NAJCA, GLASILO OSNOVNE SOLE GRM, NOVO MESTO
LETNIK IV. december 1991. št. 1
Na prvi konferenci učiteljskega kolektiva sem jih pozdravil: »Spoštovane tovarišice in cenjeni tovariši!« Ugotovili so, da so cenjeni zato, ker jih je malo, v šestdeset članskem učiteljskem zboru je bilo le pet učiteljev. Redkost je cenjena.
Šola je bila ob ustanovitvi imenovana za »ogledno šolo«, kjer naj bi učitelji vseh dolenjskih osnovnih šol dopolnjevali svoje znanje. Naši učitelji so jim prirejali učne ure, predavanja, vaje itd. Zato smo bili na šoli večkrat cele popoldneve. Tako so me takratni občinski možje, katerih žene so bile učiteljice na naši šoli, nekoč 'napadli’: »Kaj pa počenjate na 'tvoji' šoli, da naših žensk ni nikoli doma«? Ko sem jim povedal, kaj delamo, so, vprašali: »Pa bodo, zato ker več delajo, tudi več plačane?« Bodo, če boste dali več denarja! Moram pa reči, da se niso kaj posebej izkazali. Tako lahko rečem, da takratni oblastniki niso bili nič dosti boljši od današnjih. No, mi smo kljub temu nekaj let opravljali naloge ogledne šole in mnogi dolenjski učitelji se še danes s hvaležnostjo spominjajo te pomoči.
Upravni prostori še nekaj časa po odprtju šole niso bili urejeni. Tako smo ravnatelj, pomočnik ravnatelja, tajnica in računovodkinja bili vsi v enem prostoru, vsak v svojem kotu. Ko nas je obiskala ravnateljica iz Šmihela, profesorica Mihel-čičeva, se je od srca zasmejala in rekla: »Pri vas pa je tako kot v kakšnem vojaškem štabu na terenu.« Pa smo se vsi skupaj nasmejali.
Šola je prinesla v okolje novo življenje. Ker prej tukaj ni bilo šole, so se krajani prva leta množično udeleževali naših prireditev, razstav, športnih tekmovanj. Posebej so mi ostale v spominu interne zabave učiteljskega zbora, na katerih smo se zabavali, sprostili, razvedrili in poravnali vse majhne prepire ter pozabili vsakodnevne skrbi. Potem je delovni polet vedno poraste). Spominjam pa se, da je tudi za učence poleg učenja bilo nešteto drugih aktivnosti, ki so jih bogatile. Upam, da je tako tudi sedaj in da bo tako tudi vnaprej.
Ob 20-letnici želim OŠ Grm, da bi imela bistre, živahne in radovedne učence ter dobrohotne in modre učitelje.
Miroslav Vute, prvi ravnatelj OŠ Grm
Ob 20-letnici šole
Šolski časopis Najča je glasilo, ki je namenjeno ustvarjanju predvsem učencev Osnovne šole Grm. Seveda smo na časopis ponosni tudi učitelji in vsi delavci šole, kajti znano je, da dosega to naše glasilo precejšen ugled ne le na novomeškem, temveč tudi širšem slovenskem prostoru.
V letošnjem letu praznuje šola zelo pomembno obletnico, 20-letnico svojega življenja in dela. Prav zaradi tega nam učenci ne boste zamerili, če si bomo tokrat več prostora vzeli učitelji, ki vam želimo v svojih prispevkih predstaviti OŠ Grm skozi njenih in naših dvajset let.
Šola na Grmu je bila zgrajena s sredstvi, zbranimi s samoprispevkom vseh krajanov Novega mesta. Tisti učitelji, ki smo bili sprejeti na delo v to novo in takrat zelo moderno šolo, smo bili zelo navdušeni, predvsem nad telovadnico in bazenom, zato nismo niti opazili, da so vse stene zunaj in znotraj betonske in temno sive. Hodniki pa so bili nizki in temni. Enako temne so bile tudi učilnice. Vse to pa nas ni motilo pri naši zagnanosti, saj so bili drugi pogoji bistveno boljši kot tisti na stari šoli, kamor je 1800 otrok hodilo celo v treh izmenah. Tudi učenci so prišli v novo šolo z velikimi motivi za učenje. Zato so dosegali uspehe na vseh področjih. Osvojili smo veliko republiških prvenstev.
Pod vodstvom takratnega ravnatelja gospoda Slavka Vuteja in njegovega pomočnika Martina Fuisa je učiteljski zbor zelo napredoval v strokovnem smislu. Tako je šola v pedagoškem smislu naglo rasla. Zaupana ji je bila
odgovorna naloga - izvajanje hospita-cijske dejavnosti. Svojo dejavnost je izvajala za področje šolstva Dolenjske, pa tudi za vso Slovenijo. Za to delo dobiva šola priznanje še danes.
Že po nekaj letih je postala nova šola na Grmu pretesna. Število učencev je naglo raslo. Največ učencev je bilo v letu 1978, kar 1027.
Zaradi velike prostorske stiske smo pričeli šolo širiti. Najprej smo prizidali in opremili zelo sodobno kuhinjo, ki ima zmogljivost 1000 kosil dnevno.
Prizidali smo manjšo telovadnico, učilnico pri bazenu, toplotno izolirali vso šolo in ji naredili belo toplotno fasado. Na novo smo prekrili streho, polepšali in osvetlili hodnike in preuredili tla v avli in hodnikih. Šola je s tem postala svetlejša in prijaznejša.
Zaradi družbenih potreb in ustreznih pogojev smo v šolskem letu 1978/79 z odlokom ustanovitelja prešli z vsemi 16 oddelki nižjih razredov v organizacijo celodnevne osnovne šole. Ta oblika organizacije in dela je gotovo veliko prispevala k nadaljnjemu dvigu kvalitete šole. Tudi učni uspehi so se dvigali iz leta v leto. Zadnja leta dosega šola visok učni uspeh (kar 65 % odličnih in prav dobrih), ob minimalnem osipu. Ti rezultati kažejo na kvalitetno in ustvarjalno delo učiteljev, aktivno sodelovanje učencev in nedvomno velik prispevek staršev, ki vzgledno sodelujejo s šolo. Zadnja leta se šola vključuje tudi v nekatere republiške raziskovalne projekte, kot so: eksperiment treh ocenjevalnih obdobij, fleksibilna diferenciacija v višjih razredih, didaktična prenova 4. razreda in druge.
S pomočjo pokrovitelja IMV smo celo uspeli izvesti šolo v naravi v Pri-
vlaki pri Zadru. Uspehi te šole so enkratni. Ko se bodo politične razmere uredile, bomo s šolo v naravi nadaljevali. Zadnja leta si močno prizadevamo, da bi dobila naša šola svojo identiteto, svoj obraz oziroma svojo dušo. Šola naj bi bila kar najbolj prijazna in informativna, na vsakem koraku naj bi obdržala svoj življenjski utrip. S prizadevnostjo in iznajdljivostjo naših učiteljev, ki skušajo biti tudi inovativni, ter ob pomoči pokrovitelja nam to tudi že kar v precejšnji meri uspeva.
Seveda pa moramo - kljub 20-letni mladosti - ugotoviti, da je postala naša šola že stara in iztrošena, brez finančnih možnosti za nabavo sodobnejše opreme in učil. V novomeški občini je bilo v zadnjih dvajsetih letih zgrajenih veliko novih in dobro opremljenih šol. Mi smo še vedno utesnjeni, tako glede zunanjih kot notranjih površin. Z utesnjenostjo med štirimi cestami ostajamo z 850 učenci še v naprej v veliki prometni nevarnosti. To je možno rešiti le z razširitvijo šole. Nujno moramo zgraditi še eno telovadnico, nekaj učilnic in dvoje igrišč na južni strani šole.
Računamo, da bo sedaj, ko je izgradnja šolskega prostora v KS izven Novega mesta zaključena, končno na vrsti tudi Novo mesto. Saj število učencev, še posebej na desnem bregu Krke, močno narašča. Delavci šole in starši ugotavljamo, da so te rešitve za uspešno in varno delo šole neobhod-ne. Upamo, da bomo tako želeno dograditev lahko proslavili ob 25-letnici osnovne šole Grm.
Ravnatelj OŠ Grm Marijan Špilar, prof.
z\JAcKt
T
/A/	Nl	OoB/c^
\sj je 'so:	^/
(,/''^" 'Z-Nft £>(o\~~£ic/<\\
•JAvičk/i 'X BcZ
BESEDA PREDSEDNIKA SVETA ŠOLE
Delo šole zasledujem že dolgo vrsto let in lahko rečem, da dokaj aktivno. Najprej kot oče - poteka tretje leto, kar jo je dokončal starejši sin, mlajši pa obiskuje 5. razred - nato pa kot delegat in predsednik sveta šole.
Kot oče spremljam uspehe ali neuspehe svojih nadebudnežev - skupaj z drugimi starši, z vami-vaše lepe in težke trenutke.
Seveda pa smo morali starši v svetu šole nemalokrat očetovsko ali materinsko čustvovanje prezreti. Na sejah tega organa upravljanja se namreč obravnavajo resne zadeve, kot so (zlasti i/ zadnjem času) izredno pereče materialno poslovanje, celovita poročila o učnih uspehih in pedagoških programih, razvoj šole in njena ureditev ter mesto v ožjem in širšem okolju, ki v našem skupnem interesu ne dovoljujejo večjih, sicer normalnih starševskih slabosti.
Zato je vaša šola tudi moja, šola vseh staršev in IMV, ki je sicer pokrovitelj, ter šola drugih podjetij in ustanov, kjer so zaposleni starši učencev, skratka naša šola. Ne bomo je »pustili na cedilu«, trdno pa sem prepričan, da velja enako za vas - učence, učitelje in vse druge delavce v njej.
In kaj naj pohvalimo, kritiziramo...?
Napisali bi lahko veliko, vendar naj po celovitem pregledu preteklih let velja splošna ugotovitev - prepričan sem, da se z njo več ali manj strinjajo
tudi drugi starši, moje idr. podjetja in ožja ter širša družbena skupnost - da je naša šola - dobra šola. To potrjujejo formalna priznanja, vsebinsko pa vaši povprečno dobri učni uspehi, »naša Najča«, in vse druge številne ter bogate izvenšolske aktivnosti, ki so ob izrednem pomanjkanju sredstev v celoti rezultat trdega dela učencev in učiteljev. Potrjujejo jo tudi vaša pripravljenost za delo, ki bo v/ še večjem obsegu še kako potrebna, pripravljenost učiteljev kadarkoli sodelovati s starši in še bi lahko našteval...
Tudi manjše slabosti lahko navedem, vendar se pri tem spominjam svojih šolskih let, ko smo bili učenci ravno tako razposajeni, učitelji pa ljudje z vsemi človeškimi dobrimi in slabimi lastnostmi.
Zato naj ob ugotovitvi, da večjih pomanjkljivosti ni bilo, u tej slavnostni številki ne bo mesta drobnemu kritizer-stvu.
Zato vam, dragi učenci, spoštovani učitelji in drugi delavci šole, ob vašem in našem jubileju, v/ svojem imenu in imenu sveta šole, iskreno čestitam in želim vsakemu ter vsem veliko uspehov pri učenju in delu. Želim vam tudi obilo osebne sreče in zadovoljstva, želim pa še, da bi nadalje uspešno sodelovali, razvijali prisrčne človeške odnose in vezi in da bi bila šola še najprej naša šola.
Simon Drobnič
SPOROČILO
POKROVITELJA
ŠOLE
Tradicionalno dobri sosedski odnosi med vašo šolo in našo tovarno so se v letih, ko smo postali tudi pokrovitelji šole, še okrepili. Naj kot rezultat tega sodelovanja omenim le vaš šolski časopis, ki nam je vsem v veselje in ponos in lani uspešno izvedeno šolo v naravi v počitniških prostorih IMV-ja v Privlaki.
Naše sodelovanje bo živelo tudi v bodoče, vendar v nekoliko drugačni obliki. Kot že nekateri izmed vas verjetno vedo, se je Industrija motornih vozil s 6.000 zaposlenimi preoblikovala v štiri delniške družbe. Vsaka delniška družba je sedaj tovarna s svojim zaključenim in poenotenim proizvodnim programom. Tri take tovarne je ustanovil IMV sam, te so:
-	Tovarna prikolic ADRIA CARAVAN,
-	Tovarna posebnih vozil TPV in
-	Tovarna avtomobilskih delov in opreme TADO.
Prvi dve tovarni sta v Novem mestu, tretja pa je v Belem Mana-stiru v republiki Hrvaški.
Eno, in to največjo tovarno sta ustanovila IMV in RENAULT iz Francije - to je Tovarna avtomobilov REVOZ.
Lani in letos se je v novomeške tovarne iz bivšega velikega IMV-ja preselila tudi večina zaposlenih. Tako bodo tri novomeške tovarne prevzele tudi funkcijo vašega pokrovitelja.
Ob jubileju vaše šole vam v imenu vseh bivših IMV-jevcev ali sedanjih Revozevcev, Adrijašev in TPV-jevcev želim čimveč uspeha pri vašem delu.
Podpredsednik PO IMV Andrej Bleiweis, dipl. ing.
POROČILO PREDSTAVNIKOV UČENCEV
Kot predstavnici učencev bova povedali, kaj je učencem na tej šoli všeč in kaj ne.
Nova garderoba je lepša in vsekakor boljša. Všeč je mnogim učencem, najdejo se pa tudi, takšni, ki jo pregodrnjajo. Skoraj vsi učenci so bili zadovoljni s temnimi hodniki in pravijo, da se sedaj na hodniku sploh ne zadržujejo toliko kot prej. Tudi z avlo niso nič kaj preveč zadovoljni, a glavni odmor vseeno prebijejo v njej. Ugotovili smo, da je časa za malico premalo (še posebej v prvi izmeni). Z uporabo bazena je takole. Bazen lahko uporabljamo pri uri telesne vzgoje. To se pravi 45 minut. V tem času se moraš pripraviti za kopanje in po kopanju si moraš posušiti lase, se preobleči... Problem je jasen, premalo časa. Nekateri učenci menijo, da bi bilo dobro, če bi bil popoldne, recimo enkrat na teden, bazen odprt in bi se lahko šli kopat.
Nekatere stvari bolj uporabljamo, druge manj. Knjižnica, ki jo poznajo vsi učenci, je najbolj uporabna. Odprta je vedno in na voljo imaš kar veliko število knjig. Tudi šolska trgovina kar dobro deluje. Pravijo, da je nižja stopnja bolj pridna za zapravljanje denarja. Na naši šoli imamo mnogo stvari, ki jih na drugih šolah niti v sanjah nimajo. Omogočajo nam, da se čim več naučimo.
Kljub vsem težavam smo ponosni, da obiskujemo našo šolo.
Maja Mioč, 6.a Suzana Krašovec, 8.c
i-j c/12-
/j?.

c^x
<n— _
j- J t Z, PEP/ $OtL 'j sen uAS ^
-7^.-.L--
Af'

