91 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.344.34(497.473)"18" Prejeto: 6. 6. 2018 Tanja Gomiršek dr., muzejska svetovalka, Goriški muzej, Grajska cesta 1, Kromberk, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: tanja.gomirsek@goriskimuzej.si Pismenost kmečkega prebivalstva Goriških brd v 19. stoletju IZVLEČEK Prva šola v Goriških brdih je bila ustanovljena leta 1826 v Kojskem, v drugih krajih pa so šole ustanavljali po letu 1850. Do tedaj, pa tudi še kasneje, je bil pretežni del prebivalstva tega območja nepismen. Tu je živelo prete­ žno kmečko prebivalstvo, ki se je z obrtjo ukvarjalo zgolj kot z dopolnilno dejavnostjo. V družinah revnih slojev so za preživetje delali vsi člani. Znanje branja in pisanja jim je bilo težko dostopno, saj si stroškov šolanja niso mogli privoščiti. Le premožne družine so v 1. polovici 19. stoletja šolale za naslednike izbrane prvorojence oziroma sinove. Redke družine veleposestnikov in uradnikov so šolale tudi dekleta. Večino otrok so poučevali zasebni učitelji, dekleta pa so obiskovala šolo, ki so jo v Gorici imele sestre uršulinke. Samo nadarjeni učenci so svoje znanje izpopolnili na Goriški normalki. Visok družbeni položaj pismenih v skupnosti se je kazal v zasedanju pomembnih položajev oziroma opravljanju funkcij župana, svetnika, cerkvenega ključarja, zapriseženca pri popisu premoženja ter priče pri oporokah. KLJUČNE BESEDE kmečka družba, Goriška brda, pismenost, vaške elite, izobrazba žensk ABSTRACT LITERACY AMONG THE RURAL POPULATION OF THE GORIŠKA BRDA IN THE NINETEENTH CENTURY The first school in the Goriška brda was founded at Kojsko in 1826 and in other places after 1850. Until then, and even afterwards, illiteracy was highly prevalent in the area. The population of the Goriška brda area was predomi­ nantly rural and as such engaged in crafts strictly as a complementary activity. In the poorest social strata, all family members were required to work to make survival possible. Unable to obtain the costly schooling, they could not afford to learn reading and writing skills. In the first half of the nineteenth century, only wealthy families could provide their first­born sons with education to become their successors. The few families of large estate owners and officials in the area also schooled their daughters. Most children received their education from private tutors and girls attended an Ursuline school in Gorica. Only talented pupils pursued further education at Gorica’s normal school. The high social status that literate individuals enjoyed in the community was reflected, among others, in their occupying high positions or the offices of mayor, councillor, church caretaker or in serving as sworn witness to property inventory and witness to last wills and testaments. KEY WORDS rural society, Goriška brda, literacy, village elites, education of women 92 2019TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 Uvod Kmečko prebivalstvo Goriških brd je v 19. sto- letju spadalo v različne socialne skupine, saj so bile nekatere družine lastnice zemlje, ki so jo obdelovale, druge so imele del zemlje v zakupu, veliko pa je bilo takih, ki so se preživljale z obdelovanjem zemlje, ki v celoti ni bila njihova last.1 Zaradi razdrobljenosti in majhnih kmečkih obratov so družine svoje dohod- ke dopolnjevale z dninarstvom, dalj časa trajajočim služenjem v bližnjih in daljnih mestih, sekundarnimi dejavnostmi in storitvami, tihotapljenjem in prekup- čevanjem.2 Najmanj je bilo premožnih posestniških družin, ki so imele tako velika zemljišča, da jih niso obdelovale le same, temveč so posamezne kose ali kmetije oddajale v zakup. Pripadnost posameznemu družbeno-ekonomskemu in s tem socialnemu sloju družine je pogojevala različne poglede na izobraže- vanje otrok. Prav tako je bilo omogočanje šolanja po- vezano s stopnjo kulturne zavesti lokalnega duhov- nika3 ter ustanovitvijo vaške šole. V prispevku smo se osredotočili na stanje pismenosti prebivalstva Go- riških brd na podlagi sondažne analize pismenosti krstnih botrov dveh ekonomsko in geografsko raz- ličnih območij, današnje župnije Kojsko in Kožbana. 1 Gomiršek, Spremembe, str. 260. 2 Gomiršek, Gospodarska, str. 43. 3 Od vseh naročnikov Novic na Goriškem sta bila v Goriških brdih do leta 1843 to le kojščanski župnik Miha Gomišček in leta 1848 Anton Gregorič, župnik v Števerjanu (Gabršček, Goriški Slovenci, str. 2–3). Na primeru sondaže krajev župnije Kojsko raziskuje- mo pismenost prometno prehodnega večjega kraja v času ustanovitve osnovne šole in že pred tem, na pri- meru župnije Kožbana pa stanje od središč odmak- njenega območja v 19. stoletju. Poleg tega razisku- jemo, kakšne spremembe v pismenosti prebivalstva je prinesla ustanovitev osnovne šole. Pismenost je v ožjem pomenu besede sposobnost branja in pisanja, v širšem pa sporazumevalna zmožnost.4 Na podlagi podpisov posameznikov ne moremo z gotovostjo tr- diti, da so bili pismeni v najožjem pomenu besede. Iz zapisov v sočasni literaturi lahko razberemo, da so se nekateri naučili zgolj podpisati, drugi pa le najo- snovnejšega branja in pisanja. Vsekakor pa lahko na podlagi sprememb števila podpisanih oseb sledimo splošnim družbenim spremembam v pisni kulturi kmečkega prebivalstva. Za analizo župnije Kojsko je bila izbrana edina ohranjena5 krstna knjiga iz prve polovice 19. sto- letja.6 Kojsko, kot so zapisali v 19. stoletju, »leži na okrajni cesti, po kateri poteka precej živahen promet, in ker je središče, v katerem imata sedež orožniška in fi­ nančnostražniška postaja, ima ta občina največje dohod­ ke na občinski užitnini od vina, mošta, piva in žganja, in sicer povprečno več kot 3000 kron na leto.«7 Kraj je imel status trga8 oziroma večje vasi, v prvi polovici 19. stoletja je bil tu sedež krajevnega sodišča, kjer je bilo zaposlenih kar nekaj domačih in tujih uradni- kov.9 Kojsko leži v bližini mesta Gorica, ki je kot ve- čje središče v svoj vplivni krog pritegovalo okoliške prebivalce, ki so na mestnem trgu dnevno prodajali zelenjavo, sadje, mleko in druge pridelke.10 Analiza treh krstnih knjig s severozahodnega dela Goriških brd, tj. območja župnije Kožbana, ki obravnavajo ce- lotno 19. stoletje,11 pa služi Kojskemu za primerjavo. Gre za težje dostopno višje ležeče območje, ki je bilo v večji meri poraščeno z gozdom in grmičjem ter je v 19. stoletju gravitiralo k Čedadu. Do razpada Be- neške republike leta 1797 je območje delila meja.12 Bilo je odmaknjeno od takrat urejenih poti na višje ležečem delu Brd. Tu so se novosti, ki so se širile iz mesta na podeželje, uveljavile najkasneje. To lahko vidimo na primeru bivanjske kulture. Franciscejski kataster, ki je kratko opisal bivališča, je za celotna Goriška brda zabeležil, da so hiše kamnite in pokrite s strešniki, le za območje Kožbane in sosednjih vasi 4 Bešter-Turk, Pismenost, str. 58. 