kronika 72 � 2024 2 | 341–354 � Robert Devetak, doc. dr., Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, Slovenija, in Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Nova Gorica, Slovenija, robert.devetak@inv.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-5098-5392 Urban Makorič, dipl. zgodovinar (UN), Bodrež, Kanal, Slovenija, urban.makorič@gmail.com 1.02 pregledni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.09 cc by-SA robert deVetak, urbaN Makorič� Domoznanski pregled območja katastrske občine Bodrež v 19. in začetku 20. stoletja IZVLEČEK Prispevek obravnava več različnih vidikov preteklosti območja katastrske občine Bodrež na podlagi časopisnih, tiskanih in arhivskih virov ter literature. Gre za domoznanski pregled manjšega območja, ki leži na zahodnem robu Banjške planote, poselitev pa je osredotočena na vas Bodrež in bližnji zaselek Loga. V prvem delu je predstavljen geografski opis območja. Sledijo poglavja o demografskih značilnostih, razvoju naselij in gospodarstvu. Zaključni del je namenjen prvi svetovni vojni, begunstvu, ki so ga izkusili vaščani, uničenju in opustošenju vasi. KLJUČNE BESEDE Bodrež, katastrska občina Bodrež, občina Kanal ob Soči, domoznanski pregled, 19. in 20. stoletje, prva svetovna vojna ABSTRACT A LOCAL HISTORICAL OVERVIEW OF THE CADASTRAL MUNICIPALITY OF BODREŽ IN THE 19TH AND EARLY 20TH CENTURIES Drawing on newspaper, printed, and archival sources as well as literature, the paper discusses several historical aspects of the cadastral municipality of Bodrež. It constitutes a local historical overview of a small area on the western edge of the Banjšice Plateau, with settlement concentrated on the village of Bodrež and the nearby hamlet of Loga. In the first part, the paper focuses on providing the geographical description of the area, followed by chapters on the demographic features, the development of settlements, and the economy, with the focus on the nineteenth and early twentieth century. The final section centres on the First World War, the villagers’ refugee experience as well as the destruction and devastation of the village itself. KEY WORDS Bodrež, cadastral municipality of Bodrež, Municipality of Kanal ob Soči, local historical overview, nineteenth and twentieth centuries, First World War 342 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... UVOD Bodrež je manjša vas v občini Kanal ob Soči, ki je slovenski javnosti poznana predvsem kot rojstni kraj duhovnika, alpinista in razsvetljenca Valentina Staniča.1 Dosedanje obravnave se niso podrobneje posvečale domoznanskim posebno- stim in dogodkom iz preteklosti naselja, drobci, raztreseni po številnih znanstvenih in strokovnih delih, pa izpostavljajo le določene segmente in značilnosti območja. Prispevek se tako osredoto- ča na več tematik, ki so zaznamovale preteklost tega prostora, umeščenega v občino Kanal ob Soči, ob slovensko-italijanski državni meji, med reko Sočo in Banjško planoto. Vključuje več seg- mentov, ki skupaj podajajo podrobnejši pogled na Bodrež. Začetni del je namenjen predstavitvi 1 O Staniču je do sedaj izšlo več strokovnih in znanstve- nih prispevkov, ki podrobno analizirajo njegovo bogato družbeno vlogo. Lahko izpostavimo predvsem zbornik, ki ga je uredil Marko Valentinčič: Valentin Stanič: Cerovšč- kov gospod: ob dvestoletnici prihoda v Ročinj, med novejšimi deli pa še: Peterlin-Neumaier, Valentin Stanič, str. 26–49. Poleg Staniča sta iz Bodreža izhajala še dva duhovnika (Kociančič, Župnija Kanal, str. 26). V 18. stoletju je bil v kraju rojen Tomaž Draščik (Drašček), kaplan v Kanalu med letoma 1755 in 1777 ter titularni kanonik v istrski škofiji Pićan. Med drugimi je leta 1774 krstil Valentina Staniča. Umrl je leta 1777 v Kanalu (Kociančič, Župnija Kanal, str. 26). 1. novembra 1868 se je v kraju rodil duhov- nik Andrej Makarovič. Po uspešno dokončani gimnaziji v Gorici je leta 1889 vstopil v tamkajšnje semenišče. V duhovniški stan je bil posvečen štiri leta kasneje in bil imenovan za kaplana v župniji sv. Roka v Gorici, a je za- radi bolezni 4. januarja 1898 umrl, star le 29 let (Benko- vič, Častivci in častivke, str. 166–167). geografskih značilnosti območja. Sledi analiza poselitvenih in gospodarskih značilnosti v zad- njih dveh stoletjih, zaključno poglavje pa je na- menjeno dogajanju med prvo svetovno vojno. Predstavitve posameznih tematik so bile izde- lane na podlagi dostopne literature, statističnih letopisov, elaborata franciscejskega katastra iz leta 1827 in relevantnih časopisov, kot so Prosveta, Gori- ca, Slovenec, Slovenski narod in Soča. Zaradi manj- šega obsega in pomena vasi se podatki v časopisju pojavljajo zgolj sporadično, kar je delno oteževalo njihovo pridobivanje. Tiskani viri zajemajo pred- vsem obdobje na prehodu iz 19. v 20. stoletje. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KATASTRSKE OBČINE BODREŽ Katastrska občina Bodrež leži na zahodnem robu Slovenije. Umeščena je v Soško dolino med Tolminom in Novo Gorico ter meji na Banjško planoto. Nastala je kot posledica oblikovanja ka- tastra, ki ga je sredi 18. stoletja uvedla habsbur- ška vladarica Marija Terezija z namenom uvedbe učinkovitega davčnega sistema, katerega osnova je bil katastrski dohodek. Zamejitev na določena območja je bila izvedena ob pripravi naslednjega, jožefinskega katastra, poimenovanega po cesarju Jožefu II., ki je dal podlago katastrskim občinam, v okviru katerih so bila zemljišča na osnovi to- pografske lege razdeljena na več manjših zaklju- čenih enot.2 Kljub temu, da je bil Bodrež manjše 2 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 324–326. Območje katastrske občine Bodrež (označeno s krogom) (Atlas Slovenije, str. 119–120). 