L rT'
(/	CAJM-
^ IZcr />6^	J^crA—
C	>—1
/>«-
N	^__
(^3

Upokojeni delavci šole
SPOMINI SO ŠE TAKO ŽIVI
Devetindvajsetim upokojencem OŠ Grm smo zastavili vprašanje, česa se najraje spominjajo iz časov, ko so službovali pri nas. Upali smo namreč, da so tudi njihovi spomini na naše skupno delo prijetni. Iz mozaika spominov so vstali najžlahtnejši.
MARTIN FUIS, pomočnik ravnatelja:
Zaradi naglega naraščanja števila prebivalcev Novega mesta je postala pred dvajsetimi leti gradnja osnovne šole Grm nujno potrebna. Starši in šolarji s tega področja so bili navdušeni nad novo šolo. Zato se s posebnim veseljem spominjam prvega dneva začetka pouka na tej šoli.
Zelo zadovoljen sem bil, da so učenci grmske šole pri nadaljnjem šolanju lepo napredovali, kar je bila zasluga učiteljev te šole in prizadevnih staršev. V lepem spominu mi je ostalo tudi stalno strokovno izpopolnjevanje učiteljskega zbora, ki je nenehno iskal in preizkušal čim boljše učnovzgojne metode, po katerih je bil zelo znan v širšem okolju.
SONJA KOCUVAN, predmetna učiteljica slovenskega jezika:
Kakšnega posebnega dogodka se ne spominjam, vendar je v meni cel mozaik drobnih doživetij, ki tvorijo lepo sliko spominov na leta, ko sem z veseljem hodila na šolo Grm.
Prvi vtisi, ko sem prišla na novo zgrajeno šolo, so bili nekako nedoločeni. Sama stavba z nepobeljenimi zidovi in mračnimi hodniki je vzbujala v meni neko tesnobo. Učilnice bi morale biti jasne, svetle kot je svetla mladost generacij, ki naj bi se v njih vzgajale. A kmalu sem se na to privadila, saj je sivino presvetlilo veselo žvrgoljenje
otrok. Tako sem šolo vzljubila. Na ravnatelja - tov. Vuteja - imam najlepše spomine. Bil je korekten, imel je posluh za vse naše velike in majhne želje in potrebe. Znal je držati številni kolektiv (prišli smo iz raznih šol) v homogeni skupnosti. Nikdar ni nikogar žalil, znal je pristopiti k človeku, da si mu ustregel, še predno je izustil željo po kakšnem sodelovanju v zvezi z napredkom in ugledom šole. Spominjam se srečanja učiteljev in učencev s pobrateno osnovno šolo iz Beograda. Odnosi so bili topli, res bratski, tako da mi je težko pri srcu, ko vidim, v kaj je vse skupaj zvodenelo in odšlo.
Veliko smo delali, in to z veseljem. Šola je bila hospitacijska za učiteljstvo. Vsak med nami se je zelo trudil, da bi v nastopih uspel in dal nove smernice pouku. Tudi to je dvigalo ugled naše šole na Dolenjskem.
Spominjam se res lepih glasil, številnih uspelih proslav. Še in še bi lahko naštevala. Precej dogodkov pa je utonilo v pozabo, ki ji vlada čas.
Še enega ne bom nikoli pozabila. Leta službovanja na osnovni šoli Grm sodijo med najlepša leta mojega učiteljevanja. In če sem prispevala k dvigu šole le droben kamenček, sem zadovoljna.
Ob dvajsetletnici šole želim učiteljskemu zboru in učencem mnogo, mnogo uspehov in lepih trenutkov, da se bodo, kot se jaz, radi spominjali na leta, ki so jih preživeli v njej.
ALOJZIJA MERZEL, predmeta učiteljica matematike:
Iz časov, ko sem učila na vaši šoli, se najraje spominjam uspehov naših učencev, ki so jih dosegali na tekmovanjih. Njihovi
uspehi so bili tudi naši uspehi. In teh ni bilo malo. Najboljše učence z matematičnih tekmovanj smo vpisovali v posebno knjigo, ki jo učitelji matematike vodijo še danes.
ALMA PENCA, učiteljica razrednega pouka:
V naši šoli je vladala raziskovalna vnema, ki je prevzela tudi mene. Najraje se spominjam velike delovne zavzetosti, ko smo uvajali nove postopke in načine posredovanja osnovnih spoznanj in resnic. Ko sem mladim ljudem zbudila zaupanje v svoje delo s pravičnim in poštenim ravnanjem, sem jim olajšala razumevanje in osvajanje življenjskih načel. Da so se mnogi po njih ravnali, so mi v največje veselje povedali moji nekdanji učenci, sedaj pošteni ustvarjalni delovni ljudje.
Seveda pa se res rada spominjam tudi vsakodnevnih kratkih sproščenih pogovorov s kolegicami in veselih srečanj z njimi ob posebnih priložnostih.
DANICA BUNC, učiteljica razrednega pouka:
28. 10. 1974. leta je bila na pobudo g. ravnatelja Vuteja in pokojne g. Jerebove ustanovljena prva pionirska hranilnica v novomeški občini. Imenovali so me za mentorico (pomočnico pa g. Stanko Vukši-nič). V hranilnici so pomagali zelo pridno in pošteno tudi pionirka in dva pionirja. Takoj se je včlanilo 300 pionirjev.
Delo je potekalo v redu, brezplačno. Za nagrado pa smo imeli vsakoletni izlet. Enkrat smo imeli srečanje z mentorji tudi na Petrovi gori (Bihač). 28. 5. 1977. leta pa smo imeli mentorji iz vse Slovenije shod v Kranjski Gori. Takrat sem prejela »za posredovanje samoupravnih odnosov v pionirski organizaciji in za uspehe pri vzgoji mladine k varčevanju« Vošnjakovo plaketo!
Delo z učenci v šoli in pionirski hranilnici me je veselilo in sem bila med njimi srečna. Zaradi obolele noge sem šla predčasno v pokoj, moje mesto v hranilnici je prevzela g. Alma Penca.
OrrtcčdL^ ?_
'6t%JL<U ITK^C	(TtZ ^jlJ. ~
i/ '/iUOiAh-tLJ^s^ y^Z^'	cub-;
-V^ hJ^U^^aSL, (y^*\ 4-4—tJL*' /4u£4\ ' /^v-^	C?~t>4s-Ch/>£\
■fo^h-j<J(£ ^j\'	■
/f^• cu^MO- ^/^i>
5 C
•ž	^ (MyJzJur~ ^4 cOiSc^
l /U^fcc^i uuo /	,	-
rM &4/ //.	^ Z^
TEA BAJEC, predmetna učiteljica biologije in kemije:
Kaj je osnovna šola Grm res stara že dvajset let? Sem res že sedemnajst let upokojenka? Pa se mi zdi, kot bi jo zapustila lani! Spomini so še tako živi!
S kakšnim veseljem smo začeli delati v novih, tako lepih prostorih! Kar kosali smo se, kaj bi še počeli v njej. Morda bi pa le lahko prišli do akvarija, sem pomislila. Na prvi učiteljski konferenci se je moja dolgoletna skrita želja uresničila: ob kemijsko biologijski učilnici lahko napravim akvarij!
Moj prvi svetovalec in inštruktor pa je bil zdaj že pokojni Mičo Pavlič, šef frizerskega salona Milka na Partizanski cesti. Povabil me je k sebi na dom, kjer sem si ogledala njegovih pet odlično oskrbovanih akvarijev. Kasneje je sam prišel v šolo in mi pomagal urediti mrtvi del akvarija (prod, pesek, zemljo. Prinesel mi je tudi vodne rastline in skupaj sva napolnila novi akvarij z vodo.
Ribice sem prinesla pa kar iz biološke fakultete v Ljubljani. Torej so bile visoko izobražene! Takrat in tudi kasneje sem jih nosila v polivinilni vrečki, do polovice napolnjeni z vodo. Ribice so že po poti vzbujale zanimanje, kaj šele potem v šoli! Ob našem akvariju je bilo vedno polno radovednih otrok! Včasih so dobile tudi kako pošto (listek), a žal niso znale brati. Ko sem otrokom to povedala, so jim nehali metati taka in tudi drugačna sporočila.
Akvarij sem-imela zelo rada tudi jaz. Večkrat sem šla ribice še ob nedeljah krmit. Rada sem jih opazovala. Njihovo neslišno gibanje po bistri vodi med zelenjem me je pomirjalo.
Vesela sem, da je akvarij še vedno tam in še vedno živ. Meni in vsem nam je bil posebno drag in dragi so mi zdaj vsi spomini nanj.
RAFKO STANČIČ, predmetni učitelj zgodovine
Vesel sem, da se me še spominjate. Ob tej priliki bi želel najiskreneje čestitati za dvajseti jubilej naše šole z željo, da bi v njej še naprej potekalo delo v miru in v splošno zadovoljstvo staršev, učencev in učiteljev.
Iz mojega učiteljevanja mi je ostal v spominu prijazen odnos do mene, tako s strani ravnateljstva kakor kolegov in kolegic, pa tudi pripravljenost nuditi strokovno pomoč in razumevanje za težave v privatnem življenju.
Še prav posebno pa se spominjam prijetnih družabnih večerov in skupnih izletov.
MAJDA ŠULN, učiteljica razrednega pouka:
Najbolj se spominjam svojih prvih učencev na grmski šoli. Imela sem jih posebej rada, ker so bili tako zagrizeni za učenje in ker sem poznala vsakega prvošolčka bolj kot kdo drug. Tako pridnih učencev nisem imela nobeno leto več. Naloge so rešili hitro, nato pa so jih hoteli še več in več.
Tako se je zgodilo, da je preprosto zmanjkalo nalog. Najbrž se to dandanes redkokdaj zgodi. Rada sem vodila recitatorski krožek, ki smo ga imeli po končanem pouku v l.a razredu. Najprej smo se učili recitirati, nato pa je prišel čas predaha.
Zabušavanje, sem imenovala ta čas. Lovili smo se po ploščadi in se igrali z žogo, včasih smo urejali knjižnico. Spominjam se časov, ko smo imele učiteljice dovolj časa, da smo med seboj poklepetale v zbornici. Spominjam pa se tudi, da so včasih prišle v šolo že upokojene kolegice, pa nobena od nas ni imela časa, da bi se pogovarjala z njimi. To je tudi razlog, da sama tako redko prihajam na šolo.
Veliko ljudi se ne zaveda, kako hitro mineva čas. Včasih si resnično želim, da bi
se za trenutek ustavil, a neusmiljeno beži. Včasih, ko me kdo na cesti pozdravi, najprej pomislim, od kje me pozna. Zgodi se, da oseba, s katero se pogovarjam, ni več učenka, ampak že učiteljica, jaz pa sem jo še čisto pred kratkim časom učila...
DRAGICA PERIC, učiteljica razrednega pouka:
Svoj poklic sem imela rada. Ni mi pa dolgčas toliko po učencih kot po sodelavcih, s katerimi sem se dobro razumela.
Najprej sem poučevala na bivši šoli Katja Rupena, ko pa so zgradili grmsko šolo, sem prišla na Grm. Najbolj meje razveselila topla šola, kajti sedanja OS Center ni bila centralno ogrevana. Pri pouku sem bila najbolj vesela, če sem s slabšimi učenci dosegla napredek. Nekoč je prišlo v moj razred dekle iz Nemčije brez znanja slovenskega jezika. Pogovarjali in dogovarjali sva se z risanjem in obe sva bili veseli, če sva se sporazumeli. Takoj, ko sem prišla na grmsko šolo, se je začelo hospitacijsko delo. To je bilo zamudno delo, bili pa smo veseli, ker smo dosegli izredne uspehe.
Grmski učitelji smo vedno našli kake nove ideje, ki smo jih radi razložili tudi drugim učiteljem.
Vodila sem tudi krožke, in sicer folkloro, noše pa sem šivala sama oz. s pomočjo tovarišice Golobove. Še bolj ponosna sem bila na atletski krožek, saj so nekateri moji varovanci posegli v vrh športnega sveta. Trudila sem se tudi, da bi bila pravična, če pa mi je uspelo, bodo odgovor vedeli moji učenci.
FRANCKA DULAR, učiteljica razrednega pouka in matematike:
Grmska šola je bila moja peta in obenem zadnja postaja učiteljevanja. Po desetih letih upokojitve se še vedno veselim njenih prijateljskih pozornosti.
V mozaiku spominov vstaja kot najžlahtnejši vsakoletni prvi šolski dan, ko sem spoznala nove učence, katerih razvoj sem kot razredničarka spremljala. To je bil praznik in nov začetek.
Čutila sem, da s svojo neznatno postavo ne morem narediti posebnega vtisa, zato sem na stežaj odprla srce. Tipajoče smo si prihajali naproti in polni pričakovanj tkali vezi razumevanja in zaupanja. Nobenih problemov se še nismo dotaknili, nobene skupne bolečine pretrpeli. Bili smo si kot nepopisani listi.
Spoznali smo se po imenih in si segli v roke z odkritim pogledom. Oči so zrcalo duše! Blag spomin imam na fantka z očali, ki je ta snel in me iskreno pogledal: »Da boste bolje videli, če sem priden.« Z dotikom so odšli strahovi, mislim, da se me ni nihče bal, čeprav sem na žalost zadnja leta učila samo matematiko.
Podpise večine mladih, ki so mi bili zaupani kot razredničarki, hranim v orumeneli spominski knjigi. Na prejšnji šoli so mi jo podarili, pred tridesetimi leti. Od takrat sem zadnji šolski dan prosila svoj razred za podpise. Nekateri so jih okrasili s pentljami, zvezdicami, celo s srčki in modrimi dostavki. Nekoč so mi napisali slovo v verzih s posvetilom. Vedno znova me spravlja v dobro voljo ta, zame najlepša pesmica na svetu. Žal mi z grmske šole manjkata dva letnika. Ta vrzel se mi zdi mrtvi čas, kot da ni nič preživelo. Morda me tudi zato često mučijo sanje o izgubljenih stvareh, ki pa mi nikoli ne razkrijejo obrazov.
Kadar me obide domotožje po preživetem, na slepo odprem to drago knjižico. V ljubi otroški pisavi razbiram podobe nekdanjih učencev. Slehernega obsije luč spomina: obrazki oživijo, me radoživo zro; pozdravimo se in že jih ni več. Včasih me kateri ustavi na ulici; že odrasel, komaj ga spoznam. Kako sem vesela! Ob učencih so mi ostali v lepem spominu tudi njihovi starši.
Hvala vam, ljubi moji, ki v vrtincu življenja že sooblikujete novi čas! Tudi jaz sem prejemala od vas. Osmislili ste moje življenje.
DARINKA GOLOBIČ, učiteljica razrednega pouka:
Iščem najlepši spomin iz dni, ko sem še poučevala na Osnovni šoli na Grmu. Pričakovala sem, da lepi spomini plavajo še čisto pri vrhu in se mi ponujajo: Iztrgaj nas vendar pozabi! Sprva sem pomislila, nič lažjega, saj se je v skoraj dvajsetih letih mojega poučevanja nabralo res veliko doživetij, takih in drugačnih.
Toda med brskanjem po grmskih uricah sreče sem ugotovila, da so ti trenutki shranjeni tako globoko v meni, da jih še nekaj časa ne bom mogla priklicati. Najbrž morajo tudi spomini dozoreti, da bi mogli potlej odpasti kot zdravi, zreli sadeži.
Iskreno pa lahko zapišem, da sem bila v svojem poklicu srečna vselej tedaj, ko smo skupaj z učenci poskušali razumeti življenje v vseh njegovih drobnih in velikih rečeh, ko smo skupaj potovali po svetu ravnin, se izgubljali v dolinah, pa se zopet povzpeli na vrh.
Generacije mojih učenk in učencev živijo od Slovenskih goric preko Senovega do Novega mesta. Rada jih srečam in vsemu, kar se dogaja z njimi, živo sledim. Ob tem pa se ne morem premagati, da ne bi v vsakem posebej iskala drobnega odtenka tega, kar mislim, da sem jim v šoli dala tudi jaz. In to, se mi zdi, mi pomaga živeti.
MARICA ŠRAMEL, učiteljica razrednega pouka:
V spominu mi bo ostalo prijetno vzdušje med učenci v razredu, skupni uspehi in napredek pri učenju ter dobro počutje v kolektivu šole.
MARIJA REBERNIK, učiteljica razrednega pouka:
V daljnem letu 1961 sem v prvem razredu učila deklico, ki je sedaj dobra zdravnica. Ta deklica je, ko je hodila v 8. razred, napisala v šolskem spisu, da sem ji bila vedno vzor in da bi bila rada, ko bo odrasla, podobna meni. Ko sem leta 1986 odšla v pokoj, mi je poslala iz šolskega zvezka iztrgan list s tem spisom. Še vedno ga hra-
nim kot dragocen spomin in ga večkrat preberem.
Na poslovilnem srečanju ob odhodu v pokoj so mi kolegice zaželele:
... na nas nikar ne pozabi, četudi te v šolo ne bo.
Res, v šolo pridem na obisk silno redko. Res pa je tudi, da dan za dnem mislim na lepe trenutke, ki sem jih preživela v zbornici med dobrimi, šegavimi in prijateljskimi kolegicami.
Če se pa le »zmotim« in pridem na obisk, sem vedno presenečena nad prisrčnimi in toplimi besedami, s katerimi me pozdravijo in zaželijo dobrodošlico.
Pred 20 leti se mi je grmska šola zdela ogromna stavba, v kateri se lahko tudi zgubiš. Spominjam se prve otvoritvene konference. Z gospo Tovšakovo sva se odpravili od doma skozi Ragov log dovolj zgodaj. Toda poti do šole še nisva bili vajeni in tako se je zgodilo, da bi to konferenco, ki jo je vodil g. Vute, skoraj zamudili. K sreči se je vse dobro izteklo. To je bilo edinkrat, ko sem se bala, da bom zamudila sestanek.