5 V jugovzhodnem delu Goriških brd, kamor spada tudi župni- ja Kojsko, je zaradi soške fronte gradivo župnijskih arhivov pretežno uničeno. 6 ŽA Koj, Libro de nati 1824–1853. 7 ASPG, Giunta provinciale, sez. II-52, busta 506, fasc. 1368 – Prošnja Jožefa Štekarja in drugih, 25. 3. 1906. 8 V Kojskem sta bila dva sejma letno: 25. aprila in 22. oktobra (Gabršček, Kažipot, str. 4 in 10). 9 Gomiršek, Kojsko in Brestje, str. 70–74. 10 AST, CF, 678. 11 ŽA Kož, LB I, II in III. 12 Marušič, Brda in državne, str. 120. Učitelji šole v Kojskem kmalu po prvi svetovni vojni: Ema Lenardič, Viktor Zgonik in Pavlina Kumar (fotografija last Željka Kumarja iz Kojskega). 93 2019 TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 je zabeleženo, da so nekatere hiše krite s strešniki, druge pa še s skrlami in slamo.13 Socialni in družbeni položaj botrov ter njihova pismenost Družina si je tudi pri krstu utrjevala prijateljska, sorodstvena in druga razmerja, zato so ljudje otroku s posebno pozornostjo izbirali botre. Za otroka je bilo pomembno, da je za botra dobil nekoga, ki ga bo v bodoče varoval in mu ne bo odrekel potrebne pomo- či. Izbira botrov torej ni bila naključna, saj so v sfero botrstva skušali pritegniti v prvi vrsti premožnejše sorodstvo ter pomembnejše prebivalce vasi ali celo drugih vasi. Posebne pozornosti so bili deležni soro- dniki s premoženjem in brez lastnih potomcev,14 tudi 13 AST, CF, 215. 14 Od premožnih sorodnikov so pričakovali in bili deležni vsa- kodnevne materialne pomoči, ki so jim jo vračali s podporo in pomočjo v obliki dela. Premožni sorodniki so jim to vrnili tudi z volili v oporokah. Bogata vdova Marija Manfreda je tako nečaku Mohorju Lenardiču volila 100 goldinarjev, ne- čakinji Marici Lenardič 50 goldinarjev ter za leta zvestega duhovniki.15 Primerjava poklicne oziroma social- ne strukture staršev krščenih otrok (Preglednica 1) pokaže, da so bili botri krščencev (Preglednica 2) gle- de na starše enako ali višje socialno razvrščeni. Opa- zimo torej, kot že rečeno, da so bili za botre pogoste- je izbrani bogatejši in vplivnejši vaščani, tj. obrtniki, uslužbenci na sodišču in posestniki.16 PREGLEDNICA 1: Poklicna struktura staršev novorojencev na primeru krstne knjige Kojsko.17 Poklic Število % Kmet 549 82,9 % Zakupnik 6 0,9 % Trgovec 4 0,6 % Dninar 1 0,2 % Uslužbenec sodišča 22 3,3 % Posestnik 11 1,6 % Obrtnik 59 8,9 % Beračica 1 0,2 % Vojak 3 0,5 % Učitelj – organist 6 0,9 % Skupaj 662 100 % služenja še: štiri pare novih rjuh iz domačega platna, 12 praz- ničnih srajc, 12 prazničnih kril, novo posteljo, polnjeno z vol- no, 12 prazničnih in delovnih predpasnikov, nov suknjič iz sukna škrlatne barve, 6 novih naglavnih rut, 3 iz grobega in 3 iz finega platna, ter končno 6 parov suknenih nogavic v barvi škrlata in 2 novi skrinji iz orehovine z okovjem s 6 prtiči, 2 prtoma ter prtom iz debelega in grobega platna; nečaku Mi- haelu 50 goldinarjev, svakinji Agnes Maraž, rojeni Manfreda, 50 goldinarjev ter nečaku Valentinu, sinu Jožefa Maraža, 30 goldinarjev (ASG, LST, 104, 127). 15 27. januarja 1832 je na zemljiškoknjižnem uradu vlogo za vknjižbo nepremičnin v Pevmi podal Jožef Kodermac. Ne- premičnine je dobil z darilno pogodbo, ki so jo 20. decembra 1831 sestavili v Pevmi. Z njo mu je stric, duhovnik Andrej Kodermac, prepustil v last in gospodarjenje: približno polo- vico južnega dela stare kolonske hiše št. 94, ki jo deli zid, sezidan pred kratkim. Sestavljali so jo štirje prostori, in sicer podstrešek in kuhinja v pritličju ter soba in senik v nadstrop- ju; pod streho je bila žitna kašča. Sem sta spadala tudi polo- vica dvorišča in star hlev, ki ga je že prej razdelil darovalec, poleg tega pa še sel njive s trtami, imenovan Grojna, pod št. 3 v velikosti 7 njiv in 168 tavol ter del njive s trtami št. 4 v velikosti 1 njive, oboje v Pevmi (ASG, LST, 172, 121). 16 Za botre so izbirali sorodnike in znance iz najpremožnejših družin, ki so jih poznali (Averso Pellis, L’infanzia, str. 58). 17 ŽA Koj, Libro de nati 1824–1853. Učiteljica Pavlina Kumar je bila pogosto birmanska botra (fotografija last Željka Kumarja iz Kojskega). 94 2019TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 PREGLEDNICA 2: Poklicna struktura in kombinacije botrov novorojencev na primeru krstne knjige Kojsko.18 Poklic botrov Število % Kmet 421 63,4 % Kmet – dekla 6 0,9 % Kmet – kuharica 9 1,4 % Kmet – obrtnik 84 12,6 % Kmet – uslužbenec sodišča 13 1,9 % Kmet – posestnik 6 0,9 % Posestnik 23 3,4 % Posestnik – obrtnik 13 1,9 % Posestnik – uslužbenec 8 1,2 % Posestnik – duhovnik 2 0,3 % Obrtnik 27 4,1 % Obrtnik – kuharica 7 1,1 % Obrtnik – uslužbenec sodišča 18 2,7 % Uslužbenec sodišča 16 2,4 % Dekla – hlapec 3 0,5 % Trgovec 3 0,5 % Dacar – dekla 3 0,5 % Sodnik – plemič 2 0,3 % Skupaj 664 100 % Iz gradiva krstne knjige je še razvidno, da so vsi starši, tudi posestniki, za botre svojim otrokom izbi- rali sorodnike, ki so imeli enak ali višji socialni sta- tus.19 Ob krstu otroka, čigar oče je bil posestnik, so bili botri vedno posestniki oziroma osebe z visokim položajem v družbi, v kateri so starši živeli. Tako sta premožna posestnika iz Kojskega Jožef Žigon in nje- gova žena Katarina pri hčerinem krstu leta 1840 za botra izbrala materinega sorodnika, duhovnika An- tona Šviligoja, ter očetovo sestro Frančiško, po kateri je krščenka dobila ime Frančiška Marija.20 Leta 1825 sta se kot botra pri krstu njune druge hčerke Karoline podpisala kojščanski sodnik dr. Carlo Flamio in do- brovski gospod, grof Ludvik Catterini.21 PREGLEDNICA 3: Število in razmerje med spolom botrov v krstni knjigi Kojsko. Vsi vpisi Botri Botre 1391 643 748 100 % 46,2 % 53,8 % 18 ŽA Koj, Libro de nati 1824–1853. 19 V tem kontekstu so povezave in njihove mreže zaradi majh- nega števila družin z visokim socialnim in družbenim statu- som v posamezni skupnosti segale prek meja skupnosti. 20 ŽA Koj, Libro de nati 1824–1853. 