niso označeni kot Slovenci, temveč kot Jugoslovani. Zato nemške statistike ne morejo biti vir za ugotovitev števila Slovencev v Nemčiji. Moremo se zato nasloniti le na cenitve in na poskuse na slepo. Po teh cenitvah je trenutno Slovencev v Nemčiji približno 50.000. Mislim, da je število zanesljivo. Je rezultat delno znanih podatkov in realnih cenitev. Jugoslovanov je seveda veliko več. Po naj novejših cenitvah (30 8. 1974) jih je 460.000, od tega 310.000 moških in 150.000 žensk. Pred tremi leti 1972 jih je bilo še več: čez 500.000! In leta 1961 samo 10 tisoč! Nato je število poskakovalo kot pri nobeni drugi narodnosti. 23 tisoč, 44, 53, 64, 96, 95, 95, 119, 265, 425 in 478 tisoč leta 1971! V 11 letih se več kot podvajseterilo. Jugoslovani so tako trenutno na drugem mestu med tujci v Nemčiji, Turki so za nekaj tisočev močnejši ! Za primerjavo: Marca 1972 — po dosedaj zadnji uradni statis-stiki — je bilo v Nemčiji Italijanov 401.699, Grkov 266.348. Špancev 178.669, Portugalcev 60.099, Turkov 457.260. z drugimi tujci skupno 2.146. 326. K temu številu je treba prišteti še ca. 1 milijon družinskih članov — nedelavcev in ca. 100.000 ..ilegalcev". Skupno je torej v Nemčiji ca. 3.250.000 tujcev. Tuji delavci se najraje naselijo v velikih mestih z močno industrijo. Naj za primer navedem Munchen: vsak šesti prebivalec in vsak peti delojemalec sta tujca, vsak četrti otrok je ne-Nemee. Ves Munchen ima 1.135.384 prebivalcev, 229.887 od tega tujcev: Jugoslovanov 51.795 — Slovencev čez 6.000 — (Turkov 28.450, Ita-Italijanov 25.906, Grkov 24.397, Špancev 4.285 itd.). Podatki veljajo za 1. oktober 1973. Pa se vrnimo spet k Sl oven cem! Dobri dve tretjini je moških, slaba tretjina je žensk. Od 50.000 jih je približno ena četrtina samskih in tri četrtine poročenih. Samo nekaj nad polovico poročenih živi v Nemčiji skupai s svojo ženo oz. možem. Samci živijo najraje v velikih mestih (Munchen, Stuttgart), zato jih je tam največ. Otrok je razmeroma malo, gotovo pod jugoslovanskim povprečjem. Večina je med 20. in 45. letom, večina žensk med 20. in 35. letom. Ta relativna »mladost" je sploh značilna za Jugoslovane in Slovence, vse druge narodnosti so »starejše". Mislim, da so od vseh narodnosti slovenski delavci v Nemčiji najbolj izobraženi. Vsi imajo vsaj osemletko, večina še kako drugo šolo ali tečaje. Zato se tudi hitro naučijo nemščine. V tem oziru jih ni mogoče primerjati z drugimi, zlasti še ne s Portugalci, ki jim je nemščina najbolj trd jezik. Naši rojaki so naseljeni predvsem tam, kjer je največ industrije. To so velika mesta: Berlin, Essen, Oberhausen, Frankfurt, Stuttgart in Munchen, in pa v industrijskih pasovih, kjer sicer ni velikih mest, a vrsta manjših in srednjih podjetij. To velja za širšo okolico Stuttgarta in za industrije ob Renu. V omenjenih krajih žive in delajo predvsem moški, na splošno kot kvalificirani delavci, žene in dekleta pa so zaposlene predvsem v gostinj-stvu in zdravstvenih zavodih: bolnicah, klinikah in sanatorijih. Intelektualcev je med Slovenci v Nemčiji zelo malo. Menda med vsemi narodnostmi še najmanj! Imamo nekaj zdravnikov po bolnicah, nekaj visoko kvalificiranih znanstvenikov in profesorjev na univerzah in inštitutih, nekaj inženirjev in tehnikov umetnikov in štipendistov, a to je tudi vse. Z drugimi zdomci se na splošno ne čutijo povezane, zato tudi nanje nimajo vpliva. Slovenec v Nemčiji se nerad angažira. Noče se vezati, noče biti odvisen. Po eni strani je to verjetno sad slabih izkušenj, po drugi pa je to lahko nekaj pozitivnega: preden se obveže in zveže, hoče točno vedeti, komu in čemu... Za duhovnike in social-delavce v Nemčiji pa to pomeni določeno težavo, ker zavzetih bomočnikov in sodelavcev ni tako lahko dobiti... B. Nekaj zgodovine Slovenci niso od včeraj v Nemčiji, temveč že od konca prejšnjega stoletja. Že pod rajnko Avstro-ogrsko so v pruskem cesarstvu iskali boljšega zaslužka. Prihajali so v Porurje iz rudarskih revirjev Slovenije. Nemške premogovne družbe, „cehe“, so jim zgradile hišice po njih okusu. Nastale so cele ulice s samimi Slovenci. Nemški duhovniki, ki so se šli učit slovenščine na Kranjsko, so jim bili za dušne pastirje. Ustanavljali so razne verske družbe in bratovščine, poskrbeli, da so žene in vdove mož, ki so umrli za silikozo, dobile socialno zavarovanje in pripadajoče pokojnine. Posredovali so pri uradih, prevajali v nemščino uradne dokumente, skrbeli za slovensko domačnost in vodili Slovence-rudarje na katoliške shode in manifestacije v domovino. Naj omenim samo dve imeni: župnika Avgusta Hegenkotterja in Teodorja Tensunderna. Oba sta v slovenščini napisala in izdala spomine na svoje pasti-rovanje med Slovenci v Porurju, oba sta pred kratkim umrla. Z njima so ..vestfalski Slovenci" že danes pojem naše nacionalne zgodovine. Seveda se ne morem pobližc ukvarjati s predvojno zgodovino Slovencev v Nemčiji. Moj prikaz se omejuje na čas po letu 1945. Tega leta in še nekaj let za tem so v Nemčijo prišle večje ali manjše skupine Slovencev: iz Italije in Avstrije so prišli politični begunci, emigranti, ki so hoteli „prek luže", v Severno Ameriko ali vsaj v Anglijo. Morda jih je bilo tisoč do dva tisoč. Vsi niso mogli naprej: bolni, ostareli pa še iz različnih razlogov zavrnjeni, so morali ostati v Nemčiji. Po krajšem ali daljšem času so jim priznali status političnega begunstva, porazgubili so se po Nemčiji, pomožili ali poženili, morda jih je danes še nekaj sto. Zanje so skrbeli slovenski duhovniki, ki so jih nacisti pozaprli v svojih taboriščih in ki po koncu vojne niso hoteli domov. Po letu 1956 je nastal nov položaj. V matični Sloveniji je zlasti mlajša generacija fantov in mož mvidela, da gospodarski napori niso sorazmerni z uspehi gospodarjenja: čutili so se ogoljufane. Začeli so se pobegi preko meje, tujina je vabila z očarljivimi — včasih tudi lažnivimi — ponudbami. V trumah so šli prek meja: največ prek Karavank, drugi pa na Štajerskem, le delno na Primorskem. Po računih Uprave notranje varnosti je tedaj ca. 10.000 mladih Slovencev ilegalno zapustilo domovino in odšlo v tujino. (Ta podatek je bil naveden kot opomba pod robom nekega članka v ,,Teoriji in praksi", že pred leti — kdaj točno, se ne spominjam.) Iz Italije so šli še naprej v Francijo, v Avstriji pa so jih vtaknili v razna taborišča (Celovec, Kcllerberg, Pfeffernitz, Tra-skirchen pri Dunaju). Ponje so prišle razne nemške premogovne družbe, ki so jih vabile v Porurje. Cenim, da je med letom 1956 in 1960 na ta način prišlo delat v porurske rudnike prek 5.000 mladih Slovencev. Stalen, čeprav le maloštevilen dotok Slovencev v Nemčijo