Med vsem mojim učiteljevanjem ni bilo veliko lepega. Za vedno pa mi bodo ostali drobni prijetni spomini na okrog 1000 učencev, ki sem jim pomagala vstopiti v svet učenosti, in na nepozabne kolegice, s katerimi smo skupaj premagovale hude napore pri šolskih reformah, novih učnih načrtih, novi matematiki, celodnevni šoli in podobnih delih.
Lepo pa mi je, ko grem po mestu in me mnogi pozdravljajo. Veliko je mojih nekdanjih učencev, sedaj že odraslih ljudi z mnogimi življenjskimi izkušnjami. Prijetno se je pogovarjati z njimi in čutim, da sem jim, ko so bili moji učenci, nekaj pomenila.
Ob tej priliki jim želim mirno, srečno in uspešno življenje.
Sanja Ostojič in Darja Mesojedec, 8.d
Dvajsetletniki naše šole
Našo šolo poznajo, odkar je na svetu! Njenih dvajset let je dvanajst naših delavcev sodoživljalo, Kaj so z našo mladenko lepega videli, veselega slišali, prijetnega doživeli? So doživeli tudi kaj žalostnega, grenkega? Osem učiteljic odgovarja na zastavljeni vprašanji.
Olga GOLOB, pomočnica ravnatelja:
Spomnim se avgustovskega dne pred 20 leti, ko smo se v nekdanji knjižnici zbrali: ravnatelj šole, iskrivi in odločni g. Vute, vedno iščoči in ustvarjajoči pomočnik ravnatelja g. Fuis ter učiteljski zbor, ki je nastal predvsem iz učiteljev tedanje OŠ Katja Rupena in OŠ Milka Šobar-Nataša. Veselili smo se nove šole, ki nas je rešila prenatrpanosti in izmenskega pouka, pa vendar razočarani nad tesnimi in temnimi hodniki, grobim betonom in utesnjenostjo šolskega prostora med tri ulice.
Na tej konferenci smo se opredelili za raziskujoče in ustvarjalno delo. Pol mojega življenja je bila naša šola hospitacijska šola za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino. Pod vodstvom g. Fuisa smo s hospitacijskimi nastopi prikazovali novosti pri" posameznih predmetih, nove oblike in metode dela. Izdelali smo podrobne učne načrte in učne liste, ki so »romali« po celi Sloveniji. Mnogi naši učenci, danes dobri delavci, učitelji, zdravniki, tehniki, so sodelovali pri takem pouku. Hoteli smo in hočemo več kakovosti, ki pa jo pogojujejo tudi ustrezni pogoji dela ter didaktični pripomočki, AV sredstva... . V vseh letih mojega dela se nam želje na tem področju niso uresničile. Dokler bomo lahko kupovali le po eno knjigo, grafoskop, kasetofon, računalnik, vrtalnik, glasbeni instrument, TV orodje... in delali prioritetni red nakupov nujno potrebnih pripomočkov za posodabljanje pouka, toliko časa bo učiteljevo hotenje in pripravljenost premalo za HITREJŠE doseganje razvoja šolstva v svetu. Te stalne ovire na naši dvajsetletni poti smo in še skušamo premostiti z osebno zavzetostjo učiteljev. Skupna iskanja so nas učitelje strokovno in prijateljsko povezala. Zato občutim ob odhodu učiteljev, s katerimi smo delili težave, želje, hotenja in sanje, v pokoj, kot bi odšel del mene same. Upam, da so tudi njihovi spomini na naše skupno delo prijetni.
Ob rojstnem dnevu naše - grmske -šole želim, da bi vsi skupaj uresničevali že Platonova videnja, naj bo šola »PRIJAZNIH PRIZOROV IN ZVOKOV IN BO SPREJEMALA DOBRO V VSAKI STVARI... IN OD NAJRANEJŠIH LET PRITEGOVALA DUŠO K UMSKI LEPOTI IN K HARMONIJI Z NJO...«
Za jubilej čestitam učencem, staršem in vsem delavcem šole!
Marica BERGINC, učiteljica razrednega pouka:
Oh, moja mladenka, kaj sva res že 20 let skupaj?! Zdi se mi, da je bilo to šele včeraj, ko sem stopila v novo šolo, zgrajeno na enem od novomeških gričkov.
Res si bila že potrebna kozmetične nege, saj si »dala skozi« dvajset generacij po 1.000 otrok.
Verjetno tako kot mene, tudi tebe ohranja mlado in lepo nešteto mladih, željnih druženja, prijateljstva, skupnih dogodivščin in na koncu - mimogrede - spoznavanja skrivnosti začetnih učenosti; prvih korakov v svet odraslih. Svet poln negotovosti, iskanj,...
Slabe trenutke človek pozabi. Mogoče se jih spomnim le včasih, z malo grenkim priokusom. A zamahnem z roko in zopet pozabim. Lepih je več! To so, med drugim, prijazna srečanja, pozdrav, klepet (O, tovarišica, ali se me res še spomnite?) z nekdanjimi učenci.
Vendar, živeti in delati z mladimi, jih oblikovati z učenostjo in znanjem za bodočnost, človeka ohranja mladega. Otroci samo zrastejo, mi se ne postaramo!
In kaj si želim? Vse lepo!
Marija PAVLIN, učiteljica razrednega pouka:
Kar težko človek verjame, da-se je zavrtelo dvajset let tako hitro naokoli. Dvajset mladih generacij, vsako leto nove, ki so bile željne novih spoznanj, mi je bilo zaupanih.
Začela sem tudi sama kot začetnica v podaljšanem bivanju v 1.c. Spominjam se tedanjih prvošolčkov. Bili so sijajna generacija, še danes jih imam pred očmi, še danes se prijazno pozdravljamo in kaj na hitro pokramljamo. In tako so prihajale naslednje generacije in naslednje... Ob koncu šolskega leta, ko smo se poslavljali, se mi je vedno zdelo, da je s temi otroki odšel tudi del mene. Prišlo je tudi do nove preoblike šole. Prišel je čas COŠ. Iz prvega razreda sem morala akcelerirati kar v četrti razred. Naključje je hotelo, da smo v aktivu
4. razreda sodelovale tri sošolke z učiteljišča Anica Cvetko, Anica Škedelj in jaz. Bila pa je še ena Anica, Jožica, Sonja in Marija. Zame je bilo druženje z njimi prijetno, žal so nekatere že odšle v pokoj, Anica Škedelj pa je odšla daljno avgustovsko nedeljo za vedno. Življenjsko pot je končala v prometni nesreči. Izgubila sem sošolko, sodelavko.
Naš aktiv se je pomladil. Prišli so Bojana, Tilka pa Jožica, Alenka, Tine, Irena. Odnosi v aktivu se niso nič spremenili, le drugi ljudje so prišli. Znamo se poveseliti, pojeziti, vendar pa nas druži prijateljstvo, razumevanje in tako naj ostane še naslednjih dvajset let.
Meta ŠTOR, učiteljica razrednega pouka:
Dvajset let je torej mlada naša šola. Tudi mi, učitelji, ki smo takrat prišli na šolo, smo bili mladi, polni ponosa, da učimo na novi šoli. Nič nas niso motili temni hodniki in sive stene. Spominjam se, kako je takratni ravnatelj vodil celotni učiteljski zbor po šoli, da smo spoznavali, kje je kaj. Kljub temu se je zgodilo, da smo se še nekaj časa zgubljali med številnimi hodniki. Koliko učencev je v teh letih šlo skozi moje roke, koliko bolj ali manj bistrih glavic prvošolčkov. Vse pa je bilo potrebno naučiti brati, pisati, računati. Zadovoljstvo je bilo, če smo z učenci dosegali lepe učne uspehe. Žalostna pa sem bila, če sem morala napisati slabo oceno. To sem vedno doživljala kot osebni neuspeh.
Najbolj ponosna in vesela sem bila takrat, ko je tudi moja starejša hčerka postala članica našega učiteljskega kolektiva. V zadovoljstvo mi je tudi, ko v zbornici srečujem svoje nekdanje učenke, danes moje kolegice.
Med grenke, žalostne spomine me zanese misel na kolegice, ki jih ni več med nami in jih tudi nikdar več ne bomo srečali. Danes je učiteljski zbor naše šole dokaj mlad. Učiteljem in učencem želim predvsem veliko zdravja, osebnega zadovoljstva in lepo prihodnost.
Stanka VUKŠINIČ, učiteljica razrednega pouka:
Pred dvajsetimi leti sem prišla na OŠ Grm kot tovarišica v PB. Šola je bila velika in imela je več temnih hodnikov, kot jih ima danes, a bila je zelo »nobel«. V njej so se rojevale nove metode dela pri pouku, saj je bila naša šola eksperimentalna šola, in to je še danes. Vsi delavci šole smo pridno delali, se dodatno izobraževali, hodili na ekskurzije in se tudi zabavali. Lepo je bilo.
.0, pa tudi grenka doživetja so bila. Ostali smo brez nepozabnih tovarišic Rezike, Anice in Marjance in učenca Maria.
Ob njenem rojstnem dnevu ji želim, da bi se njeni delavci v njej dobro počutili in s tem prispevali tudi k boljšemu počutju naših učencev.
Vanja GAZVODA
20 let! Zamislim se. Prva leta, ko sem delala kot učiteljica v PB, rajši kar preskočim. Več prijetnih spominov imam na delo in učence drugega razreda. Rada se spominjam tudi krožka atletike za nižje razrede. Dosegali smo dobre rezultate in sode-
lovali na občinskih tekmovanjih. Veliko naših učencev je kasneje uspešno nadaljevalo pot na atletski stezi.
Ob njenem jubileju ji želim še naslednjih dvajset let uspešnega dela.
Slavka PETRIČ, učiteljica razrednega pouka:
Ali ima naša »grmska mladenka« res že 20 let? Kar ne morem verjeti!
Vendar mi to potrjujejo visoka drevesa ob Trdinovi cesti, ki so bila zasajena ob njenem rojstvu. Potrjujejo mamice in očetje, s katerimi se pogovarjam o učnih uspehih njihovih otrok in o tem, kako je bilo tedaj, ko so še oni obiskovali moj 2.a razred na tej naši grmski šoli. Moje nekdanje učenke pa so mi sedaj že stanovske kolegice v tem lepem in zanimivem poklicu. Cas res neusmiljeno hiti! Vendar na šoli, kjer se dogaja vedno kaj novega in zanimivega, kjer te obkroža razigrana mladost in prijazni obrazi sodelavcev, čas sploh ni pomemben.
Naši slavljenki želim še veliko sončnih dni in srečnih šolarjev.
Štefka CVITKOVIČ, učiteljica razrednega pouka:
Delati 20 let na istem delovnem mestu ni malo. V vseh teh letih je bilo veliko lepih, veselih trenutkov, pa seveda tudi nekaj grenkih, ki pa jih človek skuša pozabiti.
Za vedno pa mi bodo ostale v spominu zvedave, vesele in tudi nagajive očke prvošolčkov, ki so prvi šolski dan, vsa ta leta, prestopali ta prag.
Želim, da bi skozi njena vrata odšlo v svet čimveč uspešnih mladih ljudi, kar najbolj pripravljenih na življenje.
Nataša Mirčetič in Helena Luzar, 8.c
DVA NASA BIVŠA UČENCA
Mnogi danes uspešni delavci so pred leti »gulili« grmske šolske klopi. Sanje 13, 14-letnih grmskih najstnikov so danes njihovo življenje. Postali so zdravniki, inženirji raznih strok, ekonomisti, pravniki, tehniki, prodajalci, policisti, kuharji, frizerji, medicinske sestre, profesorji... Pokramljajmo z dvema našima bivšima: režiserjem Matjažem Bergerjem in novinarko Tanjo Starič.
Predvidevamo, da ste bili po učnem uspehu odličnjak (odličnjakinja), ko ste obiskovali našo šolo. Kakšni pa ste bili po vedenju?
Matjaž BERGER:
No, moj učni uspeh ni bil odličen. Bil sem prav dober. Toda za tiste čase je bilo znanje precej strogo ocenjeno, zato sem bil vseeno dober učenec.
Moje vedenje pa je bilo tudi dokaj normalno. Nisem delal posebnih težav. Toda, po pravici povedano sem si včasih tudi želel. Vendar pa kaj res predrznega nikoli nisem naredil.
Tanja STARIČ:
Naj zančen na začetku: v Osnovno šolo Grm sem prišla v četrtem razredu, tistega leta, ko so šolo odprli. Na ta čas, resnici na ljubo, nimam prav veliko spominov.
Učitelji z mano niso imeli večjih težav (vsaj upam), jaz pa z njimi predvsem takrat, ko so spraševali ali kadar smo pisali »kon-trolko«. Naš razred je bil sicer med najbolj zloglasnimi v šoli, kaj vse smo zakuhali, pa se pri najboljši volji ne morem spomniti. Dobro pa vem, da se mi je nekje v šestem ali sedmem razredu šola strašno priskutila; ali so bili za to krivi učitelji, puberteta, preobremenjenost (v teh letih sem počela še marsikaj - igrala klavir, plesala balet...) ali vse skupaj, ne vem. Vsekakor sem tudi ta nesrečna leta preživela, kot pač človek preživi vse slabo in dobro.
Je bilo učiteljevo videnje stvari vedno tudi vaše videnje?
Matjaž BERGER:
Nikakor ne, mislili smo zelo različno, vendar pa je kljub temu imel vedno prav učitelj. Nikoli nismo smeli reči nekaj, kar je odromalo stran od strgo določene snovi, o kateri smo se učili.
Tanja STARIČ:
Z učitelji se, posebej v višjih razredih, pogosto nisem strinjala; vse velike in male krivice so me v tistih časih strašansko bolele. Danes mislim, da je bilo tako prav, kajti pogosto prav to nestrinjanje kaže, da mladi človek začenja misliti s svojo glavo.
Vas je na naši šoli kdaj kaj motilo ali celo jezilo?
Matjaž BERGER:
Da. Bili smo premalo samozavestni. Pravzaprav je to kritika samih nas. Morali bi biti bolj samostojni, se znati organizirati, biti bolj pogumni. Vse je bilo v rokah učiteljev. Mislim, da je bilo to hudo narobe. Sedaj pa je seveda vse to drugače.
Tanja STARIČ:
Dejstvo je, da le malokdo rad hodi v šolo in skoraj nihče ne piše rad vsak dan domače naloge. V osnovni šoli me sicer nič ni posebej motilo. Z eno izjemo - strašno so me jezili glavni odmori, ko smo se kot jetniki v krogu sprehajali po avli. Če se prav spominjam, smo se skušali na vsak način izmakniti temu obredu in smo se družno skrivali po učilnicah.
Ste bili v osnovni šoli kdaj zaljubljeni?
Matjaž BERGER:
No, to vprašanje je zelo intimno. Naj ostane zasebna stvar. Zaljubljen sem sicer bil. Vendar naj grešniki ostanejo zamolčani.
Tanja STARIČ:
Če sem bila zaljubljena? Zdi se mi, da ves čas. Ne morem pa se spomniti, kdo je bil prvi na seznamu ljubljenih oseb: smučar Ingemar Stenmark in pevec Bob Dylan.
Ste že kot osnovnošolec (osnovnošolka) vedeli, kaj boste postali?
Matjaž Berger:
Imel sem zelo različne želje. Hotel sem postati naravoslovec, hotel sem študirati kemijo. Toda že od začetka me je zelo privlačila literatura. Rad pa sem imel tudi fizi-ko, matematiko...
Seveda mi je vzbudil zanimanje v tej snovi učitelj, ki je učil zelo zanimivo. V tem primeru Dobovšek. Všeč pa mi je bil tudi šport.
Tanja STARIČ:
Zelo zgodaj sem začela sanjariti o tem, kaj bom, ko bom velika. Mislim, da mi je bilo dvanajst let, ko sem se »odločila«, da bom novinarka.
Takrat sem bila prepričana, da bom pisala o glasbi v revijo Stop. Moj vzor je bil novinar, ki je sedaj moj dober prijatelj in seveda niti ne sluti, kaj je zakrivil. V tistih časih me je najbolj na svetu zanimala glasba. Notranja politika, s katero se zdaj ukvarjam, se mi je zdela strahotno dolgočasna, skoraj tako kot fizika in kemija.
Kakšna je bila vaša pot? Kaj imate najraje v svojem poklicu?
Tanja STARIČ:
Kako sem postala novinarka?
Po osnovni šoli sem končala novomeško gimnazijo in potem Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Postala
sem diplomirana novinarka in po neki bolj ali manj posrečeni avdiciji in celi vrsti srečnih okoliščin dobila službo na Televiziji Ljubljana, zdaj Televiziji Slovenija. Še vedno sem zaposlena v Notranjepolitični redakciji in še vedno rada opravljam svoje delo. Všeč mi je prav to, kar običajno ljudi spravlja v grozo. Moj delovni dan nikoli ne traja osem ur; pravzaprav le redko zjutraj vem, kaj me bo tisti dan doletelo. Dolgočasja in monotonije torej novinarstvo ne pozna. Dobra plat mojega poklica so tudi potovanja, kajti po prepričanju sem avanturistka in popotnica. Novinarstvo je posel, v katerem nikoli ne dosežeš največ, je stalna napetost, izziv in strahotna odgovornost. In velikokrat, posebej v teh norih časih, tudi nevarnost. Toda zato je zadoščenje in zadovoljstvo po dobro opravljenem delu toliko večje.
Obstajajo seveda tudi slabe strani tega poklica, a o tem najbrž na tem mestu ne bi bilo najbolj spodbudno govoriti.

