Džungla. Romiia is alrišklh pragozdor. '4b{_[1«4_ tpisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 10 Njihovi lastni mladiči so vse to znali že s tremi meseci, močnejši in večji so bili nego belokoži najdenec v treh letih. Vedno ga je morala Kala nositi in vlačm za seboj. Starejši člani družine so zmajevali z glavami nad njim, češ iz lega črvička ne bo nikdar nič prida junak, še skrbeti bodo morali zanj na stara leta. In da ni Kala skrbno pazila na njegovega gojenčka, že zdavnaj bi ga foili s poti spravili. Mlajši pa so se norčevali iz slabiča, hodili so ga gledat, dražili so ga, če slučajno ni bilo Kale blizu, cukali so ga za nežne rokice in nogice in ga vabili seboj v goščavo in v vejevje ter se mu režali, če je nerodno in slabotno kobacal komaj po tleb. Klicali so ga za Trzana, kar pomeni belokožca. Kajti tudi živali imajo svoje posebne glasove, ki z njimi druga drugo kličejo in vabijo. Vsi so bili že vnaprej prepričani, da bo od slabosti poginil. Pa belokoži slabič ni poginil. Čimbolj je rastel v leta, tem lepše se je razvijal. V moči in rasli so ga sicer res prekašali živalski mladiči istestarosti. Kajti gorila je z desetimi leti dorastla žival, meri cela dva metra v višino in je na vrhuncu svojih moči. Trzan pa je bil še tudi z desetimi leti nedorastel fantič in primeroma zelo slab. Toda kak fantič je bil! In kako zelo je prekašal živalske mladiče po duhu, po svoji bistroumnosti ia iz- najdljivosti, da celo mnogo gibčnejši je bil in urnejši! In sam se je naučil stvari, v kateiih so ga njegovi živalski lovariši skušali zaman posnemati. Narava sama ga je vzela v šolo. Od prvih let mladosti je živel neprestauo v svežem zraku in na toplem solncu, ki sije v tistih krajih z neprimerno večjo gorkoto in ruočjo ko pri nas na hladnem seveiu. Utrjen je bil, prehlada in drugih bolezni ni poznal, mokrota in hlad, kolikor je tega v tistem vročem pasu, mu nisla škodovala. Neprestano kretanje v naravi in plezanje po drevju je zgodaj okrepilo njegove mišice. četudi je l)il slabši ko živalski mladiči, je bil vendar mnogo močnejši in vztrajnejši, nego dorastel človek s petindvajselimi leti, in v gibčnosti in telesni izurjenosti je prekašal najbolj izvežbanega borca. In kako je znal plezati in skakati! Gibčno in prožno kakor žoga je poskočil od tal in že je visel tri štiri metre visoko gori na veji. Z eno samo roko se je lahno kakor pero potegnil na vejo in urno kakor misel je splezal v vrh najvišjega džunglinega velikana. Nalahno se je zazibal v vršiču, se pognal šest irf^še več metrov dalcč po zraku črez vrtoglavi prepad na sosedno drevo in z neznirtljivo gotovostjo je v skoku ujel vejo, maječo se v pišu viharja. Sest metrov in še globlje se je spustil z vrha na nižjo vejo, se v padcu ulovil, se spet zazibal in skočil na sosedno drevo ali pa se strmoglavo spet spustil še šest in več metrov niže. V nemem čudenju so gledali živalski tovariši mladega belokožca, zaman so ga skušali posuemati in marsikateri si je zlomil roko in nogo ali pa plačal celo z življenjein, če se je predaleč pognal za skokonogim be-» lokožcem. ^'s*? preneokretni so bili in pretežki za takq vratolouine vaje. Na tleh pa je daleč prekašal živali v gibčnosti in urnosti. Gorila je na tleli neroden. Smešno se guga in 'Zib-< Ije po vseb štirih. Stopal nima in tudi pet ne. Njegove noge so kakor dlani na roki človekovi. Sprednje noge ali pravzaprav roke stisne v pest, kadar hodi po vseh štirih, in se naslanja nanjo. Zalo j.e njegova hoja negotova in njegov korak ni trden. Le skokoma se poganja naprej. Po koncu pa hodi s težavo, prav zato ker nima stopal na nogah. In povrh ga teža gornjega teksa vedno sili k tloni. Če že naredi nekaj korakov, se mora vedno spet spustiti na vse štiri. Zato si rad pomaga z debelim kolom ter se nanj naslanja pri hoji na zadnjih nogah, ali pa si utrga močno vejo. / čisto drugače se je obnašal skokonogi mladi belokožec. Urnih pet jo je brisal po trati, kadar so se lovili in gonili za zabavo naokrog, se poganjal in skočil več metrov daleč, pa spet zdirjal naprej ter daleč za seboj pustil okorne tovariše. Po vseh štirih kakor žival vobče ni hodil, razen tistikrat ko je bil šele leto dni star. Telo mu je bilo vse drugače vzrasllo in samo ga je nauftilo pokončne hoje. Pa ne samo da je prekašal živali po telesni gibčnosti in okretnosti, — tudi po duhu jim je bil pravi mojster. Briblen je bil, bistroumeii fantič. Saj je bil sin visoko izobraženega lorda Grevstoke, potomec; plemenite angleške rodovine. Razuni se mu je zgodaj in