so bili tista leta naši Štajerci, bivši nemški vojaki in invalidi. Prihajali so v Nemčijo sami ali z družinami, da so končno le dobili pokojnino in invalidnino ter redno zdravniško oskrbo. Dali so jim tudi nemško državljanstvo. Računam, da jih je v Nemčiji več tisoč. Vsa ta leta so redno prihajali posamezniki — politični begunci. V taborišču Zirndorf pri Niiren-bergu so po krajšem ali daljšem postopku in bivanju dobili priznan mednarodni status emigranta. Le malo jih je ostalo v Nemčiji, večina se je izselila v Severno Ameriko, Kanado ali Avstralijo. Po letu 1962 pa so prišli v Nemčijo prvi ..socialistični" begunci. (Tako jih je poimenoval pisatelj Rebula). To se pravi: Slovenci, mladi ljudje, delavci in delavke, z rednimi potnimi listi in dovoljenji za delo v Nemčiji. Njih število je vedno bolj naraščalo, tako da sta Nemčija in Jugoslavija po obnovitvi diplomatskih odnosov leta 1968 sklenili dogovor o ..organiziranem" (to pomeni tudi kontroliranem) odhajanju na delo v Zvezno republiko Nemčijo. Prva leta so namreč prihajali bolj po osebnih pobudah in zvezah. Od leta 1968 pa se je število Jugoslovanov in s tem tudi Slovencev vedno bolj dvigalo. Slovenska podjetja, med njimi GRADIS, IBT, INGRAD, RUDIS, VEGRAD in druga, so v teh letih navezala poslovne zveze z nemškimi sorodnimi podjetji in jim pošiljala — včasih z nečednimi dobički — svojo delovno silo na Pomoč. Po podatkih „Dela“ (13. ian. 1973) je bilo takih podjetij 20 s 3.700 „detaširanimi“ delavci. Od novembra 1973 .Jugoslovani in Slovenci ne morejo več na delo v Nemčijo. Zaradi gospodarskega zastoja je Nemčija državam, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti, prepovedala zaposlovanje. Tako se je število Slovencev v Nemčiji nekako ustalilo oz. zadnje mesece celo že rahlo upada. Rojaki, ki so že dolga leta delali in služili kruh v Nemčiji, se vračajo domov: prve ptice selivke. Lani junija pa je Jugoslavija omejila odhajanje v tujino: Jugoslavije ne smejo zapustiti rezervni oficirji, rezervisti s specialno vojaško izobrazbo in vojni obvezniki, ki še niso odslužili vojske. Ne morem se znebiti občutka, da je zaposlovanje v tujini in posebej v Nemčiji nekako nasičeno in da za daljši čas ni računati z novim dotokom slovenske delovne sile v tujino. (Bo še) F j j : |y d ■m M n j 1 BS n H i 11 ! Ponosni „Naš dom“ v San Justu, središče najštevilnejše slovenske skupnosti v Velikem Buenos Airesu. V njem deluje' Balantičeva šola in v njem se razvija tudi razgibano prosvetno in družabno življenje rojakov iz okraja. Zena v sodobni družbi Letošnje leto 1975 je Organizacija združenih narodov posvetila ženskem vprašanju. Ko so na enem izmed zasedanj skupščine v letu 1974 o tem razpravljali in sprejeli odgovarjajoči sklep, so bili v glavnem vsi zadovoljni, le zastopnik Saudske Arabije se je razjezil in izjavil, da njegova dr žava v ta namen ne bo dala nobenega prispevka. To je eden izmed primerov, ki nam dokazuje, da stališča o sodobnem ženskem vprašanju niso povsod enaka. Zakaj leto žene Žensko vprašanje je važno, toda eno izmed mnogih, ki zadeva sodobno družbo. Vprašanje ni novo, ima že svojo zgodovino, a svoje korenine v pretiranem liberalizmu in v zadnjih sto letih tudi v komunizmu. Dva sicer v temeljih nasprotujoča si družbena sistema se strinjata, da je žensko treba osvoboditi podrejenosti moškemu, ženo in mater skrbi za družino. Iz teh osnovnih tez izhajajo potem različna gibanja in organizacije, ki si prizadevajo za ..osvoboditev ženske." Po ideološki orientaciji so lahko bolj liberalne, socialistične ali komunistične, ali pa vse troje istočasno. Zmešnjava jim je velik zaveznik. Liberalna gibanja si prizadevajo za žensko enakopravnost v družbi, ki naj bi se izražala / dejstvu, da ima žena enak dostop do vseh poklicev kot moški, da za enako delo dobi enako plačilo, da ima pravico do udejstvovanja in položajev v javnem življenju, pravico se znebiti družinskih vezi in zato biti možu bolj ženska kot žena, njen mož zanjo le moški in nič več ali bolj malo mož, ona pa mati le v toliko, v kolikor je to naravna nujnost in zakon ter se je ne more osvoboditi, če hoče imeti otroka. Individualizem in človeški egoizem dosežeta skrajne meje. Organizacije, ki so pod marksističnim ideološkim vplivom, si prizadevajo predvsem, da se žensko odtrga njenemu naravnemu poslanstvu, to je ženo in mater domu, ker vidi marksizem v družini svojega nasprotnika. Za Mar-xa je družina preživeta ustanova in sovražnik komunistične družbe. V začetku, ko pride na oblast sicer marksizem tolerira družino kot nujno zlo, toda samo za prehodno dobo, ker je v končnem komunizmu družina že odvišna ustanova. Zato morajo vse ženske, tudi žene in matere, delati izven doma, imeti svoj lastni zaslužek, pravico same odločati, če hočejo in kadar hočejo biti matere. To je popolnoma njihova osebna zadeva in svoboda (Vida Tomšič). Zato v marksistični terminologiji ime družina nima prostora, zamenjajo ga z gospodinjstvi. Delo teh organizacij in gibanj v sodobni družbi navadno poznamo pod imenom prizadevanj za emancipacijo ženske. Temelji emancipacije Gibanja za emancipacijo ženske vodijo predvsem tiste žene, ki se niso hotele ali niso mogle poročiti, ki so bile kot žene nesrečno Poročene; mater je bolj malo med njimi. Poudarjajo predvsem trojno emancipacijo, to je socialno, gospodarsko in fiziološko (Papež Pij XI. v okrožnici Časti Connu-bii, tč. 27). Fiziološka emancipacija pomeni., da sama odloča, če in kadar, s kom in kolikokrat hoče hiti mati, da sama svobodno razpolaga s svojim telesom; gospodarska, da glede dohodkov ni vezana na moža. dela izven doma in sama zasluži ter z zaslužkom samostojno razpolaga; socialna pa, da odvrže skrbi za dom in družino in se udejstvuje v poklicu in družbi, kot ji najbolj ugaja. Praktičen primer take vrste ženske emancipacije in enakopravnosti so poskusi v sodobni Šved- :v Jgra ..Izgubljeni raj“ v Slomškovem domu- Od leve na desno: Janko1 Žnidarič, Andrejka šeme, Andrejka Kelce, Tončka Vesel, scenograf Franc Vresnik, št‘,)etalka Majda Kelčeva, Cvetka šifrer, Marija Novak, Bernardka Durič 1,1 Franci Novak. Spredaj Damjana Andrejak, režiserka Ema Kessler Blt'j-čeva in Mari Makovec (foto Marjan Šušteršič) s ki. (Federico Lombardi, S. J., Modello Svezia, Esperimento di una societa del benessere, Civil-ta Cattolica št. 2989. str. 51-59, Rim 1975). Poglejmo na kratko vsako izmed njih. Socialna enakopravnost Kot vsak veren človek ve, sta moški in ženska božja stvar, umetnina božja. Bog je ustvaril Adama, ki se je pa čutil zelo osamljenega, kot pravi svetopisemska pripoved, zato „je poslal Gospod Bog človeku