21 ŽA Koj, Libro de nati 1824–1853. PREGLEDNICA 4: Podpisi botrov in boter. Razmerja Skupaj Podpisani botri Podpisane botre Vsi podpisi 179 157 22 Delež 100 % 87,70 % 12,30 % Vsi vpisi 1391 643 748 Delež vseh vpisov 12,90 % 11,30 % 1,60 % PREGLEDNICA 5: Najpogosteje podpisani botri v Kojskem. Boter Število vpisov Poklic Ludvik Lenardič 18 Sodni sluga Sebastijan Mačus 13 Pisar sodišča Henrik Marinič 8 Pisar sodišča Dr. Carlo Flamio 8 Sodnik Jožef Žigon 7 Aktuar22 Jožef Kumar 6 Organist, učitelj Anton Kumar 5 Kmet Jožef Cotič 4 Posestnik Nikolaj Terkuč 2 Posestnik Jožef Urbančič 2 Posestnik PREGLEDNICA 6: Podpisane botre v Kojskem. Botra Število vpisov Poklic Ana Urbančič 5 Posestnica Karolina Žigon 3 Posestnica Katarina Konjedic 2 Posestnica Ana Mačus 2 Posestnica Katarina Žigon 1 Posestnica Terezija Molga 1 Posestnica Jožefa Battistig de Rothenfeld 1 Posestnica Marija Battistig de Rothenfeld 1 Posestnica Caterina de Flamio 1 Posestnica Karolina Vendramin 1 Učiteljica Ana Marija Gašparin 1 Posestnica Uršula Gašparin 1 Posestnica Katarina Kumar 1 Kmetica Ana de Kunčič 1 Posestnica Iz analize krstne knjige je razvidno dvoje: v 1. polovici 19. stoletja je v kmečkem okolju župnije Kojsko pismenih malo prebivalcev, seveda bistveno več moških kot žensk. V luči ugotovitve, da so bili za botre pogosteje zaprošeni premožnejši in uglednejši člani skupnosti in sorodstva, lahko trdimo, da je ana- lizirana stopnja pismenosti nekoliko višja od dejan- skega stanja. Podpisani botri in botre so bili člani va- ške elite, kamor so spadali zlasti posestniki, premožni 22 Aktuar (attuario) je bil zapisovalec sodišča (Valjavec, Italijan­ sko­slovenski, str. 28). V našem primeru je aktuar več kot zgolj pisar, saj je opravljal tudi funkcijo notarja. Bil je zapisovalec oziroma pisec in priča pri poročnih in darilnih pogodbah, oporokah in pobotnicah. 95 2019 TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 kmetje ter pripadniki nekmečkih poklicev, ki so bili v našem primeru povezani s službami na krajevnem sodišču v Kojskem in z novonastalo šolo. Prva krstna matična knjiga župnije Kožbana, ki zajema čas 1785–1826, kaže homogeno poklicno strukturo staršev in botrov. Starši so vsi opredelje- ni kot kmetje, pri botrih pa ni večjih izjem: 831 je bilo vpisanih kmetov oziroma kmetic, dvakrat mejni stražnik – soldato bancale –, dvakrat dekla – contadina serva – in enkrat krojač – sarto. Podpisan ni bil noben boter oziroma botra. Prvi botrov lastnoročni podpis zasledimo šele v Liber baptizatorum II (1827–1852), in sicer se je 11. maja 1848 podpisal posestnik – pos­ sidens – iz Vrhovlja pri Kožbani Giuseppe Camuscig, ki je bil boter Tereziji Korečič iz Podpoznika; isti je bil boter še 8. septembra 1849 in 19. maja 1850. V prvi krstni knjigi se je 9. septembra 1849 podpisal le še kmet23 – rusticus – Kristjan Sirk iz Slapnika, vsi ostali botri pa so se podpisali s križcem. Druga knjiga že kaže podrobnejše razslojevanje znotraj kmečkega prebivalstva: od vseh botrov so bili ti v 625 primerih 23 Lokalna terminologija je v preteklosti ločila različne statuse kmečkega prebivalstva. Izraz kmet je pomenil zakupnika, iz- raz svojak je pomenil malega lastnika kmetije, izraz posestnik pa je pomenil lastnika večje kmetije, ki je del zemljišč nava- dno dajal v zakup. poklicno opredeljeni kot kmetje – rustici –, v devetih primerih je šlo za botra, ki je bil hlapec – famulus –,24 enkrat zakupnik – collonus –, petkrat posestnik – pos­ sidens –, trikrat krčmar – caupo –, dvakrat zidar,25 dva botra pa poklica nista navedla. Tretja krstna knjiga, ki zajema obdobje 1853–1899, je do leta 1882 med botri navedla 1056 kmetov, dve botri sta bili vaščanki – vilici –, enega zidarja – aeditus – ter dva posestnika – possidens. Novi administrator in od junija 1882 ku- rator, od novembra 1898 pa župnik – parochus – Jožef Golja je med botri ločil: 158 posestnikov – possidens – in 157 kmetov – rustici, omenja se še vaščanka ter zi- dar z ženo – aeditus et uxor ejus. Lahko rečemo, da se je v tem obdobju na Kožbanskem začela pospešena družbena in socialna diferenciacija. Po ustnih virih so družine konec 19. stoletja odkupovale svoje kmetije in napredovale v status kmetov,26 ki jih je duhovnik označil za possidens. 24 Famulus apud Christianum Camuscig in Vercoglia, famulus in Kožbana, famula apud Christianum Blasig, famulus in Kož­ bana, famulus apud Christianum Veliscig ex Vertazhe, famulus apud Christianum Blasig in Kosbana, famulus in Senik, famulus apud Christianum Camuscig, famulus Christianus Velisceg in Vertazha. 25 Cementarius ex Quisca in murarius. 26 Po pripovedovanju poročevalke, ki želi ostati anonimna, zapi- sala Tanja Gomiršek. Jožef Kumar (sedi drugi z leve) je bil prvi učitelj šole v Kojskem in tudi cerkveni organist. Na fotografiji je posnet s cerkvenim pevskim zborom okoli leta 1870 (fotografija last Ane Štekar iz Kojskega). 96 2019TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 PREGLEDNICA 7: Poklic botrov v današnji župniji Kožbana v obdobju 1785–1826. Poklic Število % Kmet 831 99,3 % Mejni stražnik 2 0,3 % Hlapec/dekla 2 0,3 % Krojač 1 0,1 % Skupaj 836 100 % PREGLEDNICA 8: Poklic botrov v današnji župniji Kožbana v obdobju 1827–1852. Poklic Število % Kmet/kmetica 625 96,6 % Hlapec/dekla 9 1,4 % Zakupnik 1 0,1 % Posestnik 5 0,8 % Krčmar 3 0,5 % Zidar 2 0,3 % Neopredeljeno 2 0,3 % Skupaj 647 100 % PREGLEDNICA 9: Število in razmerje med spolom botrov v krstni knjigi Kožbana. Vsi vpisi Botri Botre 1377 686 691 100 % 49,8 % 50,2 % PREGLEDNICA 10: Podpisi botrov in boter v Kožbani 1853–1899. Razmerja Skupaj Podpisani botri Podpisane botre Vsi podpisi 139 122 17 Delež 100 % 87,80 % 12,20 % Vsi vpisi 1377 686 691 Delež vseh vpisov 10,10 % 17,80 % 2,50 % Po letu 1853 je lastnoročno podpisanih vedno več botrov; ti sprva večinoma niso z obravnavane- ga območja. Podpisan je Anton Marinič iz Kojske- ga, sledita Andrej Kral, kmet iz Idria Canalis, in Anna Bilinger di Gorizia ancila, ki sta bila botra Jožefi Sirk iz Slapnika. Pismenost se je na območju očitno le po- časi povečevala: od 139 podpisanih botrov in boter je bilo le 17 žensk. Prva podpisana ženska je bila kme- tica Ana Munih, ki je bila 23. junija 1879 botra dan prej rojenemu Janezu iz Podpoznika.27 Med podpisa- nimi ženskami je bila tudi Marija plemenita Onesti, ki je bila skupaj z Nikolajem Fabricijem deklarira- na kot possidentes. Ti dve botri nista bili iz župnije Kožbana, tako da so prve »domače« podpisane botre Katarina Korečič, Marija Erzetič in Neža Kamuščič. 