343 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... naselje v neposredni bližini lokalnega središča, Kanala, je kraj postal samostojno zaokroženo ozemeljsko območje. Geografsko zelo razgibano ozemlje, umeščeno v katastrsko občino na zaho- dnih obronkih Banjške planote, obsega 3,4 km2 in danes pripada občini Kanal ob Soči. Zahodni in deloma severni del katastrske občine zamejuje reka Soča, v katero se steka več stalnih ali presi- hajočih pritokov, med katerimi je največji potok Ajbica. Območje je bogato z vodnimi viri, saj tudi južni in vzhodni del katastrske občine zamejuje- ta potoka Oševje in Radnik. Nad reko Sočo so v nekaterih delih vrezane pečine, ki so posledica würmske poledenitve v pleistocenu.3 Nad pečina- mi je pas ravninskega ozemlja, ki je danes večino- ma obdelan in namenjen njivskim ali travniškim površinam, na obrobju katerih ležita edini naselji v katastrski občini – večje je vas Bodrež, severno od nje pa je zaselek Loga. Nad naseljema se proti vzhodu večinoma gozdnati teren postopoma dvi- ga in doseže najvišjo točko na vrhu hriba Avški Kuk s 675 metri nadmorske višine. Na skrajnem zahodu katastrske občine danes leži akumula- cijsko jezero črpalne hidroelektrarne Avče, ki je pričela z delovanjem leta 2009. PREBIVALSTVO IN RAZVOJ NASELJA Na območju katastrske občine Bodrež lahko prve poselitvene nastavke zasledimo že v obdob- ju prazgodovine. Na zgodnjo poselitev nakazuje- ta bronastodobni najdišči, ki so ju odkrili konec 19. stoletja pri gradnji nove ceste Kanal–Avče. Pri izkopavanjih, ki so v letih 1896 in 1899 potekala v bližini zaselka Loge, so odkrili žgani grob, sekiro, kladivo, srpa in fibulo. O najdbah je prvi poročal Mittheilungen der k.k. Central-Commission zur Er- forschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale,4 predmete pa danes hrani Prirodoslov- ni muzej na Dunaju (Naturhistorisches Museum Wien).5 V dostopnih virih se Bodrež prvič omenja leta 1367 kot Bedruss oziroma Modraz.6 V tem obdobju je kraj spadal pod Goriško grofijo.7 Vas gručastega tipa je nastala ob prometni povezavi Kanal–Avče. Za poselitev na tem območju sta bila odločilna tudi bližina reke Soče in raven teren zahodno od vasi, ki je omogočal razvoj poljedelstva. Za tovrstne poselitvene strukture je značilno, da so nastale vzdolž prometnic in se skozi čas strnile v 3 Melik, Slovensko Primorje, str. 461–462. 4 Notizen, str. 111. 5 Gl. Gerbec in Vinazza, Arheološka podoba, str. 78; Božič, Die Erforschung, str. 189–213; Petru et al., Kanal, str. 124, 175; Svoljšak, Posočje, str. 367. 6 Bizjak et al., Historična topografija Primorske, str. 30–31. 7 Kos, Srednjeveški urbarji, str. 125. sklenjene celote naselij v bližini večjega središ- ča,8 v primeru Bodreža je bil to trg Kanal. Tovr- stna naselja se v Sloveniji večinoma pojavljajo po rečnih dolinah in kotlinah. Bodrež obkroža nekaj potokov in manjših vodnih izvirov, kot sta Radnik in Ajbica. Kanal je zaradi svojega prometnega in strate- škega pomena že od srednjega veka deloval kot središče,9 kamor je Bodrež gravitiral z upravnega in gospodarskega vidika. Bodrež je tako sodil v župnijo,10 od 19. stoletja pa tudi v občino Kanal. V Kanalu so bili osnovna šola, ki so jo obiskovali otroci iz Bodreža, in raznovrstna društva, katerih članstvo je prihajalo tudi iz vasi. Vaščani so upo- rabljali lokalne trgovske in obrtne storitve, ki so bile na voljo v Kanalu.11 V Bodrežu so hiše postavljene okoli starega vaškega jedra, kjer stojita tudi Marijino zname- nje in vodno korito, ki je še v novejšem obdobju služilo za napajanje živine, danes pa je zgolj za okras. Še konec 18. stoletja so bile hiše večinoma zidane, a majhne in slabo grajene.12 Podobo kra- ja in celotnega okolja je korenito spremenila šele prva svetovna vojna. Poleg vasi Bodrež so v kata- strsko občino sodili še trije zaselki – Loga, Loga pri Jarčih in Loga pri Javčih. Leta 1910 je Bodrež sestavljalo 22 stanovanjskih objektov, v katerih je živelo 144 prebivalcev, ostale tri zaselke pa skup- no 17 stanovanjskih objektov s 95 prebivalci.13 Da- nes se za te tri zaselke uporablja enotno poime- novanje Loga. Pred prvo svetovno vojno je katastrsko občino trikrat prizadel požar. Leta 1885 je zagorela sta- novanjska hiša, a so jo gasilci iz Kanala pogasi- li, preden se je požar razširil. Sama hiša požara ni preživela in uničenega je bila večina imetja.14 Drugič je do požara prišlo leta 1907, ko je ogenj uničil eno stanovanjsko hišo in šest hlevov.15 Po- žar je izbruhnil tudi v Logi leta 1890, ko sta zago- rela dva hleva. Večjega materialnega uničenja ni bilo. Tudi ta požar so pogasili gasilci iz Kanala. Iz- kazal se je predvsem takratni načelnik gasilskega društva Anton Križnič, ki je Logo dosegel z lastno vprego.16 Kraj je bil uničen v času prve svetovne vojne, saj je več kot dve leti ležal na frontni črti in bil podvržen močnemu obstreljevanju italijanske vojske z desnega brega Soče. Materialno škodo je 8 Natek in Natek, Slovenija, str. 65. 9 Sapač, Grajske stavbe, str. 103–109. 10 Höfler, Gradivo, str. 52. 11 Devetak, Društveno življenje, str. 30–34. 12 Slovenija na vojaškem zemljevidu, str. 106. 13 Spezialortsrepertorium fur das osterreichisch-illyrische Ku- stenland, str. 7. 14 Soča, 17. 7. 1885, str. 3. 15 Gorica, 16. 3. 1907, str. 3. 16 Soča, 7. 2. 1890, str. 2. 344 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... povzročil tudi zavezniški letalski napad leta 1944 na bližnji železniški most pri Ajbi, saj so letalske bombe obenem poškodovale nekaj stanovanj- skih hiš v Bodrežu.17 Podatke o številu in dinamiki sprememb pri prebivalstvu ponuja statistika, ki pokriva obdob- je zadnjih dveh stoletij. Graf 1 prikazuje spre- membe števila prebivalstva med letoma 1819 in 2020. V prvem obdobju, med letoma 1819 in 1851, je razvidno povečevanje števila prebivalstva, če- mur v naslednjih treh desetletjih sledi postopen upad. Po vsej verjetnosti je temu botrovala epi- demija kolere leta 1855, ki je po celotnem sloven- skem ozemlju povzročila številne smrtne žrtve.18 V 70. in 80. letih 19. stoletja si je na Goriškem sle- dilo več slabih letin, kar je povzročilo hudo go- spodarsko krizo in pomanjkanje,19 to pa je posle- dično sprožilo množično izseljevanje s podeželja v večja mestna središča (Gorica, Trst) ali v tujino (Združene države Amerike, zahodna Evropa).20 Slabe razmere so prizadele tudi prebivalstvo Bodreža, ki je bilo odvisno predvsem od kmetij- stva.21 Po izboljšanju gospodarskih razmer na Ka- nalskem, ki je bilo med drugim posledica držav- ne pomoči, novih kmetijskih tehnik ter ustano- vitve različnih gospodarskih društev za zagon in razvoj kmetijskih panog, se je trend izseljevanja umiril.22 Nato je do prve svetovne vojne število prebivalstva stagniralo. Po vojni je sledil njegov postopen upad, čemur so v največji meri botro- vali ekonomski razlogi. V času med svetovnima vojnama se je nadaljevalo izseljevanje v ZDA, Avstralijo ter druge, predvsem evropske države, 17 Zupan, Bodrež, str. 198. 18 Keber, Čas kolere. 19 Devetak, Gospodarska kriza, str. 281–299. 20 Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev, str. 25–30. 21 Devetak, Društveno življenje, str. 45–51. 