trdno spanje; in ko je zaspal, je vzel eno izmed njegovih reber ter napolnil z mesom njegovo mesto. In Gos-nod Bog je naredil iz rebra, ki ga je vzel človeku, ženo ter jo privedel k človeku" (Genesis 2, 21-22). ..In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril" (Genesis 1, 27). Ustanovil je prvo družino, iz katere izhajajo vsi narodi in ljudstva zemlje. Mož in žena sta bila ustvarjena enaka, oba otroka božja, a z različno naravo in življenjsko nalogo. V tem se do sedaj ni nič spremenilo. Življenje jima je bilo dano, podarjeno, naloge določene, kakor tudi cilj življenja. To naravno enakopravnost so skozi zgodovino hoteli večkrat zanikati ali spremeniti zaradi človeških zablod in skoraj vedno v škodo ženske. V naših dneh, morda z redkimi izjemami, sc povsod zavedajo, da sta moški in ženska enaka po izvoru in namenu življenja. Oba sta svobodni in tudi odgovorni bitji. Svobodno izbirata med dobrim in zlom, se svobodno odločata za službo Bogu ali hudiču. Ob koncu žjvljenja se predstavita pred istim Stvarnikom s culama nabranih dobrih in slabih del. če sta živela po postavi, lahko brez razlike dosežeta svetost, Cerkev ju ne glede na spol povzdigne v Berninijevo gloriolo. Tudi v civilni družbi, v človeški zakonodaji, sta oba enakopravna subjekta. Ženska ima enake državljanske pravice in dolžnosti kot moški, vendar vedno kot ženska in ne kot moški. Po naravnem redu in zakonu imata ženska in moški v družbi različno funkcijo in nalogo zaradi medsebojnega dopolnjevanja. Iz tega izhaja, da imata pravico biti različna. Dokler ta različnost obstaja in se spoštuje, tudi sožitje in harmonija nista ogrožena. V tem obstaja tudi svoboda vsakega izmed njiju. Kot obstaja različnost med spoloma, obstaja tudi naravna različnost med vsemi ljudmi. Vsak je drugačen in ima pravico biti drugačen. Posameznik mora spoštovati drugačnost drugih in skupnost mora spoštovati različnost posameznika. To pomeni svobodo vsakega in vseh, čudovito harmonijo stvarstva. In bistvo vsake diktature je ravno v tem, da hoče odpraviti in zatreti to naravno Pravico do različnosti, hoče vse Poenotiti, čemur se človeška na-1-ava upira, zato se človeštvo pre.i ali slej upre vsaki diktaturi. Bistvo življenjske harmonije obstaja v različnosti njenih subjektov. Kot taki pišemo vsi zgodovino človeštva, vsi smo zanjo odgovorni, a vsak drugače. Nekdo je dal primero, da vsak človek nekako kot polž riše črto skozi življenje ob številnem spremstvu vsega človeštva in to vsak brez izjeme, učen in neuk, bogat in reven, oblastnik in navaden občan. Toda nikoli vsi enako. Enih črta je bolj debela, bolj opazna, drugih bolj tanka, ene so daljše, druge krajše, a vse so ogledalo vsakokratne življenjske dobe človeštva. Vsi brez izjeme, vsak na svojem mestu, smo odgovorni za njegovo usodo. Da ženska lahko izpolnjuje poslanstvo, za katerega je ustvarjena, mora sprejeti od Stvarnika Podarjeno danost, svoje naravno niesto in poslanstvo v družbi. In to je različno od poslanstva moškega, zato morata oba spoštovati to naravno podarjeno različnost, ki je temelj enakopravnosti spolov v družbi. Moški ne more opravljati poslanstva ženske, ženska ne poslanstva moškega; lahko Pride samo do poskusov posnemanja, kar se pa prej ali slej spremeni v bedno karikaturo. V naših dneh se vprašanje ženske enakopravnosti največkrat postavlja v javnem življenju. Čisto naravno je, da ima ženska enako aktivno in pasivno volilno pravico kot moški, da nastopa kot ženska, žena in mati. Tudi na tem področju je njeno poslanstvo različno, njen nastop in problemi drugačni. Njeno delo mora dopolnjevati delo moškega in obratno, predvsem mu mora dati delo ženske resnično človeški izraz. V nobenem primeru pa zaradi javnega dela ne sme trpeti njeno poslanstvo žene in matere. Predvsem nobeno javno delo in funkcija ne more po svoji važnosti zasenčiti poslanstva matere, čeprav v skromnem, revnem in tihem domu. Oblastniki dneva imajo začasno in omejeno oblast, mati pa z vzgojo otrok postavlja temelje bodočnosti, oblikuje človeka jutrišnjega dne. če se matere zavedajo važnosti svojega poslanstva in so v njem dosledne, so resnična velesila, močnejša kot atomsko orožje, so v svoji tihoti in posvečeni ljubezni nepremagljive. Gospodarska enakopravnost Iz različnosti v socialnem življenju izhaja tudi različnost v gospodarskem udejstvovanju. Moški je po svoji naravi ustvarjen, da skrbi za tvarne potrebe družine, to je, da dela izven doma, kot je to potrebno v ve-čirn prišel v Gorico 4. aprila 1946. Milan Zajec Vuk Rupnik — umrl 14. avgusta je na svojem domu v Castelarju umrl za rakom domobranski poveljnik Vuk Rupnik, sin gen. Leona Rupnika. Umrl je pri 63 letih Rojen je bil v Mostarju, kjer je njegov oče služboval, obiskoval ljudsko šolo v Banji Luki, gimnazijo v Nišu in nato stopil v vojno akademijo. Služboval je v Škofji Loki in v Gorskem Kotaru in bil med vojno interniran v Gonarsu in Padovi. Kot aktiven častnik jugoslovanske vojske in odločen protikomunist je med revolucijo stopil k vaški straži in bil poveljnik njene posadke v Novem mestu. Po ustanovitvi slov. domobranstva je postal poveljnik domobranskega bataljona na Rakeku. Bil je silno hraber vojak in res tovariški do svojih soborcev in je s svojim udarnim bataljonom izvoje-val velike in odločilne zmage nad komunističnimi partizani. Ob koncu vojne je prav on s svojimi protikomunističnimi borci omogočil varen odhod na Koroško ne le domobranski vojski, ampak tudi ne-številnim civilnim beguncem. Begunska leta je preživel na Koroškem in v Italiji in prišel v Argentino 1. 1948. Tu je ostal v živem stiku s slovensko skupnostjo. Na parah je ležal v Slomškovem domu, kjer so se od njega poslovili izredno številni rojaki, in bil pokopan na pokopališču v Moronu. Rajni Vuk Rupnik je bil veren človek. Mirno in bogovdano je prenašal bolezen in trpljenje in perd smrtjo prejel vse zakramente. Naj počiva v miru! Ne izgovarjaj po nemarnem božjega imena! Človek je težko nepristranski Radi pripisujemo uspehe sebi, neuspehe pa zvračamo na okoliščine, na usodo, na Boga. Podob ni smo večkrat tistemu kmetu, ki je dobro letino pripisoval svojemu delu, slabo pa božji kazni. Kadar mu je namreč žito dobro obrodilo, je zadovljen in ponosen odgovarjal: „Res, dobra letina, saj sem pa tudi delal za tri!“ Kadar pa je bila žetev pičla, je mračno odgovarjal: „Ne vem, kaj sem se Bogu zameril, kaznoval me je!