27 Podpoznik je vas, ki je bila po drugi svetovni vojni pridružena vasi Brezovk (Zorzut, Krajevni, str. 199–200). Sklenemo lahko, da je bila pismenost, še zlasti med ženskami, nizka ter da na območju očitno ni bilo ve- liko posestniških ali premožnih družin z nekmečki- mi poklici. Prva šola v Kožbani, v katero so hodili otroci iz preučevanih vasi, razen iz Golega Brda in Brega, se namreč omenja šele leta 1870 – na njej je leta 1874 kot pomožni učitelj gotovo poučeval kar kurat Andrej Juh. Šola v Mirniku, ki so jo obiskovali otroci iz Golega Brda in Brega, pa se je odprla šele leta 1880 ali dve leti prej.28 Nekatere premožnejše družine so svoje naslednike želele izobraziti. Janeza Piculina iz Golega Brda, rojenega 30. januarja 1848, so starši dali v uk k šolniku Quarmarju v Čedad. Ta je imel nekaj učencev, ki jih je za ustrezno plačilo po- učeval ter jim nudil hrano in stanovanje. Deček se je tam naučil tudi furlanskega in italijanskega jezika.29 28 Tul, Briške šole, str. 206–207. 29 Po pripovedovanju Danila Piculina, rojenega 1924, iz Golega Brda zapisala Tanja Gomiršek. Mladeniča (desni Ladislav Terkuč) iz Kojskega, člana tamkajšnje čitalnice (fotografija last Vilme Starc iz Kojskega). 97 2019 TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 Razlike v pismenosti glede na razvitost območja in ustanovitev šole Razlike v stopnji pismenosti med župnijama Kožbana in Kojsko pred ustanovitvijo šole in po njej v posameznem kraju pokaže tudi seznam naročni- kov in podpornikov Koledarja Mohorjeve družbe v Celovcu. Leta 1883 so bili v Kožbani nanj naroče- ni: kurat Andrej Jug, njegova sestra Katarina Jug ter Jože Kamuščik.30 V Kojskem je bilo bistveno druga- če. Leta 1883 so bili kot naročniki navedeni župnik Miha Koršič, učitelj Henrik Leban, Neža Peršolja, Ludvik Lenardič, Anton Marinič, Ciril Kumar, An- ton Kumar, Andrej Bastjančič, Janez Štekar, Urša Kumar, Filip Jančik, Janez Pušnar, Jože Vendermin, France Kumar, Jože Repos, Elizabeta Štekar, Anton Persolja, Franc Bevčič, Janez Vendermin, Janez Ku- mar, Jože Zuljan in Jože Jakin.31 Vidimo lahko, da je bilo podpornih članov bistveno več ter da je bilo med njimi kar nekaj žensk. To lahko pripišemo vplivu de- lovanja šol, saj je šola v Kožbani odprla vrata šele pred malo več kot 10 leti, šola v Kojskem pa je delovala že več kot 50 let. V naslednjih letih se je seznam naroč- nikov počasi, a vztrajno širil. Leta 1886 so bili med naročniki Koledarja Mohorjeve družbe za župnijo Kožbana navedeni: začasni kurat Ivan Kustrin, Jože Kamuščik, Anton Blažič, Anton Erzetič, Peter Mi- ščik, Ana Goljevščik in Katarina Mavrič.32 V župniji Kojsko pa je bilo leta 1886 na Koledar naročenih 25 oseb: župnik Miha Koršič, duhovni pomočnik Go- tard Pavletič, učiteljica Lojza Bavcon, Ludvik Lenar- dič, Janez Polenčič, Roža Persolja, Andrej Bastjančič, Anton Kumar, Anton Marinič, France Pahor, Vid Kumar, Janez Štekar, Janez Vendermin, Janez Pušnar, Elizabeta Štekar, Štefan Tomažič, Jožef Vendermin, Anton Persolja, France Bevčič, Katarina Lenardič, Uršula Kumar, Anton Pušpan, Neža Setničar, Kata- rina Oblak, Anton Gabrievčič in Jože Vendermin.33 V začetku 20. stoletja, leta 1907, je seznam članov in podpornih udov v Kožbani štel 25 oseb, v Kojskem pa 46.34 Upoštevati je treba tudi razlike v številu pre- bivalstva, saj je bilo v današnji župniji Kožbana, ki je upoštevana v statistični obdelavi pismenosti, skoraj pol manj prebivalcev (Preglednica 11) kot v današnji župniji Kojsko. Tako razlike v številu članov, če upo- števamo delež prebivalstva, opažamo le v začetnem obdobju, ko je šola v Kožbani delovala le kratek čas. 30 Koledar za leto 1883, str. 27. 31 Prav tam. 32 Koledar za leto 1886, str. 31. 33 Prav tam, str. 32. 34 Koledar za leto 1907, str. 27–28. PREGLEDNICA 11: Število prebivalcev v župnijah Kožbana in Kojsko po statistiki v Krajevnem leksikonu Slovenije I, 1968, str. 190–191.35 Leto Kojsko Kožbana 1880 1087 643 1890 1185 630 1900 1187 613 Pismenost glede na socialni položaj in spol V prvi polovici 19. stoletja je bila na območju Go- riških brd ustanovljena le šola v Kojskem, in sicer leta 1826. Pred njeno ustanovitvijo je bilo šolanje otrok odvisno od finančne moči družine ter mišljenja, da je šolanje za otroka koristno. S šolanjem povezana men- taliteta, v smislu katera družina šola svoje potomce in ali šola vse otroke, je razvidna iz gradiva zapuščin- skih razprav. V njem so popisali otroke pokojnega in njihov poklic, pri mladoletnih sirotah pa je skrbniški urad njihovi usodi sledil do polnoletnosti oziroma poroke. Tako lahko razberemo, kam in katere družine so pošiljale otroke na izobraževanje ter razlike v višini stroškov za izobraževanje fantov in deklic. Gradivo zapuščinskih razprav pokaže, da so otro- ci revnih družin s starši sodelovali v družinski eko- nomiji, trajno ali začasno služili pri bogatih družinah ter opravljali dela na domačem obratu; sodelovali so zlasti pri nabiranju in prodaji sadja in dračja, pri paši … Taki otroci šolanja niso bili deležni. V gradivu za- puščinskih razprav zasledimo omembe, da je eden ali več potomcev umrlega služilo ali so bili pri vojakih neznanokje.36 Novice o odsotnih članih skupnosti, ki še niso znali brati in pisati, so se prenašale ustno, saj je bilo plačilo za pisanje in branje visoko vredno- teno.37 Šolali so se zgolj otroci premožnih družin, ki so bili na domačem obratu »pogrešljivi« v smislu delovne sile, gospodinjstvo pa je bilo zmožno nositi stroške. Prav tako je razvidno, da so najpremožnejše posestniške družine v tem času šolale vse svoje otro- ke, tako deklice kot dečke, večje kmečke družine pa navadno le tistega moškega potomca, ki je prevzel družinsko kmetijo. Družine so šolale tudi otroka, ki ga je domači župnik spoznal za bistrega in se je nato izšolal za učiteljski ali uradniški poklic, ter seveda vse 35 Župnija Kojsko je obsegala današnje vasi Kojsko, Brestje, Hum in Snežatno, župnija Kožbana pa Golo Brdo, Brdice, Breg, Senik, Slapnik, Vrhovlje pri Kožbani, Kožbano in Bre- zovk. 36 Tako je npr. ob smrti Ane Korsič iz Gornjega Cerovega za- beleženo, da je njen sin Gašper, star 27 let, vojak, vendar se ne ve, kje (ASG, VE, 86 inv. 440). Podobno je zabeleženo v drugih popisih umrlih, med drugim v inv. 653, 671, 677 (ASG, VE, 87). 37 Domačinu Antonu Mariniču so npr. za sestavo oporoke in pot v Števerjan plačali 3 goldinarje. Najvišje cenjena delov- na usluga, celodnevno oranje s 6 voli in dvema delavcema, je znašala 5 goldinarjev in 19 ½ krajcarja. Dnevna dnina moške- ga je znašala približno 18 krajcarjev. 