22 Devetak, Društveno življenje, str. 58–77. ki so obljubljale boljše življenje. Število prebi- valstva Bodreža se je še dodatno zmanjšalo po drugi svetovni vojni, le da je šlo v tem primeru v največji meri za posledico izseljevanja v večja in nova industrijska središča, predvsem v nastaja- jočo Novo Gorico. Policentrična ekonomska po- litika v Ljudski Republiki Sloveniji je omogočala razvoj regijskih obratov, ki so zaposlovali nekda- nje kmete in njihove otroke. Kmetje so iz svojega tradicionalnega poklica prešli med polkmete ali delavce in si našli dom drugje.23 Leta 1968 sta se v vasi izključno s kmetijstvom preživljali le še dve družini, večina domačinov pa se je zaposlila v Kanalu ali v cementarni v Anhovem.24 V zadnjih petih desetletjih se je padanje števila prebival- stva nadaljevalo: do leta 2020 se je glede na leto 1910 zmanjšalo za več kot 62 %. Večino današnjih prebivalcev kraja predstavljajo starejše genera- cije in aktivno prebivalstvo. Nataliteta sledi mo- dernemu trendu in je zelo nizka. Pomen povezav Bodreža s Kanalom v prete- klosti vidimo tudi pri infrastrukturi in razvoju cestnega omrežja. Vas je bila s Kanalom poveza- na z vozno cesto, ki pa je bila konec 18. stoletja v slabem stanju ter primerna le za pešce in tovorne konje.25 V Bodrežu se je cesta razcepila. Spodnja cesta je potekala mimo njiv na soški terasi pod vasjo, druga pa je peljala skozi vaško jedro. Iz va- si se je pot proti severu nadaljevala proti Logi in Avčam, poleg nje pa je bilo še nekaj manjših stez, ki so vodile na Banjško planoto proti Kanalske- mu vrhu.26 Danes tja vodi manjša pot, ki je skoraj v celoti izdelana iz grušča. Traso poti obkrožajo listnati gozdovi in senožeti, poleg katerih so ve- 23 Logar, Sodobne razvojne smeri, str. 68. 24 Zupan, Bodrež, str. 198. 25 Rajšp, Ceste, str. 106. 26 Rajšp, Ceste, str. 103. Bodrež v obdobju med svetovnima vojnama (hrani: Jože Medvešček). 345 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... činoma opuščeni seniki. Konec 19. stoletja so za- čele lokalne oblasti ob državnem investiranju 27 Statistika je bila izdelana na podlagi različnih virov: Podatek za leto 1819: Schematismo dell'Imperiale Regio Lito- rale Austriaco-Illirico, ripartimento del teritorio governale del Litorale: Ripartimento del territorio governiale del Litorale in Circoli, Circondarj, Distretti, Capo-Comuni e Sotto-Comuni, coll' indicazione del numero delle case ed anime, str. 6. Podatek za leto 1827: http://www.catasti.archiviodista- totrieste.it/Divenire/ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). Podatek za leto 1851: Bollettino delle leggi e degli atti di Go- verno per Trieste, citta dell'Impero, e pel Litorale: Appendice: Contenente al Divisione del Litorale in Circoli, Capitanati distrettuali, Giudizj distrettuali, Ufficij delle imposte dirette, Comuni locali e catastrali, str. 8. Podatek za leto 1869: Orts Repertorium von Triest und Ge- biet, Görz, Gradisca und Istrien auf Grundlage der Volkszählung vom 31. dezember 1869, str. 2. Podatek za leto 1880: Special Orts Repertorium vom Küster- lande 1885, str. 8. Podatek za leto 1890: Specijalni repertorij krajev na avstrij- sko-ilirskem Primorju: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890, str. 13. Podatek za leto 1900: Leksikon občin kraljestev in dežel za- stopanih v državnem zboru izdelan po rezultatih popisa 1900, VII. Avstrijsko-Ilirsko primorje, str. 10. Podatek za leto 1910: Spezialortsrepertorium für das oster- reichisch-illyrische Küstenland: bearbeitet auf Grund der Er- gebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910, str. 7. Podatki za leti 1931 in 1948: Čehovin, Občina Nova Gori- ca, str. 191. Podatki za leta 1961, 1971, 1981 in 1991: Krajevni leksikon, str. 455. Podatki za leta 2002, 2011 in 2020: https://www.stat.si/Sta- tWeb/Field/Index/17 (12. 7. 2020). večja sredstva vlagati v razvoj cestnega omrežja.28 Eden od prioritetnih projektov je bila ustrezna povezava med Kanalom in Avčami. To cesto, ki bi potekala od Kanala skozi Avče in naprej proti ok- raju Tolmin, z odcepom proti Levpi in Kalu nad Kanalom, je kanalski cestni odbor začel graditi konec 19. stoletja.29 Gradnjo, ki je po projekcijah stala 66.000 goldinarjev, so v goriškem deželnem zboru upravičevali s slabim stanjem poti, češ da je cesta »preozka, polna klancev, tu pa tam tudi zelo nevarna«.30 V predstavitvi so opisali še nes- reče, ki so doletele veliko voznikov. Izgradnjo so argumentirali s pomenom, ki bi ga cesta imela za razvoj gospodarstva in prometa na območju Banjške planote in levega brega Soče med Kana- lom ter Tolminom in hitrejše povezave tega ob- močja z Gorico ter Trstom.31 Med gradnjo ceste so pri zaselku Loga našli že omenjene arheološke iz- kopanine iz mlajše železne dobe. Cesta do Avč je bila dokončana šele po 15 letih gradnje, leta 1911.32 Območje katastrske občine Bodrež je po letu 1906 prečkala bohinjska železnica. Na tem ob- močju so jo gradili med letoma 1903 in 1906. Med vidnejšimi gradbenimi dosežki je bil 242 metrov dolg kamniti viadukt, ki je med Bodrežem in Aj- 28 Holz, Cestne povezave, str. 109–114. 29 Pertrattazioni della Dieta provinciale 1896, str. 27–29. 30 Pertrattazioni della Dieta provinciale: Priloga 11 1892, str. 2. 31 Pertrattazioni della Dieta provinciale: Priloga 11 1892, str. 2. 32 Devetak, Društveno življenje, str. 21. Graf 1: Gibanje števila prebivalstva v katastrski občini Bodrež med letoma 1819 in 202027 Leto Št. prebivalcev 1819 237 1827 239 1851 257 1869 251 1880 219 1890 241 1900 228 1910 239 1931 218 1948 192 1961 151 1971 143 1981 130 1991 116 2002 119 2011 111 2020 90 0 50 100 150 200 250 300 18 19 18 27 18 40 18 51 18 60 18 69 18 80 18 90 19 00 19 10 19 20 19 31 19 40 19 48 19 61 19 71 19 81 19 91 20 02 20 11 20 20 346 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... bo povezoval bregova Soče. Most je bil porušen tako med prvo kot med drugo svetovno vojno. Domačini so se aktivno vključili v gradnjo želez- nice, poleg tega pa so pridobili dodatna finančna sredstva s prodajanjem kmetijskih pridelkov ter oddajanjem prenočišč delavcem iz drugih delov države in tujine.33 GOSPODARSTVO Katastrska občina Bodrež je bila izrazito rural- no okolje, kjer se je do prve polovice 20. stoletja večina prebivalstva ukvarjala z različnimi oblika- mi kmetijstva. Iz katastrskih kart je razvidna izra- ba zemljišč, kar so pogojevale predvsem naravne 33 Devetak, Društveno življenje, str. 24–25. danosti in značilnosti (Graf 2 in 3). Ravninske po- vršine na platoju nad Sočo in v okolici naselij so bile namenjene predvsem njivskim površinam. Šlo je za najkvalitetnejša zemljišča, ki so imela neposreden dostop do vodnih virov, ustrezna je bila tudi konfiguracija terena. Njivske površine so v 19. stoletju obsegale dobrih 10 % obdeloval- nih površin katastrske občine. Glavni poljedelski pridelki so bili pšenica, koruza, krompir, ječmen in rž.34 Ob njivah so bile ponekod zasajene tudi vinske trte. Ugodna lega in podnebje sta poleg tega omogočala uspešen razvoj sadjarstva, pred- 34 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/ ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). Fotografija ob otvoritvi spominske plošče Valentinu Staniču v Bodrežu leta 1974 (hrani Jože Medvešček). Naselje Bodrež na reambulančnem katastru iz leta 1876 (ASGO, Catasti XIX–XX secolo, Schizzi di indicazione e di coordinamento, b. 7). 