“ če nam gre dobro v življenju, to pripisujemo sebi, če gre pa slabo, je Bog kriv. Toda, kaj nam ima to opraviti z naslovom tega sestavka? Z zgledom iz vsakdanjega življenja sem hotel opozoriti na dejstvo, kako včasih lahkomiselno in nespoštji-vo uporabljamo božje ime. Pa tudi imena Matere božje, svetnikov in sploh verskih reči. In vendar nam takšno lahkomiselno in nepo- trebno uporabljanje božjega imena in sploh svetih imen prepoveduje druga božja zapoved: Ne izgovarjaj po nemarnem božjega imena! Samo kadar je res primerno in potrebno, smemo izgovarjati in uporabljati sveta imena. Brez, dvoma, da se mnogo in mnogi proti temu pregrešijo, tudi sicer dobri kristjani. Omenjena druga zapoved nam ne prepoveduje le uporabljati božje ime brez dolžnega spoštovanja, ukazuje nam tudi, da si vzgojimo poseben čut, ki nam ho povedal, kdaj in kako naj sveta imena uporabljamo. Najhujši greh proti drugi božji zapovedi je bogokletje — eden najtežjih grehov, ki jih je mogoče storiti — navadno izraz sovraštva do Boga ali obup nad dosego zveličanja. Pekel je kraj bogokletja. Ista zapoved prepoveduje tudi krivo prisego, ko kdo kliče Boga za pričo laži in lažne obljube. Prepoveduje nam pa tudi, da bi ime Boga, matere božje in svetnikov ter sploh svetih reči uporabljali površno, nespoštljivo, lahkomiselno. S svetim je treba sveto ravnati, in kaj je bolj svetega kot Bog in to. kar je z Bo gom v najožjem odnosu. Jezus je nekoč dejal: „Ne me čite svetih reči svinjam!" To njegovo besedo lahko naobrnemo tudi na uporabljanja svetih imen. Kadar uporabljamo najsvetejša imena, zlasti ime Boga samega, Moramo to storiti le s spoštovanjem in resnostjo, ki jih ta naj-svetejša bitja zahtevajo. Za nas je Bog dobri Oče. Zato nas Boga ne sme bit* strah, kar Pa spet ne pomeni, da bi v odnosu do njega smeli opustiti, kar nam zdrava pamet in dobra vzgoja naročata. Izraelci v Stari za-vezi se niso upali izgovarjati imena Jahve (Bog), s katerim se je rs<>S sam predstavil Izraelcem. Kadar so zato v sv. pismu našli napisano ime Jahve ali pa bi sicer Morali izgovoriti to božje lastno [Me, so namesto njega uporabili 'Me Gospod (Adonaj). V Novi za-'ezi nas je Kristus sam učil, naj K°ga kličemo s sladkim in nežnim izrazom Oče: „Kadar molite, rucite ,Oče naš‘!“ Ta božja naklonjenost in dobrohotnost pa za nas ne sme biti povod, da bi po-'ršno in lahkomiselno izgovarjali sveta imena. Uporabljati iih sMemo le, kadar so izraz resničnega spoštovanja in ljubezni. Redki so kristjani, ki bi si v tej *°čki ne imeli prav nič očitati. Kolikokrat uporabimo božje ali svetniška imena kot nepotreben dodatek pri najbolj vsakdanjih l^azah: Moj Bog, kakšno težko 'veme! Moj Bog, kakšna draginja! Sveta nebesa, kako pa govo-riš! B0g moj, kaj sem ti pa storil, da se tako jeziš! Jezus, Marija, knj pa si tako nemiren! In še in Je takšno lahkomiselno in zalo brez zadostnega spoštovanja izgovorjeno sveto ime smrtni greh? Ku. gotovo ne! Je sploh greh? Kdor se zaveda, da gre za nepotrebno in zato neprimerno uporabo svetih imen, ta govoto ne stori nekaj Bogu všečnega. Mnogi pa se ne zavedajo vsakokrat, ko na ta način uporabljajo sveta imena, da delajo nekaj, kar ni na mestu. Takšni se bodo pa vsaj včasih, pri kakšnem natančnejšem izpraševanju vesti ali pa oh opominu prijatelja zavedli slabe navade in tedaj bodo morali storiti resen sklep, da bodo to razvado poskušali odpraviti, sicer bodo v neki meri krivi vseh bodočih neprimer nih besed o Bogu in svetih ose bah. Proti drugi božji zapovedi greši tudi, kdor brez resne potrebe prisega, čeprav je prisega resnič na. Včasih že otroci za malenko sti prisegajo: „Prisežem ti, da je res!“ Prisega je sicer dovoljena in v resni potrebi tudi nekaj dobrega in Bogu všečnega. V tem se katoliški nauk razlikuje od protestantskega, ki ima prisego v vsakem primeru za nedovoljeno. Toda vse oh svojem času! Prisega je skrajno sredstvo, ki z njim človek potrdi kakšno svojo izjavo ali pa izpove resno voljo, da bo kakšno svojo obljubo izpolnli. Prisega izven resne potrebe je lahkomiselna uporaba božjega imena in zato greh. Poštenega človeka beseda mora biti: ja, ja, ne, ne, kakor nas je učil Kristus, le v zelo resnih okoliščinah, zlasti v javnem življenju je prisega dovoljena in v takih primerih z njo dajemo tudi čast Bogu, ker ga im i- mo za tako svetega, da se nanj sklicujemo kot na zadnjo in najbolj močno potrdilo naše resnicoljubnosti. Zloraba božjega imena bi bilo tudi, če bi kdo lahkomiselno delal zaobljube. Zaobljuba ni ista kot obljuba. Obljubljamo človeku, za-obljubljamo pa se Bogu, da bomo kaj storili, kaj slabega opustili. S tem Boga počastimo. Kdor pa premalo premišljeno in malenkostno zaobljublja Bogu, ta se pregreši proti dolžnemu spoštovanju nasproti Bogu. Posebej pa se pregreši, kdor zaobljube ne izpolni. Sv. pismo zato pravi: „Ve-liko bolje je ne delati zaobljub, kot pa storjenih ne izpolniti!" Zdrav verski čut žali tudi, če beremo npr. na steklenicah boljših vrst vina svetniška imena, če si športni klubi nadevljejo svetniška imena, če najbolj zanikrne trgovine mislijo, da jim ho bolje šlo, če bodo nosile svetniška imena. Nekaj drugega pa je, če nosijo bolnišnice imena svetnikov, tudi če se ulice imenujejo po svetnikih. če imajo namreč veliki znanstveniki, odlični politiki in sploh za javno blaginjo zaslužni ljudje lahko ta privilegij, da se ulice in ceste imenujejo po njih, potem imajo brez dvoma vsaj enako, če ne večje pravice, do te časti svetniki, ki so za človeštvo veliko dobrega storili. Zloraba svetih reči je tudi, če ljudje brez vsake vere, včasih tudi brez vsake morale nosijo za okras na vratu svetinjice, križce. Ti sveti predmeti naj bi bili simboli človekove vere in pobožnosti, ne pa samo okraski. Isto velja za verske simbole po avtomobilih (na primer sv. Krištof). Takšni simboli so lahko res izraz vere in zaupanja v Boga po priprošnji določenega svetnika, pri mnogih pa so dandanes le amuleti ali pa okraski brez 'vsake vsebine. ,Še hujše je, — in to ni tako redko — če vidimo npr. po naših javnih vozilih kakšen verski simhol (križ, podobico), zraven njega pa še kakšno obsceno fotografijo ali kakšne nesramne verze. Je to brez dvoma samo na sebi težko one-čaščenje svetih reči in nedopustno žaljenje verskega čuta. Le nevednost in izredno nizka kulturna in verska raven premnogih odgovornih za ta dejstva je opravičilo, da pogosto v takšnih primerih ne gre za smrtni greh. Največkrat bo tudi težko ali pa sploh nemogoče kaj resnega podvzeti proti tem zlorabam, dokler živimo v versko in moralno tako indiferentnem okolju. Imejmo veliko spoštovanje do vsega, kar je v zvezi z Bogom, do njegovega imena, njegovih skrivnostih, njegove besede v sv. pismu, imen njegovih svetnikov. Bog po vsej pravici pričakuje in zahteva do sebe in do vsega, kar je z njim v ozki zvezi, globoko spoštovanje. Ne mečimo