časopis
za
kritiko
znanosti
ANTON GR1ZOLD
MILITARIZACIJA IN
VOJAŠKO-INDUSTR1JSKI
KOMPLEKS
(študija primera ZDA)
ČKZ 134/135 1990
ANTON GRIZOLD
MILITARIZACIJA IN
VOJAŠKO-INDUSTRIJSKI
KOMPLEKS
(študija primera ZDA)
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
LJUBLJANA 1990
VSEBINA
PREDGOVOR ........................III
UVOD ..............................1
PROLEGOMENA ......................49
I.	DEL
I. OBRAMBA KOT PODROČJE DRUŽBENEGA
DELOVANJA.........................14
1.	Vojaško-obrambna dejavnost države, militarizacija in
militarizem...........................16
1.1.	Geneza pojma militarizem ..................19
1.2.	Različna pojmovanja militarizma kot družbenega pojava . 21
1.2.1.	Stališča sovjetskih avtorjev o militarizmu ..........29
1.2.2.	Stališča nekaterih jugoslovanskih
avtorjev o militarizmu.....................34
1.2.3.	Pogledi avtorjev iz zahodnih razvitih industrijskih držav na
pojav militarizma .......................42
2.	Sklepi..............................49
II.	DEL
I. VOJAŠKI SISTEM ZDA..................56
1.	Razvoj vojaško-obrambne dejavnosti ZDA.........56
2.	Oborožene sile ZDA .....................64
2.1.	Obseg in funkcija ameriških oboroženih sil.........65
2.2.	Prisotnost visokih predstavnikov oboroženih sil v organih
zvezne vlade ..........................77
3.	Ostale institucije ameriške družbe, ki vplivajo na vsebino in
sprejemanje ameriške obrambne politike..........82
3.1. Formalne institucije odločanja glede obrambne
politike ZDA..........................83
3.1.1.	Predsednik ZDA........................84
3.1.2.	SVet za nacionalno varnost ..................86
3.1.3.	Obrambno ministrstvo ZDA.................88
3.1.4.	Zunanje ministrstvo......................92
3.1.5.	Obveščevalne službe......................93
3.1.6.	Kongres.............................97
I
3.2. Neformalne (nedržavne) institucije v procesu ameriškega
političnega odločanja o obrambni politiki ..........97
3.2.1.	Sredstva množičnega (javnega) obveščanja .........98
3.2.2.	Interesne skupine in združenja ...............100
4. Sklepi .............................101
II.	VOJAŠKO-INDUSTRIJSKI KOMPLEKS (VIK) V ZDA . 107
1.	Teorija o vojaško-industrijskem kompleksu v ZDA .... 107
2.	Družbeno-zgodovinske okoliščine v ZDA, ki so pogojile
nastanek pojava vojaško-industrijskega kompleksa .... 122
2.1.	Procesi koncentracije in centralizacije kapitala......125
2.2.	Naraščajoča vloga aparata države v ameriški družbi .... 126
2.3.	Podpora aparata države za razvoj korporacij, ki proizvajajo za
vojaške namene........................129
2.4.	Idejno-politična utemeljitev sodelovanja ameriškega
gospodarstva, zvezne vlade in zvezne vojaške organizacije
na področju vojaško-obrambnih priprav..........139
3.	Vloga podjetij, ki proizvajajo za vojaške namene (t.i. Defense
Contractors) v vojaško-obrambni dejavnosti ZDA .... 141
3.1.	Nekatere značilnosti dela ameriškega gospodarstva,
ki deluje za vojaške namene.................142
3.1.1.	Značilnosti povpraševanja (kupca) na trgu
vojaškonamenske industrije ZDA .............144
3.1.2.	Značilnosti dobaviteljev (ponudbe) v vojaškonamenski
industriji ZDA ........................146
3.1.3.	Nekatere specifičnosti vojaško-namenskih podjetij
(v primerjavi s "civilnimi")..................146
3.2.	Razmerje med podjetji z vojaškonamensko proizvodnjo in
obrambnim ministrstvom ..................154
3.3.	Podjetja z vojaškonamensko proizvodnjo in kongres . . . 156
4.	Delovanje vojaško-industrijskega kompleksa v ZDA . . . 160
4.1.	Sodelovanje zvezne vlade, zvezne vojaške organizacije in
vojaškonamenske industrije.................160
4.2.	Delovanje vojaškonamenske industrije in zvezne vojaške
organizacije v okviru VIK na ameriško družbo ......163
III.	SKLEPNE MISLI .......................171
OPOMBE...........................178
LITERATURA .......................191
SINOPSIS...........................197
II
PREDGOVOR
Znanstvena raziskava procesa militarizacije in vcjaško-indus-
trijskega kompleksa dr. Antona Grizolda je izjemno zanimiva
novost na razsežnem področju socioloških in politoloških študij.
Pred nami se razgrinjaja "vizije" mogočnih potencialov vojaške
in ekonomske sile dominantnih svetovnih držav: čeprav je študija
omejena na ZDA, lahko analogno slutimo iste mamutske kom-
plekse tudi v Evropi in v druih regionih globalne družbe. Nena-
doma se zavemo, da so sedanji procesi popuščanja napetosti med
blokoma, reduciranja vojaške sile, konverzije kapacitet vojaške
industrije in druge spremembe na tem področju šele prvi koraki
"racionalizacije" vojnih potencialov. Dejanska prizadevanja po
demilitarizaciji in miru v svetu pa so omejena, če ne celo "blo-
kirana" z logiko obstoja in prepletenosti vojaške, ekonomske in
politične elite.
Avtor nam z izjemnim poznavanjem razkriva interesno pove-
zanost vojaškega aparata, gospodarskih korporacij z vojaško-
namensko proizvodnjo in politične strukture. Velike gospodar-
ske korporacije širijo produkcijo orožja in vojaške opreme ter
izdvajajo ogromna finančna sredstva za znanstveno raziskovalno
delo. Hkrati pa veliki sektorji industrije, profesionalna
združenja, univerze in njihovi raziskovalni instituti, delavci,
sindikati, profesorji in celo filmska industrija postajajo močno
odvisni od izdatkov zveznih vlad za vojaške namene. Težnja
velikih sil po dominaciji v svetu, po obvladovanju trgov in virov
surovin, po monopolističnem nadzoru in ekonomski suverenosti
ohranja in sproža nove procese militarizacije.
Prizadevanja po vzpostavljanju civilne družbe in po omejevan-
ju moči države se nam ob prebiranju Grizoldove knjige izkažejo
kot utopična. Vojaško industrijski kompleks posega globoko v
pore civilne družbe in sili (prisiljuje) državo, politike in institu-
cije civilne družbe, da se podrejajo logiki "militantnega" modela
družbenega razvoja - pod domoljubnim geslom "obrambe in
III
varovanja" velikih civilizacijskih in kulturnih dosežkov
človeštva. Avtor ugotavlja, daje ta odvisnost danes že tolikšna,
da se zdi ljudem iz organizacij in institucij, ki so vključene v
vojaško-obrambno dejavnost ZDA, tovrstna dejavnost za družbo
nujno potrebna. Če se spomnimo sedanjih vojaških nastopov
gigantskih armad dominantnih držav v različnih predelih sveta,
se zdi, daje tako razmišljanje celo logično - seveda če odmislimo,
daje vse to v nasprotju s prizadevanji človeštva po miru. Lahko
se vprašamo, ali so v luči možnih novih velikih svetovnih spopa-
dov realni procesi tehnološkega, ekonomskega, političnega, ko-
munikacijskega in kulturnega povezovanja v Evropi in v drugih
predelih sveta?
Avtor nam na ta vprašanja ne odgovarja le s celovito obrav-
navo zapletenega kompleksa pojavov militarizacije ekonomske,
politične in vojaške strukture svetovne "supersile", marveč opo-
zarja tudi na notranjo protislovnost takih procesov. Za preživetje
človeštva je nujna vzpostavitev novega sistema svetovne varnos-
ti, ki bo temeljil na medsebojnih interesih kot glavnem sredstvu
za dosego univerzalne varnosti. Krepi se tudi kritična družbena
misel o trendih militarizacije in o širjenju humanistične, mirov-
niške in pacifistične zavesti o svetu.
Knjiga Antona Grizolda je pionirsko delo, ki ga odlikuje
tehtnost teme, znanstvenost obdelave, lastna dognanja ob študiju
te problematike v ZDA ter metodološka dognanost. Delo je
napisano z jasnim in razumljivim jezikom, ki ni obremenjen z
ideologiziranimi kalupi in strokovnim izrazoslovjem. Študija
zapolnjuje občutno vrzel v slovenskem družboslovnem in obram-
boslovnem prostoru, hkrati paje pomemben prispevek k jugos-
lovanski strokovni literaturi, ki beleži le redke in nepopolne
poskuse kompleksne obravnave problema. Delo odpira možnost
vzpostavljanja znanstvenega dialoga z ustreznimi raziskovalnimi
institucijami na mednarodni ravni. Nedvomno pa bo koristno
študijsko berilo za vse tiste, ki žele poglobiti svoja spoznanja o
zapletenem fenomenu svetovne in nacionalne varnosti in o
grozečih nevarnostih za usodo človeštva.
prof. dr. FRANCE VREG
IV
UVOD
Tendence pluralnosti v sodobnem svetu, na katerih temelji
obstoj različnih gospodarskih, političnih, vrednostnih sistemov,
nosijo v sebi tudi potrebo po obstoju vojaško-obrambne dejav-
nosti avtonomnih držav. Praksa v sodobnih družbah kaže, da je
vojaška organizacija glavni nosilec te dejavnosti in je obenem
sestavni del aparata države. Njen položaj in vloga v strukturi
sodobne države je lahko različen. Državna vojaška organizacija
ima lahko mesto os rednje institucije obrambnega sistema države,
brez bistvenega vpliva na družbeno življenje. V tem primeru je
državna armada servis, služba državne oblasti za pripravljanje in
izvajanje njene vojaško-obrambne funkcije. Tak status ji
omogočajo različne predpostavke, povezane z vprašanjem za-
dostne in učinkovite obrambe države (izhajajoč iz stopnje eko-
nomskega, političnega, znanstveno-tehničnega razvoja, geos-
trateških značilnosti ozemlja, vojaško- političnega položaja,
njenega statusa v mednarodni skupnosti itd.), ki jih najvišje
državno vodstvo upošteva pri oblikovanju in izvajanju obrambne
politike. Z visoko stopnjo razvoja proizvajalnih sil za vojaške
namene je postalo ogrožanje družb totalno.To med drugim nare-
kuje večini držav, da se že v miru pripravljajo za morebitno
vodenje vojne. S tem so v veliki meri ustvarjene objektivne
predpostavke, da državna vojaška organizacija prestopi lastne .
meje ter teži k doseganju svojih lastnih ciljev v družbi. Tak pojav
se pogosto označuje kot militarizacija. Z njim se opisujejo proce-
si krepitve vojaškega dejavnika v okviru političnih sistemov
sodobnih držav, ki v določenih okoliščinah celo odločilno usmer-
ja državno politiko oz. si pridobiva vlogo enega od najpomemb-
nejših dejavnikov pri oblikovanju in uresničevanju ideoloških,
političnih, gospodarskih idr. smotrov države. Proces militariza-
cije naj bi ustvarjal ugodne pogoje za nastanek dveh pojavov, ki
jih najpogosteje označujejo kot negativne družbene pojave. To
sta militarizem in vojaško industrijski kompleks. S slednjim se
označuje povezovanje interesov posameznih skupin in organi-
1
zacij iz različnih sfer življenja družbe, ki v t.i. vojaško-obrambni
dejavnosti sodobnih držav težijo k doseganju svojih ožjih intere-
sov na škodo družbenih. Njihov delni skupni interes je obstoj
relativno velikega vojaškega sistema in dela gospodarstva, ki
deluje za njegove potrebe. Več kazalnikov napeljuje k sklepu, da
vodi proces militarizacije, kot tudi delovanje vojaško-indus-
trijskega kompleksa k usmerjanju družbenih zmogljivosti sodob-
nih držav za vojaško-obrambne namene (visoka stopnja vojaških
izdatkov, kopičenje sistemov orožij in nenehen razvoj novih,
veliko število ljudi, zapos lenih v vojaške namene itd.). Kljub
globalnim razsežnostim svojih vplivov imata pojava militariza-
cije in vojaško in dustrijskega kompleksa tudi individualne
državne (nacionalne) značilnosti. Zato je raziskovanje teh po-
javov na ravni posamične države primerno in smotrno, še zlasti
če gre za največjo gospodarsko velesilo, eno od dveh vojaških
supersil ter za državo, v kateri se odvijajo procesi, ki so skupni
večjemu številu zahodnih industrijskih razvitih in drugih držav.
Raziskovanje procesa militarizacije in pojava vojaško indus-
trijski kompleks na primeru ZDA je pomembno s teoretičnega in
praktičnega vidika. Z ugotavljanjem vzrokov, osvetlitvijo poteka
in najpomembnejših posledic velike vloge zvezne armade in
celotne vojaško-obrambne strukture pri določanju ciljev
ameriškega družbenega razvoja (ter njeno tesno povezanostjo z
vsakokratno zvezno vlado ter tistim delom gospodarstva, ki
deluje za vojaške namene) je mogoče prispevati k pojasnjevanju
teženj, ki vodijo k procesu militarizacije v tej družbi. Učinki tega
procesa vplivajo na gospodarske, politične in vojaške premike na
globalni ravni. S tem pa postaja možno popolnejše razumevanje
položaja in vloge ZDA v mednarodni skupnosti, še zlasti v
procesu globalnega oboroževanja. Obenem pa lahko spoznanja
iz proučevanja teh pojavov v ZDA prispevajo k razumevanju in
iskanju poti za reševanje nekaterih perečih, izrazito negativnih
pojavov na globalni ravni (oboroževanje, odvzem sredstev za
družbeno ekonomski idr. razvoj ter njihovo us merjanje za
vojaške namene).
2
V pričujoči analizi sem obravnaval pojave militarizacije in
vojaško-industrijskega kompleksa v luči tistih gospodarskih in
političnih procesov v ZDA, ki so od prve svetovne vojne do danes
po mojem mnenju pogoj ili nastanek in delovanje obeh pojavov v
tej državi.
Tovrstna analiza je zanimiva tudi za naše razmere predvsem
zaradi mednarodnega pomena in vpliva te supersile ter razšir-
jenosti pojavov militarizacije in vojaško- industrijskega kom-
pleksa v mednarodni skupnosti in v našem neposrednem okolju.
Knjigo vsebinsko sestavljata dva dela: a) splošno teoretični
del, v katerem je obravnavana vojaško-obrambna dejavnost kot
področje družbenega delovanja in njena strukturna povezanost s
pojavoma militarizacije in militarizma ter b) študija primera
pojavov militarizacije in vojaško-industrijskega kompleksa v
ZDA.
Čeprav je knjiga v prvi vrsti namenjena študentom obrambo-
slovja na FSPN in strokovnjakom, ki delujejo na varnostno-
obrambnem področju v Sloveniji, pa je lahko koristen pripo-
moček tudi vsem tistim, ki se kakorkoli ukvarjajo s problematiko
varnosti, miru, obrambe in vojaštva in o teh vprašanjih kritično
razmišljajo.
3
zacij iz različnih sfer življenja družbe, ki v t.i. vojaško-obrambni
dejavnosti sodobnih držav težijo k doseganju svojih ožjih intere-
sov na škodo družbenih. Njihov delni skupni interes je obstoj
relativno velikega vojaškega sistema in dela gospodarstva, ki
deluje za njegove potrebe. Več kazalnikov napeljuje k sklepu, da
vodi proces militarizacije, kot tudi delovanje vojaško-indus-
trijskega kompleksa k usmerjanju družbenih zmogljivosti sodob-
nih držav za vojaško-obrambne namene (visoka stopnja vojaških
izdatkov, kopičenje sistemov orožij in nenehen razvoj novih,
veliko število ljudi, zapos lenih v vojaške namene itd.). Kljub
globalnim razsežnostim svojih vplivov imata pojava militariza-
cije in vojaško in dustrijskega kompleksa tudi individualne
državne (nacionalne) značilnosti. Zato je raziskovanje teh po-
javov na ravni posamične države primerno in smotrno, še zlasti
če gre za največjo gospodarsko velesilo, eno od dveh vojaških
supersil ter za državo, v kateri se odvijajo procesi, ki so skupni
večjemu številu zahodnih industrijskih razvitih in drugih držav.
Raziskovanje procesa militarizacije in pojava vojaško indus-
trijski kompleks na primeru ZDA je pomembno s teoretičnega in
praktičnega vidika. Z ugotavljanjem vzrokov, osvetlitvijo poteka
in najpomembnejših posledic velike vloge zvezne armade in
celotne vojaško-obrambne strukture pri določanju ciljev
ameriškega družbenega razvoja (ter njeno tesno povezanostjo z
vsakokratno zvezno vlado ter tistim delom gospodarstva, ki
deluje za vojaške namene) je mogoče prispevati k pojasnjevanju
teženj, ki vodijo k procesu militarizacije v tej družbi. Učinki tega
procesa vplivajo na gospodarske, politične in vojaške premike na
globalni ravni. S tem pa postaja možno popolnejše razumevanje
položaja in vloge ZDA v mednarodni skupnosti, še zlasti v
procesu globalnega oboroževanja. Obenem pa lahko spoznanja
iz proučevanja teh pojavov v ZDA prispevajo k razumevanju in
iskanju poti za reševanje nekaterih perečih, izrazito negativnih
pojavov na globalni ravni (oboroževanje, odvzem sredstev za
družbeno ekonomski idr. razvoj ter njihovo us merjanje za
vojaške namene).
2
V pričujoči analizi sem obravnaval pojave militarizacije in
vojaško-industrijskega kompleksa v luči tistih gospodarskih in
političnih procesov v ZDA, ki so od prve svetovne vojne do danes
po mojem mnenju pogoj ili nastanek in delovanje obeh pojavov v
tej državi.
Tovrstna analiza je zanimiva tudi za naše razmere predvsem
zaradi mednarodnega pomena in vpliva te supersile ter razšir-
jenosti pojavov militarizacije in vojaško- industrijskega kom-
pleksa v mednarodni skupnosti in v našem neposrednem okolju.
Knjigo vsebinsko sestavljata dva dela: a) splošno teoretični
del, v katerem je obravnavana vojaško-obrambna dejavnost kot
področje družbenega delovanja in njena strukturna povezanost s
pojavoma militarizacije in militarizma ter b) študija primera
pojavov militarizacije in vojaško-industrijskega kompleksa v
ZDA.
Čeprav je knjiga v prvi vrsti namenjena študentom obrambo-
slovja na FSPN in strokovnjakom, ki delujejo na varnostno-
obrambnem področju v Sloveniji, pa je lahko koristen pripo-
moček tudi vsem tistim, ki se kakorkoli ukvarjajo s problematiko
varnosti, miru, obrambe in vojaštva in o teh vprašanjih kritično
razmišljajo.
3
PROLEGOMENA
4
Razvoj proizvajalnih sil in družbene delitve dela povzročata
velike spremembe v človekovem življenju in delu. Tako je bila
ena najpomembnejših sprememb na začetnih razvoj .lih stopnjah
človeške družbe pojav države ter znjo vojaške sile, ki je oprav-
ljala vojaško dejavnost. Za to dejavnost je bila organizirana
posebna skupina ljudi, ki seje usposabljala, pripravljala inje bila
ustrezno opremljena (z orožjem). Razmerja med člani družbe so
se s pojavom države in organizirane vojaške sile močno zapletla
in postala nejasna do takšne mere, da so zahtevala posebno
proučitev. Z izdiferenciranostjo vojaške dejavnosti kot posebne
dejavnosti v družbi, ki jo opravlja državna organizacija - armada,
se je v družbi ustvarila potreba po proučitvi odnosov med ljudmi
in socialnimi skupinami znotraj te nove družbene organizacije,
kot tudi odnosa med njo in ostalo civilno družbo.
Razvoju družbe so imanentne nenehne težnje k pluralnosti.
Slednje nosijo v sebi mnoge razlike med narodi, kulturami, v
znanju, tradicijah, verovanju itd. Iz teh razlik izhajajo dejanski
statusi (gospodarski, politični idr.) sodobnih držav v mednarodni
skupnosti. Proces pluralnosti kot zakonitost v razvoju človeške
družbe ustvarja razmere, ko države za svojo avtonomnost pri or
ganizaciji družbe ter za ohranitev nacionalnih vrednot in tradicij
razvijajo vojaško- obrambno dejavnost, s katero vse to varujejo
in branijo v interakcijah z drugimi državami. Na današnji stopnji
družbenega razvoja so aktualni različni viri ogrožanja posamez-
nika in skupnosti zunaj in znotraj socialnega sistema (oboroženo
delovanje, dejstvovanje z distance, pojavi in procesi v naravi,
elementarne nesreče, socialna neravnovesja, socialni odkloni -
kriminal, socialna patologija idr.). To je povzročilo, da se je
organizirana vojaška dejavnost razvila v vojaško-obrambno de-
javnost države. Praksa v številnih sodobnih državah kaže, daje
področje obrambe in varnosti na današnji stopnji družbenega
razvoja po obsegu in po vlogi pomemben del njihove politične,
gospodarske družbene ureditve. Zlasti po drugi svetovni vojni si
je vojaško-obrambna dejavnost v večini sodobnih držav utrdila
svoj položaj posebne veje znotraj obstoječih družbenih delitev
dela. Zdi pa se tudi, da je "narava" človekove narave1 tako z
5
vidika posameznika, skupine ali globalne družbe v celoti eno od
tistih temeljnih gibal, ki pogojujejo razvoj zavesti ljudi o njihovi
različnosti, o nepredvidljivih namenih, interesih, željah enih in
drugih. Medsebojno obtoževanje vlad sodobnih držav o tem,
katera izmed njih ima eksplicitno ali implicitno izraženo težnjo
po dominaciji nad materialnimi, človeškimi zmožnostmi bodisi
na regionalni ali svetovni ravni, se materializira predvsem v
politiki, doktrini in sistemu na področju vojaško-obrambne de-
javnosti njihove družbe. Za organizacijo in razvoj te dejavnosti
namenjajo mnoge države danes vse več človeških, materialnih,
finančnih in drugih možnosti. Tako na primer na gospodarskem
področju mnogih držav postaja vse večji tisti sektor, ki načrtuje,
proizvaja, nabavlja, skratka, deluje za njihove vojaško- obramb-
ne namene. Potemtakem lahko trdimo, da posvečajo mnoge
sodobne države veliko pozornost organiziranju in pripravljanju
lastnih vojaško-obrambnih struktur za vodenje morebitne vojne
ter preživetje v njej. V načrte vojaško- obrambnih priprav
vnašajo poleg lastnih še podatke in spoznanja o stanju tovrstnih
priprav drugih držav (bolj ali manj potencialnih nasprotnikov).
Scenariji in sredstva za uresničitev teh načrtov spadajo med
najvišje državne skrivnosti (t.i. skrivnosti v okviru državnih in
nacionalnih interesov). Prav to dejstvo povzroča, da nekatere
sodobne države zbirajo te infor macije in podatke o drugih
državah po najrazličnejših poteh. ZDA so npr. razvile cel sistem
tako imenovanih informacijskih (obveščevalnih) služb, ki se
uradno imenuje obveščevalna skupnost (Intelligence Com-
munity). Take dejavnosti sodobnih držav le še povečujejo obseg
vojaško-obrambnega področja znotraj njihovih celotnih
družbenih struktur. Velik, dobro organiziran, pripravljen itd.
vojaško-obrambni sistem države pa je objektivno izziv za druge
države, ki po principu akcija-reakcija ustrezno ukrepajo (npr.
višanje izdatkov za vojaške namene idr.). Konkurenčni odnosi
med sodobnimi državami na različnih področjih njihovega živl-
jenja in delovanja (gospodarsko, politično, vojaško-obrambno)
danes že dosegajo stopnjo tekmovanja in se na področju obrambe
in varnosti najpogosteje imenujejo oboroževalne tekme. Te so
6
izraz povečane vloge vojaškega dejavnika tako z-.iotraj posamez-
nih držav kot tudi odnosov med njimi. Poleg omenjenih (razvoj
proizvajalnih sil, delitev dela v družbi, obstoj mnogih različnosti
med sodobnimi državami) potekajo v sodobnem svetu še nekateri
drugi procesi, ki ustvarjajo "ugodne" razmere za povečano (glede
na celotno družbo) in v mnogočem avtonomno vlogo celotne
vojaško-obrambne strukture v posameznih državah.
.Že dalj časa se v mednarodni skupnosti odvijajo veliki in
burni procesi na vseh področjih življenja in delovanja globalnih
družb. Prav sodobna znanstveno-tehnološka revolucija, ki je
močno povečala možnosti za pridobivanje materialnih dobrin ter
za zadovoljevanje človekovih potreb, je obenem ustvarila tudi
možnosti za enormno povečanje rušilne, uničevalne moči člove-
ka. Nobena družba oziroma država ni imela nikoli v dosedanji
človeški zgodovini na voljo tolikšne uničevalne moči, kot jo
imajo nekatere države danes (jedrsko, kemično, biološko idr.
orožje). V tem smislu ima vojaški dejavnik v družbi na današnji
stopnji njenega razvoja pomemben položaj in vlogo, saj nepos-
redno poseduje oziroma upravlja z velikimi uničevalnimi sistemi
orožij ter s precejšnjim delom družbenega bogastva. Današnja
stopnja razvoja proizvajalnih sil je zelo razširila vsebino vojaške
sile, tako da se lahko vanjo vključi večina zmogljivosti družbe
(gospodarske, znanstvene, demografske, kulturne idr.). Večina
sodobnih družb ima poleg množičnih vojaških organizacij še
druge mehanizme, ki omogočajo sodelovanje prebivalstva pri
oboroženem in neoboroženem delovanju v primeru vojne.
Vojaška organizacija je sestavni del sodobne državne or gani-
zacije in ima kot taka določen vpliv na vsebino družbenega
življenja. Vpliv profesionalnega dela državne vojaške organiza-
cije je lahko zmeren in sorazmerno nebistven, v določenih
družbeno-zgodovinskih okoliščinah pa se utegne ta dejavnik
pojaviti kot najpomembnejša sestavina državne organizacije, ki
določa vsebino njenega družbenega življenja.
Tako krepitev položaja in razširitev vloge vojaške or ganiza-
cije ter njenega vpliva na ostala področja družbenega življenja
7
pogosto označujejo s terminom militarizacija. Z njim opisujejo
procese krepitve vojaškega dejavnika v okviru političnih siste-
mov sodobnih držav, ki v določenih okoliščinah odločilno usmer-
ja državno politiko oziroma si pridobiva vlogo enega od najpo-
membnejših dejavnikov oblikovanja in uresničevanja ideoloških,
političnih, gospodarskih, kulturnih idr. smotrov države. V tem
smislu ni pomembno zgolj vprašanje sodelovanja vojaškega de-
javnika v centrih odločanja, ampak tudi vprašanje kvalitativnih
sprememb v odnosih moči med najpomembnejšimi dejavniki
notranjega razvoja držav v smeri prevladujočih ciljev profesion-
alne vojaške organizacije. Proces militarizacije ustvarja
družbene temelje za vsaj dva pojava, ki ju naj pogosteje
označujejo kot negativna družbena pojava. To sta militarizem in
vojaško-industrijski kompleks (VIK). S ter minom militarizem
se pogosto označuje odnos med državno vojaško organizacijo in
globalno družbo, ki omogoča prevladujoči vpliv državne vojaške
organizacije na usmer janje družbenega življenja pretežno z
vidika njenih lastnih interesov. Pri pojavu vojaško-industrijski
kompleks pa naj bi šlo za povezovanje interesov posameznikov,
skupin in in stitucij iz različnih sfer življenja in dela dražbe, ki
v vojaško-obrambni dejavnosti oziroma v tako imenovanih
vojaško-obrambnih pripravah držav težijo za doseganje svojih
delnih skupnih interesov na škodo družbenih.
Kljub globalnim razsežnostim procesa militarizacije in
vojaško- industrijskega kompleksa imata oba pojava tudi in
dividualne državne (nacionalne) značilnosti. Zato se mi zdi smo-
trno oba pojava raziskati na ravni posamične države. Tovrstno
analizo bom izvedel na primeru ZDA.
Raziskovanje procesa militarizacije in pojava VIK na primeru
ZDA je pomembno s teoretičnega in praktičnega zornega
kota.Pričakujem,da bougotavljanje vzrokov, osvetlitev poteka in
najpomembnejših posledic velike vloge vojaške or ganizacije
oziroma vojaško-obrambnega aparata pri določanju ciljev
ameriškega družbenega razvoja prispevalo k pojasnjevanju tend-
enc, procesa militarizacije v tej družbi. Učinki tega procesa (v
8
vojaški supersili) vplivajo na gospodarske, politične in vojaške
premike na globalni ravni. S tem postaja možno popolnejše
razumevanje položaja in vloge ZDA v mednarodni skupnosti, še
zlasti v procesu globalnega oboroževanja (povezanega tako z
vojaško-obrambno dejavnostjo ZDA kot tudi drugih sodobnih
držav).
Ostali pomembni razlogi, da sem za študijo primera razis
kovanja procesa militarizacije in pojava VIK izbral ZDA, so:
1.	ZDA so v marsičem tipična sodobna industrijsko razvita
zahodna (kapitalistična) država:
a)	za seboj ima relativno dolgo obdobje (več kot 100 let)
nemotenega razvoja kapitalizma;
b)	na velikem severnoameriškem trgu se je v pogojih tržnih
zakonitosti razvil gospodarski sistem skozi tri faze - liberalno,
monopolno in državno-korporacijsko.
2.	V mnogih študijah o militarizaciji in o vojaško- indus-
trijskem kompleksu zasledimo tezo in argumente v prid trditve,
da sta ta dva fenomena najbolj razvita prav v ZDA. Metodološko
je smotrno proučevati družbene pojave v njihovi najrazvitejši
obliki.
3.	Relativno najbolj dostopni in obdelani podatki ter številne
študije o ameriških vojaško-obrambnih zadevah.
4.	Možnosti za raziskovalno delo, ki sem jih imel na Univerzi
Maryland v ZDA.
Metodološki pristop:
V analizi pojavov militarizacije in vojaško-industrijskega
kompleksa v ZDA izhajam iz ideje o povezanosti procesov in
pojavov na vojaško-obrambnem področju z ostalimi sferami
družbene stvarnosti. Medsebojna povezanost in vplivanje med
9
posameznimi področji družbenega življenja in dela poraja speci-
fične oblike zunanjih pojavnih oblik. Zato sem pojava militari-
zacije in vojaško-industrijskega kompleksa, ki sta eksplicitno
povezana z vojaško-obrambno dejavnostjo ameriške družbe, ob-
ravnaval interdisciplinarno. Interdisciplinarni pristop utemel-
jujem na obramboslovju kot nastajajoči družbeni vedi, ki obrav-
nava vojaško-obrambno dejavnost v družbi ter pojave, povezane
z njo, z znanstvenim instrumen tarijem družboslovja, glavno
pozornost pa usmerja zlasti na naslednje vidike obravnave:
-	položaj in vlogo vojaško-obrambne dejavnosti v uveljavljeni
družbeni delitvi dela,
-	potrebe in interese posameznikov in družbene skupnosti v tej
dejavnosti,
-	uveljavljeni vojaški, politični, ekonomski idr. odnosi v
družbi,
-	razmerja med obsegom in vsebino vojaško-obrambne dejav-
nosti ter zagotavljanje varnega obstoja države v mednarodni
skupnosti,
-	preprečevanje krepitve vpliva državne vojaške organizacije
na družbeno življenje idr.
Pojmovne opredelitve
Obramboslovni pristop, ki sem ga uporabil v analizi pojavov
militarizacije in VIK v ZDA, zahteva tudi specifično poimeno-
vanje nekaterih kategorij. V tem pogledu sem bil soočen s
terminološko praznino. Pomagal sem si s t.i. jezikovno-kulturno
institucijo, ki skrbi za enotno poimenovanje predmetnega in
pojmovnega sveta stroke na ta način, da v krogu prizadetih
(strokovnjakov) sprejme določen strokovni izraz oz. termin. To
pa predstavlja najglobji vzgib za mojo udeležbo na posvetih,
okroglih mizah, kjer lahko svoja poimenovanja vojaško-obramb-
nega področja in pojavov v njem kritično soočam z mnenji
kolegov iz obramboslovne in drugih strok pri nas.
10
S temeljnimi pojmi, kijih v knjigi uporabljam, razumem:
1.	Militarizacija je proces, v katerem prihaja do krepitve
položaja in vloge državne vojaške organizacije ter razširitve
njenega vpliva na ostala področja v družbi z dveh vidikov:
a)	kolikostnega, tj. namenjanja relativno velikega dela
družbenega bogastva za obstoj in rast vojaškega sistema,
b)	kakovostnega, tj. prenašanja in vsiljevanja vrednot, norm,
načina mišljenja, državne vojaške organizacije v širšo družbo ter
s tem ustvarjanje ugodnih temeljev v njej za sprejemanje po-
membne vloge profesionalne vojaške organizacije pri usmerjanju
celotnega družbenega življenja.
2.	Militarizem je odnos med državno vojaško organizacijo in
globalno družbo, kakor tudi odnos znotraj teh dveh enot, ki
vzpostavlja odločilen položaj profesionalne vojaške or ganizacije
pri usmerjanju družbenega življenja pretežno z vidika njenih
lastnih interesov;
3.	Vojaško-industrijski kompleks je povezovanje državne
vojaške organizacije s civilnim sektorjem v družbi, ki ima korist
in interes od obstoja in povečevanja vojaškega sistema. Na ta
način lahko pride do skladnosti (sovpadnosti) interesov posamez-
nikov, skupin in institucij z različnih področij v družbeni struktu-
ri, ki z delovanjem za vojaško-obrambne namene težijo za dose-
ganjem delnih skupnih interesov;
4.	Vojaško-obrambna dejavnost v najširšem smislu je dejav-
nost vnaprejšnjega pripravljanja družbene skupnosti oz. države
za zaščito in obrambo pred procesi in pojavi v naravi in tistimi
ravnanji v družbi ter med družbami, za katera sklepa, da so ji
nevarna. V večini sodobnih držav je vojaško-obrambna dejavnost
namenjena obrambi pred morebitnim oboroženim ogrožanjem od
drugih držav, zato se glavna pozornost posveča armadi kot
specializirani organizaciji za pripravo in vodenje oboroženega
boja. Poleg tega se v vojaško-obrambno dejavnost najbolj pogos-
to vključujejo poleg državnih še drugi segmenti družbe (npr.
vojaškonamenska industrija, raziskovalne organizacije idr.);
il
5.	Obrambni sistem je zgodovinska časovna stopnja organiza-
cije sil in sredstev za opravljanje obrambno- varnostnih in
zaščitnih funkcij kake družbe. Sinonim za obrambni sistem je
sistem nacionalne varnosti (the national security system);
6.	Z vojaškim sistemom razumem oboroženi del obrambnega
sistema kake države. Zajema oborožene sile in vse dejavnosti, ki
omogočajo delovanje tega sistema, tj.:
-	normativno-pravna dejavnost,
-	kadrovanje,
-	usposabljanje,
-	financiranje,
-	vzdrževanje sistema,
-	vodenje in poveljevanje oz. upravljanje idr.
12
I. DEL
13
I. OBRAMBA KOT PODROČJE DRUŽBENE-
GA DELOVANJA
Obramba kot področje življenja in dela je v zgodovini razvoja
globalnih družb le ena od pojavnih oblik človekovega bivanja. V
strukturi človekovih dejavnosti (npr. pridobivanja hrane - lov,
ribolov, poljedelstvo, produkcija, kultura kot dejavnost
osmišljanja človekovega bivanja itd.) ima obramba svoje mesto
kot dejavnost, kije usmerjena k ohranitvi tako telesnega kot tudi
duhovnega obstoja človeka. Človekove dejavnosti so smotrne,
tj. težijo k nekemu smislu. Obramba kot dejavnost dobi svoj
smoter v trenutku, ko človek reagira na stimulus od človeka in
narave, ter hkrati s spoznanjem nevarnosti, ogroženosti,
bolečine, strahu. Potemtakem se je obrambna dejavnost pri
človeku najverjetneje začela v hipu, koje dvignil kamen in ubil
žival, ki ga je ogrožala, ali onemogočil drugega človeka, ki mu
je hotel vzeti hrano, predmet. Telesna neprijetnost vlage, mraza
itd. gaje nadalje navedla, daje od ubite živali uporabil kožuh in
si ga ogrnil. Ko je to naredil, je bila njegova dejavnost že
smiselna.2
Pri obrambi kot eni od človekovih dejavnosti gre za dve vrsti
razmerij:
1.	človeka do človeka oziroma posameznika do družbe;
2.	človeka do narave ter obenem za dve sestavini človekove
obrambne dejavnosti:
1.	trenutno reagiranje človeka do stanj, procesov v naravi ter
tistih ravnanj v družbi, za katera smatra, da so mu nevarna;
2.	človekovo spoznavanje procesov, pojavov v naravi in v
družbi ter njegova vnaprejšnja pripravljenost za obrambo pred
14
procesi, pojavi itd., ki jih spozna za nevarne, ogrožajoče njega
in družbo.
Čeprav sta bili obe sestavini človekove obrambne dejavnosti
prisotni že v prvotni rodovni skupnosti, pa se je obrambna
dejavnost kot posebna dejavnost družbe izoblikovala na tisti
stopnji njenega razvoja, ko se pojavi "na razrede razslojena
družbena skupnost". Država je monopolizirala vojaško dejavnost
kot organizirano vojaško prisilo, ki jo je izvajala od države za to
posebej pripravljena, usposobljena in opremljena skupina ljudi.
Vojaško dejavnost kot del organizirane obrambne dejavnosti
izvaja vojaška organizacija.3
Da bi bila vojaško-obrambna dejavnost uspešna na sedanji
stopnji razvoja človeške družbe, mora biti smiselna, zavestna
dejavnost, ki jo ljudje organizirani v politični skupnosti (državi)
izvajajo vnaprej kot pripravo na procese in pojave v naravi in
družbi, ki predstavljajo vsakokratne vire njihovega ogrožanja.
V strukturi virov in vrst ogrožanja posameznikov in sodobnih
družb ni nespremenljivega in dokončnega vrstnega reda. Njihova
"aktualnost" se potrjuje v vsakokratnem družbeno- zgodovin-
skem kontekstu dane globalne družbe. Praksa kaže, da je buren
razvoj proizvajalnih sil (zlasti t. i znanstveno-tehnološke revolu-
cije) v sodobnem svetu privedel do velike koncentracije moči
človeka, s katero preoblikuje in "obvladuje" naravo ter odnose
med državami. Eden konkretnih pozitivnih kazalnikov človekove
moči v odnosu do narave je ustvarjanje vedno boljših pogojev za
njegovo življenje v družbi. Poleg možnosti za proizvajanje ma-
terialnih in duhovnih dobrin za zadovoljevanje človekovih potreb
pa je razvoj proizvajalnih sil ustvaril tudi možnosti za enormno
povečevanje uničevalne moči človeka, ki se danes izraža skozi
različne pojavne oblike vojaške sile (armade, sistemi orožij,
vojaški izdatki itd.). Tako smo danes priča paradoksu, da je
človek v procesu "osvobajanja" * od (primarne) narave ter njene-
ga preoblikovanja zaradi zadovoljevanja svojih eksistenčnih in
drugih civilizacijsko-kulturnih potreb postal obenem "ujetnik"
15
tako spremenjene narave, kot tudi vse bolj institucionaliziranih
človeških, političnih, kulturnih, verskih, vojaških idr. odnosov
znotraj globalne družbe.Vojaško-obrambna dejavnost je na
današnji stopnji razvoja človeške družbe ena od njenih najbolj
institucionaliziranih oblik človekovega življenja in dela. Načrto-
vanje, organizacija, vodenje in izvajanje te dejavnosti je v večini
sodobnih družb v rokah aparata države.
* #Osvobajanje# od prvotne narave je tipična antropocentrična
deviacija zahodnega krščanskega sveta. Paradoks je zato navidezen.
Ni bilo nikakršnega osvobajanja, ampak le zakamuflirana ujetost.
1. Vojaško-obrambna dejavnost države, militarizacija
in militarizem
Z razvojem produkcije dobrin in storitev za življenje v družbi
sta se tako posameznik kot celotna družba znašla v razmerah, ko
danes nista več ali nista zgolj potencialno ali dejansko ogrožena
od narave (njenega naravnega delovanja in spreminjanja), ampak
od človeka samega. Ta s svojo vojaško-obrambno dejavnostjo
ustvarja vse večjo vojaško silo, ki potencialno ogroža človeka in
naravo.
V razvoju sodobnih družb lahko na splošno zaznamo dve
temeljni tendenci:
1. Globalizem, tj. povezovanje ljudi, narodov in držav, ki
povzroča postopno preraščanje imanentno nacionalnih zadev iz
organizacije življenja in dela družbe v zadeve, probleme, ki
postajajo skupni vsemu človeštvu (npr. družbeno-ekonomski,
ekološki razvoj, problem varnosti in miru idr.) in zahtevajo
skupno obravnavo in reševanje. Skozi proces globalizma se
16
ljudje na zemlji povezujemo v človeštvo, posamezna nacionalna
gospodarstva v svetovno gospodarstvo, države v mednarodno
skupnost ter znanstveno-tehnični, kulturni idr. dosežki posamez-
nih držav v civilizacijo.
2. Obenem s tendenco globalizma se danes v svetu razvija
tendenca pluralnosti. Pri povezovanju ljudi, narodov, držav
pridejo do izraza njihove specifičnosti in različnosti. Tako plu-
ralnost kot proces v sodobnih družbah nosi razlike v narodih,
kulturah, znanjih, tradicijah, mišljenjih, verovanjih itd. Iz njega
izhajajo npr. ekonomski, politični idr. položaji držav v medna-
rodni skuposti (razlike v strukturi narodnih gospodarstev - raz-
viti, nerazviti itd.). Tendence pluralnosti ustvarjajo tudi razmere,
ko sodobne države svojo samostojnost pri organizaciji življenja
in dela, izvirnost nacionalnih, zgodovinskih, kulturnih, poli-
tičnih, verskih, vojaških vrednot in tradicij varujejo in celo
branijo v odnosih z drugimi družbami, državami. Obstoj neštetih
razlik med sodobnimi družbami, državami dobi svoj konkretni
izraz v dejanskem ekonomskem, političnem idr. statusu posa-
mezne države v mednarodni skupnosti, v katerem se izražajo
temeljna ekonomska, politična, vojaška in sploh civilizacijska
razmerja med nj imi. Pri tem gre za neenak status držav v strukturi
mednarodne skupnosti, različne težnje po absolutizaciji vrednot,
principov organiziranja družbenega življenja, različne stopnje
družbeno-ekonomske razvitosti, zamisli o zagotavljanju in
pospeševanju razvoja enih držav na račun drugih (npr. ideje
nekaterih držav o tako imenovanih interesnih področjih, tj.
ozemljih izven lastne države, ki naj bi imela življenjski pomen
za njihov obstoj in razvoj). Vse to vodi k temu, da države v okviru
svojega ozemlja organizirajo vojaško-obrambno dejavnost za
varovanje in ohranitev svoje globalne družbe. Vojaško-obramb-
na dejavnost države je običajno opredeljena v njeni obrambni
politiki.4
Pri vojaško-obrambni dejavnosti države gre za priprave, kijih
načrtuje in izvaja državni aparat v zvezi z obrambo države pred
različnimi spoznanimi viri ogrožanja. Vanje sodijo danes
17
različne aktivnosti: vojaške, organizacijsko-tehnične, kadrov-
ske, normativne, materialne, idejno-politične idr. Centralno
mesto v teh t.i. obrambnih pripravah države (priprave za more-
bitno vojno) imajo danes še vedno državna vojaška organizacija
(oborožene sile).5
Slednje so sestavni del državne organizacije, prek katere lahko
izražajo svoj vpliv na vsebino in smer državne politike. Prav tako
pa oblikovalci državne politike pri definiranju in uresničevanju
ekonomskih, kulturnih, političnih, ideoloških, razvojnih ciijev
družbe bolj ali manj upoštevajo tudi interese vojaške organiza-
cije, zlasti kot sredstva državne obrambne politike. Prav od
položaja in vloge državne vojaške organizacije v organizacijski
strukturi države je v mnogočem odvisna vsebina državne ob-
rambne politike. Državna vojaška organizacija ima lahko položaj
osrednje institucije obrambnega sistema države brez bistvenega
vpliva na njen družbeni razvoj. V tem primeru je državna vojaška
organizacija servis, služba državne oblasti za pripravljanje in
izvajanje njenih vojaško-obrambnih funkcij. Vendar paje poli-
tično življenje v sodobnih državah zapleten proces odnosov med
državo in družbo, tako je zapleteno tudi razmerje med državno
oblastjo in državno vojaško organizacijo. Ena od funkcij državne
oblasti je zagotavljanje takšnega modela obrambne organizira-
nosti, ki bo po mnenju njenih predstavnikov najbolj učinkovit.
Kot smo že ugotovili, ima državna vojaška organizacija v
obrambnih sistemih v večini sodobnih držav osrednje mesto.
Takšen status ji omogočajo različne predpostavke, povezane z
vprašanjem zadostne, učinkovite obrambe države (izhajajoč iz
stopnje ekonomskega, političnega, kulturnega, znanstveno-
tehničnega razvoja, geostrateških značilnosti ozemlja, vojaško-
političnega položaja, statusa v mednarodni skupnosti, stanja v
mednarodnih odnosih itd.), kijih državno vodstvo upošteva pri
oblikovanju obrambne politike.
* * *
18
Stopnja razvoja proizvajalnih sil in pomembna vloga države v
družbenem življenju omogočata danes, da se za priprave in
vodenje vojne lahko uporabi velik del družbenih zmogljivosti. S
tem so v veliki meri ustvarjene objektivne predpostavke, da
državna vojaška organizacija prestopi lastne meje (ki jih ima v
okviru vojaško-obrambnih priprav države) in teži za dosego
svojih specifičnih interesov v družbi. To pa omogoča vojaški
organizaciji krepiti svoj vpliv v državni oblasti ter prek nje v
ostalih sferah globalne družbe. Kadar je vloga vojaškega dejav-
nika v državni strukturi tolikšna, da izrazito ali celo odločujoče
povzroči kvalitativno spremembo v odnosih moči pri odločanju
v državnem aparatu, tako da se tudi skozi institucije političnega
sistema vnašajo v celotno družbo vpliv in vrednote, stališča,
principi organiziranja in delovanja državne vojaške organizacije,
potem tak odnos med vojaško organizacijo države in ostalo
družbo mnogi označujejo kot militarizem.
1.1. Geneza pojma militarizem
Svetovna literatura o fenomenu militarizma je zelo raz nolika.
V njej lahko najdemo veliko število različnih opredelitev,
razumevanj in celo teorij militarizma. Pojavljajo se celo avtorji,
ki termin militarizem uporabljajo, pa ga sploh ne definirajo.
Termin militarizem je francosko-angleškega izvora in ga je
uvedel francoski socialist Phrudon. Skoval ga je za potrebe
socialistične propagande (boj proti absolutistični vojaški vlada-
vini oziroma boj proti vplivu vojaških vrhov na vlado). Termin
je bil tudi izraz boja proletarskih množic proti vojaški organiza-
ciji in njeni vladavini, uporabljal pa se je tudi za označitev
napadalne (agresivne) politike tedanjih držav. Besedo je sprejel
del naprednega meščanstva, ki seje borilo proti absolutizmu, kot
tudi marksisti. V tem obdobju je bil termin militarizem povsem
jasno vrednostno obarvan z izrazito negativno konotacijo, nas-
19
proti kateremu je stala liberalna demokracija s svojimi vrednota-
mi.
Negativni pomen termina militarizem ostaja tudi danes pre-
vladujoča značilnost avtorjev, ki se ukvarjajo s proučevanjem
tega družbenega pojava.
Pri oblikovanju eksaktnih definicij pojava militarizma nas
topajo težave, ki so v mnogočem tudi metodološke narave, saj s
tem terminom pogosto opisujejo različne konkretne fenomene,
kot so:
1.	Odnos med državno vojaško organizacijo, njenim poli-
tičnim sistemom in družbo, v katerem prihaja do podrejanja
političnega sistema in družbe interesom in potrebam državne
vojaške organizacije (prevladujoč vpliv vojaškega dejavnika v
življenju take družbe) ter vnašanje vrednot in principov le-te
(hierarničnost, avtoritarnost, centralizem, disciplina, simbolika,
nacionalni interes itd.) skozi politični sistem države v celotno
družbo;
2.	visoke stopnje izdatkov države za vojaške namene;
3.	oboroževanje kot nacionalni in svetovni fenomen;
4.	vrsta državne politike, ki teži k povečanju vojaške moči in
uporabi sile v odnosih med državami;
5.	obstoj in delovanje vojaško-industrijskih kompleksov itd.
Skupni imenovalec naštetih fenomenov, povezanih s termi-
nom militarizem, je, da vsi vključujejo oziroma se nanašajo na
državno vojaško organizacijo. Strukturno povezavo med našteti-
mi pojavi samimi ter med njimi in militarizmom pa bi morali
posebej dokazati. Pristopi k obravnavi omenjenih pojavov in
militarizma so prav tako zelo različni. Iz tega izhaja vsaj dvoje:
1. Težko je najti teoretični okvir, ki bi zajel vse vidike pri
obravnavi pojava militarizma (npr. ekonomski, politični, socio-
loški, strateški, obramboslovni, tehnični itd.).6
20
2. Vsakršna izbira najbolj reprezentativnih stališč, pristopov
pri obravnavi tega fenomena je vedno v določeni meri subjektivna
in arbitrarna.
Zavedajoč se metodoloških ovir pri obravnavi pojava milita-
rizma, navajam v nadaljevanju nekatere sodobne poglede in
stališča, kijih razvijajo različni teoretiki o pojavu militarizma.
1.2. Različna pojmovanja militarizma kot družbenega pojava
Pojav militarizma je bil tudi med zgodnejšimi avtorji zelo
različno obravnavan in interpretiran. Avtorji iz razvitih indus-
trijskih držav, ki obravnavajo militarizem, pripadajo različnim
teoretičnim šolam, različnim smerem znotraj znanosti, ideo-
loškim nazorom, izhajajo iz ožjih področij znanstveno- razisko-
valnega delovanja (vojaški sociologi, vojaški politologi, zgodo-
vinarji, filozofi, vojaški izvedenci itd.). Zato ga najbolj pogosto
obravnavajo s specifičnih zornih kotov, ne pa celovito. Vsaka
izbira njihovih reprezentativnih idej, pristopov k obravnavi mili-
tarizma je zato arbitrarna.
