grobovih (V. Delonga, Bizantinski novac u zbirci Muzeja hrvatskih arheoloških spomenika u Splitu, Starohrv. pros. 11, 1981, 205 s. in opom. 30. Z. Vinski, O nalazima karoninških mačeva u Jugoslaviji. Ibidem 26), ne glede na to, da med drugim najdbe iz Trilja ne sodijo k prvinam kulture hrvatsko-dal- matinskega kroga (Glej B. Dostal, Das Vordringen der grofimahrischen materiellen Kultur in die Nachbarlander, Magna Moravia, Praha 1965, 380 in 384. Itd., itd.). Med ostalim so časovne opredelitve za najdbe iz Korinta v znanstveni litera- turi večkrat ovržene. Pri naštevanju kulture, h kateri se posamezni tipi nakita prištevajo, moramo omeniti, da uhan tipa 20, čeprav se pojavlja med gradivom z nekropole v Kottlachu, ne sodi h ketlaški (?) kulturi, kot to, po Karamanu, omenja avtorica. Ravno tako niso za to skupino značilni torkvesi. kakor tudi ne za dalmatinsko- hrvatsko skupino. Kljub tem pripombam je knjiga E. Maneve nedvomno velika pridobitev za arheologijo srednjega veka. Z njeno obdelavo smo spoznali, da je prostor Makedonije, kljub nekaterim komaj za- znavnim podobnostim pri nakaterih tipih nakita ali okrasja z zahodnimi kulturnimi krogi, tesno povezan s kulturnimi dejanji, ki so v srednjem veku dominirali nad celotnim ozemljem vzhod- nega dela Balkana. Iz razprave je razvidno, daje glavno vlogo pri oblikovanju kulture tega dela Balkana imel Bizanc. Posredniki so bili obrtniki, ki so se urili in oblikovali na tem območju in bili pod njegovim estetskim ter oblikovnim vplivom, obogatenim z močno miselnostjo antike in ki so prenašali in hkrati ohranjali pri življenju mnoge stare prvine, ki so še živele na prostoru zunaj bizantinskih meja. Paola KOROŠEC Bela Miklds Szoke, Ringa Krv, Robert Miiller, Laszlo Vandor: Die Karolingerzeit im unteren Zalatal. Graberfelder und Siedlungsreste von Garabonc I-1I und Zalaszabar-Dezsosziget. Antaeus, Communicationes Ex Instituto Arehaeologico Academiae Scientiarum Hungaricae 21. Archaologisches Institut der UAW. Budapest 1992. 591 strani, 107 tabel, 2 karti, 42 slik. Porečje reke Zale sodi v žalsko župnijo, pokrajino, ki se razpro- stira na jugozahodnem delu republike Madžarske in meji na Republiko Slovenijo, v ožjem pogledu na pokrajino ob Muri. Poglavitna značilnost te pokrajine je veliko Balatonsko jezero, katerega sestavni del je tudi Mali Balaton (Kiss Balaton). Pokrajina je postala arheološko zanimiva že v 80-ih letih 19. st., po izkopavanjih v samem mestu Keszthely (Lipp 1884), in po arhe- oloških raziskavah v Zalavaru - Blatenskem kostelu v 40-ih letih 20. st. (Sos 1963), ki so trajala vse do smrti arheologinje A. S6s v letu 1. 1993, la je velik del svojega življenja posvetila prav raziskovanju tega območja. Temelj boljšega poznavanja arheološke preteklosti pokrajine ob Zali predstavlja prvi zvezek Arheološke topografije Madžarske in zajema področje Keszthelya in Tapolce s širšo okolico (Bakay, Kalicz, Sagi 1966). V arheološkem raziskovanju porečja reke Zale in Malega Balatona je bilo prelomno leto 1970, ko so se pričela velika vodna- regulaeijska dela, vzporedno z njimi pa je potekalo rekognosci- ranje terena. Tedaj so potekala intenzivna arheološka izkopava- nja na potencialnih arheoloških lokacijah naselij, kastelov, cerk- va in grobišč, preden bi jih spel zalila voda ali prekrili umetni nasipi. V spodnjem loku Zale je bilo izkopanih 18 večjih, pa tudi več