MORILCI
NA NAŠIH cestah umre vsak teden nekaj na-ših otrok, sosedov, znancev. Nezgodne kroni-ke so poine grozljivih opisov nesreč, ki jim najčešče botruje človeška malomarnost. Dan za dnem avtomobifeka smrt trga iz naše sre-dine ljudi, ki bi še živeli, če bi nfikdo ne pre-cenjeval. svojih vozniških sposobnosti ali pa tolerance za ailkohol.
Toda naše ceste so priča tudi dmgačni moriji. V tem primeru pa gredo številke v stctine, kljub temu, da jih nezgodne kronike nikoli ne zabeležijo. Razumljivo. Pomislite vendar, kaj bi ljudje porekli, če bi nenadoma časopisi začeli objavljati vesti o tem, kako je nekje nekdo podrl Jurčkovega Bučkota, črne-ga španjela z doilgimi uMji. Ne, to ne gre. Pa čeprav je bM to vendarle prijazen kuža, sko-rajda že enajkovreden član družine, Jurčkov najboljši prijatelj. Res ,je, fant se je nanj na-vezal, tako navezal, da ga nihče, prav nihče ni mogel potolažiti. Ne more pozabki tistih zvestih pasjih oči, ki so mu venomer sledile. Vedno bo Mnel pred seboj tiste dodge uhlje, ki so vihrali za njim povsod, kamor je šel. Spremljal ga je v šolo, delal mu je družbo, kadar je hodil v trgovino za mamico. Todi takrat, ko je steikel čez prehod za pešce, je Bučko bevskal za njim. Nekje na sredi zebre, ki je narisana seveda samo za ljudi, ga je podrl avto.
Voznik se ni ustarvil. Verjetno si ]e šele do-ma ogledal blatnike, če ni morda kje poško-dovan lak — zaradi itistega nemarnega psa ... Oddahnil si je, odkril je samo nekaj kapljic krvi in nekaj dlak... Tokrat je bila to krl žiivali, toda, kaj bo ta brezvestni voznik storil prihodnjič, če mu bo na cesto skočil majhen otročiček, valiiko bolj okoren in počasen kot takle žiilav š,panjell?
Ozriite se po naših cestah. Povoženi psi, povožene mačke, kokoši ... Da, morilci so med nami. Tudi ta tovariš, ki je ubil Jurčko-vega prijatelja, sodi mednje. Čeprav o takš-nih ubojih zakon molči ...
Danes so na vrsti živali. Bodo jutri te brez-vestne roke usmerile morilska kolesa na lju-di?