347 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... vsem pridelavo jabolk in hrušk.35 Iz katastrske- ga elaborata je razvidno, da so domačini večino pridelkov uporabili za lastne potrebe. Na trg v Gorici so nosili prodajat predvsem seno in les.36 Poleg poljedelstva lahko izpostavimo živinorejo, ki je bila v prvi polovici 19. stoletja še sorazmer- no ekstenzivna, na kar kažeta število ovc (okoli 40 % vse živine leta 1827) in sorazmerno velik delež pašnih površin (okoli 30 % vseh obdeloval- nih površin leta 1827).37 Te so bile poleg travnikov skoncentrirane predvsem v višje ležečih predelih nad vasjo. Poleg ovčjereje je izstopala govedoreja, ki je v letih pred prvo svetovno vojno prevzela vo- dilno vlogo glede števila glav (leta 1910 je bilo na območju 139 glav govedi).38 Ovčjereja je do prve svetovne vojne skoraj popolnoma izginila. Leta 1910 so bile tako v katastrski občini samo še tri ov- ce (leta 1827 jih je bilo 133).39 Na to je vplivalo več dejavnikov. Zaradi razvoja tekstilne industrije do- mačini niso več pridelovali lastne volne in izdelo- vali oblačil,40 povečal se je tudi pomen intenzivne živinoreje, katere razvoj je pospešila bližina nove železnice, po kateri so Bodrežani v Gorico preva- žali mlečne izdelke in meso.41 Na območju kata- strske občine je posledično prišlo do zmanjšanja površine pašnikov, ki so leta 1900 pokrivali le še slabih 20 % vseh obdelovalnih površin. Poleg njih je bila za kraj pomembna še prašičjereja. Gozdovi so bili redki in so leta 1900 obsegali le 2,8 % vseh obdelovalnih površin.42 Z njimi so bila porasla 35 Zupan, Bodrež, str. 198. 36 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/ ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). 37 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/ ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). 38 Soča, 23. 2. 1911, str. 2. 39 Prav tam. 40 Novak, Živinoreja, str. 390. 41 Devetak, Društveno življenje, str. 69–70. 42 Leksikon občin, kraljestev in dežel, str. 11. večinoma nerodovitna strma zemljišča v senčni legi neposredno ob Soči in posamezni predeli na zahodnih obronkih Banjške planote. Izraba goz- dnih površin je bila namenjena skoraj izključno za kurjavo v zimskih mesecih.43 S prestrukturira- njem ekstenzivne v intenzivno živinorejo konec 19. stoletja44 in postopnim opuščanjem kmetijstva v 20. stoletju zaradi razvoja prometa ter industri- je v bližnjem Kanalu in predvsem Anhovem je prišlo do vse hitrejšega zaraščanja obdelovalnih površin, predvsem v višje ležečih predelih kata- strske občine. Kmetijstvu je dodaten udarec za- dala prva svetovna vojna, med katero je bil kraj več mesecev pod nenehnim sovražnim ognjem italijanske vojske. Po letu 1918 je bilo treba ob- noviti veliko večino obdelovalnih površin, ki sta jih uničila obstreljevanje in izgradnja obrambnih položajev (bojnih jarkov ter topniških in strojnič- nih položajev). Domačini so potrebovali več let, da so panoge ponovno dvignili na predvojno ra- ven. Težave so se pojavljale predvsem pri obnav- ljanju njivskih površin in povečevanju števila glav živine. Iz dostopnih podatkov ni razvidno, da bi se v Bodrežu razvila katera od obrtnih dejavnosti. Število prebivalstva je bilo majhno, poleg tega pa je kraj v tem pogledu gravitiral proti občinske- mu središču. Tako so domačini tovrstne storitve večinoma uporabljali v sosednjem Kanalu, kjer je delovalo več raznovrstnih obrtnih obratov in posameznikov.45 Izjema je bilo mlinarstvo, ki so ga omogočali vodni viri, pritoki Soče. Ob potoku Ajbica je že pred prvo svetovno vojno delovalo več mlinov. Na reambulančnem katastru so ob 43 http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Divenire/ ua.htm?idUa=10649572 (20. 6. 2020). 44 Novak, Živinoreja, str. 390. 45 Devetak, Društveno življenje, str. 30–34. 1830 Njive Senožeti Pašniki Gozdovi 1900 Njive Senožeti Pašniki Gozdovi Graf 2 in 3: Struktura obdelovalnih površin v katastrski občini Bodrež leta 1830 in leta 1900. 348 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... spodnjem delu potoka razvidne štiri zgradbe, ki bi lahko ustrezale temu namenu.46 Ob obnovi po prvi svetovni vojni so nekateri mlini uspešno de- lovali še v drugi polovici 20. stoletja, ko je dejav- nost postopoma zamrla.47 BODREŽ MED PRVO SVETOVNO VOJNO Zaključno obdobje Bodreža v Habsburški monarhiji je zaznamovala prva svetovna vojna. Številni fantje in možje so bili vpoklicani v vojsko in so se borili na vzhodni fronti ali balkanskem bojišču. Tisti, ki so ostali doma, so morali življe- nje prilagoditi novim razmeram. Na podeželju je primanjkovalo delovne sile in živine, ki so jo rekvirirali za vojaške potrebe. Ženske so ob po- moči otrok in starejših prevzele vodenje gospo- dinjstev, obrti, gostišč in kmetijskega dela.48 Pred- vsem od začetka leta 1915 je prihajalo do vse večje racionalizacije pri živilih in drugih dobrinah, saj se je proizvodnja podredila vojaškim zahtevam in porabi, poleg tega državi zaradi trgovske zapore držav nasprotnic ni uspelo uvažati dovolj potreb- nih surovin.49 Dodatne skrbi je od spomladi 1915 prebival- cem povzročalo ravnanje Italije. Prebivalstvo Go- riške in Gradiške se je aprila in maja 1915 priče- lo vse bolj zavedati, da bo sosednja država kljub zavezništvu z Avstro-Ogrsko in Nemčijo v okviru trozveze vstopila v vojno na strani antante.50 Bod- rež je to občutil še v večji meri kot številni drugi kraji dežele, saj je bil od državne meje oddaljen le okoli pet kilometrov. Da se pripravlja nov spopad, tokrat na slovenskih tleh ob Soči, so domačinom najprej nakazali delavci, ki so v začetku maja 1915 pričeli z gradnjo obrambnih pozicij na polju in ob vasi.51 Eden od vojakov, ki je prišel takrat na to območje in sodeloval pri postavljanju utrjenih položajev, je v spominih, ki jih je leta 1917 objavil časopis Slovenec, zapisal: »Vsi kmetje so nas takrat gledali nezaupno, češ, kaj kopljejo in rijejo po na- ših njivah. Ko so se pa polagoma prepričali, da je vse le v zaščito njihove posesti, njihovega domov- ja so se sprijaznili z našim postopanjem in tudi z nami.