Na splošno se pojem militarizma v zgodnejših študijah opre-
deljuje kot: krepitev vojaške moči države, uporaba oboroženega
nasilja pri razreševanju družbenih nasprotij, prevlada vojaških
institucij nad civilni, določena subjektivna politična dejavnost,
ki se zavzema za uveljavljanje vojaške ideologije, doktrine in
sistema vrednot v družbi, prevlada vojaškega čustva in idej med
ljudmi, prevlada "vojaškega razreda" v vladi, tendenca spre-
jemanja vojaške učinkovitosti kot najpomembnejšega interesa
države idr.
Večini opredelitev militarizma na temelju naštetih pojavov je
skupno to, da so ti pojavi na različne načine povezani z obstojem
in delovanjem armade kot specializirane organizacije v družbi.
21
Razlike med opredelitvami militarizma pa so v glavnem v tem,
da posamezni avtorji za militarizem označujejo obstoj in delo-
vanje enega, dveh ali več teh pojavov skupaj.
Večina pomembnejših teoretičnih del zahodnih avtorjev o
militarizmu razpravlja najprej o problemu njegove definicije.
Omeniti velja klasično delo o pojavu militarizma nemško-
ameriškega vojaškega zgodovinarja Alfreda Vagtsa "Zgodovina
militarizma" (1937). V tem delu Vagts obravnava različne po-
javne oblike militarizma v njihovem spreminjanju. Svoje pojmo-
vanje militarizma je pojasnil v razlikovanju med militarizmom in
"vojaškim načinom" (the military way). Vsaka vojna se po njem
lahko vodi na dva načina: vojaškega in militarističnega. Medtem
ko gre pri prvem za to, da se dosežejo omejeni in dobro opredel-
jeni cilji z minimalnimi stroški (izguba v ljudeh in materialnih
sredstvih), pa militarizem po drugi strani teži k ciljem, ki niso
nujno identični z nacionalnim interesom oziroma z zmago v
vojni. Militaristi se pogosto bolj ukvarjajo z maksimiziranjem
svoje moči v državi kot pa z obrambo države pred zunanjim
sovražnikom. Militarizem lahko tako celo onemogoči dosego
vojaških ciljev v vojni. Pojem militarizma pri Vagtsu vključuje
način mišljenja, vrednotenje in občutke, ki povzdigujejo vojaške
ustanove ter prenašajo vojaški način delovanja in vojaško misel-
nost v celotno družbo.7
Za Vagtsa in nekatere druge avtorje je militarizem kot povz-
digovanje "militarističnega načina" disfunkcionalen, kar pome-
ni, da je to pojav neuspeha (napake) primarne funkcije vojaške
organizacije. Takšna predstava militarizma pa zanemarja dej-
stvo, da sta vloga in funkcija državne vojaške organizacije med
seboj tesno povezani. Temu problemu seje bolj posvetil ameriški
sociolog Samuel P.Huntington s proučevanjem civilno- vojaških
odnosov ter odnosov oficirskih vrhov do države.
Huntington je pri opredeljevanju značaja civilno-vojaških od-
nosov raziskal najprej uveljavljenost vojaškega poklica v družbi,
nato paje analiziral "vojaško zavest" (military mind). Prišel je
do zaključka, da je "civilni nadzor" nad vojaško organizacijo
22
države instrument za zmanjšanje vojaške oblasù in ima kot tak
dve obliki, tj. "subjektivno" (maksimalna civilna oblast) ter
"objektivno" (povečevanje vojaškega profesionalizmi). Čedose-
ga subjektivni civilni nadzor svoje cilje s civiliziranjem vojske
(ter z zanikanjem neodvisne vojaške sfere tako, dajo napravi za
ogledalo države), pa je bistvo objektivnega civilnega nadzora
spoznanje o avtonomnem vojaškem profesionalizmu.8
Iz teh dveh tipov civilnega nadzora nad vojaško organizacijo
izvajajo nekateri avtorji trditev, daje trend vojaškega profesion-
alizma naraščal na račun večje ali manjše izolacije oboroženih sil
znotraj družbe. To pa lahko vodi do pojava neodvisnih vojaških
ciljev, interesov, ki nastopajo proti ciljem kake vlade.9
Po drugi strani pa potrebna specializacija vojaške dejavnosti
in naraščajoča zapletenost odločanja vplivata na strategijo in
politiko vojaško-obrambne dejavnosti države ter puščata manj
prostora za civilni nadzor na področju vojaškega načrtovanja in
vojaške organizacije. Če se gleda na militarizem kot na antagoni-
zem med civilno in vojaško sfero v družbi, potem je naraščanje
militarizacije v njej privedlo do stanja, v katerem je ključni pojem
"združitev". To pomeni, da so različni sektorji civilne in še
posebej gospodarske sfere združeni s tradicionalno vojaškimi
sektorji skozi vojaško-obrambno dejavnost države. Ta oblika
militarizacije (razumljene kot obsežne priprave države na vojno)
zdaleč presega teoretični okvir militarizma in je ekstremna po-
javna oblika (t.i. civilno-vojaškega) militarizma. Za to pojavno
obliko militarizma je značilna zapletena organizacijska struktura
sodobne vojaškonamenske industrije, tesno prepletene s civilnim
sektorjem gospodarstva ter z neposrednim vplivom posebnih
vojaških interesov na politično odločanje v državi.
Nekateri avtorji definirajo militarizem kot vrednostni sistem,
ki poveličuje vojaške vrednote, kot so: pripadnost, patriotizem,
disciplina, hrabrost in fizična moč, in jih postavlja nad civilne
vrednote sodobne industrijsko razvite družbe (individualizem,
humanizem, intelektualna radovednost, umetniška ustvarjalnost
itd.).10
23
Skozi tak vrednostni sistem sprejemajo militaristi vojno in
priprave nanjo kot družbeno potrebo za preživetje.11 Tudi motivi
za militarizem se spreminjajo s časom in prostorom. Po mnenju
nekaterih naj bi bil na primer militarizem v prvotnih skupnostih
preprosto bolje organizirano in učinkovito sredstvo za ropanje
ali osvajanje sosednjih plemen, kasneje, v višje organiziranih
družbah paje povezan z oblikovanjem in širjenjem nacionalnih
ciljev s pomočjo vojaške sile. V sredi 19. stoletja je bil ta pojav
v zahodnem svetu povezan z imperializmom in agresivno zunanjo
politiko držav na tem področju. Po koncu druge svetovne vojne
in z razvojem jedrskega orožja pa je militarizem v razvitih
državah bolj prisoten kot potencialna možnost in nevarnost, ne
pa kot praksa.12
Marksisti v obdobju Lenina in Rose Luxemburg so v glavnem
zreducirali razlago pojava militarizma predvsem na njegovo
ekonomsko sestavino. Osrednja teza teorije imperializma v zvezi
z militarizmom je, da slednji omogoča nadaljnjo akumulacijo
kapitala ter realiziranje dobičkov. Bistvo te razlage militarizma
ostaja z določenimi spremembami pri nekaterih marksističnih
mislecih aktualno še danes (zlasti pri sovjetskih avtorjih). Pri
izpostavljanju ekonomskega vidika razlage militarizma se pri
marksističnih avtorjih danes pojavljata dve inačici trditve, da
militarizem prispeva k akumulaciji kapitala. Prvo stališče pravi,
da so vojaški izdatki sami po sebi ugodni za kapitalizem kot
gospodarsko-politični sistem v celoti, drugo stališče pa trdi, da
militarizem koristi kapitalizmu ali vsaj posmezni kapitalistični
državi s tem, da omogoča realizacijo gospodarskih dobičkov v
tujini.13
Vojaški izdatki in njihovi gospodarski učinki so bili in so
predmet številnih razprav in tudi razhajanj.
.Že Lenin in R. Luxemrburg sta zagovarjala trditev, da mili-
tarizem s čisto gospodarskega vidika prispeva neposredno k
akumulaciji kapitala. Mnogi sodobni marksistični misleci so se s
to tezo strinjali tudi po letu 1945. K temu jih je navajalo zlasti
dejstvo, da so bili priče nepričakovanega kapitalističnega razvoja
24 ,
ob hkratni visoki stopnji vojaških izdatkov. To dvoje seje zdelo
povezano in je vodilo k sklepu, da so vojaški izdatki po vojni
stabilizirali kapitalizem.14
Nekateri marksistični avtorji so celo izpostavili vojaške iz-
datke kot instrument kapitalističnih držav, s katerim omogočajo
posameznim kapitalistom, kot tudi kapitalizmu nasploh omiliti
tendence in posledice gospodarskih kriz. To naj bi bilo možno
doseči zlasti na tri načine:
1.	Vojaški izdatki lahko absorbirajo presežek kapitala in tako
omogočijo kapitalistom, da ga realizirajo kot dobiček;
2.	Vojaški izdatki lahko upočasnijo stopnjo povečevanja or
ganske sestave kapitala s tem, da odtegujejo kapital od akumula-
cije, medtem ko lahko tehnološki dosežki na vojaškem področju
znižajo ceno elementom konstantnega kapitala in povečajo rela-
tivno presežno vrednost;
3.	Vojaški izdatki lahko spremenijo ravnotežje razrednih sil z
ideologijo, z nasiljem ali s pritegnitvijo pripadnikov delavskega
razreda tako, da omogočajo kapitalistom povečevanje stopnje
izkoriščanja in deleža profita.15
Vsaka od omenjenih idej o tem, kako lahko vojaški izdatki
prispevajo k reguliranju tendenc, ki vodijo h gospodarski krizi v
kapitalizmu, ima svoje privržence v skladu z različnimi teorijami
kriz v kapitalizmu. Zato je morda bolje govoriti o različnih
teorijah učinkov vojaških izdatkov na gospodarstva držav. 16 Ena
od bolj znanih tovrstnih teorij je t.i. teorija o permanentnem
gospodarstvu za oboroževanje v kapitalizmu. Njeni vidni pred-
stavniki so tudi marksistično usmerjeni ameriški ekonomisti
Baran, Sweezy, Kidron, Vance idr. Temelj teorije o permanent-
nem gospodarstvu za oboroževanje v kapitalizmu je trditev, da
je eno od najpomembnejših področij spodbujanja porabe s strani
države v sodobnem kapitalizmu v njenem oboroževanju, tj. v
razvijanju dejavnosti za načrtovanje, proizvajanje, nabavljanje,
vzdrževanje ter razvijanje novih orožij in vojaške opreme. Te-
25
melj vseh teh dejavnosti naj bi predstavljali izdatki kapitalistične
države za vojaško-obrambne namene.
O tem pravi npr. Svveezy naslednje: "Vzpon militarizma na
položaj ima trajni in vse večji pomen v vseh imperialističnih
državah, kot tudi daljnosežne posledice. Najprej pomaga razvoju
skupine posebno pooblaščenih monopolistov v tistih industrijah,
ki so, kot bazična in ladjedelniška, najpomembnejše pri proiz-
vodnji orožja. Finančni mogotci industrije orožja imajo nepos-
redni interes, da se ta industrija čimbolj razvija ; koristi nimajo
samo od državnih naročnikov, ampak imajo zagotovljene do-
nosne naložbe za svoje akumulirane profite. Zato so ti elementi
kapitalističnega razreda prvi, ki zahtevajo agresivno zunanjo
politiko. Na drugi strani pa glede na to, da imajo vojaški izdatki
ekonomsko funkcijo kot izdatki za porabo, pomeni, razširitev
vojske in mornarice vse bolj pomembno silo, ki deluje proti
tendenci nezadostne porabe... nazadnje v tisti meri, v kateri
izkorišča proizvodnja orožja delovno silo in proizvajalna sred-
stva, za katere drugače ne bi bilo povpraševanja, ter tako
omogoča kapitalističnemu razredu v celoti donosno investiranje
kapitala.17
Tudi teorija o permanentnem gospodarstvu za oboroževanje v
kapitalizmu ima različne verzije. Poenostavljeno je mogoče iz
različnih verzij te teorije izluščiti tri poglavitne smeri razmišljan-
ja o (pozitivnih) gospodarskih učinkih vojaških izdatkov države
v sodobnem kapitalizmu, in sicer:
1.	vojaški izdatki spodbujajo tehnične inovacije, ki se vračajo
v civilno gospodarstvo;18
2.	vojaški izdatki spodbujajo celotno povpraševanje v kapital-
ističnem gospodarstvu in s tem zmanjšujejo poten cialne
probleme nezadostne porabe (Baran in Sweezy, 1968);
3.	vojaški izdatki upočasnjujejo tendenco padanja profitne
stopnje tako, da odvzemajo presežno vrednost, ki bi drugače v
okviru organske sestave kapitala prispevala k povečevanju kon-
stantnega kapitala (npr.Kidron).
26
Teorija o permanentnem gospodarstvu za oboroževanje v
kapitalizmu je zlasti v zadnjem desetletju izgubila na pomenu,
ker so nekateri avtorji (npr. Szymanski 1973, Ron Smith 1977
idr.) dokazali, da so vse razvite industrijske (kapitalistične)
države z visokimi stopnjami vojaških izdatkov "gospodarile"
slabše kot tiste z nizkimi stopnjami tovrstnih izdatkov. Prav tako
se je z začetkom sedemdesetih let situacija v teh državah, kot tudi
v svetu sploh spremenila tako, da smo soočeni bolj z zastojem in
krizo ter vojaškimi izdatki v njej kot pa z razvojem.19
Kljub temu, da ima teorija o permanentnem gospodarstvu
kapitalistične države za vojaške namene še vedno določeno po-
jasnjevalno vrednost za dogajanje v nekaterih državah, zlasti v
različnih časovnih obdobjih, pa ni možno na splošno trditi, da
vojaški izdatki že sami po sebi prispevajo h razvitim (kapitalis-
tičnim) gospodarstvom. Bolj korektno (zlasti z metodološkega
vidika) je analizirati učinke vojaških izdatkov v konkretnih zgo-
dovinskih, prostorskih in drugih okoliščinah. To je pomembno
tudi zaradi tega, ker imajo vojaški izdatki držav različne učinke
(pozitivne in negativne) na življenje v sodobnih družbah.
Pri tezi, da vojaški izdatki pozitivno prispevajo h kapitalis-
tičnim gospodarstvom, je še vedno treba dokazati, da so za razvoj
teh gospodarstev prispevali ravno vojaški izdatki, in ne katera
druga oblika državne porabe (zdravstvo, šolstvo, socialno var-
stvo idr.). Prav tako so sami gospodarski učinki vojaških izdat-
kov zapletene zgodovinske spremenljivke. V tem smislu so npr.
vojaški izdatki kot spodbujevalci povpraševanja v kaki državi v
različnih časovnih obdobjih različni. V štiridesetih in petdesetih
letih so ZDA uživale nedvomno svetovno dominacijo. V tem
obdobju seje povečalo povpraševanje na nj ihovem domačem trgu
tudi skozi vojaške izdatke. Situacija v osemdesetih letih je postala
znatno bolj zapletena. Povratna pozitivna zveza vojaške tehno-
logije in civilnega gospodarstva sedaj ni več tako očitna, čeprav
nedvomno obstaja. Prav tako seje mednarodno povezani gospo-
darski sistem v osemdesetih letih močno razvil, gospodarska
dominacija ZDA pa je bila v tem obdobju nadomeščena s tremi
27
silami - ZDA, Zahodna Evropa, Japonska. Trdi se celo, daje bil
dvig stopnje vojaških izdatkov v vietnamski vojni tista točka
obrata, ki je poslabšala relativno dominantno pozicijo ZDA v
mednarodnem (kapitalističnem) gospodarstvu in je igrala po-
membno vlogo pri destabiliziranju ameriškega gospodarstva (oz.
OA
je močno zmanjšala njegovo konkurenčnost).
Menim, da kljub temu, da so vojaški izdatki države lahko
produktivni v smislu nekaterih pozitivnih gospodarskih učinkov
- nekatere tehnološke koristi iz vojaškonamenske proizvodnje za
civilno industrijo, morebitne finančne koristi države od izvoza
orožja, vojaške tehnologije in vojaške opreme itd.), pa so z vidika
obče družbenih koristi katerekoli družbe neproduktivni, ker ne
ustvarjajo uporabnih vrednosti za zadovoljevajnje človekovih
potreb.
Poleg gospodarskih vidikov vojaških izdatkov držav pa je
treba upoštevati tudi njihove politične, kulturne idr. učinke na
življenje v sodobnih družbah. Tako vidim politično vsebino
vojaških izdatkov mnogih držav v tem, da s svojim oboroževan-
jem ustvarjajo razmere, ko naj bi ena stran popustila drugi brez
vojne. Prav tako imenovane oboroževalne tekme (ki so izraz
tekmovanja med državami tudi na področju njihovih vojaško-
državnih dejavnosti) porajajo stalen občutek ogroženosti, strahu
in nezaupanja med državami, kar vse vodi k njihovi še večji
angažiranosti pri vojaško-obrambnih dejavnostih. Čeprav naj bi
s tovrstno dejavnostjo države zmanjšale svojo ogroženost, pa
dejansko vsako oboroževanje povzroči novo, višjo stopnjo
ogroženosti, nov strah in še večje nezaupanje med državami.21
Obe marksistični teoriji (teorija vojaških izdatkov in teorija
imperializma) skušata razložiti pojav militarizma s čisto ekonom-
skega vidika. Ta pojav vežeta izključno na kapitalistični način
produkcije. Toda kapital ni samo ekonomska kategorija, ampak
predstavlja obenem določeno družbeno razmerje (Marx), za kate-
ro je značilno, daje povezanost ljudi v družbi s tržnim gospodar-
stvom izražena v menjalni vrednosti, to je v nečem občem.
Slednje paje zadeva države, njenih zakonov in kulture v družbi.
28
Zato je ekonomistična teorija tako imperializma kot militarizma
enostranska, ker predpostavlja, da je tekmovanje (politično,
kulturno, ekonomsko, vojaško idr.) med kapitalističnimi
državami nujno in zgolj pogojeno z ekonomskimi interesi.22
Kot sem že ugotovil, je vojaško-obrambna dejavnost ena od
pomembnih funkcij večine držav. Z vse večjo naslonitvijo na
vojaško moč pa lahko države povzročijo proces, ki ima lahko v
končni fazi za rezultat pojav militarizma. Slednji se lahko v
družbi izraža na različne načine. Najbolj ekstremna sta:
-	nasilni način z neposredno represijo oz. nadvlado vojaške
organizacije v družbi ter
-	bolj prefinjen, manj neposredno opazen nasilni način vce-
pljanja vrednot in načel državne vojaške organizacije v družbi,
kot so: hierarhičnost, disciplina, poslušnost, herojstvo itd. Kul-
tura postaja tako prepljavljena z vojaškimi vrednotami in
vojaškimi pogledi na vojno ter na družbeni razvoj. To pa so tisti
družbeni temelji, na katerih se lahko nadalje krepi položaj in
vloga državne vojaške organizacije pri usmerjanju družbenega
življenja predvsem z vidika njenih lastnih interesov.
1.2.1. Stališča sovjetskih avtorjev o militarizmu
Po marksistično-leninističnem pristopu pri obravnavi milita-
rizma izhajajo sovjetski avtorji iz različnih vidikov, pojmovanja
tega pojava kot: političnega sredstva, ciljev militarizacije (zu-
nanje vojne, notranjega zatiranja ali oboje), družbenih sil, ki
uporabljajo militarizem kot in strument (npr. finančni kapital,
vojaška organizacija, razred buržuazije, kapitalistična država
ipd.). Tako se fenomen militarizma v sovjetski literaturi najbolj
pogosto opredeljuje kot:
29
1.	funkcija državno-monopolističnega kapitalizma, ki brani
svoje razredne interese s sredstvi oboroženega nasilja;
2.	glavni instrument monopolistične buržuazije, ki reakcio-
narne politične cilje (povečevanje svoje moči) dosega z
oboroženim nasiljem;
3.	vrsta politike, ki teži k povečevanju vojaške moči in k
stalnim vojaškim pripravam države za osvajalne vojne;
4.	sistem ekonomskih, političnih, ideoloških in neposredno
vojaških ukrepov, ki jih sprejmejo agresivne kapitalistične
države, da bi se pripravljale na vodenje imperialističnih vojn.23
Večina opisov militarizma sovjetskih avtorjev poudarja zlasti
njegov notranji vidik, ki vodi do privilegiranega položaja vojaške
organizacije in do podrejenosti celotnega gospodarstva in kulture
kapitalistične države "imperialističnim vojaškim ciljem".
Nadalje se trdi, da uporablja militarizem kot instrument
finančna oligarhija za utrditev in povečevanje svoje moči. Mili-
tarizem odraža celo vrsto ukrepov kapitalistične države na vseh
področjih dejavnosti družbe: militarizacije gospodarstva, zna-
nosti in izobraževanja; oboroževalno tekmo; ustanovitev
vojaških blokov; povečevanje oboroženih sil; pospeševanje pri-
prav na vojno; zatiranje delavskega gibanja in narodnoosvobo-
dilnega boja; razširjanje militaristične propagande. V nekaterih
študijah je poudarek na ekonomskem vidiku militarizma (kot
gospodarske aktivnosti), katere cilj je zagotavljanje zelo velikih
profitov.
Skupni imenovalec večine definicij militarizma v sovjetski
literaturi je ideja o militarizmu kot razrednem pojavu, ki nastopi
z razredno družbo, v monopolitični razvojni fazi kapitalizma pa
naj bi dosegel največji obseg in intenzivnost v človeški zgodovi-
ni. Zato se ne govori o militarizmu nasploh, ampak kot o in-
strumentu, ki ga zavestno uporablja monopolna buržuazija za
pridobitev čim večje moči in profitov.24
Ena od značilnih, splošnih opredelitev pojava militarizma v
sovjetski literaturi se glasi: "Imperialistični militarizem je celovit
30
socialni pojav, ki združuje sistem gospodarskih, političnih, ide-
oloških in vojaških ukrepov, kijih sprejmejo agresivni kapital-
istični. narodi z namenom priprav in vodenja imperialističnih
vojn. Uporablja ga finančna oligarhija za utrditev in razširitev
svoje dominacije, za ohranitev kapitalističnega sistema na eni
strani ter za ustvarjanje velikih profitov na drugi strani. Militari-
zem je bil kot družbeni fenomen "rojen" z razdelitvijo družbe na
razrede ter s pojavom izkoriščevalskega razreda. Z nasledstvom
militarizma od drugih razredno-antagonističnih družb je prevzela
buržoazija najbolj reakcionarne elemente v njem inj ih prilagodila
svojim interesom ter potrebam."25
Sovjetski avtorji zagovarjajo trditev, daje potreba za širjen-
jem in krepitvijo miiitaristične politike zakoreninjena v splošni
krizi kapitalizma. Imperialistična buržoazija naj bi izčrpala gos-
podarska sredstva, ki jih je zagotavljal kapitalistični gospodarski
sistem z izkoriščanjem delavcev in kolonij. Zato so postali
negospodarski ukrepi prisile kapitalistične države potrebnejši kot
kdajkoli prej. To naj bi vodilo do dveh svetovnih vojn, danes pa
ustvarja nevar nost za izbruh najbolj uničujoče vojne na zemeljski
obli.26
Potemtakem je po stališčih sovjetskih avtorjev militarizem ena
od bistvenih značilnosti "predsocialističnih" razrednih držav. Te
države naj bi vedno težile k povečevanju njihovih oboroženih sil
in jih uporabljale za izvajanje agresivne zunanje in zatiralne
notranje politike.
Na temelju doslej omenjenih nekaterih splošnih opredelitev
militarizma pa sovjetski avtorji predstavljajo svoja stališča o tem
fenomenu tudi bolj konkretno, npr. glede na funkcije, ideologijo
in institucionalno ozadje sodobnega militarizma.
1. Sovjetski kritiki militarizma, ki so usmerjeni na njegove
funkcije, trdijo, da izhajajo slednje iz glavnih funkcij države.
Tako je notranja funkcija militarizma ohranitev in okrepitev
obstoječega sistema, držanje izkoriščane množice v podrejenosti
ter zatiranje njihovega boja za osvoboditev. Zunanja funkcija
31
tega fenomena pa je zagotavljati nadaljevanje interesov vlada-
jočega razreda v tujini. Obe funkciji militarizma sta povezani v
enotnem cilju - ohranitvi in povečevanju moči vladajočega raz-
reda ter zaščiti njegovih profitov. S pojavom prve socialistične
države (po oktobrski revoluciji) ter kasneje s pojavom drugih
socialističnih držav pa se je v ta splošni cilj militarizma v
kapitalizmu vnesel še nov vidik, tj. uničenje socialističnega
sistema.27
2.	Nadaljnja značilnost sodobnega militarizma naj bi bila, da
se pojavlja v vseh "imperialističnih državah", da jih povezuje in
omogoča ZDA, ki jim vsiljuje svojo voljo. Glavna instrumenta
militaristične zunanje politike kapitalističnih držav sta po sovjet-
skih avtorjih vojna in grožnja z vojno.
3.	Militarizem po sovjetskih avtorjih vključuje tudi ideologi-
jo, tj. opravičevanje sebe in indoktrinacija. Sovjetski avtorji
vidijo temelj ideološkega opredeljevanja militarizma v ideji, da
je vojaška sila odločilen dejavnik v družbenem razvoju ter kot
taka zagotavlja suverenost, motivacijsko silo za razvoj ter sred-
stva za reševanje vseh političnih sporov.28 Sovjetski avtorji
kritizirajo predstavnike meščanske misli, ker naj bi slednji videli
najgloblje vzroke militarizma v duhovnem, moralnem in etni-
čnem življenju družbe. Tako je militarizem razumljen le kot vrsta
mišljenja o politiki in družbi v smislu vojaških vrlin in vrednot.29
Poleg tega se meščanskim avtorjem očita njihov tehno-indus-
trijski pristop pri obravnavi militarizma, ki predpostavlja, da so
danes vojne spodbujene z industrijskim, znanstvenim in tehno-
loškim razvojem, ki naj bi ustvarjal silovito tekmovanje in razvoj
ter proizvodnjo sredstev za vojskovanje. Zato so vojna, grožnja
z vojno, oboroževalna tekma sredstva politike, kije predstavljena
z modernim militarizmom kapitalistične države. Militarizem je
zato politika vladajočega razreda kapitalistov, smernica za pri-
pravo in vodenje imperialističnih vojn. Kajti mnopoiitična
buržoazija in zlasti finančna oligarhija naj bi politiko uporabe sile
vedno smatrali kot sredstvo za realizacijo svojih ekonomskih in
političnih ciljev.30
32
Celoten proces povezovanja znanosti, tehnologije, vojaških
zadev, vključujoč militarizacijo znanosti in tehnologije, ima po
mnenju sovjetskih avtorjev družbeni izvor, ker je uporaba vseh
družbenih zmogljivosti omejena z razrednimi interesi. Tako je
po njihovem mnenju uporaba znanstveno-tehničnih dosežkov za
vojaške namene pogojena primarno z razredom monopolističnih
kapitalistov, ki potrebujejo usmerjanje pomembnega dela
družbenih zmogljivosti za vojaške namene za dosego ekstra
visokih dobičkov, pripravljanje agresivnih vojn ter brzdanje
razrednega boja. Za razliko od kapitalističnih držav pa so social-
istične države po mnenju sovjetskih avtorjev primorane upora-
bljati znanost, tehnologijo in druge družbene zmogljivosti za
vojaške namene, da bi zagotovile potrebne pogoje za ohranitev
miru in demokracije v svetu.31
Najvišje oblike modernega militarizma vidijo sovjetski avtorji
v pojavu vojaško industrijskega kompleksa v kapitalističnih
državah. Ta pojav najbolj pogosto definirajo kot zvezo med
imperialističnimi monopoli ter reakcionarnim vojaškim in
državnim aparatom. Medtem ko se vrhovi državne birokracije
pridružujejo skupinam monopolov in vojaške hierarhije, pa
celoten vojaški stroj služi kot njihov materialni temelj. Postopo-
ma postaja vojaško-industrijski kompleks najpomembnejši de-
javnik, ki vpliva na notranjo in zunanjo politiko.32
Čeprav povezujejo sovjetski avtorji pojav militarizma in
vojaško-industrijskega kompleksa z buržoazno družbo, pogosto
poudarjajo, da sta oba pojava dosegla najširše razmere in
družbeno moč prav v ZDA. Ena od značilnih definicj, ki opre-
deljuje vojaško- industrijski kompleks, se glasi, daje ta pojav k
vojni usmerjena zveza med velikimi monopolnimi proizvajalci
orožja, šefov vojaške organizacije in njihovih slug v vladi.
Obstoj vojaško-industrijskega kompleksa naj bi izražal
naraščajočo vlogo militarizma v gospodarstvu, politiki in ideo-
logiji buržoazne družbe.3j
Prav tako naj bi delovanje vojaško industrijskega kompleksa
doseglo velik vpliv na celoten proces odločanja v kapitalistični
33
državi, na militarizacijo gospodarstva ter na znanstveno-tehnično
raziskovanje. Izpostavljajo se zlasti naslednje posledice obstoja
in delovanja tega pojava v buržoazni državi:
1.	naraščajoča nevarnost izbruha vojne;
2.	nadaljnja koncentracija kapitala in povečevanje socialnih
neenakosti;
3.	neproizvodni vojaški izdatki, ki se črpajo iz nacionalnega
bogastva;
4.	odtujevanje velikega števila zlasti visoko kvalificiranih
delavcev iz produktivnega dela;
5.	nezaposlenost, saj ogromni vojaški izdatki zmanjšujejo
splošno družbeno proizvodnjo in "tisoče ljudi ostaja na ulicah" .34
Zaključim lahko, da se v pristopu sovjetskih avtorjev vse
označbe mi litar ističnega in militarizma reducirajo na eno skupno
značilnost tega pojava, to je, daje militarizem zavestna dejavnost
monopolitistične buržoazije, ki ima za cilj povečevanje svoje
ekonomske in politične moči, krepitev reakcionarne zunanje in
notranje politike kapitalistične države. Instrument take politike
je naraščajoča vloga vojske in vojaškega nasilja.
1.2.2. Stališča nekaterih jugoslovanskih avtorjev o militarizmu
V literaturi jugoslovanskih avtorjev o vojaški sili in vojaško-
obrambni dejavnosti se pojav militarizma ne povezuje samo s
prakso "kapitalističnih", ampak tudi nekaterih "socialističnih
držav" (v katerih prevladuje močna vloga države, v t.i. državnem
socializmu). Izhodišče razumevanja pojava militarizma v svetu
pri večini jugoslovanskih avtorjev je ideja o temeljnem izvoru
tega pojava, ki je v obstoju razredne družbe ter z njo tesno
povezane države kot organa razrednega nasilja. S to idejo se
negira prevladujoča teza sovjetskih avtorjev o tem, da je pojav
militarizma izkjučno izraz kapitalizma. Izkaže se namreč, da
34
politični sistemi omogočajo pojavljanje militarizma v družbenih
strukturah, ki niso kapitalistične in ne socialistične.35
Druga skupna točka jugoslovanskih avtorjev glede fenomena
militarizma kot prakse izven Jugoslavije izhaja iz njihovega
razumevanja vsebine obrambne organizacije jugoslovanske
družbe. Ker je slednja po klasični marksistični teoriji o obrambni
organizaciji proletariata v socialistični/ komunistični družbi36 v
končni konsekvenci odvisna predvsem od dveh temeljnih dejav-
nikov, tj. od stopnje razvoja proiz vajalnih sil in narave materi-
alne proizvodnje in od družbeno-politične vsebine, ciljev vodil-
nih sil v družbi, je razumljivo, da se pri opredeljevanju vsebine
in modela obrambne organizacije jugoslovanske družbe izhaja iz
narave jugoslovanskega modela družbe na temeljih koncepcije
samoupravnega socializma oziroma njegovega političnega siste-
ma, ki predvideva, da pripada vsa oblast "delovnim ljudem in
občanom", ki opravljajo vse družbene zadeve z upravljanjem in
ne samo s sodelovanjem pri odločanju.
Takšna narava vsebine obrambne organiziranosti jugoslovan-
ske družbe (ter vojaške organizacije v njej), ki potencialno (v
modelu) omogoča, da se prebivalstvo pojavlja v vlogi vodilne
družbene sile, ki odloča o njeni vsebini in smeri razvoja, je po
mnenju vodilnih jugoslovanskih teoretikov s področja teorije o
vojni in vojaški sili nezdružljiva z vsebino fenomena militarizma
zlasti iz naslednjih razlogov:
1.	jugoslovanska obrambna organiziranost, imenovana sistem
SLO in DS, predstavlja takšno vrsto vojaške moči, kije uporabna
samo kot obrambna, in ne kot osvajalska moč;
2.	s krepitvijo svoje moči obrambna organizacija prispeva k
stabilnosti, svetovnemu miru (kot dejavnik odvračanja od
oborožene agresije);
3.	jugoslovanska obrambna organizacija je izraz politike mi-
roljubne in aktivne koeksistence in prispeva k razvoju medse-
bojnega zaupanja in sodelovanja med državami;
35
4. s svojo družbeno naravo omogoča blažiti negativne pos
led ice izdvajanja sredstev za vojaško/obrambne namene jugos
lcvanske države, in sicer:
a)	s tem, ko bi ta sredstva omejevala samo na dejanske potrebe
obrambe družbe, izključujoč možnost nastajanja sredstev za os-
vajanje ter
b)	s tem, ko s stopnjo svoje integriranosti v družbo povečuje
tudi stopnjo svoje ekonomičnosti.37
Obrambna koncepcija in sistem SLO in DS sta torej po mnenju
nekaterih jugoslovanskih avtorjev nezdružljiva z militarizmom,
ker je slednji kot najbolj ekstremna oblika odtujitve države od
družbe utemeljen na osamosvojitvi vojaške sile, podružbljena
obrambna funkcija družbe pa bi pomenila ukinjanje družbenih
temeljev, ki omogočajo osamosvajanje vojaške sile ter nastanek
pojava militarizma.38
Z idejo o vnaprejšnji nezdružljivosti vsebine jugoslovanske
obrambne organizacije (ter vojaške organizacije v njej) s po-
javom militarizma se lahko strinjam le na nivoju razmišljanja o
modelih obeh pojavov. V praksi se namreč v Jugoslaviji danes
soočamo z globoko ekonomsko, družbeno, politično in celo
moralno krizo razvoja družbenega projekta tako imenovanega
samoupravnega socializma. Ne da bi se spuščal v globljo razpra-
vo o vzrokih, subjektih ter pos ledicah te krize, paje za nadaljnjo
analizo pomembna ugotovitev, ki izhaja iz dosedanjega večletne-
ga vidnega poteka krize (vsaj od L 1981 naprej). Ta se kaže bodisi
kot da model samoupravnega socializma v dosedanjem povojnem
razvoju Jugoslavije v praksi ni bil uresničen (in je ostal le kot
idealen model), bodisi daje prišlo pri uresničevanju tega modela
v praksi do različnih resnih deformacij, ki so vse doslej
omogočale ohranitev oblasti določene družbene skupine v imenu
uradne sintagme o oblasti delavskega razreda v Jugoslaviji.
Nedvomno je imelo (ima) vse to določene vplive na obrambno
organiziranje v Jugoslaviji in na njeno vojaško organizacijo.
Slednji doslej nista uspeli udejanjiti nekaterih temeljnih postula-
36
tov sicer v mnogočem demokratičnejše obrambne politike po letu
1969 (npr. kontrola javnosti in kontrola odločanja s strani državl-
janov), prav tako pa se nista razvijali v smeri upoštevanja avten-
tičnih interesov, pravic in svoboščin posameznikov v jugoslovan-
ski družbi. Tako so se v praksi vojaško-obrambne dejavnosti v
Jugos laviji pojavili elementi povečane, monopolne vloge
vojaške strukture. Konkretno se kaže to v "avtoritativni obramb-
ni politiki" ter v "vojaški institucionalni avtonomiji", kar
omogoča tudi nadzor vojaških struktur nad jugoslovansko ob-
rambno politiko, njeno obrambno industrijo, uvozom in izvozom
orožja itd.39 V vsem povojnem obdobju v Jugoslaviji delujejo
različni notranji dejavniki, ki opredeljujejo vsebino njene ob-
rambne organizacije v celoti (npr. tradicije in izkušnje
množičnega sodelovanja prebivalstva pri obrambnih zadevah,
ugled vojaške organizacije kot ljudske vojske itd.) in ki delujejo
proti odtujevanju vojaške organizacije od družbe ter proti more-
bitnemu vsiljevanju njenih specifičnih interesov v celotni
družbi.40
Po mnenju nekaterih avtorjev je najpomembnejši izraz jugos-
lovanske obrambne koncepcije v njeni vsebini, to je v "politično
- filozofskem pogledu na vojno in obrambo države, ne pa
odločilno v obliki vojaške organizacije."41
V tem smislu naj bi oborožene sile Jugoslavije v okviru
koncepcije splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite
(SLO in DS) kljub različnim zunanjim oblikam svoje organizacije
po svoji vsebini sledile temeljnim načelom modela socialis-
tičnega samoupravljanja (zlasti načela enakopravnosti narodov in
narodnosti v Jugoslaviji pri odločanju o vseh vprašanjih razvoja
družbe in njenih oboroženih sil).42
Analiza vsebine uradne koncepcije splošne ljudske obrambe
in družbene samozaščite kaže, da je v njenih idejnopolitičnih
stališčih prebivalstvo opredeljeno kot vodilna družbena sila, ki
odloča o vsebini in smeri razvoja vojaško-obrambne dejavnosti.
Podružbljena vojaško-obrambna funkcija bi nedvomno pomenila
varovalni dejavnik pred nastajanjem družbenih temeljev, ki
37
omogočajo osamosvajanje vojaške organizacije in militarizacijo
družbe. Raziskovanje vojaško-obrambne prakse v Jugoslaviji43
ne potrjuje uresničitve temeljnega načela podružbljanja obramb-
nih funkcij. V dosedanjem razvoju jugoslovanske vojaško-ob-
rambne organiziranosti se ugotavljajo mnogi elementi, ki so to
preprečevali, in sicer: hiperinstitucionalizacija, neracionalnost
in prenormiranost, togi centralizem in monopol aparata federalne
države, izpostavljanje vojaškega elementa v obrambnem sistemu,
pretirana, neracionalna in neselektivna uporaba institucije tajnos-
ti itd. To je imelo določen vpliv tudi na večje poudarjanje
predvsem vojaških funkcij obrambnega sistema, kar daje vojaški
strukturi možnosti za monopolno vlogo v tem sistemu ter večji
vpliv na družbeno življenje v celoti.
Glede na povedano menim, da je treba vojaško-obrambno
prakso v Jugoslaviji, ki bo varovalni dejavnik pred osamosvajan-
jem vojaške sile v družbi, razviti v smeri:
-	demonopolizacije ustavnopravne vloge državnega in par-
tijskega aparata,
-	oblikovanje partijsko nevtralne državne uprave in državne
vojaške organizacije,
-	reafirmacije vojaško instrumentalne vloge armade v družbi,
-	utemeljitve (teoretično in praktično) vojaško-obrambne de-
javnosti kot dejavnosti družbe za zaščito in obrambo pred pojavi
in procesi v naravi in ravnanji v družbi ter med družbami, kijih
spozna za nevarne, tako da lahko ta dejavnost postane postopno
sestavina skupne zavesti in kulture slovenske družbe,
-	odpiranja možnosti za množično vključevanje ljudi v tovr-
stno dejavnost na sedanji stopnji razvoja družbe tako skozi
specializirane institucije kot s spontanim zaščitno-obrambnim
delovanjem (na osebni ravni ter v delovnem in bivalnem okolju),
na temelju spoznavnih interesov in ne prisile,
-	uskladitve celotnih vojaško-obrambnih priprav družbe s
stopnjo njenega družbeno-ekonomskega razvoja,
-	uveljavitve zaupanja v subjekt te dejavnosti, to je državljanov
ob upoštevanju njihovih avtonomnih pravic in svoboščin ter
racionalno in selektivno uporabo institucije tajnosti.
38
Vodilni jugoslovanski avtor s področja vojaške sociologije in
vojaške politologije Anton Bebler je mnenja, da v okviru ob-
stoječe obrambne politike in vojaške organizacije v Jugoslaviji
ne moremo govoriti o militarizmu, pač pa gre za pojav vojnovanja
družbe. Slednja pomeni večjo usmerjenost kake države na njene
obrambne priprave. Čeprav visoka stopnja vojnizacije družbe
ustvarja nekatere pogoje za militarizacijo (npr. višje stopnje
integracije oboroženih sil države z njenim političnim sistemom
in družbo v celoti, pri čemer pa ostaja vrh vojaške organizacije
vendarle podrejen civilnemu političnemu vodstvu države), sama
po sebi še ni zadosten pogoj zanjo. Beblerjeva trditev je, daje za
pojav militarizma značilen hkraten obstoj naslednjih pojavov v
družbi:
1.	negativen vpliv vojaške organizacije na civilno družbo,
2.	zlorabljanje tega vpliva z vsiljevanjem ožjih interesov
profesionalnih vojakov družbi,
3.	prisila in vsiljevanje vojaških vrednot in norm civilni
družbi.
Najbolj celovito je pojav militarizma v jugoslovanski literaturi
obdelal Ejub Kučuk. V knjigi "Militarizam" je Kučuk ta pojav
vrednostno nevtralno takole opredelil: "Militarizem je z zgodo-
vinsko določeno razredno strukturo determiniran družbeni odnos
med vojaško organizaijo države na eni ter ostalo družbo na drugi
strani. Ta odnos se od likuje s strukturiranjem političnega sistema
globalne družbe in mednarodnih odnosov na principih organizir-
anja, ki so lastni državni vojaški organizaciji."44
Njegova definicija izpostavlja naslednja bistvena obeležja
militarizma:
1. obstoj razredov je temeljni vzrok nastanka in obstoja
državne vojaške organizacije ter možnosti za prodor principov
njene organizacijske strukture v različne sfere družbenega živ-
ljenja z določeno razredno strukturo, kar pomeni, daje militari-
39
zem možen v vseh razrednih družbah, v katerih vojaško dejavnost
monopolizira država;
2.	militarizem ni predvsem sistem določenih vrednot, ideo-
logije, subjektivna politična aktivnost, ki se naslanja na
oboroženo silo. Prav tako ni samo vojaško-tehnični fenomen ali
prevlada vojaških institucij vsakega zgodovinskega tipa vojaške
organizacije nad civilno sfero, ampak je določen objektivni
družbeni odnos med vojaško organizacijo države in ostalo
družbo, ki omogoča negativno vplivanje vojaške organizacije na
celotno družbo, (tj. vsiljevanje svojih posebnih interesov,
vojaških vrednot, norm);
3.	nosilci militarističnih teženj so lahko različni (tako civilne
kot vojaške osebe).
Pri obravnavi sodobnega militarizma izhaja E.Kučuk iz pod-
mene, da se je s povečano vlogo države (zlasti s prehodom
liberalnega v monopolni in državni kapitalizem ter z novo nas-
talimi socialističnimi političnimi sistemi) narasla tudi vloga
državne vojaške organizacije. Končni rezultat tega je bil "proces
penetracije principov organiziranja državne vojaške ureditve ter
njej ustrezajočega sistema vrednot v politično, ekonomsko,
vzgojno-izobraževaino in druge sfere družbenega sistema. "45 Ta
proces je pri njem označen kot militarizacija, ki ima lahko za
rezultat različne oblike in stopnje militarizma.46
Za nadaljno analizo je pomembna zlasti sodobna pojavna
oblika militarizma, ki jo Kučuk imenuje "civilno-vojaški mili-
tarizem". Temeljno obeležje te pojavne oblike militarizma,
katere subjekti so tako vojaške kot civilne osebe, je, da nastopa
v pogoj ih prekrivanja vojaških in civilnih političnih, ekonomskih
in drugih institucij do te mere, da je težko jasno določiti mejo
med tradicionalno vojaško in civilno sfero.47
Bolj konkretno to pomeni, da gre pri tem za to, da postanejo
zahteve državne vojaške organizacije temelj njene nacionalne
politike, politične institucije pa razširijo svojo dejavnost na
40
vojaške zadeve. Tako narašča število civilistov, vključenih v
vojaško-obrambno dejavnost, vojaki pa prihajajo v politične,
ekonomske in druge civilne institucije, kjer zavzemajo položaje,
ki so jih tradicionalno imele civilne osebe (ministri za zunanje
zadeve, ambasadorji, člani različnih komitejev in komisij v vladi,
vojaški svetovalci civilnim politikom itd.). Vojaške zahteve pos-
tajajo (ali so) konstitutivni del zunanje in notranje politike
države. Vpliv strukture, ki skrbi za državno vojaško- obrambno
dejavnost v državi (obrambno ministrstvo), se razširi ne samo v
vlado in gospodarstvo, ampak tudi na ostala področja družbenega
življenja: znanstveno-tehnična in znanstveno- raziskovalna de-
javnost, proces odločanja, proces socializacije in ideološke in-
doktrinacije itd. Skratka, pri pojavu civilno- vojaškega militariz-
ma postajajo vse sfere družbenega življenja sestavni del državne
vojaške ureditve, ki jo oblikujejo ne samo vrhovi vojaške organi-
zacije, ampak tudi visoki politiki, podjetniki, različna vojaška
združenja, določene kategorije znanstvenikov, profesorjev, de-
lavskih organizacij - sindikatov itd.48
Civilno-vojaški militarizem se po mnenju Kučuka danes izraža
tudi v odnosih med državami. V pogojih povečane vloge države
v družbenem življenju potekajo med državami različne oblike
sodelovanja, zlasti institucionalnega, v veliki meri pod nadzorom
aparata države. Vojaška organizacija lahko nastopa v teh pogojih
kot pomemben dejavnik pri razreševanju mnogih protislovij v
svetovni skupnosti.
Tako se celo dogaja, da se ekonomske, politične, tehnične in
druge spremembe v sodobnih državah ocenjujejo najprej z vidika
njihovih vojaških interesov (povečevanja ali zmanjševanja
vojaške moči, ravnotežja med mednarodnimi vojaškimi - ob-
rambnimi organizacijami itd.).49
Družbeno-zgodovinske determinante militarizacije in milita-
rizma v sodobnem svetu izhajajo po E.Kučuku torej iz razrednega
dejavnika. Slednji se izraža:
a) V odnosu družbenih (razrednih) sil kake globalne družbene
skupnosti v razmerah, ko so ogroženi vitalni ekonomski, poli-
41
tieni in drugi interesi vladajočega razreda in se le-ta bolj nasloni
na državo in njeno vojaško organizacijo, kar lahko vodi do
različnih oblik militarizma in obratno (v pogojih ugodnejšega
odnosa razrednih sil za vladajoči razred naj bi bil proces militari-
zacije manj izražen).
b)	V vojni kot viru ogrožanja globalne družbene skupnosti.
Dokler bo nad človeštvom obstajala grožnja totalne ali omejene
vojne, se bo slednje nahajalo v stanju nenehne vojaške pripravl-
jenosti, kar ustvarja ugodne razmere za pojav militarizma.
c)	V položaju in vlogi državne vojaške organizacije v poli-
tičnem sistemu. Dosedanji družbeno-ekonomski in politični raz-
voj v svetu je povzročil razmere, v katerih ni jasne meje med
političnimi ter vojaškimi dejavniki, prav tako pa seje spremenil
položaj državne vojaške organizacije od "čisto profesionalne
instrumentalne družbene sile v politično silo".50
d)	V mestu in v vlogi političnih in kulturnih institucij kake
države. Pomanjkanje demokratičnih političnih institucij,
izkušenj privrženosti ljudi k civilnim političnim institucijam in
nasploh nizka raven politične kulture, vse to ustvarja razmere, v
katerih se krepi avtonomna in od civilne družbe odtujena vojaška
organizacija, ki usmerja svoje principe in vrednote v širšo
družbo.
1.2.3. Pogledi avtorjev iz zahodnih industrijskih razvitih držav
na pojav militarizma
Skupna teoretična (in metodološka) izhodišča nekaterih mod-
ernih študij o militarizmu avtorjev iz zahodnih industrijskih
razvitih držav so v tezi, da pri tem pojavu ne gre prvenstveno za
problem tradicionalnih obnašanj, ki bi se lahko odpravila z višjo
stopnjo demokratizacije, ampak za odnos med civilnimi in
42
vojaškimi institucijami v družbi. Vsebina in narava tega odnosa
vpliva na družbo v celoti (zlasti v pogojih vse večje uporabe
tehnologije pri razvoju in proizvodnji orožij). Zato je po njiho-
vem mnenju treba pri obravnavi konkretne prakse militarizma
proučiti zlasti profesionalni del vojaške organizacije kot posebno
družbeno skupino, še zlasti njen položaj in družbeno funkcijo v
državnem aparatu (vladi).
Po mnenju večine teh avtorjev je nekorektno in metodološko
nevzdržno trditi, da so profesionalni vojaki nujno militaristi
oziroma da so nagnjeni k poveličevanju vojaških ciljev in intere-
sov kot dominantnih v družbi. Nujno je zato pri pogosti uporabi
pojma militarizem za opis "patoloških" znakov v družbi razliko-
vati med upravičenimi vojaškimi interesi (kot instituciji državne-
ga aparata, ki naj zagotovi varnost državljanov in opravlja
vojaško-obrambno dejavnost) in med brezpravno prekoračitvijo
vojaške organizacije na civilno področje.51
Pri opredeljevanju pojma militarizem se pogosto izdvajajo tri
temeljne opredelitve:
1.	militarizem kot specifična značilnost vladne politike kake
države,
2.	militarizem kot proizvod določenih konkretnih struktur
oblasti,
3.	militarizem kot ideologija.52
Zanimivo je tudi razmerje med pojmoma militarizacija in
militarizem v sodobni literaturi teh avtorjev. Čeprav so njihovi
odgovori na to vprašanje različni (največkrat tega razmerja sploh
ne definirajo oziroma uporabljajo sinonimno zvezo), pogosto
zasledimo trditve, da gre pri militarizaciji in militarizmu za
vzročno-posledične odnose, tj. militarizacija kot proces lahko
vodi do različnih pojavnih oblik militarizma.53
Francis Beer npr. opredeljuje militarizacijo kot mednarodno
javno opravičevanje vojne, vojaških zvez, vojaške trgovine,
vojaške pomoči državam ter napadalnosti; nadalje, kot prevlado
43
vojaških elit in militarističnega vedenja v vladi, gospodarstvu,
. kulturi in v družbi.54
Opisno opredeljuje militarizacijo tudi sodobni latinskoame-
riški avtor Augusto Varas, in sicer kot "pretirano poudarjanje
pomena oboroženih sil kake države". Militarizacija po njem
povzroča rast vojaške moči države ter naraščajočo vojaško vple-
tenost v notranjo politiko države (v smislu nadzora nad njo).55
Znani stokholmski inštitut za proučevanje miru (SIPRI) defi-
nira militarizacijo kot nenehno rast vojaških zmogljivosti držav.