manjših najdišč iz raznih arheoloških obdobij (Sieben Jahrtausende am Balaton 1989 - z ostalo literaturo). Tako je bilo med leti 1980 in 1985 raziskano skoraj 50.000 nv površine. Pred nami je publikacija, zanimiva ludi za slovenske arheo- loge, predvsem za tiste, ki se znanstveno ukvarjajo s slovanskim obdobjem. Gre namreč za objavo treh grobišč iz spodnjega toka reke Zale: Garabonc I—11 in Zalaszabar-Dez.s6sz.iget iz 19. st. Vsebina knjige je razdeljena na več poglavij. V začetku so razložene okrajšave časopisov s podrobno navedbo uporabljene literature. Bčla Miklos Sz6"ke, avtor grobišča Garabonc 1-11. uvodoma poda zgodovinsko sliko prostora spodnjega toka Zale, ki jo sprem- lja register karolinških najdišč in grobišč. Iz karte razprostra- njenosti je razvidno, daje na majhnem območju, predvsem v okoli- ci Blatenskega kostela - Zalavara, lociranih kar 41 arheoloških najdišč. In vsa so okvirno datirana v 9. st. V naslednjem poglavju, namenjenem grobišču Garabonc I in II, iz zgodovine raziskav izvemo, da je bilo grobišče odkrito v 80-ih letih z izkopavanji v večih fazah. Leži na velikem, rahlo padajočem amorfnem otoku med krajema Balatonmagyarod in Garabonc. Podobno geografsko lego imajo tudi bližnja grobišča, kot sta Kehida (7.-9. st.) in grobišče Pusztaszentlaszlo (10. -11. st.). Grobišči Garabonc I -11 sta sorazmerno majhni in spadata v skupino t.i. krajevnih - vaških grobišč. Na obeh grobiščih je bilo odkritih skupaj 122 grobov. Kar se tiče načina pokopa, je analitično obdelana globina in velikost grobov ter oblika grobne jame. Izvedena je tudi primer- java globine pokopov iz raznih drugih, toda podobnih grobišč s Češke, Avstrije in Madžarske. Posebno poglavje je namenjeno grobovom in dvojnim pokopom, kakor tudi položaju pokopov na grobišču. V enajstih grobovih so bili odkriti pridatki v obliki hrane (kosti goveda, kokoši, svinje, lupine jajc) in pijače. Posebno mesto v tek- stu ima tudi keramika. Obravnavana je lega posod v grobu, grupi- ranje keramike na grobišču, tehnološke značilnosti keramike, ornament, pečati oz. znamenja na dnu posod, namizna keramika ter vedra in srpi. Avtor je posebej analiziral železne nože. Obdelal je njihovo lego v grobovih in jih primerjal z noži s podobnih grobišč Avstrije. Češke in Madžarske. Od ostalih pridatkov v grobovih je nemale pozornosti namenjeno tudi prstanom - loči ščitaste in prstane s punktiranim oglavjem - in gumbom. Med najpomembnejše najdbe s celotnega grobišča gotovo sodi meč z nožnico iz moškega groba Garabonc I 55. Glavič meča ima kroglasti zaključek in se sestoji iz dveh polkrogel Za najbližjo paralelo meča iz Garabonca velja primerek iz Čierny Broda (Vizkelet). Meč je datiran v čas konca 8. in prve polovice 9. st., po mnenju avtorja pa bi naj bil delo bizantinskih delavnic. Bradasta sekira (Bartaxt) je znana iz groba 1 49. Omenjen lip sekire ima zelo širok časovni razpon, tj. od sredine 8. st. do sredine 10. st. V grobovih Garabonc I 22, 37 in 75 so bile najdene ludi puščice, ki pripadajo različnim tipom. Par železnih ostrog z ušesci prihaja iz groba I 70. Ostroga ima z zakovico pritrjen trn, na ušescih ostroge je kovinski del s tremi zakovicami za jermen. Deli železne garniture za zapenjanje ostrog so sestavljeni iz jezička v obliki črke U s štirimi zakovicami na vrhu, dveh pašnih spon in pentlje. Avtorju ni uspelo najti primerne analogije za ostrogi