/v-^rr'
/






CTVcn^	^<5
fy<rycn~

Matjaž BERGER:
To je težko opredeliti, saj umetnik ne opravlja svojega poklica kot delo, ampak zaradi tega, ker ga to veseli. Predvsem imam rad dramatiko. Seveda je slovenska zelo šibka, zato pa me zelo zanima stara grška dramatika. Rad imam gledališče. Najbližje mi je pa režija. Režiram tudi v abstraktnem gledališču. Rad uprizarjam tudi Shekespearjeva dela. Meni gledališče ne pomeni samo neko uprizarjanje predstave, ampak tudi pot,na kateri spoznaš odnos med žensko in moškim, mislim, da je gledališče na nek način povezano tudi s politiko.
Katere sposobnosti so po vašem mnenju tiste, ki naj bi odlikovale dobrega učitelja?
Matjaž BERGER:
Vsak predmet mora imeti druge vrste učitelja. Učitelj, ki mora začarati učenca, mu prikazati zanimivo plat predmeta.
Dijak mora dobiti pravi, zdrav odnos do učenja, ki mora biti njegov in mu ga ne smejo vsiliti učitelji.
Tanja STARIČ:
Z učiteljskim poklicem pa je tako kot z novinarstvom. Lahko ga opravljaš mimogrede ali s srcem, lahko te veseli ali pa ti je v breme. To je prav gotovo eden od najbolj zahtevnih poklicev, saj lahko že majhne napake naredijo mladim ljudem nepopravljivo škodo. Zato je težko določiti merila, kakšen naj bo dober učitelj. Predvsem strpen in razumevajoč. In pravičen, lahko tudi strog. Meni so, denimo, ostali v spominu predvsem zelo strogi, a pravični učitelji, ki so me tudi v najbolj muhastih letih prisilili, da svojo glavo uporabim tudi za bolj poduhovljene zadeve,kot so moda ali koncerti.
In še nekaj bi verjetno moral imeti dober učitelj - občutek za to, da je vsak otrok, vsak učenec svet zase, da so predvsem mladi ljudje preveč zapleteni in občutljivi, da bi lahko njihove stiske in njihova veselja zaprli v šolske predalčke in redovalnice.
BOJANA IN MAJA, 7.d
■g*. «6.
INTERVJU ■ INTERVJU ■ INTERVJU

r
i
i
llb
te šole,
Nekdanji učenci njeni sedanji delavci
1
pj|
sdliiii
&x
\uZrJ
Kar petnajst jih jei
Pred mnogimi leti so morali vstopati skozi vhoda za nižje in višje razrede,:; •zdaj smejo skozi glavna vrata. Prej so bili učenci, zdaj so delavci te šolej i: Opravljajo dela razrednega učitelja, predmetnega učitelja, blagajničarke,; kuharice in hišnika !«::;«
$ KAKŠNI STE BILI KOT UČENEC (UČENKA) GRMSKE 1 % OSNOVNE ŠOLE?
Bila sem srednje velika, bolj okrogla, očalarca, nikoli zadovoljna s šolsko mali-j: co, alergična na obvezne sprehode po avli. Imela sem simpatične prijateljice in J nesrečno ljubezen. Z moškim delom sošolcev sem bila v pogosti borbi za žensko enakopravnost, vendar so se na mojo srečo bitke končale nekaznovano. Naj- j: večkrat sem bila zmagovalka. Za modo se nisem dosti zanimala, rada pa sem i menjala šolske torbe in puščice. V zelo lepem spominu mi je ostal četrti razred in i: razredničarka Anica Šuštaršičeva.;:;:;:;:;«^
Na grmski šoli sem obiskovala le 8. razred. Učenje mi ni delalo preglavic. Moja; najljubša predmeta sta bila likovna in telesna vzgoja. Na atletskih tekmovanjih
Jožica KOVAČIČ:
Mislim, da sem bila takšna kot večina povprečnih učencev, ki so tista leta obi-;:
Liljana
Lahko bi rekla, da sem bila kot učenka nekaj povprečnega. Do četrtega raž-;: reda sem bila odlična. Tako je vsaj pisalo v spričevalu. V petem razredu pa me;:; je najbrž pičila kakšna taka žival, ki prinaša s seboj pozabljivost, lenobo in še kaj j: podobnega. To mi je namreč prineslo slabši uspeh vse do osmega razreda. No, J pa vendar ne toliko slabšega, da ne bi bila prav dobra. Mislim, da kakšnih večjih:; težav z disciplino učitelji z menoj niso imeli.
V sedmem razredu sem bila prav dobra. Do sedmega razreda sem hodila v;; šolo v Nemčiji. Tukaj mi je bilo v začetku težko, a s pomočjo sošolke - sosede?:
Kot učenka sem bila pridna, delavna in natančna, zato so me imele učiteljice*:
OS Grm sem obiskovala v 3., 4. in polovico 5. razreda, ker smo se iz Žabje vasi:; preselili v Mačkovec. Na ta leta imam lep spomin. V vseh teh razredih sem izde- :• lala z odličnim uspehom. Poučevale so me učiteljice Ljuba Tovšak, Anica Šuštar- i?
3. razred sem obiskovala na OŠ Grm. Bila sem običajna učenka, v petem Važ‘-‘i redu pa sem se začela bolj zanimati za šport. Začela sem obiskovati gimnastiko : in kasneje atletiko. Zanimal me je tudi literarni krožek in sem se vanj vpisala. ?
Dušan PLUT:
Lahko bi rekel, da sem bil kot večina drugih povprečnih učencev. Seveda vsakdo na določenih področjih življenja in dela odstopa od tega povprečja.
Vesna RAKUŠA:	_____
Kot učenka nisem bila nobena »zvezda«. Lahko rečem, da sem bila nekaj povprečnega. Naredila sem pač vse, kar sem morala, veliko več pa ne, ker se mi ni dalo in takim učencem pravim danes, da so »sezonski delavci«. Namesto za učenje sem popoldneve raje porabila za prebiranje knjig. Na srečo pa se mi ni bilo treba ne vem kako učiti za uspeh, ki je meni »zadostoval«.
Drugače pa sem v to šolo rada hodila (predvsem zaradi simpatije). Med temi šolskimi zidovi sem preživela veliko lepih trenutkov, bilo pa je nekaj tudi grenkih. Na srečo pa smo ljudje tako naravnani, da grdo radi pozabimo, ohranimo pa lepe spomine.
Slavko SENIČAR-]__________________________
V osnovni šoli sem bil še dokaj miren učenec. »Odtrgalo« se mi je šele v gim-| naziji. |"T""~i'i| "HH11 11.................. i
Ada STEGNAR:_______________________________________________
Mislim, da nisem odstopala od povprečja. Razrede sem izdelovala z odličnim | in kasneje s prav dobrim uspehom.)
Marjeta ŠRILAR:|
Kakor vsak človek, sem tudi jaz v osnovni šoli in kasneje doživljala uspehe, spoprijemala pa sem se tudi z neuspehi. Neuspeh me je naučil, da se moram boriti, če hočem doseči cilj, ki je pred mano. Uspeh pa mi je vlil zaupanje v lastne i sposobnosti in prizadevanja ter me s tem spodbudil, da sem vztrajala pri delu in ; učenju.
Spoznanje, da brez truda ni uspeha, mi je pomagalo tudi v kasnejših šolskih | letih, ko je bila učna snov zahtevnejša in ni šlo v glavo, ne da bi bilo treba veliko j delati in se truditi.]
Andreja VUKŠINIČ:]___________________________
Majhna in drobna, s kratkimi lasmi. Kasneje sem zrasla, vendar sem bila veliko I bolj suha, kot pa sem sedaj. Po uspehu pa sem bila povprečna učenka.

KAKŠNE UČITELJE STE IMELI NAJRAJE? KAJ VAM JE BILO PRI UČITELJIH VŠEČ, KAJ VAS JE MOTILO?
Jasmina BLAžllIlUMBK
Najraje sem imela učitelje, ki so poredko spraševali in dajali dobre ocene, kar se je kasneje izkazalo kot črna luknja v znanju.
O tem so me sproti obveščali srednješolski učiteiji.jMpin fF—^ , Alenka DAKIČ: 1 L>ili UBBKfT 11 Najraje sem imela razumevajoče učite Ije, ki so učence radi pohvalili in pomagali v
težavah.I| | |||
■HIBI ■■ i
Če ima učenec nek predmet raje kot ostale, je ponavadi tako, da ima tudi tistega učitelja najraje. Rada sem imela slovenski jezik - literaturo, spisje. Učila me je tov. Mestnikova. Vsa leta sem obiskovala reci-tacijski krožek, ki ga je vodila tov. Kocova-nova.
Pri učiteljih mi je bilo všeč, če niso bili strogi, oziroma, če si lahko tudi z malo znanja prišel do dobre ocene. Motilo pa me da mi največkrat to ni uspelo.
Irena MEDL __________________________
Najprej sem imela take učitelje, s kate^ rimi se je dalo pogovoriti in so razumeli težave najstnikov.i|
Mojca MILIČ:l!f
Najrajši sem imela tiste učitelje, ki znali prisluhniti našim težavam in so nas imeli za odrasle, ne pa za nemogoče
jEna
pubertetnike; tiste, ki so bili strokovnjaki na I svojem področju, ki so znali dajati in zahte-1 vati. Bili pa so tudi učitelji, s katerimi nika-1 kor nismo našli skupnega jezika in je med nami rastel vedno debelejši zid.l	"
mamasm
^ Liljana MAVSAR: ^miȣ m
Učitelje sem imela rada, kdaj pa kdaj sel mi je pa tudi morda kakšen zameril. Pa nel zato, ker bi mi morda storil krivico, ampak | sem bila sama kriva. Učence je potrebno včasih tudi pograjati, da se zavedo svojih | napak.
Rada sem imela učitelje, ki so se znali I učencu približati na prijazen, morda celo materinski oz. očetovski način. Takšne, ki so vlivali otroku zaupanje. Takšne, ki so že ob prvem stiku dali čutiti, da nisi le eden ' izmed mnogih, ki ga obdajajo, ampak da se I ti je pripravljen posvetiti. Največ lepega mi je dal učitelj, ki je bil predvsem človeški. Takšnih pa je bilo veliko in ko se sedaj poglobim v tista leta, sem prepričana, da | so bili vredni vsega zaupanja in pripravljeni | svojo človečnost in toplino razdajati vsem svojim učencem. Žal jim velikokrat tega nismo pustili pokazati. Bili smo premladi in nismo razmišljali veliko o tem, da je tudi učitelj predvsem človek, ki ga prizadenejo in potarejo ravno takšne stvari kot vse druge ljudi.
V,