Tovrstno rast ponavadi spremlja naraščajoča vloga vojaških in-
stitucij tako na področju notranjih (vključujoč gospodarsko,
socialno in politično sfero) kot na področju mednarodnih
zadev.56
Skupina avtorjev (Peter Wallensteen, Johan Galtung, Carlos
Portales), opisuje militarizacijo v dveh oblikah. Pvo obliko
označujejo kot družbeno tvorbo in strukturo države, v kateri gre
za institucionalizirane in ustaljene odnose prevladovanja voja-
škega obnašanja znotraj države ter v odnosih med državami.
Tovrstna institucionalizacija je lahko neformalna (kot je npr.
interesno združenje za poveličevanje vojaških in obrambnih pri-
prav države) ali pa bolj formalne narave (kot je vlada v rokah
vojaških voditeljev). V drugi obliki se militarizacija pojavlja kot
obnašanje: dajanje prednosti nasilnim oblikam dejanj v kaki
družbi na račun nenasilnih načinov. Militarizacija v tej obliki je
torej vprašanje možnosti izbire določenih oblik obnašanj. Mili-
tarizacija v prvem pomenu paje ena od institucij, strukturiran
vzorec obnašanja z določeno stopnjo vztrajnosti in stabilnosti. V
stvarnem življenju sta ponavadi obe obliki militarizacije med
seboj tesno prepleteni. Po tem pojmovanju se lahko militarizacija
npr. na mednarodni ravni konkretno izraža kot reakcija proti
naraščajočim tendencam pluralnosti v svetu, na notranji ravni
kake države pa kot reakcija proti naraščajočim zahtevam za
demokratizacijo in participacijo.57
S problematiko militarizma je povezana tudi njihova obravna-
va vojaških sistemov v sodobnih državah. Avtorji izhajajo iz
44
prepričanja, daje danes državni aparat (vlada, uprava, oborožene
sile) ena od najmočnejših institucij v vsaki sodobni družbi. Še
več, vojaška struktura naj bi bila večji del celotne strukture kake
sodobne družbe oziroma predstavlja vojaški sistem kar državo v
državi (ima lastne produkcijske in distribucijske zmogljivosti,
lasten sistem zdravstva, izobraževanja idr.). Sodobne vojaške
sisteme obravnavajo v štirih modelih:
1.	Model akcije - reakcije obravnava vojaški sistem kake
države kot funkcijo vojaškega sistema druge države, tj. obstoj in
razvoj vojaškega sistema v eni državi je odvisen od dogajanj v
vojaških sistemih drugih držav. Ta model obravnave ne priznava
možnosti vojaškim sistemom, da bi imeli lastno logiko razvoja v
okviru države.
2.	Ekonomistični model vidi rast vojaškega sistema v notran-
jih silah kake države. Vojaški sistem obravnava predvsem z
vidika njegove hardwarske sestavine ter vprašanja, kako je lahko
le-ta proizvedena. Vojaški hardware se proizvaja s podobnimi
produkcijskimi faktorji kot katerikoli drugi hardware (surovine,
kapital, delo, raziskovanje, organizacija). Vendar pa rast
vojaškega sistema spodbujajo tudi drugi pomembni dejavniki, ki
so del njegove notranje dinamike, npr. vojaški sistem vodijo
vojaške osebe, ki bi kot večina drugih ljudi v moderni družbi radi
imeli večji delež od celotnega družbenega produkta, zlasti zato,
ker sta njihova moč in prestiž tesno povezana z velikostjo
vojaškega sistema znotraj družbe. Vojaško osebje največkrat
uporablja za dosego povečanja deleža od družbenega brutopro-
dukta opravičevanje modela akcije-reakcije. V primerih, ko je
vojaška struktura podrejena politični strukturi družbe, najde
ponavadi nove poti za uresničevanje svojih zahtev. Iz vojaškega
vidika je ena od najbolj učinkovitih tovrstnih poti prav obstoj
civilnega sektorja, ki ima interes in korist od povečevanja
vojaškega sistema. To pomeni, da lahko civilni sektor sodeluje
v produkciji vojaškega hardwera tako, da ima od tega korist
veliko ljudi - delavcev v proizvodnji, raziskovalcev, lastnikov
kapitala, političnega uradništva idr. Pride lahko do "harmonije"
45
interesov različnih skupin ljudi, ki se izraža v povečevanju
vojaškega sistema in kar se najbolj pogosto označuje kot pojav
vojaško-industrijskega kompleksa.
3.	Model konfliktnih formacij obravnava obstoj in delovanje
vojaškega sistema v kaki državi kot odgovor na konfliktno naravo
mednarodne skupnosti. Ta model predvideva v glavnem tri vrste
konfliktov na mednarodni ravni, in sicer:
a)	konflikt med dvema centralnima državama (npr. supersili),
b)	konflikt med dvema državama v periferiji (npr. Bližnji
vzhod),
c)	konflikt med eno centralno in eno periferno državo (npr.
ZDA - tretji svet).
4.	Model strukturalne združljivosti, katerega bistvo je v tem,
da proučuje strukturalne odnose med vojaškim in širšim social-
nim sistemom. Temeljno izhodišče pri tem je, daje eden ogledalo
drugega.58
Menim, da je treba pri obravnavi položaja in vloge vojaške
organizacije v okviru družbene strukture (ter strukture državnega
aparata) z vidika militarizacije upoštevati vsaj dva nivoja opazo-
vanja hkrati (t.i. strukturalnega in kvantitativnega). Šele z
upoštevanjem obeh analitično-empiričnih vidikov je možno
metodološko korektno ugotavljati tendence in pojavne oblike
tistega odnosa med državno vojaško organizacijo in globalno
družbo, ki omogoča izražanje negativnih vplivov prve na drugo,
tj. zlorabljanje vpliva vojaške organizacije za vsiljevanje njenih
ožjih in teresov družbi. Takemu pristopu so blizu vsi tisti avtorji,
ki razlikujejo dva temeljna vidika procesa militarizacije, in sicer:
a)	militaristično mišljenje, tj. uveljavljanje v družbi ideo-
logije, vrednot in norm državne vojaške organizacije v družbi ter
b)	militaristično vedenje,opredeljeno kot pretirano poudar-
janje pomena vojaškega sistema za družbeno življenje v smislu
njegove stalne rasti ne glede na stopnjo razvoja družbe in
možnosti zadovoljevanja civilizacijsko-kulturnih potreb vseh
njenih članov.
Oba temeljna vidika procesa militarizacije se lahko pojavljata
hkrati in se izražata v povečevanju zahtev profesionalnega dela
46
vojaške organizacije za čim večji delež družbenega bruto pro-
dukta države ter v krepitvi njene politične vloge ir vpliva v
celotni družbi. Na empirični ravni se to kaže v obstoju visokih
stopenj vojaških izdatkov, velikemu obsegu državne vojaške
organizacije (število pripadnikov, število sistemov orožja itd.),
relativno velikem obsegu tistega dela gospodarstva, ki deluje za
vojaške namene, povečanem vojaškem izvozu, uveljavljanju
vojaških vrednot, norm, načina mišljenja v družbenem življenju
idr.
Takemu pristopu k obravnavi pojava militarizacije je blizu
tudi L.Ross, kije za empirično ugotavljanje obsega militarizacije
uporabil šest temeljnih skupin kazalnikov:
1.	Vojaški izdatki:
a)	stopnja vojaških idatkov v enem letu,
b)	vojaški izdatki kot del družbenega bruto produkta države,
c)	vojaški izdatki kot del državnih izdatkov,
d)	stopnje rasti vojaških izdatkov v določenem časovnem
obdobju.
2.	Oborožene sile:
a)	število pripadnikov oboroženih sil,
b)	stopnje rasti števila profesionalnih pripadnikov oboroženih
sil v določenem času,
c)	število pripadnikov oboroženih sil na tisoč prebivalcev.
3.	Vojaški uvoz (uvoz orožja in vojaške opreme):
a)	vrednost vojašega uvoza v enem letu,
b)	vojaški uvoz kot del celotnega uvoza države v enem letu,
c)	stopnje rasti vojaškega uvoza v določenem časovnem ob-
dobju.
4.	Proizvodnja orožja:
a)	vrednost proizvodnje orožja v enem letu,
b)	proizvodnja orožja kot del družbenega bruto produkta
države,
c)	proizvodnja orožja kot del celotne industrijske proizvodnje
države v določenem časovnem obdobju.
47
5.	Vojne:
a)	število vojn znotraj držav,
b)	število vojn med državami,
c)	trajanje vojn znotraj in med državami,
d)	žrtve, ki izhajajo iz vojn znotraj držav in med državami.
6.	Vojaški režimi (vlade):
a)	število vojaških režimov,
b)	spremembe v številu vojaških režimov.59
Ross sodi med tiste avtorje, ki pojava militarizacije in milita-
rizma ne obravnavajo samo s teoretičnega (vsebina in različne
pojavne oblike teh fenomenov skozi zgodovino človeške družbe),
ampak tudi s kvantitativno-empiričnega vidika. Seveda je Ross
empirične kazalnike za merjenje obsega militarizacije in milita-
rizma prilagodil za razmere v tretjem svetu in bi jih bilo nujno
dopolniti pri proučevanju teh pojavov v drugih geografskih in
družbenih okoljih. Obstaja tudi nevarnost, da se pri obravnavi
teh pojavov izpostavi samo empirični vidik. Čeprav je proces
militarizacije nedvomno povezan s povečevanjem vojaškega sis-
tema države, pa taka rast sama po sebi še ne predstavlja ene od
njegovih temeljnih značilnosti. Kajti rast vojaške organizacije ir.
celotne obrambne strukture družbe sicer ustvarja družbene te-
melje, na katerih se lahko pojavi militarizem. Vendar pa so za
nastanek tega pojava poleg tega potrebni še drugi pogoji (npr.
zavestno delovanje civilne, vojaške ali oboje birokracije za nad-
vlado vojske v družbi, zlasti v primerih, ko jih v to silijo določene
družbene okoliščine: razpad družbeno-gospodarskega sistema,
popolna nemoč civilne oblasti pri reševanju velikih družbenih
problemov, dolgotrajne vojne razmere idr.). Zato ima izpostav-
ljanje in označevanje samo kolikostnega vidika vojaških zmo-
gljivosti kake države kot pojav militarizma za svoje izhodišče
enostranska in posplošena razumevanja tega fenomena, kot npr.
krepitev vojaške moči države ali uporaba oboroženega nasilja v
razreševanju družbenih nasprotij, prevlada vojaških institucij
nad civilnimi v kaki državi itd. Vse te ozke opredelitve pojava
militarizma sicer izražajo določene njegove zunanje pojavne
48
značilnosti, ne pojasnijo pa tudi objektivnih družbenih temeljev
za njegov izvor, ki so v obstoju različnih vrednostnih sistemov
ter v obstoječi družbeni delitvi dela, ki določa tudi vojaško-
obrambno dejavnost države. Pogosto se zato ne opredeli celovita
vsebina fenomena militarizma v smislu obstoja takega odnosa
med vojaško organizacijo in globalno družbo, ki vzpostavlja
prevladujoč vpliv vojaške organizacije pri sprejemanju in ure-
sničevanju odločitev o družbenem življenju v smeri ožjih intere-
sov vojaške organizacije na škodo celotne družbe. Pri tem ne gre
samo za objektivno stanje, tj. obstoj in delovanje vojaške organi-
zacije kot državne institucije "par excellence", ampak tudi za
subjektivno dejavnost vojaških ali civilnih oseb (ali obojih), ki
so na položajih v državnem aparatu in v drugih sferah družbe
(npr. gospodarski idr.) in sprejemajo odločitve o usmerjanju
družbenega življenja pretežno z vidika interesov in vrednot
vojaške organizacije.
2. Sklepi
V tem poglavju so prikazane različne teorije, stališča in
razumevanja, ki se pojavljajo v svetovni literaturi o pojavih
militarizacije in militarizma. Osnovni namen je bil prikazati
različnost pristopov pri obravnavi teh pojavov ter njihove
različne vsebinske opredelitve. Pri tem so bili upoštevani tako
avtorji, ki delujejo v okviru t.i. marksističnih metodološko-
teoretičnih izhodišč pri raziskovanju družbenih pojavov, kot tudi
avtorji, katerim so podlaga znanstveno raziskovalnega dela
različna teoretična izhodišča znanosti v zahodnih industrijskih
razvitih državah.
Najizrazitejše razlike pri obravnavi in pojasnjevanju pojavov
militarizma in militarizacije med obravnavanimi avtorji so:60
1. Temeljni vir pojava militarizma po zahodnih avtorjih je v
naraščajoči vlogi vojaške organizacije ter v njenem prizadevanju
49
postati avtonomni politični subjekt v družbi. Pri sovjetskih av-
torjih je poudarek na razredu ali sloju (monopolistična buržoazi-
ja), ki uporablja vojaško organizacijo za dosego svojih ciljev.
Čeprav ima militarizem različne nacionalne pojavne oblike,
pa ostaja vedno isto njegovo razredno obeležje. Zato povečana
vloga vojske v družbi ne more biti odločilna lastnost militarizma.
Njegova vsebina je določena z naravo politike in družbenoeko-
nomskega sistema, ki ga spodbujata. Najgloblji viri fenomena
militarizma so zato v:
1.	družbeni delitvi dela,
2.	razredni naravi države (kot organa razredne vladavine),
3.	obstoju različnih vrednostnih sistemov.
Poleg omenjenih objektivnih elementov družbene strukture je
za razvoj pojava militarizma v družbi potrebna subjektivna de-
javnost družbenih sil, ki usmerjajo družbeno življenje v smeri
sprejemanja in prevladovanja vrednot, norm, načina življenja in
dela državne vojaške organizacije.
2.	V študijah nekaterih zahodnih avtorjev je militarizem po-
gosto opredeljen kot zloraba legitimne funkcije predstavnikov
vojaške organizacije ter njihova nezakonita prilastitev vlog in
pristojnosti, ki drugače pripadajo civilnim predstavnikom oblas-
ti. Študije sovjetskih avtorjev pa izpostavljajo vladajoči sloj
(elito), ki uporablja vojaško organizacijo za povečevanje svoje
oblasti. Za nekatere jugoslovanske avtorje pri pojavu militarizma
ni toliko pomembna sprememba identitete glavnega nosilca ob-
lasti (nosilci militarizacije so lahko poleg vojakov tudi civilne
osebe), ampak v vsebini in metodah izvajanja oblasti ter v takem
odnosu med državno vojaško organizacijo in civilno družbo, ki
omogoča spremembo političnega sistema in ostale globalne
družbe na organizacijskih in drugih principih državne vojaške
organizacije (npr. Kučuk).
3.	Sovjetski avtorji uvrščajo pojav militarizma v okvir razred-
nega boja med dvema antagonističnima razredoma (izkoriščeval-
skega in izkorišča-nega) ter pri tem izpostavljajo t.i. notranjo
50
funkcijo militarizma kot instrumenta za povečevanje stopnje
izkoriščanja z uporabo vojaških sredstev. To izhaja iz dejstva, da
sovjetski avtorji za razliko od drugih razumejo militarizem in
vojaško organizacijo države kot instrumenta politike vladajočega
razreda. S tem pa med drugim reducirajo militarizem na pojav
oboroženega nasilja znotraj države, kar pa ne izraža glavne
vsebine tega pojava. V jugoslovanski literaturi zasledimo kritiko
takega enostranskega pristopa k pojavu militarizma. Trdi se, da
sovjetski avtorji zanemarjajo "organsko povezanost države kot
institucije razrednega nasilja, neodvisno od njenega tipa in po-
javne oblike z militarizmom" (Kučuk).
Iz takega pristopa lahko zato sovjetski avtorji izpeljejo sklep,
da je militarizem kot družbeni pojav prisoten samo v kapitalis-
tičnih družbah. Ne predpostavljajo pa, da se družbeni temelji, na
katerih nastaja militarizem, (lahko) pojavljajo v vseh sodobnih
družbah, v katerih se uveljavljata specifična družbena delitev dela
in vrednostni sistem in v katerih obstaja vojaška organizacija kot
del aparata države.
4. Nekateri zahodni raziskovalci razlagajo povečevanje vloge
vojske v okviru aparata države kot odločujočo značilnost procesa
militarizacije oz. militarizma ter v tem kontekstu izpostavljajo
zlasti vojaško organizacijo Sovjetske zveze, ki se na temelju
sovjetske politike oboroževanja po drugi svetovni vojni nenehno
povečuje oziroma krepi svoj vpliv v družbi. Sovjetski avtorji
kritizirajo takšna stališča kot protisovjetsko gonjo. Pri jugoslo-
vanskih avtorjih je prisotno stališče, da ima večja usmerjenost
kake države v vojaško-obrambno dejavnost različno družbeno
vsebino glede na prevladujoče odnose v družbi in zato različen
vpliv nanjo (npr. Kučuk). Dejstvo je tudi, daje lahko družbena,
ekonomska, politična moč vojaške organizacije v državi upora-
bljena v interesu različnih družbenopolitičnih ciljev (npr. vzpos-
tavitev, ohranitev in krepitev demokratičnih političnih institucij
ali pa podpora avtokratičnih tendenc v političnih sistemih itd.).
V primeru sovjetske družbe naj bi šlo za usmerjenost države na
vojaško obrambne priprave, tj. vojniziranje (Bebler). To sicer
51
ustvarja razmere za militarizacijo, ki pa same po sebi še niso
nujen in zadosten pogoj zanjo. Po mojem mnenju je treba pojava
militarizacije in militarizma konkretno opazovati in proučevati
hkrati z dveh ravni:
a)	Strukturnega, ki lahko pokaže vsebino odnosa med profe-
sionalnim delom vojaške organizacije in politično pomembnimi
skupinami v aparatu države (npr. prisotnost predstavnikov
vojaške organizacije v organih vlade in drugih državnih institu-
cijah, kjer se oblikuje vsebina državne politike), kot tudi odnos
profesionalnega dela vojaške organizacije z vodilnimi civilnimi
strukturami (npr.gospodarstvo, razikovalna in izobraževalna de-
javnost idr.). Predpostavljam, da močnejši položaj profesional-
nih predstavnikov vojaške organizacije v aparatu države ter
njihov bližji (tesnejši) odnos z vodilnimi civilnimi strukturami v
družbi omogočata večji vpliv vojaškega dejavnika pri usmerjanju
družbenega življenja.
b)	Kolikostnega, ki izraža obseg finančnih, materialnih,
tehničnih sredstev, števila ljudi idr., kar vse je na razpolago
vojaški organizaciji države oziroma deluje za vojaško-obrambne
namene. Zato predpostavljam, da večji kot so kolikostni kazal-
niki (npr. višina vojaških izdatkov, število pripadnikov
obroženih sil, odstotek od proračuna države za vojaško razisko-
vanje in razvoj itd.), večja je potencialna družbeno-gospodarska
in politična moč vojaške organizacije v družbi.
5. Zahodni avtorji pogosto obravnavajo (reducirajo) militari-
zem kot vrsto ideologije "subkulture" ali celo vojaških vrednot,
ki prevladujejo v družbi. V literaturi marksističnih avtorjev paje
poudarjeno, da militarizem ne more biti reduciran na ideologijo.
Nobena ideologija namreč ne more biti ločena od njenih so-
cioekonomskih temeljev (npr. sovjetski avtorji). To ne pomeni,
da militarizem ne implicira določeno ideologijo, vrednote in
norme obnašanja, ampak to, da njegova vrednostna obeležja niso
primaren vzrok za njegov nastanek, ampak so posledica objektiv-
nega družbenega odnosa med vojaško organizacijo države in
ostalo družbo, "kije v bistvu nedemokratičen" (Kučuk).
52
6. Mnogi zahodni avtorji obravnavajo pojav povezovanja
vrhov vojaške organizacije, dela industrije, ki proizvaja za vojaše
namene, politike, znanstvenoraziskovalne sfere itd., z namenom
doseganja njihovih delnih skupnih interesov na škodo družbenih
(najbolj pogosto imenovano vojaško- industrijski kompleks), kot
odklon v demokratični družbi, ki omogoča širjenje vojaškega
vpliva v družbi, usmerjanje naravnih in človeških virov za
vojaške namene, korupcijo državnega aparata, pridobivanje čez-
mernih dobičkov vojaškega gospodarstva itd. Sovjetski avtorji
se s tako definicijo pojava vojaško-industrijskega kompleksa
strinjajo samo, ko gre za zahodne industrijsko razvite (kapitalis-
tične) države, dodajajo pa, da ta pojav ni bolezen, ki bi se dala
zdraviti z reformami kapitalistične države, ampak je tako kot
militarizem "naravni proizvod imperialističnega sistema, ki gaje
treba v celoti odpraviti". Kučuk obravnava pojav vojaško-indus-
trijskega kompleksa kot konkretno obliko civilno- vojaškega
militarizma, za katerega je značilna visoka stopnja birokratizacije
političnega sistema, v katerem se vojaška in politična dejavnost
(ter vojaško- politične institucije) tesno medsebojno prepletata in
je vsaka jasna meja med tema tradicionalnima družbenima sfera-
ma ukinjena.
V nadaljevanju bo v ospredju analiza teženj militarizacije v
ZDA, za katere se pogosto trdi, da ustvarjajo družbene, institu-
cionalne, materialne, kulturne idr. temelje za nastanek dveh, s
splošno družbenega vidika negativnih družbenih pojavov, tj.
militarizma in vojaško-industrijskega kompleksa. Posebna po-
zornost v analizi bo veljala obstoju in delovanju vojaško- indus-
trijskega kompleksa ter njegovi strukturni povezavi s procesom
militarizacije v ameriški družbi.
53
II. DEL
55
L VOJAŠKI SISTEM ZDA
1. Razvoj vojaško-obrambne dejavnosti ZDA
Skozi zgodovinski razvoj se je vojaško-obrambna dejavnost
postopoma izdiferencirala v posebno dejavnost, ki jo v okviru
državnega aparata opravlja posebna organizacija (armada).
V obdobju fevdalizma je bila vojaško-obrambna dejavnost
sestavni del dejavnosti vladajočega razreda (ki je politično in
fizično monopoliziral vojaško dejavnost). Nesporna nadvlada
fevdalnega razreda v družbi mu je omogočala ohraniti njegovo
razredno vladavino. Zato še ni bilo potrebe po obstoju "birokrat-
ske vojaške organizacije".
S pojavom in z razvojem meščanske družbe (na temelju kapi-
talističnega produkcijskega načina) pa seje izvedla "institucio-
nalna in personalna delitev dela med vojaško organizacijo države
in političnimi državnimi institucijami" (tj. med vojaki in držav-
niki). Vloga prvih je instrumentalna, drugih pa ciljno usmer-
jajoča.61
Vojaško-obrambna dejavnost je v tem obdobju postala podre-
jena državnemu aparatu ter njegovim političnim predstavnikom.
Vojaška organizacija države paje dobila dvojno vlogo:
1.	priprav in izvajanja vojaško-obrambne dejavnosti države,
2.	svetovanje o tovrstnih zadevah političnim institucijam
države.
Tako stroga dihotomija dveh dejavnosti meščanske družbe na
politično usmerjajočo in vojaško instrumentalno je veljala le v
začetnem obdobju nastanka političnih sistemov meščanske
družbe. Kmalu se je pokazalo, da vojaško-obrambne funkcije
meščanske države ni mogoče strogo ločiti od njenih ostalih
56
funkcij (političnih, ekonomskih idr.), obenem pa je imel tudi
družbenoekonomski razvoj kapitalističnih družb pomemben
vpliv na povečan obseg in vsebino vojaške moči države.62
Država v okviru svojih vojaško-obrambnih priprav predvidi
scenarije za mobilizacijo svojih družbenih zmogljivosti v more-
bitni vojni. Do prve svetovne vojne so države ponavadi organi-
zirale in pripravile le manjši del družbenih zmogljivosti že v miru
za vodenje vojne. To so bile bolj priprave njihovih vojaških
organizacij. V vojnah, v katerih so bile udeležene, so del civilnih
proizvodov usmerile za potrebe vojaške organizacije, niso pa
preusmerile celotnega gospodarstva za vojne namene.
V primeru ZDA lahko glede na mobilizacijo njenih gospodar-
skih in drugih zmogljivosti za morebitno vodenje vojne ločimo
tri obdobja:
1.	Tako imenovano predindustrijsko obdobje (zlasti med revo-
lucijo proti angleški nadvladi ter neposredno po njej - deklaracija
o nedovisnosti 1776), ko so bile gospodarske, vladne in vojaške
institucije šele v povojih in niso bile jasno ločene med seboj. Tudi
vojaška tehnologija je bila v tem času slabo razvita in le nekoliko
različna od tistega, kar seje proizvajalo v mirnem času. Mobili-
zacija gospodarstva za vodenje vojne bi pomenila le, da bi se del
mirnodobnih (civilnih) proizvodov usmeril za potrebe vojske, ne
da bi prišlo do preusmeritve celotnega gospodarstva za potrebe
vojaške organizacije oz. za vodenje vojne.
2.	Z letom 1861 je bilo gospodarstvo severnih ameriških držav
(takrat Zveze - Union) že dokaj razvito in industrializirano. Kljub
temu je bila zvezna vlada relativno majhna po številu ter omejena
v svoji dejavnosti. Čeprav so izoblikovali vojaško strukturo
(oborožene sile, tj. zelo majhno stalno vojsko ter oboroženo
milico belcev), paje bila vojaška tehnologija še vedno skromna.
V primeru vojne je mobilizacija gospodarstva še vedno pomenila
le povečano mirnodobno proizvodnjo in ne popolnega prehoda
na specifično vojaško proizvodnjo.
57
3. Tretje obdobje se začenja z letom 1900, ko so se ZDA
razvile v močno industrializirano državo. Z družbeno-ekonom-
skim razvojem ZDA je večala obseg svojih dejavnosti tudi zvezna
vlada. Tehnološka revolucija na področju oborožitve je na koncu
19. stoletja v ZDA povzročila, da sta se "vojaški in civilni svet"
ponovno povezala. Posledice te revolucije so bile opazne najprej
v mornarici. Da bi se namreč lahko proizvedle moderne (železne)
ladje, je bilo potrebno sodelovanje zveznih državnih uradnikov,
visokih mornariških oficirjev ter zasebnih podjetnikov.
Družbeno-ekonomski razvoj ter razvoj vojaške tehnologije sta
v ZDA tik pred prvo svetovno vojno povzročila stanje, ko za
vojaško-obrambne priprave ni bilo več dovolj le povečati mirno-
dobno proizvodnjo gospodarstva, ampak je moral biti del gospo-
darstva usmerjen v proizvodnjo za vojaške namene (često spe-
cializirano proizvodnjo orožja in vojaške opreme). Zato je zvez-
na ameriška vlada razvila za namene nacionalne obrambe
posebne državne institucije, ki so jo povezovale s podjetniki in
profesionalnim delom vojaške organizacije. Zato je bil v zvezni
vladi ustanovljen nov organ - Uprava vojnih industrij (War
Industries Board - WIB), ki je centraliziral nadzor nad načrtovano
industrijo za vojaško- obrambne namene. V njej so bili predstav-
niki zvezne vlade, vojske in podjetnikov. Pomembno obdobje v
procesu združevanja gospodarskih in vojaških funkcij v rokah
ameriške zvezne države je bila prva svetovna vojna. Leta 1917 so
bile ZDA prvič v svoji zgodovini primorane mobilizirati svoje
gospodarstvo skoraj v celoti za vojaške namene. Že sredi leta 1915
je tedanji načelnik ameriške vojne mornarice Josephus Daniels
pozval vodilna industrijska podjetja, naj sodelujejo pri modern-
izaciji ameriške vojne mornarice (kot neuradni svetovalci in
"izvajalci"). Za ta namen je bila oblikovana Svetovalna uprava
za mornarico (Naval Consulting Board), ki je bila organizirana
od zvezne do lokalnih ravni ameriške drža ve. 63 Najbolj dejavni
del te uprave je bil t.i. Komite za industrijsko pripravljenost
(Industrial Preparedness Committee), katerega člani so v letu 1916
našli in popisali okoli tisoč industrijskih zmogljivosti za ameriške
58
oborožene sile. Omenjeni komite je bil le neuradni organ, zato
je zvezna vlada še istega leta ustanovila Svet za narodno obrambo
(The Council of National Defense), kije v svojo sestavo vključil
celotno članstvo Svetovalne uprave za vojno mornarico. Ta svet
je potrdil tudi kongres. Člani sveta so imenovali sedem izveden-
cev na različnih področjih v Svetovalno komisijo za narodno
obrambo (National Defense Advisory Commission - NDAC), ki
je delovala kot svetovalno telo Sveta za narodno obrambo, skupaj
z njim pa je svetovala predsedniku ZDA glede narodne ob-
rambe.64 Ustanovitev Svetovalne komisije za narodno obram-
bo v okviru ameriške zvezne države je dejansko pomenila, da so
predstavniki gospodarstva (zlasti zasebnih podjetij) vodili mo-
bilizacijo celotnega ameriškega gospodarstva za potrebe vojne.
Tudi celotna zakonodaja Sveta za narodno obrambo je temeljila
na predpostavki, da bo zasebna industrija temeljni vir za preskrbo
ameriških oboroženih sil s strelivom, orožjem in vojaško opremo
v primeru vojne.
Ustanovljene državne institucije, ki naj bi vodile priprave in
izvajanje mobilizacije ameriškega gospodarstva v primeru vojne,
so pomenile začetek sodelovanja zvezne vlade in zasebnega
podjetništva za namene vojaško-obrambnih priprav oz. "nacio-
nalne varnosti" ZDA. Koje takratni ameriški predsednik W.Wil-
son leta 1916 oznanil ustanovitev Svetovalne komisije za narodno
obrambo, je med drugim dejal: "Organizacija Sveta za narodno
obrambo odpira nov in neposreden kanal komunikacij in sodelo-
vanja med podjetniki, znanstveniki in vsemi oddelki zvezne
vlade."65
Julija 1917 je zvezna vlada ukinila Svet za narodno obrambo in
oblikovala novo institucijo - Upravo vojnih industrij (War
Industries Board), ki je upravljala celotne zmogljivosti
ameriškega gospodarstva (poleg produkcije municije), zvezna
vlada pa je z njo dobila prvič enotno centralizirano organizacijo
za nadziranje celotne ameriške industrije. Kljub temu, daje imela
Uprava vojnih industrij nadzor tudi nad zasebno industrijo, pa ni
imela uradne oblasti, ampak je imela le možnost svetovanja.
59
Ključni element pri končnih odločitvah glede vojaško-obrambnih
priprav je imelo še vedno Vojno ministrstvo ZDA (War Depart-
ment), v katerem so bili predstavniki ameriških oboroženih sil
dokaj nenaklonjeni predstavnikom ameriškega gospodarstva.
Proti koncu prve svetovne vojne je W.Wilson dosegel v kongre-
su, da sta se obe instituciji personalno združili in skupno odločali
o zadevah vojaško-obrambnih priprav ameriške zvezne države.66
Sodelovanje predstavnikov industrije in oboroženih sil pri
vojaško-obrambnih pripravah ZDA seje nadaljevalo tudi po prvi
svetovni vojni (skozi leta 1920-1930).
Mnogi zasebni podjetniki, ki so sodelovali pri načrtovanju
vojaško-obrambnih priprav ZDA, so izhajali iz podjetij, ki so
bila dejanski ali potencialni proizvajalci vojaških proizvodov.
Temeljno izhodišče predstavnikov gospodarstva pri organiziran-
ju vojaško-obrambnih priprav je bilo, da mora ameriška nacio-
nalna varnost temeljiti na stalnih pripravah na vojno. Pogoj za to
pa naj bi bilo sodelovanje industrije in oboroženih sil.
Pomembne stike med Vojnim ministrstvom in ameriško indus-
trijo so vzdrževali tudi predstavniki različnih trgovskih združenj
ter vodilni predstavniki zainteresiranih podjetij. Vsi ti možje so
pogosto imeli čine rezervnih oficirjev in so za svoje delo odgo-
varjali pomočniku vojnega ministra. Do leta 1931 je v vojaško-
obrambnih pripravah ZDA sodelovalo že okoli 14.000 takih
posameznikov. 7
Proti tem, dokaj intenzivnim vojaško-obrambnim pripravam
ZDA so v obdobju po prvi svetovni vojni nastopili nekateri
senatorji, mirovniška združenja, humanitarne organizacije idr.
Pod njihovim pritiskom je bil v senatu imenovan t.i. "Nye
Committee", katerega člani so pregledali dokumente za potek
mobilizacije ameriškega gospodarstva v prvi svetovni vojni ter
načrtovanje vojaško- obrambnih priprav po njej.68 Ta komiteje
med drugim ugotovil, da so mnoga podjetja po prvi svetovni
vojni postala v večji meri odvisna od vojaških naročil, njihov
glavni motiv paje bil "pridobivanje dobičkov". Zaključek ko-
60
miteja je bil, da tesna povezanost med podjetji, ki proizvajajo za
vojaške namene, in ameriškimi oboroženimi silami predstavlja
začetek militarizma, zato jo je treba odpraviti (vsai v miru) za
vsako ceno. Tega predloga pa kongres ni nikoli resno obravnaval
ali ga celo sprejel. Še več, poročilu komiteja je sledila ostra
reakcija Vojnega ministrstva, kije z vidika "narodne obrambe"
kritiziralo stališča komiteja. Po mnenju Vojnega ministrstva bi
sprejem takega poročila močno ogrozil ameriško obrambo v
miru, njeno gospodarstvo pa bi v morebitni vojni povzročilo
pravo katastrofo. Zadeva se je končala tako, da so se člani
komiteja na koncu strinjali z mnenjem Vojnega ministrstva, "da
bi lahko bilo mnogo huje, kot pa so zadeve v zvezi z dobički" .°9
Zdi se, da so zlasti trije dejavniki odločilno vplivali na to, da
je ameriški državni aparat po prvi svetovni vojni v načrtovanje
in izvajanje ameriških vojaško-obrambnih priprav poleg
oboroženih sil vse bolj vključeval tudi gospodarstvo ter zasebno
podjetništvo:
1.	Narava prve svetovne vojne, ki je postala vseobsežna oz.
totalna s tem:
-	da je geografsko zajela večino zemeljske oble,
-	da so se v njej uporabljala vsa razpoložljiva orožja za dosego
ciljev (vključno z bojnimi strupi) ter
-	da je bil cilj vojskujočih se strani totalna predaja nasprotne
strani.
To je zahtevalo, da organizira država nove institucije, ki so
načrtovale in izvajale vojaško-obrambno dejavnost. Ta dejavnost
je postala odločilno odvisna od gospodarstva, ki je lahko ure-
sničevalo vojaško-obrambne zahteve.
2.	Razvoj proizvajalnih sil je povzročil, da sta vojaška stra-
tegija in taktika za uresničenje svojih ciljev odločilno računali z
materialnim temeljem - s podjetji, ki so proizvajala ustrezno
orožje in vojaško opremo.
3.	Naraščajoča vloga državnega aparata v ameriški družbi.
61
Ena od temeljnih izkušenj iz prve svetovne vojne glede
vojaško- obrambnega načrtovanja za zvezno ameriško vlado je
bila, daje gospodarstvo temelj, iz katerega izhajata tako vojaška
strategija in taktika. Zato je zvezna vlada nadaljevala z vojaško-
obrambnimi pripravami tako, da so v njih sodelovali predstavniki
oboroženih sil ter predstavniki gospodarstva (zlasti iz podjetij,
ki so proizvajala orožje in vojaško opremo). Po izbruhu druge
svetovne vojne v Evropi (1939) je takratni ameriški predsednik
Roosevelt v okviru zvezne vlade ustanovil Upravo za preskrbo v
vojni (War Resources Board), ki so jo sestavljali v glavnem
predstavniki velikih podjetij (korporacij) in predstavniki
ameriških oboroženih sil. Ta uprava naj bi pripravila načrte za
delovanje ameriškega gospodarstva v morebitni vojni. Po opravl-
jenem delu je moral Roosevelt to institucijo pod pritiski sindika-
tov, bank, farmarjev in nekaterih industrijskih podjetij razpusti-
ti.70 Po napadu Japoncev na Pearl Harbour je Roosevelt ustanovil
Upravo za vojno proizvodnjo (War production Board), v kateri
so imeli močan vpliv predstavniki velikih korporacij ter
ameriških oboroženih sil. Ta uprava je operativno delovala prek
svojega Izvršnega komiteja za proizvodnjo (Production Execu-
tive Committee), ki je imel tudi dejansko največjo moč. Njegov
predsednik je bil takratni predsednik velike ameriške korporacije
General Electric, Charles E.Wilson.71
Neposredno pred drugo svetovno vojno in zlasti med njo je
ameriško vojno ministrstvo financiralo zgraditev številnih to-
varn. Za delovanje teh tovarn je veljalo načelo ameriške vlade -
"vladna lastnina - zasebno delovanje", kar je dejansko pomenilo,
da je vlada kot lastnik teh tovarn le-te dala v najem zasebnikom,
ki so jih uporabljali in jih upravljali.
Najpomembnejši rezultati načrtovanja in izvajanja vojaško-
obrambnih priprav ameriške zvezne države v obdobju med
obema svetovnima vojnama so:
1. Vojaško-obrambna dejavnost se je v tem obdobju že izdif-
erencirala inje postala ena od temeljnih mirnodobnih dejavnosti
62
zvezne vlade, v katero se neposredno vključujejo še oborožene
sile ter predstavniki gospodarstva.
2.	Iz prvotnega nezaupanja ameriških oboroženih sil do pred-
stavnikov zasebnih podjetij pri načrtovanju strategije "narodne
obrambe" seje iz dolgoletnega skupnega sodelovanja predstav-
nikov vojske in gospodarstva razvil med njimi odnos medse-
bojnega "zaupanja in podpiranja". Visoki vojaški poveljniki so
spoznali, da lahko svoje vojaško-obrambne zamisli uresničijo le
z ustreznimi sistemi orožij in vojaško opremo, kar proizvaja
ameriško gospodarstvo. Pomemben del tega gospodarstva paje
našel v vojaško-obrambnih pripravah eno od pomembnih
področij svojega delovanja.
3.	Moč, vpliv in obseg ameriške zvezne vojaške organizacije
so se pri načrtovanju obrambne politike ZDA vztrajno krepili in
so dosegli kulminacijo zlasti neposredno po drugi svetovni vojni,
ko so imele ameriške oborožene sile velik ugled v svetu in doma.
Ameriška javnost je v njih videla glavnega branilca in zaščitnika
ameriške družbe.
4.	Ustvarjene so bile razmere, v katerih je zvezna država lahko
organizirala in izvajala priprave na vojno z velikim vojaškim
aparatom, ki gaje oskrboval in opremljal obsežen del ameriškega
gospodarstva. S krepitvijo vojaško-obrambne funkcije so postale
priprave na vojno temeljni element delovanja zvezne države,
njenega gospodarskega in političnega sistema. "Duh" tovrstne
dejavnosti (in občutek nenehne ogroženosti) seje prenašal tudi v
širšo ameriško družbo. Ta "duh", ki ima svoje materialne temelje
v profesionalni vojaški organizaciji ter v delu gospodarstva, ki
proizvaja za vojaško-obrambne namene, je dobil svojo institucio-
nalno obliko v delovanju pojava vojaško- industrijskega kom-
pleksa.
Preden preidem na obravnavo pojava vojaško-industrijskega
kompleksa, za katerega predpostavljam, da danes v dokajšnji
meri spodbuja nadaljnji razvoj ameriških priprav na vojno, je
smotrno analizirati položaj in vlogo najpomembnejših državnih
63
in drugih institucij v družbi, ki vplivajo na vsebino in sprejemanje
odločitev o ameriški obrambni politiki.
Čeprav so oborožene sile tudi ena od institucij zvezne države,
bom njihovo vlogo pri sprejemanju obrambne politike in v
celotnem družbenem življenju ZDA obravnaval posebej.
2. Oborožene sile ZDA
V ameriških obrambnih politikah po drugi svetovni vojni je
opredeljena vloga vojaške organizacije kot centralnega elementa
priprav, usposabljanja, organiziranja in delovanja v funkciji
"nacionalne obrambe"72. Po mnenju admirala Williama
J.Craweja Jr. (v letu 1987 predsednika štaba združenih načelni-
kov - Joint Chiefs of Staff) so bile vse povojne ameriške obramb-
ne politike nespremenjene od poznih 40. let ter vključujejo tri
temeljne zahteve (potrebe) tako imenovanega ameriškega nacio-
nalnega interesa:
1.	ohranitev neodvisnosti, svobode delovanja in ozemeljske
celovitosti,
2.	podpora vitalnih interesov ZDA ter njenih zaveznikov v
tujini,
3.	spodbujanje take mednarodne ureditve, v kateri se bodo
lahko uveljavljale ameriške svoboščine in demokratične institu-
cije.
Obrambna politika ZDA torej opredeljuje, kaj lahko ameriške
obrambne sile, posebno njene vojaške zmogljivosti, naredijo za
ZDA v večinoma nasilnem in nemirnem svetu. Dejansko gre za
to, da naj oborožene sile prispevajo k doseganju ciljev ameriških
nacionalnih interesov vsak dan in ne samo v primeru neposred-
nega oboroženega napada nanje.73
Tako opredeljena vloga ameriških oboroženih sil je slednjim
omogočila ne samo najpomembnejši položaj v celotni vojaško-
64
obrambni dejavnosti ZDA, ampak tudi neposredno sodelovanje
njenih vrehovnih predstavnikov v procesu političnega odločanja.
Oborožene sile imajo svoje predstavnike v Svetu za nacionalno
varnost, visoki vojaški poveljniki imajo neposreden dostop do
predsednika ZDA, močna je njihova zastopanost v obrambnem
ministrstvu itd. S tem so pomemben del aparata zvezne države,
ki lahko usmerja celotno družbeno življenje v ZDA. Med najpo-
membnejšimi dejavniki, ki so ameriškim oboroženim silam
omogočili tako vlogo v aparatu zvezne države, je druga svetovna
vojna. Njeni najvišji predstavniki so za potrebe vodenja vojne
sodelovali z najvišjimi političnimi in gospodarskimi predstavniki
ameriške družbe. Iz te vojne so ZDA prišle kot zmagovalec in so
skupaj s Sovjetsko zvezo prevzele vlogo svetovne vojaške super-
sile. Vojaško-obrambna dejavnost je postala po vojni stalna
dejavnost ZDA, v kateri ima centralno vlogo vojaška organiza-
cija. Slednja pridobiva na vplivu tudi v političnem življenju ZDA
zlasti:
a)	s svojim obsegom in funkcijo zaščitnika ZDA kot supersile,
in
b)	s prisotnostjo visokih predstavnikov oboroženih sil v
različnih organih aparata zvezne države, kjer se oblikuje državna
politika ZDA.
2.1. Obseg in funkcija ameriških oboroženih sil
Za ameriške oborožene sile danes velja, da so:
-	največje poklicne oborožene sile na svetu z veliko rezervo v
mirnem času,
-	po številu njenih pripadnikov na tretjem mestu (za Sovjetsko
zvezo in LR Kitajsko),
-	njeni pripadniki prisotni na vseh delih sveta (leta 1985 jih je
bilo zunaj ZDA 515.000 - v Evropi, Aziji in Pacifiku),
-	za svoje vzdrževanje in delovanje zahtevajo ogromna
finančna sredstva ter zaposlovanje veliko civilne delovne sile.
65
Število pripadnikov ameriških oboroženih sil je po vojni
nenehno naraščalo in je leta 1985 znašalo 2.151.000 aktivnih
vojaških oseb ali devet vojakov na tisoč Američanov. To število
je po letu 1985 še relativno malo v primerjavi s številom v letih
po drugi svetovni vojni (npr. leta 1945 -12.123.000 pripadnikov
ali kar 86.3 vojakov na tisoč Američanov, 1955 - 2.935.000
pripadnikov ali 17,7 vojakov na tisoč Američanov, 1965 -
2.655.000 pripadnikov itd.). (Glej tabele št. 1, 2, 3, 4, 5). Tudi
za rezervo ameriških oboroženih sil v ljudeh velja, da se je v
posameznih časovnih intervalih po vojni zmanjševala, njeno
število pa se ni nikoli zmanjšalo pod dva milijona pripadnikov.
Oborožene sile ZDA zaposlujejo poleg vojaških tudi veliko
število civilnih oseb. V zadnjih petnajstih letih (od 1970 do 1985)
je bilo število civilov v službi posameznih zvrsti ameriških
oboroženih sil relativno enakomerno porazdeljeno inje leta 1985
znašalo skupno 964.000 ljudi. Če k temu številu prištejemo še
civilne uslužbence, ki so bili istega leta zaposleni v zvezni vladi
na področju obrambe, tj. 1.043.240, potem dobimo skupaj
2.007.240 civilistov samo na zvezni ravni, ki so delovali za
vojaško-obrambne namene. Pridružujejo se jim še zaposleni v
vojaškonamenski industriji, število teh naj bi bilo v letu 1985
okoli 3,5 milijona. Prav tako se ocenjuje, daje v obdobju 1976-
1985 okrog 7,5 milijona ljudi (aktivnih vojaških oseb, civilistov
zaposlenih v obrambnih zadevah zvezne vlade in v vojaško-
namenski industriji) delovalo posredno za vojaške namene ZDA
vsaj še 6 milijonov ljudi, kar je skupaj okoli 13,5 milijonov
Američanov oz. okrog 17 % celotne delovne sile ZDA v tem
obdobju.74
66
TABELA 1. Obrambno ministrstvo ZDA - aktivno vojaško osebje od
1940-1985
Leto	Celotno število	Število voj.oseb na
v tisočih	1000 prebivalcev
1940	458	3.5
1945	12.123	86.3
1950	1.460	9.6
1955	2.935	17.7
1960	2.476	13.7
1965	2.655	13.7
1970	3.066	14.9
1975	2.128	9.9
1980	2.051	9.0
1985	2.151	9.0
Vir: U.S.Dept. of Defense, Selected Manpower Statistics, Annual, v: Direc-
torate for Information Operations and Reports, FY 1985
TABELA 2. Osebje obrambnega ministrstva po zvrsteh oboroženih sil
(v tisočih )
ZVRST1
1970	1975	1978	1980	1982	1984	1985
SKUPAJ št.	4.026	3.163	3.019	3.024	3.098	3.182	3.236
KOPENSKA VOJSKA
(Skupaj)	1.664	1.140	1.107	1.120	1.137	1.127	1.144
Vojaško osebje	1.234	767	757	772	780	780	781
Civil.osebje	430	373	350	347	357	347	363
LETALSTVO
(Skupaj)	1.056	860	807	793	820	840	855
Vojaško osebje	759	599	567	560	583	597	602
Civil.osebje	297	261	240	234	237	243	253
MORNARICA2
(Skupaj)	1.242	1.040	1.028	1.033	1.060	1.098	1.116
Vojaško osebje	882	718	717	719	746	761	769
Civil.osebje	360	322 311	315	314	337	348
' Zajema vse osebe, ki so pod obrambnim ministrstvom na obrambnih dolžnos-
tih.
t
" Vključujoč mornariško pehoto.
Vir: U.S.Dept. of Defense, Selected Manpower Statistics, Annual; ter Military
Manpower Statistics, Monthly, isto tam.
67
Od skupnega števila 5.153.062 zaposlenih v izvršni veji
zvezne vlade je v letu 1985 za vojaške namene delovalo skupaj
3.232.759 (aktivnih vojaških oseb in civilistov), tj. 62,73% vseh
zaposlenih v izvršni veji. Samo civilnih oseb, ki so bile v tem
letu zaposlene v izvršni veji (skupaj 2.963.543), jih je za vojaške
namene delovalo 1.043.240 ali 35,20%. (Glej tabelo 3.)
TABELA 3. Število zaposlenih v zvezni vladi (30. sept.1985)
Število civilnih oseb zaposlenih v
izvršni veji (skupaj):	2.185.913
Za vojaške naloge (v okviru obrambnega
ministrstva)	1.043.240
Za nevojaške naloge	1.142.673
Poštna služba	777.630
Aktivne vojaške osebe (skupaj)	2.189.519
Obrambno ministrstvo	2.151.032
Ministrstvo za promet (obalna straža)	38.487
Število vseh zaposlenih v izvršni veji (total)	5.153.062
Vir: Special Analyses Budget of the Unites States Government FY 1987, US
Government Printing Office, Washington D,C.20402
68
TABELA 4: Rezerva ameriških oboroženih sil. Število oseb od leta 1970
do 1985 (v tisočih)
Tip rezerve in zvrst ob. sil
1970	1975	1978	1980 1982	1984 1985
Skupaj v rezervi 3.639	2.656	2.118	2.169 2.250	2.310	2.370
-	na razpolago (ready)2.574	1.529	1.144	1.263 1.359	1.491	1.566
-	v pripravljenosti
(standby) 492	412	183	86 52	44	44
-	upokojenih (retired) 573	715	791	821 839	775	760
Kopenska vojska 2.221	1.631	1.178	1.218 1.360	1.428	1.481
Narodna garda
kopenske vojske 410	403	350	374 419	444	451
Rezerva kopenske
vojske 1.811	1.228	828	844 941	984	1.030
Mornarica 808	521	435	438 415	425	431
Mornariška rezerva 574	387	337	336 321	315	321
Rezerva mornariške
pehote 234	134	98	102 94	110	110
Letalstvo 610	504	506	514 476	457	459
Narodna garda letalstva 90	96	92	97 101	105	109
Rezerva v letalstvu 520	408	414	417 375	352	350
Stroški za vojaško rezervo v ZDA v milijonih dolarjev -
skupaj: 2.547	4.789	6.881	7.877 10.37015.544	19.439
VIR: U.S.Dept. of Defense, Official	Guard	and Reserve manpower and
statistics, Quate
69
Vse to kaže, da relativno precejšen del ameriške populacije
veže svoj obstoj na vojaško-obrambno dejavnost ter tako ob-
jektivno prispeva k utrjevanju položaja vojaškega aparata v
ameriški družbi. Številčni obseg ameriškega vojaškega sistema
zahteva veliko denarnih sredstev zvezne vlade, ki imajo pomemb-
ne učinke tudi na ameriško gospodarstvo, in sicer:
-	z zaposlitvijo precejšnjega dela delovne sile vplivajo na raven
zaposlenosti;
-	oborožene sile so velik potrošnik tako specifičnih proizvo-
dov (orožja, vojaška oprema) kot tudi življenjsko nujnih proiz-
vodov, kijih proizvaja ameriško gospodarstvo (hrana, obleka,
obutev idr.);
-	izdatki za vojaške namene so s splošno družbenega vidika
neproduktivni in škodljivi, ker odtegujejo sredstva za razvoj
celotne družbe (in za življenjski standard njenih članov);
-	povezanost predstavnikov ameriških oboroženih sil z delom
gospodarstva, ki proizvaja za njihove "potrebe"; tovrstne pove-
zave vodijo tudi do negativnega vpliva, ki ga imajo za celotno
družbo interesi vojske, industrije in politikov in se kažejo v
razvoju "permanentnega vojaškega gospodarstva" ter visokih
stopenj vojaških izdatkov zvezne države.