torej svetih reči svinjam! dr. Al. Kukoviča Kruh Moral bi se prekrižati, preden začnem pisati o kruhu, našem velikem bratu, otroku zemlje in neba, ki ga je sam Bog držal v rokah, ga blagoslovil in razlomil — in tisti trenutek se je kruh zemlje spremenil v Rešnje Telo, ne za naše čute, toda za vso vero našega srca... Kruh, naš oče in brat, ki ustvarja ljudi in nas posvečuje. V oknu cveto pelargonije in fuksije. Izgubljena čebela pobren-Čava med cvetjem. Toplo je. Izba sladko diši. Pod napuščem čivkajo mlade lastovke. Miza je bela kakor platno na soncu. Kakor zemlja pod goro, Pričakujoča semena, počiva pod križem v kotu. Na njej leži kruh. Gospodarjev korak je težek. Telo se mu na lahno ziblje v kole-Pih; zdi se mi, kot bi ob vsakem prestopu vzdignil nogo iz lepljive spomladanske zemlje. »Čebele nosijo," pravi ter se odkrije. Sivkasti lasje se mu lepijo potno čelo in obleka mu diši po zemlji in živini. Živina in kmet imata poštene oči. ,,No, kašča bo polna, pa še od lani nam je nekaj mernikov ostalo. Rečem ti: težko je kakor kamen in debelo..." Na žito misli. Ni mu ga treba imenovati. Vse ozračje je danes polno ene same besede: Žito, žito, žito... Spominjam se še, kako sva ga lani sipala v žitnico. Zagrabil ga je najprej s prgiščem ter ga sejal skozi prste, ga gledal v soncu in senci, ga pestoval v dlaneh... Kot mati otroka ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi. Da, to je bilo žito, ki je nad njim bedel noč in dan, za katero je vse leto garal. Saj nič ne rečem: tudi krompir in zelje in koruza so mu prizadevali dovolj truda in skrbi, toda žito je nekaj več, mnogo več... V njem počiva lepi jesenski dan z nizkim soncem, ko je plug ob hropenju volov razparal zemlji grudi, dan, ko je s skrbnim, težkim zamahom roke sejal koščeno zrno v bleščeče razore, in tisto nedeljsko jutro, ko se je črna zemlja zelenkasto nadahnila in so priklile prve bilke mlade setve. ,,Žito prikuka vedno prav na nedeljo iz zemlje," mi je nekoč pravil. — To je žito, za katerega je ob suši in nevihti drhtel, molil in oljčne vejice zažigal na ognjišču. Zdaj je dozorelo in je požeto. ,,Bog nas ima letos rad... “ pravi. Velika hvaležnost zveni iz teh besed. Moževe roke so močne in začrnele. Zemlja se mu je zajedla v razpokano kožo in za debele, nazaj zavihane nohte. In s temi posvečenimi, zaguljenimi rokami prime hlebec kruha, ga z nožem trikrat prekriža, nato pa si ga pritisne na prsi, stegne palec desnice ter zareže z nožem v hlebec, da v kruhu na lahno zajoka. Potem položi roke na mizo in počasi použiva črni kruh. Oči se mu svetijo in izpod brk mu silijo- v smehu zobje. Vesel je, kajti njegova hčerka je včeraj rodila sina. Jutri ga ponesejo h krstu in v veži že pripravljajo moko za krstni kruh; jutri ga bodo podarili prvemu beraču, ki ga bodo srečali gredoč v cerkev. Zakaj že na prvi poti izpod domače strehe naj se otroku vtisne v srce, da celo v tej lepi vasi pod gorami marsikaka usta stradajo kruha in da tem ne sme zapirati rok. Še preden bo dete oblila krstna voda, mora že vedeti, da nam je Bog kruh podaril, da vse prejemamo le v svojo veliko zadolžitev. V veži ropotajo lonci in nekdo s hruščem premika krušno kadnjo. Pes na verigi laja na nekoga, ki gre mimo hiše. Skozi okno vidim vas in vodnjak na vreteno. Pred hlevom sedijo ^njci. Iz roke v roko si podajajo hleb in nož in steklenico z jabolčnikom. Sonce jim sije v obraz in dekleta se smejejo z rdečimi lici tpr kažejo bose noge. Tedaj začutim, da je v kruhu tudi strast dekleta, ki je pri žetvi objelo snop in si ga priželo na prsi. V kruhu je razvnetost krvi v večerni senci med snopi in moč mlinskih kamnov. Tudi bridkost smrti. Vse je zajeto v globoko soglasje. Slava življenja kipi. čutim težo oračevega koraka in pradavnega Riba sejalčeve roke, težo zemlje, težo ljubezni in objema, težo teles nosečih mater, težo močne živine, težo dela in skrbi, težo življenja in smrti. Neslišno zori čas. Iz zdelanih rok žari spokojna moč. In sredi vsega kroži kruh v svoji večni dobroti kakor razdajajoča se žena. Zelo blizu je od človeka do človeka. Mlinski kamen je dopolnil nalogo. Mati je vzela moko in vodo in kvas in sol; prekrižala je najprej sebe, potem vodo in ko je z rokami, ki so še pravkai* greble po zemlji in molzle živino, umesila testo, nahlo kakor puh in telo novorojenčka, ga je še enkrat prekrižala... ..Bog in sveti križ božji in Sveti Duh!“ ie rekla. Potem je testo vzhajalo ob ognjišču ter raslo kakor božji blagoslov. Sam Sveti Duh 8a je vzdigoval, saj so otroci videli mehurčke, ki so se delali v testu Takrat so morala biti vsa vrata zaprta, še človeška beseda si ni Upala zmotiti tišine in nihče se ni smel začuditi. Nekaj novega se je porajalo v hiši, veliki obred je posvečeval vso družino. Zdaj ie bila svečenica mati; saj je morala storiti nad kruhom več križev kakor duhovnik pri sveti maši: vsak hleb ie še enkrat prekrižala, Preden ga je položila v pehar, in preden je pogrebla žerjavico iz razbeljene peči, je molila. Vsak hlebec je pobožala, ko ga je vsadila v razžarjeno žrelo peči, in ko je peč zaprla, je pokleknila pred isteje ier molila tri očenaše za duše v vicah.. . Ne, človek ne more brez božje pomoči preustvariti tvari moke v veliko hrano, katere samo ime že zveni kot molitev. Tisto dopoldne je vsa hiša dišala po mladem kruhu in nekaj Prazničnega je leglo na ljudi. Ko sem bil še majhen, sem strašno rad glodal krajec. Bil je še i°Pel in dišeč in tako lepo se je lomil in pokal v rokah. Veliko luknjo sem izdolbel vanj, kajti najprej sem vselej pojedel sredico. Po večerji je mati pregrnila kruh z rdečeprogastim prtom in po prstih stopila v sobo. „Pst, kruhek je šel spat!" Tedaj se nam je v srca naselila tiha misel o dobrem kruhu, ki počiva v shrambi in spi kakor utrujen človek. Nihče izmed nas si ni upal tedaj več prositi za kruh. Bog ve, če matere še ponavljajo te besede večer za večerom svojim otrokom. Za nas je bila to pravljica, lepa, sanjava pravljica kakor o začarani Trnuljčici. Toda tolažila nas je misel: ,,Jutri se bo kruhek spet prebudil..." Potem smo polegli tudi mi. Prav zdaj pestujejo otroci ob ograji velike kose kruha v naročju. Sedijo! na tleh in vsi molčijo. Z obema rokama držijo kruh ter si ga nosijo k ustom, da si pol lica zakrijejo z njim. Potem ugriznejo vanj. Če pade komu kosec na tla, ga pobere in poljubi. Tudi mi smo delali tako svoje dni. Onkraj potoka stojijo na rumenem strnišču veliki snopi s težkimi klasi in čakajo mlatilnice. Naslonjeni so drug na drugega kakor sneči težaki. Oblaki na nebu se komaj pregibljejo. Vedno globlje se sklanjam. Misli mi postajajo podobne kepi mastne