izGarabonca, čeprav jih je iskal počeli Evropi. Primerjave pa dela z ostrogami iz grobišč dalmatinske Hrvaške (Nin - Ždrijac). Podobno velja tudi za garnituro za pripenjanje ostroge. Pri obravnavi moških grobov velja omeniti še pašne spone in torbe - mošnje, v katerih so bili največkrat kresilo, žepni nož, brusni kamen, šilo in novci. Pri pridatkih, značilnih za ženske grobove pisec obravnava več vrst nakita. Nedvomno veljajo za najpomembnejše razni lipi uhanov. Ti so: preprosti uhani z odprtim koncem, uhani z ob strani zavito žico, uhani s spiralnim obeskom, uhani s pentljo, uhani z jagodo, uhani s pločevinastim trapezastim obeskom in uhani z grozdastim priveskom. Sem sodi- jo ludi ovratnice iz različnih peri in jagod, kakor tudi razni ostali predmeti (koščeni eiuiji, vretenca). Zelo zanimiva je antropološka analiza prebivalcev grobišča Garabonc 1-11, kije bila narejena na podlagi "penrose" razločkov in je bila uspešna za grobišče Garabonc 1. Analiza kaže na možno- sti zelo ozke genetske povezave s prebivalci ptujskega grobišča. Ob tem je zveza s ptujskim grobiščem interpretirana kot hipoteza, da se je del prebivalcev Garabonc 1 ob koncu 9. stol. preselil na Ptuj, ti priseljenci pa naj bi bili predhodniki poznejših prebival- cev Ptuja. Glavno vez avarsko-slovanskega prebivalstva na področju severozahodne Madžarske vidi pisec v Dudlebih, ki naj bi jih'v začetku 7. stol. Avari v svojem vojnem pohodu proti Antom naselili kot vojne ujetnike v Karpatski kotlini. Za prebivalce Garabonca II pa ne najdemo pravih analogij v Karpatski kotlini, ampak na področju evrazijskih ljudstev iz. stepske srednje Azije (kazahstanski Saki, Sarmati). Z arheološkega aspekta avtor meni, da najdbe na grobišču Garabonc 1 in II kažejo bolj na zvezo s Karpatsko kotlino, kot pa z obdonavskim prostorom. Na podlagi arheoloških in antropoloških podatkov avtor poskuša odgovoriti, kakšno službo so opravljali posamezniki. Moški so opravljali predvsem vojaško službo, o čemer priča orož- je v grobovih in tudi poškodbe na delih telesa (lobanji), ker so pri več osebkih vidni udarci sekir in raznega drugega orožja. Za grobišče Garabonc II je to nekoliko težje določiti, čeprav so tukaj odkrite frakture in udarci na lobanjah in delih teles z raz- nim orožjem. Biokemični pogled na obe grobišči je opravil Imre Lengyel. Pri tej raziskavi gre za rekonstrukcijo sorodstvenih zvez in rodovnika pokopanih. Na grobiču Garabonc I bi naj živele 4 ge- neracije, na grobišču Garabonc II tri, s četrto generacijo se nam- reč grobišče konča. Avtor grobišči Garabonc I in II datira okvirno v 9. st., vendar meni, da grobišči nikakor nista nastali pred letom 840, torej pred prihodom Pribine v Zalavar. Opozori pa tudi na to, da za časa frankovsko-avarskih vojn, torej ob koncu 8. in v začetku 9. st., pride do spremembe politične moči v karpatski kotlini in do etničnih sprememb v prebivalstvu ter do naselitve novih manjših skupin. Tako je med obema veliki- ma arheološkima materialnima skupinama, na eni strani avarskim kaganatom in na drugi vzhodno frankovskim, nastala vrzel. Ta seje velikokrat zapolnjevala npr. s poznejšimi datacijami avarskega materiala ali pa z zgodnejšimi datacijami najdb iz vzhodnofrankovskega obrobnega področja. Oba datacijska poskusa metodološko nista popolna in sta v osnovi zgrešena v absolutnih kronoloških izhodiščih. Sicer pa je časovni razpon na