Od 13 ministrstev, kolikor jih je v okviru zvezne ameriške
vlade delovalo v zadnjih šestnajstih letih (od 1970 do 1986), je
bilo od zveznega proračuna v vsem tem času namenjeno relativno
največ sredstev za obrambno ministrstvo (takoj za ministrstvom
za zdravstvo in socialno varstvo). Če k vsoti (glej tabelo št.5 in
6), kije vsako leto uradno namenjena obrambnemu ministrstvu,
prištejemo še vsaj del sredstev iz nekaterih drugih ministrstev
(npr. za energijo, finance) ter sredstva za nekatere vojaške dele
programov vladnih agencij (nacionalna agencija za letalstvo in
vesolje - NASA, komisija za jedrsko energijo - AEC, agencija za
mednarodni razvoj - AID, obveščevalne agencije ZDA, uprava
za zadeve veteranov), potem so vojaško-obrambne zadeve zdaleč
največja postavka v zveznem proračunu. Tudi nekateri drugi
kazalniki izdatkov ameriške zvezne vlade za njeno vojaško-
70
obrambno dejavnost (npr. izdatki za veterane) potrjujejo trditev,
da posvečajo ZDA po drugi svetovni vojni veliko pozornost
svojemu vojaškemu sistemu. V tabeli 10 so prikazani podatki o
stopnjah izdatkov za obrambo v konstantnih (1982) dolarjih v
presledkih od 1955 do 1986. čeprav so se izdatki ZDA za obrambo
v odstotku od družbenega bruto produkta v obdobju od 1975 do
1981 zmanjšali v primerjavi z obdobjem od 1955 do 1970, pa
predstavljajo v obdobju od 1983 do 1986 še vedno relativno velik
odstotek družbenega bruto produkta (upoštevajoč, da se tudi
slednji povečuje). Tudi izdatki za vojaške veterane predstavljajo
v celotnem obdobju (1955 do 1986) pomembno postavko v izdat-
kih za obrambo. Pomen vojaških izdatkov za gospodarstvo je v
ZDA v mnogočem prikrit v uradnih statistikah zvezne vlade.
Med temeljnimi razlogi je tudi ta, da uradna statistika za določeno
leto vključuje le tiste pogodbe za vojaške programe, ki bodo
plačane v tekočem letu, zanemarjeno paje dejstvo, da so podjetja
morala s podpisom pogodbe za vojaški program (največkrat že
prej v procesu pridobivanja pogodbe) organizirati delo, načrte
proizvodnje, naročiti surovine, pridobiti delovno silo itd. oziro-
ma so morala izvesti določene investicije posebej za pridobitev
programa oz. konkretne pogodbe. Večina pogodb podjetij z
obrambnim ministrstvom je dolgoročnih (npr. proizvodnja letal,
ladij itd.), kar pomeni, da bodo izplačane postopoma, in to čez
nekaj let (ko se spremeni tudi družbeni bruto produkt ZDA).
Gospodarski učinki teh pogodb pa se bolj ali manj pokažejo že
na začetku. Dokaj zavajajoči so tudi uradni podatki zvezne vlade
o vojaških izdatkih oziroma izdatkih za narodno obrambo kot
odstotku od družbenega bruto produkta.
71
TABELA 5. Izdatki iz proračuna zvezne vlade po ministrstvih (v mili-
jardah dolarjev) od 1970-1986
1970 1975	1979	1980	1981	1982	1983	1984	1985	1986
Ministrstvo za:
kmetijstvo 8.4 15.6	31.8	34.8	41.6	45.7	52.4 42.0	55.5	54.2
trgovino 0.8 1.1	3.5	3.1	2.3	2.1	1.9	1.9	2.1	2.0
obrambo 84.3 94.1	126.9	146.1	170.7	198.7	223.3	240.4	264.2	279.0
izobraževanje 4.7 7.6	12.4	14.8	17.1	14.8	14.6	15.5	16.7	17.8
energijo 2.4 3.2	7.9	6.5	11.7	11.6	10.6	11.1	10.6	10.1
zdravstvo in družbene.
dejavnosti 47.7 104.2	168.3	194.2	228.7	253.1	276.7	292.2	315.5	332.9
stanovanjska izgradnja
in urbanizem 2.4 7.5	9.2	12.7	14.9	15.2	15,8	16.7	28.7	15.2
notr. zadeve - 1.1 2.2	4.2	4.5	4.5	3.9	4.6	4.9	4.8	4.9
pravosodje 0.6 2.1	2.5	2.6	2.7	2.6	2.8	3.2	3.6	3.8
delo 5.1 17.7	22.6	29.7	30.1	30.7	38.1	24.5	23.9	23.1
za zunanje
zadeve 0.4 0.8	1.6	1.9	1.9	2.2	2.3	2.4	2.6	2.9
transport 6.7 10.1	16.1	19.8	22.8	20.0	20.6	23.0	25.0	26.4
finance 19.3 41.3	64.8	76.5	9.6	110.3	116.4	141.0	165.1	184.7
1 Skupni izdatki zveznega proračuna
195.6 332.3 503.5 590.9 678.2 745.7 808.3 851.8 946.3 979.9
1 Izdatki vključujejo vse izdatke zveznega proračima, ki tu niso posebej
prikazani (npr. sredstva, ki jih lahko razporeja predsednik, sredstva za sodstvo
in zakonodajo, sredstva neodvisnih agencij - NASA, itd.).
VIR: U.S. Office of Management and Budget, Historical Tables, Budget of the
U.S. Government, 1987.
72
TABELA 6. Proračuni agencij zvezne vlade v milijardah dolarjev
actual	ocenjeno v
1985	1986	1987
Zakonodajna veja 1.7	1.8	2.0
Sodstvo 1.1	1.0	1.2
Ministrstvo za kmetijstvo 61.9	57.6	53.1
Ministrstvo za trgovino 2.3	2.0	2.3
Obrambno ministrstvo - oborožene
sile 286.8	278.4	314.7
Obrambno ministrstvo - civilne
potrebe 30.4	34.0	36.5
Ministrstvo za izobraževanje 19.1	17.8	18.5
Ministrstvo za energijo 12.6	9.9	16.6
Ministrstvo za zdravstvo in družbene dejavnosti
(brez socialnega varstva) 141.1	155.2	155.7
Notranje ministrstvo 5.0	3.9	4.3
Zunanje ministrstvo 3.6	3.4	3.4
Finančno ministrstvo 166.3	183.2	190.8
NASA - Uprava 7.6	7.3	7.6
Uprava za veterane 27.3	27.0	27.3
etc.
Proračun zvezne vlade 1074.1	1066.4	1142.4
VIR: Special Analyses, Budget of the U.S. Government, 1987.
73
TABELA 7. Izdatki za narodno obrambo in izdatki za veterane (od
leta 1955 do leta 1986)
LETO Izdatki za obrambo in veterane Izdatki za obrambo v odstotkih od:
Celotni Izdat, za obr. Izdat, za	zvez. družb.
v konstantnih $ veterane (v izdatkov bruto
1982 (v milijardah) milijardah)	proizvoda
1955	47.4	211.0	4.7	62.4	11.0
1960	53.5	192.1	5.4	52.2	9.5
1965	65.3	181.4	5.7	42.8	7.5
1970	90.4	225.6	8.7	41.8	8.2
1975	103.1	159.8	16.6	26.0	5.7
1980	155.2	164.0	21.2	22.7	5.0
1981	180.5	171.4	23.0	23.2	5.3
1982	209.3	185.3	24.0	24.9	5.9
1983	243.7	200.8	24.8	26.0	6.3
1984	253.0	210.4	25.6	26.7	6.2
1985	279.1	226.7	26.4	26.7	6.4
1986	(ocenjeno)
292.4	232.0	26.6	27.1 6.3
VIR: U.S.Office of Management and Budget, Historical Tables, Budget of the
U.S.Government, 1987.
V tem podatku se npr. ne vidijo dejstva, da je v ameriškem
gospodarstvu danes (1989) zaposlenih okoli 4,3 milijona delavcev
za vojaške namene. Prav tako deluje okoli 825 tisoč delavcev za
izvoz orožja. Zakrito je tudi dejstvo, da raziskave za vojaške
namene zaposlujejo okoli eno tretjino vseh znanstvenikov in
raziskovalcev v ZDA ter da dobijo dve tretjini vsega denarja, ki
ga zvezna vlada namenja za raziskovanje itd. Tabela 8 kaže trend
povečevanja postavke zvezne vlade za raziskovanje in razvoj za
namene nacionalne obrambe. Prav tako je bila zvezna ameriška
vojaška organizacija v 80. letih osmi največji porabnik naftnih
proizvodov na svetu - to je, porabila jih je več kot celotno
gospodarstvo kake države (npr. Indije).75
74
V uradnih podatkih o vojaških izdatkih ZDA tudi niso zajeti
vsi drugi izdatki, ki se prav tako nanašajo na vojsko oziroma na
obrambo, kot npr.:
-	izdatki za vojaške veterane,
-	izdatki za raziskovanje vesolja,
-	izdatki ministrstva za energijo (delovanje jedrskih reaktorjev
za vojaške namene - izdelovanje jedrskih glav itd.),
-	izdatki za vojaško pomoč drugim državam idr.
Vzemimo za primer uradno objavljene podatke zvezne
ameriške vlade o vojaških izdatkih za leto 1980, ki so znašali 127
milijard dolarjev (okoli 5% od družbenega bruto produkta ZDA
v tem letu, izračunani na podlagi izdatkov, kijih ima obrambno
ministrstvo glede na dejansko vrednost tekočih pogodb s podjet-
ji). Ko dodamo ostale posredne izdatke za ameriško obrambo,
dobimo celotni znesek okoli 223 milijard dolarjev. Izračunani
dejanski proračun za obrambo je bil torej v letu 1980 za 78 % večji
od uradno objavljenega podatka zvezne vlade.
TABELA 8. Izdatki zvezne vlade za raziskovanje in razvoj za namene
narodne obrambe od 1980 -1986 (v milijardah ameriških dolarjev)
1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986
SKUPAJ 14.9 18.4 22.1 24.9 29.3 33.7 36.8
VIR: U.S.National Science Foundation, Federal R&D Funding by Budget
Function, Annual.
Obseg in sestava ameriških oboroženih sil, kot tudi finančna
sredstva, s katerimi razpolaga obrambno ministrstvo, predstavl-
jajo temelj za vpliv vojaške organizacije na družbeno življenje v
ZDA.
75
2.2. Prisotnost visokih predstavnikov oboroženih sil v organih
zvezne vlade
Položaj in vloga predstavnikov profesionalne vojaške organi-
zacije znotraj aparata države sta se v zadnjem času pomembno
spremenila v prid vojaške organizacije (tudi z zakonom o reor-
ganizaciji obrambnega ministrstva, oktober 1986).
Vojaško-obrambna struktura ZDA je bila formalno ustanovl-
jena z zakonom o nacionalni varnosti, sprejetim leta 1947. K temu
zakonu je bilo dodanih vač amandmajev (1949, 1953, 1958).
Večina teh sprememb je pomenila krepitev urada obrambnega
ministra na civilni strani ceiotne vojaško-obrambne strukture,
vojaška stran paje ostajala le slabo centralizirana znotraj institu-
cije združenih načelnikov (JCS). To se je delno spremenilo z
zakonom o reorganizaciji obrambnega ministrstva. Ta zakon
(imenovan tudi Goidwater - Nichols Act), izpostavlja bolj kot
doslej institucijo "združenih načelnikov", to je vojaško stran v
obrambnem ministrstvu. Čeprav ostaja civilni obrambni minister
še naprej avtoriteta številka ena v vojaško-obrambni strukturi,
takoj za vrhovnim poveljnikom - predsednikom ZDA, pa
omogoča novi zakon večje sodelovanje med obrambnim min-
istrom in predsednikom štaba združenih poveljnikov, kije dobil
sedaj nove in večje pristojnosti. Okrepljeni položaj predsednika
štaba združenih poveljnikov v obrambnem ministrstvu se kaže v
naslednjem:
a)	Zakon določa predsednika JCS kot glavnega vojaškega
svetovalca predsedniku države, Svetu za nacionalno varnost in
obrambnem ministru. Prej je moral predsednik JCS zastopati
skupna stališča vseh štirih šefov zvrsti oboroženih sil, ni bil stalni
član Sveta za nacionalno varnost, ampak mu je zakon dovoljeval
le "sodelovanje" v njem.
b)	Predsednik JCS ima vlogo najvišjega vojaškega oficirja v
ZDA (to simbolizira peta zvezdica na uniformi).
76
c)	Kljub temu, da predsednik JCS nima neposrednega nadzora
nad ameriškimi oboroženimi silami (ne more izdati neposrednega
ukaza za premik enot itd.) in ostaja še naprej veljavna veriga
poveljevanja oboroženim silam od predsednika ZDA, obramb-
nega ministra do združenih poveljstev, pa je v obrambnem min-
istrstvu predsednik JCS v položaju, ko lahko kot visoki vojaški
poveljnik vpliva na celotno vojaško- obrambno strukturo.
d)	Predsednik JCS je posebno odgovoren kot najvišji vojaški
načrtovalec vojaško-obrambnih priprav ZDA (npr. odgovarja za:
strateško načrtovanje, izbiro prednosti v potrebah združenih
poveljnikov, kritično presojo predlogov za proračune združenih
poveljstev ter predlaga alternativne proračune, ki so v skladu s
strateškimi zahtevami in potrebami združenih načelnikov in z
razvojem skupne doktrine oboroženih sil itd.).
e)	Pod njegovim nadzorom so vse tri univerze Narodne ob-
rambe (National War College, The industrial College of the
Armed Forces, The Armed Forces Staff College) itd.76
Omenjeni zakon je torej še povečal možnosti formalnega
vpliva visokih profesionalnih predstavnikov vojaške organizacije
ZDA tako znotraj aparata zvezne države, kot tudi njihovo nasto-
panje v širši družbi. Čeprav je ameriška vojaška organizacija
uradno nepolitična državna institucija, ima jasno razredno in
politično obeležje. Prvo se najbolj izraža v njeni ustavni funkciji,
po kateri brani in ščiti ameriško ustavno ureditev, drugo pa se
najbolj vidi v odnosu vojaške organizacije do ameriške družbe.
Politično angažiranje vodstva vojaške organizacije (kot je npr.
institucija štaba združenih načelnikov) se kaže na dva načina: a)
se sa'mo opredeljuje do uradne politike, ki se nanaša na profe-
sionalno vojaško področje, in b) lahko pa tudi brani, propagira
ali zavrača določeno politično stališče, ki se pojavi v kongresu
ali v javnosti.
Obrambno ministrstvo ima zelo razvejane kanale za stike z
ameriško javnostjo (skozi različne institucije in organe skuša
vplivati na javno mnenje in ga pripraviti za pozitivno vrednotenje
77
vloge zvezne vojaške organizacije v družbi). Po drugi strani pa
obstajajo v ameriški družbi različne interesne skupine in
združenja, ki so naklonjena ameriškim oboroženim silam ter
idejam o uporabi sile v mednarodnih odnosih in močni vojaški,
politični, gospodarski vlogi ZDA v svetu. Med najpomembnejša
in najvplivnejša tovrstna združenja sodijo organizacije ameriških
vojaških veteranov, rezervnih in upokojenih oficirjev in podofi-
cirjev. ZDA imajo veliko število vojaških veteranov, ki so
organizirani v različne organizacije. Leta 1985 je bilo v ZDA
27.857.000 vojaških veteranov različnih starosti:
Starost	Število pripadnikov
pod 24 let	434.000
25 do 29 let	1.366.000
30 do 34 iet	1.823.000
35 do 39 let	3.474.000
40 do 44 let	2.687.000
45 do 49 let	2.459.000
50 do 59 let	6.723.000
60 in več let	8.892.000 77
Po velikosti najpomembnejša je organizacija vojaških vetera-
nov, imenovana "Ameriška legija" (American Legion) z
2.381.339 člani (leta 1969), sledi ji organizacija "Veterani tujih
vojn" z 1.800.000 člani, nato "Ameriški veterani druge svetovne
vojne" z 200.000 člani, "Veterani prve svetovne vojne" z
260.000 člani, "Vojaški red svetovnih vojn" z 12.300 člani (vse
v letu 1985) itd. Poleg tega obstajajo večja združenja vojaških
veteranov, kot:
1.	Združenje upokojenih oficirjev,
2.	Združenje podoficirjev,
3.	Združenje ženskih veteranov,
4.	Zveza kopenske vojske in mornarice,
5.	Organizacija vojaških inženirjev,
6.	Združenje ameriške nacionalne garde,
7.	Združenje oficirjev mornariške pehote idr.78
78
Vse te in druge organizacije vojaških veteranov predstavljajo
pomembne družbene skupine z vojaškimi vrednotami in stališči,
ki so zelo naklonjene ameriškim oboroženim silam ter celotni
vojaško-obrambni strukturi ZDA. Velika večina ameriških
vojaških veteranov je šla skozi proces vojaškega usposabljanja -
tehničnih veščin, vojaških norm in pravil, ki so imela za cilj
izoblikovati te ljudi v dobro izurjene, indoktrinirane in motivir-
ane pripadnike ameriških oboroženih sil. Pri tem je imela po-
membno vlogo vojaška ideologija, ki pripravlja posameznika za
nasilje in oboroženi boj ter opravičuje ubijanje. Ameriška
vojaška ideologija med drugim zelo poudarja vrednote "obrambo
svobode", "zoperstavljanje komunistični agresiji", "pomoč na-
rodom, ki so napadeni od zunaj", "obramba svobodnega sveta",
"zaščita svetovnega miru" itd. ter vojaške vrline, kot so čast,
dolžnost, pogum, lojalnost do države idr.
Tudi vsaka zvrst ameriških oboroženih sil ima svoje
združenje. Največja taka združenja so:
1.	Združenje vojnega letalstva,
2.	Združenje ameriške kopenske vojske,
3.	Združenje mornariške pehote itd.
Tovrstna združenja prirejajo srečanja, posvetovanja, skupna
kosila idr. Združenja dobivajo pomembne finančne podpore od
industrije (zlasti oborožitvene). Tako npr. "Združenje vojnega
letalstva" v svojih srečanjih poudarja vlogo vojnega letalstva pri
obrambi ZDA,ohranja vrednote in poveličuje zasluge letalstva v
preteklih vojnah, zagovarja razvoj novih vojaških letal itd. Poleg
združenj, povezanih s posameznimi zvrstmi ameriških
oboroženih sil, deluje v ameriški družbi še vrsta drugih organi-
zacij,ki se zavzemajo za močne oborožene sile ter razvoj vojaško-
namenske industrije. Med najbolj znanimi so:
1.	Združenje ameriškega topništva,
2.	Združenje ameriških oboroženih sil za komunikacije in
elektroniko,
3.	Transportno združenje za narodno obrambo,
4.	Združenje industrij za nacionalno varnost,
5.	Ameriško združenje letalske industrije.
79
Vsa ta združenja in organizacije podpirajo v javnosti
povečevanje vojaških izdatkov ZDA; imajo zelo pomemben vpliv
na svoje člane (z vrednotami, kot so: protikomunizem, obrambni
interes ZDA, prestiž ZDA v svetu idr.).79
Pri opredeljevanju socio-ekonomskega in političnega vpliva,
ki ga ima vojaški aparat v ameriški družbi, lahko izpostavimo
nekatere ugotovitve:
i. Vojaško-obrambna struktura ameriške družbe ima svoje
civilne in vojaške predstavnike na najvišjih položajih v aparatu
zvezne države, na katerih se odloča o najpomembnejših
vprašanjih družbenega življenja v ZDA. Pomembno mesto pri
tem zavzema tudi zvezna vojaška organizacija kot glavni nosilec
vojaško-obrambne dejavnosti (priprav na vojno). Ta dejavnost je
izhodiščna točka ameriškega "nacionalnega interesa", ure-
sničevanje katerega branijo in varujejo oborožene sile. Zelo
široko opredeljen "ameriški nacionalni interes" (globalizem,
aktivna vloga ZDA v svetu idr.) temelji na močni prostovoljno-
poklicni vojaški organizaciji, ki naj bi bila sposobna ne samo
braniti ZDA pred oboroženimi napadi drugih držav, ampak tudi
utemeljevati vlogo ZDA v svetu. Tako pomembna vloga
oboroženih sil pri oblikovanju in uresničevanju ciljev ameriške
državne politike je omogočila:
a)	daje postala vojaško-obrambna dejavnost ena najpomemb-
nejših dejavnosti ameriške zvezne države po 2. svetovni vojni.
Profesionalni vojaki (visoki oficirji) pa so arhitekti, upravljalci
in potrošniki ameriškega "obrambnega napora";
b)	da imajo ameriške oborožene sile podporo oborožitvene
industrije in milijonov Američanov, ki imajo neposreden interes
pri dejavnosti celotne vojaško-obrambne strukture ameriške
družbe;
c)	da so oborožene sile največji posamezni porabnik proizvo-
dov in storitev, ker zaposlujejo velik del ameriške delovne sile,
vplivajo na raven zaposlenosti in na gospodarsko konjukturo;
80
vojaški izdatki omogočajo obstoj vojaškonamenske industrije).
Svoj obseg in vlogo v ameriški družbi opravičujejo oborožene
sile na različne načine, tudi tako, da sooblikujejo ameriško javno
mnenje ter vnašajo vojaške vrednote, norme in način mišljenja v
družbeno življenje ZDA.
2. Čeprav obstaja v ZDA formalno še vedno prevlada civilne-
ga dela zveznega aparata države nad vojaško organizacijo, pa so
se zaradi velike gospodarske, politične in kulturne vloge slednje
v celotnem povojnem obdobju ZDA ustvarile razmere, v katerih
sta postali vojaško-obrambna dejavnost in zvezna vojaška organi-
zacija zelo pomemben del življenja te družbe. Konkretni izraz
tega ni samo namenjanje velikega dela družbenega bruto pro-
dukta za vojaško-obrambno dejavnost, ampak tudi obstoj
obsežnega dela ameriškega gospodarstva, ki deluje za vojaško-
obrambne namene. Oborožene sile ZDA so si s tem delom
gospodarstva ustvarile pomembne vezi, ki se jim pridružujejo še
številni posamezniki, skupine in institucije, ki najdejo v vojaško-
obrambni dejavnosti (zlasti v oboroževanju) delni skupni interes.
Nekateri kazalniki kažejo na to, da gre uresničevanje tega delno
skupnega interesa v ameriški družbi v smeri zagotavljanja obstoja
vojaškonamenskega gospodarstva ter sprejemanja logike stalne-
ga razvoja vojaškega sistema. Menim, daje temeljna značilnost
vsakega vojaškonamenskega gospodarstva, da njegovi produkti
in storitve nimajo običajne uporabne vrednosti (koristnosti) niti
za zadovoljevanje človekovih potreb niti za nadaljnjo produkcijo
v nacionalnem gospodarstvu (npr. kot stroji in orodja, ki se
uporabjajo za izdelavo drugih proizvodov idr.). Večji kot je
njegov obseg v gospodarstvu kake države, večja je lahko vloga
vojaške organizacije pri usmerjanju družbenega življenja v smeri
njenih lastnih interesov.
81
3. Ostale institucije ameriške družbe, ki vplivajo na
vsebino in sprejemanje ameriške obrambne politike
Politični okvir vojaško-obrambnih priprav ZDA predstavlja
t.i. nacionalno-varnostna oz. obrambna politika. Slednjo lahko
opredelimo kot ožji del zunanje ameriške politike. Vsebina ob-
rambne politike zajema: programe in sredstva, s katerimi namer-
ava vlada ZDA zagotoviti svojo nacionalno varnost in "preživetje
v potencialno sovražnem mednarodnem okolju", medtem ko se
ameriška zunanja politika nanaša na celoto ciljev, programov in
instrumentov, s katerimi delujejo vsakokratne ameriške vlade v
odnosu z drugimi državami.
Mnogo je dejavnikov, ki vplivajo na vsebino in izvajanje
ameriške obrambne politike. Glede na pomen, ki ga imajo pri
odločanju o obrambni politiki, jih bom razdelil na dve vrsti, in
sicer:
1.1.i. formalne dejavnike (državne institucije),
2. t.i. neformalne dejavnike (nedržavne institucije).
Upošteval bom tudi nekatere dejavnike iz notranjega okolja
ZDA (npr. temeljne "nacionalne" vrednote, politična kultura,
stopnja družbeno-ekonomskega razvoja). Zanemaril pa bom
vpliv, ki ga imajo na vsebino ameriške obrambne politike dejav-
niki iz mednarodnega okolja (ideološki, vojaški, politični dejan-
ski ali potencialni pritiski držav).
Obrambna politika ZDA predstavlja danes pomemben del
njene celotne državne politike. Eden od razlogov, daje odločanje
o vojaško-obrambni dejavnosti integralni del celotnega procesa
političnega odločanja v ZDA, se nahaja v prepričanju uradne
ameriške ideologije (od Roosevelta do Busha), da se vse odločitve
v zvezi z obrambno politiko nanašajo na eksistencialna vprašanja
"življenja in smrti" tako posameznika kot celotne ameriške
družbe.
82
Iz tega je mogoče predpostavljati vsaj dvoje:
1.	da se obrambna politika lahko postavlja kot izhodišče za
oblikovanje celotne državne politike ZDA;
2.	da imajo na področju odločanja o obrambni politiki svoje
delne interese številne institucije ameriškega političnega, gospo-
darskega idr. življenja.
Če je med političnimi institucijami sodelovanje in vplivanje
na vsebino obrambno-političnin stališč države, teoretično gleda-
no, največkrat prestižno vprašanje politične moči (npr. razprave,
kdo ima večjo vlogo pri tem odločanju, predsednik ZDA ali
kongres) teh institucij, paje v dejanskem (vsakdanjem) življenju
za obstoj in delovanje mnogih nevladnih institucij, skupin in
posameznikov velikega pomena, kakšno vsebino bo imela ob-
rambna politika ZDA. Bolj konkretno to pomeni, da so npr.
podjetja, ki so močno specializirala svojo dejavnost za vojaško-
obrambne namene (tako njihovi lastniki delničarji, menedžerji
ter drugi, zaposleni v njih - delavci, inženirji idr.), zelo zaintere-
sirani za to, da ima obrambna politika ZDA še naprej svoje
izhodišče v globalno opredeljenih nacionalnih interesih, ki jih
varujejo in branijo vrhunsko opremljene in dobro izurjene
oborožene sile.
3.1. Formalne institucije odločanja glede obrambne politike
ZDA
V procesu oblikovanja odločitev ter v končnem odločanju v
zvezi z vojaško-obrambno dejavnostjo države sodelujejo v ZDA
tako institucije zvezne vlade kot druge nedržavne institucije.
Praksa kaže, da imajo zdaleč največjo moč odločanja prve, med
katere sodijo zlasti:
1.	predsednik ZDA
2.	svet za nacionalno varnost
3.	obrambno ministrstvo
83
4.	zunanje ministrstvo
5.	obveščevalne službe
6.	kongres.
Razmerje moči med temi institucijami ameriške zvezne
države, ki odločajo o obrambni politiki, se spreminja. Zelo
pogosto je odvisno od samega predsednika ZDA, kakšno vlogo
bo pri tem dopustil posamezni državni instituciji. Te institucije
pa kljub temu tvorijo temeljno strukturo odločanja o obrambni
politiki.
3.1.1. Predsednik ZDA
Po ameriški ustavi je zvezna vlada, ki je med drugim odgo-
vorna za "skupno obrambo", razdeljena na tri dele:
a)	izvršilno oblast (poosebljajo predsednik ZDA, podpredsed-
nik in kabinet)
b)	zakonodajno oblast (kongres)
c)	sodno oblast (vrhovno sodišče ZDA in druga zvezna
sodišča).
Vsi trije deli zvezne vlade so po ameriški ustavi neodvisni,
povezani in sodelujejo pri izvajanju pravice vladanja. Po ustavi
nobena od vej zvezne vlade ne more legalno postati najmočnejša
(prevladati), ker naj ena dopolnjuje drugo. Ta sistem notranje
medsebojne odvisnosti treh delov zvezne vlade se imenuje
CHEKS AND BALANCES. Z njim naj bi zagotavljali ena-
komerno porazdelitev moči vladanja med vse tri dele (tako, da
nobena ne bi kršila ustave). Dejansko to pomeni, da predsednik
ZDA ne more predlagati zakona, ne da bi ga potrdil kongres; če
kongres sprejme zakon, ki predsedniku ni po volji oz. se z njim
ne strinja, lahko le-ta da veto nanj. Če oba, predsednik in
84
kongres, sprejmeta zakon, ki ni v skladu z ustavo, ga lahko
vrhovno sodišče ZDA zavrne in ne velja.
V vsakdanjem življenju ameriške družbe pa omenjena delitev
oblasti še zdaleč ne zagotavlja ravnovesja moči odločanja med
tremi deli zvezne vlade. To še zlasti velja na področjih nacionalne
varnosti, obrambe ter zunanjih zadev. Nekateri ocenjujejo, da
predstavlja kongres oblast ljudstva na teh področjih, predsedniku
pa je dana skoraj "kraljevska oblast" .82 V praksi je težko poteg-
niti jasno ločnico med oblastjo in odgovornostjo enega dela
zvezne vlade ter drugih dveh.
Predsednik ZDA je po ustavi vrhovni poveljnik oboroženih
sil (Commander-in-Chief of the Armed Forces), čeprav ima tudi
kongres pomembne pristojnosti glede objave vojne napove-
di,novačenja vojske, finančne podpore zanjo, pravil in navodil
za njihovo delovanje idr. Predsednik ZDA naj bi skrbel za
izvrševanje zakonov, kijih oblikuje in potrjuje kongres. Zgodo-
vinsko gledano je v praksi oblast (moč odločanja) vseskozi
naraščala v korist predsednika ZDA in ne kongresa. Mnogi
dokazujejo, daje dobil predsednik ZDA dokončno prevlado tudi
glede odločanja o vojni in miru (kar je legitimna pravica le
kongresa) z letom 1960. Takrat naj bi postalo jasno, da kljub
temu, da ima kongres edini uradno pravico objaviti vojno stanje
s kako državo, je v praksi največkrat predsednik tisti, ki odloči
o vojaškem posredovanju ameriških oboroženih sil izven ZDA.
Leta 1950 je npr. H.Truman, tedanji predsednik ZDA, ukazal
vkorakanje ameriških oboroženih sil v Korejo, istega dne je tudi
oznanil, daje vojaška misija (35 ljudi) odšla v Vietnam z name-
nom inštruirati vietnamske vojake o uporabi ameriškega orožja;
D. Eisenhower je kasneje to vojaško misijo povečal od 35 na 1000
vojaških svetovalcev. Njegov naslednik J.F.Kennedy je to število
še povečal na okoli 16.000 vojaških inštruktorjev; L.B.Johnson
pa je povečal število ameriških vojakov - "inštruktorjev" v
Vietnamu že na okoli pol milijona. Vse te odločitve (in njihova
uresničitev) so krepile moč predsednika ZDA.
85
Čeprav nekatere študije ugotavljajo, da je kongres zlasti po
letu 1960 mnogo bolj poglobljeno in bolj pogosto razpravljal o
vprašanjih obrambe in zunanje politike ZDA (zadnji večji primer
je razpravljanje kongresa o t.i. iranski aferi, tj. prodaji
ameriškega orožja Iranu), pa ostaja dejstvo, da im predsednik
ZDA na področju nacionalne obrambe in zunanje politike še
vedno zadnjo besedo. Prav tako ne more niti kongres niti kateri
od vladnih organov predlagati ali uresničiti kakršenkoli sklep o
obrambni politiki brez odobravanja predsednika ZDA.
Toda kljub temu, da se zdi, daje moč odločanja glede obramb-
ne politike skoncentrirana v rokah predsednika, je le-ta pri tem
omejen vsaj z dvema konstantama ameriškega političnega živl-
jenja:
1.	politične in gospodarske sile ZDA, ki imajo svoje poglede
glede vprašanj obrambne politike ter svoje utečene interese pri
tem, onemogočajo radikalne spremembe obstoječe obrambne
politike;
2.	neovirano odločanje predsednika na področju obrambne
politike ZDA hromi tudi zapletenost in zahtevnost mehanizmov
in postopkov odločanja o teh zadevah. Mnogokrat različni
problemi prekašajo predsednikove zmogljivosti, tako da je ta
popolnoma odvisen od svojih svetovalcev in ostalih podrejenih
v državni upravi. Učinkovitost odločanja je tako velikokrat
odvisna prav od tega, v kolikšni meri uradniki v zvezni državni
upravi podpirajo predsednika in delujejo zanj.83
3.1.2. Svet za nacionalno varnost (The National Security
Council)
Ta državna institucija je bila uradno ustanovljena s sprejetim
zveznim zakonom o nacionalni varnosti leta 1947. Glavna naloga
Sveta za nacionalno varnost (v nadaljevanju SN V) je svetovanje
86
predsedniku glede obrambne politike ter tistih zadev notranje in
zunanje politike, ki so povezane z vprašanji nacionalne varnosti.
Uradni člani SNV so:
-	predsednik zvezne vlade,
-	podpredsednik zvezne vlade,
-	ministra za obrambo in zunanje zadeve,
-	direktor CIA,
-	predsednik štaba združenih načelnikov,
-	drugi udeleženci, npr. minister za finance, državni tožilec,
direktor urada za upravo in proračun, vodje nekaterih vladnih
organizacij, npr. Agencije za mednarodno komuniciranje, Agen-
cije za mednarodni razvoj idr.
Na sejah SNV so odvisno od zadev, ki so na dnevnem redu,
občasno prisotni tudi različni svetovalci in pomočniki predsed-
nika ZDA. Predsednik lahko po lastni volji uporablja SNV kot
vir za različne nasvete in v tem smislu spreminja njegovo sestavo.
H.Truman je šele z izbruhom korejske vojne posvetil večjo
pozornost koordinaciji za ameriško politiko v okviru SNV (znan
je memorandum SNV št. 68, v katerem so bile podane temeljne
smernice ameriške obrambne in zunanje politike po 2. svetovni
vojni). Eisenhower je poudaril in formaliziral SNV kot centralni
organ ameriške politike; za časa Nixona je bila vloga SNV
podrejena različnim specializiranim komitejem - npr. Komiteju
za obrambne programe, Študijski skupini za Vietnam itd.
Struktura in sestava SNV seje spreminjala tudi za časa predsed-
nikovanja R.Reagana. Do srede 1982 seje R.Reagan trikrat na
teden sestajal s skupino svetovalcev za nacionalno-varnostne
zadeve ZDA (in ne s SNV). Po tem pa se je prešlo od sistema
svetovalcev nazaj k modelu SNV, ki velja še danes.
SNV ima na razpolago "strokovno službo", ki jo sestavlja
petdeset profesionalcev: tretjina vojaških, tretjina civilnih urad-
nikov zvezne administracije in tretjina svetovalcev iz akadem-
skih in drugih krogov.
87
3.1.3. Obrambno ministrstvo ZDA (The Department of
Defense)
Je centralna institucija znotraj izvršne veje oblasti, ki je
zadolžena za oblikovanje in izvajanje obrambne politike ZDA.
Obrambno ministrstvo vključuje: (glej tabelo št.9)
a)	urad obrambnega ministra (Office of the Secretay of
Defense),
b)	štab združenih načelnikov zvrsti oboroženih sil (Joint
Chiefs of staff),
c)	oborožene sile (OS),
d)	različne agencije oz. urade, npr.:
-	obrambno obveščevalni urad (Defense Intelligence Agency
-DIA)
-	urad za nacionalno varnost (National Security Agency -
NSA)
-	urad za obrambne komunikacije (Defense Communications
Agency - DCA) idr.
Uradni šef velike civilno-vojaške uprave je civilni obrambni
minister, ki ga predlaga predsednik ZDA, potrdi pa kongres.84
Najpomembnejše funkcije obrambnega ministra so:
1.	svetovanje predsedniku glede obrambne politike;
2.	je namestnik predsednika pri poveljevanju OS (tako npr.
obrambni minister odobri ali zavrne zahteve štaba združenih
načelnikov OS za premik vojaških enot - tudi za eno samo letalo
ali ladjo; potrjuje načrte za uporabo strateških sil ZDA v primeru
jedrske vojne) idr.;
3.	upravljanje - vodenje obrambnega ministrstva: obrambni
minister določa programe, ki jih odobri predsednik in potrdi
kongres, npr.: programe pogodb s proizvajalci za vojaške sis-
teme, lokacije in število vojaških baz doma in v tujini, pravila
za rekrutacijo, usposabljanje pripadnikov OS, itd.).
88
Harold Brown, nekdanji obrambni minister ZDA, je takole
opredelil pomen in funkcijo obrambnega ministra: "Obrambni
minister je del "ekipe" za nacionalno varnost (SNV) in kot tak
igra vodilno vlogo pri oblikovanju obrambne politike. Ker paje
obrambna politika tesno povezana z zunanjo politiko, lahko
obrambni minister in pod njegovim vodstvom štab združenih
načelnikov vpliva na vsebino in smer zunanje politike.85
89
TABELA 9. Organizacija obrambnega ministrstva ZDA
90
Znotraj obrambnega ministrstva ima vsaka zvrst ameriških
oboroženih sil svoj oddelek, na čelu katerega je civilni načelnik
imenovan od predsednika ZDA. Najvišji po rangu med vojaškimi
osebami v posameznem oddelku OS (kopenske vojske, mor-
narice, letalstva in mornariške pehote) je o vojaških zadevah
odgovoren za svetovanje svojemu civilnemu načelniku. Institu-
cija Joint Chiefs of Staff predstavlja temeljni vir za svetovanje
o vojaških zadevah predsedniku ZDA, SNV in obrambnem
ministru. JCS sestavljajo: načelniki štabov kopenske vojske,
mornarice, letalstva ter poveljnik mornariške pehote, predsedni-
ka oz. vodjo štaba združenih načelnikov pa uradno imenuje
presednik ZDA. JCS je kot organ najodgovornejši za pripravo
strateških načrtov pripravljanja, usposabljanja in delovanja
meriških OS. Za opravljanje svojih funkcij ima JCS na razpolago
ekipo okoli 400 vojaških oficirjev, zbranih iz vseh delov
ameriških oboroženih sil.86
Največjo moč odločanja v okviru obrambnega ministrstva ima
obrambni minister. Skupaj s predsednikom države tvorita nacio-
nalno vrhovno poveljstvo (National Command Authority). Po-
memben vpliv v obrambnem ministrstvu imajo tudi predstavniki
ameriških oboroženih sil (prek civilnih načelnikov vojaških od-
delkov). To pomeni, če admiral ali general izjavita v kongresu,
daje program X ali politika Y sine qua non za nacionalno varnost
ZDA, bo imelo to profesionalno stališče zelo pomembno težo pri
odločanju za ali proti konkretnemu vojaškemu programu.87
Na odločitve obrambnega ministrstva vplivajo tudi nekatera
najmočnejša podjetja, ki proizvajajo za vojaške namene. Pred-
stavniki teh podjetij ponavadi pritiskajo na člane kongresa nepos-
redno tako, da jih "opozorijo" (zlasti tiste iz volilnih okrožij, v
katerih ima konkretna korporacija svoje tovarne), da potrebujejo
ameriške oborožene sile vojaške proizvode, in sicer prav tiste, ki
bodo proizvedeni v tovarnah njihovih volilnih okrožij. Tako se
je neredko zgodilo, daje kongres "pritisnil" na obrambno min-
istrstvo, naj naroči oziroma nadaljuje z nakupom določene vrste
orožja, čeprav le-to morda ni nameravalo storiti.88
91
3.1.4. Zunanje ministrstvo (The Department of State)
Zunanje ministrstvo je pomemben del "štaba" predsednika
ZDA inje kot samostojni urad zvezne vlade legitimno odgovoren
za oblikovanje zunanje politike ZDA, za svetovanje predsedniku
glede zunanjih zadev, za stike z drugimi državami in drugimi
mednarodnimi organizacijami terza koordinacijo tistih dejavnos-
ti drugih uradov zvezne vlade, ki se nanašajo na vprašanje
zunanje politike ZDA. Tradicija in običaj pomagata ohraniti
pomemben položaj ministrstva za zunanje zadeve tudi na
področju obrambne politike ZDA.
Zunanji minister je član SN V in prav tako pomemben član
predsednikovega kabineta.89
Ameriške tradicije tudi zahtevajo, daje zunanji minister prvi
svetovalec predsednika za državno politiko. Ministrstvo za zu-
nanje zadeve ZDA je strukturirano v obliki piramide, z min-
istrom na čelu.
Kljub temu, daje zunanje ministrstvo že po tradiciji pomemb-
na institucija pri oblikovanju ameriške državne politike, paje ta
vloga največkrat odvisna od predsednika ZDA. Tudi obrambno
ministrstvo ima pomembno vlogo pri odločanju o zunanji politiki
ZDA. Taka vloga obrambnega ministrstva izhaja iz dveh dejstev:
iz visoke stopnje vojaškega načina obravnavanja mednarodnih
odnosov ter iz znatno večjega obsega, proračuna, tehničnih idr.
zmogljivosti obrambnega ministrstva v primerjavi z zunanjim. V
fiskalnem letu 1980 so npr. znašali izdatki zvezne vlade za zunanje
ministrstvo 2 milijardi ameriških dolarjev v primerjavi s 131
milijardami dolarjev obrambnega ministrstva; v istem letuje biio
v zunanjem ministrstvu zaposlenih 22.000 ljudi, v obrambnem
pa približno stošestintridesetkrat več.90
Od zgodnjih šestdesetih let naprej deluje v okviru obrambnega
ministrstva organizacija, imenovana "malo zunanje ministrstvo",
uraden naziv paje Office of International Security Affairs - ISA.
92
Ta institucija je odgovorna za razvoj in koordinacijo stališč in
pogledov obrambnega in zunanjega ministrstva, ki s¿ nanašajo
na politično-vojaške in gospodarske zadeve ZDA z drugimi
državami. Tako ima ISA kot "desna roka" obrambnega ministra
pomembno vlogo pri definiranju ameriške zunanje politike.
Obrambni minister nosi skupaj z zunanjim ministrom in
štabom "združenih načelnikov" ameriških OS glavno odgovor-
nost za svetovanje predsedniku ZDA o zadevah, ki se nanašajo
na obrambno politiko ZDA. Vendar za razliko od zunanjega
ministra vodi obrambni minister organizacijo, kije z vseh strani
prepletena s strukturo ameriškega socialnega, političnega in
gospodarskega življenja, zato imajo njegovi predlogi glede ob-
rambne politike ZDA vedno potencialni vpliv na zunanjo politi-
ko.
3.1.5. Obveščevalne službe (The Intelligence Community)
V večini sodobnih držav, ki imajo v okviru svojih vojaško-
obrambnih priprav tudi vojaške organizacije,91 spadajo konkret-
ni scenariji, sredstva idr. za uresničitev tovrstnih priprav v
morebitni vojni med najvišje državne skrivnosti. Ponavadi
države pri oblikovanju svojih politik o vojaško-obrambnih pri-
pravah upoštevajo tudi podatke o stanju teh priprav svojih poten-
cialnih ali dejanskih nasprotnikov. Dejavnost za pridobivanje
tovrstnih informacij je danes še posebej razpredena in razvita v
nekaterih vojaško najmočnejših državah v svetu. V ZDA obstaja
cela mreža obveščevalnih služb, ki zagotavljajo zvezni vladi
različne podatke o drugih državah in o stanju ekonomskih,
političnih, kulturnih gibanj znotraj ZDA. Leta 1984 je mreža
obveščevalnih služb ZDA zajemala:
1.	centralno obveščevalno službo (Central Intelligence
Agency - CIA),
2.	službo za nacionalno varnost (The National Security
Agency - NSA),
93
3.	službo za obrambno varnost (The Defense Intelligence
Agency - DIA),
4.	urade znotraj obrambnega ministrstva, ki imajo opravka z
letalskimi, satelitskimi in drugimi programi (npr. urad za ob-
rambne komunikacije idr.),
5.	urad za obveščanje in raziskovanje ministrstva za zunanje
zadeve (The Bureau of Intelligence and Research of the Depart-
ment of State),
6.	obveščevalne elemente ameriških oboroženih sil,
7.	štab direktorja centralnoobveščevalne službe (Central In-
telligence) - institucija, ki je pristojna za vodenje in nadzor
celotne mreže obveščevalnih služb v ZDA. (Glej tudi tabelo 10.)
94
TABELA 10. Obveščevalna skupnost ZDA
VIR: CENTRAL INTELLIGENCE AGENCY, 1985. 20(POVZETO PO: CHARLES W. KEGLEY, JR. EUGENE R. WITTKOPF, AMERICAN FOREIGN POLICY, ST. MARTIN PRESS, NEW YORK, 1987, str 391
95
Na vrhu hierarhične mreže obveščevalnih služb ZDA je direk
tor Centralne obveščevalne službe (Director of Central Intel-
ligence), kije ponavadi tudi direktor CIA.92
Ta ima nadzor nad proračunom celotnega ameriškega
obveščevalnega sistema in je odgovoren SNV ter predsedniku
ZDA. Čeprav je tudi proračun ameriškega obveščevalnega sis-
tema državna skrivnost, pa se iz nekaterih virov da razbrati vsaj
približna vsota, ki mu je namenjena iz proračuna zvezne vlade.
Tako se ocenjuje, daje ameriški obveščevalni sistem leta 1976 na
primer porabil okoli 3% celotnega zveznega proračuna, kar
pomeni okoli 11,2 milijardi ameriških dolarjev v fiskalnem letu
1976 ter 11,8 milijard ameriških dolarjev v fiskalnem letu 1977.93
Zelo indikativna je ocena, da je največji porabnik storitev
celotnega sistema obveščevalnih služb ZDA obrambno minis-
trstvo (po nekaterih ocenah se okoli 80% sredstev zveznga
proračuna, namenjenih obveščevalnemu sistemu ZDA, porabi za
opravljanje dejavnosti in storitev obrambnemu ministrstvu).94
Obveščevalni sistem ZDA zagotavlja zvezni vladi različne
podatke in informacije (gospodarske, politične, vojaške idr.) ter
tako vpliva na oblikovanje konkretnih stališč ameriške obrambne
in zunanje politike. Nekatere študije kažejo, informacije v zvezi
z vojaško-obrambnimi dejavnostmi drugih držav močno vplivajo
na stopnjo izdatkov za vojaške namene ZDA. Obstajajo celo
ocene, da sta obrambno ministrstvo in CIA v povojnem obdobju
zavzemala najpomembnejše položaje v procesu političnega
odločanja ZDA, zlasti v zvezi s "sovražnim zunanjim okoljem s
sovjetskim ekspanzionizmom na čelu", ter da je zato vojaška
smer razmišljanja dominirala tudi v diskusijah o sredstvih za
uresničevanje ameriških zunanjepolitičnih ciljev v tem obdobju.
Dejstvo je, da je bil vojaški način razmišljanja in obnašanja
močno prisoten pri mnogih ameriških civilnih državnih voditeljih
po drugi svetovni vojni.95
96
3.1.6. Kongres
Kongres ima po ustavi pomembne zakonske možnosti za
sodelovanje pri oblikovanju ameriške obrambne in zunanje po-
litike, še zlasti glede:
1.	objave vojne in sprejemanja zakonov s področja obrambe,
2.	podpisovanja pogodb z drugimi državami,
3.	odobritve finančnih sredstev za izvajanje programov iz
obrambe in zunanje politike.
Poudaril sem že, da ima predsednik ZDA pri vsakdanjem
odločanju na področju obrambne in zunanje politike določene
prednosti (celo premoč) pred kongresom. Med najpomemb-
nejšimi dejavniki, ki mu zagotavljajo tak položaj, so:
1.	organizacijska šibkost kongresa (veliko število institucij, ki
naj bi članom zagotavljale informacije, podatke itd., potrebne za
odločanje, vnaša zmedo in ovira kongres, da bi nastopal kot
monolitna institucija v procesu odločanja; za področje obrambe
sta pomembna zlasti dva odbora ameriških oboroženih sil, eden
v senatu in eden v predstavniškem domu);
2.	poleg številnih komisij, podkomisij, ad hoc komisij itd.,
delujejo v kongresu različne neformalne skupine, ki po svoje
vplivajo na odločanje v njem.
3.	dejstvo, da mora izvršna oblast ukrepati hitro ter največkrat
v imenu nacionalne varnosti tajno idr.
3.2. Neformalne (nedržavne) institucije v procesu ameriškega
političnega odločanja o obrambni politiki
V proces političnega odločanja se lahko formalno vključujejo
vsi državljani ZDA kot posamezniki in/ali kot pripadniki
različnih interesnih skupin, organizacij.
97
Nimam namena analizirati vseh različnih organizacij in in
stitucij, ki imajo kakršenkoli vpliv v procesu političnega
odločanja v ZDA. Zato bom opredelil vlogo samo dveh, po
mojem mnenju pomembnih institucij (iz t. i. družbenega vira
političnega odločanja v ZDA), ki imata določen vpliv na
odločanje o vsebini ameriške obrambne in zunanje politike, in
sicer:
1.	sredstva množičnega obveščanja in
2.	interesne skupine (združenja).