98 2019TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 tiste, ki so želeli postati duhovniki. Tako je bilo npr. v družini leta 1831 pokojne Ane Vendramin s Huma 7 preživelih otrok.38 Od teh je bil doma sin Anton, ki je znal pisati, 31-letni sin Jožef pa je bil profesor na normalki v Trstu.39 Pred ustanovitvijo šole v Kojskem so otrokom iz jugovzhodnega dela Goriških brd pla- čevali izobraževanje pri zasebnih učiteljih in duhov- nikih, dekleta pa so se šolala pri sestrah uršulinkah v Gorici.40 Šolanje na višji gimnaziji ali na semenišču41 v Gorici so nadaljevali le tisti dečki, ki so bili zaradi sposobnosti in finančne zmožnosti družine usmer- jeni v izobraževanje ter v uradniški, duhovniški ali učiteljski poklic. Pri razvoju šolske mreže na deželi je bila vključenost otrok v kmečko ekonomijo zavi- ralni dejavnik. Gospodinjstva so imela zaradi mešane kulture in blage mediteranske klime skoraj celoletni delovni ritem, z delovnimi konicami od spomladi, ko so začeli prodajati zgodnjo zelenjavo in sadje, do pozne jeseni, ko so obrali grozdje. Leta 1864/65 so v Goriških brdih delovale naslednje šole: Štmaver, Podsabotin, Biljana, Fojana, Kojsko in Šmartno, kjer 38 Zabeleženi so: Anton, star 40 let, vojak Štefan, star 37 let, Mihael, star 34 let, profesor Jožef, star 31 let, Valentin, star 29 let, Marijana, stara 42 let, in Ana, stara 40 let. 39 ASG, VE, 85, inv. 214. 40 Mestna šola v Gorici se omenja od leta 1471 (Schmidt, Zgo­ dovina šolstva, I, str. 29). Dekleta so se šolala pri uršulinkah (Brancati, L'organizzazione, str. 49). Obstajale so tudi štiri za- sebne šole (prav tam, str. 74). V Gorici so v prvi polovici 19. stoletja delovali gimnazija, filozofski učni zavod in semenišče (Schmidt, Zgodovina šolstva, II, str. 254). 41 Semenišče je ustanovil goriški nadškof Karel Mihael Attems. Zaprto je bilo med letoma 1783 in 1818, ko je bilo v Go- rici ponovno ustanovljeno Centralno bogoslovno semenišče (Podbersič, Izobraževanje, str. 161). so poučevali zlasti lokalni duhovniki. Pred prvo sve- tovno vojno pa so bile ustanovljene še šole v Biljani (Dobrovem), Cerovem, Fojani, Hruševlju, Kojskem, Kozani, Kožbani, Medani, Mirniku, Pevmi, Podsa- botinu, Škrljevem, Šmartnem, Števerjanu, Štmavru, Vedrijanu, Vipolžah in Višnjeviku, kjer so že pouče- vali domači učitelji.42 Dekleta so, kot že omenjeno, šolale le redke po- sestniške družine ter premožne nekmečke družine. Že podatki o stopnji pismenosti botrov v obeh žup- nijah kažejo na pomembno razliko med spoloma, saj je bilo pismenih približno sedemkrat več moških kot žensk. Schmidt43 navaja podatke za trivialke, ki naj bi jih obiskovalo trikrat več dečkov kot deklic. Vprašanje pa je, ali je bil večji delež deklic na Kranj- skem povezan z »delovno mrtvo sezono pozimi«, ki je v Goriških brdih skoraj ni bilo. Možna vzroka sta bila tudi drugačna socialna struktura kmečkega prebivalstva ter večji delež trivialk v mestih, zaradi katerega se je povečalo število otrok, ki so obiskovali pouk. Iz strukture pismenih boter v Goriških brdih je razvidno, da so bile pisanja vešče žene naslednjih posestniških družin z obravnavanega območja: Ur- bančič iz Brestja, Gašparin iz Šmartna, Kumar in Žigon iz Kojskega in Mačus s Huma ter njihove sorodnice, ki niso živele na obravnavanem območju, temveč so bile naprošene za botre: Jožefa Battistig de Rothenfeld, Ana de Kunčič … Prav tako so se šolala dekleta premožnih nekmečkih družin: posojevalca denarja Ivana Graunarja in grajskega oskrbnika Luke 42 Tul, Briške šole, str. 188–212. 43 Schmidt, Zgodovina šolstva, I, str. 255. Učenci šole v Kozani pred prvo svetovno vojno (fotografija last Dragice Peršolja iz Kozane). 99 2019 TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 Komjanca iz Števerjana. Mlada in premožna Jožefa, vdova Graunar, je na šolanje k uršulinkam v Gorico poslala prvorojenko Jožefo in drugorojenko Terezo, tretjerojeni Franc, rojen 25. septembra 1811, pa je v obdobju, ki ga zajema gradivo skrbniškega urada, bival in se šolal na gimnaziji v Gorici.44 Podobno je bilo v družini pokojnega grajskega oskrbnika Luke Komjanca. Vdova je hčerko Katarino nastanila v Go- rici, kjer se je izučila branja, pisanja in šivanja. Enako se je zgodilo sestrama Frančiški in Jožefi.45 Šolanje je bilo povezano z visokimi stroški: zgolj nastanitev in hrana pri gostilničarju ter pouk v Gorici, kjer se je šo- lal sin Franc, so vdovo Graunar stali 100 goldinarjev, domača mesečna oskrba je stala od 2 do 4 goldinarje, bivanje v mestu skupaj s poukom pa 10 goldinarjev mesečno. Z bivanjem v mestu so bili povezani tudi stroški za ustrezno obleko. Mati je Francu Graunarju za zimsko obleko iz sukna odštela 18, za poletno pa 12 goldinarjev. Zraven sta spadali še 2 platneni srajci po 1 goldinar in 30 krajcarjev vsaka, klobuk, vreden 2 goldinarja, par čevljev in par škornjev, ki so sku- paj stali 4 goldinarje in 20 krajcarjev. Vsa obleka in obutev je torej stala 39 goldinarjev in 20 krajcarjev.46 Letni stroški šolanja so tako po grobi oceni znašali 44 ASG, VE, 83, inv. 6. 45 ASG, VE, 86, inv. 393. 46 ASG, VE, 83, inv. 6. 140 goldinarjev. Stroški, ki jih je skrbniškemu uradu prijavila mati, namreč niso vključevali knjig, pripo- močkov za pisanje in papirja. Letni strošek prehrane šestčlanske družine, zabeležen v elaboratih francis- cejskega katastra, je znašal 196 goldinarjev in 44,68 krajcarja, oziroma 32 goldinarjev in 47,45 krajcarja na posameznika. Tako bi z denarjem, namenjenim za pouk, pokrili stroške letne prehrane za več kot 4 člane družine.47 Nekoliko nižji, pa kljub temu visoki stroški so bili povezani tudi s šolanjem deklet pri sestrah ur- šulinkah. Obračun stroškov za vzdrževanje Katari- ne Graunar od 24. aprila 1835 do 24. aprila 1836 je bil naslednji: bivanje48 in pouk v Gorici sta stala 11 goldinarjev mesečno. Skrbnica je navedla še stroške za obleko: blago in šivanje poletne obleke, vredna 1 goldinar in 30 krajcarjev, 2 predpasnika, vredna 28 krajcarjev, 2 para nogavic, vredna 30 krajcarjev, 2 para škorenjčkov, vredna 1 goldinar in 10 krajcarjev, 2 srajci, vredni 1 goldinar in 40 krajcarjev, blago in šivanje 2 zimskih oblek, vredna 5 goldinarjev in 40 krajcarjev, ter 2 ovratni ruti v vrednosti 20 krajcar- jev.49 Skupaj bi stroški 10-mesečnega šolanja Katari- 47 ASG, CS, Elaborati, 66. 48 Doma so stroški za hrano znašali pet krajcarjev dnevno, ozi- roma dva goldinarja mesečno. 49 ASG, VE, 86, inv. 393. Premožne družine so dekleta šolale tudi na gospodinjskih tečajih pri redovnicah v Tomaju (fotografija last pok. Darina Debenjaka iz Kozane). 