prehodu iz 8. v 9. st. vse do sre- dine 9. st. znan kot "Blatnica-Mikulčice" ali "predketlaški (Vor- Kottlach) horizont", ali pa kot "kulturna skupina s keramiko". V bistvu pa je ta faza organsko povezana s poznoavarsko kulturo, zato jo lahko obravnavamo po mnenju avtorja samostojno. Avtor predlaga za to obdobje termin "končna avarska faza" (endawarische Phase). V porečju reke Zale in njeni okolici je znanih več grobišč (Zalakomar, Kehida, Sojtor, Vors), ki sodijo v čas "končne avarske faze", kar se kaže zlasti v tvarnih ostalinah, strukturi grobišč in načinu pokopa. Na grobišču Garabonc I—11 gre po mnenju avtorja za mešanje avarskih in karolinških elementov, čeprav so karolinški elementi prevladujoči. Skupna uporaba (mešanje) obeh kultur pa je pripe- ljala do kvalitativno nove "karolinške kulture" (v vzhodnih Alpah poznane kot horizont Kottlach I). Na začetku 9. st. zajame prostor spodnjega toka reke Zale "pro- ces zahodizacije" (Vervvestlichungsprozess). Leta 840 je bila ustanovljena vzhodnofrankovska grofija pod vodstvom Pribine in Koclja. Raznolikost kultur na novo priseljenih ljudstev je obo- gatilo kulturno paleto tega prostora z obilico novih impulzov, kar je imelo za posledico nastanek neke vrste "mešane kulture". Ta raznolikost se zrcali predvsem v jugovzhodnoevropskih elemen- tih (donavsko-bolgarskih), kol je npr. deformirana lobanja iz gr. Garabonc I 14, kresilo iz gr. Garabonc 1 73, uhan s preprostim grozdastim obeskom, meč... Pisec meni, daje bil t.i. "bizantinsko- orientalski kulturni krog" dolgo časa prikazan kot produkt moravske kneževine in je služil kot model za širjenje Velikomoravskega kraljestva. Večje število nakitnih in uporab- nih predmetov na grobiščih okrog "nikoli moravske" cerkve v Mosaburg-Zalavaru in drugih Zalavar-Vdrsziget, Zalavar- Rćcćskut, Zalaszahar-Borjuallassziget, nam jasno potrjuje družbeno, ne pa cinično (moravsko) pogojenost lega arheološkega gradiva. Velik del publikacije zajema kalalog grobišča Garabonc I-Il. in sicer za vsako grobišče posebej. Nekaj strani pa je avtor name- nil tudi naselbinskim ostankom (jame), ki so bili odkriti na gro- bišču. Tretje grobišče s spodnjega žalskega področja je Zalaszabar- Deszć'sziget, katerega avtorje Robert Muller. Na začetku razprave avtor oriše zgodovino raziskovanj tega grobišča, ki leži na polju, imenovanem Dezs6' otok. Pri rekognosciranju terena so bili naj- deni fragmenti keramike z ornamentom valovnice in fragmenti bronastodobnc keramike. Sondiranja so bila pozitivna in odkriti so bili grobovi, pri enem skeletu pa keramična posoda, datirana v 9. st. V letih 1982-83 je bilo izkopanih 82 grobov in 21 nasel- binskih ostankov (v obliki jam). V nadaljevanju razprave avtor posebej analizira grobno jamo, njeno globino in orientacijo grobov. Od načina pokopa pa pokop v krsti. Posebej analizira lego skeletov, kot je npr. položaj rok in nog pri pokojniku, pa skrčen pokop, trebušni pokop in poškodovane ter dvojne pokope. Na grobišču Dezsosziget je zelo majhno število grobov, ki imajo pridatke. Kar dve četrtini grobov je brez pridatkov. O poganskem načinu pokopa nam pričajo grobovi, v katerih so bili odkriti pridatki v obliki hrane in pijače. Živalske kosti so bile odkrite v dveh grobovih (grob 59 in grob 68), ostanki lupin jajc pa v grobu 1 in 6. Vredno je omeniti še grob 62, ob lobanji je bil odkrit živalski sekalec. Avtor ta pojav