Vesna RAKUŠA:
Rada sem imela učitelje, ki so bili z nami razumevajoči in nas niso preveč »gnjavili«. Rada sem imela učiteljico slovenščine, ki je imela čudovite razlage, zato mi je znanje, ki sem ga pridobila pri njej, ostalo do danes. Vsako, še tako pusto snov, je znala narediti zanimivo. Takrat smo bili tudi mi poskusni zajčki pri uvajanju novih učnih metod, predvsem skupinskega dela, dela v dvojicah in z delovnimi lističi.
Pogosto smo imeli hospitacije učiteljev iz drugih šol. Vem, da se nam je zdelo to strašno »fino«, še posebno, če smo znali prav povedati pred vsemi tistimi gosti.
Rada sem imela tudi razredničarko v petem razredu, ki nam je bila kot druga mama, vedno razumevajoča, potrpežljiva in pripravljena pomagati.
Nisem pa marala učiteljev, ki so bili gro-J bi, ki so nas zmerjali in poniževali, ki jih| nikoli nismo videli, da bi se nasmejali. Majda MOHARJI Najraje sem imela učiteljice, ki so imele do nas učencev materinski odnos in bile do vseh pravične. Pri vseh teh učiteljicah me ni moglo nič motiti, ker so imele vse to, kar sem prej naštela.)
Dušan PLUT:
Učitelje, ki so imeli svoje področje radi in so nam pri delu lahko največ pomagali. Najbolj všeč mi je bila pri učitelju njegova odkritost in pošten odnos.
Najbolj me je motilo šablonsko delo in | togost pri deluj Vanja MOKOTAR:
Najraje sem imela razumevajoče učitelje in učitelje, ki so mi nekaj dali in tudi pustili za seboj. Pri učitelju mi je najbolj ugajalo to, da je bil prijazen, družaben (da se je kdaj z nami smejal, zabaval...).
Pri učitelju me je najbolj motila nepravičj nost do učencev in osornost. |
Slavko SENIČAR:!
Najraje sem imel učitelje, ki so znali sto-j piti iz svojih višin. Skratka, učitelje, ki jih| verjetno pogrešate tudi vi.|
Ada STEGNAR:
Nekaj učiteljev mi je ostalo v zelo lepem spominu. Večkrat se spomnim gospe učiteljice Ivanke Mestnik, ki mi je vsadila ljubezen do materinega jezika. Spominjam se njene topline in nasmeha. Prijetne trenutke sem doživljala tudi ob čudovitem poučevanju gospe Anice Šuštaršič, ki je pred šestimi leti, ko sem tudi sama začela učiti na naši šoli, postala moja kolegica. Spoštovala sem učitelje, ki so bili domiselni, ustvarjalni, ki so te lastnosti spodbujali tudi pri svojih učencih. Učenci smo takrat (tako kot današnji) čutili, kdo živi za svoj poklic.
Seveda ostane v spominu tudi kdo, ki nas ni razumel in s svojo nasilno avtoriteto ni bil preveč priljubljen. |
Marjeta ŠPILAR:]
Pri učiteljih mi je bilo najbolj všeč, da so razumeli in upoštevali želje, potrebe in mnenje učencev, kadar je bilo to možno. Rada sem imela učitelje, ki so bili duhoviti in so znali pouk popestriti tudi s pripovedovanjem svojih doživetij, j Andreja VUKŠINIČ:'
Najbolj všeč so mi bili učitelji, ki so se tudi kaj pošalili z nami in so našli čas tudi za malo razvedrila med resnimi učnimi urami. Že nekaj let je, odkar sem zapustila to šolo kot učenka. Špomin na učitelje je še vedno prijeten. Tudi če me je kaj motilo pri njih, je bilo to tako malo, da so taki spomini že čisto obledeli, ostali so samo še tisti prijetni."
KO STE SE VRNILI NA OŠ GRM KOT DELAVEC (DELAVKA), STE GOTOVO OPAZILI VELIKO SPREMEMB. V ČEM?
Jožica KOVAČIČ:] _______________________
Po štirih letih (leta 1979) sem se vrnila na OŠ Grm kot KV kuharica. Bile so spremembe med učitelji in ostalimi delavci. Mnogo jih je odšlo, nekaj prišlo, pa tudi v kuhinji ni bilo več tov. Somrakove.
Začetek mi kot kuharici ni bil lahek, toda v dveh letih se na vse privadiš.
Liljana MAVSAR:|
Na nižji stopnji je veliko vredno že to, da] so ukinili zvonec, ki učencem kroji čas. Zdaj so majhni otroci bolj sproščeni, saj prenehamo z učenjem tudi sredi dela, če je utrujenost prevelika in s sprostilnimi vajami naberemo novih moči. Delavci šole so uvedli veliko sprememb v pouk. Sedaj je bolj zanimiv, bolj življenjski. Na nižji stopnji je veliko pouka skozi igro, kar je za mlajše učence še posebej pomembno, saj vemo, da se zelo radi igrajo. Tudi starejše učence - in celo odrasle - igra tako pritegne, da pozabijo na vsakdanje težave in se sprostijo.
Imam občutek, da je včasih učencu uči-I telj pomenil nekaj več kot človek, ki mu kar (naprej nekaj »teži«. Ko včasih poslušam v zbornici svoje sodelavke, vidim, kako se trudijo, da bi vzpostavile prijeten, topel odnos do učencev in da bi to bilo obojestransko. Potem pa so žalostne, ker ni več veliko tistih lepih občutkov, ko sta se učitelj in učenec odkrito in brez žaljivih besed pogovorila o vsem, kar ju je težilo. Zares bi želela, da bi se imeli radi. I
irena“MEDLE:T	_______________
Zame je bila čisto nova nižja stopnja, ker | je sama nisem obiskovala. Poznala nisem nobene sodelavke (učiteljice). Zanimivo je bilo srečanje z nekdanjimi učitelji - seda-njimi kolegi. P
Andreja VUKŠINIČ:]
Ko sem prišla v šolo kot delavka, sem opazila veliko novih obrazov. Tudi nekateri prostori v šoli so bili prenovljeni. Reči moram, da na lepše. Opazila sem tudi, da so bili učenci prvih razredov na prvi šolski dan lepo sprejeti, pogoščeni in vsakega je na mizi čakala rožica. Ko je naša generacija začela z osnovnošolskim izobraževanjem, tega ni bilo. Velika sprememba je tudi, da so uvedli fakultativni pouk francoščine in nemščine. Zelo obžalujem, da tega takrat, ko sem se jaz mučila na tej šoli, ni bilo.l
| Slavko SENIČAR:
Več otrok, večji vrvež, več hrupa! Hočete | še kaj?|
"Ada STEGNAR:|
Res je, da se je precej spremenilo, odkar sem sama hodila na to šolo. To pa je tudi prav, časi se spreminjajo in generacije odraščajo, zato se morajo spremeniti tudi načini in vsebine poučevanja. Dobro je tudi to, da je učitelj sedaj lahko bolj ustvarjalen in samostojen v svojih odločitvah, da mu sodelavci in vodstvo šole ob uvajanju novosti stojijo ob strani. Zal je le-ta moralna podpora sodelavcev in priznanje vas učencev zadnje čase tudi edina nagrada, ki so jo učitelji deležni v družbLT

| Alenka DAKIČ:| __________________________
V službo sem prišla leta 1978. Kot učenka sem zahajala po knjige v prostore knjižnice, ki so od lani ponovno knjižnica. Leta 1978 pa je bila knjižnica na balkonu nad avlo.P-	1
| Jasmina BLAŽIČ7L_^^^__
Šolska stavba se je postarala, z njo pa [tudi moje učiteljice. Le kuhinja ni doživela večjih sprememb!! Zamenjali so temno 'zelen tapison s svetlim linolejem, zato so^ [prostori svetlejši in prijaznejši. Stene hodni-j Ikov so bogato pobarvane. Knjižnica je vi Inovih prostorih. Drevesca okrog stavbe sol |postala drevesa.
Modernizirana in bogato opremljenal J(tudi z rožami, kot da bi bili zeleni vodje) je| Išolska hranilnica. Pretirane gneče pri »šan-| jku« ni opaziti. Razveselila sem se šolskel |trgovine za pozabljivce in zapravljivceJBJ
Mojca MIKLIČ: |^8C^K3IB9lllN|
Spremenila se je notranjost šole. Dru-| gačni hodniki, kuhinja, mala telovadnica. | Učitelji pa so ostali v glavnem isti.'
Majda MOHAR:
Sprememb je veliko v načinu poučeva-l-nja, v otrocih samih. Dozdeva se mi, da smo imeli učenci včasih lepši odnos do učiteljic, do sošolcev. J
| Vesna RAKUŠA:j
Včasih imam občutek, da to ni ista šola, I I na katero sem hodila nekoč sama. Kabineti | in zbornica so bili »posvečena mesta« nam niti slučajno ni prišlo na misel, da bi: po njih sprehajali tako, kot to počne danes vi. Pa še šolski red! O, groza! Meni se je zdelo, da je podoben zaporniškemu. Med glavnim odmorom smo se morali sprehajati po avli v krogu, dežurni učitelj pa, |z nami v nasprotno si [vrste in ni hodil tako,
[dobil po »buči«.
Hišni red je danes veliko bolj sprejemljiv | |za učence in učitelje. Odnosi med učenci in | [učitelji se mi jvečini primerov.j
j Dušan PLUT:|
Spremembe so predvsem v načinu dela | in medsebojnih odnosih, pa tudi v samem režimu življenja in [pozitivnem smislu. |
Vanja MOKOTAR:|
Predvsem v šolskem programu. Režim | je veliko milejši kot včasih. Pa tudi notranjost šole je lepša, pestrejša in svetlejša.
jnusin, pa iuui v samem
M
m
FRANCI ŠKRUBEJ,
hišnik:
Marjeta ŠPILAR: ]
Prej nismo imeli šolske trgovine, fakultativnih predmetov, COŠ in računalništva v šoli. Imeli pa smo podaljšano bivanje po pouku v nižjih razredih, dodatni in dopolnilni pouk; pionirsko in mladinsko organizacijo ZSMS.'
Kot učenec sem bil nekje na sredini. Najbolj so me zanimali likovni in tehnični predmeti, kar me veseli še sedaj. Po vrnitvi na OŠ Grm sem opazil največ kadrovskih sprememb. Kot delavec pa mislim: če te delo veseli, imaš pri njem tudi uspeh.
: KAKŠEN DELAVEC (DELAVKA) STE, OZIROMA Sl PRIZADEVATE, DA BI BILI?
Andreja VUKŠINIČ:
Na delovnem mestu blagajničarke sem< dobro leto. Prizadevam si, da bi delo^ opravljala vestno in dobro. Da hitro osvojim l nove delovne naloge. Vsak človek je zmot-J Ijiv, tako tudi jaz naredim kakšno napako, < vendar pa si prizadevam, da bi jih bilo čimj manj in da bi dobro sodelovala z drugimi« delavci in učeči OŠ Grm.^
Irena MEDLE:^______________
Prizadevam si, da bi bila taka učiteljica, kot so bili tisti učitelji, ki so bili meni všeč. Če pa sem taka, ne vemjj' ............
Liljana MAVSAR:;
Prizadevam si biti učiteljica, h kateri bi se ! učenec v težavah lahko zatekel brez sra- j mu. Rada mu dam dober nasvet, če ga pa I ne morem dati, pa vsaj z razumevanjem I poslušam, kaj mi ima otrok povedati.
Razumljivo je, da želim otrokom podati; snov tako, da jo bodo razumeli, podati na ‘ različne zanimive načine. Želim v njih vzpodbujati ustvarjalnost, samostojnost pri; delu. Rada bi delala z učenci tako, kot so! nas učili, da moramo delati.
V teh časih, ko vse drvi brez postanka, pa bi si najbolj želela, da bi imela uspeh pri; vzgajajo otrok v prijazne, poštene ljudi, v i ljudi, ki so pripravljeni prisluhniti drug dru- j gemu, v ljudi, ki mu bližnji nekaj pomeni. 1
Jožica KOVAČIČp
Kakšna kuharica sem, bodo vedeli pove-: dati drugi, jaz vem le to, da si prizadevam biti čim boljša, j
Alenka DAKIČ: s_________________
Najbolj si želim dobre volje, takrat je člo-; vek razumevajoč in mu nič ni težko.
Za dobro voljo pa mora vsak poskrbeti sam — tudi učitelj.'
Jasmina BLAŽIČ:
Želim si, da bi se me moji sedanji in prH hodnji učenci spominjali kot dobrega člove-1 ka.<
Marjeta ŠPILAR:;
Kot učiteljica si prizadevam, da bi se pri ; svojem vzgojnem delu zgledovala po; tistem, kar so naredili dobrega moji učitelji, pa da bi popravila njihove napake, ki sem : jih doživela (mislim na telesno kazen).
v *'-'X
Ada STEGNAR:
Čeprav bi na to vprašanje najbolje odgovorili vsi moji bivši in sedanji učenci, si skoraj upam trditi, da me ima večina mojih otrok - kot jih v sebi imenujem - o meni dokaj dobro mnenje. Poskušam jih razumeti, jim olajšati težke šolske trenutke in učiti s tako toplino, kot sem je bila sama deležna pri tistih učiteljih, ki jih še sedaj nosim v spominu. Pri tem mi veliko poma- j gajo tudi učenci sami, oni se učijo od mene . in jaz od njih. Odkar pa imam svojega otro-; ka, mi je otroški svet še posebej blizu. Pre-: cej »zaslug« za mojo odločitev za ped. I poklic ima tudi moja »prosvetarska« druži-' na. V vsaki veji se najde kdo, ki je »okužen« s tem poklicem in z njim sem takore-koč odraščala. Tu sem tudi dobila največ I dragocenih nasvetov pri začetnih korakih : poučevanja. Sama pa učencem poskušam posredovati del tiste moči, ki jo bodo potre-; bovali za uspešno oblikovanje svojega živ- j IjenjaT
Slavko SENIČAR:________„ „
Želim si, da bi bil pošten, dober... Ha -ha! Kakšen pa sem, veste pa vi bolje kot jaz.j
Vesna RAKUŠA: ’
Kakšna učiteljica sem, to boste najlaže , odgovorili vi. Trudim se pač, da bi bila I dobra, kako pa mi to uspeva, pa presodite ' samij
! Dušan PLUT: ............................
Kakšen učitelj sem, lahko najbolje vidite j |sami. Ocenjevali so me vaši predhodniki, vi ♦ in tudi bodoče generacije me bodo. Sam ; |sebe človek težko oceni. Prizadevam si biti ! »predvsem človek v pravem pomenu; besede in tak upam, da bom za vas tudi: j dober učitelj.g
|VanjaXMOKOTAR:'':
Kakšna učiteljica sem? Mislim, da bi ! morali to povedati moji učenci. Prizadevam pa si kot vsi drugi učitelji biti človeška. Pri-tjazna, pravična, pač dobra.f
^'XVWXX^ŽO< XK/X'*'V)
fMajda MOHAR:;
i Prizadevam si, da bi sledila vsem novim »metodam poučevanja, da sem do vseh »pravična. Rada bi, da bi bil razred kot ena »družina, kjer bi se vsi lepo razumeli in spo-i štovali. i
^Mojca MIKLIČ: l
V prvi vrsti si želim in si prizadevam, da’ 1 bi ustvarila med učenci most prijateljstva,
! da bi se razumeli med seboj, da bi znali pri-' J sluhniti drug drugemu in da bi znali človeka j vrednotiti in spoštovati z vsemi njegovimi ! dobrimi in slabimi lastnostmi.«
’
* v.
NAJBRŽ IMATE DOSTI SPOMINOV NA OSNOVNOŠOLSKE DNI. SO VSI LEPI ALI SE NAJDE TUDI KAK TRPEK SPOMIN?