3.2.1. Sredstva množičnega (javnega) obveščanja
Sredstva množičnega obveščanja imajo po ameriški ustavi
zagotovljeno pravico informiranja državljanov o delu zvezne
vlade idr. Torej lahko sooblikujejo mnenje Američanov oziroma
povečajo zanimanje javnosti za kako državno zadevo. Nekatere
analize kažejo, da so stališča ameriškega javnega mnenja močno
pogojena s sociodemografskimi in socioekonomskimi dejavniki
(spol, starost, identifikacija s politično stranko, dohodek, poklic,
religiozno prepričanje itd.). Na splošno velja, da so skupine
državljanov z višjim dohodkom ter višjo izobrazbo bolj zaintere-
sirane za obrambno politiko in zunanje zadeve ZDA kot skupine
državljanov z nižjimi dohodki in nižjo izobrazbo. Prav tako se
ocenjuje, da javno mnenje v ZDA ponavadi bolj podpira že
sprejete odločitve zvezne vlade, kot pa dejansko vpliva v procesu
sprejemanja odločitev. Tako je pred podpisom pogodbe ZDA o
Panamskem prekopu, ki zagotavlja suverenost Paname nad
prekopom, takšno usmeritev ameriške vlade podpiralo 8 %
Američanov, po podpisu pa 26 % Američanov.96
Za vlogo, ki jo imajo množični mediji v ZDA pri oblikovanju
javnega mnenja, je značilno zlasti dvoje:
- da niso monolitni, ampak različno interpretirajo dogodke v
zvezi z ameriško obrambno in zunanjo politiko,
98
- v določenem smislu odražajo stališča zvezne vlade (v zvezi
s temi zadevami so namreč močno odvisni od informacij njenih
predstavnikov).
Obstajajo kazalniki, ki kažejo na to, da ameriško obrambno
ministrstvo posveča veliko pozornost ameriškemu javnemu
mnenju (zlasti od konca druge svetovne vojne naprej). Pri tem
gre najbolj pogosto za to, da dobijo nekatere konkretne odločitve
predsednika ZDA glede obrambne politike v javnosti podporo.
Ameriško obrambno ministrstvo ima za odnose z javnostjo velik
urad, ki ga sestavljajo:
a)	oddelek za radio in TV (pripravlja oddaje in snema filme o
ameriških oboroženih silah idr.),
b)	oddelek za film (načrtuje in producira vojaške filme idr.),
c)	oddelek za časopise in knjige (vzdržuje stalne stike s
časopisnimi podjetji in založniki),
d)	oddelek za delovanje v javnosti (organizira javno nasto-
panje različnih funkcionarjev obrambnega ministrstva idr.),
e)	oddelek nacionalnih organizacij (vzdržuje stike z
ameriškimi nacionalnimi organizacijami, ki so zainteresirane za
sodelovanje z oboroženimi silami - npr. Organizacija ameriških
vojaških veteranov idr.),
f)	analitični oddelek (analizira različne informacije in zago-
tavlja ustrezne informacije vojaškim osebam glede trenutnega
ameriškega javnega mnenja),
g)	oddelek za odnose s podjetji (zlasti tistimi, ki proizvajajo
za vojaške namene).
Glede ameriškega javnega mnenja o obrambni in zunanji
politiki ZDA lahko hipotetično ugotovim naslednje: vpliv zvezne
ameriške vlade oziroma njenega obrambnega ministrstva prek
različnih svojih institucij je v zvezi z obrambno in zunanjo
politiko na ameriško javno mnenje pomembnejši, kot je vpliv
javnega mnenja na odločanje o obrambni in zunanji politiki ZDA.
99
3.2.2. Interesne skupine in združenja
To so v ZDA ponavadi manjše ali večje skupine državljanov,
ki se med seboj povezujejo in bolj ali manj organizirajo zaradi
trenutnega skupnega cilja. Prek razpredene mreže svojih zastop-
nikov (v kongresu, v izvršni veji zvezne vlade, tisku idr.) delujejo
za uresničitev svojih ciljev. Zelo velika raznolikost interesnih
skupin v ZDA otežuje njihovo natančno proučitev. To tudi ni moj
namen. Kot primer skupnega delovanja (uspešnega) različnih
interesnih skupin na področju ameriške vojaško-obrambne dejav-
nosti pa lahko navedem delovanje interesnih skupin za zaustavi-
tev konkretnega vojaškega projekta bombnik B-l (junij 1977), ki
ga je potem zaustavil takratni predsednik Jimmy Carter. Inter-
esne skupine so za dosego tega skupnega cilja na različnih
mitingih pridobile podobno misleče vplivne senatorje, kot sta
William Proxmire, George McGovern idr. Te interesne skupine
so delovale že v času Nixonove in Fordove vlade in do leta 1977
so v svoj krog delovanja za zaustavitev projekta B-l pridobile
mnogo somišljenikov (okoli 150 različnih interesnih skupin). Za
uresničitev svojega cilja so delovali na različne načine: pogovar-
jali so se s člani kongresa, pisali so predsedniku ZDA, v svojih
nastopih so izpostavljali zlasti negativne plati morebitne ure-
sničitve tega vojaškega programa, npr. od velikih stroškov,
problemov okolja in humanizma, neracionalne uporabe znanosti
in tehnologije idr. S svojo dejavnostjo za zaustavitev tega
vojaškega programa so sooblikovali tudi ameriško javno mnenje,
ki je bilo januarja 1977 na strani ustavitve tega projekta (42 %
proti 33 %). Poleti 1977 je Carter uradno objavil zaustavitev tega
projekta.
Leta 1985 pa je korporacija Rockwell International vendarle
dobila pogodbo za izvedbo programa vojaškega letala B-1B.
100
4. Sklepi
Na koncu tega poglavja lahko izpostavim naslednje ugoto-
vitve:
1. Najpomembnejšo vlogo pri oblikovanju ameriške obramb-
ne in z njo povezane zunanje politike ima predsednik ZDA,
obkrožen s svojimi osebnimi svetovalci, političnimi uradniki,
njihovimi pomočniki, šefi nižjih oddelkov itd. Pri tem se zastavl-
jata dve temeljni vprašanji, na kateri bom skušal vsaj delno
odgovoriti:
a)	alije ameriška obrambna politika v rokah elite "oblasti" ter
b)	katere so tiste temeljne vrednote in principi ameriške
politične kulture, v okviru katerih se oblikuje ameriška obrambna
politika?
a) Nekateri ameriški avtorji so bili ali so še prepričani (W.C.
Mills, E.R. Wittkopf, C.W. Kegley Jr. idr.), da obstaja v
ameriški družbi ustaljen proces izbiranja posameznikov na vo-
dilne položaje v zvezni vladi, kije selektiven in spodbuja izbiro
določenih "sprejemljivih" ljudi. Rezultat tega je oblikovanje elite
v dveh pomenih:
-	manjše skupine ljudi, ki zavzema glavne položaje oblasti,
-	ta skupina ljudi se rekrutira pogosto le med enim delom
ameriške družbe.
Bolj konkretno, elito ameriške družbe naj bi predstavljala
manjša skupina ljudi:
1.	ki se je le delno spremenila v štiridesetih letih po drugi
svetovni vojni,
2.	ki jo sestavljajo ljudje iz zgornjega razreda,
3.	ki seje izobraževala v najboljših šolah,
4.	ki prihaja večinoma iz belega anglosaksonskega protestant-
skega ozadja (t.i. White Anglo-Saxon Protesstant - WASP),
5.	ki imajo izkušnje v gospodarstvu oziroma v podjetništvu.
101
6. Večina vladajoče elite zavzema uradne položaje oblasti
krajši čas, večji del njihove kariere predstavlja upravljanje in/ali
posedovanje velikih korporacij in finančnih institucij. Večina od
njih je na pomembne položaje v aparatu države imenovana, in ne
voljena.
Rezultat oblikovanja elit, ki naj bi bile na oblasti v ZDA, je,
da relativno isti ljudje s podobnim kulturnopolitičnim ozadjem
in podobnimi stališči oblikujejo cilje ameriške obrambne in
zunanje politike.
V tem poglavju smo prikazali tudi temeljne institucije, ki
sodelujejo v procesu oblikovanja varnostno-političnih odločitev
ZDA. Pokazalo seje, da imajo največjo moč odločanja uradne
(tj. državne) institucije, še natančneje, centralno vlogo v tem
procesu ima predsednik ZDA z najbližjimi osebnimi svetovalci
in imenovanimi političnimi uradniki (obrambni minister, zunanji
minister, direktor CIA idr.).
Znana raziskovalca ameriške zunanje politike, Kegley Jr. in
Wittkopf,97 sta moč odločanja v ZDA shematično prikazala v
treh koncentričnih krogih:
-	V prvi krog, kjer se sprejemajo najpomembnejše in končne
odločitve v ameriški družbi spadajo: predsednik, njegovi osebni
svetovalci in politični uradniki; drugi krog vsebuje različne urade
in agencije izvršne veje oblasti. Vanj sodijo posamezniki, ki so
poklicni uradniki v teh uradih in ki imajo glavno nalogo priskr-
beti potrebne informacije za sprejemanje odločitev, po sprejetju
le-teh pa jih uresničujejo; tretji krog se nanaša na institucije,
skupine in posameznike, ki so manj prisotni v vsakdanjem proce-
su sprejemanja najpomembnejših varnostno- političnih, zunan-
jepolitičnih idr. odločitev ZDA.
-	Ocenjuje se, da seje pomen kabineta v procesu političnega
odločanja zvezne vlade po vojni postopno zmanjševal. Posledica
tega je, da seje vsak ameriški predsednik po drugi svetovni vojni
naslanjal na osebni štab najrazličnejših svetovalcev in svetov.
102
Imena in seznami teh uradov in svetov se z vsako novo vlado
spremenijo, toda spremembe ponavadi niso zelo radikalne.
Taka distribucija moči pri političnih in varnostnih odločitvah
v ZDA daje realno osnovo za sklepanje o obstoju relativno ozke
družbene skupine, ki poseduje na globalnem nivoju ameriške
družbe status in funkcijo "vladajoče elite."
b) Politična kultura ZDA ima med drugim svoje močne ko-
renine v filozofiji angleškega liberalnega misleca Johna Locka
(17. stoletje). V tem smislu (klasične teorije demokracije in
klasičnega kapitalizma) neguje še danes vrednote in načela, kot
so:
-	delitev oblasti,
-	osebna svoboda,
-	samoopredelitev,
-	kapitalizem,
-	svobodno podjetništvo,
-	enakost državljanov pred zakonom,
-	individualizem itd.
Vse te in druge vrednote ameriške politične kulture so po-
membno prispevale k razumevanju vsebine t.i. ameriškega na-
cionalnega interesa, kot ga opredeljujejo vsakokratne ameriške
vladajoče elite, in sicer kot temelj ameriške obrambne in zunanje
politike po drugi svetovni vojni. Temeljne predpostavke
ameriškega nacionalnega interesa v obdobju po vojni so:
a)	ZDA imajo odgovornost in dolžnost (zaradi vstopa v drugo
svetovno vojno so se ob njenem koncu razvile v gospodarsko in
vojaško politično supersilo), da aktivno sodelujejo v svetovnih
zadevah. Rezultat tega je, da so ustvarjalci ameriške obrambne
in zunanje politike po vojni izhajali iz koncepta ameriške "glo-
balne" odgovornosti. Zato je sestavni del t.i. ameriškega nacio-
nalnega interesa poseganje na vsa področja na svetu.
b)	ZDA so stražarji in zaščitniki svobode na mednarodnem
prizorišču. V tem smislu je H. Truman leta 1947 izjavil, da
103
svobodni ljudje po svetu pričakujejo od Američanov pomoč za
ohranjanje svojih svoboščin. R. Reagan je to izrazil s trditvijo,
daje ameriški narod edini na svetu, ki lahko ohrani svetovni mir.
c)	Prihodnost sveta je odvisna od pripravljenosti ZDA za
delovanje v tujini za dobro sveta.
d)	ZDA morajo biti vodja sveta, položaj, ki so ga prostovoljno
sprejele po drugi svetovni vojni.98
Za uresničitev vseh omenjenih izhodišč ameriškega "nacional-
nega interesa" in obenem ciljev ameriške zunanje politike je
potrebna vojaška moč. Slednja je še danes temelj ameriškega
nacionalnega interesa v smislu obrambe ZDA pred dejanskimi in
potencialnimi viri ogrožanja. Vire ogrožanja ZDA ie nekdanji
obrambni minister Harold Brown99 razdelil na:
1.	Notranje:
a)	občuten padec produktivnosti in gospodarske moči ZDA,
b)	potratnost - zapravljanje naravnih virov,
c)	izguba notranje kohezivnosti kot posledica generacijskih in
etničnih konfliktov in njihova razpršitev v posebne interese,
d)	razpad izobraževalnega sistema,
e)	padec delovne morale,
f)	izguba zaupanja v nacionalno politično vodstvo itd.
2.	Zunanje:
a)	visoke cene in nestabilnost dobavljanja energetskih surovin,
b)	terorizem,
c)	nestabilnosti v posameznih delih sveta, ki povzročajo
množične premike ljudi,
d)	lakota v svetu,
e)	lokalne vojne, v katere so vpleteni trgovinski partnerji
ZDA,
f)	najresnejšo zunanjo grožnjo ZDA predstavlja SZ, ki je
"ekspanzionostična sila z veliko vojaško močjo ter z močnim
nadzorom nad svojim prebivalstvom, kar daje voditeljem
104
določeno svobodo pri oblikovanju in uresničevanju vojaške in
zunanje politike",
g) drugi problemi, npr: gospodarsko tekmovanje ZDA z
zahodnoevropskimi industrijskimi državami in Japonsko na eni
ter z državami, kot so Južna Koreja, Singapur, Brazilija, Mehika
itd. na drugi strani; monopolistično obnašanje izvoznic nafte
OPEC; arabsko-izraelski konflikt; iranska revolucija; problemi
okolja, socialne napetosti itd.100
2. V ZDA pride po drugi svetovni vojni v procesu političnega
odločanja do personalne povezave pri oblikovanju zunanje po-
litike in vojaško-obrambnim načrtovanjem (in vojaškim načinom
mišljenja). Posledica tega je bilo povečevanje vojaške moči ZDA
ne samo v smislu kvantitete (povečevanja obsega vojaške organi-
zacije, oborožitvene industrije itd.), ampak tudi v smislu vpli-
vanja ameriškega profesionalnega dela vojaške organizacije na
oblikovanje ameriških nacionalnih interesov. Pri tem sta po-
membna zlasti dva vidika opazovanja tega procesa:
a)	Položaj in vloga profesionalnega dela vojaške organizacije
v aparatu ameriške zvezne države. Ugotovljeno je, da ima
vojaška organizacija svoje predstavnike neposredno v večini
organov in ustanov zvezne vlade, kjer se oblikuje vsebina
ameriške obrambne in zunanje politike ter neposredni stik njenih
visokih predstavnikov s predsednikom zvezne vlade. Na temelju
tega lahko sklepamo, da si vojaški aparat zagotavlja stalni vpliv
na sprejemanje pomembnih odločitev v zvezi z nacional no-var-
nostnimi, notranje- in zunanje-političnimi zadevami ZDA. Prav
tako je v okviru vojaško-obrambnih priprav zvezne ameriške
države vzpostavljen zaradi delnih skupnih interesov tesen odnos
med profesionalnim delom vojaške organizacije in vodilnimi
civilnimi strukturami - gospodarstvom, znanstvenoraziskoval-
nimi in stitucijami idr. Bližji koje ta odnos, večje so možnosti
za pridobivanje politične moči vojaškega dejavnika. To bo razis-
kovano v naslednjem poglavju.
b)	Obseg finančnih sredstev, ljudi idr., kijih ameriška zvezna
država namenja za svojo vojaško-obrambno dejavnost in s kateri-
105
mi v veliki meri razpolaga vojaška organizacija. Večji kot je ta
obseg, večja je potencialna politična moč profesionalnega dela
vojaške organizacije v ameriški družbi. Različna dosedanja spoz-
nanja o vojaškem aparatu ZDA ter empirični kazalniki o obsegu
njegovega profesionalnega kadra (in rezerve), proračunu,
tehničnih zmogljivostih, zaposlovanju civilnih oseb, njegovi
povezanosti z delom gospodarstva, ki deluje za vojaške namene,
njegovi družbeno-gospodarski in politični vlogi v družbi, nava-
jajo na sklep, daje vojaški aparat danes centralni element zvezne
države in celotne ameriške družbe. Njegov vpliv sega globoko v
družbeno življenje ZDA (v gospodarstvo, notranjo in zunanjo
politiko, kulturo).
Ali in koliko je k tako pomembni vlogi vojaškega aparata v
ameriški družbi prispeval pojav vojaško-industrijskega kom-
pleksa? Odgovor na to vprašanje bomo skušali dobiti iz analize
tega pojava v ZDA v naslednjem poglavju.
106
IL VOJAŠKO-INDUSTRIJSKI KOMPLEKS
(VIK) V ZDA
1. Teorija o vojaško-industrijskem kompleksu v ZDA
Termin vojaško-industrijski kompleks se danes pogosto po-
javlja v strokovni literaturi, v politični publicistiki, novinarskih
člankih, razpravah in okroglih mizah itd. skoraj povsod po svetu.
Najbolj pogosto se z njim označuje konkretna praksa oziroma
pojav v kaki državi, ko se v funkciji njenih vojaško-obrambnih
priprav vojaška organizacija naslanja oziroma navezuje na tisti
del gospodarstva, ki načrtuje, razvija, proizvaja in nabavlja
proizvode za vojaške namene. Najsplošnejši pomen termina VIK
je torej povezava profesionalnega dela vojaške organizacije
države s tistim delom nacionalnega gospodarstva, ki jo oskrbuje
(t.i. vojaško gospodarstvo oziroma vojaška industrija). Ker se
celotna analiza nanaša na procese in pojave v zvezi z vojaško-ob-
rambno dejavnostjo ZDA, si oglejmo vsebino tega termina, kot
jo razumejo nekateri ameriški avtorji, ki so nastanek in delovanje
VIK v ameriški družbi kritično opazovali in analizirali. Pri
obravnavi VIK izhajajo ameriški avtorji iz različnih zornih
kotov, idejnih izhodišč, ciljev itd. To se vidi tudi v mnoštvu
sorodnih terminov (in pomenov), uporabjenih za označitev tega
pojava v ZDA, kot so: vojaško - industrijski - tehnološki - delovni
-	znanstveni - upravni - politični kompleks (military - industrial
-	technological - labor - academic - managerial - political com-
plex, Alvin R. Sunseri, 1977); vojaško-industrijsko uradništvo
(military-industrial bureaucracy, Galbraith, 1969); državni kapi-
talizem (state capitalism, Melman, 1970); vojaški socializem
(military socialism, Barnet, 1969); oborožena družba (armed
society, Coffin, 1964); vojaša Amerika (military America, Heil-
broner, 1970); ljudsko varnostna država (national security state,
Borosage, 1970); vojna država (warfare state, Cook, 1962);
107
nacionalno varnostna država (national security state, Sidney
Lens, 1987).101
Čeprav se prva uradna uporaba termina VIK najbolj pogosto
veže na nekdanjega ameriškega predsednika E.D. Eisenhowerja,
pa so se teoretični utemeljitelji pojava VIK v ameriški družbi
pojavili že mnogo prej. Med najpomembnejše teoretične pred-
hodnike teorije VIK v ZDA sodijo: Harold Lasswell, James
Burnham ter Wright Mills. Omenjeni ameriški avtorji so svoje
študije o politični, gospodarski in vojaški strukturi ameriške
družbe pisali zlasti pod vplivom dveh nemarksističnih šol
klasične sociologije, in sicer:
a)	ti. elitistične smeri v sociologiji, ki zagovarja idejo o elitah
kot temeljnem gibalu zgodovine. Za to smer so elite pojav vseh
dosedanjih družb, ideja o demokratični ali ljudski oblasti paje
neuresničljiva in celo zmotna;
b)	druga smer v klasični meščanski sociologiji je predstavljena
z Maxom Webrom, ki je ob proučevanju narave oblasti v kom-
pleksu družbenih organizacij ugotavljal, da le-ta ne izvira samo
iz lastnine kapitala, temveč predvsem iz prilastitve najvišjih
položajev vladnih in drugih uradnikov.
Predstavniki obeh omenjenih smeri v klasični meščanski so-
ciologiji so poleg formalne politične oblasti zagovarjali tudi
obstoj učinkovite neformalne oblasti, kar pomeni, da zanje pred-
stavlja simbol oblasti v industrijsko razviti (kapitalistični) družbi
elita uradnikov, in ne kapitalisti- lastniki kapitala.
Teorijo o modernih civilno-vojaških odnosih v ameriški
družbi je leta 1941 pojasnil ameriški politolog Harold Lasswell
v zamisli o "garnizonski državi". Za njegovo garnizonsko državo
je bila značilna militarizacija civilne družbe, ki se je izražala v
prevladi "specialistov nasilja" (specialists of violence) ter v
zakrivanju razlik med civilnim in vojaškim osebjem v ameriški
družbi. Lasswell je najprej enačil vojaške oficiije s specialisti
nasilja (1941), kasneje (1962) paje prvenstvo v vladajoči eliti
garnizonske države pripisal silam notranje varnosti in policije.
108
Skoraj istočasno, ko je Lasswell zagovarjal svojo zamisel o
"garnizonski državi", je James Burnham trdii v delu
"Menedžerska revolucija" (The Managerial Revolution, 1941),
da v modernih industrijskih družbah vladajo menedžerji, ki
dejansko presegajo lastništvo nad produkcijo, ker odločajo tako
o politiki korporacij kot vlade. Po mnenju J. Burnhama so prišle
v teh družbah temeljne ekonomske institucije v roke skupin
menedžerjev, katerih položaj je pogojen z nadzorom nad mod-
ernimi produkcijskimi procesi na eni ter z državnim uradništvom
(birokracijo) na drugi strani.
Kasneje je W. Mills v študiji "Elita oblasti" (The Power Elite)
izhajal iz predpostavke o majhni in združeni eliti oblasti, ki
nadzira "sredstva smrti", produkcijska sredstva ter politično
oblast v ameriški družbi. Elito oblasti po Millsu sestavljajo
skupine treh elit s področij gospodarstva, politike in vojaštva.
Interesi vseh treh omenjenih elit konvergirajo v skupnem intere-
su, tj. v zagotavljanju oblasti ter v podobnih vrednotah na
področju javne politike. Vendar elita oblasti za Milisa ni vlada-
joči razred, ki bi temeljil na lastnini. Mills namreč izrecno
poudarja, daje "vladajoči razred" le fraza, ki obsega politično
vladanje ekonomskega razreda. Zato je zanj boljši izraz elita
oblasti, ker zajema tako "politične", "vojaške" kottudi "ekonom-
ske determinizme".
Tako za Lasswella. Burnhama kot kasneje Milisa v moderni
kapitalistični družbi torej ne obstaja "vladajoči razred", temveč
vladajoča skupina, ki jo sestavljajo elite menedžerjev, specialis-
tov in birokratov.
Sočasno z izidom Millsove študije "Elita oblasti" seje pojavilo
tudi delo Ralla Dahrendorf^ z naslovom: Razred in razredni
konflikt v industrijski družbi (Class and Class Conflict in Indus-
trial Society, leta 1956), v katerem je opisal vladajočo skupino
postindustrijske države, ki je sestavljena iz "administrativne
uprave države z vladnimi elitami na čelu ter iz tistih zainteresir-
anih strank, kijih predstavlja vladajoča elita".
109
O tej temi (vladajočih elit) so pisali tudi drugi avtorji, npr.
Suzana Keller v delu "Beyond the Ruling Class", leta 1963, John
Kenneth Galbraith v delu "The New Industrial State" leta 1967
idr. V vseh teh študijah kljub različnim političnim idr. izho-
diščem avtorjev lahko zasledimo skupni izvor (oziroma pri ne-
katerih vsaj stične točke) njihovih zamisli o vladajoči strukturi v
ZDA v omenjenih Webrovih in "elitističnih" idejah meščanske
sociologije.
Tudi za mnoge sodobne ameriške avtorje so spoznanja o VIK
izhodišče za analizo in pojasnjevanje nekaterih značilnosti
ameriške družbe, kot so povečana vloga vojaškega dejavnika,
relativno visoki vojaški izdatki in oboroževanje, obstoj t.i. per-
manentnega vojaškonamenskega gospodarstva idr. Temeljna
idejno-teoretična izhodišča ameriških avtorjev, ki sestavljajo
teorijo o VIK, so:102
1.	Nadaljevanje mednarodne napetosti po končani drugi sve-
tovni vojni so spremljale visoke stopnje vojaških izdatkov, zlasti
obeh velikih sil - ZDA in SZ.
2.	Te visoke stopnje vojaških izdatkov so omogočile, da so si
določene družbene skupine pridobile in utrdile oblast (oziroma
moč odločanja) zlasti v najmočnejših državah, v katerih so po
legalni poti nadaljevale politiko visokih vojaških izdatkov in
ustvarjanja mednarodnih napetosti.
3.	Te družbene skupine znotraj ameriške države tvorijo VIK
in vključujejo:
a)	poklicne vojake (vrhove vojaške organizacije),
b)	managerje podjetij, ki v veliki meri proizvajajo za vojaške
namene,
c)	visoke zvezne uradnike, katerih politična kariera in interesi
so povezani z državnimi vojaškimi izdatki,
d)	člane kongresa, katerih lokalna okolja (volilna okrožja)
imajo koristi od državnih vojaških izdatkov in proizvodnje za
vojaške namene.
110
4. Omenjene skupine tvorijo jedro VÍK v ZDA, podpirajo pa
jih še različne manjše ali večje družbene skupine, ki imajo prav
tako svoj delni interes (korist) v "vojaškem dolarju", in sicer:
a)	univerzitetni znanstveniki in znanstveniki na različnih razis-
kovalnih inštitutih, ki se poklicno ukvarjajo z raziskovanjem
sistemov orožij in vojaške opreme ter s strategijo nj ihove uporabe
(na primer raziskovalni inštitut Rand, Hudson institute idr.),
b)	inženirji in drugi delavci v podjetjih, ki delujejo za vojaške
namene,
c)	sindikalne organizacije s svojimi funkcionarji, kijih skrbi
zaposlitev delavcev v teh podjetjih,
d)	obveščevalne službe (pridobivanje podatkov, pomembnih
za oborožene sile oz. za "ameriški nacionalni interes".
Omenjene sestavine VIK zavzemajo različno pomembne
položaje znotraj politično-gospodarske strukture ameriške
družbe ter uresničujejo svoj vpliv skozi medsebojno podpiranje
za dosego in ohranitev optimalnih stopenj državnih vojaških
izdatkov. Vsaka organizacija ima razloge za svoj obstoj ter ščiti
svoje specifične interese v vojaško-obrambni dejavnosti. S tem
pa obenem krepi interese vsake druge organizacije, ki deluje v
zvezi z vojaško-obrambnimi pripravami ZDA. Zato v okviru
VIK deluje cel niz organizacij, katerih skupni cilj je maksimiranje
njihove kolektivne moči.
6. Subjekti VIK opravičujejo visoke stopnje vojaških izdatkov
ZDA z ideologijo o sovražnem mednarodnem okolju, o med-
narodnem konfliktu itd. Zagovorniki teorije VIK si niso enotni,
alije ta ideologija "prevara" (zarota), ki naj bi zavedla ameriško
javnost, ali pa je "militaristična napačna zavest", ki nastane
avtomatično kot nepredvidena posledica visokih vojaških izdat-
kov in obsežnih vojaško-obrambnih priprav ZDA. Po prvi verziji
je VIK zavestna zarota, ki jo izvajajo skupine na pomembnih
(najvišjih) položajih v državni strukturi (politika, vojska, gospo-
darstvo) za svoje ožje interese, ki so v nasprotju s splošnim
interesom ameriške družbe. V drugi verziji pa je VIK zveza
111
posebnih interesov, katerih nosiici napačno verjamejo sami sebi,
da delujejo v splošnem nacionalnem interesu.103
7.	VIK potrebuje ideologijo o mednarodnem konfliktu zato,
da si vodilne družbene skupine znotraj njega zagotavljajo vodilne
položaje v politični, vojaški in gospodarski strukturi ameriške
družbe.
8.	V ideologiji subjektov VIK o mednarodnem konfliktu gre
za pretiravanje in poveličevanje predpostavljanih zunanjih nevar-
nosti za nacionalno varnost ZDA.
9.	Zunanja strateška grožnja je v glavnem racionalizacija za
vojaško-obrambno politiko, ki ustreza različnim delom VIK.
10.	Pri obravnavi VIK v ZDA se pojavljata dva temeljna
pristopa, t.i. elitistični in pluralistični pristop. Prvi obravnava
VIK kot zvezo interesov med tistimi, ki imajo v rokah največja
produkcijska sredstva, in tistimi, ki nadzirajo oziroma upravljajo
sredstva nasilja. Pluralisti pa vidijo v VIK le eno od interesnih
skupin v ameriški družbi. Oba pristopa pa poudarjata dvoje:
a)	personalno povezavo med vojaštvom in njihovimi korpor-
ativnimi dobavitelji,
b)	mrežo znotraj podjetniškega sektorja, v kateri imajo najpo-
membnejšo vlogo velike korporacije - dobavitelji za ameriške
oborožene sile.
11.	Večina avtorjev teorije o VIK v ZDA je mnenja, da je
lahko ta teorija uporabna (ob upoštevanju specifičnih ekonom-
skih, političnih, kulturnih idr. okoliščin) za razlago visokih
vojaških izdatkov, obstoja vojaškonamenske industrije idr. tudi
v drugih državah po svetu.
V izhodišču teorije o VIK je v hipotetično postavljen pod-
sistem, obravnavan v smislu nekaterih zunanjih kolikostnih
obeležij tega pojava v ZDA. Zato je pri njegovem raziskovanju
tudi z metodološkega vidika posebej pomembno posvetiti se
najprej tistim značilnostim predpostavljenega podsistema, ki
nosijo informacije o zunanji pojavni obliki VIK (na primer
112
vsebina obrambne politike, državni vojaški proračun, obseg
profesionalne vojaške organizacije idr.). Šele ko imamo opredel-
jene te, na zunaj vidne značilnosti sistema, lahko razumemo
strukturo VIK in njegovo notranje obnašanje. Zavedajoč se
številnih metodoloških težav pri proučevanju pojava VIK, so
nekateri avtorji preizkušali vel javnost teorije o VIK oziroma
nekaterih njenih temeljnih teoretičnih izhodišč. To so storili na
dva načina:
1.	s teoretičnim preizkusom te teorije (makronivojska razis-
kava ameriškega političnega sistema na področju vojaško-ob-
rambne dejavnosti),
2.	z empiričnim preizkusom nekaterih konkretnih izhodišč te
teorije (raziskovanje pojava VIK na mikronivoju ameriške
družbe).
Nekatera spoznanja iz preizkusa veljavnosti teorije o VIK na
makronivoju ameriške družbe so:
1.	ZDA so razvile velik sektor gospodarstva, kije usmerjen
za vojaško-obrambne namene. Stranski proizvod tega razvoja je
nastanek različnih družbenih skupin, organizacij in institucij,
katerih delni skupni interesi so tesno povezani z vojaškimi izdatki
zvezne vlade.
2.	Najmočnejši interesi v gospodarstvu so odločilno povezani
z visokimi stopnjami vojaških izdatkov in z delovanjem gospo-
darstva za vojaške namene ZDA. Ta del gospodarstva vključuje
največje industrijske korporacije.
. 3. Čeprav so vojaški izdatki lahko v dodatni meri kratkoročno
ugodni za podjetništvo (investicije, proizvodnjo idr.), pa to ne
velja za daljši rok.
4. Interesi podjetnikov, ki temeljijo na visokih vojaških izdat-
kih, so povezani z birokracijo ameriških oboroženih sil. Politični
vpliv vojaške organizacije in "vojaške industrije" je načrtovan,
čeprav je poklicna vojaška elita uradno podvržena civilnemu
nadzoru aparata države.
113
5.	Interesi VIK temeljijo na predpostavki nenehnega zunan-
jega ogrožanja, ki omogoča favoriziranje vojaških izdatkov.
6.	VIK v ameriški družbi ni zarota, ampak medsebojni vpliv
interesov in stališč različnih družbenih skupin o centralnem
pomenu vojaško-obrambne dejavnosti za ameriški obstoj in raz-
voj.104
V teh rezultatih preizkusa teorije o VIK v ZDA so zbrane
nekatere ugotovitve, do katerih so prišli različni profili razisko-
valcev (ekonomisti, sociologi, zgodovinarji idr.), ki so iz
različnih zornih kotov dokazovali obstoj in delovanje VIK v
ameriški družbi. Pokazalo seje, daje ameriška praksa potrdila
nekatera temeljna teoretična izhodišča, na katerih je oblikovana
teorija o VIK.
Nekateri avtorji pa se niso zadovoljili le z ugotavljanjem
zunanjih empiričnih znakov pojava VIK, ampak so poskušali
odgovoriti na vprašanje, do kakšne stopnje je VIK samostojen
družbeni pojav v ZDA in kateri so njegovi konkretni cilji. V ta
namen so izvedli empirično analizo pojava VIK na mikro ravni
ameriške družbe, tj. izdelali so študije primerov. Zanimivi so
rezultati dveh takih poizkusov. Prvi je študija primera o VIK na
ravni ene ameriške zvezne države (Iowa), ki je leta 1977 uradno
veljala za pretežno kmetijsko državo inje bila na štiriintridesetem
(34) mestu na seznamu ameriških zveznih držav, katerih gospo-
darstva so dobivala delež od vojaških izdatkov od zvezne vlade.
Avtor te empirične študije Alvin R. Sunseri1(b je za leti 1973/74
analiziral vsak sektor v okviru VIK posebej in ugotovil:
1.	Vojaški sektor ameriške države Iowe so sestavljali možje
in ženske, ki so bili v opazovanem letu v aktivni vojaški službi
ameriških oboroženih sil, v nacionalni gardi, v rezervi, veterani.
Zanje je bila porabljena vsota 12,5 milijarde dolarjev (leta 1974).
2.	Industrijski sektorje sestavljalo čez sto podjetij, ki so bila
pogodbeni partnerji ameriškega obrambnega ministrstva (leta
1973 je bilo na plačilnih seznamih teh podjetij 3.233 upokojenih
114
oficirjev ameriških oboroženih sil). To skupino podjetjij so
sestavljala:
a)	podjetja, ki so v glavnem proizvajala za vojaške namene,
b)	podjetja, ki so za ameriške obrožene sile dobavljala le hrano
in potrošniške dobrine.
V letu 1973 je bilo 275 bivših vodstvenih uslužbencev teh
podjetij na visokih položajih v obrambnem ministrstvu zvezne
vlade.
3.	Tehnološki sektor so sestavljali tisti posamezniki, katerih
poklici zahtevajo znanje za delovanje z računalniki, kot tudi tisti,
ki so bili v raziskovanem letu zaposleni v teh sto podjetjih.
4.	Delovni segment VIK je sestavljalo leta 1974 v Iowi okoli
3 % vseh zaposlenih.
5.	Znanstveni del VIK so predstavljali znanstveniki in razis-
kovalci na dveh državnih univerzah v tej zvezni državi, ki so
opravljali raziskovalna dela za obrambno ministrstvo (ena od
univerz je leta 1974 dobila od obrambnega ministrstva 1,3 mili-
jona dolarjev).
6.	Upravljalsko skupino so predstavljali posamezniki, ki so
bili neposredno (7,8 %) in posredno (9 %) udeleženi pri delovan-
ju VIK (tj. imeli so kakršnokoli korist od vojaških izdatkov
zvezne vlade).
7.	V politični del VIK so bili vključeni politiki v kongresu, ki
so podpirali delovanje vojaške industrije in glasovali za
povečevanje vojaških izdatkov zlasti na račun svojih volilnih
okrožij (Iowa).
Sunseri je v svoji analizi ugotovil: Čeprav je Iowa uradno
veljala za kmetijsko državo, pa je bil relativno velik del njenega
celotnega gospodarstva odvisen od pogodb z obrambnim minis-
trstvom. izračunal je, daje leta 1973 okoli 8 % družbenega bruto
produkta te države temeljilo na dolarjih obrambnega ministrstva.
Drugi primer testiranja teorije VIK na mikronivoju ameriške
družbe je analiza Jamesa R. Kurtha.106
115
Kurth je hotel odgovoriti na vprašanje, kako pojasniti primere
največjih sistemov orožij, ki jih naroča zvezna vlada, čeprav za
to ne obstaja realna potreba in znanstveniki že vnaprej svarijo o
nevarnostih, kijih bo prinesel kak nov sistem orožja. Svoj odgo-
vor na vprašanje je Kurth zastavil v analizi primerov največjih
sistemov orožij, ki jih je obrambno ministrstvo naročalo za
vojaško letalstvo od 1960 do 1970. V analizo je zajel naslednja
naročila: lovec-bombnik F-lll, transportno letao C-5A, lahki
bombnik B-l, rakete minuteman in polaris, sistem MIRV. Vsak
od teh sistemov orožij je veljal več kot 5 milijard dolarjev (po
takratnih cenah). Kurth je izhajat iz predpostavke, da lahko v
literaturi o vojaško-obrambni politiki najdemo štiri temeljne
razlage za naročila vojaških sistemov orožij ameriškega obramb-
nega ministrstva, in sicer:
-	strateška razlaga - sistemi orožij so potrebni zaradi zunanjih
nevarnosti, ki grozijo ZDA ter za doseglo ravnovesja v
oboroževalni tekmi s SZ. Te razlage podajajo visoki politiki in
uradniki v zvezni vladi. Izhajajo iz predpostavke, da mora načrto-
valec vojaško-obrambne strategije v svojih izračunih izhajati iz
najslabše možne situacije;
-	birokratska oziroma uradniška razlaga - vidi v naročilih
novih sistemov orožij rezultat birokratske politike, ki je rezultat
tekmovanja med birokracijami v zvrsteh ameriških oboroženih
sil;
-	demokratična razlaga - vidi v pojavu novih sistemov orožij
rezultat volilne politike, tj. predsedniški kandidat se bo v pred-
volilnem boju izognil obtožbam, da zanemarja nacionalno var-
nost;
-	ekonomska razlaga - vidi v naročilih vojaških sistemov orožij
potrebo kapitalističnega gospodarstva ali potrebo določene kor-
poracije za to naročilo.
Kurth je testiral vse štiri razlage na konkretnih primerih
naročil večjih sistemov orožij obrambnega ministrstva v letalski
industriji. Ugotovil je, da je za posamezen tip vojaškega letala
(lahki bombniki, lovci, transportna letala itd.) v ameriškem
116
gospodarstvu dejansko le štiri do pet potencialnih proizvajal-
cev.107
Nadalje je ugotovil, da izhaja iz teh proizvajalcev vsaj latentni
pritisk na obrambno ministrstvo za nova naročila, ko je proiz-
vodnja za prejšnjo pogodbo končana. To je pojasnil z delovanjem
t.i. principa "follow on", ki dejansko pomeni, da bo korporacija,
ki izdeluje vojaške proizvode na področju letalstva, dobila novo
pogodbo za podobne proizvode, ko se ena pogodba konča. Drugi
princip, ki deluje poleg principa "follow on" v odnosu proizva-
jalcev letalskih vojaških proizvodov do obrambnega ministrstva,
paje t.i. princip "bail aut", ki Kurthu pomeni, daje obrambno
ministrstvo z novimi naročili in/ali posojili pomagalo največjim
korporacijam, pogodbenim partnerjem.
Kurth je pokazal, da je ameriško obrambno ministrstvo priskr-
belo nova vojaška naročila v obdobju od 1960 do 1970 zlasti
tistim korporacijam, katerih pogodbe z obrambnim ministrstvom
so se iztekle in so se znašle v različnih finančnih težavah.108
James R. Kurth je v svoji analizi potrdil delovanje VÍK v
okviru ene veje ameriškega gospodarstva (to je letalstva). Trdi,
da je tako imenovani princip "follow on" rezultat skupnega
interesa zvezne vlade in pogodbenega podjetja za nadaljevanje
dejavnosti za vojaške namene. Medsebojna odvisnost med
ameriško zvezno vlado in konkretnim pogodbenim podjetjem je
po njegovem izražena v:
-	deležu prodaje podjetja obrambnemu ministrstvu in nacio-
nalni agenciji za letalstvo in vesolje (NASA);
-	deležu celotnega denarja obrambnega ministrstva in NASE,
danega pogodbenemu podjetju.
Večja kot sta oba deleža, večja naj bi bila povezanost obeh
partnerjev (vlade in podjetja).
Teorija VIK vsebuje nekatera spoznanja o obstoju in delovanju
tega družbenega fenomena v ZDA. Različni pristopi pri obrav-
navi različnih pojavnih oblik delovanja VIK jo le še dopolnjujejo.
117
Pri tem se zastavlja pomembno vprašanje o vlogi pojava VIK
oziroma o naravi njegovega političnega vpliva pri načrtovanju in
izvajanju vojaško-obrambne dejavnosti države. Temeljno izho-
dišče ameriške teorije o VIK je, da gre pri tem pojavu za delne
skupne (ožje) interese različnih institucij, skupin in posamezni-
kov, ki delujejo nasproti splošnim interesom družbe tako, da
skušajo vplivati na usmerjanje čim večjega dela finančnih sred-
stev, s katerimi razpolaga zvezna država za vojaške namene, s
tem pa ostaja manj sredstev za družbenoekonomski in kulturni
razvoj celotne družbe. Večina predstavnikov teorije o VIK iz-
postavlja ta negativni vidik vpliva, ki ga ima ta fenomen v
družbenem življenju ZDA.
Menim, da VIK, pojmovan kot povezovanje (in sodelovanje)
vojaške organizacije države s tistim delom gospodarstva, ki
deluje za vojaško-obrambne namene, ni v celoti oz. ni že vnaprej
negativen z vidika družbe kot celote. Vojaško-obrambna funkcija
je ena od temeljnih funkcij v sodobnih družbah. S tega vidika je
stvar vsake sodobne države, kako in s čim organizira ter pripravl-
ja svoje družbene zmogljivosti za uspešno obrambno-varnostno
delovanje. Pri vojaško-obrambnih pripravah lahko država bolj
aktivira domačo industrijo ali pa se bolj nasloni na uvoz materi-
alnih in drugih sredstev, potrebnih za opravljanje tovrstne funk-
cije, možno paje tudi oboje. V primeru, da se država odloči za
prvo možnost, bo prišlo nujno do delitve dela na tem področju
med profesionalnim delom vojaške organizacije, vojaškonamen-
skim gospodarstvom in vlado. Uveljavljena delitev deia v kaki
družbi vedno omogoča, da posamezniki, skupine, ki delujejo v
različnih institucijah ter na različnih področjih življenji \ dela,
postopno razvijejo svojo logiko mišljenja o delovanju družbe kot
celote. Zato se najbolj pogosto pojavi praksa, ko različne organi-
zacije in institucije v družbi skušajo uveljaviti svoje lastne in-
terese kot splošno družbene. Dialektika med splošnim, poseb-
nim, posameznim v družbi je zapletena in jo je treba vedno znova
konkretno ugotavljati in reševati. Hipotetično trdim: do takrat,
ko v okviru temeljni subjekti vojaško-obrambne dejavnosti
118
družbe (vlada, profesionalni del vojaške organizacije, gospodar-
stvo) le-to načrtujejo in izvajajo v skladu s splošno družbenimi
interesi (to je takrat, ko je obseg vojaško-obrambne dejavnosti
sorazmeren stopnji vsakokratne vojaške ogroženosti družbe od
zunaj in stopnji njenega družbenoekonomskega razvoja) in pri
tem ne težijo za uresničevanje svojih posebnih interesov, sodelo-
vanje profesionalnega dela vojaške organizacije države in
vojaškonamenskega dela gospodarstva ni negativno z vidika
družbe kot celote. Dejstvo pa je, da obstoj in rast vojaško-ob-
rambne dejavnosti predstavlja stalno možnost, da se v določenih
pogojih izpostavi poseben interes ene ali vseh institucij, ki
sodelujejo v tej dejavnosti družbe in ki se največkrat lahko izraža
v poveličevanju tako imenovanih obrambnih potreb družbe. V
takih okoliščinah pridobi najprej na pomenu vojaška organiza-
cija države. Pri načrtovanju potrebnih ljudi in sredstev za opravl-
janje vojaško-obrambne funkcije v miru in v morebitni vojni se
vojaška organizacija poveže s tistim delom gospodarstva, ki je
sposoben uresničiti zamisli o novih sistemih orožij in vojaške
opreme ter o njihovi uporabi. Dejavnost oboroževanja (načrto-
vanje in razvijanje, proizvajanje, nabavljanje idr. sistemov orožij
in vojaške opreme) postane objektivno delni skupni interes
vojaške organizacije, dela gospodarstva ter državnega vodstva.
Slednjo je uradno najbolj odgovorno za obrambo države. Ko
doseže delni skupni interes stopnjo medsebojne odvisnosti svojih
nosilcev, se lahko spremeni v cilj povečevanja vojaškega sistema
kot najpomembnejšega dela družbenega življenja. Od tu naprej
lahko govorimo o negativni vlogi VIK v delovanju družbe. Še
zlasti, ko gre za "zlorabo" političnega vpliva subjektov VIK v
smislu uveljavljanja svojih ožjih in delnih skupnih interesov kot
splošno družbenih. Takšna zloraba vpliva VIK pa največkrat
neposredno ni vidna. V vsakdanjem življenju je namreč težko
potegniti jasno ločnico med "normalnim" sodelovanjem vojaške
organizacije z delom gospodarstva pri vojaško-obrambnih pri-
pravah države še zlasti zato, ker so konkretni podatki o tem
(obseg, struktura, proizvodnja za vojaške namene idr.) najvišja
državna skrivnost. Ostanejo torej le posredni kazalniki o obstoju
119
in delovanju VIK ter o njegovem vplivanju na politično odločanje
v smeri povečanega oboroževanja in vojaškega sistema države.
Pri tem je pomembno, da ni splošne teorije, ki bi lahko enotno
in celovito pojasnila obstoj in delovanje pojava VIK v večini
sodobnih družb. Kljub nekaterim globalnim razsežnostim ima
pojav VIK izrazite nacionalne (družbene) značilnosti. Zato gaje
treba raziskati najprej na ravni posamezne države. V nadaljevan-
ju bom to storil na primeru ZDA.
Različni kazalniki navajajo k ocenam, da je v ZDA tako v
politični kot tudi v splošni javnosti dokaj močno prisotno pre-
pričanje o vojaški moči kot najpomembnejšem temelju za ohra-
nitev ameriških interesov povsod po svetu. Jedro zagovornikov
take vloge ameriške vojaške moči naj bi predstavljali prav posa-
mezniki in institucije v okviru VIK. V tem smislu lahko razu-
memo različne izjave predstavnikov ameriške politične, gospo-
darske in vojaške sfere, v katerih odkrito zagovarjajo VIK kot
"normalni" pojav v vojaško-obrambni dejavnosti zvezne
ameriške države.
Senator Barry Goldwater je v svojem govoru v senatu (april
1969) takole pojasnil razloge za veliko vojaško strukturo v ZDA
ter industrijo, ki oskrbuje to strukturo: "Odgovor je preprosto
ta: Mi imamo ogromne odgovornosti posvetu... Oboje je bistve-
no za našo varnost in za zaščito svobode v svetu, ki je soočena z
nevarnostjo totalitaristične agresije." Glede VIK paje povedal
naslednje: "...Jaz pravim, še sreča, da ga imamo. Ta kompleks
nam daje zaščito... Njegov cilj je mir v današnjem času, ne glede
na agresivno, militaristično podobo, ki mujo pripisujejo tisti na
levi v ameriški družbi."
Robert Anderson, nekdanji predsednik korporacije North
American Rockwell (junij 1970): "...Bistveno je to, da vloga VIK
ni oblikovanje ameriške politike, pač pa njeno uresničevanje. V
tem smislu morata vlada in industrija sodelovati za skupni cilj.
Bilo bi v škodo naroda, če ne bi. Na srečo sta vedno sodelovali
in dejansko smo vsi v tej dvorani priče rezultatom tega sodelo-
vanja."
120
General polkovnik Ira C. Eaker je v svojem govoru, ki gaje
imel na letalski vojaški akademiji (julij 1970) poudaril vlogo
vojaškega letalstva v ameriškem vojaško-obrambnem sistemu.
Ton, ki preveva celotni njegov govor, je zgoščeno podan v temle
odstavku: "Obžalujem, da danes nisem podal bolj optimističnega
sporočila. Toda to niso srečni dnevi, ampak zelo nevarni časi, ki
kličejo za nadpovprečno zaskrbljenost in sodelovanje vseh pa-
triotičnih državljanov ter zahtevajo skrbno izbiro hrabrih vodi-
teljev."109
Predpostavljam, da v vojaško-obrambni funkciji ZDA, kije
zlasti po drugi svetovni vojni dosegla visoko stopnjo in stitucio-
nalizacije, najdejo vsi ljudje in institucije v okviru VIK-a delni
skupni interes, in sicer:
1.	korporacije za specifično tržišče in svoj obstoj v kon-
kurenčnem okolju;
2.	najvišji državni uradniki in politiki za samozavestno
vodenje države v smeri, za katero sami v ožjih krogih menijo, da
je najboljša;
3.	profesionalna vojaška organizacija - za izvajanje svoje
funkcije obroženega nasilja-protinasilja (za to potrebujejo opre-
mo in orožje);
4.	znanstveniki, inženirji - možnost preizkušanja svoj ih zamis-
li, teorij v praksi (čeprav so to zamisli o uresničevanju novih
vojaških strategij, posebnih oblik vojskovanja, novih sistemov
orožja itd.);
5.	delavci, zaposleni na različnih področjih vojaško-obrambne
dejavnosti, vidijo v tem predvsem možnosti zaposlitve;
6.	podoben interes je izpostavjen tudi pri sindikalnih organi-
zacijah delavcev, ki so zaposleni v vojaško-obrambni dejavnosti;
7.	obveščevalnim službam zbiranje informacij, pomembnih za
nacionalno varnost, strokovno-poklicni interes.
Na temelju nekaterih empiričnih kazalnikov bom v četrtem
poglavju ugotavljal strukturo ameriškega VIK ter njegovo vlogo
pri krepitvi vojaškega aparata v ameriški družbi.