povezuje kot sredstvo za obrambo pred uroki in je pogost pri šamanih. Prav tako so keramične najdbe zelo redke in so znane le v šti- rih grobovih. Sicer pa njihove forme močno spominjajo na keramiko iz poznoavarskega obdobja. Posebno poglavje v razpravi je namenjeno noši s pridatki in uporabnim predmetom, ki so znani le iz 15 grobov. Med nakitni- mi predmeti prevladujejo uhani, kot so: uhan s spodaj razširjenim spiralnim obeskom, uhan z zavitim koncem, uhani z ob strani na- vito žico in luničasti uhan z zvezdastim obeskom. Od nakita pa so pogoste tudi perle (rumene-okrogle ali cilindrične oblike iz stek- iene paste). Od uporabnih predmetov pa se pojavljajo steklena gumba, koščena etuija za igle, vretenci, šilo, kresilo in kresilni kamen. Med pomembnejše najdbe iz grobišča Dezsosziget sodi ne- dvomno predmet iz roga (koščena solnica), ornamentiran s pri- zorom živali, pod katero je motiv križa. Po mnenju avtorja so podobni predmeti znani že na avarskih grobiščih, določene oblike teh predmetov pa naj bi prevzeli tudi Slovani 9. in 10. st. Sledijo zaključne misli o grobišču Dezsosziget. Avtor na osnovi koščenega predmeta in luničastosrpastega uhana z zvez- dastim priveskom grobišče časovno postavlja med grobišči Sopronkohida in grobišče v Pitlnu, torej v 9. st. Zanimivo je, da antropološke raziskave niso dale pravih rezultatov za etnično opre- delitev prebivalstva na grobišču Dezso'sziget. Način pokopa in arheološko gradivo pričajo, da ne gre za prej živeče Avare, ampak za slovanski živelj, ki se je naselil v bližini upravnega središča Mosaburg/Zalavar. Na grobišču naj bi začeli pokopavati med leti 840-850, pa vse do začetka 10. st. Sledi katalog grobišča in obravnava naselbinskih ostankov iz Dezso'szigeta s katalogom. Knjigo zaključi Kinga Ery z vzorno opravljeno antropološko analizo grobišč Garabonc I—11 in Zalaszabar-Dezso'sziget. Publikacija torej obravnava probleme in gradivo z grobišč, ki je znano na slovanskih grobiščih predvsem v severovzhodni Sloveniji. Oba avtorja, tako Szćke B. Miklos kot R. Muller, v svo- jih razpravah nista upoštevala tipičnih slovenskih grobišč, ki sodi- jo v njun časovni okvir, kot so: Turnišče pri Ptuju, deloma Ptujski grad, Brezje pri Zrečah in Spodnji Duplek. Ta grobišča sodijo po analogijah predmetov vsekakor v okvir panonskega kulturnega kroga in se pojavljajo na področjih, ki mejijo na Panonsko niži- no. Objava treh grobišč iz spodnjega toka reke Zale je vsekakor pomembna za raziskovalce slovenskega prostora na prehodu iz 8. v 9. st. To je obdobje propada velikega avarskega kaganata in ver- jetno novih migracij v Panonski nižini, ki niso zajela samo slo- vanskega življa s severa in severozahoda, ampak tudi plemena iz karpatskega bazena, torej z jugovzhoda. V celoti gledano je delo vzorno opravljeno, zlasti zanimivi pa so antropološki in genetski aspekti, kakor ludi analiza arhe- ološkega gradiva, pri čemer je dan večji poudarek jugovzhodne- mu panonskemu področju (donavsko bolgarskemu), kot pa moravskemu. Delo torej, ki ga ne kaže prezreti. BAKAY, K., N. KAL1CZ in K. SAGI 1966, Veszprim megye rćgeszeti topografiuja. A keszthelyi es lapolcai jar as. - Magyarorszag regeszeti lopografiaja 1. LIPP, V. 1884, A keszthelyi sirmezok. SĆS, A. 1963, Die Ausgrabungen Gčza Fehčrs in Zalavar. - Air h. Hung. 41. Sieben Jahrtausende am Balaton. 1989. - Razstavni katalog. Branko KERMAN