zemlje. O, dobri kruh, čemu naj te primerjam? Nekoč sem gledal pod drobnogledom fižolov list, ki sem mu olupil rahlo spodnjo kožico. Živozelcne celice so zaživele pod mojim očesom — dihale so, reža je utripala poleg reže, življenje jih je preplavalo. Na ta list moram misliti ob tem velikem kosu črnega kruha. Vgriznem vanj. čutim okus po žitu, po soncu, po dežju, po zemlji, po kvasu. Rahlo kiselkast in sladak je ta okus. Poln je plodne moči. Živam ga z jezikom, z nebom, z grlom. Nočem, da bi mi ušel le najmanjši izmed teh zvestih zemeljskih okusov. Z vso bolečino svoje biti moram občutiti silo, ki jo odkrivajo, silo, ki leži v zemlji in ljudeh, to blaznost in izbruh življenja. Tisto najvišjo, divjo, obupno blaznost, ki sem jo nekoč doživel v strmi rebri ob stari bukvi: Deževja so izprala zemljo okoli nje in videti ji je bilo korenine, razgaljene v strastni borbi, ki so se kakor debele, zvite vrvi zažrle v zadnje blazine prsti. Bile so kakor poslednji krč umirajočega, ki hoče živeti, živeti po vsej sili: kakor krik zadnje volje zbite in nako- I^ičetie kakor neurje v temnih oblakih. Kar bal sem se, da se bodo v‘Sak trenutek razletele in uničile vse okrog sebe kakor ognjenik, kl nenadoma izbruhne. Celo veje so se drevesu razrasle prav pri tleh, kakor bi bile prihitele koreninam na pomoč. Sama zgnetena sila 'n moč! Drevo je moralo z vsem obupom stisniti zobe, da je lahko nutilo iz sebe tako moč... Ne, beseda ne prenese tega, kar bi rad 'zkr;čal sebi in tebi in vsemu svetu. Moral bi vpiti in rjuti. . . V kru-*'u .ie ena sama velika zapoved: Živeti! Rad bi ga razdajal sleherne-P|U> ki bi potrkal na moje duri. Z najostrejšim nožem bi ga odrezal, z divjo radostjo nad življenjem, katero bi daroval... In vsi bi stali °koIi mize ter uživali kruh. To bi bilo kakor pesem Marsijeve piščali nad večnim končevanjem in večnim začenjanjem... Počasi pogladim hlebec; na dlani mi ostane zarumenela moka, k' se drži skorje. Tiho ponavljam: »Ostani z nami, bodi nam zvest, lepi, dobri kruh...!“ Emilijan Cevc Katoliške šole - da, Papeževa nezmotljivost - nei Pod tem naslovom je Th > ^atholic ilniverse Bulletin, ma-dno glasilo klevelandske škofije, °bjavil podatke pregleda National Opinion Research Center o katoličanih v Ameriki. Študijo so izvedli vodniki imenovane ustano-Ve rev. Andrew M. Greeley, Shir-|e.v Saldahna, William McCraed.v 1,1 Kathleen McCourt in podatke °b ja vili v časopisu „Critic“, po katerem so jih posneli drugi časopisi in listi. Podatki so ne le zanimivi, am-Pak nam povedo tudi precej dobro, v kakšnem stanju je katoliška cerkev v Ameriki, če te podatke Primerjamo s podobnimi iz leta 1063, zbranimi na enak način po istih ljudeh, vidimo, kam vodi sedanji razvoj ameriški katolicizem. Povprašali so 1000 katolikov po vseh ZDA in dobili od 82% po-vprašanih odgovore. Kako so teh tisoč katoličanov izbrali, ni razloženo, četudi bi moglo biti zelo poučno in bi nemara olajšalo presojo vrednosti zbranih podatkov. Kaj povedo podatki? Od povprašanih jih je 89% odklonilo trditev, da katoliške šole v sedanji dobi niso več potrebne, toda le 32% jih je prepričanih o nezmotljivosti papeža, kadar govori kot poglavar Cerkve o morali in temeljnih verskih vprašanjih. Kar 83% jih odobrava umetno preprečevanje spočetja! Leta 1963 jih je 70% izjavilo, da verujejo v prenos vodstva Cerkve od Jezusa na sv. Petra in na njegove naslednike, sedaj jih misli tako le še okoli 42%. Samo 38% jih je gotovih, ko govorijo svojim otrokom o veri, verskih vrednotah in katoliški morali. Celih 86% povprašanih ni nikdar mislilo na izstop iz katoliške Cerkve, 82% je bilo poročenih pred duhovnikom. Pred 12 leti je 56% povprašanih sodilo, da je izredno važno, da se mladi ljudje poročijo z nekom iste vere, sedaj jih sodi tako le še 27%. Število tistih, ki to sploh ne smatrajo za „važno“, se je potrojilo od leta 1963 na 40%. Zanimivo je, da povpraševalci niso našli kakega posebnega nasprotovanja ali odpora proti Cerkvi. Celih 82% povprašanih je odobrilo delo župnikov, 71% delo papeža, 62% delo škofov. Kljub tolikšnemu odobravanju cerkvenega vodstva od tal do vrha je le 22% povprašanih bilo mnenja, da kaže duhovščina ..resnično razumevanje" za vprašanja župljanov. Polovico povprašanih je izjavilo, da bi bili zelo srečni, če bi se njihov sin odločil za duhovnika, med tem ko jih je tako izjavilo pred 12 leti 66%. Tedaj jih je 60% izjavilo, da bi bili srečni, če bi se njihova hčerka odločila za redovnico, sedaj jih je tako odgovorilo le 50%. Nedeljski obisk sv. maše je od leta 1963, ko je bil na 71%, padel na 50%. Mesečno je pred 12 leti hodilo k spovedi 38% povprašanih, sedaj le 17%. Takih, ki stvarno ne gredo v cerkev „skora.i nikoli", pa so se še smatrali za katoličane, je bilo pred 12 leti 6%, sedaj jih je 12%. Takih, ki ne gredo nikdar k spovedi, je bilo leta 1963 18%, tokrat pa 38%- Pred 12 leti jih je molilo doma vsak dan 72%, sedaj jih dela to le 60%. Udeležba na letnih duhovnih vajah je padla od 7% na 4%, k obhajilu pa jih hodi sedai tedensko 26%, ko jih je pred leti hodilo le 13%. Leta 1963 je 52% povprašanih odobravalo ponovno poroko ločencev, pri zadnjem povpraševanju jo odobrava 73%. Tedaj jih je odobravalo umetno preprečevanje spočetja 45%, sedaj ga odobrava 83%; tedaj je 12% povprašanih odobravalo spolne odnose med zaročencema, sedaj jih odobrava 43%. Četudi se je 72% vprašanih izjavilo za omogočitev prekinitve nosečnosti v slučaju resne možnosti pohabljenosti otroka, je le 8% povprašanih žensk odgovorilo, da bi se odločile za to, 19% pa jih je izjavilo, da bi to resno vzele v poštev. Od povprašanih je imelo 35% svoje otroke v katoliških farnih šolah, ostali pa so odgovorili, da takih šol ni na razpolago (38%) ali pa da so predrage (24%). Da f°_ katoliške šole potrebne, jih je lzJavilo 89%, 76% pa jih je odgo-^°rilo, da so za zvezno podporo katoliškim šolam. štiri petine povprašanih je izjavi0- da so pripravljeni povečati *v°Je podpiranje fare, če jih bi |uPnik za to zaprosil s ciljem, da j!e re§i farno šolo; od teh jih je /o izjavilo, da so pripravljeni Prispevati letno nad $50, 31% pa, da je lahko po Kristusovem zgledu stregel in služil ne le Bogu, ampak tudi ljudstvu od škocjanskih hribov na Dolenjskem do ameriškega Clevelanda, kjer bivajo naši rojaki Po veri in krvi. Slapšakova družina Naša zahvala naj bi danes bila skupna, družinska. Želel bi, da bi bled nami vladalo danes pravo prisrčno družinsko ozračje. Če bi hotel iskati kakšno najbolj značilno potezo v našem jubilantu, bi to pač bila bjegova povezanost z domačo veliko Slapšakovo družino. Zato bo tudi naša zahvala Bogu najprej