121
Kot je dejal Charles Wilson, minister za obrambo predsednika
D. Eisenhowerja: "...ena od resnih zadev v zvezi z obrambnimi
posli je, da ima vedno več Američanov svoj interes v njih;
lastnina, posli, delo, zaposlitev, volilni glasovi, možnosti za
napredovanje, večje plače za znanstvenike in vse drugo. "110
2. Družbeno-zgodovinske okoliščine v ZDA, ki so pogo-
jile nastanek pojava vojaško-industrijskega kompleksa
V dosedanji analizi gospodarskih in političnih procesov v
ZD Ah (od prve svetovne vojne do danes) seje pokazalo, da je
razvoj vojaško-obrambne dejavnosti zvezne ameriške države
postopoma vključeval pomemben del kapitalističnega gospodar-
stva. Vojaško- obrambne priprave ZDA so potrebovale gmotni
temelj, tj. podjetja z vojaško proizvodnjo. Slednja so se sčasoma
za tovrstno dejavnost vse bolj specializirala. Nadzor nad obema
deloma znotraj vojaško-obrambnih priprav (oborožene sile,
vojaškonamenski del gospodarstva) je v okviru izvršne oblasti
zvezne vlade prevzelo obrambno ministrstvo. Vojaško-obramb-
na dejavnost zvezne vlade seje v opazovanem razdobju razvijala
v smeri:
-	rasti vojaških zmogljivosti (z vodilno vlogo profesionalnega
deča vojaške organizacije),
-	razvoja stalnega gospodarstva za vojaške namene (z vodilno
vlogo velikih korporacij, ki proizvajajo za vojaške namene),
-	sodelovanja vojaške organizacije, dela gospodarstva, ki
deluje za vojaško-obrambne namene ter aparata zvezne vlade.
Položaj, ki so ga ZDA pridobile ob koncu druge svetovne
vojne, je prav tako prispeval k temu, da je vojaško-obrambna
dejavnost ohranila centralno mesto v okviru t.i. ameriškega
nacionalnega interesa. Temeljno izhodišče koncepcije
122
ameriškega nacionalnega interesa (ob koncu druge svetovne
vojne in vse do danes) predstavljajo stališča ameriške politokra-
cije o tekmovalni (celo sovražni) naravi sveta, namenih in zmo-
gljivostih glavnih tekemcev ZDA, kot tudi spoznanja, ki iz tega
sledijo za ravnanje ZDA:
a)	SZ je trdno odločena postati dominantna sila v svetu in ga
spremeniti v en sam politični sistem (sovjetski model),
b)	v morebitni naslednji svetovni vojni bodo ZDA glavna tarča
množičnega uničenja,
c)	distribucija moči v mednarodnem sistemu po drugi svetovni
vojni ne "dovoljuje" ZDA voditi politiko miru na račun koristi
SZ, kajti le ZDA se lahko po moči zoperstavijo SZ,
d)	uspeh komunizma kjerkoli po svetu zmanjšuje možnosti
"nekomunističnih" narodov, da se mu skupno zoperstavijo. To
prizadeva tudi ZDA, zato je aktivno zadrževanje komunizma
njihov glavni zunanjepolitični in nacionalnovarnostni cilj,
e)	že omejeni uspeh komunistov (prihod na oblast kjerkoli na
svetu) ima lahko resne posledice za razmerje moči med ZDA in
SZ, zato zahteva vedno ameriške protiukrepe.111
Priprave zvezne ameriške države na vojno so potemtakem tudi
po drugi svetovni vojni zahtevale svojo institucionalizacijo. Z
vsemi spremembami v gospodarski in politični strukturi ameriške
družbe so bile ustvarjene razmere, v katerih je lahko vojaška
organizacija postala pomembna državna institucija ne samo glede
vojaškega dela mirnodobnih vojaško-obrambnih priprav ZDA,
ampak tudi kot vplivni dejavnik v procesu političnega odločanja,
ki zagovarja krepitev vojaške moči države kot sredstva oz. in
strumenta njene zunanje politike, priprave dela ameriškega gos-
podarstva za vojaško proizvodnjo v miru ter relativno visoke
stopnje vojaških izdatkov zvezne vlade idr.
V prejšnjem poglavju je bilo ugotovljeno, da ima zvezna
vojaška organizacija svoje predstavnike v večini vladnih organov
in ustanov, kjer se oblikuje vsebina ameriške politike, ter da je
123
vojaški dejavnik razvil zelo neposreden oz. tesen odnos z
različnimi vodilnimi civilnimi strukturami (gospodarstvo, znan-
stvenoraziskovalne organizacije idr.). To je ob znanstveno-
tehnološkem idr. razvoju za vojaške namene prispevalo k temu,
da se v vojaško-obrambnih pripravah ameriške zvezne države
povezujeta in prepletata civilna in vojaška sfera ameriške družbe.
Vojaško-obrambne priprave ZDA postanejo dejavnost, s katero
je povezano življenje in delo relativno velikega števila ljudi. Vse
to je pomembno dejstvo ameriškega družbenega življenja vsaj iz
dveh razlogov:
a)	hipotetična odprava tovrstne dejavnosti in njene velike
institucionalne strukture "čez noč" bi pomenila izgubo zaposlitve
milijonov Američanov, ki danes delujejo za vojaške namene,
b)	objektivno obstoječi delni skupini interes teh ljudi za delo-
vanje v vojaško-obrambni dejavnosti ZDA omogoča podporo za
relativno visoke stopnje vojaških izdatkov, nadaljnjo rast
vojaških zmogljivosti, pomemben položaj vojaškega sistema v
družbi, obstoj stalnega vojaškega gospodarstva, večji vpliv
poklicnega dela vojaške organizacije na družbeno življenje itd.
V nadaljevanju bo analizirano sodelovanje najpomembnejših
gospodarskih, političnih in vojaških institucij, ki delujejo v
pripravah ameriške zvezne države za morebitno vojno. Pri tem
izhajamo iz dosedanjih spoznanj, da je dejavnost priprav ZDA
na vojno danes močno institucionalizirana in da segajo njene meje
globoko v ameriško družbo. Najglobje izvore za to bomo iskali
v pripravah ZDA na vojno v obdobju med obema svetovnima
vojnama. Izhodišče analize je hipotetična trditev, daje današnja
vojaško- obrambna dejavnost dobila svojo celovito idejnopoli-
tično utemeljitev po drugi svetovni vojni z vlado D.Eisenhower-
ja, predstavnika takratne vladajoče elite. Kljub temu se najbolj
pogosto poudarja, da je ob koncu svojega drugega predsed-
niškega obdobja (1961) ravno D.Eisenhower prvi uradno opozoril
ameriško javnost na možnost izkoriščanja vpliva najpomemb-
nejših institucij in skupin znotraj vojaško-obrambne dejavnosti
124
za usmerjanje ameriškega družbenega življenja v smeri militari-
zacije. Pojem, s katerim je označil takratno obliko \ ojaško-ob-
rambnih priprav ZDA ki naj bi omogočala izkoriščanje
ameriškega nacionalno- varnostnega interesa za dosego svojih
ožjih interesov (in za celotno ameriško družbo negativnih in
pogubnih), je bil vojaško- industrijski kompleks (VIK). Eisen-
howerjev pojem VIK je pomenil:
1.	izredno visoko stopnjo institucionalizacije vojaško-ob-
rambnih priprav ZDA,
2.	totalnost načrtovanja za vojno (ta dejavnost naj bi zajemala
v različnih oblikah celotno ameriško družbo - gospodarstvo,
politiko, kulturo, izobraževanje, znanost, ideologijo itd.),
3.	daje ameriška obrambna politika, ki je določala relativno
visoko stopnjo izdatkov zvezne države za vojaško-obrambno
dejavnost, postala "ogrodje" njene notranje in zunanje politike,
4.	da je bil t.i. nacionalnovarnostni interes ZDA utemeljen
predvsem z vidika njihovega položaja kot supersile v svetu (ZDA
so vanj vključile različna področja na svetu, za katera trdijo, da
so zanje "življenjskega" pomena; za vsa ta področja obstajajo v
zvezni vladi organizacije in institucije, kijih obdelujejo primarno
z vidika obrambne politike kot sredstva za dosego gospodarskih,
političnih interesov ZDA).
Pojav VIK je tesno povezan s prej obravnavanimi procesi v
gospodarski in politični strukturi ameriške družbe. Med najpo-
membnejšimi spremembami v teh dveh strukturah ameriške
družbe, ki so pogoj ile nastanek VIK, so:
2.1. Procesi koncentracije in centralizacije kapitala
Procesi koncentracije in centralizacije kapitala so bili še pose-
bej intenzivni v ZDA med drugo svetovno vojno in so privedli
125
do nastanka velikih korporacij (mnoge so pomemben del svoje
proizvodnje namenjale za vojaške namene). Te korporacije so
ustvarile materialne pogoje, da so postale ZDA največji proizva-
jalec orožja in vojaške opreme v svetu (ocenjuje se, da se danes
povprečno 35 % svetovne proizvodnje te vrste ustvari v ZDA).
Ti procesi v ameriškem gospodarstvu so po eni strani privedli do
sprememb kapitalističnih produkcijskih odnosov (prehod od
klasične kapitalistične lastnine, ki je združevala pravico
gospodarjenja, razpolaganja in delovanja, v delniško lastnino),
po drugi strani pa so poleg narave druge svetovne vojne (ki je
narekovala mobilizacijo vseh rezerv delovne sile, surovin idr.),
pomembno prispevali k spremembi funkcije države na področju
gospodarstva ter s tem k njeni večji vlogi v celotni družbi.
Pomemben rezultat razvoja gospodarskega temelja ameriške
družbe je bil oblikovanje sloja "upravljalcev" velikih korporacij,
ki formalno ne razpolagajo s celotnim industrijskim kapitalom,
si pa s svojim položajem v upravi podjetij zagotavljajo velik
družbeni ugled in politično moč. Ta "industrijska elita" je zain-
teresirana za rast podjetja, ohranjanje in osvajanje novih tržišč
po svetu. Močna vloga države (njenega aparata) na gospodar-
skem področju je omogočila razvoj medsebojnih odnosov
ameriškega poslovnega sveta oziroma "industrijskih elit" z vsa-
kokratno zvezno ameriško vlado. Slednja namreč v skrbi za
ameriško gospodarsko stabilnost upošteva interese velikih kor-
poracij pri odločanju o pomembnih družbenih vprašanjih. Zlasti
njena obrambna politika ima v korporacijah svoj pomembni
gmotni temelj.
2.2. Naraščajoča vloga aparata zvezne države v ameriški družbi
Eden temeljnih vzrokov krepitve gospodarske vloge države v
procesu koncentracije kapitala kot indirektne težnje nenehno
ponavljajočih se procesov akumulacije kapitala. Posledica proce-
126
sov akumulacije je povečevanje tako posameznih kap'talov kot
tudi celotnega kapitala družbe, kar privede postopno Jo razvoja
vedno večj ih podjetij. Torej je sam razvoj procesov koncentracije
kapitala zahteval tudi vedno večjo gospodarsko vlogo države.
Država (tj. njen aparat) je povratno vplivala na procesa koncen-
tracije in centralizacije kapitala tako, da ju je še pospeševala. To
je bilo v ZDA opazno zlasti v času druge svetovne vojne. Taje
od držav udeleženk med drugim zahtevala, da so angažirale
večino svojih materialnih, gospodarskih idr. zmogljivosti za
vojaške namene. Čim intenzivnejša je vojna postajala in čim dlje
je trajala, tembolj očitno je bilo pomanjkanje produkcijskih
tvorcev. Od tod težnja, da se v vse večji meri koncentrira delovna
sila v industrijskih podjetjih.112
Ti pogoji so bili v ZDA izpolnjeni praviloma le v velikih
podjetjih. Z odločitvami vlade ZDA, da dodeli državna naročila
največjim podjetjem, so mnoga manjša in srednje velika podjetja
prenehala z delom oz. so propadla. Od junija 1940 do novembra
1942 je npr. ameriška vlada naročila pri velikih podjetjih za okoli
60 milijard ameriških dolarjev vrednosti proizuvodov; 70,1 % teh
naročil je dobilo 100 velikih podjetij, eno tretjino naročil oz. 20
milijard dolarjev pa je bilo dodeljenih petim velikim korporaci-
jam. Razumljivo je torej, daje vloga aparata države v ameriškem
gospodarstvu v 20. stoletju nenehno naraščala. Eden od kazalni-
kov naraščajoče vloge aparata države v ameriški družbi je tudi
povečevanje obsega tega aparata. V začetku 20. stoletja je imela
zvezna ameriška vlada zaposlenih 1.275.000 državnih uslužben-
cev; njihovo število se je povečalo v letu 1920 na 2.845.000 in
nadalje v letu 1940 na 4.849.000; sredi tega stoletja je bilo v
zveznih državnih službah zaposlenih že 7.580.000 delavcev.
Zvezna vlada ZDA je bila v osemdesetih letih sestavljena iz
okoli 2.901.973 uradnikov, ne upoštevajoč vojaške sile z nadaljn-
jim 2,1 milijona ljudi. Potemtakem je bilo trinajst uradnikov v
zvezni vladi na 1000 Američanov. Ti uradniki zvezne vlade
delujejo v okoli dva tisoč različnih vladnih uradih (agencijah).113
127
Leta 1985 je bilo samo v izvršni veji ameriške zvezne oblasti
zaposlenih skupaj 5.153.062 ljudi. Drugi kazalnik za povečano
vlogo države v ameriški družbi je delež, ki ga dobi na razpolago
zvezna vlada v ameriškem narodnem dohodku. Celotni ameriški
državni izdatki so leta 1859 znašali 1,6% narodnega dohodka, leta
1914 2,4%, leta 1929 3,8%, leta 1939 19%, leta 1950 25% ter v
začetku šestdesetih let okoli 27% celotnega narodnega dohod-
ka.114
Vloga države seje v ameriškem gospodarstvu znatno okrepila
zlasti v veliki svetovni gospodarski krizi (1929-1932). V oligo-
polni strukturi ameriškega gospodarstva velike korporacije niso
hotele znižati cen svojih proizvodov kljub izredno nizki kupni
moči prebivalstva. Protislovje med delom in kapitalom se je
zaostrilo. Njegovo reševanje je prevzela zvezna država, kije "iz
velike krize izšla predvsem kot gospodar nacionalnega denar-
en 115
Ja •
Zvezna država je po tej veliki gospodarski krizi postala sila,
ki usmerja gospodarsko življenje celotne ameriške družbe. V
svojih rokah je zvezna država z različnimi instrumenti (sistem
davkov, monetarna politika itd.) uspela zbrati veliko presežno
vrednost in jo je usmerjala v splošno družbene investicije ne glede
na dobičkonosnost. V preteklosti je bilo razmerje med podjet-
niškimi korporacijami in aparatom zvezne države v glavnem
finančno. Zvezna država je lahko prek davčne politike in drugih
administrativnih predpisov precej zmanjšala dohodke korpo-
racij, jih povečala oziroma je celo na različne načine pomagala
korporacijam (npr. država je lahko s carinami zaščitila podjetnika
pred tujo konkurenco ipd.), korporacija pa je imela na voljo
finančna sredstva za tiste politične akcije, od katerih sije obetala
koristi.116
Razvita korporacija je postala danes vse bolj vsestransko
povezana z zvezno državo npr. glede šolanja kadrov, urejanja
skupne porabe, stabilnosti plač in cen idr.117 Država kot
najmočnejša sila mora skrbeti za stabilnost gospodarstva ter za
128
njegovo nadaljnjo rast in razvoj. Zato ji ni vseeno, kakšno je
ekonomsko stanje oz. razvoj (zlasti) velikih korporacij.
Odnos med razvito (veliko) korporacijo in državo se je iz
prevladujočega finančnega odnosa postopno spreminjal v njun
tesnejši odnos. "Tehnostruktura razvite korporacije seje postop-
no identificirala z državnimi cilji, zvezna ameriška država pa je
v interesu ene njenih najpomembnejših skrbi - nacionalne ob-
rambe - z ogromnimi izdatki zagotavljala dolgoročne poodbe, ki
zahtevajo velike investicije kapitala na področju nove tehno-
logije. Pri tem ni tveganja glede nihanja cen, prav tako pa je
zagotovljena popolna zaščita korporacije proti kakršnikoli spre-
membi povpraševanja. Tehnostruktura korporacije ne more no-
benega drugega izdelka planirati s takšno gotovostjo in varnostjo.
S tem postane tehnostruktura korporacij tesno povezana s cilji
države in njene vojaške organizacije.118
Obrambna funkcija države je torej prispevala k tesnejšemu
sodelovanju aparata države in korporacij, ki so proizvajale za
vojaške namene. To se je dogajalo najprej zlasti v ameriški
državljanski vojni, kjer si je pridobila industrija pomembno
vlogo in seje nadaljevalo skozi prvo in drugo svetovno vojno do
danes.
2.3. Podpora aparata države za razvoj korporacij, ki proizva-
jajo za vojaške namene
Razvoj vojaško-obrambne dejavnosti v ZDA je skozi prvo in
drugo svetovno vojno povzročil, da seje aparat zvezne države na
področju priprav na vojno vse bolj naslanjal na podjetja, ki so z
orožjem, vojaško opremo idr. opremljala državne oborožene
sile. Področje vojaško-obrambnih priprav je v ameriški družbi
dobilo sedanji položaj in obliko po drugi svetovni vojni, ko jo je
takratna vladajoča politokracija opredelila v okviru povojne
129
državne politike. Čeprav so bili mnogi temelji ameriške politike
(zlasti zunanje) postavljeni že med vojno, paje dogajanje v ZDA
kot v mednarodnih odnosih neposredno po vojni povzročilo, da
je postala njena vsebina tesno povezana z vsebino in cilji
ameriškega vojaško-obrambnega načrtovanja. Neposredna pod-
laga temu je bilo prepričanje takratne ameriške uradne politike,
da vsakršna sprememba v svetu, ki pomeni kakršnokoli ugodnost
za komunizem, prispeva h krepitvi moči Sovjetske zveze (SZ) ter
s tem obenem škodi ZDA. Nujna posledica takega (vojaškega)
načina razmišljanja v Trumanovi vladi o dogajanju v svetuje bilo
povečevanje vojaških zmogljivosti ZDA. Uradni načrt za eksten-
zivni razvoj ameriškega vojaškega sistema je bil oblikovan
januarja 1950 v Svetu za nacionalno varnost (znan pod uradnim
imenom "dokument NSC 68"), kjer sta imela glavno besedo
zunanje in obrambno ministrstvo. Ta dokument je bil temelj za
velik razvoj ameriškega vojaškega sistema ter povezovanje zu-
nanjepolitičnih ciljev z ameriško obrambno politiko (t.i. nacio-
nalnovarnostnimi interesi). Konkretni kazalniki o povezanosti
ameriške zunanje in obrambne politike po drugi svetovni vojni
so:119
1.	Vojaški globalizem ZDA - mreža več kot 300 vojaških baz
izven ZDA je ena manifestacija ideje ameriške politike o njihovi
odgovornosti za dogajanje po svetu ter za zadrževanje komuniz-
ma. Vojaške baze v Evropi in Aziji so bile še posebej pomembne
za ZDA v 50. letih za morebitno izvajanje strategije "množičnega
povračila" (s teh baz naj bi ameriški bombniki dosegli Sovjetsko
zvezo). Prav tako so te vojaške baze dokazovale povezanost ZDA
z njihovimi zavezniki. Ocenjuje se, da v Evropi te baze še danes
služijo med drugim tudi za tako imenovano past za nasprotnika -
v primeru napada Sovjetske zveze na Zahodno Evropo bi bili po
teh ocenah gotovo med žrtvami tudi ameriški vojaki; v tem
primeru ameriška vlada ne bi imela izbire in bi morala "vojaško
odgovoriti".
2.	Neposredna uporaba vojaške sile za dosego ameriških
političnih ciljev. Čeprav uradna politika ZDA vseskozi zatrjuje,
130
da je vojaška sila prvenstveno namenjena za preventivo - poli-
tično odvrniti kogarkoli od namere, da bi uporabil vojaško silo
za ogrožanje ZDA in njenih interesov v svetu - pa praksa
ameriške zunanje politike po drugi svetovni vojni kaže, daje bila
njena vojaška sila dejansko večkrat uporabljena za dosego ali
zaščito ameriških interesov kjerkoli na svetu. Danes se govori o
dveh kulminacijskih obdobjih po drugi svetovni vojni, v katerih
je bila ameriška vojaška sila uporabljena kot politični instrument
(tako imenovana "diplomacija topovnjače" - gunboat diplo-
macy), in sicer: v obdobju od 1957 do 1965 in v obdobju od 1981
do 1984; povprečna letna frekvenca dogodkov (incidentov), v
katerih so bile ameriške oborožene sile uporabljene kot politični
instrument, je bila v prvem obdobju 12,6 v primerjavi s pov-
prečno frekvenco 7,3 incidentov na leto v celotnem obdobju
devetintridesetih let; v drugem obdobju (to je v prvem predsed-
nikovanju R.Reagana) je bila ta frekvenca povprečno 11,5 in-
cidentov.
3. Posredna uporaba sile (tako imenovane prikrite dejavnosti,
povezane z ameriško nacionalno varnostjo in delovanjem
ameriških obveščevalnih služb). Ameriška obrambna politika je
bila v zadnjih štiridesetih letih oblikovana v vzdušju, v katerem
je ameriške zvezne politike povezoval strah pred komunizmom
nasploh in še posebej pred "sovjetskim ekspanzionizmom".
Omenil sem že dokument Sveta za nacionalno varnost št.68, v
katerem je bila eksplicitno izražena povezanost med zadrževan-
jem komunizma in vojaško pripravljenostjo ZDA. V naslednjih
letih je Centralna obveščevalna služba (CIA) postala svetovno
znana kot pomemben del ameriške vlade, kije bila odgovorna za
številne politične dogodke po svetu. V poročilu Komiteja v
Senatu, kije raziskoval dejavnost CIA, je bila slednja obtožena,
da je posegala v notranje politične zadeve od Irana do Čila, od
Tibeta do Gvatemale, od Libije do Laosa, od Grčije do In-
donezije. Le redke politične krize v svetu so, v katerih CIA ni
vpletena.
Vse te prikrite dejavnosti CIA naj bi bile integralni del pro-
gramov oziroma načrtov ameriške nacionalne varnosti in vojaške
131
strategije. Takšne aktivnosti pa ilustrirajo intervencionalistično
strategijo ZDA in njeno vlogo kot svetovnega policaja.
4.	Propagandna dejavnost - uradno imenovana v ameriški
politiki kot "javna diplomacija" (public diplomacy). Leta 1978 je
bila ustanovljena Agencija za mednarodno komuniciranje (ICA)
pod vodstvom ameriške Informacijske agencije. Instrumenti
delovanja ICA so kulturne in informacijske dejavnosti, usmer-
jene izven ZDA, in imajo v glavnem dve funkciji:
-	interpretacija in zagovarjanje tekoče ameriške zunanje po-
litike,
-	predstavljanje ameriške družbe kot najbolj tolerantne in
demokratične skupnosti na svetu.
ICA izvaja svoje naloge skozi mrežo različnih institucij : radio,
TV, filmi, knjižnice ipd. Med najbolj poznanimi dejavnostmi
Agencije za mednarodno komuniciranje je "Glas Amerike",
radijska postaja za Vzhodno Evropo in Sovjetsko zvezo. ICA
organizira tudi različne oblike kulturnih izmenjav med ZDA in
drugimi državami.
5.	Vojaška pomoč. Obe obliki (vojaška in ekonomska) pomoči
ZDA drugim državam sta ostali pomemben instrument ameriške
zunanje politike po drugi svetovni vojni. Daje vojaška pomoč še
vedno pomemben element tudi ameriške obrambne politike, po-
trjujejo letna poročila obrambnega ministrstva kongresu. V
takem poročilu nekdanjega obrambnega ministra Harolda Brow-
na (1981) je med drugim zapisano: "V sedanjem mednarodnem
politično-varnostnem okolju služi ameriška varnostna pomoč
drugim državam ameriškim interesom tako, da krepi sposobnost
naših zaveznikov in prijateljev za njihovo obrambo in varnost. Z
dajanjem pomoči drugim državam za njihove obrambne potrebe
krepimo povratno našo lastno varnost."
Podobne trditve je zaslediti v poročilu obrambnega ministra
Casparja Weinbergerja za leto 1985.
Vojaška pomoč ZDA drugim državam se v obdobju od 1950
do 1985 ocenjuje na okoli 232 milijard dolarjev. Uradno je bila
132
vojaška pomoč ZDA drugim državam opravičevana z argumenti
krepitve teh držav za obrambo pred sovjetskim ekspanzioniz-
mom. Dejansko pa je to obenem pomenilo večje možnosti za
vplivanje ZDA v notranje zadeve teh držav v smeri uresničevanja
ameriških zunanjepolitičnih ciljev. Tabela 11 kaže rast in struktu-
ro ameriške vojaške pomoči in prodaje vojaških proizvodov
drugim državam v obdobju od 1971 do 1980. Iz nje je razvidno,
da je prodaja vojaških proizvodov na tuje pomembna vez ZDA z
drugimi državami. V fiskalnem letu 1980 je izvoz orožja in
vojaške opreme znašal 88% od 17,4 milijare dolarjev, ki so jih
ZDA v tem letu namenile za vojaško pomoč in prodajo vojaških
proizvodov drugim državam. Čeprav je večina vojaških prodaj
med državami na podlagi takojšnjega plačila, pa je ameriško
obrambno ministrstvo v obdobju 1976 do 1985 zagotovilo okoli
37 milijard dolarjev kredita drugim državam za nakup tovrstnih
ameriških proizvodov. ZDA so postale največji dobavitelj orožja
in vojaške opreme zlasti državam proizvajalkam nafte na
Bližnjem Vzhodu. V obdobju med fiskalnimi leti 1974 do 1980
sta samo dve državi - Iran in Saudska Arabija - prejeli polovico
vsega ameriškega izvoza orožja v tem obdobju, 9% tega
ameriškega izvoza je v tem obdobju pripadlo Izraelu.
Zagovorniki tako ameriške vojaške pomoči kot prodaje
vojaških proizvodov opravičujejo v ZDA svoje prepričanje
najbolj pogosto z argumenti, daje treba:
-	zagotavljati visoko stopnjo zaposlitve v ameriški vojaški
industriji;
-	zagotavljati ugodnejšo zunanjetrgovinsko bilanco ZDA z
drugimi državami;
-	zagotavljati nadalnje delo (posel) ameriški vojaški industriji;
-	znižati stroške proizvodnje posameznega sistema orožja z
množično proizvodnjo idr.
133
TABELA 11.
134
Neposredna prodaja vojaških proizvodov ZDA seje povečala
od 300 milijonov dolarjev v letu 1960 na 14,5 milijard dolarjev v
letu 1981, to je okoli 5000%.120
Uporaba vojaške pomoči za dosego ameriških zunanje-poli-
tičnih in drugih ciljev ostaja ključni instrument ameriške politike.
6. Gospodarska pomoč. Zgodovinsko prvi večji mirnodobni
napor ZDA za uporabo gospodarske pomoči drugim državam
(kot instrument ameriške zunanje politike) po drugi svetovni
vojni je bil Marshallov plan (za katerega so ZDA v obdobju 1949
do 1952 namenile 18,634 milijard dolarjev), kot ameriški program
za obnovitev porušene zahodne Evrope. Z obnovitvijo gospodar-
ske, socialne in politične infrastrukture v zahodnoevropskih
državah, so si ZDA zagotavljale pomemben trg za ameriške
proizvode. Prav tako pa naj bi okrepile sposobnost teh držav za
obrambo pred "komunistično subverzijo".
Programi ameriške gospodarske pomoči se sedaj izvajajo pod
zaščito zvezne Agencije za mednarodni razvoj (AID): program
Hrana za mir, program pomoči beguncem, program prispevkov
ZDA za mednarodne finančno-posojilne organizacije idr. Dva
največja programa v okviru AID se nanašata na:
a)	posojila in podpore (vključujoč podpore za tehnično pomoč
in tako imenovano pomoč za obrambo in varnost ter sredstva za
gospodarsko podporo; ta sredstva naj bi pomagala državi prejem-
nici urediti trenutne probleme v zvezi z njeno obrambo in var-
nostjo - npr. pomoč Izraelu, da se izvleče iz gospodarske krize
zaradi visokih vojaških izdatkov, idr);
b)	Hrana za mir - se nanaša za prodajo kmetijskih pridelkov
ZDA drugim državam na kredit, ki se odplačuje v dolarjih;
vključuje tudi podporo ZDA nekaterim državam za spodbujanje
njihovega gospodarskega razvoja.
Tabela 12 kaže razmerje med gospodarsko in vojaško
pomočjo, ki so jo ZDA namenjale drugim državam v obdobju
135
1977 do 1984. Vojaška pomoč ZDA vključuje finančna sredstva
za:
-	obrambno-varnostno pomoč drugim državam,
-	program vojaške pomoči,
-	program kreditov,
-	program za vojaško izobraževanje in usposabljanje pripad-
nikov oboroženih sil drugih držav,
-	programi drugih vojaških podpor in prodaj vojaških proiz-
vodov.
Gospodarska pomoč ZDA pa vključuje:
-	posojila in denarne podpore Agencije za mednarodni razvoj,
-	program posojil in podpor iz programa Hrana za mir,
-	prispevki ZDA mednarodnim denarnim institucijam.
Iz tabele 12 je tudi razvidno veliko nesorazmerje med gospo-
darsko in vojaško pomočjo, ki so jo ZDA namenjale drugim
državam. To nesorazmerje je bilo v korist vojaške pomoči.
Centralno mesto pri uresničevanju ameriške zunanje in ob-
rambne politike je po drugi svetovni vojni dobilo ameriško
gospodarstvo.
Delovanje za vojaške namene je bilo za del ameriškega gos-
podarstva in zvezno vlado velikega pomena zlasti iz naslednjih
razlogov:
136
TABELA 12.
137
a)	"vojaška" industrija je opremljala in zagotavljala materialni
temelj za obstoj oboroženih sil;
b)	izvoz vojaških produktov je prinašal devize;
c)	velike korporacije z vojaško proizvodnjo so pomembno
prispevale k razvoju najprej lokalnih območij, obenem pa so bile
eden od virov blaginje za celotno gospodarstvo;
d)	tovrstna ameriška industrija je imela takoj po vojni velike
prednosti pred podobno industrijo v tujini;
e)	ameriška zunanja politika ima pomembno ekonomsko os-
novo, ki narekuje zvezo med interesi gospodarskih korporacij in
vojaškimi izdatki. Ta zveza je zlasti v naslednjem:
-	v zaščiti sedanjih in potencialnih virov surovin (ameriško
gospodarstvo je namreč močno odvisno od uvoza surovin, npr.
od malajskega kavčuka, indonezijskega cinka, gvatemalskih
banan, arabskega petroleja, urugvajskega mesa in čilskega bakra
itd.),
-	v zagotavljanju zunanjih tržišč in investicij v tujini,
-	v utrjevanju trgovskih pomorskih in zračnih poti,
-	v zaščiti vplivnih sfer, v katerih poslovni ameriški krogi
pričakujejo konkurenco v investiranju in trgovini,
-	v ustvarjanju novih tujih potrošnikov in možnosti za inves-
tiranje skozi vojaško in ekonomsko pomoč tujini.
Zunanja manifestacija podpore zveznega državnega aparata
proizvajalcem orožja in vojaške opreme je predvsem višina
vojaškega proračuna, ki ga vsako leto predlaga zvezna vlada,
odobri pa kongres. V kongresu ima vpliv t.i. vojaška skupina
pritiska, ki jo sestavljajo senatorji, generali, "vojaški" industrial-
ci idr. Ta skupina je osredotočena na štiri odbore:
a)	Odbora predstavniškega doma: Odbor za oborožene sile in
Odbor za dodelitev sredstev;
b)	Odbora senata: Odbor za oborožene sile in Odbor za
dodelitev sredstev.
138
Oba odbora za oborožene sile razpravljata in potrjujeta
vojaške programe, medtem ko druga dva odbora dodeljujeta
finančna sredstva za realizacijo teh programov. Iz poročil o
delovanju teh odborov sledi, da se predlogi Obrambnega min-
istrstva za višino vojaškega proračuna največkrat v celoti ali z
minimalnimi spremembami navzdol vedno sprejmejo.
Zavzemanje senatorjev, poslancev za višji vojaški proračun in
za oboroževanje je v mnogočem pogojeno z njihovimi političnimi
ambicijami. To pride posebno do zraza zlasti ob predvolilnih
bojih, ko kandidati tekmujejo med seboj v obljubah o novih
naročilih za pomembne korporacije, ki bodo zagotovile razvoj
določenega volilnega okrožja ali celo katere od zveznih držav.
Tako je junija 1964 Lyndon Johnson ponovno kandidiral za
predsednika ZDA in je v ta namen organiziral večjo politično
turnejo po Kaliforniji. Med drugim je takrat obiskal tudi bazo
vojaškega letalstva Edwards, kjer je imel pomemben predvolilni
govor. V njem je prebivalce Kalifornije spomnil, kaj je bilo zanje
storjeno v času vladanja demokratke stranke. Med drugim je
navajal tudi naslednje podatke: Kalifornija je dobila 21 milijard
dolarjev vojaških naročil, nanjo je odpadlo 23,1% potrošenega
vojaškega proračuna v ZDA, v letu 1964 je ta država dobila 2
milijardi dolarjev samo za plače vojaškega osebja. Vse te impres-
ivne številke so imele velik vpliv med volilci Kalifornije, ki so
se v jeseni istega leta opredelili za drugi predsedniški mandat
Lyndona Johnsona.
2.4. Idejnopolitično utemeljitev sodelovanja dela ameriškega
gospodarstva, zvezne vlade in vojaške organizacije na področju
vojaško-obrambnih priprav ZDA je dal 27. aprila 1946 general
D.Eisenhower v svojem memorandumu direktorjem in poveljni-
kom Vojnega ministrstva ZDA. V tem dokumentu je general
Eisenhower oblikoval idejo o nadaljevanju tesnih odnosov med
zvezno armado in civilnimi institucijami ameriške družbe - in-
dustrijo, univerzami, raziskoalnimi inštituti idr. Memorandum
je bil podlaga za ameriško politiko po tem letu. V njem je general
Eisenhower med drugim zapisal: "... Nauki zadnje vojne so jasni.
139
Vojaški napori za zmago so zahtevali od armade veliko odgovor-
nosti, mnoge od teh odgovornosti so bile učinkovito izpeljane le
z dragoceno pomočjo celotnih družbenih zmogljivosti - naravos-
lovnih in družboslovnih znanosti, talentov itd. Oborožene sile v
tej vojni ne bi mogle zmagati brez te pomoči. Znanstveniki in
podjetniki so prispevali tehniko in orožje, kar vse je pripomoglo
k naši zmagi. Njihovo razumevanje potreb ameriških oboroženih
sil je omogočilo najvišjo stopnjo sodelovanja. Vzorec tega so-
delovanja se mora nadaljevati tudi v miru. Ne samo da bo znanost
informirala armado o svojih najnovejših dosežkih, ampak je treba
vnesti v naše načrte za nacionalno varnost vse civilne zmoglj ivos-
ti, ki lahko prispevajo k obrambi države... Armada kot ena od
najpomembnejših ustanov, odgovornih za obrambo ameriškega
naroda, ima dolžnost podati pobudo za razvoj tesnejšega odnosa
med civilnimi in vojaškimi interesi. Zato mora oblikovati
določene politike in upravno vodstvo, kar bo omogočilo celo
večje prispevke s strani znanosti, tehnologije in upravne
strukture kot med zadnjo vojno. Da bi se zagotovila popolna
uporaba naših nacionalnih zmogljivosti v primeru nevarnosti, se
morajo uresničiti naslednji pogoji:
a)	armada mora imeti civilno pomoč tako pri vojaškem načrto-
vanju kot za proizvodnjo orožja;
b)	znanstvenikom in podjetnikom se mora omogočiti najvišja
možna svoboda pri uresničevanju njihovih raziskovalnih progra-
mov;
c)	proučiti je treba možnosti za uporabo nekaterih od naših
industrijskih in tehnoloških zmogljivosti kot organskih delov
naše vojaške strukture;
d)	znotraj armade moramo ločiti odgovornost za raziskovanje
in razvoj od ostalih funkcij - preskrbovanja, nakupovanja, raz-
delitve in vzdrževanja;
e)	oficirji vseh delov oboroženih sil se morajo v polni meri
zavedati prednosti, ki jih armada lahko dobi iz tesne integracije
civilnega talenta z vojaškimi načrti in razvojem.121
140
Zgodovina seje poigrala z Eisenhowerjem toko, daje le-ta ob
koncu svojega drugega predsedniškega mandata (1961) označil
povezovanje ameriškega gospodarstva (oborožitvene industrije)
in zvezne vojaške organizacije pri vojaško-obrambnih pripravah
zvezne države za nevarno ameriški demokraciji oziroma je opo-
zoril, da je tovrstno povezovanje glavni vir militarizacije
ameriške družbe, ki lahko ogrozi njeno demokratično ureditev.
3. Vloga podjetij, ki proizvajajo za vojaške namene (ta-
koimenovani defense contractors) v vojaško-obrambni
dejavnosti ZDA
Vojaško-obrambna dejavnost je danes pomemben del v
strukturi družbene dejavnosti sodobnih držav. Za organiziranje
in izvajanje te dejavnosti imajo države različne možnosti, in
sicer:
a)	lahko se pri tem naslonijo izključno na stalno armado ali
izključno na
b)	množično vključevanje vseh državljanov (različne verzije
ideje miličnega122 sistema).
V praksi pa se pogosto pojavlja tretja možna rešitev, tj.
c)	organizacija vojaško-obrambne dejavnosti, v kateri obsta-
jajo različna razmerja med obsegom in vlogo državne vojaške
organizacije in teritorialno organizacijo "oboroženega ljudstva"
(različne kombinacije stalne armade z elementi miličnega siste-
ma).
Za nadaljnjo analizo je pomembno spoznanje, da je med
sodobnimi viri ogrožanja posameznika in globalne družbe vse
bolj v ospredju človek, organiziran v državi z enormno vojaško
silo. Na tem spoznanju temeljijo tudi vojaško-obrambne dejav-
141
nosti sodobnih držav. Države težijo k zagotavljanju določenih
prednosti svojih vojaško-obrambnih dejavnosti pred drugimi.
Zato je razumljivo, da so pri tej dejavnosti usmerjene bolj v
izrabljanje svojih družbenih zmogljivosti. Taka usmerjenost je
še zlasti značilna za tiste države, ki povezujejo svojo nacionalno
obrambo in varnost v prvi vrsti in predvsem s procesi in dogajanji
izven svojih državnih meja in v vseh delih sveta; bolj konkretno,
te države skušajo usmerjati in spreminjati gospodarske, politične
idr. procese ne samo znotraj svojega ozemlja, ampak v imenu
svoje nacionalne varnosti tudi znotraj drugih držav. Zato pa
potrebujejo odločilno prednost v svoji vojaško-obrambni dejav-
nosti pred drugimi. Tipičen primer države, ki skuša us merjati
procese in dogajanja na svetovni ravni z vidika svojih nacional-
no-varnostnih interesov, so ZDA. ZDA so kot branilec in
zaščitnik kapitalističnega produkcijskega načina (ter njemu last-
nega vrednostnega in političnega sistema) razvile svojo vojaško-
obrambno dejavnost do stopnje, ko je le-ta zelo pomemben del
njihovega celotnega družbenega življenja. Materialni temelj
vojaško-obrambne dejavnosti ZDA predstavlja njihovo gospo-
darstvo. Zlasti tisti del, ki neposredno deluje za vojaško-obramb-
ne namene. Po obrambni koncepciji ZDA naj bi bile oborožene
sile za opravljanje svojih funkcij v okviru vojaško-obrambne
dejavnosti (zaščita vodilnega položaja in vloge ZDA v medna-
rodni skupnosti) čimbolj usposobljene ter naj bi pridobile ali
ohranile prednosti (tehnološke, v oborožitvi, v usposobljenosti
idr.) pred oboroženimi silami drugih držav. To pa zahteva v ZDA
razvoj tistega dela ameriškega gospodarstva, ki zagotavlja nepos-
redno materialno podlago njenim oboroženim silam.
3.1. Nekatere značilnosti ameriškega gospodarstva (tistega
dela, ki deluje za vojaške namene)
Temeljna značilnost ameriškega vojaškonamenskega gospo-
darstva z ekonomskega vidika je, da njegovi proizvodi nimajo
142
običajne uporabne vrednosti tako za življenje ljudi kot za nadaljn-
jo "civilno" proizvodnjo v celotnem gospodarstvu.
V dosedanji analizi se je pokazalo, da se je ta sektor
ameriškega gospodarstva vse od prve svetovne vojne do danes
nenehno uveljavljal v vojaško-obrambnih pripravah zvezne
vlade. Vojaškonamensko gospodarstvo ZDA je v času druge
svetovne vojne tudi pripomoglo h koncu njihove velike gospo-
darske krize. Glavna pozornost ZDA na področju gospodarstva
od leta 1939 naprej je bila posvečena delovanju za vojaške
namene. Vladna naročila za vojaške proizvode in storitve so
narasla od 11 milijard dolarjev (leta 1939) na 117 milijard
dolarjev (leta 1945). V tem času se je opazno povečala tudi
zaposlenost: od 46 milijonov zaposlenih Američanov v letu 1939
na 53 milijonov zaposlenih leta 1945; narasla je tudi osebna
poraba, in sicer kar za 25 % (od 137 milijard dolarjev leta 1939
na 171 milijard dolarjev leta 1945).123
Delo za vojaške namene je v času druge svetovne vojne v ZDA
omogočilo gospodarski razcvet, ameriško gospodarstvo pa je
lahko proizvajalo več "topov" in več "masla" hkrati. Ta izkušnja
je prepričevala Američane o tem, da se lahko z delom za vojaške
namene doseže polna zaposlenost oziroma da vojaški izdatki
spodbujevalno učinkujejo na gospodarstvo. To je imelo med
drugim za posledico, da se je glede vojaškonamenskega gospo-
darstva neposredno po koncu druge svetovne vojne izoblikoval
v ameriški družbi nekakšen splošni konsenz (med podjetniki,
politiki, delavci, intelektualci idr.), daje ta del gospodarstva ne
samo možen, ampak tudi zaželen. Zvezni vojaški proračun pa naj
bi pomenil zaposlitev in splošno blaginjo za Američane.
Iz razvoja vojaškonamenske industrije ZDA med drugo sve-
tovno vojno izhajata dve pomembni značilnosti, ki vsebinsko
določata njen razvoj tudi po vojni:
a) visoka stopnja koncentracije znotraj sektorjev tovrstne
industrije; med vojno je ameriška zvezna vlada pomembno
sodelovala pri investiranju v nove tovarne in njihovo opremo
143
(zagotovila je dve tretjini od 26 investiranih milijard dolarjev).
Levji delež teh investicij je šel k velikim podjetjem. Ob koncu
vojne so bile te tovarne naprodaj po ugodnih cenah; 250 največjih
ameriških podjetij je odkupilo kar 70 % vseh teh tovarn, 4
b) njena usmerjenost v razvoj tehnologije (močan poudarek
financiranju raziskovanja in razvoja za vojaške namene naj bi tej
industriji zagotovil ohranjanje tehnoloških prednosti pri opreml-
janju z orožjem in vojaško opremo ameriških oboroženih sil pred
drugimi).
Obe značilnosti ameriške vojaške industrije opredeljujeta
njeno strukturo še danes.
Struktura ameriške vojaške industrije dobi svoj konkretni
izraz skozi mehanizem trga kapitalistične organizacije gospodar-
stva. Vloga kupca in prodajalca (ter njuno medsebojno razmerje)
pa ni enaka na trgu vojaškonamenske industrije in na trgu "civil-
nih" proizvodov.
3.1.1. Naslednje značilnosti opredeljujejo vsebino na strani
povpraševanja (kupca) na trgu ameriške vojaškonamenske in-
dustrije:
- kot uradni kupec proizvodov vojaškonamenske industrije
nastopa zvezna vlada (oziroma obrambno ministrstvo) v imenu
temeljnih principov ameriške obrambne politike (npr. ohraniti
tehnološko idr. prednost pred Sovjetsko zvezo in drugimi
državami). Mnogi so prepričani, da obrambno ministrstvo že
vnaprej določa, katero podjetje bo dobilo pogodbo za določen
vojaški program. Drugi verjamejo v pošteno igro, v kateri ob-
rambno ministrstvo zaupa pogodbo za tovrstne programe
najboljšemu ponudniku. Dejstvo je, da obrambno ministrstvo kot
del zvezne državne uprave ne more popolnoma izločiti "stalnih",
144
"največjih" itd. dobaviteljev pri novih vojaških programih in jim
mora zagotavljati posel že zato, da se ne bi preusmerili v civilno
proizvodnjo ter bi tako zmanjšali mirnodobsko "pripravljenost"
celotnih gospodarskih zmogljivosti ZDA za morebitno vojno (ko
bi bilo treba proizvajati v čim krajšem času čim več);
- druga temeljna značilnost zvezne ameriške vlade kot kupca
vojaških proizvodov je, da poseduje tovarne, katerim naj bi
najprej ponudila posel pri novih vojaških programih, še posebej,
ker mora nekako upravičiti obstoj teh tovarn in zaposlene v njih.
Zvezna vlada je lastnik večine tovarn v industriji streliva in
strateških raket, jedrskega orožja, ene tretjine tovarn v letalski
industriji. Najbolj pogosto se zgodi, da obrambno ministrstvo
odloči tako, da je "volk sit in koza cela" ter razdeli izvedbo
programa za nov sistem orožja ali vojaško opremo med zasebna
podjetja (zlasti stalne partnerje) in svoje tovarne.
Specifično tekmovanje na strani kupca vojaških proizvodov
pa obstaja med vsemi zvrstmi ameriških oboroženih sil (kopenska
vojska, letalstvo, mornarica, mornariška pehota). Iz najraz-
ličnejših razlogov (prestiža znotraj oboroženih sil, prepričanja o
lastni superiornost idr.) skušajo posamezne zvrsti ameriških
oboroženih sil vsaka zase zagotoviti čim večjo specifičnost svojih
sistemov orožij, ki izključujejo njihovo uporabo v ostalih
zvrsteh. Prav tako vsaka zvrst oboroženih sil teži k temu, da ima
svojega dobavitelja, kar vodi do oblikovanja cele mreže pogod-
benih podjetij, ki so povezana zgolj z eno od zvrsti ameriških
oboroženih sil. V primeru, da se pojavita dva dobavitelja
določenega proizvoda, potem ponavadi oskrbujeta vsak svojega
odjemalca (korporacija Lockheed dobavlja npr. strateške rakete
vojni mornarici, Boeing pa vojnemu letalstvu).125
145
3.1.2.	Značilnosti dobaviteljev (suppliers) v vojaški industriji
ZDA. V strukturi ameriške vojaške industrije lahko ločimo tri
nivoje, in sicer:
-	prvi nivo predstavljajo primarna pogodbena podjetja (tako
imenovani prime contractors); to so večinoma velike korporacije,
ki sklepajo glavno pogodbo z obrambnim ministrstvom za kak
vojaški program;
-	drugi nivo so pogodbena podjetja (tako imenovani subcon-
tractors); to so ponavadi srednje velika in manjša podjetja, ki
sklepajo pogodbo s primarnim pogodbenim podjetjem za izdela-
vo enega ali več posameznih delov iz konkretnega vojaškega
programa;
-	tretji nivo pa so delni dobavitelji, ki izdelujejo in dobavljajo
prvima dvema skupinama pogodbenih podjetij le posamezne dele
za naročen vojaški program (oziroma sistem orožja, ki se pona-
vadi dokončno sestavi v prvih dveh skupinah podjetij).
3.1.3.	Najpomembnejše značilnosti, ki ločujejo vojaškonamen-
sko podjetje od podjetij, ki neposredno ne delujejo za vojaške
namene, so:126
a) Velike zahteve obrambnega ministrstva v njihovem delo-
vanju. To vodi v veliki meri do določene prilagoditve teh podjetij
za specifično poslovanje z obrambnim ministrstvom. Ko se ta
prilagoditev posameznega podjetja poveže z velikimi vojaškimi
programi, pride do večje koncentracije znotraj "vojaške indus-
trije" same. Tabela 13 kaže sto najpomembnejših "obrambnih"
korporacij, ki so v letu 1985 obvladovale 70 % vsega tovrstnega
poslovanja (naročil obrambnega ministrstva). Tabela 14 pa kaže
vrstni red 12 podjetij, ki so v tem letu dobile največji del vojaških
programov. Velika koncentracija je sicer značilna za celotno
ameriško industrijo, v kateri 500 najpomembnejših korporacij
nadzira okoli 70 % vsega ameriškega družbenega bruto produkta,
samo 111 podjetij paje v njem udeleženo z več kot eno polovico.
146
b) Zainteresiranost podjetij za poslovanje z obrambnim mi-
nistrstvom. Najpomembnejši razlogi za takšno zainteresiranost
podjetij so:
-	zvezna vlada ponavadi financira raziskovanje in razvoj
naročenih vojaških projektov; obstaja pa tudi možnost prenosa
tehnologije v civilni sektor;
-	ponavadi gre pri vojaških programih za večji posel;
-	imajo izkušnje z upravljanjem velikih visoko tehnoloških
programov (veliko uspešnih managerjev je prišlo prav iz "ob-
rambnih" podjetij);
-	dolgoročno zagotovljeno delo (ko podjetje enkrat dobi po-
godbo z vlado, ima zagotovljen pet do desetletni razvojni pro-
gram in nato še vsaj pet let proizvodnje in dodatno nekajletno
finančno idr. pomoč, če ima program značaj nacionalne prioritete
oziroma je posebnega nacionalnega pomena;
TABELA 13. Sto matičnih podjetij, ki so v fiskalnem letu 1985 prejela
največji obseg finančnih sredstev ($) ameriškega obrambnega minis-
trstva
Vrstni Vrstni
red Matično podjetjered Matično podjetje
59	Aerospace Corporation the	79 Kuwait National Petroleum Co
22 Allied Signal Corp.	77 Lear Siegler Ine
45 Amerada Iless Corporation	19 Litton Industries Ine
37 American Telephone & Teig Co	6 Luckheed Corporation
91 Amoco Corporation	95 Logicon Ine
74 Ashland Oil Ine	54 Loral Corporation
55 Atlantic Richfield Company	18 LTV Corporation the
90 BDM International Ine	87 Marine Transport Lines Ine
5 Boeing Company the	11 Martin Marietta Corporation
60	British Petroleum Co PLC	98 Mason & HNGR-SLS MSN Co Ine
63 Burroughs Corporation	52 Massachusetts Inst Technology
70 Caltex Petroleum Corporation	1 Mc Donneil Douglas Corporation
72 Capital Marine Corp	67 Mitre Corporation the
31 CFM International Ine	69 Mobil Corporation
44 Chevron Corporation	56 Morton Thiokol Ine
57 Coastal Corporation the	94 Motor Oil Hellas Corinth Refin
65 Computer Sciences Corporation	47 Motorola Ine
33 Congoleum Corp	25 Northrop Corporation
61	Control Data Corporation	26 Ogden Corporation
97 Day & Zimmermann Ine	48 Oshkosh Truck Corporation
147
53	Draper Charles Stark Lab	100	Pace Industries Ine
75	Du Pont e i de Nemours and Co	43	Pan American World Airways Ine
84	Duchossois Industries Ine	71	Penn Central Corporation the
88	Dynalectron Corporation	78	Phibro-Salomon Ine
51	E-Systems Inch	9	Raytheon Company
93	Eastman Kodak Company	23	RCA Corporation
29	Eaton Corporation	3	Rockwell International Corp
50	Emerson Electric Co	96	Rolls-Royce Ine
49	Exxon Corporation	30	Royal Dutch Shell Group
89	Fairchild Industries Ine	83	Samwhan Corporation
92	Figgie INTL Holdings Ine	46	Sanders Associates Ine
32	FMC Corporation	73	Science Applications INTL
28	Ford Motor Company	34	Singer Company the
40	Gencorp Ine	64	Soberbio Ine
2	General Dynamics Corporation	16	Sperry Corporation
4	General Electric Company	68	SUN Company Ine
17	General Motors Corporation	99	Sundstrand Corporation
42	Goodyear Tire & Rubber Co	35	Teledyne Ine
62	Gould Ine	24	Tenneco Ine
10	Grumman Corporation	76	Texaco Ine
39	GTE Corporation	21	Texas Instruments Incorporated
36	Harris Corporation	13	Textron Ine
41	Hercules Incorporated	66	Todd Shipyards Corporation
86	Hewlett-Packard Company	80	Tracor Ine
14	Honeywell Inch	85	Transworld Oil LTD
8	Hugnes Howard Medical INST	27	TRW Ine
82	ICI American Holdings Ine	81	United Industriai Corporation
15	International Business MCHS	38	United States Philips Trust
20	ГГГ Corporation	7 United Technologies Corp
58	Johns Hopkins University	12	Westinghouse Electric Corp
VIR: Department of Defense, Washington Headquoters Services Directorate
for Information Operations and Reports, FY 1985, str. 7.