100 2019TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 ne Graunar znašali 121 goldinarjev in 18 krajcarjev. Če vsoto primerjamo s povprečno letno plačo hlapca, ki je znašala 24 goldinarjev, parom čevljev, vrednim 2 goldinarja, in popravilom starih čevljev v vrednosti 1 goldinarja, skupaj 27 goldinarjev, oziroma z letno plačo dekle ali mladeniča v višini 18 goldinarjev50 ali s stroški prehrane družinskih članov, vidimo, kakšen strošek je za družino predstavljalo šolanje otrok. Patriarhalna usmerjenost družbe, zlasti v javni sferi, se je kazala tudi v času, ki ga je družina »do- delila« za šolanje fantom oziroma dekletom. Pomoč pri vsakdanjih opravilih v gospodinjstvu je družina pričakovala zlasti od deklet, za katera je v dokumen- taciji skrbniškega urada skoraj vedno zabeleženo, da so doma in se bodo izučila za gospodinjska opravila – domestica economia. To je vidno še v celotnem 19. stoletju, tudi z ustanavljanjem šol in novim šolskim zakonom iz leta 1869.51 Zakon je šolsko obveznost 50 ASG, CS, Elaborati, 66. 51 Državni osnovnošolski zakon je bil sprejet 14. maja 1869. podaljšal s 6 na 8 let; to pomeni, da so morali šolo obiskovati otroci, stari od 6 do 14 let.52 V peticiji, ki jo je leta 1889 v Kozani podpisalo kar 37 očetov ter jo objavilo v časopisu Soča, so podpisniki prosili za oprostitev otrok od obiskovanja šole v poletnih me- secih. Otroci so velikokrat spremljali matere, ki so v večja koroška letoviška mesta odhajale prodajat sadje. Očetje so ostali doma in pošiljali sadje ženam ter po- leg tega skrbeli za otroke. Materam so pri prodaji po- magale že 13 ali 14 let stare deklice.53 »Deklica 13 ali 14 let, stara obiskuje nadaljevalni tečaj, vendar jo mora mati seboj na kupčijo vzeti; saj zasluži toliko, kakor 20 letna dekla (če jo je sploh še mogoče dobiti), ki pa stane kupčevalca za 3 mesece celih 80 in še več gold., kazen tudi tu ne zaostane.«54 Kljub vztrajanju pri stari mentali- teti so morali starši otroke pripravljati na življenje v razvijajoči se industrijski družbi, kjer so morali zna- ti še kaj več od običajnega kmečkega dela. Zavest, da more osnovna šola z gospodarskim in kulturnim usposabljanjem učencev kmetu izboljšati in olepša- ti življenje, se je le počasi širila.55 Če nas mišljenje, da šola kmečkim otrokom ni potrebna, ne čudi pri kmetih, težko razumemo izobraženi klerikalni ta- bor (Tonkli v goriškem deželnem zboru in Toman v dunajskem parlamentu), ki je prav tako nasprotoval Določal je, da je treba osnovno šolo ustanoviti povsod, kjer je v razdalji ene ure hoda po petletnem povprečju več kot 40 otrok, ki morajo obiskovati več kot štiri kilometre odda- ljeno šolo. Zakon je tako vpeljal splošno šolsko obveznost (Schmidt et al., Osnovna šola, str. 9). 52 Schmidt et al., Osnovna šola, str. 10. 53 Soča, 7. 6. 1889, št. 23. 54 Soča, 7. 6. 1889, št. 23. 55 Schmidt, Zgodovina šolstva II, str. 127. Učiteljica Alojzija Simčič iz Šmartnega v Brdih (fotografija last Elvire Markočič iz Šmartnega). Vhod v mogočno Kamušičevo domačijo na Vrhovlju pri Kožbani. Prvi podpisani boter v župniji Kožbana je bil leta 1848 Jožef Kamušič (fotografija last Goriškega muzeja). 101 2019 TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 novi šolski reformi in podaljševanju šolanja. Kleri- kalni politiki so zagovarjali stališče, da je nova šola kmečkemu človeku nepotrebna in da bo ustvarjala učenjake, ki ne bodo več voljni delati.56 Iz zapiskov premožne Dore Obljubek je razvidno, da so otroke v šolo redno pošiljali briški »višji« slo- ji, tj. posestniki in večji kmetje.57 Odnos pretežnega dela staršev do šole sredi 20. stoletja opiše sledeči zapis kožbanske učiteljice Alojzije Košir v začetku oktobra 1951: »Ta teden smo snov le ponavljali, zato ker je bil zelo slab obisk. Otroci trgajo grozdje (IV., in V. razred).«58 Še dolgo po drugi svetovni vojni so ljudje menili, da je (višja) izobrazba bolj potrebna fantom kot dekletom. V nižji gimnaziji v Kojskem so leta 1960 sicer prevladovale deklice,59 ki pa so bile veči- noma iz Kojskega in bližnjih vasi, tako da so za pot v šolo potrebovale manj časa. Pri izstopu iz izobraže- valnega procesa se je pri fantih pojavljal le en vzrok: preselitev v drug kraj, pri dekletih pa dopolnjena starost, ko obiskovanje šole ni bilo več obvezno, ozi- roma potreba po pomoči v domačem gospodinjstvu. Tako je Valerija Simčič nižjo gimnazijo prenehala obiskovati zaradi materine bolezni. Učitelj je zapi- sal, da »ni druge ženske delovne moči v hiši.«60 Edina doslej znana učiteljica, po rodu iz Goriških brd, ki je strokovni izpit opravila pred letom 1900, je bila Pavla Kumar iz Kojskega. Leta 1891 je maturirala na slovenskem oddelku učiteljišča v Gorici61 in leta 1894 opravila strokovni izpit.62 Do prve svetovne vojne so se ji pridružile še Ema Lenardič iz Kojske- ga, rojena 21. maja 1881, ki je maturirala v Gorici leta 1901,63 Ana in Olga Prinčič64 iz Vipolž, Olga in Terezija Zorzut iz Medane,65 Štefanija Jerman iz Fojane66 in Ivanka Lapajne iz Cerovega.67 Zanimi- va je ugotovitev goriškega domoznanskega zgodo- vinarja Simona Rutarja, ki je sicer opisal pismenost v Beneški Sloveniji, »da se ženske uče same med seboj. Učna knjiga jim je slovenski molitvenik. Njim je največ 56 Schmidt et al., Osnovna šola, str. 49. 57 Glej DA Obljubek, Dora Obljubek, Kronika in Keršič, Kolon in gospodar, str. 95–133. 58 PANG, OŠ Dobrovo, t. e. 35, a. e. 96. 59 Leta 1960 je bilo v 1. razredu 12 deklic in 8 dečkov, v 4. razre- du pa 8 dečkov in 13 deklic; leta 1948/49 je bilo v 1. razredu 25 fantov in 32 deklet. Leta 1950/51 je bilo v 1. razredu nižje gimnazije 28 fantov in 27 deklet (od tega kar 62 % nezadost- nih), v 2. razredu 13 fantov in 20 deklet, v 3. razredu pa 11 fantov in 13 deklet (PANG, OŠ Dobrovo, t. e. 21–22). 60 PANG, OŠ Dobrovo, t. e. 21–22. 61 Žensko učiteljišče je bilo v Gorici ustanovljeno leta 1869. Imelo je dva oddelka, slovensko-nemškega in italijansko- -nemškega (Schmidt et al., Osnovna šola, str. 25). Vpis Slo- venk na učiteljišče med letoma 1881 in 1886 je bil nizek. V prvih razredih jih je bilo le po sedem, v začetku jih je bilo za polovico več. Z nekaj nihanji je kasneje njihovo število ves čas naraščalo (Tul, Slovensko, str. 114). 62 Geslo Pavla Kumar v: Savnik, Kumar Pavla, str. 219. 63 Lavrenčič Pahor, Primorski učitelji, str. 238. 64 Prav tam, str. 329. 65 Prav tam, str. 460. 66 Prav tam, str. 182. 67 Prav tam, str. 231. do tega, da morejo priti 'h maš', z molitvenikom, dočim se moški zato ne menijo. Sicer pa rade čitajo tudi druge primerne slovenske knjige. Žal, da jih imajo malo in da jim jih malokdo preskrbuje!