gg|
\ '
J
EX LIBRISI SO NASTAJALI POD KVALITETNIM PEDAGOŠKIM VODSTVOM ALENKE DAKIČ in DUŠANA PLUTA
Jasmina BLAŽIČ:
Sem ena tistih, ki si bolj zapomnijo trpke spomine. Te imam v zvezi z glasbo, saj so mi zgodaj dopovedali, da nimam nobenih »šans« za pevko v šolskem pevskem zboru, še manj pa za solo petje. Moji športni dosežki niso bili omembe vredni, zlasti pri plezanju po vrvi in skokih v višino. Tek na 600 m pa je bila moja posebna točka! V petem razredu je začelo sošolce zanimati spodnje perilo deklet, vendar mojega, zaradi znane borbenosti, niso videli. Ze takrat sem spoznala, da ne bom manekenka, zato sem se kar pridno učila - tudi tiste predmete, ki jih sicer nisem marala.
Alenka DAKIČ:
Spominjam se prijetnih ur pri likovni vzgoji. Zunaj sneži, mi slikamo, učitelj pa nam pripoveduje šalo. Nič kaj prijeten pa ni spomin na učitelja, ki je stresal slabo voljo v razredu.
Lepo nam je bilo na zaključnem izletu 8. razreda v Logarsko dolino.
Vesna RAKUŠA:
Nikoli nisem bila kakšen poseben matematik. Nekoč pa mi je uspelo pisati matematično kontrolno odlično. Ampak to ni bila navadna petica. Bila je edina v razredu. Kako mi je ta uspel ta podvig, ne vem, ampak dejstvo je bilo, da sem takrat edina pisala pet. Ko smo dobili liste nazaj, pa sem morala to svojo petico dokazovati pred tablo pred celim razredom, ker mi učiteljica ni verjela, da bi bila ravno jaz sposobna pisati najbolje.
Slavko SENIČAR:
Tudi trpek spomin je spomin in že samo dejstvo, da je to del preteklosti, ima kljub trpkosti svoj čar.
Ada STEGNAR:
Res je, da v človeku ostane cel kup spominov in res niso vsi prijetni. Toda sama sem po naravi optimist in starejša ko sem, raje se spominjam lepih trenutkov, manj prijetne pa odrinjam v pozabo.
Marjeta ŠPILAR:
Rada se spominjam plesnega tečaja v 8. razredu, saj mi ples še danes pomeni zadovoljstvo in je moj konjiček v prostem času.
V slabem spominu pa mi je ostala moja edina telesna kazen iz drugega razreda, ki smo ji rekli »za ta sladke«.
Andreja VUKŠINIČ:
Na osnovnošolske dni imam veliko lepih spominov. Imela sem dobre sošolce in učitelje. S sošolci se še zdaj srečujemo, da obujamo spomine. Vedno pa se vsakdo spomni le zanimivih in veselih. Edini spomin, za katerega bi lahko rekla, da je žalosten, je iz 1. razreda, ko je sestra zaradi mene dobila podpis, ker je udarila sošolca, ki me je zafrkaval.
Dušan PLUT:
Trpkih spominov skoraj ni, ker le-te hitro pozabiš ali pa kasneje vidiš, da si lahko tudi sam pripomogel, da si se v določenem trenutku znašel v neprijeti situaciji. V glav-
MENTORJA: A. DAKIČ, D. PLUT	nem so spomini kar lepi.
Jožica KOVAČIČ:
Spomini iz osnovnošolskih dni so večkrat zanimivi, včasih lepi, včasih pa tudi trpki. Ko odrasteš, jih skoraj pozabiš, toda ko začnejo v šolo hoditi otroci, se spomini ponovno osvežijo.
Letos sta moja otroka prestopila iz ene osnovne šole na drugo. Bilo je zelo težko, kajti prišla sta v novo okolje, novi sošolci, nepoznani učitelji. Prav tako je bilo tedaj, ko sem jaz prišla iz OŠ Katja Rupena na OŠ Grm. Težko je bilo, ko smo se konec osmega razreda začeli razhajati.
Liljana MAVSAR:
Priznam, da mi je bil v mojih osnovnošolskih letih kakšen dan prava muka priti v šolo. Že zvečer sem se bala naslednjega dne. Ponavadi je bil vzrok spraševanje ali pa kontrolna naloga. Ali pa sem vedela, da bomo tekli pri telovadbi na 600 m. Groza! Saj mi bo še zraka zmanjkalo, da bom padla skupaj! Ali pa me bo sošolec poškropil z injekcijo, polno razredčene črne tempere (prejšnji dan sem ga namreč pri likovnem pouku s »tadebeiim« čopičem namazala po puloverju.)
Spomnila sem se na gospoda Bučarja, ki je bil v osmem a naš razrednik. Na koncu osmega razreda smo si vsi sošolci kupili bele majice in nanje dali odtisniti sliko z našim »Bučarjem«, ki jo je odlično naslikala sestra naše sošolke. To je bila velika buča z očmi, ušesi, rokami, nogami, obuta v teniske (gospod Bučar je namreč tekel na dolge proge in to zelo dobro, kolikor vem), v eni roki pa je držala velikanski »cvek« (saj veste, »fiz’ka cveke prtiska«). Majico z bučo smo podarili tudi našemu Tonetu, ki jo je z veseljem oblekel.
Irena MEDLE:
Najde se tudi kak trpek spomin.
Mojca MIKLIČ:
Veliko je bilo lepih spominov, nekaj tudi trpkih; ampak danes gledam nanje čisto drugače kot takrat. Ob mislih nanje se le nasmehnem in si mislim: »Kako smo bili takrat neumni.«
Spominjam se, kako sem prvič in zadnjikrat v svojem življenju »špricala« pouk. Morali bi pisati kontrolko iz biologije. Ker pa nekateri - že tako »boljši« učenci - niso bili dobro pripravljeni, smo šli prositi učiteljico, če bi lahko datum kontrolke prestavili. Toda ona ni hotela o tem ničesar slišati, zato smo sklenili, da bomo solidarnostno vsi špricali pouk, saj se vseh ne bodo upali kaznovai. Rečeno-storjeno! Kot miške smo se tiho pretihotapili iz šole in šli naravnost v cerkev, saj smo vedeli, da nas tam prav gotovo ne bo nihče iskal. Toda glej ga zlomka. Že pri igrišču smo srečali slavistko, ki nas je začudeno vprašala, kam tako številčno gremo. Povedali smo ji, da imamo prosto uro in si gremo v mesto ogledat znamenitosti. Vesela je bila, da smo se tudi mi spomnili nekaj pametnega in nas je pohvalila. Toda kaj hitro je spremenila mnenje, ko se je v šoli srečala z učiteljico biologije. Ne vprašajte, kakšne so bile posledice. Vsi smo dobili neopravičeno uro in opomin iz vedenja.
Majda MOHAR:
Lepo mi je bilo priti na novo šolo iz OŠ Katje Rupena (1. in 2. razred). Hudo pa mi je bilo, ko smo v 4. razredu zvedeli za tragično smrt sošolčeve mamice.
Maša FINK in Suzana KRAŠOVEC, 8.c
V' netilk/
itc. c* &



i/—
/V i' ^ <)■*-	^ ^7^
<W>~j
e.—.
Jji—.

J. S. M

ZGODBE IZ 3.b
Uceuke in učenci 3.b so res pravi mojstri. Iz neživih bitij - predmetov v svoji učilnici - so izvabili zgodbe.
Stoli in šolske klopi so jim zaupali sončne in senčne strani svojega 20-letnega življenja.
STARA KLOP PRIPOVEDUJE
Stara sem že dvajset let. Veliko ^ slabega, pa tudi lepega sem doživela. Menjavali so se učenci, deklice in dečki. Po meni so pisali, risali in packali. Tudi z nožkom so me rezali. Včasih je tudi kakšen utrujen otrok zaspal na meni. Otroci so imeli na meni knjige, zvezke, barvice, ravnila, šestila in druge šolske potrebščine. Veselila sem se skupaj z otroki, ko so dobili dobre ocene. Jokali smo skupaj, če so v zvezkih bile slabe ocene. Vesela sem, da se mi ni pripetila nesreča. Moji sosedi so poredni učenci polomili noge. Morala je na dopust, dokler je hišnik ni popravil.
Domen Plut, 3.b
f STOL
Tabla, stoli in klopi, to v razredu vse stoji.
Stol pri oknu govori:
Noge vse me že bole, ker se guncati ne sme. Janez, porednež ti, nehaj se že guncati.
Janez stola nič ne sliši.
Stol se hitro razjezi,
Janeza na tla spodi.
Stola noge vse bolijo in si k hišniku želijo.
Tam se stol bo naš spočil, novih spet moči dobil.
Stol bo v razred spet prišel in si nekaj zaželel:
Nočem več Janeza, hočem učenca drugega.
Martin Kaplan, 3.b
Danes je nedelja in šola je prazna. Učenci so doma, šolske klopi, stolčki, tabla in kreda pa se dolgočasijo. Dan je kot nalašč za pogovor.
»Le kaj počne Tine, ki se je lani tako pridno učil?« sprašuje stolček klop. Klop pa odgovora ne ve in tako se začneta pogovarjati o vseh tistih pridnih in malo manj pridnih, ki so hodili v ta razred in so sedeli za to klopjo na tem stolčku.
»Ali se še spominjaš Jožice, Boruta, Marka in Ane?« razmišlja klop.
»Le kako bi jih pozabil,« pravi stol, »ko pa so bili tako pridni, Borut se ni nikoli guncal na meni, saj je vedel, da nisem gugalnik in Anica se je vedno pogovarjala s tabo in zradirala vse packe na tebpZato pa sta bila Tadej in Maja prava lumpa, Maja je vedno risala zmaje, pa ne v zvezek, ampak nate. Guncala se je tudi rada, dokler mi ni zlomila noge. Joj, kako me je bolelo! Še dobro, da je bil tu striček hišnik, ki me je popravil.«
Pa Tadej, ki je vedno nosil s sabo mali nožek in je rezljal vame. Še dobro, da se je enkrat tudi sam urezal, je vsaj videl, kako to boli. Res, da sva že stara in nama manjka kakšen vijak, ampak za v staro šaro pa še nisva.«
Aleš A., 3.b
STOLOVA ZGODBA
Danes me je zbudila iz spanja Marta, ker je name vrgla (na moj hrbet) težko šolsko torbo.
Potem se je usedla name s tako silo, da sem si celo uro ravnal trebuh. Skoraj celo dopoldne je sedela na meni. Po pouku me je čistilka dala na mizo.
Eno uro sem poslušal brenčanje sesalcev.
Potem sem lahko mirno zaspal.
Marta J., 3.b
s^(
sV^''
afl V
• za<
W\3^,
r\C ■-’'0
B°bnSl
'r- ?.e
S A/q ^ v
*mničaTtku h/sk
sSfSmSli^
'Vinil I'

d t#'> o <#v0-
nV°	x<^AO^.„ vP%\ -
o0 <f cp
X»
■ O0 AO
t.^V;

36,
6^o^!	e^ VV VV^
N^#	^ 0 ^ ^Vdx0<3^VXN
^	V^\oxdo^^
iZni^Mnia^osi0
s^s^r
"> tS, y^oS,CnS Proti'S°b^
V V' e'^6*-°t>V!
^e/a
Po.
S/7?0 W6^e' pe^.
we// S/yr/ %eQ ; A0e' %
. S^/».
-N^--------------------------------_-^-----------------
ŠOLA
S šolo same so težave, kup nalog je m skrbi, mama pa doma se dere, cel popoldan se jezi.
Kar naprej mi knjige kaže, naj učim se, govori, očka najprej le poslusa,	.
a potem še on tezi.
•«*« jaz pa si želim prostosti, v naglici vse postorim, s polno glavo učenosti, sepo,epa,oa„«n™.janjaVranešie4a
v**

ŠOL'
te
pOJS'
-IS"''
iitf'

•r

/
4 s
'k
»•S’* ,
o.

X

X-. 'C?

%,
°'S>- ' ' v;>
C?




ŠOLA
O*.
O?


šb


š'^--
Naša šola polna je umetnin, t^ko je lepa, nam najlepša in nas vedno veseli.
Tovarišice nas učijo, vse dobro nam želijo, nasvete nam delijo in mi pridno se učimo.
'	Tinč Rož, 4.c
%
Q

&	<5



KD0 JE UČITELJ
Učitelj ie č'ovek’ k'vVa spoznanja pe'ia-	S
vsak dan nas v no otroke rad. zak\ad'.« I Veliko je in stekleno,
hiteli \e diovek, ki ima • nalvecii za	z belo zaves0 pokrit(;
nam pravir »Vi ste	,	zatemnieno
ŠOLSKO OKNO
i
TeSatnanP-a* ualer, ie a^pafjLrApe Peli,
SSifeovSs«-
moje roke, oci,
ušteli ie a*TT«l'AO-™t
ssrfebsr®
prazna bre	učenci 3.a
NJENIH DVAJSET LET
Od nekdaj so šole slovele, a lepše od grmske bilo ni nobene. Mnogo je že pretrpela, čeprav je bila včasih tudi vesela, nas je vedno rada imela.
Alenka Kastelic, 7.b Katja Kočevar, 7.b
i.
i z belo zaveso pokrito, včasih je zatemnjeno in tujim očem skrito.
Na šolskem oknu visijo skuštrane glave, gledajo v svet in si želijo zabave.
Na šolsko okno priletijo metulji, čebele in ptice, ki zvabljajo razposajen smeh na otroško lice.
Po šolskem oknu škreblja dež, veter snežinke prinese, v razredu nastane glasen vrvež, da se učilnica trese.
-A.
'i, l
ROJSTNI DAN
Naša osnovna šola Grm praznuje decembra rojstni dan, na ta dan bo vse veselo, tu nihče ne bo zaspan.
Prireditve, proslave in ples, bodo takrat na ogled, pouka ne bo na tej šoli in res bo vesel ves svet.
Če pa slučajno bil bi pouk, na šoli učenci bi zganjali hrup, vse tovarišice na grmski šoli, bi vpile na nas kot še nikoli.
Metod Pirc, 4.a
Šolsko okno je velika stvar za vse radovedne otroke, skozenj prihaja ves svet in mi mu podajamo roke.
Sredi mesta hiša,
v njej živijo
I Miša, Gregor, Maja,
' Jaka, Žiga, Taja, se učijo, veselijo,
oKe.	kdaj kaj neumnega storijo
Dopisniki COS	*affePpSpS"