148
TABELA 14. Korporacije z vrednostjo pogodbe s Pentagonom več kot
2 milijardi dolarjev, fiskalno leto 1985
Vrstni red	Ime korporacije	Namenjeno v letu
1985 1984	1985 1984
1	1	Me Donnei Douglas Corp. $ 8.9	7.7
2	3	General Dynamics	7.4	6.0
3	2	Rockwell International	6.3	6.2
4	6	General Electric	5.9	4.5
5	5	Boeing Company Inc.	5.5	4.6
6	4	Lockheed	5.1	5.0
7	8	United Tehnologies	3.9	3.2
8	7	Huges, Howard Medical
Institute	3.6 3.2
9	9 Raytheon	3.0 3.1
10	11 Grumman	2.7 2.4
11	12 Martin Marietta	2.7 2.3
VIR: Department of Defense, Washington Headquaters Services Directorate
for Information Operations and Reports, FY 1985, str. 4.
-	nekatera podjetja so že tako specializirana za vojaškonamen-
sko proizvodnjo, da so v veliki meri odvisna od tovrstnih pogodb.
c) Na področju vojaškonamenske industrije prihaja do ver-
tikalne in horizontalne integracije podjetij. Pri vertikalni integra-
ciji "obrambnih" podjetij sta najbolj pogosti dve obliki:
-	isto podjetje dela oboje - raziskovanje in razvoj ter proiz-
vodnjo danega programa;
-	v zadnjih desetih letih pa v ZDA naraščajo primeri, ko glavno
pogodbeno podjetje "kupuje" velike in majhne kooperante. Za
nekatere je to dokaz boja velikih pogodbenih podjetij za delež pri
"obrambnih" poslih ZDA.
Poleg tega narašča tudi horizontalna integracija podjetij, ki
delujejo za vojaške namene. Na primer, skoraj izključni vladni
dobavitelj vojaških letalskih proizvodov General Dynamic že
posega na področje elektronike, graditve ladij itd.
Pomemben vidik koncentracije na področju ameriške vojaško-
namenske industrije je tudi njena geografska porazdelitev. Tako
149
dobiva Kalifornija čez 20 % "obrambnih" dolarjev (predvsem
zaradi superiornega položaja te zvezne države v letalski in
elektronski industriji), Teksas in New York dobita skupaj 15%
(spet za letalsko in elektronsko industrijo). Deset držav (Alaska,
Arizona, Kalifornija, Kolorado, Connecticut, Havaji, Maryland,
Massachusetts, Utah, Virginija) dobi čez dve tretjini "obramb-
nih" dolarjev. Slednje vsekakor prispeva k močni povezavi in-
teresov kongresa (oziroma njegovih članov iz teh držav) z
vojaškimi izdatki ZDA.
d) Na področju vojaškonamenske industrije ZDA obstajajo
izrazite ovire, ki otežujejo oziroma preprečujejo "vstop in izstop"
številnim podjetjem, ki že ali pa bi rade sodelovale v tej dejav-
nosti. Te ovire močno omejujejo tudi pogoje za prosti trg na tem
področju. Dejavniki, ki ovirajo vstop podjetij v vojaško-obramb-
no dejavnost, so:
-	problemi trga; trg za "obrambno industrijo" je zelo speci-
fičen. Večina prodaje se izvede neposredno. Največkrat edini
kupec (obrambno ministrstvo) pogosto menja svoje vodilno
osebje (z vlado se ponavadi zamenja tudi veliko višjih uradnikov
v državni upravi). Zato je pomembno, da podjetja poznajo način
delovanja oziroma poslovanja obrambnega ministrstva. Vse to
terja od podjetij posebne (specializirane) organizacije, ljudi in
denar za raziskovanje in obladovanje tega trga;
-	neelastično povpraševanje, ki je rezultat trenutnega števila
(stanja) vojaških enot in obsega vojaškega proračuna; večina
vojaških proizvodov pa zahteva velike investicije kapitala v
opremo za produkcijo, kar ponavadi zmorejo le velika podjetja;
-	lojalnost podjetij do ameriških oboroženih sil (v celoti ali
posameznih zvrsti), kijih oskrbujejo z vojaškimi proizvodi. Ta
"podpora" podjetij oboroženim silam je pogojila nastanek večje
povezanosti "starih obrambnih podjetij" z ameriškimi
oboroženimi silami;
-	zahteva za kakovostno storitev oziroma proizvode. Ker
temelji financiranje kakega vojaškega programa v pogodbi
150
prvenstveno na kakovosti proizvodov (ne pa toliko na njihovi
ceni), podjetja, ki vstopijo na področje vojaškonamenske proiz-
vodnje, ne morejo preprosto povečati proizvodnje obstoječih
proizvodov ter s tem znižati njihovo ceno, pač pa morajo ponuditi
nov in izboljšani proizvod;
-	potreba za velike tehnične in znanstvene zmogljivosti pod-
jetij. V natečaju za pridobitev pogodbe z obrambnim minis-
trstvom imajo boljše možnosti tista podjetja, ki imajo večje in
razvitejše oddelke za raziskovanje in razvoj;
-	obstoj drage, specializirane opreme. Večino specializirane
opreme za vojaške proizvode nabavi obrambno ministrstvo in jih
da v upravljanje (uporabo) zasebnem podjetjem, kar otežuje
vstop novih podjetij na ta trg;
-	potreba po kapitalu. Da podjetje oblikuje predlog za nov
proizvod, ga to stane veliko denarja (npr. korporacija North
American - Rockwell je porabila okoli 40 milijonov dolarjev,
preden je dobila pogodbo (leta 1985) za Space Shuttle). Tako
velika sredstva ima na razpolago le nekaj velikih podjetij;
-	različne "višje" zahteve obrambnega ministrstva za delo-
vanje za vojaške namene. Podjetja morajo pri svojem delovanju
upoštevati različne "obrambne" zahteve, od posebnega sistema
računovodstva, uprave, nadzora v proizvodnji idr., vse to zahte-
va izkušnje in dobro izurjenost s tovrstnimi posli;
-	specifičnosti razmer na tem trgu. Pogosto zoževanje trga,
presežek produkcijskih idr. zmogljivosti, nestabilnost trga itd.,
vse to odvrača podjetja od vstopa na to področje;
-	politični razlogi. Člani kongresa si zelo prizadevajo obdržati
podjetja, ki delujejo za vojaške namene, na svojem območju. V
tem smislu v kongresu onemogočajo sprejem odločitev za npr.
graditev vojaških tovarn na drugih področjih itd.;
-	različni predpisi zvezne vlade so bolj strogi do vojaško-
namenskih podjetij, ki poslujejo z zvezno vlado kot do ostalih
"civilnih podjetij " ;
151
-	varnostni razlogi. Večina "obrambnih" poslov zahteva "čis-
tost", "neobremenjenost" delavcev in tovarn v nacionalno var-
nostnem smislu;
-	družbena nepopularnost. Dejavnost za vojsko (zlasti načrto-
vanje in proizvajanje določenih proizvodov - napalma, orožja za
množično uničevanje idr.) je v širšem družbenem okolju v ZDA
ponavadi nepriljubljena, celo sramotna. Tudi to je ovira, da
nekatera podjetja ne sodelujejo v tej dejavnosti.
Dejavniki, ki ovirajo podjetja pri izstopu iz vojaškonamenske
dejavnosti, pa so zrcalna podoba ovir, ki otežujejo ali onemo-
gočajo vstop podjetij v tovrstno dejavnost.
e) Izbira dobaviteljev s strani obrambnega ministrstva. Glede
vprašanja, kako obrambno ministrstvo izbira svoje dobavitelje,
s katerimi sklepa pogodbe, obstajata v ZDA dve prevladujoči
stališči. Prvo pravi, da uradniki, ki odločajo v obrambnem
ministrstvu, zavestno izberejo podjetje, s katerim podpišejo po-
godbo za kak nov vojaški program. Drugo stališče pa trdi, da
obstaja na tem področju normalno prosti trg ter, da je izbira
dobavitelja za kak vojaški program odvisna od najnižje cene, ki
jo kdo ponudi. Dejansko se pridobitev za nov vojaški program
pričenja s tekmovanjem (vsaj v prvi fazi za tako imenovano
pogodbo za raziskovanje in razvoj). Pri tem gre za to, da podjetja
(navadno največja, tista, ki imajo dovolj raziskovalcev in kapi-
tala) oblikujejo predlog zahtevanega programa, katerega najpo-
membnejši del so tehnične zmogljivosti za njegovo izvedbo.
Cena izvedbe programa ima bolj stransko vlogo. Ta predlog
potem obravnavajo uradniki v obrambnem ministrstvu (to lahko
traja od šest mesecev do enega leta).
Podatki kažejo, da se samo okoli 8 % celotnega poslovanja
podjetij z obrambnim ministrstvom izvede skozi "tekmovanje"
potencialnih dobaviteljev; večina, to je 92 % tovrstnega poslo-
vanja se izvaja v okviru pravila 3 - 214, ki dovoljuje izjeme od
splošnega pravila (konkurenca, najboljši ponudnik itd.), kot npr.
potrebe nacionalne varnosti, specifična delovna sredstva, nujne
potrebe itd.
152
Dokler je program še v fazi tekmovanja, ima obrambno mini-
strstvo močno pozicijo kupca, ki se lahko pogaja s potencialnimi
dobavitelji (glede kakovosti proizvoda, nižje cene, zgodnje do-
bave itd.)- Ko paje izbran en dobavitelj, se položaj spremeni in
je edini dobavitelj v močnejšem položaju od obrambnega minis-
trstva. Slednji postane čez čas vse bolj odvisen od tega pogod-
benega podjetja za naročeni proizvod, ki ga "nujno" potrebuje in
za katerega se ne more v kratkem času najti nadomestilo. S tega
vidika ima to podjetje možnost predstaviti obrambnemu minis-
trstvu vse probleme, ki povečujejo ceno, daljšajo rok dobave
proizvoda itd., ter se pogaja (diktira) za povišanje cene končnega
proizvoda.
Prav ta dualizem med delnim tekmovanjem podjetij za pridobi-
tev pogodbe (vojaških programov) ter neobstojem tekmovanja
med izvajanjem tega programa je ena od najpomembnejših razlik
med poslovanjem podjetij za vojaškonamenske in podjetij za
civilne proizvode. To že samo po sebi demantira mit, ki ga
ustvarjajo ameriško obrambno ministrstvo, vojaškonamenska
industrija in kongres, daje pri poslovanju na področju vojaških
proizvodov navzoč prosti trg, katerega nevidna roka producira
gospodarsko uspešnost.
Morda najbolj hipokritično stališče o tem imajo ravno pred-
stavniki v kongresu, ki v svojih govorih poudarjajo potrebo po
večjem prostem trgu na področju vojaških proizvodov, obenem
pa glasujejo za to, da obrambno ministrstvo vzdržuje v delovanju
neučinkovite, popolnoma neizrabljene tovarne v svojih
"domačih" (volilnih) okoljih.
f) Specifičnosti se pojavljajo tudi v organizaciji in delovanju
podjetij, ki delujejo za vojaške namene, in sicer:127
- veliko število administrativnih delavcev v tovrstnih podjetjih
(večina tega dela je zaupne narave, zato imajo ta podjetja veliko
število različnih varnostnikov) prispeva k večjim stroškom. V
Franciji je bilo potrebnih za letalo Mirage III 50 inženirjev-
153
načrtovalcev, program za letalo F15 v ZDA paje imel 240 ljudi,
ki so samo nadzirali delavce, ki so opravljali ta dela;
-	v teh podjetjih je ponavadi veliko število inženirjev; podjetja
jih zaposlujejo v upanju, da bodo dobila nove pogodbe. Delitev
dela znotraj vojaškonamenske industrije je zelo velika. Inženirji
sodelujejo le pri posameznih fazah načrtovanja in proizvodnje
vojaškega produkta, zato vsaj večina ne čuti odgovornosti za
končni proizvod, prav tako ne morejo vplivati na pomembnejše
odločitve celotnega načrta;
-	strojna oprema v teh podjetjih je ponavadi dveh vrst: a) stroji
za "splošno uporabo" se uporabljajo za proizvodnjo proizvodov
kot v večini civilnih podjetij; b) stroji za proizvodnjo vojaških
proizvodov (posebnih dimenzij, materialov itd.). Slednji so
dragi, prav tako je draga nj ihova uporaba - koje kakega vojaškega
programa konec, so le-ti skoraj brez uporabe;
-	ta podjetja so nadzirana z državno upravo in niso samostojna
pri sprejemanju najpomembnejših odločitev o pridobivanju kapi-
tala za proizvodnjo, izbiri vrste proizvodov, obsega teh proizvo-
dov, načina proizvajanja, cene proizvoda, njihove prodaje itd.;
-	temeljni motiv teh podjetij je pridobiti čim več subvencij od
države in zvišati cene končnih proizvodov.
3.2. Razmerje med podjetji z vojaškonamensko proizvodnjo in
obrambnim ministrstvom
Na odnos med podjetji, ki proizvajajo za vojaške namene ter
obrambnim ministrstvom je treba gledati vsaj z dveh zornih
kotov: gospodarskega in političnega. Pri prvem gre za to, daje
za ta podjetja obrambno ministrstvo edini resni kupec, za ob-
rambno ministrstvo pa obstaja na "razpolago" omejeno število
potencialnih podjetij, ki so sposobna izvajati zahtevne programe
154
za oskrbovanje ameriških oboroženih sil. Rezultat je odnos med
monopolitičnim proizvajalcem in monopolističnim kupcem. Po
drugi strani pa so podjetja, ki proizvajajo za vojaške namene, v
procesu specializacije za tovrstno dejavnost izgubila velik del
svoje neodvisnosti. O mnogih pomembnih vprašanjih (npr. kaj
se proizvaja, kako se proizvaja idr.) odločajo ustrezne organiza-
cije znotraj obrambnega ministrstva. Zato gre pri tem tudi za
odnos določene podrejenosti vodstva teh podjetij upravi obramb-
nega ministrstva. Najpomembnejše pri tem je, da so pogodbena
podjetja podvržena natančnemu nadzoru v skoraj vseh fazah
svojega delovanja (od načrtovanja do skladiščenja proizvodov).
Obseg nadzornega aparata v obrambnem ministrstvu se spremin-
ja, ocenjuje pa se, da se v ZDA z vprašanji pogodb in sporazumov
za vojaškonamensko proizvodnjo ukvarja v Washingtonu in lo-
kalnih upravah čez 55 tisoč ljudi ter da ima v posameznem
tovrstnem podjetju stalno mesto (sedež) okoli 210 civilnih
uslužbencev obrambnega ministrstva ter okoli 10 vojaških oficir-
jev. Na čelu zvezne uprave, ki nadzira pogodbe in delo podjetij
za vojaške namene, so: podsekretar obrambnega ministra (z
vzdevkom "industrijski car"), obrambni minister in predsednik
ZDA.128
Temeljni odnos med zvezno državno upravo in podjetji z
vojaškonamensko proizvodnjo je bolj nadzor kot lastništvo prve-
ga nad drugim. Največkrat je formalna lastnina tovarn teh pod-
jetij zasebna, čeprav jim nudi zvezna državna uprava pogosto na
razpolago zemljišča, tovarne, stroje idr.
Z vidika obravnavane problematike v tem poglavju je najpo-
membnejše vprašanje, kdo je v odnosu med podjetji z vojaško-
namensko proizvodnjo in obrambnim ministrstvom tisti, ki spre-
jema končne odločitve glede vojaškonamenskega načrtovanja in
produkcije v ZDA. Dejstvo je, da uprave tovrstnih podjetij
vplivajo na odločitve zvezne vlade ne samo kot oskrbovalci
oboroženih sil, ampak tudi kot pomembni nosilci gospodarske in
politične moči v celotnem ameriškem gospodarstvu in družbi.
Končne odločitve o višini izdatkov za vojaške namene pa so
155
odvisne od zvezne državne uprave in potrditve v kongresu. Zato
obstaja neposredna povezava med zvezno državno upravo (v
obrambnem ministrstvu) in podjetji z vojaškonamensko proiz-
vodnjo v njunem delnem skupnem interesu. Taje v nadaljnjem
razvoju materialnega temelja, ki zagotavlja obstoj in delovanje
velikih in dobro opremljenih oboroženih sil. Slednje so poli-
tičnim predstavnikom zvezne države potrebne ne samo za obram-
bo pred oboroženimi viri ogrožanja od zunaj, ampak tudi za
"samozavestno" vodenje politike države v smeri, za katero v
ožjem krogu menijo, da je najboljša in je v interesu celotne
ameriške družbe. Povezanost med ameriško zvezno državno
upravo in podjetji z vojaškonamensko proizvodnjo je razvidna
tudi iz odgovora ministra za finance (John B.Connally, 8.junija
1971), ki ga je dal senatorju A.Proxmirerju. Slednji je vprašal
ministra za finance, zakaj so odobrili korporaciji Lockheed po-
sojilo v vrednosti 250 milijonov ameriških dolarjev. Odgovor:
"Kaj nas briga, če proizvajajo ali ne. Posojilo smo jim dali v
glavnem zato, da lahko poravnajo svoje obveznosti (izgube) ter
zagotovijo zaposlitev za 31 tisoč ljudi po vsej deželi v času, ko
mi nujno potrebujemo tovrstno zaposlitev. To je glavno op-
ravičilo."129
3.3. Podjetja z vojaškonamensko proizvodnjo in kongres
Kongres ima po ameriški ustavi pomembno vlogo glede izdat-
kov za obrambo. Vsak cent, porabljen za obrambo, bi moral biti
potrjen v njem. Dejansko pa je kongres šele v začetku sedem-
desetih let postal bolj kritičen pri obravnavanju vojaških progra-
mov in vojaških izdatkov. Senator Gay lord A.Nelson je to
komentiral takole (1969): "V kratkem obdobju šestih let, kar sem
v senatu, kongres ni zavrnil nobenega vojaškega proračuna.
Sprejeli smo proračun 70 milijard dolarjev z desetminutno ali
enourno razpravo... Kongres ni izpolnil svojih obveznosti pri
156
presoji vojaškega proračuna na temelju ideje, da vojska sama
najbolje ve, kaj potrebuje, ter da gre pri tem za čisto vojaško-
tehnične, in ne politične zadeve. To je bila naša največja napa-
ka."130
Eden od razlogov za manjšo kritičnost kongresa do zadev v
zvezi z obrambo ZDA je bilo prevladujoče vzdušje v njem, da
"nič ni predobro za naše fante" (to je vojsko). Kritična poglo-
bljena presoja glede vojaških programov v kongresu je bila inje
še otežena tudi zaradi:
-	hitrega razvoja vojaške tehnologije, ki zahteva strokovno
presojo članov konresa; le-ti so v mnogočem odvisni od pojasnil
vojaških izvedencev, kijih največkrat zagotavlja obrambno min-
istrstvo;
-	organizacijska šibkost kongresa (veliko število relativno
samostojnih institucij, ki pripravljajo strokovne informacije za
njegove člane idr.);
-	predstavniki podjetij za vojaškonamensko proizvodnjo na
različne načine (skupine pritiska idr.) predstavljajo in op-
ravičujejo to industrijo kot obrambno in vplivajo na stališča
članov kongresa;
-	osebni interesi članov kongresa; čeprav so slednji predstav-
niki ljudstva in naj bi kot taki zagotavljali uresničevanje njegove
"splošne volje", največkrat ne morejo iz svoje kože ter vedno
protestirajo proti ukrepom zoper dejavnost, ki prinaša določene
koristi okolju, iz katerega izhajajo, ne glede na to, kako nepo-
trebna ali celo potratna je ta dejavnost. Podjetja, ki proizvajajo
za vojaške namene, so običajno velikega gospodarskega pomena
za okolje (posamezno zvezno državo), iz katerega izhaja po-
samezen član izhaja, zato je njegov osebni interes ohranjati to še
naprej.
V tem smislu je lahko indikativen naslednji primer:
Junija 1970 je vojna mornarica najavila dolgoročno pogodbo
za proizvodnjo vojaških ladij (rušilcev) s firmo Litton Industries,
157
kije imela novo moderno ladjedelnico v državi Mississippi. Član
kongresa iz države New England je to ostro obsodil in zahteval,
da se del tega posla da firmi z njegovega področja, kljub za-
trjevanju predstavnikov vojne mornarice, da bi to znatno
podražilo končno ceno. Senat je to zahtevo sicer odbil, manj kot
mesec potem, ko je podjetje Litton sprejelo 2,1 milijarde
ameriških dolarjev po pogodbi, pa je podjetje Bath (iz okrožja
senatorja iz države New England) sprejelo 19,3 milijone dolarjev
za modernizacijo treh mornariških rušilcev.131
Obstoj in delovanje podjetij, ki delujejo za vojaške namene, v
ZDA podpira in omogoča uradna ideologija, ki uči, da vojaški
izdatki zagotavljajo nacionalno varnost ZDA ter da učinkujejo
pozitivno na gospodarstvo in prinašajo splošno blaginjo narodu.
Nekatera izhodišča takšnega prepričanja, ki so skupna
mnogim članom kongresa, predstavnikom izvršne oblasti,
izvršnim direktorjem v podjetjih, delavcem v podjetjih idr., so:
a)	obramba države je ena temeljnih funkcij na današnji stopnji
razvoja človeške družbe (v pogojih sovražne, tekmovalne med-
narodne skupnosti);
b)	velika odgovornost ZDA za usmerjanje procesov in doga-
janj v svetu zahteva močne oborožene sile, ki morajo imeti
prednost v boljšem orožju, če že ne v številu (zlasti pred Sov-
jetsko zvezo);
c)	vojaški izdatki prispevajo h gospodarski dejavnosti v enaki
meri kot katerikoli drugi javni ali zasebni izdatki (dejansko se
vojaški izdatki razlikujejo od ostalih vrst izdatkov po tem, da
predstavljajo v bistvu denar v obtoku, kije odvzet celotni družbi
in je usmerjen za "nefunkcionalno" uporabo - ne omogočajo
dviga življenjskega standarda ali nadaljnjo produktivno proiz-
vodnjo);
d)	gospodarstvo ZDA lahko proizvaja "maslo in topove" v
neomejenih količinah (dejansko je neproduktivna uporaba kapi-
tala za vojaške namene močno zožila meje stabilnosti ameriškega
158
gospodarstva - vse manjša konkurenčnost na svetovnih trgih
idr.);
e)	denar, porabljen za vojaške namene, je vir no^ih delovnih
mest (vojaški izdatki v določeni meri vsekakor omogočajo zapos-
litve v vojaški industriji; na daljši rok pa zmanjšujejo civilni del
družbenega bruto produkta, ker mu odvzemajo sredstva);
f)	tako dolgo, kolikor družbeni bruto produkt raste, pomeni
to blagor za ljudi in ni pomembno, za kaj se uporablja (če z
"bogastvom ljudi" razumemo ekonomsko uporabne proizvode in
storitve, koristne za življenjski standard ljudi in nadaljnji razvoj
gospodarstva in celotne družbe, potem ni vseeno, za kaj se denar
uporablja);
g)	raziskave na področju orožja in obrambe prispevajo k
razvoju civilne tehnologije in k nacionalni gospodarski rasti (po
nekaterih ocenah je prenos znanja iz vojaške v civilno tehnologijo
zelo skromen).1
Iz dosedanje analize sledi, da se je vojaško-obrambna dejav-
nost uveljavila kot posebna sfera v strukturi obstoječe družbene
delitve dela v ZDA. Pokazalo se je tudi, da je materialni temelj
tovrstne dejavnosti gospodarstva, zlasti tisti njegov del, ki ima
neposredno vojaškonamenski značaj. Ta del ameriškega gospo-
darstva, kije v mnogočem sui generis glede na "civilno" gospo-
darstvo, predstavlja središče, okoli katerega se zbirajo delni
skupni interesi mnogih institucij iz družbenega življenja v ZDA
(članov kongresa, predstavnikov izvršne veje oblasti, direktorjev
in delavcev v teh podjetjih, visokih predstavnikov oboroženih sil,
sindikatov idr.).
Vse to pa je izhodišče za razpravo o pojavu vojaško- indus-
trijskega kompleksa v ameriški družbi.
159
4. Delovanje vojaško-industrijskega kompleksa (VIK)
v ZDA
4.1. Sodelovanje zvezne vlade, zvezne vojaške organizacije in
vojaškonamenske industrije
V pripravah ZDA na vojno (tj. vojaško-obrambnih pripravah)
je industrija, ki deluje za te namene, postala zlasti v letih po drugi
svetovni vojni pomemben partner zvezne vlade in zvezne državne
vojaške organizacije. Sodelovanje zvezne vlade, zvezne vojaške
organizacije in vojaškonamenske industrije v ZDA seje od druge
svetovne vojne naprej razvijalo skozi tri obdobja:
a)	med vojno je ameriško vojaškonamensko gospodarstvo
pomagalo ohraniti ameriški kapitalizem nasproti agresivnemu
nemškemu in japonskemu kapitalizmu; zasebna industrija - zlasti
letalska in avtomobilska, se je v večji meri usmerila v vojaško-
namensko proizvodnjo. V medvojnem obdobju je značilno so-
delovanje med zasebnim podjetništvom in zvezno vlado.
Vojaškonamensko proizvodnjo so v celoti vodili menedžerji
zasebnih podjetij, ki so to dejavnost opravljali bolj kot patriotsko
obvezo (in so zanj prejemali simbolično plačilo);
b)	po vojni se je sodelovanje zvezne vlade, zvezne vojaške
organizacije in industrije za vojaške namene nadaljevalo.
Ameriška vlada je potrebovala vojaško moč za utemeljevanje in
uresničevanje ciljev svoje politike (ohraniti prednost pred kon-
kurenčnimi kapitalističnimi državami zlasti zahodne Evrope in
Japonske ter onemogočanje morebitne svetovne nadvlade Sovjet-
ske zveze in Kitajske). V obdobju hladne vojne (zlasti med leti
1950 in 1960) so dobile ameriške oborožene sile veliko moderne
oborožitve - jedrske in medcelinske rakete, podmornice na
jedrski pogon itd., kar so zagotavljala ameriška podjetja. Zveza
med zvezno vlado in zasebnim podjetništvom (z vojaško proiz-
160
vodnjo) seje v tem obdobju tako okrepila, da jo je januarja 1961
takratni predsednik Eisenhower označil kot vojaško-industrijski
kompleks, katerega vpliv na ameriško družbo je izrazito nega-
tiven. Tega leta se začenja tretje obdobje sodelovanja med zvezno
vlado, zvezno vojaško organizacijo in podjetji z vojaškonamen-
sko proizvodnjo;
c) to obdobje je pomembno zlasti po tem, da je bila v okviru
obrambnega ministrstva ustanovljena formalna organizacija za
centralistično upravljanje vojaškonamenskega dela ameriškega
gospodarstva. Uradno ime državne industrijske uprave v ob-
rambnem ministrstvu je "Urad za obrambno preskrbo" (The
Defense Supply Agency - DSA), ta združuje različne or-
ganizacije, ki skrbijo za sodelovanje ameriške vojaškonamenske
industrije, zvezne vojaške organizacije in obrambnega minis-
trstva. Med najpomembnejšimi tovrstnimi organizacijami sta
dve: The Defense Contract Audit Agency (ki skrbi za finančno
plat pogodb obrambnega ministrstva s podjetji z vojaško proiz-
vodnjo) ter The Defense Contract Ad ministration Services
(DCAS, služba, ki skrbi za pogodbe v celoti obrambnega minis-
trstva s podjetji). Ta služba ima svoje urade v posameznih
zveznih državah, znotraj katerih so tako imenovani regijski
uradi, nato okrožni (district) in končno uradi v tovarnah glavnih
vojaško-industrijskih podjetjij. Skozi to mrežo je bil odnos med
kupcem in prodajalcem spremenjen v odnos odvisnosti in podre-
jenosti prodajalca kupcu.133
Pod državno nadzorovanim vojaškonamenskim delom gospo-
darstva ni prostora za tržni mehanizem, kajti kapital ima, kot je
bilo že ugotovljeno, enkratno uporabo na vojaškem področju.
V obdobju državnega kapitalizma ZDA se je odnos med
zasebnimi podjetji in zvezno vlado spremenil tako, da ta podjetja
kot institucije v procesu odločanja o kapitalu in tehnologiji
zavzemajo šele drugo mesto, za "upravljalskimi skupinami", ki
se nahajajo v zvezni vladi. Še posebej velja to za odločanje o
vojaškonamenskem gospodarstvu, kije skoncentrirano v izvršni
161
veji zvezne vlade. Ta "upravljalsko-hierarhična institucionalna"
mreža zvezne ameriške države ima po ocenah nekaterih težnjo po
samonadaljevanju in širjenju. Večja kot je, večji je pritisk za njen
nadaljnji obstoj in razvoj. Ta mreža sega od vrha ameriške vlade,
zvezne vojaške organizacije kot uporabnika, do uprave podjetij,
ki proizvajajo za vojaške namene. Ta podjetja so danes v ZDA
gospodarska potreba dela ameriške družbe ter ideološko vce-
pljena potreba celotne družbe. V mrežo poklicev, slojev, indus-
trijskih vej, lokalnih skupnosti, političnih vrednot idr., ki imajo
gospodarsko potrebo oziroma interes za obstoj in delovanje
vojaškonamenskega gospodarstva ZDA, sodijo zlasti:
-	aparat zvezne države (zlasti nekatere specializirane institu-
cije, kot so: obrambno ministrstvo, zunanje ministrstvo,
obveščevalni sistem idr.);
-	podjetja z vojaškonamensko proizvodnjo (zagotavljajo delo
in trg, tista, močno specializirana, pa so popolnoma odvisna od
vojaških naročil);
-	zaposleni v teh podjetjih (delavci, inženirji idr.);
-	organizacije delavcev in sindikati (med najpomembnejšimi
zagovorniki vojaškonamenske industrije so: The United Steel-
workers of America, The Internation Union of Electrical Wor-
kers, The United Automobile, Aerospace and Agriculture Equip-
ment Workers Union itd.);
-	organizacije, ki predstavljajo določeno vez med vojaško-
namensko industrijo in zvezno vojaško organizacijo (kot Ameri-
can Defense Preparedness Association, idr.);
-	državne raziskovalne institucije (raziskovalni inštituti,
univerze), v katerih delujejo znanstveniki in vidijo v vojaško-
namenski industriji možnost za preizkuse svojih teorij v praksi;
-	zasebne raziskovalne in izobraževalne organizacije (kot npr. :
Hoover Institution for the Study of War, Revolution and Peace;
Center for Strategic Studies; The American Enterprise Institute
itd.);
-	trgovinske zbornice v posameznih zveznih državah;
-	oborožene sile in njihovo gospodarsko bazo potrebuje zvezna
vlada za vodenje državne politike (zaščita investicij in gospodar-
162
skih interesov ZDA v svetu, boj proti vplivu Sovjetske zveze
idr.). Ameriške obrožene sile niso popolnoma monolitna institu-
cija, ampak je znotraj njih veliko različnih skupin, združenj, ki
razvijajo lastne poglede na vprašanja ameriških vojaško-obramb-
nih priprav ter njihovo vlogo pri tem. Tako prihaja do različnih
in vedno novih naročil sistemov orožij in vojaške opreme;
- združenja in organizacije vojaških veteranov, rezervnih in
upokojenih vojaških starešin idr.
4.2. Delovanje vojaškonamenske industrije in zvezne vojaške
organizacije v okviru VIK na ameriško družbo
Del gospodarstva ZDA, ki deluje kot ekonomski temelj za
ameriške oborožene sile, je v svojem dolgoletnem obstoju in
razvoju sprejel milijone Američanov (delavcev, inženirjev, man-
agerjev, vojakov, politikov idr.), ki so svoje življenje in delo
povezali z vojaško-obrambno dejavnostjo oziroma s pripravami
ZDA na vojno. To ima številne negativne učinke za življenje
celotne ameriške družbe.134
Navedel bom le najbolj vidne in najlažje ugotovljive med
njimi:
1) Parazitska narava vojaškonamenskega gospodarstva ima za
posledico odvzemanje sredstev za obstoj in delovanje civilnega
gospodarstva (surovine, stroji, delovna sila idr.). Profesor Bruce
Russett z Univerze Yale je izračunal, daje bil v obdobju od 1939
do 1968 v ZDA vsak porabljen dolar za vojaške namene povezan
s 163 dolarji manj izdatkov za potrošne dobrine, s 110 dolarji
manj izdatkov za proizvodna sredstva in 114 dolarjev manj za
izgradnjo stanovanj.135
Sredstva za "topove" odvzemajo torej sredstva za "maslo" v
ZDA in po nekaterih ocenah to že povzroča (zaradi specifičnosti
163
delovanja vojaškonamenskega gospodarstva - maksimalizacija
stroškov in ne njihovo zmanjševanje idr.) pad industrijske učin-
kovitosti celotnega ameriškega gospodarstva. Posledice tega so
verjetno že vidne v padcu konkurenčnosti gospodarstva ZDA na
svetovnem trgu in izvozu presežka kapitala iz ZDA, kar povzroča
višek delovne sile doma idr. Tabela št. 15 kaže, v katerih štirih
industrijskih vejah ZDA niso več vodilna sila na svetovnem trgu.
Usmerjanje velikega dela družbenega bogastva ZDA za
vojaške namene namesto v celoti za družbenoekonomski in civi-
lizacijsko- kulturni razvoj ameriške družbe ima še druge pos-
ledice zlasti za življenjski standard Američanov:
TABELA 15. Uvoz proizvodov "visoke tehnologije" v ZDA (1960-1982,
v milijonih dolarjih)
19601982% povečanja
Kemični preparati8079,4931,076
Neelektrični stroj Ì4389,6202,096
Transportna oprema74233,6354,433
Električni stroji28616,1225,537
V teh Štirih industrijah ZDA niso več vodilne na svetovnem trgu.
VIR: Seymour Melman, The Permanent War Economy, str. 92.
-	trenutni izdatki ZDA za celotno izobraževanje predstavljajo
tri četrtine vojaških izdatkov (Zvezna republika Nemčija porabi
npr. 40 % več za izobraževanje kot za vojaške namene, Japonska
petkrat več itd.);
-	meja revščine je v ZDA znašala v letu 1987 okoli 11 tisoč
dolarjev (tj. okoli 916 dolarjev na mesec), po podatkih je leto
poprej (1986) okoli 13,6 % celotne populacije ZDA (32,4 mili-
jone Američanov) živelo pod mejo revščine (eden od petih ro-
jenih otrok seje v tem letu rodil v revščini);
-	ocenjuje se, da so se vojaški izdatki ZDA v obdobju 1980 do
1988 povečali od 5 % družbenega bruto produkta na 6,2 %,
164
izdatki za civilne programe (razen za socialno varnost in zdrav-
stvo) pa zmanjšali od 9,9 % na 8,1 % družbenega bruto produkta
ZDA;
- čeprav so danes ZDA po vojaški moči na prvem mestu med
142 državami, pa se po drugih kriterijih kakovosti življenja ljudi
(zadovoljevanje potreb po vzgoji in izobraževanju, socialnem
varstvu, zdravstvu itd.) nahajajo za mnogimi bolj revnimi
državami na svetu.136 Glej tabele 16, 17 in 18.
TABELA 16.
165
Tabela 17.
166
TABELA 18. Uvrstitev ZDA med 142 državami (v ktu 1984) glede na:
\ rstni red
a)	VOJAŠKO MOČ, PREDSTAVLJENO
Z NASLEDNJIMI KAZALNIKI:
• 137
-	vojaški izdatki	1
-	vojaška tehnologija	1
-	vojaške baze v svetu	1
-	vojaško urjenje tujih sil	1
-	vojaška pomoč drugim državam	1
-	vojna mornarica	1
-	vojaška letala	1
-jedrski reaktorji	1
-	jedrske bojne glave in jedrske bombe	1
-	jedrski poskusi	1
-	izvoz orožja138	2
b)	DRUŽBENI RAZVOJ, Z NASLEDNJIMI DEMOGRAF-
SKIMI IN SOCIALNO-EKONOMSKIMI KAZALNIKI:
139
-	% populacije z zdravo vodo	1
-	stopnja pismenosti prebivalstva140	5
-	% šoloobveznih otrok v šolah141	6
-	družbeni bruto produkt na glavo prebivalca	6
-	izdatki za javno izobraževanje na prebivalca142	7
-	pričakovana življenjska doba143	8
-	izdatki za javno zdravstvo na glavo prebivalca144	8
-	stopnja umrljivosti mladoletnih oseb145	18
-	% žensk v celotnem vpisu na univerze
(v enem letu)146	16
-	število ljudi na enega zdravnika	18
-	število šoloobvezne populacije na enega učitelja147 20
VIR: Ruth Leger Sivard, World Military and Social Expenditures 1987-88, str.
36, 46-47, 52-53.
2) Obstoj stalnega vojaškonamenskega gospodarstva, relativ-
no visoke stopnje vojaških izdatkov zvezne vlade in velik vojaški
aparat segajo globoko v ameriško družbo. Med širšo populacijo
167
Američanov so močno prisotna prepričanja (poleg prej omen-
jenih prepričanj o vsestranskih pozitivnih učinkih vojaških izdat-
kov) o ameriški superiornosti in samzadostnosti v svetu, o njihovi
izredni vojaški moči, ki vse to zagotavlja itd. Poveličevanje
ameriške vojaško-obrambne dejavnosti dosega svoje učinke pri
ameriški populaciji tudi skozi različne socializatorje v družbi
(tisk, radio, TV, sistem vzgoje in izobraževanja itd.).
Ameriško obrambno ministrstvo je - kot je bilo ugotovljeno v
poglavju 3 - skozi njegove različne specializirane organizacije ter
v povezavi z nekaterimi drugimi organizacijami v ameriški
družbi (npr. producentske organizacije, radio, časopisi, TV ka-
nali idr.) močno prisotno pri oblikovanju javnega mnenja. Indi-
kativen je primer vplivanja obrambnega ministrstva na ameriško
javnost glede treh tako imenovanih "raketnih prepadov" (missile
gaps) med ZDA in SZ. Različni viri navajajo, da je obrambno
ministrstvo v ameriški javnosti ustvarilo močno razpoloženje za
znatno povečevanje vojaških izdatkov ZDA zaradi premostitve
"nevarnosti" in preseganja prednosti, ki naj bi jo imela Sovjetska
zveza v:
-	medcelinskih balističnih raketah (v letu 1960),
-	obrambnem sistemu proti medcelinskim raketam (tako im-
enovani ABM sistem, 1965),
-	novih medcelinskih raketah SS9, za tako imenovani prvi
udarec po ameriških raketnih silah Minuteman (leta 1969).
Kasneje se je izkazalo, da je ameriško obrambno ministrstvo
močno pretiravalo v prikazovanju velike nevarnosti zaradi znatne
prednosti SZ v omenjenih treh sistemih orožij.
Možnosti za prenašanje svojih vrednot, norm, načina mišljen-
ja idr. v širšo ameriško družbo ima zvezna vojaška organizacija
tudi skozi izobraževalni sistem. Nekatere analize so npr. poka-
zale, da večina knjig o zgodovini (ameriški in svetovni), v
osnovnih in srednjih šolah, ki obravnavajo vojno kot družbeni
fenomen, izpostavlja predvsem vojaško strategijo v določenih
vojnah, velik pomen ameriških oboroženih sil v teh vojnah,
168
poudarja vojaške vrednote, kot so pogum, izurjenost za
oboroženi boj, vojaška moč itd., opravičuje strategijo jedrskega
zastraševanja idr.148
Zelo malo prostora v teh knjigah paje posvečenega socialnim
in drugim vprašanjem vojne, trpljenju, človeškim izgubam, pro-
tijedrskemu, mirovnim gibanjem idr. Vojaške vrednote so v
ameriški populaciji močno prisotne tudi skozi TV, radio, filme,
igrače, video igre idr. Eden glavnih razlogov za širjenje teh
vrednot v ameriško družbo je tudi namen obrambnega ministrstva
pripraviti ameriško mladino za izbiro vojaškega poklica. Ob-
rambno ministrstvo porabi okoli 600 milijonov dolarjev letno za
propagando in rekrutacijo mladih za vojaški poklic. Med 32.000
in 35.000 ljudi obrambnega ministrstva obišče na leto več kot
16.000 srednjih šol v ZDA in pridobiva kandidate za oborožene
sile. Pri teh obiskih so dijakom na voljo številni zanimivi posterji
(vojaških letal, ladij, akcij specializiranih delov oboroženih sil)
opremljeni s propagandnimi besedili, kot: "V ameriških
oboroženih silah boš postal vodja, ki služi domovini", "Postani
vse, kar lahko postaneš, ker te potrebujemo v oboroženih silah",
"Ne moreš zaupati Rusom", "Proti ognju se moramo boriti z
ognjem - proti puški s puško" idr.
Obrambno ministrstvo ZDA organizira neobvezno "vojaško
vzgojo" (military training) v okoli 1.600 srednjih šolah, posebna
predavanja, ki jih lahko obiskujejo dijaki zastonj, povrhu pa
imajo plačana tudi nekatera druga predavanja. Indikativen je
lahko primer odnosa obrambnega ministrstva in šolskih sistemov
v Chichagu. Od 115.000 srednješolcev (v novembru 1982) jih je
5.500 prisostvovalo vojaški vzgoji," izvajani 40 minut vsak dan
s 46 upokojenimi oficirji. 8 % vseh maturantov tega leta se je
priključilo ameriškim oboroženim silam in okoli 100 jih je
sprejelo štipendije za vojaške šole.149
S svojim obsegom in s stiki s širšo ameriško populacijo je
zvezna vojaška organizacija v položaju, ko lahko v ameriško
družbo vnaša svoje vrednote in način mišljenja, ki osmišljajo in
169
propagirajo stalne priprave na vojno. Vojaško-obrambne pri-
prave so v dobi jedrskega orožja pripeljale do nekaterih omejitev
vojaške moči ZDA (kot tudi drugih držav) zlasti iz naslednjih
razlogov:
-	neustrezna in nepopolna zaščita proti tej vrsti orožja;
-	ameriška vojaško-obrambna teorija odvračanja (deterrence)
temelji na predpostavki: če je subjekt (država) soočen z resnično
grožnjo uničenja z veliko vojaško močjo, bo njegov strah pred to
grožnjo povzročil njegovo nedejavnost. To je v bistvu psihološka
predpostavka, ki zanemarja splošno spoznanje o bistvu člo-
vekove narave, tj. nepredvidljivost človekovega ravnanja: mnogi
bi lahko na grožnjo odgovorili z agresivnostjo in ne z nedejav-
nostjo;
-	ljudje, mesta, celotne družbene skupnosti so lahko uničeni
samo enkrat in vsakršne kalkulacije oziroma nadaljnje kopičenje
uničevalne vojaške moči čez to mejo je absurd in predstavlja
svojevrsten človeški cinizem;
-	v morebitni jedrski vojni ne bi bilo zmagovalca; morebitni
preživeli pa bi se po napovedih nekaterih znanstvenikov soočali
s strahotnimi posledicami jedrskega sevanja, pojava "jedrske
zime" itd. Preživetje človeške in drugih živalskih in rastlinskih
vrst je v takih pogojih skoraj nemogoče;
-	morebitne napake (napačne ocene, izračuni) človeka pri
upravljanju modernega jedrskega in drugega orožja ima lahko
katastrofalne posledice; možne pa so napake tudi računalnikov ki
vse bolj nadomeščajo človeka pri upravljanju s temi orožji. Itd.
Vsa ta in druga spoznanja glede priprav ZDA na vojno (vloga
vojaških izdatkov, vojaškonamenske industrije, profesionalne
vojaške organizacije v ameriški družbi idr.) le težko prodirajo v
zavest povprečnega Američana, ki je večinoma usmerjen le na
spoznavanje tistih zadev, ki so v tesni zvezi z njegovim konkret-
nim delom in življenjem. Zaradi obilice raznovrstnih, mnogokrat
nasprotujočih si informacij o tej zapleteni problematiki pa se
ljudje v tem tudi vse težje znajdejo.
170
III. SKLEPNE MISLI
V ZDA ne gre zato, da državna vojaška organizacija oziroma
njeni najvišji predstavniki odločilno politično odločajo ali for-
malno nadzirajo celotno družbeno življenje. Kljub temu pa delo-
vanje vojaško-industrijskega kompleksa (stalne priprave na
vojno in obstoj velikega dela gospodarstva, ki deluje za vojaške
namene idr.) omogoča vojaškemu aparatu krepiti svoj vpliv v
ameriški družbi predvsem v dveh smereh:
a)	normativni, tj. zagotavljanje vodilne vloge zvezne vojaške
organizacije v vojaško-obrambni dejavnosti kot eni najpomemb-
nejših dejavnosti v družbi;
b)	družbenopolitični, tj. v smeri vplivanja njenih najvišjih
predstavnikov na proces političnega odločanja tako, da odločitve
o najpomembnejših vprašanjih ZDA vsebujejo tudi interese in
cilje oboroženih sil. Ti cilji in interesi (OS) pa so tako široki
(globalni), da zadevajo v vsebino razvoja celotne ameriške
družbe. Obstoj zvezne vojaške organizacije kot posebne najem-
niško poklicne organizacije ameriške družbe, ki se organizira,
pripravlja, usposablja in opremlja za vodenje oboroženega boja
in morebitne vojne, je predvsem odvisen od okoliščin znotraj
ameriške družbe in v svetu (napetosti, konfliktni odnosi idr.).
Njeni profesionalni člani pa kot večina drugih institucij ameriške
družbe skušajo uveljaviti načela svoje organiziranosti, logiko
mišljenja, sistem vrednot itd. v širši družbi (zaradi svojega
profesionalnega delovanja in napredovanja, povečevanja prestiža
vojaškega poklica idr.). V tem smislu težijo k zagotavljanju čim
večjega deleža od družbenega bogastva ZDA, namenjenega
vojaški organizaciji. Temu cilju zvezne vojaške organizacije se
zaradi delnih skupnih interesov pridružujejo še številne druge
organizacije, skupine in posamezniki v ameriški družbi. Ob tem
se veže na vojaško-obrambno dejavnost vse širši krog ljudi.
Interesi teh ljudi se združujejo z interesi državne vojaške organi-
171
zacije (npr. povečevanje vojaških izdatkov, obsega in oborožitve
oboroženih sil idr.) v zagotavljanje stalnega obstoja vojaškega
sistema, ki veže na sebe pomemben del celotnih družbenih zmo-
gljivosti ZDA.
S tem je sklenjen krog, v katerem se krepi položaj in vloga
vojaškega aparata v ameriški družbi: zvezna vojaška organizacija
ima kot najpomembnejši subjekt vojaško-obrambne dejavnosti
ZDA temu ustrezen položaj v zveznem državnem aparatu, ki ji
omogoča uveljaviti svoje specifične interese pri sprejemanju
najpomembnejših ideoloških, političnih, gospodarskih,
vojaških, kulturnih idr. smotrov zvezne vlade. Tak položaj
vojaškega dejavnika v aparatu zvezne države podpira tisti del
ameriškega gospodarstva, ki veže pomemben del svoje dejavnosti
za vojaše namene. Smotru za obstoj stalnega vojaškonamenskega
gospodarstva v ZDA se pridružuje cela vrsta posameznikov,
skupin in organizacij, ki imajo pri tem svoj interes (od predstav-
nikov vojaške organizacije, visokih uradnikov in politikov, de-
lavcev v vojaškonamenskih podjetjih, raziskovalnih in izo-
braževalnih ustanov, do različnih združenj in organizacij
vojaških veteranov, rezervnih in upokojenih vojaških starešin
idr.).
Delni skupni interes vseh teh posameznikov, skupin in or-
ganizacij v ameriški družbi se izraža skozi delovanje pojava
vojaško- industrijskega kompleksa v smeri zagotavljanja uporabe
pomembnega dela družbenih zmogljivosti ZDA za vojaške
namene. Takšen trend delovanja VIK v ameriški družbi krepi v
njej položaj in vlogo profesionalnega vojaškega aparata. Slednji
si kljub temu, da je formalno podrejen zveznemu civilno-držav-
nemu vodstvu, pridobiva velik vpliv na družbeno življenje ZDA.
Vse to ustvarja v ZDA družbene temelje, na katerih se v
določenih okoliščinah lahko razvije tak odnos, ki vzpostavlja
odločilen položaj vojaške organizacije pri usmerjanju družbene-
ga življenja v največji meri z vidika njenih lastnih interesov.
Elementi tega odnosa med armado in družbo, ki sem ga opredelil
172
kot militarizem, obstajajo v ZDA že danes in se prevladujoče
uveljavljajo skozi delovanje vojaško-industrijskega kompleksa.