naglo razvijal. Mladina, tudi živalska, se rada igra in norčavo poganja. In brihtni belokožec si je izmišljal vsakovstne igre, pretkano je znal voditi za nos trapaste tovariše. Skril se jini je, da so ga dolgo zaman iskali, in nenadoma je planil med nje kdove odkod, da so vsi prestrašeni zbežali na vse strani. Ali pa jih je iz svojega skrivališča obmetaval z orehi in gnilimi sadeži, da so jezno renčali, pa vkljub vsemu zaman stikali za njim. Skratka, belokoži najdenec je, izvzemši telesno moč, daleč nadkriljeval svoje živalske tovariše in že v zgodnji mladosti kazal, da ga vodi razum, ki ga njegovi sodrugi niso imeli. — Njegovo življenje je potekalo srečno in mirno. V «pominu se mu ni ohranil niti najmanjši vtis v prvi dobi njegovega žtvljenja. Ni vedel, da je zunaj njegove džungle in razen divjih živali, ki so v njej prebivale, še kak drug svet. Razmeroma pozno se je zavedel velike razlike med seboj in med svojimi »tovariši«. Opazil je, da ima neznatno telesce, gladko od solnca ožgano kožo. Njegovi tovariši pa so bili močni, čokasti in kar je bilo v njegovih očeh najlepše, poraščeni so bili z lepim temnorjavim, kosmatim kožuhom. Sramoval se je svojega neznatnega, golega telesca. Da bi jim bil podoben, se je vsega pomazal z blatom od glave do pete. Pa blato se je posušilo, se odluščilo ter odpadlo. Povrh mu ludi nesnaga ni dobro dela. Nazadnje je sklenil, da se bo rajši sramoval svoje gladke kože, ko pa da bi hodil nesnažen in blaten. —- Kršakov rod je pogosto zahajal na lov v hribovje, iki je ležalo m-kaj milj v notranjščini dežele. Tam se je skrivalo jezerce v gosli goščavi džungle. Mirno in gladko kakor zrcalo je bilo njegovo površje, saj vetrovi niso našli poti globoko tja doli med giiče in med džungelske velikane. Nizek je bil breg jezerca in goščava je segala skoraj trdo do vode. Hladna in čista je bila ta voda in vabila je prebivalce džungle, da so si k njej hodili hladit žejo. In tam je bilo, da je belokoži deček prvikrat zagledal obraz svojega rojstva in spoznal bistveno razliko med seboj in živalskimi tovariši. Vroč poleten dan je bil, ko je prišel z mladim tovarišem k bregu. Žejna sta bila in piti sta hotela. Legla sta in se sklonila nad vodo in njuna obraza sta se zrcalila v mirni gladini. Kako se je prestrašil Trzan! Dovolj je že bilo sramote, da je imel tako grdo, golo kožo, — sedaj pa še tale spačen, grdi obrazek! čudno, da ga je še vobče kdo hotel pogledati! Tele majhne, rdeče, napete ustnicel In tile drobni beli zobje! Kaka siroščina je bila to v primeri z mogočnimi čeljuslmi, širokimi koščenimi lici, nizkim čelom in strašnim zobovjem njegovh srečnejših tovarišev —! In nos! Oh —1 Slisnjen je bil in tenek, napol sestradan! Ves zardel jc Trzan, tako ga je bilo sram, ko ga je primerjal z lepimi, širokimi nosnicami tovariševimi. Takega ploščnatega, širokega nosu si je želel. Crez pol lica je segall In vobče ves obraz —! Kako imenilno bi bilo, če bi imel lako lep, širok in divji obraz, kakor ga je imel tovariš, je premišljevaL In ko je zagledal svoje oči, tedaj je od groze skoraj v vodo padel. črna pika, krog nje velik rjav madež in lirog madeža je bilo vse belo —. Slrašno —! Kako lepe oči je imel tovariš! Majhne, bodeče, vse s krvjo zalite, nasršene, globoko pod čelom ležeče, trdo ob nosu —. In kako divje so gledale! Tako je bil zamišljen v ocenjevanje svojega obraza, da ni slišal rahlega šumenja trave in listja za seboj. Tudi tovariš ni ničesar čul. Pila sta in plaskajoča voda in zadovoljno grgranje je uglušilo tihe stopinje sovražnikove. Komaj dvajset korakov za njima je bilo. Sabora, orjaška levinja, se je plazila po goščavi. Previdno je postavljala nogo za nogo, neslišno je vsakikrat položila mogočno šako v mebko travo, preden je dvignila drugo. Tako je lezla bliže,, s trebuhom trdo ob tleh, včasih je pomigala z dolgim repom, — orjaška mačka, ki se pripravlja na skok. Sedaj je bila komaj deset korakov oddaljena, z največjo previdnostjo je skrčila zadnje noge tesno pod telo, silne mišice so se na_pele pod lepim rumenkastim kožuhom. lako tesno ob tleb je čepela, da je skoraj videti ni bilo \z trave, le skrčeni hrbet je gledal iz nje, pripravljen na silni skok. Rep se ni več genil. Miren, raven je kžal na tleh. Za trenutek je ležala nepremična kakor iz kamna izsekana. In nato je strašno zrjovela in planila. Sabora je bila pameten lovec. Divji krik pri naskoku bi se manj premetenemu lovcu zdel nepreviden. AU ne bi z večjo gotovostjo ugrabila plen, če bi tiho in molČe planila nanj? (Dalje prihodnjič.