izrečena za danes skoraj nerazumljivo posebnost družine učitelja in mladinskega pisatelja Mišjakovega Julčka. Kot mlad, idealen in globokoveren učitelj si je Poiskal preprosto kmečko nevesto s Poštenim srcem in delovnimi rokami in sad njune ljubezni je bilo 12 otrok. Dva sta umrla mlada, trije so odšli, preden so dozoreli, sedem jih je še danes živih tu med nami. Kako je bilo mogoče, da je oče z eno samo skromno učiteljsko plačo preživljal tako veliko družino in vsem Pomagal do akademske izobrazbe, nam je pač danes skrivnost. Mi, ki Verujemo v Boga, vemo, da je bila v družini doma globoka vernost, skromnost, medsebojna ljubezen, ki je z Vsakim novim otrokom naraščala. Zato se tudi nič ne čudimo, če je iz tega ozračja takšne verne družine Pognalo tudi troje cvetov, ki so se odločili za duhovno službo v Bogu Posvečenih poklicih. Zato naj bo da- našnja maša velika zahvala tej družini, takšnemu očetu in takšni materi, takšnim bratom in sestram, naj bo ta maša zares hvalospev prave družinske ljubezni in sreče. V družini ni manjkalo križev, bile so prerane smrti nedokončanih življenj, vse te žrtve so se zlivale v eno samo reko, ki ji pravimo ljubezen in ta bo edina ostala trajna vso več-n-st. „Zdaj pa ositane vera. upanje in ljubezen, največja med temi pa je ljubezen." Naj današnja maša poveže spet to družino Mišjakovega Julčka tu pod svetim Tilnom, ki ga je opisoval izza časa turških bojev. Mi verujemo v občestvo svetih, v povezavo z našimi rajnimi, zato smo lahko prepričani, da so med nami danes oče in mati, Stanka in Marija, France in obe mali Julki in vsi z nami pojejo slavo in zahvalo za Juleta, ki ga je pred 50 leti Bog vzel v svojo službo, da bi bil služabnik Kristusov in njegov delivec skrivnosti božjih. . . Vsi sme ena družina Pa, dragi bratje in sestre, rad bi, da bi mi vsi danes čutili, da smo vsi kakor ena družina, zbrana ob tem oltarju. Nismo prišli častit zla-tomašnika, pač pa se Bogu zahvaljevat, kar vemo, da ga je izmed nas vzel in za nas vzel. Če danes govorimo o duhovništvu, naletimo na dvoje nasprotujočih si mnenj: eni gledajo v duhovniku neko magično delovanje, gledajo nanj kot ha nekaj, kar je povsem ločeno od nas, navadnih ljudi, stoji na nekem višjem podstavku nad nami. Drugi pa da- nes spet znova poudarjajo tisto staro misel o skupnem duhovništvu, ki nam ga je posebno lepo predstavil sveti Peter: Mi vsi smo sveto ljudstvo, kraljevo duhovništvo. Vemo, da imamo samo enega velikega Duhovnika, ki je svet in nedolžen in brez greha, ki je sam sobe enkrat za vselej daroval za nas. Mi vsi kristjani, ki smo bili krščeni in birmani, smo dobili delež Kristusa, njegovi smo, njegovi udje, zato vsi nosimo na sebi tudi delež Kristusovega duhovništva. Zato se danos tudi mi vsi z zlatomašnikom čutimo povezani, vsi smo si z njim v sorodu, čeprav ne po krvi, pa po milosti in božjem življenju. Preden je bil duhovnik, je bil z nami vred kristjan. Kako klasično lepo je to povedal sveti Avguštin: „Strah mi vzbuja tisto, kar sem za vas, tolaži me tisto, kar sem z vami. Za vas sem škof, z vami sem kristjan, prvo je služba, 'irugo je milost, prvo je nevarnost (da je ne bi morda prav opravljal), drugo je zveličanje." (Sermo 340). In zato moramo tudi mi tako gledati na duhovnika. Izmed nas je vzet, s človeškimi slabostmi in napakami je obdan, naše pomoči potreben kakor vsak človek. Nihče ne more sam sebi biti zadosten. Drug drugega potrebujemo. Duhovniški poklic — milost Glejte, če je že krščanstvo milost, ki je nihče ne more izsiliti, ampak jo sprejeti, kako je v milosti zakoreninjena šele milost duhovništva. Sveto pismo nove zaveze, ki nam tako jasno pove, da je Jezus naš edini veliki Duhovnik, nam tu di jasno začrta, kako ostro je Je zus potegnil ločnico in si nekatere apostole posebej izšolal, posebej od-bral, posebej poklical, naj hodijo za njim. Kristus nam je prinesel razodetje, v dogajanje' tega razodetja je vključil apostole, ki so nam to nje govo razodetje zaključili. Apostoli so bili njegove priče, po njih govori Kristus avtoritativno, po njih se nam On približa. Apostoli so postali posebni duhovniki, službeni duhovniki, dobili so posebna polnomočja od Kristusa, da so postali verodostojni, prepričevalni predstavniki Velikega duhovnika Kristusa. V službi božjega ljudstva Biti duhovnik se pravi na eri strani: biti v najtesnejši zvezi p >vc zan s Kristusom, njegov poslane njegov pooblaščenec, na drugi stri ni pa mora biti ves v službi božjega ljudstva po zgledu Učenika, >'< je rekel: ,,Saj veste, da vladarji tega sveta gospodujejo nad svojimi podložniki, vi pa ne tako. Kdor je naj večji med vami, bodi vsem služabnik. Kakor Sin človekov ni prišel, da bi mu ljudje stregli, ampaK da bi on stregel." Poklic duhovnika je po svojem bistvu diakonija, služe nje, služenje Kristusu in njegovi Cerkvi in istočasno služenje ljudem v tem, kar „je Gospodovega." Tridentinski cerkveni zbor je zatrdil, da je mašniško posvečenje resnični zakrament, skrivnostno vidno znamenje nevidnih milosti, in to ute- fnel j u j e predvsem s sveto evharisti-1°: ,,Ker je v NZ Cerkev prejela 0aliež se bo udeležil evharističnega kongresa Prihodnje leto bo v avgustu evharistični kongres v Philadelphiji v Združenih državah Amerike. Govori Sv. pismo prevedeno v 1549 jezikov Po podatkih Svetovne biblične zveze, ki ima svoj sedež v Stuttgartu, obstaja 1549 celotnih ali delnih prevodov sv. pisma. Polom brev.božniške propagande na Češkoslovaškem ,,Tvorba", ki je glasilo centralnega komiteja komunistične stranke na Češkoslovaškem, piše, da je imel boj za brezboštvo v minulem letu kaj malo uspeha. Predavanj so se udeleževali samo ateisti in še ti v zelo majhnem številu. V nekem kraju na Moravskem so se predavanja udeležile samo tri osebe: sekretar krajevne komunistične stranke, njegova žena in predavatelj. Potrebni so drugačni prijemi pri tem delu — piše „Tvorba", ne pove pa kakšni... Norvežani proti splavu Za Norvežane je znano, da so precej širokovestni v vprašanjih morale. Toda pri vprašanju splava pa se je izkazalo, da je pri njih še veliko zdravega čuta. Ko je socialistična vlada predložila parlamentu zakon o prostovoljnem splavu, je bil predlog odklonjen z enim glasom večine. V boju proti temu zakonskemu predlogu so skupno nastopili katoličani in luteranci. Pastirsko pismo škofov v Vzhodni Nemčiji V komunistični Vzhodni Nemčiji živi okoli 1,300.000 katoličanov in so izpostavljeni stalnemu preganjanju. Vsa vzgoja otrok od otroškega vrtca do univerze je v državnih rokah, kjer poučujejo dialektični materializem in ateizem. Povsod napadajo krščanstvo in ga imendjejo sovraž- nika