«52 Kljub temu oblasti domačinom niso pos- redovale navodil, kako ravnati v primeru morebi- tne evakuacije, in so v nekaterih primerih prepo- vedale odhod v zaledje. Čeprav je bilo mnogim 46 ASGO, Catasti XIX–XX secolo, Schizzi di indicazione e di co- ordinamento, b. 7. 47 Zupan, Bodrež, str. 198. 48 Svoljšak, Ženske v gospodarstvu, str. 179–194. 49 Devetak, Prehrana in aprovizacija, str. 134–137. 50 Svoljšak, Soča, sveta reka,, str. 31–36. 51 Sedmak, Dogodki v občini, str. 83. 52 Slovenec, 30. 8. 1917, str. 1. zaradi kopičenja vojaštva in gradnje obrambnih položajev jasno, kaj se pripravlja, si niso predstav- ljali razsežnosti, ki so jo prinesli spopadi. Tako je večina domačinov italijansko vojno napoved Av- stro-Ogrski 23. maja 1915 pričakala doma in se ob vzpostavitvi fronte v naslednjih dnevih in tednih soočila s krutostjo obstreljevanja, pomanjkanja in odhoda v begunstvo. Armadi sta se spopadli na 600-kilometrskem bojišču, ki je potekalo od švicarsko-italijansko-avstro-ogrske tromeje do Ja- dranskega morja.53 Glavnina spopadov se je odvi- la na južnem delu bojišča, ob Soči, tudi na obmo- čju sodnega okraja Kanal.54 Ob začetku spopadov se je v zaledje in begunstvo umaknilo le manjše število Bodrežanov. Številni so kljub legi kraja na prvi bojni črti vztrajali doma ter sobivali z vojaki ob vsakodnevnem obstreljevanju in nevarnostih. Številni so še vedno opravljali dela na poljih in s tem tvegali svoja življenja. Občinski tajnik An- ton Bajt je v svoj dnevnik, kamor je beležil glavne dogodke ob začetku spopadov med 23. majem in 7. avgustom 1915, zabeležil več primerov obstrelje- vanja civilnih zgradb in nevarnega ravnanja do- mačinov med spopadi. Hišo Ivana Štruklja, kjer so italijanske vojaške sile opazile avstro-ogrskega častnika, je zadelo 16 granat. Jožefo Škodnik je ju- lija 1915 ranila krogla, medtem ko je žela ječmen na polju. Med žetjem pšenice naj bi Justino Draš- ček krogla zadela v naglavno ruto in ji odrezala del las.55 Zaradi krepitve italijanske prisotnosti in vse pogostejšega obstreljevanja je prihajalo do žrtev tudi med vojaki. 3. junija 1915 je v strelskih jarkih umrlo pet avstro-ogrskih vojakov, še 15 pa je bilo poškodovanih. Mrtve so pokopali na poljih pri Bodrežu in Logi.56 Zaradi vse težjih življenjskih razmer in nevar- nosti so vojaške oblasti do 19. avgusta 1915 preselile še zadnje domačine, ki so vztrajali na svojih do- movih.57 Večina Bodrežanov se je priključila valu slovenskih beguncev, ki so jih oblasti preselile v notranjost države in namestile v begunska tabo- rišča ali po številnih vaseh in mestih po monar- hiji.58 Begunske izkušnje so se razlikovale glede na obliko bivanja, prostor in čas, preživet v be- gunstvu. Nekateri so se umaknili v bližnje zaledje fronte. Po poročanju časopisa Slovenski narod so spomladi 1916 na Banjški planoti živele štiri dru- žine iz Bodreža.59 Nekatere najdemo tudi drugod 53 Za prvo svetovno vojno in soško bojišče gl. Klavora, Kora- ki skozi meglo; Soška fronta. 54 Devetak, Razkropljeni smo, str. 323–328. 55 Sedmak, Dogodki v občini, str. 89. 56 Sedmak, Dogodki v občini, str. 85. 57 Devetak, Razkropljeni smo, str. 326–327. 58 Svoljšak, Begunci, str. 123–128. 59 Slovenski narod, 15. 4. 1916, str. 2. 349 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... po slovenskem ozemlju. Časopis Slovenec je sep- tembra 1915 objavil notico o smrti Petra Križniča, ki je begunstvo preživljal na Lancovem pri Rado- vljici na Gorenjskem.60 Nekaj beguncev so oblasti namestile v begunskem taborišču Bruck na Litvi (Bruck an der Leitha), kjer so nekateri tudi umr- li. V mrliški knjigi, ki jo je vodil kanalski dekan Anton Berlot, iz Bodreža najdemo Terezijo Pirih, ki je umrla maja 1916,61 časopis Slovenec pa je av- gusta 1917 objavil notico o smrti begunke Marije Škodnik.62 Taborišče Bruck je bilo med vojno dom več tisoč beguncem, med katerimi je bila večina Slovencev. V njihovih rokah je bila tudi uprava taborišča.63 V begunska taborišča so morali tisti, ki niso imeli dovolj lastnih sredstev za preživlja- nje ali sorodnikov, ki bi jih vzeli k sebi. Večino beguncev iz Bodreža so oblasti preselile na Če- ško in Moravsko, kjer naj bi begunstvo preživljalo skupno okoli 4800 Slovencev.64 19. avgusta 1915 so večino evakuiranih oseb iz občine Kanal najprej odvedli v Volčjo Drago, od tam pa z vlaki v Wagno na Štajerskem, od koder so nekatere že dva dni kasneje odpeljali na Češko.65 Namestili so jih po kmetijah v krajih Radbor, Beroun, Belovoda, Bela in Bezdež66 ter v okraj Horovice, južno od Prage.67 Leta 1916 se je več Bodrežanov oglasilo iz Lokovic, Libomišla, Zdic in Žebraka.68 Begunce na Češkem je kmalu po prihodu, septembra 1915, obiskal de- kan Berlot, ki je obisk opisal v pismu goriškemu nadškofu Frančišku Sedeju. Begunci naj bi bili po njegovih besedah dobro preskrbljeni in sprejeti s strani domačinov.69 Do julija 1916 so se razme- re med begunci na Češkem spremenile. Dekanu Berlotu so tako Bodrežani in drugi begunci iz ob- čine Kanal poročali, da trpijo pomanjkanje in da si želijo dela, s čimer bi lahko zaslužili denar za boljše življenje.70 V časopisu Slovenec so izpostavili tudi pomanjkanje duhovne oskrbe v slovenskem jeziku in se vikarju Cirilu Vugi zahvalili za obisk.71 Po umiku civilnega prebivalstva so se bo- ji na območju Bodreža nadaljevali. Na odseku med Rombonom in Jadranskim morjem je med majem 1915 in oktobrom 1917 potekalo dvanajst ofenziv (soških bitk). Prvih enajst ofenziv so iz- vedli Italijani, a se frontna črta, z nekaterimi iz- 60 Slovenec, 28. 9. 1915, str. 5. 61 Prinčič, V Brucku taborišču, str. 199. 62 Slovenec, 20. 8. 1917, str. 5. 63 Prinčič, V Brucku taborišču. 64 Slovenec, 29. 1. 1916, str. 3. 65 SI PANG 37, Občina Kanal, t. e. 3, a. e. 9, d. 2233. 66 Slovenec, 27. 9. 1915, str. 4–5. 67 Sedmak, Kanal in Kanalci, str. 111. 68 Slovenski narod, 5. 9. 1916, str. 3. 69 ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej 10/4, d. 465. 70 ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej 10/4, d. 824. 71 Slovenec, 24. 1. 