V
Kdo ve, kaj ta hiša je?
in zdaj, za njen rojstni dan, ji želimo vsi:
Naj še dolgo let stoji	j
in se z nami
znan/a/n pspePPk vos* ^
■pl
Šola je dobra učiteljica.
Za šolo ožmi možgane in znaj vsaj za trojko.
| V šoli ni vse lahko, zato se kaj nauči. Možgani ne smejo biti prazni.
\ZATO JIH IMAŠ!'
Lepa šola - lep vzgled.
Pri predmetu, ki ga imaš najraje, ti gre vedno Inajbolje.
IBrez šole ni znanja.
Šola je včasih šola, včasih pa šala.
Čim več krožkov tem bolje.
Šola je tvoja najboljša prijateljica.
[Šola je tvoj drugi dom.
Neva Vrčko in Mojca Grobovšek, 4,a
KAJ BI SPREMENILH NA ŠOLI
Radi bi imeli več telovadbe. (Miloš, Kristina, Robi,...)
Pouk naj se konča ob 12. uri. (Jelena)
Imeli bi več počitnic. (Maj) Kupila bi nove klopi. (Jana) Odmori naj bodo daljši. (Marko) Vsak dan bi imeli glasbo. (Jure) V razredih bi bilo manj otrok. (Stane)
Učenci 2. d
ANEKDOTA
Pred časom se je ravnatelj naše šole na stadionu, kamor pogosto rad zahaja, pogovarjal z učenci ene od novomeških šol. Pogovor je tekel tudi o šoli in ravnateljih. Povedali so mu, da so z učenci OŠ GRM v zelo dobrih odnosih. Rekli so tudi, da se pri njih govori o grmskem ravnatelju, da po šoli ne kriči in se ga zato učenci manj bojijo. Tako mnenje mu je seveda ugajalo in ga je razumel kot neke vrste priznanje, ki si ga je zapisal v spomin.
Naš ravnatelj pa se rad tudi pošali. Tako je ob neki prireditvi nekoč pred svojim govorom odklonil mikrofon s pojasnilom, da take tehnike ne potrebuje, ker ima dovolj močan glas, sicer ne bi mogel biti ravnatelj tako velike šole. Seveda se je tako pojasnilo takoj znašlo v beležnici prisotnega novinarja, ki pa ni vedel za mnenje naših prijateljev s stadiona. Le-ta je to šalo takoj prodal »eni gospe«. Gospa je že v naslednji številki Dolenjskega lista ugotovila, da so minili časi, ko so izbirali ravnatelje po moči glasu in da bo odslej treba pokazati tudi drugačne kvalitete.
Iz povedanega povzemamo naslednjo življenjsko izkušnjo: »Ne šali se, pa tudi če si ravnatelj.«
CEPLJENJE
Prvega aprila pride tovarišica v razred in reče: »Otroci, žal mi je, vendar razsaja neka huda bolezen, zaradi katere se morate vsi cepiti!
Bili smo slečeni že do spodnjega perila, ko tovarišica reče: »Ta bolezen se imenuje prvi april.«
Urška Povše in Andreja Kastelic, 6.b.
ANKETA: SOLA
NAŠIH SANJ
Hm. Program bi bil lahko manj »natrpan«. Pouk bi se lahko začel ob 8.30 in se končal najkasneje ob
14.00.	Dodatni pouk bi se začel ob
8.00,	tako bi lažje vstali.
Ana Hrast, 8.b
l/ moji šoli sanj ne bi bilo ocen. Seveda bi preverjali znanje, tako bi se kljub temu morali učiti. Slišala sem že za tako vrsto pouka, kjer pri več predmetih obravnavajo isto snov. Seveda pri vsakem predmetu iz svojega vidika. Tak pouk se mi zdi izredno koristen, predvsem pa zanimiv.
Ajša Robar, 8. d
l/ šoli bodočnosti bodo učenci že imeli računalnike, znanja se ne bo ocenjevalo, ampak se ga bo opisovalo z besedami.
Jure Kmet, 7. a
V šoli sanj bi bile računalniške učilnice, imeli bi fotokopirni stroj na žetone ali denar, tako kot imajo to v Avstriji. Prodajali bi žetone za avtomat za kokakolo in druge pijače, saj smo učenci velikokrat žejni, zlasti po telovadbi. Seveda,imeli bi tudi boljši kemijski laboratorij, mini kino in pa kolesarnico, ki jo že sedaj močno potrebujemo.
Janez in Boštjan, 8.b
Slišala sem, da na nižji stopnji ni več šolskega zvonca. To se mi zdi zelo v redu, ker učiteljica lahko prekine pouk tudi že po petih minutah.
Nina Rostočil, 5. c
l/ moji šoli sanj bi si učenci sami izbirali glavne in stranske predmete. Tako bi se vsak učil o tistem, kar ga zanima. Ocenjevanja ne bi bilo. Učitelj bi na koncu vsakega polletja s testom preveril znanje.
Sanja Ostojič, 8.d
j Zgradili bi še en globlji bazen in bi 7 se veliko, veliko kopali.
Uroš in Janez, 6. a
ANKETIRALI: BARBARA BAN in
KATARINA KLEPEC, 8,d

Oče:
Oče:
O VARNIH POTEH V ŠOLO
Vsak dan poslušamo in beremo o prometnih nesrečah, v katerih vsako leto umre ali je poškodovanih kar za dva razreda otrok. Vzroki teh nesreč so najrazličnejši: od neprevidnosti otrok do vinjenosti voznikov. Da bi zmanjšali število teh nesreč, si moramo prizadevati otroci in odrasli.
----------^	p0Zabjj0 na začrtane prehode,
zato mislim, da bi bilo pametno vsaj na prehodu glavne ceste postaviti semafor. Kaj pa ti praviš?
Oče:	Tudi jaz mislim tako. Ta prehod
je zelo nevaren, posebno še za učence nižjih razredov.
Hčerka: Mislim, da je nevarna tudi cesta neposredno ob naši šoli. Po njej neprestano vozijo avtomobili \ »avto šole«. Misliš, da so ti vozniki dovolj izkušeni?
Oče:	Ne, vsekakor ne. Oni imajo pre-
malo izkušenj, da bi v nevarnih situacijah pravilno ukrepali. Kaj hitro se lahko zgodi nesreča, kajti tudi vi učenci niste posebno previdni. Brezglavo skačete po cesti sem ter tja, ne da bi pomislili na nevarnost.
Hčerka: In kaj bi ti naredil, da bi bila moja pot v šolo varnejša?
Oče:	Kot sem že dejal, bi postavil
semafor na prehodu glavne ceste, na drugih mestih pa prehode vidno označil. Za ves promet bi zaprl tudi cesto ob šoli, predvsem pa bi vzgajal in učil vas otroke previdnega vedenja. Vedeti morate, da se boste le sami najbolje varovali.
Luka Leskovšek, 6.b
Hčerka: S čim bi lahko jaz prispevala k tem prizadevanjem?
Kadar greš v šolo, domov, na sprehod ali k igri, moraš hoditi po cestah in ostalih prometnih poteh previdno, premišljeno in disciplinirano.
Hčerka: Ali lahko to bolj podrobno pojasniš?
Kjer je ob cesti pločnik, hodiš po njem. Če pločnika ni, hodiš po skrajnem robu vozišča. Zunaj naselja, kjer ni pločnikov ali posebnih poti za pešce, hodiš po robu ceste v smeri hoje. Čez cesto moraš iti na označenih prehodih.
Hčerka: Kaj pa če prehod za pešce ni označen?
Tedaj moraš biti še posebno previdna. Preden stopiš na cesto, poglej najprej na levo in desno, nato prečkaj po najkrajši poti! Na ovinkih in drugih nepreglednih krajih ne hodi čez cesto! Poišči raje drugo primerno mesto za varen prehod.
Hčerka: Se ti zdi moja pot v šolo nevarna, saj moram kar nekajkrat prečkati cesto? Kljub temu da sem previdna, imam včasih občutek, da me bo kakšen avto kar odnesel s seboj. Vozniki namreč pogosto
Oče:
OTROCI IN VOJNA'
Vsaka vojna zanika temeljne človekove pravice in svoboščine, za katere se je zavzemala tudi nekdanja Jugoslavija. V vojni se ne kršijo le mednarodne konvencije in pogodbe. Vojna najbolj ogroža človeška življenja, življenja otrok in njihovo prihodnost!
Otrokom se bo vojna zasidrala v njihovo osebnost, v njihovo zavest in čustva.
Ja se zovem Nenad Basta i došao sam iz Karlovca. Sada živim kod tete u Novom mestu. Zbog rata, u Karlovcu nema nastave pa me mama zato dovela k teti. Ovdje mi je vrlo lijepo. Pošao sam u Škotu i sada idem u 5. a razred kojem se zahvaljujem jer su me lijepo primili. U razredu sam našao prijatelje s kojima se sada igram. Škota u koju idem je vrlo velika. Kad sam kod kuče onda se igram, gledam televizijo i radim zadaču.
Svako poslije podne kad se vratim iz škole mama i tata me zovu preko telefona da me čuju kako sam, šta radim itd. Sa Majom i Sonjom se dobro stažem. Maja ide u šesti razred, a Sonja ide u drugi razred. Jednom u tjednu ja i Maja od e mo u knjižnico i ja posudim knjig u na hrvatskom jeziku koju onda čitamo. Preko subote i nedjelje kod kuče gledamo televizijo Hi se vani igramo.
Ja sada stanujem u Ulici Majde Šilc 21.
Svaki tjedan nas troje idemo u kino, da pogledamo jedan film. Kad se vračamo kuči onda si pojedemo jedan sladoled i veselo skačemo. Kad se završi rat ja ču onda otiči kuči, a Novo mesto če mi uvijek ostati u siječanju jer mi je to jako lijep i drag grad.
Jjlenad Basta, 5. a
"V -.v-
Ne misli, da si dober, če si najboljši med najslabšimi.
- LATINSKI PREGOVOR
V\ R U K/ (5 Š
2'UoJffi
Kdor se učenju posveča, se iz dneva v dan veča.
- LAO CE
Učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja
Maja Bizovičar, 7.b.	nevarno.
Urška Povše, 7.b.	~ LAO
KOMENSKV
Marija Antončič, Franc Antončič +, Teodora Bajec, Staža Balabanič, Ana Bartolj, Terezija Bartolj +, Stanka Bele, Marija Berginc, Metka Blatnik, Gabrijela Bobič, Marija Bukvič, Danica Bunc, Bogdana Cibic, Štefka Cvitkovič, Tomaž Dobovšek, Francka Dular, Martin Fuis, Antonija Gabrič, Marjeta Gačeša, Vanja Gazvoda, Olga Golob, Niko Golob, Darinka Golobič, Slavica Gregorič, Albin Gutman, Marija Hočevar, Milena Hrovat, Marija Jereb +, Vera Kirm, Sonja Kocuvan, Marija Koren +, Stanislava Kovač, Jožefa Kovačič, Sonja Kuhar, Marija Medja, Alojzija Merzel, Ivanka Mestnik, Olga Miloševič, Lidija Novak, Alojz Novak, Ana Pavlin, Marija Pavlin, Almira Penca, Dragic Peric, Alojzija Petrič, Marija Rajer, Jožica Rauh, Marija Rebernik, Marija Rotar, Majda Slijepčevič, Ana Somrak, Rafko Stančič, Angela Suhadolnik, Marija Šolmajer + Marija Šmajdek, Marijan Špilar, Marjeta Štor, Majda Šuln, Anica Šuštaršič, Ljuba Tovšak, Franc Turk, Marjanca Verček, Stanka Vukšinič, Miroslav Vute, Julijana Brulc, Vojko Oklešen, Marija Štih, Ana Cvetko, Stanka Nagelj, Marija Puš, Marjanca Klemenčič, Fanika Dragan, Dragotina Antončič, Irena Rozman, Ana Marija Staniša, Francka Mihelčič, Nika Hodnik, Ivanka Vidic, Štefanija Hrastar, Berta Kastelic, Alojzija Gregorčič, Anica Kosec, Anton Bartol, Vlasta Stokanovič, Jožica Somraj, Irena Jerman, Mira Željko, Anica Škedelj +, Frančiška Deželan, Marija Pavček, Pavla Jerman, Zlata Dobovšek, Cvetka Vovk, Zoran Poredoš, Jožica Plantan, Jožica Piškurič, Zofka Lindič, Marija Brezovar, Matija Brezovar, Marija Novak, Ana Hladnik-Guštin, Darja Kastelic, Katja Bricelj, Darinka Gole, Katica Boštjančič, Marija Rabič, Jelka Simič, Alojz Rauch, Marjana Štern, Milka Starič, Jožefa Drab, Branka Kužnik, Miro Gutman, Sonja Simčič, Martina Turk, Jože Urbanč, Ivana Tanko, Martin Zaletel, Vera Kukovič, Milena Koprivnik, Anica Verbič, Alenka Dakič, Marija Nose, Tone Bučar, Marica Šramel, Vid Kastelic, Joži Kovačič, Jožica Meglič, Rafko Križman, Danijel Brezovar, Tilka Kaplan, Minka Črnič, Jožefa Kranjc, Marjeta Bračko, Terezija Kolenc, Edvard Kranjčič, Branka Moškon, Alenka Spasov-ski, Marjanca Radak +, Antonija Aupič, Rozalija Lenarčič, Tončka Blatnič, Marjana Nose, Stanimirka Obradovič, Bojana Kren, Slavka Judež, Danica Hočevar, Vesna Rakuša, Jožica Fink, Sonja Murn, Marija Zmajšek, Milica Miletič, Lili Vavžik, Zlatka Florjančič, Ana Gornik, Marjana Petrinčič, Radmila Marjanovič, Dušan Plut, Olga Bukovec, Vojka Dokič, Vanja Štrasner, Silvo Zupančič, Karmen Novak, Vanja Mokotar. Ana Lipovec, Vesna Mušinovič, Franci Škrubej, Majda Bojane, Ada Stegnar, Darko Cujnik, Mateja Grahek, Mojca Miklič, Vojka Cvitko-Macedoni, Azemira Subašič, Darja Kavšek, Renata Stezinar, Alenka Kukovec, Romana Sertič, Milena Šabič, Mirjana Maleševič, Božica Rozman, Slavko Seničar, Branko Šuster, Andreja Spudič, Olivija Metelko, Ljiljana Mitič, Jožica Schvveiger, Irena Medle, Nada Luzar, Greta Hren, Velimira Sačer, Marta Goršin, Mateja Goršin, Sonja Čibej, Andreja Vukšinič, Majda Mohar, Liljana Mavsar, Marjeta Špilar, Irena Može, Milena Čopič, Jasmina Blažič.