človeštva v isti vrsti z alkoholizmom, uživanjem mamil in pod. Nedavno so katoliški škofje v Vzhodni Nemčiji izdali pastirsko pismo, ki je bilo prebrano v vseh katoliških cerkvah, v katerem so omenili vse velike krivice, ki se godijo kristjanom in so protestirali zoper to početje. Cerkev brani pravice Indijancev Škof De Souza iz mesta Manaus, ki leži v osrčju amaconskega področja v Brazilu, je že ponovno v energični obliki opozoril brazilske oblasti na velike krivice, ki se dogajajo tamošnjim Indijancem. Iz glavnega brazilskega mesta Brasilia pa do mesta Manaus gradijo veliko avtomobilsko cesto skozi nepregledne pragozdove, v katerih živi mnogo indijanskih rodov. Ker je sedaj svet ob tej cesti dobil določeno vrednost, so se začeli razni brezvestni špekulanti polaščati tega sveta, ki je bil stoletja last Indijancev. S silo izganjajo Indijance s te zemlje, škof prosi brazilske oblasti, da naj zaščitijo te Indijance. Duhovnik Viktor Trs(tensky je bil župnik v Stari Lubovi na Slovaškem. Nedavno je dobil odlok sodišča, da ne sme več opravljati duhovniških poslov. V razlogih tega odloka je bilo rečeno, da duhovnik Trstensky ne soglaša s tem, da se na Slovaškem zgradi socialistična družba, in da je rekel v neki pridigi, da bodo morali brezbožneži nekoč dati Bogu odgovor za svoje delovanje. Preberimo pismo laenili! Neko misijonsko glasilo je v Rimu objavilo pismo, ki ga je uapisal znani katoliški laik in apostol gobavcev in vseh zapušče-aih Raoul Follereau. V njem se Zgraža nad zasedanjem svetovne konference za prehrano, ki je bilo v Rimu novembra 1974. Njen UsPeh je bil, da so izdali 14 viso-kodonečih resolucij, od katerih Pima nobena nikake obveznosti. Rogate dežele — pravi Follereau — so sramotno odklonile Prevzeti najmanjšo obveznost, da bi rešile tiste, ki gladujejo. Ko so končali z brezplodnim šumenjem papirja resolucij, so šli jest. Follereau pravi, da so v tistih dneh zborovalci pojedli: 6.000 kg niesa, 6.000 kg makaronov, eno t°no rib, sedem ton sadja, in spili 8-000 litrov različnih pijač. Tako delegati niso shujšali, gladujočim Pa so pustili, da se nasitijo z resolucijami. V debati so razpravljali — nadaljuje pisec, da imajo takoimenovane omikane dežele na razpolago za uničenje človeške zvrsti 15.000 kg. eksplozivov za vsakega prebivalca našega planeta, medtem ko znaša zaloga, ki dovoljuje vsakemu živeti, samo 400 kg kruha ali riža. Preučeva-s° tudi, kako bi uvedli mednarodno obveznost prehrambene varnosti. Vsak narod naj bi se omejil na to, da bi sporočil, kako poteka njegov pridelek, in količino žita, ki ga ima v zalogi. Temu sta se uPrli Sovjetska zveza in Kitajska. Prva, ker da bi bili to strateški podatki, druga, ker bi tak sistem spravil v nevarnost suverenost držav. Na papirju so tudi proglasili kot neodtujljivo pravico vsakega moškega, vsake ženske in otroka, da se osvobodi od stoletnega biča lakote. Medtem pa so v letih 1969-1971 bogate dežele dale kot krmo živini 374 milijonov ton žita; to je več, kot ga porabijo Indijci in Kitajci skupaj. Od devetih glavnih držav na konferenci so želeli, da bi znatno zmanjšale svojo proizvodnjo pitanih prašičev in naglo umetno vzrejo piščancev, toda te pravijo, da bi to povzročilo strašne probleme na ravni borbe proti inflaciji. Ste razumeli? Jaz ne, pravi Follereau. Medtem pa se od štirih milijard ljudi, ki žive na zemlji, ena milijarda in pol nikoli ne naje do sitega, 500 milijonov pa jih umre zaradi lakote, čez 25 let, ob proslavi leta 2000, bo morala zemlja nahraniti najmanj 6 milijard ljudi. Kako? Bomo videli. Za sedaj vzemimo obložene kruhke in se vrnimo k prašičem. Sram me je, da sem človek —- tako zaključuje Follereau svoje pismo. Knjiga ljubezni, Livre d’ a-mour, ki je povzetek Follerreau-jevega življenja in njegovih del, je te dni dosegla naklado 7 milijonov izvodov. Prevedena je v 24 jezikov, med njimi sedaj tudi v ruščino in kitajščino. UVODNIK OB NAŠI 30-LETMCI SODOBNA VPRAŠANJA NAŠA VPRAŠANJA Ne izgovarjaj po nemarnem božjega imena! (dr. Al. Kukoviča) ................... 544 RAZNO Veliki znanstveniki — verni ljudje ......... 58‘ Kruh (Emilijan Cevc) ........................ 547 Katoliške šole — da, papeška nezmotljivost — ne! .................................. 551 Kaj pravite? ................................ 554 Zlata maša g. Julija Slapšaka ............... 562 Preberimo pismo lačnim! ..................... 575 ROMAN Hudičev advokat (Morris West) ........... 557 NOVICE Novice iz Slovenije........................ 567 Med nami v Argentini ....................... 568 Svetovne novice ............................ 572 Vuk Rupnik — umrl .......................... 543 Misijonsko poslanstvo Cerkve (Franc Sodja) 513 Odhod (dr. Jože Krivec) ................. 616 Zgodba Milana Zajca, rešenca iz Kočevskega Roga ............................... 539 Slovcnci-zdomci v Nemčiji (dr. Janez Zdešar) 525 Žena v sodobni družbi (Avgust Horvat) . 530 Leto XLII Oktober 1975 Oetubre V I« številka 10 živili e ni e je slovenski verski mesečnik, k; ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar): urejuje uredniški odbor: Edi tor responsable: msgr. Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158, Bue.roe Aires. Registro de la propiedad Intelectual No. 843.9(56 Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina POVERJENIKI ARGENTINA" Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158 Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103 USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3 Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Mam, 131, Treeview Dri ve, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste. Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Letna naročnina v Argentini in obmejnih državah je 400 pesov; v ZDA in Kanadi 9 d,olarjev: v Avstriji 160 šilingov; v Italiji 3.500 lir: drugje protivrednost dolarja- DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Zunanja oprema in stalna zaglavja »Duhovnega življenja in »Božjih stezic": Stane Snoj. Laiki sodelujejo s Cerkvijo pri tlelo za evangelizaeijo in imajo kot priče in hkrati kot živo orodje delež pri njenem odrešilnem poslanstvu, posebno če jih kliče Kog in jih škofje za to delo privzamejo. V že krščanskih deželah pa laiki pri evangelizaeiji sodelujejo tako. tla negujejo poznavanje in ljubezen do misijonov pri sebi in pri drugih, tla budijo misijonske pokliee v lastni družini, v katoliških društvih in v šolah, tla dajejo podporo vsake vrste za to. da bi se dar vere. ki so ga zastonj prejeli, mogel posredovati drugim. (Koncilski odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, VI. popi.)