1917, str. 5. jemami (na primer osvojitev Gorice avgusta 1916 in zahodnega dela Banjšic avgusta 1917), ni veliko spremenila.72 V tretji soški ofenzivi med 18. okto- brom in 4. novembrom 1915 je sektor na zahod- nem robu Banjške planote postal eno osrednjih območij italijanskih vojaških operacij. Italijanske vojaške sile so konec oktobra 1915 trikrat neuspe- šno poskušale s prebojem fronte na odseku med Bodrežem in Logo. Prečkanje Soče na čolnih in pontonskih mostovih so jim s topniškim obstre- ljevanjem ter mitralješkim ognjem preprečile avstro-ogrske obrambne enote.73 Ponoven poskus je sledil v deseti soški bitki maja 1917, ko so ita- lijanske vojaške sile uspešno prečkale Sočo čez pontonske mostove pri Bodrežu in vzpostavile mostišče, a so se morale po treh dneh zaradi po- manjkanja rezerv pod močnim avstro-ogrskim obstreljevanjem umakniti.74 Uspešen preboj fron- te na tem območju je sledil v naslednji, enajsti bitki avgusta 1917, ko je italijanskim silam uspelo zasesti zahodno polovico Banjške planote.75 Dva- najsto ofenzivo so oktobra 1917 izvedle združene enote avstro-ogrske in nemške vojske, z njo uspe- le prebiti fronto in jo premakniti za več kot 100 kilometrov na zahod v Veneto ob reko Piavo.76 S prebojem fronte sta se pričela postopno vra- čanje beguncev domov in obnova uničenih kra- jev. Dolgotrajni boji in obstreljevanje položajev so pustili težke posledice na civilni infrastruk- turi. Bodrež in Loga sta več kot dve leti ležala na območju prvih bojnih linij. Doma so povratnike pričakale uničene hiše, uničena gospodarska in cerkvena poslopja ter poškodovane obdelovalne površine in ceste. Neznani dopisnik časopisa Slo- venski narod je območje obiskal 25. novembra 1917 in zapisal: »Kanal in bližnje vasi Morsko, Gorenja vas in Bodrež so kup razvalin. Le malo hiš je, ki so jih Lahi deloma zopet popravili, sposobnih za bivanje.«77 Dodal je, da je v Bodrežu za bivanje primerna le ena hiša (Marinčeva).78 Tudi stavbe, ki so še stale, so bile večinoma brez lesenih delov, saj so jih vojaki porabili za kurjavo ali gradbeni material. Poleg bivališč je bila uničena ali pokra- dena oprema. Hrane in materiala za takojšnjo obnovo je zaradi dolgotrajne vojne primanjkova- lo.79 Zaradi uničenja, pomanjkanja in neeksplodi- ranega streliva so oblasti omejile vrnitev domov v obsoške kraje. Notranje ministrstvo je januar- 72 Simić, Po sledeh. 73 Simić, Po sledeh, str. 73. 74 Simić, Po sledeh, str. 148. 75 Galić in Marušič, Tolminsko mostišče, str. 143–144. 76 Simić, Po sledeh soške, str. 198–224. 77 Slovenski narod, 26. 11. 1917, str. 2. 78 Slovenski narod, 26. 11. 1917, str. 2. 79 Svoljšak, Begunci, str. 98–105. 350 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... ja 1918 izdalo uredbo, s katero je ozemlje dežele Goriške in Gradiške razdelilo v tri skupine: A - splošno dovoljena vrnitev, B - pogojno dovo- ljena vrnitev in C - prepovedana vrnitev. Bodrež je spadal v skupino B.80 Po vrnitvi so se begunci soočili s pomanjkanjem gradbenega materiala, delovne sile, ki bi obnovila kraj, hrane ter drugih življenjskih potrebščin. Njive in druge kmetijske površine so bile polne neeksplodiranega streliva ter prekopane z bojnimi jarki in tako neprimer- ne za uporabo. Zaradi tega so se domačini vračali počasi, tako da je kraj razpad Avstro-Ogrske ter italijansko okupacijo novembra 1918 pričakal še večinoma uničen. Razmere zelo nazorno opiše pismo, ki sta ga domačina Anton in Terezija Vi- dič verjetno konec leta 1918 poslala sorodnikom v ZDA. Pismo je objavil izseljenski časopis Prosveta: »V Bodrežu in Logu ni nobene strehe in nobene- ga sadnega drevesa. Vse je suho, da Bog pomagaj. V Bodrežu je še komaj deset družin doma; drugi so še vsi med begunci. Kravo smo kupili za 6000 kron. Polje in senožet je ves uničen.«81 Obnova je potekala počasi in je bila končana šele v drugi po- lovici 20. let 20. stoletja. SKLEP Bodrež je splošni javnosti večinoma poznan kot rojstni kraj Valentina Staniča, o čigar delu 80 Sedmak, Kanal in Kanalci, str. 111. 81 Prosveta, 21. 3. 1919, str. 3. in življenju so bila od druge polovice 19. stoletja objavljena številna poljudna, strokovna in znan- stvena dela. Čeprav je kraj dal slovenskemu raz- svetljenstvu, alpinizmu, šolstvu in znanosti eno vidnejših osebnosti konca 18. in prve polovice 19. stoletja, je večinoma ostal zapisan le kot opom- ba v delih, ki obravnavajo Staniča. Leto 2024 bo v znamenju 250. obletnice Staničevega rojstva, prispevek pa ob tej priložnosti prinaša nova spoz- nanja o različnih vidikih preteklosti njegovega rojstnega kraja. Na geografsko zelo razgibanem območju se je naselitev pojavila že v prazgodovinskih obdobjih ter za seboj pustila manjše drobce in sledove v obliki materialnih ter kulturnih dobrin. Maloš- tevilne ostaline pričajo o naselitvi in prisotnosti življenja na tem območju, ki se je z geološkim nastajanjem ujelo med Kanalski vrh, Banjško planoto in dolino, ki jo je s časom izklesala Soča. Poselitvena in demografska analiza nakazujeta na postopen razvoj in širitev naselja ter narašča- nje števila prebivalstva v prvi polovici 19. stoletja, čemur sledi postopen demografski upad kot pos- ledica širše družbene ter gospodarske dinami- ke, po prvi svetovni vojni pa hitro zmanjševanje števila prebivalstva zaradi zniževanja rodnosti in množičnega izseljevanja. Ta trend se nadaljuje še danes. Analiza gospodarskih razmer je pokazala, da je Bodrež gravitiral proti občinskemu središču, Kanalu, saj ni imel ključnih institucij, kot so šola Ruševine hiš v Bodrežu po 12. soški ofenzivi (Fototeka Goriškega muzeja). 351 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... in gospodarsko-obrtniški obrati, ki bi prispevali k večji ekonomski in upravni prepoznavnosti v 19. in 20. stoletju. Vas je svoje gospodarstvo primar- no gradila na ekstenzivni živinoreji in vzgoji kul- turnih rastlin. Do začetka 20. stoletja je prišlo do večjih sprememb v izrabi obdelovalnih površin, kar je bilo povezano predvsem s prestrukturira- njem iz ekstenzivne v intenzivno živinorejo. Tr- govanje je na tem prostoru potekalo v omejenem obsegu; primarna oblika je bila prodaja presež- kov sena in lesa v Gorici. Edina izpostavljena obrt je bilo mlinarstvo na pritokih Soče. Na razvoj ob- močja je močno vplivala prva svetovna vojna, ki je prebivalstvo poslala v vojaško službo ali begun- stvo. Civilno prebivalstvo se je moralo z območja umakniti zaradi bojev na soški fronti; nekateri so čas spopadov preživeli v zaledju ali begunskem taborišču Bruck, večina pa na Češkem. Na obmo- čju Bodreža so med letoma 1915 in 1917 potekali hudi boji med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, katerih posledica je bilo skoraj popolno uničenje vasi in obdelovalnih površin. Obnova stanovanj- skih in gospodarskih objektov ter kmetijskih po- vršin je potekala počasi, skoraj desetletje po kon- cu spopadov. Naselje in njegovo prebivalstvo je večji pretres doživelo tudi med drugo svetovno vojno, ko so zavezniška vojaška letala med bombardiranjem bližnjega železniškega mostu zadela tudi neka- tere od stanovanjskih hiš. Drugo polovico 20. stoletja so zaznamovali še postopen demografski upad in gospodarsko prestrukturiranje lokalnega okolja, saj se je zaposlitev prebivalstva iz večinsko primarnega usmerila v sekundarni ter terciarni sektor. Financiranje Prispevek je nastal v okviru programa »Razsežnosti sloven- stva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja« (P5-0409), ki ga financira ARIS. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ACAG – Archivio Arcidiocesi di Gorizia ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej ASGO – Archivio di stato di Gorizia. ASGO, Catasti XIX–XX secolo, Schizzi di indicazi- one e di coordinamento SI PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PANG 37, Občina Kanal ČASOPISI Gorica, 1907. Prosveta, 1919. Slovenec, 1915, 1916, 1917. Slovenski narod, 1916, 1917. Soča, 1885, 1890, 1911. TISKANI VIRI Bollettino delle leggi e degli atti di Governo per Trieste, cit- tà dell'Impero, e pel Litorale: Appendice: Contenente al Divisione del Litorale in Circoli, Capitanati distrettuali, Giudizj distrettuali, Ufficij delle imposte dirette, Comu- ni locali e catastrali. Triest: Buchdruckerei des Oes- terreichischen Lloyd, 1851. Leksikon občin kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru izdelan po rezultatih popisa 1900, VII. Avstrij- sko-Ilirsko primorje. Dunaj: C. Kr. dvorna in državna tiskarna, 1906. Orts Repertorium von Triest und Gebiet, Görz, Gradisca und Istrien auf Grundlage der Volkszählung vom 31. Dezember 1869. Wien: Central-Commission, 1873. Pertrattazioni della Dieta provinciale della Contea princi- pesca di Gorizia e Gradisca: Anno 1892. Gorizia: Giun- ta provinciale, 1892. Pertrattazioni della Dieta provinciale della Contea princi- pesca di Gorizia e Gradisca: Anno 1895–1896. Gorizia: Giunta provinciale, 1896. Schematismo dell'Imperiale Regio Litorale Austriaco-Illi- rico, ripartimento del teritorio governale del Litorale: Ripartimento del territorio governiale del Litorale in Circoli, Circondarj, Distretti, Capo-Comuni e Sotto-Co- muni, coll' indicazione del numero delle case ed anime. Trieste: Eredi Coletti, 1819. Specijalni repertorij krajev na avstrijsko-ilirskem Primorju: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Dunaj: A. Hölder, 1894. Special Orts Repertorium vom Küsterlande. Wien: A. Höl- der, 1885. Spezialortsrepertorium für das osterreichisch-illyrische Küstenland: bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien: K. K. Hof-und Staatsdruckerei, 1918. LITERATURA Atlas Slovenije: 109 preglednih kart v merilu 1:50.000 in Slovenija v sliki in besedi. Ljubljana: Mladinska knji- ga: Geodetski zavod SR Slovenije, 1985. Benkovič, Jožef: Častivci in častivke presv. Rešnega Telesa. Venec cerkvenih bratovščin 2, 1898, št. 11, str. 166–167. Bizjak, Matjaž in Šilc, Jurij in Seručnik, Miha in Ma- kuc, Neva: Historična topografija Primorske (do leta 1500). Na podlagi gradiva Milka Kosa. Ljub- ljana: Založba ZRC, 2022. DOI: https://doi.org/ 10.3986/9789610506126 352 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... Božič, Dragan: Die Erforschung der Latenzeit in Slowenien seit Jahr 1964. Arheološki vestnik 50, 1999, št. 1, str. 189–213. Čehovin, Stojan: Občina Nova Gorica. Krajevni leksi- kon Slovenije. Knj. 1: Zahodni del Slovenije (ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968, str. 187–194. Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem v ča- su Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški muzej, 2016. Devetak, Robert: Gospodarska kriza na Goriškem in Gradiškem v letu 1879 ter ukrepi oblasti in dobro- delnih institucij za njeno reševanje. Marušičev zbor- nik: zgodovinopisec zahodnega roba: prof. dr. Branku Marušiču ob 80-letnici (ur. Petra Kolenc et al.). Ljub- ljana: Založba ZRC, str. 281–299. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610501701 Devetak, Robert: Prehrana in aprovizacija na Gori- škem in Gradiškem ob začetku prve svetovne voj- ne. Goriški letnik, 2016, št. 39/40, str. 133–152. Devetak, Robert: »Razkropljeni smo v širni svet, naš sled je vroča solza in bolest...« Izkušnja prve sve- tovne vojne civilnega prebivalstva iz sodnega okra- ja Kanal. Goriški letnik, 2015, št. 37/38, str. 323–338. Drnovšek, Marjan: Pot slovenskih izseljencev na tuje; od Ljubljane do Ellis Islanda – otoka solza v New Yorku 1880–1924. Ljubljana: Mladika, 1991. Galić, Lovro in Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I. Tolmin: Tolminski muzej, 2005. Gerbec, Teja in Vinazza, Manca: Arheološka podoba zahodne Banjške planote. Zahodna banjška plano- ta skozi čas. O geografiji in botaniki, arheologiji, stav- barstvu cerkva, zgodovini, ljudeh in etnološki dediščini ter jeziku zahodne Banjške planote (ur. Danila Zuljan Kumer, Mojca Perkon Kofol). Koper: Založba Annales, 2018, str. 75–116. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjože- finskih župnij na Slovenskem. Primorska (Oglejski pa- triarhat, Tržaška škofija). Ljubljana: Viharnik, 2016. Holz, Eva: Cestne povezave Goriške in Kranjske v 19. stoletju. Zgodovinski časopis 41, 1987, št. 1, str. 109–114. Keber, Katarina: Čas kolere: epidemije kolere na Kranj- skem v 19. stoletju. Ljubljana: ZRC SAZU, 2007 (Thesaurus memoriae; Dissertationes, 6). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504436 Klavora, Vasja. Koraki skozi meglo: Soška fronta, Kobarid, Tolmin 1915–1917. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mo- horjeva, 2004. Kociančič, Štefan: Župnija Kanal. Kanal ob Soči. Nova Gorica: Goriški muzej; Kanal: Občina, 2006, str. 17–32. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 1, Ur- barji Slovenskega Primorja. V Ljubljani: Akademija znanosti in umetnosti, 1948. Krajevni leksikon Slovenije (ur. Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik). Ljubljana: DZS, 1995. Logar, Erik: Sodobne razvojne smeri polkmetov na primeru Voklega. Dela, 2013, št. 39, str. 67–86. Melik, Anton: Slovensko Primorje. Ljubljana: Slovenska matica, 1960. Natek, Karel in Natek, Marjeta: Slovenija: portret države. Ljubljana: Založba Natek, 2008. Notizen. Mittheilungen der k.k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und histori- schen Denkmale 24. Wien: Präsidium der k.k. Zen- tral-Komission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 1898, str. 109–124. Novak, Vilko: Živinoreja. Gospodarska in družbena zgo- dovina Slovencev: [enciklopedična obravnava po pano- gah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospo- darstvo (ur. Pavle Blaznik, Grafenauer Bogo, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 343–394. Peterlin-Neumaier, Tanja: Valentin Stanič (1774–1874). Goriški izobraženci skozi zgodovino (ur. Željko Oset). Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici, 2018, str. 26–49. https://www.ung.si/sl/zalozba/11/goriski- -izobrazenci-skozi-zgodovino/ Petru, Sonja in Petru, Peter in Truhlar, Franc: Kanal. Arheološka najdišča Slovenije (ur. Stane Gabrovec). Ljubljana: Državna Založba Slovenije, 1975, str. 124. Prinčič, Vili: V Brucku taborišču --- 1915–1918: 2015 ob sto- letnici dogajanja. Trst: ZTT, 2015. Rajšp, Vincenc: Ceste na Goriškem v drugi polovici 18. stoletja. Zgodovinski časopis 41, 1987, št. 1, str. 103–107. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodovi- no. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Knj. 4, Br- da in Zgornje Posočje. Ljubljana: Viharnik, 2011. Sedmak, Drago: Dogodki v občini Kanal od 28. junija 1914 do 7. avgusta 1915. Kronika 36, 1988, št. 1/2, str. 81–93. Sedmak, Drago: Kanal in Kanalci med 1. svetovno voj- no. Kanal ob Soči v dnevniku občinskega tajnika Anto- na Bajta (ur. Drago Sedmak). Nova Gorica: Goriški muzej; Kanal ob Soči: Občina, 2006, str. 97–112. Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, 1996. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804). Zv. 3, Sekcija 157 (ur. Vincenc Rajšp, Drago Trpin). Ljub- ljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1997. Soška fronta 1915–1917: kultura spominjanja (ur. Vincenc Rajšp). Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut; Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Svoljšak, Drago: Posočje v bronasti dobi. Arheološki ve- stnik 39–40, 1989, št. 1, str. 367–386. Svoljšak, Petra: Begunci med prvo svetovno vojno. Izse- ljenec: življenjske zgodbe Slovencev po svetu (ur. Mar- jan Drnovšek). Ljubljana: Muzej novejše zgodovi- ne Slovenije, 2001, str. 123–128. 353 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... Svoljšak, Petra: Obnavljanje Goriške. Begunci: slovenski begunci s soške fronte: zbornik (ur. Marko Klavora, Ines Beguš). Nova Gorica: Goriški muzej, 2016, str. 98–105. Svoljšak, Petra: Soča, sveta reka: italijanska zasedba slo- venskega ozemlja (1915–1917). Ljubljana: Nova revija, 2003. Svoljšak, Petra: Ženske v gospodarstvu prve svetovne vojne. Žensko delo: delo žensk v zgodovinski perspekti- vi (ur. Mojca Šorn, Nina Vodopivec, Žarko Lazare- vić). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015, str. 179–194. Valentin Stanič: Cerovščkov gospod: ob dvestoletnici pri- hoda v Ročinj (ur. Marko Valentinčič). Nova Gorica: Educa, 2009. Zupan, Anton: Bodrež. Krajevni leksikon Slovenije: re- pertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgo- dovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije: Knj. 1: Zahodni del Slove- nije (ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založ- ba Slovenije, 1968, str. 198. SPLETNI VIRI Catasti dell'Archivio di Stato di Trieste: http://www.catasti.archiviodistatotrieste.it/Diveni- re/ua.htm?idUa=10649572 Statistični urad Republike Slovenije: https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/17 SUMMARY A Local Historical Overview of the Cadastral Municipality of Bodrež in the 19th and Early 20th centuries The article focuses on the local historical features of the village of Bodrež and the area of the cadastral munici- pality it represents as its centre. The cadastral municipal- ity was established in the eighteenth century, following the introduction of the cadastral system by the Habsburg empress Maria Theresa. The purpose of instituting such divisions was to ensure a more accurate and efficient con- trol over the tax system. The geographically diverse area is situated near the Slovenian-Italian border, on the western edge of the Banjšice Plateau. It forms part of the Soča Val- ley between Nova Gorica and Tolmin and lies in the direct vicinity of the local centre of Kanal, towards which the vil- lage once gravitated for lack of its own essential social and economic functions. Apart from Bodrež, which was first mentioned in 1367, the cadastral municipality also incor- porated the hamlet of Loga. Archaeological excavations confirm that the area was settled as early as the Bronze Age. The central part of the paper focuses on social, de- mographic, and economic situation in the nineteenth and early twentieth centuries. According to demographic cen- suses, the number of inhabitants over the last two centu- ries already reached its peak in the mid-nineteenth century, followed by a downturn that occurred as a result of a mix of social conditions and dynamics. In 1855, the area was hit by a cholera epidemic, and further demographic decline was caused by emigration, particularly to major urban centres and the USA. The village already suffered material damage on several occasions prior to the First World War. At the end of the nineteenth century, for example, the area was ravaged by three fires. The main economic branches were extensive and, from the end of the nineteenth century onwards, intensive livestock and crop production. In that time, the town of Gorizia was the main trade hub, where the inhabitants of Bodrež would primarily sell wood and hay. Their economic conditions were constrained by poor transport connections, which, starting with the end of the nineteenth century, began to be addressed by constructing a more effective road infrastructure. The area of the ca- dastral municipality was devastated during the First World War. Its settlements lay directly on the front line, and the years of shelling demolished a large part of both civilian and economic infrastructure. In addition, the war pushed the inhabitants of Bodrež to flee. Some sought refuge in the rear of the front, Carniola and the Bruck refugee camp (Lower Austria), whereas most were accommodated in Bohemia. The first refugees began to return at the end of 1917, only to be awaited by the devastated arable land and destroyed civilian and economic buildings, which took several years to rebuild after the end of the war. 354 | kronika 72 � 2024 2 robert devetak, urban makorič | domoznanski pregled območja katastrske občine bodrež v 19. in začetku ... Spominska plošča Valentinu Staniču v Bodrežu (foto: Robert Devetak).