«68 Če sta za moške prestiž in družbeni položaj v skupnosti predstavljala pripa- dnost in članstvo v cerkvenih bratovščinah, je bilo to za ženske znanje branja ter z njim povezano aktivno sodelovanje pri cerkvenih obredih, saj v bratovščinah do konca 19. stoletja niso smele sodelovati. Tudi deč- ke so, razen tistih, ki so šli za duhovnike, redko šolali na višjih šolah in so jim namenili le osnovno izobraz- bo. Leta 1825 so goriško normalko obiskovali Anton Graunar, Andrej Terpin in Janez Klančič iz Števerja- na, Janez in Alojz Toroš iz Medane, Mihael Simčič iz Kozane, Janez Štekar in Jožef Jančič iz Kojskega, Filip Peršolja iz Cerovega, Anton in Valentin Pintar iz Podsabotina ter Luka Kodrič, Andrej Školaris in Jožef Hlede iz Vipolž.69 Na upad števila dijakov v gi- mnaziji naj bi vplivalo naraščajoče omejevanje vpisa kmečkih otrok od dvajsetih let dalje.70 Tako je bil leta 1867 Janez Kociančič iz Vipolž v 5. razredu goriške realke edini od učencev vseh treh razredov iz Gori- ških brd.71 Leta 1873 sta bila v 1. b razredu Alojz Le- 68 Rutar, Beneška Slovenija, str. 61. 69 Classifikation der Schüller, str. 1–5, 7. 70 Schmidt, Zgodovina šolstva, I, str. 124. 71 Siebenter Jahresbericht, 1897, str. 85–86. Skupina šolark iz Kojskega leta 1919 (fotografija last Vilme Starc iz Kojskega). 102 2019TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 nardič iz Števerjana in Ferdinand Šfiligoj iz Medane, v 2. a razredu pa Franc Rožič iz Šmartnega ter Ed- mund in Jožef Žigon iz Kojskega.72 Število učencev se je v 2. polovici 19. stoletja skokovito povečevalo. Leta 1867 so bili na goriški realki le trije razredi s 70 učenci, leta 1873 pa že devet razredov in paralelk, ki jih je obiskovalo 234 učencev. Družbeni in ekonomski pomen pismenosti Znanje branja in pisanja je zaradi težke dostopno- sti73 spadalo med visoko vrednotena znanja, zato je bilo plačilo za sestavo dokumentov visoko. Tisti, ki so to znanje posedovali, so bili cenjeni člani vaške skup- nosti, velikokrat poklicani, da prisostvujejo intimnim družinskim zadevam: sestavi oporoke, pričanju o pre- daji premoženja, popisu premoženja, poročnim po- godbam … Ob smrti ali v primeru pričanja o lastni- ških razmerah pred sodiščem so vaščani izbrali enega ali dva poverjenika. Sodelovanje pri zapuščinskih za- devah in popisih premoženja je poleg finančnih ugo- dnosti prinašalo tudi družbeni položaj in z njim pove- zano družbeno moč.74 Če primerjamo strošek dnine, ki je za dninarja skupaj s hrano znašal 18,37 krajcarja, za dninarko pa 13,74 krajcarja,75 lahko rečemo, da so notarske tarife76 predstavljale od 2 do 5 dnin. Tako je honorar domačinu Antonu Mariniču za sestavo opo- roke in pot v Števerjan znašal 3 goldinarje.77 Pismeni posamezniki v Goriških brdih so bili tista plast prebivalstva, ki je posegala po vodstvenih položajih v vaški skupnosti. To so bili župani, dekani, vaški svetniki in predstavniki. Znanje jim je omogo- čalo bolj ali manj aktivno komunikacijo z oblastnimi organi na deželni ravni. Sodelovanje pri zapuščinskih zadevah in popisih premoženja je prinašalo tudi fi- nančna nadomestila, saj so bili izvajalci bolj zaple- tenih popisov kot izvedenci plačani s 3 goldinarji dnevno. V 19. stoletju so bila volila bratovščinam in šolskemu skladu sprva stvar prestiža. Tako je npr. krčmar Ivan Knez iz Pevme ob smrti 2 goldinarja za- pustil šolskemu skladu Normalke in še 2 goldinarja verskemu skladu.78 Enako vsoto je šolskemu skladu zapustil Anton Klanjšček iz Števerjana.79 72 Dreizehnter Jahresbericht, 1873, str. 78–83. 73 Delež nepismenih (današnje ozemlje države Slovenije), roje- nih pred letom 1840, je znašal 54 %, med letoma 1840–1850 40 %, med letoma 1850–1860 27 %, med letoma 1860–1870 16 %, med letoma 1870–1880 9 %, med letoma 1880–1890 5 %, med letoma 1890–1900 pa 3 % (Schmidt, Osnovna šola, str. 54). 74 Sahlins, Ekonomika, str. 173. 75 ASG, CS, Elaborati, 66. 76 Za akt o izjavi za dediča je notarska tarifa znašala 1 goldinar in 40 krajcarjev, za zapis zapuščinske razprave 1 goldinar in 20 krajcarjev, taksa za ostale notarske zapise pa je glede na zahtevnost besedila znašala od 30 krajcarjev do 3 goldinarjev (ASG, GDCG, VE 85, inv. 220. ASG, GDCG, CN 87). 77 ASG, GDCG, VE 85, inv. 36. 78 ASG, GDCG, VE 85, inv. 15. 79 ASG, GDCG, VE 85, inv. 36. Zaključek V 1. polovici 19. stoletja v Goriških brdih, razen v Kojskem, še ni bilo osnovnih šol, zato so bili stroški za šolanje otrok na plečih družine. Tako so se šolali le redki posamezniki iz premožnih družin, ki so si to lahko privoščile. Vključenost otrok v delovne procese je pomenila počasno, a kljub temu vztrajno širjenje pismenosti od najpremožnejših plasti do širših nižjih slojev. Do tega je prišlo še zlasti konec 19. stoletja z ustanavljanjem šol. Šolanje deklet je, razen pri izo- braženih in prosvetljenih premožnih družinah, po- menilo kompromis med zahtevami države oziroma zakona in miselnostjo, da jim znanje in izobrazba za vodenje kmečkega gospodinjstva nista potrebna. Tako so jih v največji možni meri vključevali v delov- ne procese in obiskovanje šole omejili na nujni mini- mum. Znanje pisanja in branja je bilo visoko družbe- no vrednoteno, kar se je kazalo v položajih, ki so jih pismeni posamezniki zasedali v okviru vasi. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ASG – Archivio di stato di Gorizia Libri strumenti tavolari (LST), 104, 127; 172, 121. Catasti sec. XIX–XX (CS), Elaborati, Operato d'estimo catastale della Sottocomune di San Flo- reano, 66. Giudizio distrettuale del circondario di Gorizia – Anteatti del Giudizio distrettuale di Quisca (tranne le localita di Visnovico, Vipulzano, Cosa- na, Vedrignano) ceduti nel 1846 al Giudizio Di- stretuale del Circondario (GDCG), Ventilazioni ereditarie (VE), 83–87; Contratti notarili (CN), 87. ASPG – Archivio storico provinciale di Gorizia Giunta provinciale (GP), sez. II-52, busta 506, fasc. 1368. AST – Archivio di stato di Trieste Catasto franceschino (CF), Elaborati catastali, Operato d'estimo della Comune di San Martino (Quisca), 678; Operato d'estimo della Comune di Cosbana, 215. DA Obljubek – Družinski arhiv Obljubek, Dora Obljubek, Kronika. PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica OŠ Dobrovo, Tedniki šolskega dela Kožbana. OŠ Dobrovo, OŠ Kojsko, Redovalnice in tedniki nižje gimnazije Kojsko. 