fn^KAKRONlKA
»Ob 20-letnici bi bilo zanimivo zbrati vse vidnejše rezultate, ki jih je šola dosegla v tem času,« je predlagal prvi ravnatelj šole. »Spominjam se nekaterih: nagrade likovnikov, diplome in pokali športnikov, zvezni prvak v matematiki, atletski prvaki Slovenije,« je dodal gospod Vute.
Pobrskali smo po knjigah in izbrskali toliko vidnih uspehov, da bi jih bilo kar za cel časopis. Prav tako imamo celo knjigo lepih misli in vtisov s srečanj učencev s pesniki, pisatelji, ilustratorji, humoristi in drugimi umetniki.
Tako smo iz dvajsetletne bogate bere izbrali le drobce. Upamo, da s srečno roko!
1971. leto
je prineslo v organizacijo osnovnega šolstva v Novem mestu izreden napredek.
Poleg dveh starih osnovnih šol, ki sta utesnjeni sprejemali pod streho 2200 otrok v dveh izmenah, sta bili zgrajeni novi šoli: na Grmu in v Bršljinu. Tako ima Novo mesto od leta 1971 štiri osnovne šole in vsi učenci pouk dopoldne.
Prvi ravnatelj šole je bil Miroslav Vute, pomočnik ravnatelja pa Martin Fuis. S sklepom občinske skupščine je grmska šola postala hospitacijska šola za vzgojo in dopolnilno izobraževanje učiteljev na Dolenjskem.
Učiteljski zbor je štel 46 članov. Delovno skupnost so sestavljali še socialna delavka, knjižničarka, tajnica, računovodkinja, kuhinjsko osebje, snažilke in hišnik.
Blizu 900 učencev je začelo s poukom 6. septembra 1971. Učenec 8.c razreda Tamar Čefarin je tega leta dosegel 1. mesto na zveznem tekmovanju mladih matematikov.
Šolo je obiskal predsednik IS skupščine SR Slovenije Stane Kavčič.
1972/73
Učiteljski zbor se je povečal za štiri učitelje. V pohodu za pusta je sodelovalo 500 mask z grmske šole.
Šola je imela republiške prvake v atletiki. Navezala je bratske stike z OŠ Aleksa Šantič v Beogradu.
Pod vodstvom M. Fuisa je šola izvajala hospitacijske natope za učitelje Dolenjske.
Pet novomeških šol se je spojilo v enotno vzgojnoizobraževalno organizacijo z nazivom »Osnovna šola Novo mesto«.
1973/74
Pionirji grmske šole so sodelovali na XII. zletu bratstva in enotnosti treh republik v Novem mestu.
1974/75
Povečal se je obseg podaljšanega bivanja. Na koncu leta je bilo v PB 272 učencev.
23 učiteljev je delalo po hospitacijskem programu in seznanjalo učitelje Dolenjske z novimi pedagoškimi pristopi. 27. novembra so odprli na šoli prvo pionirsko hranilnico v občini. Ob podelitvi bralnih značk so šolo obiskali Matej Bor, Leopold Suhadol-čan in Metlita Vovk-Štihova.
' #
1975/76
Zaradi večje količine snega so po odloku republiške sekretarke podaljšali zimske počitnice za dva dni.
1976/77
Oddelki podaljšanega bivanja so pripravljali pogoje in prehajali na začasno obliko celodnevne šole.
Učenka Jasna Dokl je postala državna prvakinja v gimnastiki.
«
1977/78
Ravnatelj OŠ Grm je postal prof. Marijan Špilar.
Jasna Dokl je ponovno osvojila naslov članske državne prvakinje v gimnastiki.
1978/79
Razredna stopnja je prešla na novo obliko celodnevne šole - zaradi družbenih potreb.
#
1979/80
Pionirji, mladi člani RK, so opravili akcijo zbiranja odpadnega tekstila (2561 kg!).
Pokrovitelj šole IMV je za izlete učencev prispeval brezplačne prevoze.
Razširitev kuhinje.
1982/83
Upokojil se je pomočnik ravnatelja in pedagoški svetovalec Martin Fuis. Po njegovi zaslugi se je grmska šola uveljavila po vsej Sloveniji zaradi hospitacijske dejavnosti.
Pomočnica ravnatelja je postala Olga Golob.
• ’***
1983/84
28. oktobra so odkrili spominsko ploščo v avli šole in jo poimenovali na pobudo borcev 15. divizije v OŠ 15. divizije Grm.
Začeli smo delati na šolskem vrtu ob grmskem gradu.
1988/89
Odprli smo šolsko trgovino pod mentorstvom Anice Šuštaršič. Učenci 5. razreda so se lahko odločili za fakultativni pouk francoskega jezika, ki smo ga organizirali na pobudo in s pomočjo IMV. Učiteljem Ljubljane in okolice smo prikazali delo z miselnimi vzorci.
O
1985/86
Učenci naše šole so nas uspešno zastopali na prvi atletski olimpiadi v Novem mestu.
Odbojkarji so na republiškem prvenstvu osvojili 1. mesto. Šola je opremila učilnico z računalniki.
Dozidali smo novo učilnico in kabinet.
#
1984/85
Začela se je akcija za prizidavo nove učilnice. Pri pouku se uveljavljajo miselni vzorci. Pedagoška svetovalnica ima zasluge za uvajanje Buzanove metode. Uvedli smo fakultativni pouk nemškega jezika v 4. razred in računalništvo v 7. in 8. razred.
1986/87
V COŠ smo uvedli predmetni pouk telesne vzgoje in fleksibilno diferenciacijo pri matematiki v 4. razredu. Učiteljski zbor se je - z namenom poglobiti medsebojno sodelovaje - srečal z delavci Dolenjskega muzeja, ki so predstavili vse dejavnosti in vodili ogled oddelkov. Sodelovali smo v delegaciji pionirjev Novega mesta, ki jo je na srečanju mladih Evrope vodila Branka Moškon.
1987/88
Končala se je prenova učnih načrtov v OŠ, ki je potekala od 1983. leta. Kulturnozgodovinsko bogastvo Kapitlja in versko vzgojo učencev je učiteljskemu zboru predstavil gospod Lap. Učenci šole so bili zelo uspešni tudi na republiških tekmovanjih:
-	2 učenca sta pridobila zlato Vegovo priznanje,
-	računalničarji so bili ekipno prvi,
-	mladi tehniki so osvojili 1. mesto pri delu s klip-klap,
-	zgodovinska naloga Izvor krajevnih imen je bila ocenjena z 2. republiško nagrado.
1989/90
Obnovili smo tla v avli, spodnjih hodnikih, likovni učilnici in mali telovadnici ter dvignili in obnovili strop ter razsvetljavo v pritličju šole. Šolska knjižnica se je razširila in se intenzivno vključila v pouk.
V	okviru strokovnega usposabljanja je naše delo spremljal učitelj iz Švice Franz Zihlmann. Švicarsko šolo sta spoznavali v kantonu Luzern učiteljici Milka Starič in Irena Medle.
Učitelji šole smo se srečali in izmenjali izkušje z zborom OŠ Bratov Ribarjev iz Brežic. Srečanje smo kulturno obogatili z ogledom Posavskega muzeja.
V	težnji za čim boljšim strokovnim izpopolnjevanjem je šest učiteljev aktivno sodelovalo v dopisno konsultativnem tečaju »Osiješki model OŠ«.
Skupina ustvarjalnih učiteljev je uresničila idejo o popestritvi kulturnega življenja šole z organizacijo grmskih srečanj.
Učenci - kiparji so ob sodelovanju učiteljev lik. in teh. vzgoje oblikovali lesene skulpture za estetsko ureditev vhoda v šolo. Oblikovanje je omogočila z darovanjem lesa Obrtna zadruga Hrast.
./>v ■
''V
1990/91
-	Nadaljevali smo z obnavljanjem in urejanjem šole: obnovili in zamenjali smo tla v telovadnici in hodniku v nadstropju za predmetno stopnjo, kjer smo dvignili tudi strop in namestili svetlobne kupole.
-	V obliki akcijskega raziskovanja smo oblikovali nov hišni red šole.
-	V sodelovanju z IMV smo zelo uspešno organizirali šolo v naravi za učence 6. razreda v Privlaki pri Zadru.
-	Realizirali smo dva velika projekta: Dane Zajc v besedi, sliki, igri in glasbi ter Renesansa: Gallus, Shakespeare.
-	Sonja Čibej je s pevskimi zbori pripravila novoletni koncert za starše in ostale krajane.
Likovniki so opremili šolo s slikarsko reliefno kompozicijo Pustne maske in lesenimi reliefi Bajke in povesti o Gorjancih, ki so jih izdelali v junijski kiparski koloniji pod vodstvom Branka Šusterja.
Uspešno šolsko leto smo zaključili z osvojitvijo:
-	2 zlatih Vegovih priznanj in z zlatim priznanjem v tekmovanju v angleškem jeziku. Organizirali smo osem okroglih miz z aktualnimi temami.
-	Učitelji so se na seminarjih V Nemčiji in Italiji seznanili z VValdorfsko in Montes-sori pedagogiko.
1:^5
( so frJov/e aK£siT\/£ ivasIH
l ^ OZlvJAlCO OČlLfVlC. \ I
VPRAŠANJA

m
1.	Je bila Jasna Dokl učenka naše šole?	DA	NE
2.	Je bil gospod Miroslav Vute 1. ravnatelj naše
šole?	DA	NE
3.	Ali je učil gospod Marjan Špilar, še preden je
postal ravnatelj, telesno vzgojo?	DA	NE
4.	Je šolski bazen dolg več kot 35 metrov?	DA	NE
5.	Bomo novembra praznovali obletnico šole?	DA	NE
6.	Ali se ulica, kjer stoji naša šola, imenuje
Kristanova?	DA	NE
7.	Ali je gospa Olga Golob blagajničarka?	DA	NE
8.	Ali je gospa Lidija Novak socialna delavka?	DA	NE
9.	Ali imajo v knjižnici knjigo Mladost na stopnicah? DA	NE
10.	Ali uči gospa Marija Berginc 5.b?	DA	NE
11.	Je na naši šoli 20 učiteljev in učiteljic?	DA	NE
12.	Ali je v Novem mestu 20 šol?	DA	NE
13.	Ali ima še kakšna šola v Novem mestu bazen? DA	NE
14.	Bo naslednje leto naša šola stara 21 let?	DA	NE
Andreja Kastelic, 7.b Alenka Kastelic, 7.b Katja Kočevar, 7.b
1.	Ali je bil na šoli pred Marjanom Špilarjem še kakšen drug ravnatelj?
DA NE
2.	Koliko učiteljev je na šoli?
a) 1	b) 48	c) 52
3.	Katera učiteljica je hodila na našo šolo kot učenka, sedaj pa tudi uči?
a) Marija Pavlin b) Vesna Rakuša
4.	Ali bi naša šola morala biti večja?
DA	NE
5.	Ali je naša šola največja v Novem mestu?
DA	NE
Tina Krnc, 6.b Livija Majerle 6,b
BO!uooLuod af /
" VAONIOU1 df &0!/n ‘3n -g Bjqujaoap Boasauj ‘3^ g lu gz af B/op ‘=in -p
VO e
Vd 'Z VO 7
aa±i sadi
‘m^»miiwiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiili
iojliL fcnrvv
•A
ir
5T

1.	Kateri od učiteljev je bil učenec(ka) naše šole?
a)	Dušan Plut
b)	Franci Turk
c)	Irena Medle
d)	Marica Šramel
e)	ne vem
2.	Kateri od naštetih je novinar?
a)	Rafko Kapš
b)	Matjaž Berger
c)	Tanja Starič
d)	Milka Starič
e)	ne vem
9.	Koliko knjig imamo na šoli?
a) 10 b) okoli 18000 c) okoli 17000 d) ne vem
10.	Ali tovarišica Alenka Spasovski uči zgodovino?
a) DA	b) NE
11.	Koliko knjižničark imamo na šoli?
a) 10 b) 6 c) 2 d) 1
12.	Kateri od učiteljev se vedno pritožuje nad cenami?
a) Marjana Štern b) Darja Kastelic c) Branko Šuster
3. Kaj je kdo? (Vpiši številko pred imenom pred poklic!)
1	Rafko Kapš	a)-------
2	Jasna Dokl	b)-----
3	Olivija Metelko	c) —
d)------
____zdravnik
_____novinar
______učitelj
____športnik
znanstvenik
4. Kateri od učiteljev je na naši šoli od začetka?
a) Stanka Vukšinič c) Darko Cujnik
b) Alenka Spasovski d) ne vem
5. Katerega datuma so učenci prvič zakoračili v šolo?
a) 20. 10. 1971 c) 30. 6. 1971
6.	Koliko učiteljev je na naši šoli letos?
a) 213 b) 52 c) 40 d) 30 e) ne vem j
7.	Koliko je ostalih uslužbencev?
a) 11 b) 100 c) 22 d) ne vem
b) 1. 9. 1971 d) ne vem
8. Koliko je učencev?
a) 0 b) 931 c) 848
OBLUCovAL/A	C USTIM "?.Jk
:3A±l§3d
4«. £cr >
'llllllllllllllllllllllliiiiiiiiiiiiiiiiniiiniiiiiii
REVOZ
infolTE«^
cr
TRGOVINA NA DEBELO IN DROBNO
NOVOTEHM
68000 novo mesto, glavni trg 10
tiskarna novo mesto o
68001 Novo mesto. RagovsKa 7a
telefon /068/ 21-134. 22-551. poštni predal 138
tek račun 52100-601 -10472 pri SDK Novo mesto
zavarovalnica tilia d.d.
novo mesto
dolenjka
hra/t
OBRTNA ZADRUGA 68DOC NOVO MESTO
Informacijski inženiring Trdinova 4 68000 Novo mesto
iviercator
UREDNIŠKI ODBOR: učenci in učenke 6.b, 7.b, 8.a, 8.c in 8.d ter Marjana Štern
GRAFIČNO IN LIKOVNO OBLIKOVANJE: Urška Vovko, Manca Guštin, Monika Turk (vsi iz 7.d), Maja Bajraktarevič in Tomaž Adamovič (oba iz 5.c) ter Janko Orač, Mihela Kren in Branko Šuster
TISK: Tiskarna Novo mesto ŠTEVILO IZVODOV: 1.000 Cena: 30 SLT
Prisrčno dobrodošli na praznovanje rojstnega dne
V	letošnjem letu praznuje Osnovna šola Grm Novo mesto pomembno obletnico, 20-letnico svojega življenja in dela.
V	počastitev tega jubileja pripravlja šola vrsto aktivnosti: od športnih tekmovanj do ogledov gledaliških predstav. Pred vami je šolski časopis, ki predstavlja OŠ Grm skozi njenih dvajset let. V njem so dobili besedo naši bivši učenci, nekdanji delavci šole, nekdanji in sedanji ravnatelj, predstavnik staršev, pokrovitelj šole in seveda sedanji učenci in učitelji.
Učenci izdelujejo priponke, vizitke in plakate, na katerih je novi znak naše šole. Likovniki pripravljajo razstavo, športniki šaljiva športna tekmovanja, pevci koncert pevskega zbora. Za starše naših učencev bo nemara najbolj zanimiv dan odprtih vrat šole, ki bo v soboto, 7. decembra, ob 8. uri za nižjo in ob 10. uri za višjo stopnjo.
Osrednja svečanost bo v petek, 13. decembra, ob 17. uri v avli grmske osnovne šole. Prisrčno dobrodošli, nekdanji in sedanji delavci šole, bivši učenci, starši, predstavniki oblasti, novinarji, stanovski kolegi in ravnatelji drugih šol ter naši prizadevni zunanji sodelavci!
Kljub težkim, praznovanjem nenaklonjenim časom vas prijazno vabimo na plesno-glasbeno predstavo V osemdesetih dneh okoli sveta, na sprehod po naši šoli in prijateljski klepet! Ne obljubljamo enkratnega doživetja, najbrž pa vam bo i/ zadovoljstvo, če boste skupaj z nami ujeli utrip radoživosti in zagnanosti generacij, ki se sedaj vzgajajo na naši šoli.
M. Š.