103 2019 TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 ŽA Koj – Župnijski urad Kojsko Libro de nati 1824–1853. ŽA Kož – Župnijski urad Kožbana Liber baptizatorum (LB) I. 1785–1826; Liber baptizatorum (LB) II. 1827–1852; Liber bapti- zatorum (LB) III. 1853–1899. ČASOPISI Soča, 1889. USTNI VIRI Danilo Piculin (roj. 1924), Golo Brdo (zapisala Tanja Gomiršek). LITERATURA Averso Pellis, Olivia: L'infanzia, scuola, lavoro nei ceti popolari. Borc San Roc 6, 1994, str. 57–106. Bešter-Turk, Maja: Pismenost v učnem načrtu za slovenščino v osnovni šoli (1998) in njegovi po- sodobljeni različici (2008). Razvijanje različnih pismenosti, Koper, 2011, str. 46–58. Brancati, Mario: L'organizzazione scolastica nella Contea principesca di Gorizia e Gradisca dal 1615 al 1915. Mariano del Friuli: Edizioni della Lagu- na; Gorizia: Associazione culturale »Mo. Rodolfo Lipizer«, 2004. Classifikation der Schüller an der k. k. Masterhauptschu­ le zu Görz nach geendigtem Sommer­Curse. Görz: K. K. Musterhauptschule zu Görz, 1825. Dreizehnter Jahresbericht der k. k. Ober­Realschule in Görz am Schlusse des Studienjahres 1873. Görz: Druck von Seitz. Gabršček, Andrej: Goriški Slovenci, I. Ljubljana: sa- mozaložba, 1932. Gabršček, Andrej: Kažipot po pokneženi grofovini go­ riško­gradiški. Gorica: Goriška tiskarna, 1894. Gomiršek, Tanja: Gospodarska, socialna in kulturna zgodovina kmečkih družin v Goriških brdih v pred­ marčni dobi (območje Kojskega, Števerjana in sosed­ njih vasi). Doktorska disertacija. Koper, 2016. Gomiršek, Tanja: Spremembe na področju agrarnih panog v jugovzhodnem delu Goriških brd v 19. stoletju. Kronika 59, 2011, str. 257–282. Keršič, Irena: Kolon in gospodar – dva načina življe- nja in dve stanovanjski kulturi. Etnolog LIII (2/1), 1992, str. 95–136. Koledar Družbe svetega Mohora: za navadno leto 1883. Celovec: Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci, 1882. Koledar Družbe svetega Mohora: za navadno leto 1886. Celovec: Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci, 1885. Koledar Družbe svetega Mohorja: za navadno leto 1907. Celovec: Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu, 1907. Lavrenčič Pahor, Minka: Primorski učitelji 1914– 1941. Trst: Narodna in študijska knjižnica, 1994. Marušič, Branko: Brda in državne meje (1797–1947). Briški zbornik (ur. Peter Stres). Dobrovo: Občina Brda, 1999, str. 116–131. Pahor, Samo: Pregled zgodovine slovenskega šolstva na današnjem ozemlju Italijanske republike do leta 1945. Slovensko šolstvo na Goriškem in Trža­ škem. Trst: Odbor za proslavo 40-letnice obnovi- tve slovenskih šol v Italiji, 1986, str. 47–85. Podbersič, Renato: Izobraževanje goriške duhovšči- ne med prvo svetovno vojno. Učiteljice v šolskih klopeh: zbornik ob 130. obletnici ustanovitve Slo­ venskega učiteljišča za dekleta v Gorici (ur. Vlasta Tul). Nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 2005, str. 161–172. Rutar, Simon: Beneška Slovenija. Prirodoznanski in zgodovinski opis. Čedad = Cividale del Friuli: Združenje Evgen Blankin: Associazione [Evgen Blankin], 1998. Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradiščan­ ska: izdaja v dveh delih. Prirodoznanski, statistični in kulturni opis, 1892 [in] Zgodovinski opis 1893. Nova Gorica, Ljubljana: Branko, Jutro, 1997. Savnik, Roman: Geslo Pavla Kumar. Primorski slo­ venski biografski leksikon 9. zv., Gorica, 1983, str. 219. Schmidt, Vlado, Vasilij Melik in France Ostanek (ur.): Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970. Schmidt, Vlado: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I, II in III. Ljubljana: Delavska enot- nost, 1988. Siebenter Jahresbericht der k. k. Ober­Realschule in Görz am Schlusse des Studienjahres 1867. Görz: Paternolli. Tul, Vlasta: Briške šole pred sto leti. Briški zbornik (ur. Peter Stres). Dobrovo: Občina Brda, 1999, str. 188–213. Tul, Vlasta: Slovensko izobraževališče za učiteljice v Gorici. Učiteljice v šolskih klopeh: zbornik ob 130. obletnici ustanovitve Slovenskega učiteljišča za de­ kleta v Gorici (ur. Vlasta Tul): Nova Gorica, Po- krajinski arhiv, 2005, str. 111–137. Valjavec, Josip: Italijansko­slovenski slovar. Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1914. Zorzut, Ludvik: Podpoznik. Krajevni leksikon Slove­ nije, 1968, str. 199–200. 104 2019TANJA GOMIRŠEK: PISMENOST KMEČKEGA PREBIVALSTVA GORIŠKIH BRD V 19. STOLETJU, 91–104 S U M M A R Y Literacy among the rural population of the Goriška brda in the nineteenth century The contribution focuses on two questions: the difference in literacy rates before and after the intro- duction of primary school and the disparity in lite- racy both among different strata of the rural popula- tion and between the two sexes. The interest is not directed at those inhabitants who received education to become priests, officials or teachers, but rather at those who primarily depended on agriculture for their livelihood and lived in the Goriška brda. Lite- racy has been subject to qualitative research, based on godparents’ entries and signatures, respectively. In this connection, it ought to be pointed out that parents always selected godparents among relatives or friends of equal or higher social status. Thus, the obtained literacy rates may be said to be somewhat higher than the actual ones. The number of signa- tures has led us to conclude that prior to the intro- duction of primary school, writing and reading was only learnt by a few individuals. References to their »profession«, which in our case are indications of their social status, reveal that these were members of the wealthiest rural families. Private education was expensive and hence inaccessible to most. The cost of one-year schooling for a child equalled that of feeding a family of four, which only few could afford. Within two decades after the introduction of pri- mary school in the area, literacy rates rose from less than one percent to over 10%, indicating that most school-age children acquired basic writing skills. In rural households, children constituted workforce that was indispensable in performing daily activi- ties. Girls, in particular, were expected to commit to working on the farm. Due to their help, as well as owing to the overall belief that they did not need knowledge, they were the first ones to be excluded from the education process. According to the results obtained, there were about seven times more literate men than women before primary school was intro- duced. With reading and writing skills being among the most valued kinds of knowledge in rural society, individuals possessing them occupied important po- sitions in the organization of the village community. Being literate enabled them to actively communi- cate with the authorities and promote the interests to the benefit of the area they represented. In doing so, they contributed to the common wellbeing, which was crucial for the survival of every individual in the community.