S pojavom vojaško-industrijskega kompleksa v ZDA so se
pojavile tudi možnosti za zlorabo njegovega političnega vpliva v
družbi. Podjetja z vojaškonamensko proizvodnjo si tudi sama
priskrbijo nova naročila, predvsem v tujini (kajti le proizvodnja
za domače oborožene sile ne prinaša zadosti velikih dobičkov,
poleg tega pa zahtevajo novi programi tudi velika vlaganja). V ta
namen si ameriški proizvajalci orožja in vojaške opreme organi-
zirajo v drugih državah svoje tako imenovane zastopnike, tj.
ljudi, ki imajo stike s predstavniki teh vlad. A. Sampson navaja
številne primere delovanja teh zastopnikov različnih ameriških
firm, ki proizvajajo orožje in vojaško opremo. Med drugimi
omenja celo nizozemskega princa Bernharda kot zastopnika ozi-
roma zagovornika interesov ameriške firme Lockheed. Opisuje
tudi širšo mrežo zastopnikov enega pomembnejših ameriških
podjetij za proizvodnjo orožja in bojnih sredstev (tj. korporacijo
Lockheed) ter navaja, daje bil njen predstavnik v Belgiji bivši
pilot RAF Jean Pierr Bousan, v Veliki Britaniji fregatni kapetan
Michael Parker, ki je bil pred tem zasebni tajnik angleškega
princa Filipa itd. Znano je tudi, daje prav korporacija Lockheed
prek svojega zastopnika na Japonskem podkupila takratnega
(1974) premiera Tanako, ki naj bi vplival na vlado, daje odobrila
nakup Lockheedovih letal. To je povzročilo na Japonskem znano
afero, zaradi katere je moral Tanaka odstopiti s položaja pre-
miera. Številnim provizijam in podkudpovanjem tega in drugih
ameriških proizvajalcev orožja v tujini so se pridružile tudi akcije
nekaterih ameriških veleposlaništev. Tako se je npr. ameriško
veleposlaništvo na Nizozemskem vključilo v kampanjo za proda-
jo ameriškega orožja tako, da je izvajalo pritisk na nizozemsko
vlado za nakup Lock heedovih letal.150
Logika obstoja in delovanja vojaško-industrijskega kom-
pleksa deluje v smeri nadaljnjega obstoja in rasti vojaškonamen-
ske industrije v ZDA in s tem med drugim negativno učinkuje na
odnose z drugimi državami (ohranja in spodbuja tekme v
173
oboroževanju). Velike gospodarske korporacije širijo produkcijo
orožja in vojaške opreme in tudi same izdvajajo ogromna
finančna sredstva za znanstveno-raziskovalno delo, ki naj odkri-
va vedno nove sisteme orožij ter protiorožij. Pri tem je zlasti
zaskrbljujoč obseg, kot tudi stopnja ekonomske moči teh proiz-
vajalcev, ki v veliki meri onemogočata prestrukturiranje tovrstne
proizvodnje v proizvodnjo za miroljubne namene. To prestruktu-
riranje vojaškonamenskega gospodarstva otežuje in onemogoča
tudi povezovanje vodilnih korporacij z vojaškim sistemom ZDA.
Ko se je npr. ob koncu druge svetovne vojne pred ameriško
gospodarstvo postavilo vprašanje prestrukturiranja njene
vojaškonamenske v mirnodobno produkcijo (za civilne potrebe),
je prav povezanost vojaškega dejavnika in dela industrije najpo-
membneje prispevala k temu, da gospodarske korporacije niso
izgubile svojega monopola nad tako produkcijo, ampak so še
nadalje dobivale nova vojaška naročila. Po drugi svetovni vojni
so bile v ZDA vojaške potrebe še naprej takšne, da so vplivale
na obseg in organizacijo vojaškonamenske industrije. V tem
smislu je ilustrativen primer ameriške korporacije "Universal
Aerospace" (UA), ki je poizkušala s preobrazbo iz proizvodnje
za vojaške namene v proizvodnjo nevojaških proizvodov, pa iz
različnih vzrokov (verjetno zlasti zaradi neizprosne konkurence
na trgu nevojaških proizvodov, ter nove pogodbe z obrambnim
ministrstvom) ni vztrajala na tej usmeritvi in je raje ostala na
proizvodnji za vojaške namene. Korporacija U A je začela kot
majhna letalska tovarna pred drugo svetovno vojno inje postala
pomembna zlasti med vojno, ko je proizvajala vojaška (lovska)
letala za ameriške oborožene sile. UA je tudi po vojni nadaljevala
s tovrstno proizvodnjo različne opreme za Nacionalno agencijo
za letalstvo in vesolje (NASA). Skozi leta po vojni je zvezna vlada
zagotovila U A tovarne (zgradbe), proizvodno opremo idr., tako
da danes 50 % vsega kapitala ni last korporacije, ampak zvezne
vlade.151
Sodelovanje in delno interesno povezovanje vojaškega apara-
ta, gospodarskih korporacij z vojaškonamensko proizvodnjo in
174
politične strukture ter nekaterih drugih institucij v ameriški
družbi vodi do prizadevanja za naraščanje vojaških izdatkov s
strani zvezne države, kar po svoje dodatno prispeva k struktur-
nim spremembam ameriškega gospodarstva v smeri obstoja per-
manetnega vojaškonamenskega gospodarstva. Zlasti materialni
interes korporacij lahko vodi k težnji za monopolistično kontrolo
nad inozemskimi viri surovin in njihovimi tržišči, kar bi jim
omogočalo poslovanje pod ugodnejšimi pogoji. Nekateri kazal-
niki kažejo, da se večina ameriških vojaškonamenskih korporacij
usmerja tudi v izvoz. Tudi zato so te korporacije zainteresirane
za vplivanje na ameriško zunanjo politiko, ki je verjetno tudi
zaradi gospodarskih interesov globalistično naravnana. Zvezna
vlada je po eni strani primorana upoštevati interese velikih
korporacij že zaradi njihove velike ekonomske moči, kot tudi
zato, ker so pomemben temelj za razvoj celotnega nacionalnega
gospodarstva. Obenem pa postajajo te in druge gospodarske
korporacije prav zaradi svoje ekonomske moči, s katero že
predstavljajo "svet ekonomske suverenosti znotraj politično
suverenega področja naroda", vse samostojnejše pri ekspanziji
svojih proizvodov po celem svetu. Mnoge posle izvajajo te
korporacije mimo zvezne ameriške vlade, ki s tem v določeni
meri izgublja nadzor nad proizvodnjo in trgovino z določenimi
vrstami orožja in vojaške opreme. Takšni usmerjenosti velikih
korporacij za dosego svojega cilja (prodaja proizvodov in realiz-
acija dobičkov idr.) ustreza politika ZDA, ki je utemeljena na
vojaški moči.
Pojav VIK je torej tisti institucionalni okvir ameriške družbe,
ki v veliki meri otežuje in preprečuje odločilno preusmeritev
uporabe družbenih zmogljivosti (ljudi, finančnih sredstev, pro-
dukcije idr.) iz vojaških v civilne namene.
Proces militarizacije in delovanje vojaško-industrijskega
kompleksa v ameriški družbi poleg nekaterih drugih dejavnikov
- vojaško-tehnični in znanstveno-tehnološki razvoj idr., prispe-
vata k prepletanju tradicionalno vojaške in civilne sfere v družbi.
Tako so civilni voditelji primorani upoštevati obstoječo vojaško
175
moč pri oblikovanju in izvajanju državne politike, s tem pa
prispevajo h krepitvi armade kot zelo pomembnega dela ameriške
družbene strukture. Tako lahko armada ob podpori večjega dela
ameriške populacije, organizacij in institucij v okviru vojaško-
industrijskega kompleksa lažje zahteva takšne odločitve visokih
političnih predstavnikov, ki na makro ravni ameriške družbe
dejansko pomenijo usmerjanje velikega dela družbenega bogast-
va za vojaške namene namesto za družbenoekonomski, civiliza-
cijsko- kulturni razvoj.
Za ocenjevanje prihodnosti vojaškega vpliva na družbeno
življenje v ZDA je zlasti pomembno: nadaljuje se in-
stitucionalizacija vojaškonamenskega gospodarstva oziroma
njegovega vodilnega nadzornega mehanizma v okviru obramb-
nega ministrstva. To med drugim pomeni, da različni sektorji
industrije, profesionalna združenja, univerze, delavci in njihove
sindikalne organizacije, celotna teritorialna področja ZDA pos-
tajajo (v veliki meri so že) močno odvisni od izdatkov zvezne
vlade za vojaške namene. Ta odvisnost je danes že tolikšna, da
se zdi ljudem iz organizacij in institucij, ki so vključene v
vojaško-obrambno dejavnost ZDA tovrstna dejavnost vsakdanja
in za družbo nujno potrebna. V takem prepričanju podpirajo
nadaljnji razvoj vojaškega aparata in s tem krepijo njegov položaj
in vlogo v družbi. Proces militarizacije in delovanje vojaško-in-
dustrijskega kompleksa omogočata razvoj takega realnega odno-
sa med zvezno armado in ameriško družbo, kakor tudi odnosa
med prvinami znotraj teh dveh enot, ki vzpostavlja odločilen
položaj državne vojaške organizacije pri usmerjanju družbenega
življenja z vidika njenih lastnih interesov. To smo poimenovali
militarizem. Za razliko od drugih avtorjev (zlasti sovjetskih, pa
tudi drugih - npr. Kučuk, James A. Donovan, S. Melman idr.),
ki se ukvarjajo s problematiko v zvezi z militarizacijo in vojaško-
industrijskim kompleksom, menim, da militarizem, kot sem ga
opredelil, danes ne obstaja v ZDA. Kljub temu pa pojava mili-
tarizacije in VIK ustvarjata družbene temelje, na katerih se lahko
ob različnih spremembah - v mednarodnem okolju in znotraj
176
ZDA - pojavi nemoč civilnih političnih ustanov pri reševanju
nastalih morebitnih izrednih okoliščin (veliki socialni nemiri,
razpad gospodarskega sistema idr.), kar lahko pogoji nastanek
ameriške inačice pojava militarizma. Odpravo potencialne nevar-
nosti militarizma v ZDA na srednji rok vidim v naslednjem:
-	pogobitev dialoga in vsetranskega sodelovanja ZDA s Sov-
jetsko zvezo in drugimi državami na svetu (čemur smo priče v
zadnjih nekaj letih, 1988-90);
-	zaustavitev oboroževalne tekme med ZDA in Sovjetsko
zvezo in globalna pogajanja o razoroževanju (prvi korak k temu
je lahko sprememba obstoječih agresivno naravnanih vojaških
strategij obeh supersil v izključno obrambne strategije, tj. obram-
ba lastnega teritorija, odprava vojaških baz v svetu itd.);
-	vzpostaviti strukturo novega sistema svetovne varnosti, ki
bo dosedanja mehanizma za zagotavljanje miru (tj. sistem rav-
notežja moči in sistem kolektivne varnosti) zamenjal z uporabo
varnostnih ukrepov držav temelječih na medsebojnih interesih in
razvoju kot glavnih sredstvih za dosego univerzalne varnosti;
-	zagotoviti neodvisne strokovnjake, ki bodo ocenili vsak
vojaški program in svoje ugotovitve predstavili v kongresu;
-	izvesti decentralizacijo v obrambnem ministrstvu, kar bi
zmanjšalo njegova monolitna stališča in bi omogočilo, da pridejo
v kongres različna mišljenja;
-	zagotoviti učinkoviti nadzor kongresa nad izvajanjem
vojaških programov;
-	zagotoviti dejanski natečaj za pridobitev pogodb podjetij za
izvajanje vojaških programov;
-	določiti cene bodočih proizvodov za vojaške namene in
spremljati realizacijo teh vojaških programov;
-	prestrukturirati tisti del gospodarstva, ki deluje danes za
vojaške namene, v večji meri za delovanje v civilne namene idr.
177
OPOMBE:
1.	Mnogi filozofski sistemi poudarjajo, da obstaja večna, nespremenl-
jiva človekova narava. Za Marxa človek ni samo naravno bitje (kot
je to v Feurebachovi antropološki koncepciji človeka), ampak
predvsem generično bitje, za katerega je značilna "svobodna, za-
vestna dejavnost" pri obdelovanju neorganske narave. Pri gen-
eričnem bistvu gre le za biološke meje in umni potencial človeka.
Zato konstante, ki bi se imenovala "narava človekove narave", sploh
ni, ampak smo soočeni z ogromno človeško raznovrstnostjo. O
človekovi naravi lahko zato govorimo s stališča, kaj je človeku
danega z rojstvom in kaj pridobljeno (samoostvaritev). V tem
smislu lahko rečemo, daje človekova narava spremenljiva, ker je to
proces samoostvaritve. Ta del človekove narave se manifestira v
vsakokratni človekovi eksistenci, ki pa ni enaka za vse ljudi. Člo-
vekova samoostvaritev je vedno nujno družbeno početje. Človek ne
more postati človek zunaj družbe. Kljub tej ujetosti v družbeni red,
ki ga ljudje vedno znova poustvarjajo, pa ostane človek tudi individ-
ualno bitje, ki se bori proti utapljanju v družbo, bori se za svojo
individualnost (osebne želje, hotenja, interese). Sintagmo "narava"
človekove narave uporabljam v tem primeru za označitev čovekove
genetične enkratnosti in neponovljivosti, ki se med drugim izraža v
različnih, nasprotnih željah, interesih posameznikov, ki jih skušajo
uresničiti. Gre torej za to, kaj mnogi posamezniki hočejo kot posa-
mezniki in kot člani določene družbene skupnosti. Več o tem glej
tudi v: Stane Južnič, Antropologija, str.71-96.
2.	V antropologiji in sociobiologiji najdemo ideje, da skoraj vse žival-
ske vrste posedujejo katero od oblik materialnih samoobrambnih
(self-defense) orodij ter daje človek preprosto siedil temu zdavnaj
oblikovanemu primeru. Nekateri zato menijo, da lahko govorimo o
začetku kulture v najširšem pomenu takrat, ko se je človek z uporabo
prvih orodij lahko (umetno) prilagodil specifičnim razmeram
(mrazu, lakoti, strahu idr.). V svojem razvoju so ga lakota, strah in
verjetno mnogo naključij vodili k temu, da je razvil okus po mesu
ter da se je v tem napredovanju naučil uporabljati orožje (najprej
verjetno po naključju, postopoma pa vse bolj zavestno). Spoznal je,
da lahko prej neuporabne predmete (neobdelana palica, kamen
idr.) s svojimi rokami spravi v gibanje in jih uporabi za pridobivanje
hrane (tresenje plodov z dreves, ubijanje živali), kot tudi za svojo
obrambo pred drugimi ljudmi in živalmi. "Bilo je to obdobje, v
katerem je človek postal lovec." Več o tem glej v Robert O'Connell:
Of Arms and Men. A History of War, Weapons and Aggression,
178
str.13-29. Ob tem moramo upoštevati novejša arheološka razisko-
vanja, ki omogočajo nove poglede na človekovo prazgodovino in ki
so dodobra omajala dolgo zakoreninjena mnenja o naših prednikih
kot močnih in neustrašnih lovcih. To je zelo ustrezalo antropocen-
tričnem pojmovanju človekove zgodovine in zlasti zahodno
krščanske miselnosti o človeku kot vladarju nad naravo. Tako so
npr. arheologi z natančnim opazovanjem več stotisoč let starih
živalskih kosti odkrili v afriških jamah, kamor jih je lahko zanesel le
človek, pravilne odrgnine hijeninih zob. Še na podlagi nekaterih
sklepanj so ugotovili, daje "slavni in drzni lovec" potrpežljivo čakal,
da so se ob plenu nažrle vse druge živali s hijenami vred in šele to,
kar je ostalo, sije zvlekel v jamo in pojedel.
3.	Zaradi natančnejšega poimenovanja konkretne prakse na tem
področju sodobnih držav je zlasti v funkcionalnem smislu smotrno
razlikovanje med vojaško in obrambno dejavnostjo, t.j. nekatere
tipične vojaške dejavnosti - OS, določene integracije poimenujemo
s pravim imenom (agresija, ozka vojaška dejavnost kot organizacija,
popolnjuje idr. uporaba OS). Zato bom v nadaljevanju uporabljal
pojem vojaško-obrambna dejavnost, ki pomeni organizirano pri-
pravo kake družbe pred pojavi in procesi v naravi in ravnanji v
družbi ter med družbami, ki so spoznane za nevarne.
4.	Pri vojaško-obrambni dejavnosti gre za priprave, kijih aparat države
načrtuje v zvezi z obrambo družbene skupnosti pred različnimi viri
njenega ogrožanja. Obrambne priprave države običajno obsegajo
različne aktivnosti: vojaške, organizacijsko- tehnične, kadrovske,
normativne, materialne, idejno-politične idr. Obrambna politika je
del politike kake države in predstavlja celoto procesov, odnosov in
institucij, skozi katere aparat države zavestno usmerja vojaško-ob-
rambno dejavnost. To je subjektivna stran obrambne politike; le-ta
pa je v vsakdanjem življenju soočena z objektivnimi okoliščinami
(ekonomske, demografske, politične, kulturne, geografske itd.).
Obrambna politika je v sodobnih državah zadeva vladajočega poli-
tičnega subjekta (politične stranke, razreda) oziroma državnega
aparata (vlade). Pri tem gre za razumevanje političnih predstavni-
kov ljudstva (politokracije) organizacije in delovanja vojaške sile v
življenju njihove družbe. Centralni element obrambne politike so-
dobnih držav je državna vojaška organizacija, ki neposredno ali
posredno služi različnim ciljem državne politike. Vsebina obramb-
ne politike kot dela državne politike je lahko:
a) obrambna (organiziranje in pripravljanje za obrambo ozemlja
lastne države; organizacija, usposabljanje, opremljanje z orožjem
svojih oboroženih sil (OS) za delovanje le na svojem ozemlju idr.);
179
b)	agresivna (vsebuje cilje, kot: opredeljevanje t.i. interesnih sfer na
ozemljih drugih držav in z izgovorom o zagotavljanju lastne varnos-
ti, vmešavanje v notranje zadeve drugih držav, dominacija nad kako
državo z uporabo nasilja; tem ciljem ustreza struktura in organiza-
cija OS ter njihove oborožitve);
c)	obrambno-agresivna (prvenstveno vsebuje obrambne cilje, svoje
OS pa organizira, pripravlja in oborožuje tudi za delovanje na
ozemlju drugih držav).
5.	Državna vojaška organizacija je utemeljena na t.i. vojaški dejavnosti.
Slednja tako kot vsaka druga družbena dejavnost zajema dva med
seboj povezana vidika delovanja:
a)	določen tehnično-tehnološki proces,
b)	družbeni odnos med ljudmi in socialnimi skupinami.
Skozi tehnično-tehnološki vidik se vojaška dejavnost kaže v pripra-
vah in vodenju oboroženega boja. Zato ima vojaška dejavnost us-
trezno organizacijsko obliko, ki določa odnose med člani te organi-
zacije pri izvajanju vojaške dejavnosti. Prav tako pa se razvijejo
odnosi med vojaško organizacijo in širšo družbo. Zgodovinsko gle-
dano, je lahko vojaška dejavnost neizdiferencirana od drugih
družbenih dejavnosti (npr. pokrivanje vojaške organizacije z
družbeno organizacijo v pogojih nizke stopnje razvoja proizvajalnih
sil v prvotni skupnosti). Razvoj proizvajalnih sil in družbena delitev
dela pa sta imeli za posledico razkroj rodovne družbe na družbene
razrede. Posledica je bila tudi uničenje "samoaktivne oborožene
organizacije rodovne družbe" (Engels). Namesto tega je nastala
armada kot element državne organizacije, ki opravlja vojaško de-
javnost. Ejub Kučuk: Militarizam, str.40-43.
6.	Glej o tem tudi v: Ron Smith, Aspect of militarism, str.17.
7.	A.Vagts, A History of Militarism, str.13,16, idr.
8.	Samuel P.Huntington, The Soldier and the State, str. 83.
9.	Marxism, Communism and Western Society, str.439.
10.	Harry L.Coles: The Encyclopedia Americana, International Edi-
tion, str .107.
11.	Michael Mann meni, daje militarizem vedenje in sklop institucij,
ki obravnavajo vojno in pripravljanje nanjo kot normalno in
zaželeno socialno dejavnost. M.Mann, Capitalism and Militarism,
v: Martin Shav/ (ed.), War, State and Society, str.25.
12.	H.L.Coles, cit.delo,str.l07.
13.	Glej tudi: Donald MacKenzie, Militarism and Socialist theory,
str.46.
14.	D.MacKenzie, cit.delo, str.47.
15.	Ron Smith, Aspects of militarism, str.20.
180
16.	O tem glej tudi A.Grizold, Razmerje med vojaškimi izdatki in
gospodarstvom, TiP 1987/12, str.1665-1674.
17.	Paul Sweezy, Teorija kapitalističkog razvitka: Načela marksističke
političke ekonomije, str.325-326.
18.	Npr. M.Raymond Barre, Traganje za optimalnim odnosom izmed-
ju odbrane i privrede, v: Ekonomika u ONOR, Zbirka člankov,
str.191 idr.
19.	D.MacKenzie, cit.delo, str.47.
20.	Glej napr. D.MacKenzie, cit.delo, str.48-49.
21.	A.Grizold, Razmerje med vojaškimi izdatki in gospodarstvom, TiP
1987/12, str.1673.
22.	Glej: D.MacKenzie, cit.delo, str.52.
23.	Glej: Julian Lider, Military Force, str.258.
24.	Julian Lider, cit.delo, str.258.
25.	Filozofskoje nasledije V.I.U.Lenina, Problemi sovramennoj vojny,
A.S.Milovidov, V.G.Kozlov (eds), str.52.
26.	Tudi najnovejše študije poudarjajo Leninovo misel, daje militari-
zem produkt kapitalizma. Akademik B.N.Ponomarev trdi, da delu-
jejo danes v večjih kapitalističnih državah celi sistemi militarizma.
Izražajo se v obstoju ogromnih vojaških mehanizmov, v neusmiljeni
oboroževalni tekmi, v rasti vojaških proračunov, v podrejenosti
gospodarskih in znanstvenih zmogljivosti teh držav vojaškim name-
nom. Skratka, militarizem je prisoten v celotnem socio-ekonom-
skem in duhovnem življenju sodobnih kapitalističnih družb. Temelj-
na lastnost militarizma je opiranje na vojaško silo pri reševanju vseh
mednarodnih vprašanj. B.N.Ponomarev, Boj proti militarizmu in
oboroževalni tekmi v sodobnem svetu, str.3.
27.	"Imperialistični politiki in ideologi ne skrivajo dejstva, da je glavni
cilj militarizma danes uničenje svetovnega socialističnega sistema,
mednarodnih delavskih in osvobodilnih gibanj ter ponovna vzpos-
tavitev dominacije kapitala po vsem svetu. Zavzemajoč se za ne-
omejeno jedrsko svetovno vojno proti socialističnim državam, mili-
taristi najavljajo, da mora biti cilj take vojne zmaga nad državami
socialistične skupnosti za vsako ceno." Filozofskoje nasledije
V.I.U.Lenina, Problemi sovramennoj vojny, A.S.Milovidov,
V.G.Kozlov (eds.), str.67. Podobne trditve je zaslediti tudi pri
drugih sovjetskih avtorjih, npr. B.N.Ponomarev, cit.delo, str.4.
28.	Glej: Julian Lider, cit.delo, str.261.
29.	A.A.Migolatijev, Eskalacija militarizma, str.22.
30.	"Militarizem, politika gospodujočega eksploatatorskega razreda
je smernica za pripravo in vodenje imperialističnih vojn. Vedno je
bil lastnost kapitalizma, še zlasti njegovega višjega stadija - imperial-
181
izma. Monopolistična buržoazija, predvsem finančna oligarhija, je
politiko nasilja vedno smatrala kot sredstvo za realizacijo svojih
ekonomskih in političnih ciljev." G.Sezin, Militarizem - izvorna
lastnost imperializma, str.12.
31.	Naučno tehničeskyj progress i revolucija, str.267-269.
32.	Nova oblika militarizma so po drugi svetovni vojni vojaško indus-
trijski kompleksi (VIK). Posebno moč in razmah je VIK dosegel v
ZDA. VIK je skupek vojaških monopolov, proizvajalcev oborožitve,
vrhovnih vojaških, vodilnih, državnih in zakonodajnih organov v
ZDA. Sčasoma postaja vpliv VIK na notranjo in zunanjo politiko
vse večji. VIK v ZDA je glavni instrument oboroževalne tekme in v
mnogočem opredeljuje vladno politiko.
B.N.Ponomarev, cit.delo, str.,4. Glej tudi: N.Kuzminov, Zahod - ekon-
omika, oboroževalna tekma, str.49-52.
33.	AA.Migolatijev, cit.delo, str.20.
34.	B.N.Ponomarev, cit.delo, str.7.
35.	Glej npr. Ejub Kučuk, Militarizam, str.13.
36.	Marx in Engels sta s koncepcijo oboroženega ljudstva razumela
tako obrambno organizacijo socialistične družbe, ki se bo ure-
sničevala skozi proces podružbljanja vojaške sile, tj. vračanja ob-
rambnih funkcij družbi, ki so ji bile s pojavom razredov in države
vzete.Ob tem sta predpostavljala, da bosta hkrati s tem procesom
v proletarski državi potekala tudi procesa osvobajanja človeka od
dela ter "odmiranje države v celoti".
37.	Več o tem glej v. Mensur Ibrahimpašič, Društvena priroda opšten-
arodnog odbrambenog rata, str.235-237.
38.	M.Ibrahimpašič, cit.delo, str.237.
39.	Več o tem v: A.Bebler, O odnosih med civilno in vojaško oblastjo
v evropskih socialističnih državah (2), str.1448-1452.
40.	"S sprejetjem koncepcije splošne ljudske obrambe in z vključevan-
jem t.i. vojaških vprašanj v stalne zadeve družbe je prišlo do
dokončnega in odločilnega koraka v smeri podružbljanja obrambe
in je onemogočilo deformacijo družbe v tem smislu" (militarizma -
A.G.). Viktor Bubanj, Doktrina pobjede, str.17.
41.	V.Bubanj, cit.delo, str.18,19.
42.	V.Bubanj, cit.delo, str.18,19.
43.	Več o tem glej npr. v: Medrepubliško-pokrajinski projekt "Pri-
pravljenost družbenopolitičnega sistema za SLO in DS", Sintetična
študija, RI FSPN, Ljubljana, Skopje, maj 1988
44.	E.Kučuk, cit.delo, str.48.
45.	E.Kučuk, cit.delo, str.127.
46.	Kučuk razlikuje tri temeljne pojavne oblike militarizma: vojaški,
182
civilni in civilno-vojaški militarizem. Temeljne razlike med njimi so
v tem, da gre pri vojaškem militarizmu za instrumentalno vlogo
civilistov v službi vojaštva, pri civilnem za takšno vlogo vojske v službi
civilnih političnih skupin, pri civilno-vojaškem militarizmu pa za
vpliv mešanih, civilno- vojaških skupin na strukturiranje političnega
sistema in celotne družbe na principih organiziranja državne
vojaške organizacije. E.Kučuk, cit.delo, str.129-145.
47.	E.Kučuk, cit.delo, str.147.
48.	E.Kučuk, cit.delo, str.150-151.
49.	E.Kučuk, cit.delo, istotam.
50.	E.Kučuk, cit.delo, str.174.
51.	Glej na primer v: Marxism, Communism and Western Society, str.
437,438 idr.
52.	A New English Dictionary on Historical Principles, str. 438.
53.	Glej npr. Andrew L. Ross, Dimensions of Militarization in the
Third World, str. 561,564 idr.
54.	Francis A. Beer, "Militarization", v: Peace Against War, str. 12.
55.	Augusto Varas, Militarization and the International Arms Race
in Latin America, str. 26,27.
56.	"Militarization and Arms Control in Latin America", v: World
Armaments and Disarmament, SIPRI Yearbook, str. 393.
57.	Peter Wallensteen, Johan Galtung, Carlos Portales, "Global Mili-
tarization", str. XI.
58.	P. Wallensteen, J. Galtung, C. Portales, cit. delo, str. 4-11.
59.	Glej: A.L.Ross, cit. delo, str. 564-565.
60.	Glej tudi Julian Lider, cit. delo, str. 265-268.
61.	Kučuk, cit.delo, str. 122.
62.	Pojem moči v najširšem pomenu najbolj pogosto opredeljujejo kot
sposobnost posameznika, skupine ali države, da vsili svojo voljo
drugemu. Vendar je potrebno poleg "vsiljevanja" upoštevati tudi
sposobnost nosilcev volje za svoj obstoj in razvoj. V najširšem
pomenu je zato družbena moč vsebovana v sposobnosti za obstoj in
razvoj družbe. V odnosih med globalnimi družbami pa se v pojmu
moči izpostavljajo zlasti naslednje sestavine:
a)	sposobnost vsiljevanja volje drugemu,
b)	sposobnost države, da se izogne vsiljevanju tuje volje,
c)	sposobnost odvračanja morebitnega vsiljevanja tuje volje.
Vojaška moč v širšem smislu pomeni zmogljivosti kake države za
vodenje vojne in se v teoriji ponavadi enači z družbeno močjo. V
ožjem smislu pa se vojaška moč enači z oboroženimi silami (OS) oz.
s celotnimi vojaškimi zmogljivostmi države. Temeljni elementi
vojaške moči države so:
183
a)	gospodarske zmogljivosti (človeški in naravni viri, industrija, pol-
jedelstvo, transport in komunikacije, idr.),
b)	znanstveno-tehnološke zmožnosti (stopnja razvoja znanstvene
misli idr.),
c)	stopnja homogenosti v družbi (stopnja razvoja skupnih institucij,
družbenih organizacij in zavesti o skupnih interesih in ciljih skup-
nosti idr.),
d)	vojaške zmogljivosti (OS in njihova bojna moč, vojaško mobiliza-
cijske sposobnosti države idr.).
O tem glej tudi v: Julian Lider: Military Force, str.156-179; in Radosav
Stojanovič: Sila i moč u međunarodnim odnosima, str.ll, 25,35 idr.
63.	Paul A.C.Koistinen, The Military - Industrial Compleks: A His-
torical Perspective, str.25.
64.	Koistinen, cit.delo, str.28.
65.	Koistinen, cit.delo, str.28.
66.	Koistinen, cit.delo, str.50.
67.	Koistinen, cit.delo, str.53.
68.	Po končani prvi svetovni vojni je javno mnenje v večini držav
udeleženk ostro obsodilo podjetja, ki so med vojno proizvajala
orožje in vojaško opremo. Javno mnenje jih je v veliki meri krivilo
za samo vojno. Takšno protivojno vzdušje množic je kulminiralo v
sklepu članic Društva narodov, da bodo pospeševali razoroževanje.
V ta namen so ustanovili "Začasni mešani odbor", ki je leta 1921
predložil poročilo, ki je obsegalo šest točk, in sicer:
1.	podjetja za proizvodnjo orožja so si prizadevala, da ustvarijo vojno
psihozo in da prepričajo svoje domače države, naj pospešujejo
oboroževanje;
2.	podjetja za proizvodnjo orožja so poskušala podkupovati državne
uradnike doma in v tujini;
3.	ta podjetja so širila napačna poročila o vojaških in pomorskih
programih različnih držav, da bi s tem doma ustvarili vzdušje za
povečevanje izdatkov za oboroževanje;
4.	podjetja za proizvodnjo orožja so se trudila, da bi vplivala na javno
mnenje prek nadzora nad domačimi in tujimi časniki;
5.	ta podjetja so ustanavljala mednarodne kartele industrije orožja in
so takoše bolj razvnele tekmovanje v oboroževanju, ker so izigravale
državo proti državi;
6.	z združitvijo v mednarodne koncerne industrije orožja so ta podjetja
lahko zviševala ceno orožja, ki so ga prodajala vladam. Anthony
Sampson, Baraniači z orožjem, str.85.
69.	Koistinen, cit.delo, str .56 do 57.
70.	Koistinen, cit.delo, str.70.
184
71.	Koistinen, cit.delo, str.72.
72.	V sodobni literaturi najdemo razlikovanje med nacionalno obram-
bo (national defense) in nacionalno varnostjo (national security).
Cilj prve je zagotovitev vojaške varnosti z ustreznimi oboroženimi
silami, cilj druge pa je globji, ker se nanaša na fizično in psihično
varnost, ki je lahko ogrožena od zunaj in/ali znotraj socialnega
sistema (oborožena agresija, revščina, socialno zatiranje, verski,
rasni, nacionalni nemiri itd.). V tem smislu je nacionalna varnost
širši pojem, ki vključuje tudi nacionalno obrambo. Glej npr. Amin
Hewedy: Militarization and Security in the Middle East, str.16-17
idr.
73.	Defense 87, July/August, str.7.
74.	Glej: Seymour Melman, The Permanent War Economy, str.227.
75.	James M.Cypher, The Basic Economic of "Rearming America",
str.18.
76.	Vincent Davis: Organization and management, v: Joseph Kruzel
(ed.): American Defense Annual 1987-1988,str.177.
77.	Special Analyses Budget of the United States Government,
str.333.
78.	James A.Donovan: Militarism, U.S.A., str.29-30.
79.	Glej: James A.Donovan, cit.delo, str.61.
80.	Več o tem glej v Charles W.Kegley Jr., Eugene R.Wittkopf:
"American Foreign Policy: Pattern and Prosess", 1982, str.363.
81.	"Mnogi Američani so pričeli gledati na obrambno strukturo kot na
srce in dušo naše zunanje politike, ne pa kot enega instrumentov te
politike..." Iz govora senatorja Williama Fulbrighta na univerzi
Severne Karoline, april 1964; citirano po Kenneth S.Davis (ed.):
Arms, Industry and America, str.19.
82.	Glej npr. James A.Dixon: National Security Policy Formulation:
Institutions, Processes and Issues, str.3-4.
83.	J.A.Dixon, cit.delo, str.5 in 10.
84.	V ameriškem obrambnem ministrstvu je bilo leta 1984 zaposleno
okoli 3.240.000 ljudi, od tega 1.114.000 civilistov in 2.126.000 unifor-
miranih vojaških oseb. V uradu obrambnega ministra je štab okoli
650 ljudi (300 višjih uradnikov, 300 vojaških oseb, 50 političnih
uslužbencev). J.A.Dixon, cit.delo, str.51 in 70.
85.	Harold Brown, Thinking About National Security Defense and
Foreign Policy in a Dangerous World, str.204.
86.	CW.Kegley Jr., E.R.Wittkopf, cit.delo, str.364 in 365.
87.	Več o tem glej v. J.A.Dixon, cit.delo, str.62.
88.	Eden od primerov je bil pritisk kongresa na Pentagon, naj nadal-
juje z nakupom vojaških letal A/7 za vojno mornarico in letal A/10
185
za vojno letalstvo. Glej tudi J.A.Dixon, cit.delo,str.62.
89.	Vpliv kabineta v procesu političnega odločanja ameriške zvezne
vlade seje do danes močno zmanjšal. Večina ameriških predsedni-
kov po drugi svetovni vojni sije pri sprejemanju odločitev pomagala
z osebnim Štabom najrazličnejših svetovalcev ter z izvršnim uradom
predsednika, ki vključuje različne urade in svete, npr.: Svet sveto-
valcev za gospodarstvo, Svet za kakovost okolja, Svet za nacionalno
varnost itd. Obseg in število teh uradov se ponavadi menja z vsako
novo vlado, kljub temu pa te spremembe niso tako radikalne, da bi
jih popolnoma ukinili. Več o tem glej v: C.W.Kegley Jr., E.R.Witt-
kopf, cit.delo, str. 326.
90.	Glej tudi: C.W.Kegley Jr., E.R.Wittkopf, cit.delo, str.361.
91.	Ocenjuje se, da je bilo v prvi polovici 8o. let okoli 120 držav (od
skupno 165 članic OZN), ki so imele pomembnejše oborožene sile
ali polvojaške organizacije. Več o tem glej v: A.Bebler: Uloga vojske
u savremenim političkim sistemima, v: U poredni politički sistemi,
str .359.
92.	CIA je bila ustanovljena 1947 z namenom svetovati SNV glede
nacionalnovarnostnih zadev ZDA, mu pred lagati glede ameriške
obveščevalne dejavnosti, koordinirati ameriško obveščevalno dejav-
nost, izvajati konkretne akcije za SNV.
93.	C.W.Kegley Jr., E.R.Wittkopf, cit.delo, str.373.
94.	Naslednji po porabi sredstev sta:
-	super tajna obveščevalna služba za nacionalno varnost (National
Security Agency), njen letni proračun znaša približno 1 milijardo
dolarjev (njena najpomembnejša naloga je šifriranje in dešifriranje
različnih sporočil),
-	obrambno obveščevalna služba (DIA) idr.
C.W.Kegley Jr., E.R.Wittkopf, cit.delo, str.375.
95.	Več o tem glej v: C.W.Kegley Jr.,E.R.Wittkopf,cit.delo, str.368.
96.	C.W.Kegley Jr., E.R.Wittkopf, cit.delo, str.290,301.
97.	C.H.Kegley^Ir., E.R.Wittkopf, cit.delo, str.317-318.
98.	Spiošne značilnosti ameriške zunanje politike po drugi svetovni
vojni so:
1.	antirevolucionarnost (preprečevanje socialnih revolucij v nekaterih
državah Azije, Afrike, Latinske Amerike, podpiranje diktatorskih
režimov, ki so se proglašali za protikomunistične - Španija, Por-
tugalska, Brazilija, Grčija, Kuba, Južna Koreja, Iran, Filipini itd.),
2.	imperialističnost - zaščita ekonomskih interesov ameriških korpo-
racij v tujini z vojaško silo,
3.	poudarek na vojaški sili,
4.	njena izraženost v obliki doktrin: Monroe, Truman, Eisenhower,
186
Johnson, Nixon, Carter, Reagan,
5.	moralni idealizem - sestavina ameriškega gledanja na svet, ki izpos-
tavlja, da je politika odraz dejstva, da so ljudje po naravi dobri in
sposobni za sodelovanje. Slabo obnašanje je izraz slabih institucij,
ne pa odraz ljudi samih. Nezaželeni dogodki (vojne) se lahko
odpravijo oziroma se lahko zmanjša njihov negativni vpliv na ljudi
tako, da se reformirajo tako notranje kot mednarodne institucije.
Iz tega moralnega idealizma izhaja tudi ameriško etnocentrično
stališče, da so ameriške vrednote in institucije superiorne nad drugi-
mi, zato naj bi bile univerzalne,
6.	politični realizem - zasledovanje le lastnih nacionalnih interesov v
svetu, ki predstavlja areno, v kateri potekajo boji med interesi
posameznih držav. To potrjujejo tudi nekatere izjave bivšega
ameriškega predsednika Reagana:
a)	moramo biti močni, da si ne bo noben narod na svetu drznil ogrožati
mir,
b)	temeljni nauk dosedanje zgodovine je, da med velikimi narodi
preživijo le tisti, ki so močni in lahko zaščitijo svoje interese,
c)	odločen bom v svojih namerah zaščititi interese ZDA kjerkoli na
svetu, kot predsednik bom izbral metode, s katerimi bom to najbolje
uresničil.
Glej CW.Kegley Jr., E.R.Wittkopf, cit.delo, str.69-82.
99.	Harold Brown je med leti 1960 in 1981 neposredno deloval na
področju ameriške obrambne in zunanje politike,in sicer kot ob-
rambni minister, direktor oddelka za obrambno raziskovanje in
inženiring v okviru obrambnega ministrstva,načelnik vojaškega le-
talstva,direktor Inštituta za tehnologijo v Kaliforniji,član delegacije
ZDA pri pogovorih SALT,sedaj je profesor na ameriški univerzi
Johns Hopkins.
100.	Harold Brown, cit.delo, str.6-7.
101.	Glej tudi Moskos Charles,C., The Concepts of the Military -
Industrial Compleks.
102.	Glej na primer: Steven Rosen (ed.), Testing the Theory of the
Military Industrial Compleks, str. 23-24 idr.; Tristan Coffin, The
Passion of the Hawks, str. 11,13,158,166 idr.; Fred J. Cook, The
Warfare State, str. 35-39; Sidney Lens (ed.), The Military Industrial
Complex, str. 71,89; Richard J. Barnet, The Economy of Death, str.
59, 69; Stephen E. Ambrose, James A. Barber, Jr. (eds.), The
Military and American Society, str. 43- 59, 65-69,92-94,100-111,
123-133; Seymour Melman, Pentagon Capitalism, str. 5-43, idr.
103.	Glej tudi John Kenneth Galbraith, Characteristics of the Military
Industrial Complex, v. Stephen E. Ambrose, James A. Barber (ed.),
187
cit. delo, str. 16.
104.	Steven Rosen (ed.), Testing the Theory of the Military Industrial
Complex, str. 23-24.
105.	Alvin R. Sunseri, Military Industrial Complex in Iowa, v: Steven
Rosen (ed.), cit. delo, str. 158-192.
106.	James R. Kurth, Aerospace Production Lines and American
Defense Spending, v: Steven Rosen (ed.), cit. delo, str. 135-155.
107.	Tako na primer lahko proizvajajo bombnike: General Dynamics,
North American Rockwell, Boeing; lovska vojaška letala in lovske
bombnike proizvajajo poleg treh omenjenih še: McDonnell in
Grumman; vojaška transportna letala le Boeing, Lochkleed Geor-
gia, oddelki Korporacije Douglas ter manjša transportna letala
Grumman.
108.	Tako je v dvanajstih primerih ameriška vlada priskrbela nova
vojaška naročila korporacijam, ki so bile trenutno v poslovnih
težavah: General Dynamics, je dobil naročilo za F-lll (1962),
North American Rockwell je dobil naročilo za B-l (1970), ter Space
Shuttle (1972), Boeing je dobil naročilo za Minuteman (1961),
Lockheed je dobil naročilo za Polaris in C-141 (1961) ter C-5A
(1965) in posojilo vlade v znesku 250 milijonov dolarjev (1971),
McDonnell je dobil naročilo za F-4 (1962), Douglas McDonnell
ABM (1967) itd. James Kurth, cit.delo str.142
109.	Kenneth S. Davis (ed.), Arms, Industry and America, str. 175.
110.	Tristan Coffin: The Passion of the Hawks, str.ll.
111.	Več o tem v. Dixon, cit.delo, str. 219-220.
112.	Evgenij Varga, Promene u ekonomici kapitalizma usled drugog
svetskog rata, str.48.
113.	J.Stanovnik, Mednarodni gospodarski sistem, str.26.
114.	J.Stanovnik, cit.delo, str.26.
115.	J.Stanovnik, cit.delo, str.131.
116.	J.K.Galbraith, Nova industrijska država, str.278.
117.	J.K.Gaibraith, cit.delo, str.287.
118.	J.K.Galbraith, cit.delo, str.289.
119.	Glej Charles W.KegieyJr., Eugene R.Wittkopf: American
Foreign Policy: Pattern and Process, 1982, str.101-128.
120.	Charles W. Kegley, Jr., Eugene R. Wittkopf, cit. delo, str.123.
121.	Memorandum je objavljen tudi v: Seymour Melman: Pentagon
Capitalism, The Political Economy of War, str. 231-234.
122.	Z miličnim sistemom razumem obliko vojaškega organiziranja, v
kateri se armada mobilizira samo v primeru vojne, v miru pa
obstajajo le manjša jedra poklicnega vojaškega kadra.
123.	Seymour Melman: The Permanent War Economy, str.l5.
188
124.	J.M. Blair: Economic Concentration: Structure, Behavior, and
Public Policy, str.380.
125.	Jacques S. Gansler, The Defense Industry, str.36.
126.	Glej: Jacques S. Gansler, cit. delo, str.36-50,74-93.
127.	Glej: Melman S., The Permanent War Economy, str.38-43.
128.	Melman S., Pentagon Capitalism, The Political Economy of War,
str.37-38. Glej tudi: Vincent Davis: Organization and Management,
v: Joseph Kruzel (ed), American Defense, Annual 1987- 1988,str.l95.
129.	Melman S., The Permanent War Economy, str.56.
130.	Senator Gaylord A.Nelson, Congress is Wakind up, The Pro-
gressive, june 1969, str.12.
131.	Province Evening Bulletin, July 16,1970 in Boston Herald, June
25,1970.
132.	Glej: Melman S.: The Permanent War Economy, str.128-140 in
Anton Grizold: Razmerje med vojaškimi izdatki in gospodarstvom,
Teorija in praksa, 1987/12, str.1667-1674.
133.	Melman S.: Pentagon Capitalism, The Political Economy of War,
glej str. 37,38,43.
134.	Ob nekaterih pozitivnih učinkih vojaških izdatkov in ameriških
oboroženih sil h gospodarskemu razvoju ZDA, kot npr.: vojaški
izdatki so pripomogli h gospodarskemu razvoju nekaterih neraz-
vitih območij v ZDA, izvoz proizvodov vojaškonamenske industrije,
spodbujanje izobraževanja pripadnikov oboroženih sil (štipendije
idr.), sodelovanje oboroženih sil pri gradnji cestne infrastrukture
(ceste, kanali, nasipi, mostovi), financiranje znanstvenoraziskoval-
nega dela za namene oboroženih sil, ima lahko mnogokrat temeljni
pomen tudi za civilno tehnologijo idr.
135.	Melman S., Pentagon Capitalism, str .67.
136.	Leger Sivard Ruth: World Military and Social Expenditures
1987-88, str.40.
137.	Nacionalni vojaški izdatki so tekoči izdatki in investicije za po-
trebe oboroženih sil. Ponavadi vključujejo vojaško pomoč tujim
državam in vojaški del programov za raziskovanje in razvoj jedrskih
in vesoljskih programov.
138.	Predstavlja izvoz orožja, vojaških letal in ladij, municije, uniform;
izključeni so proizvodi, ki se lahko uporabljajo za civilne namene -
medicinska oprema idr.
139.	Predpostavlja vir pitne vode, ki je dostopen ljudem v 15 minutni
oddaljenosti (peš).
140.	Predstavlja odstotek odrasle populacije (čez 15 let), kije sposob-
na brati in napisati preprost stavek iz vsakdanjega življenja.
141.	Leta 5-19; nanaša se na splošno izobraževanje.
189
142.	Izdatki za javno izobraževanje predstavljajo tekoče izdatke in
investicije vlad za javno izobraževanje in subvencionirano zasebno
izobraževanje od predšolske do univerzitetne ravni.
143.	Pričakovano povprečno število let življenja ob rojstvu otroka.
144.	Izdatki za javno zdravstvo predstavljajo tekoče izdatke in inves-
ticije vlad za medicinsko oskrbo in druge medicinske storitve
(vključujejo: nacionalno zdravstveno zavarovanje, javno zdravstvo,
bolniški stalež in v nekaterih državah še izdatke za načrtovanje
družine, socialno zavarovanje.
145.	Umrli pod 1 letom na tisoč živih rojstev.
146.	Odstotek žensk v celotnem vpisu na univerze in na institucije, ki
dajejo enakovredne stopnje izobrazbe.
147.	Leta 5-19; nanaša se na splošno izobraževanje.
148.	Glej npr. Sidney Lens: Permanent War, The Militarization of
America, str. 193-195.
149.	Več o tem glej v: Sidney Lens, cit. delo, str.169 idr.
150.	Anthony Sampson: Barantači z orožjem, str.242.
151.	Več o tem glej v Melman S., The Permanent War Economy,
str.232.
190
LITERATURA
1.	ABRAHAMSSON, Bengt: "Military Professionalization and Pol-
itical Power". Sage Publication, Inc., Bevery Hills, Ca., 1972.
2.	AMBROSE, Stephen E., BARBER James Jr. (ed.): The Military
and American Society. The Free Press, New York, 1972.
3.	BARAN, Paul A.-SWEEZY Paul M.: Monopolni kapital. Zagreb,
Stvarnost, 1969.
4.	BARNET, Richard J.: The Economy of Death. Atheneum Publish-
ers, Washington D.C., 1969.
5.	BEBLER, Anton: O odnosih med civilno in vojaško oblastjo v
evropskih socialističih državah. Teorija in praksa, 1988/9-10 in
11-12.
6.	BEER, Francis A.: "Militarization". V: Peace Against War. W.H.
Freeman and Company, San Francisco, 1981.
7.	BLAIR J.M.: Economic Concetration: Structure, Behavior, and
Public Policy. Harcourt Brace Jovanovich, New York, 1972.
8.	BOSH, Juan: Pentagonism. Grove Press Inc., New York, 1986.
9.	BROWN, Harold: Thinking About National Security Defense and
Foreign Policy in a Dangerous World. Westview Press Inc.,
Colorado, 1983.
10.	BUBANJ, Viktor: Doktrina pobjede. NA, Beograd, 1972.
11.	CAGALO V,G.N.: Milliardy na oružie. Mysl\ Moskva, 1988.
12.	CHOMSKY, Noam: The Cold War and the Super Powers. Month-
ly Review, No. 6, November 1981.
13.	COFFIN,Tristan: The Passion of the Hawks. The Macmillan
Company, New York, 1964.
14.	COOK, J.: The Warfare State. Macmillan Company, New York,
1962.
15.	COOLING, Benjamin Franklin (ed.): War, Business and Ameri-
can Society. Kennikat Press, Washington D.C., 1977.
16.	CYPHER, James M.: The Basic Economics of "Rearming Ameri-
ca". Monthly Review, November 1981.
17.	DAVIS, Kenneth S. (ed.): Arms, Industry and America. The
H.W.Wilson Company, New York, 1971.
18.	DIXON, James A.: National Security Policy Formulation: Institu-
tions, Processes and Issues. National Defense University,
Washington D.C., 1984.
19.	DEUTSCH, Karl W.: The Analysis of International Relations.
Prentice-Hall, Inc., New Jersey, 1978.
191
20.	DONOVAN,James A.: Militarism, U.S.A. Charles Scribner's
Sons, New York, 1970.
21.	DOUGHERTY, James A., Robert L. PFALTZGRAFF, Jr.:
American Foreign Policy: FDR to Reagan. Harper & Row
Publishers, Inc., New York, 1986.
22.	EDMONDS,Martin: Armed Services and Society. Liecester
University Press, 1988.
23.	ENGELS,Friedrich: Anti-Duhring, Kultura, Beograd 1964.
24.	EPSTEIN, Joshua M.: The 1987 Defense Budget. The Brookings
Institution, Washington D.C., 1986.
25.	GALBRAITH,J.K.: Nova industrijska država. DZS, Ljubljana,
1970.
26.	GANSLER, Jacques S.: The Defense Industry. The Mit Press,
Cambridge, England, 1980.
27.	GLEDITSCH,Nils P. and NJ0/LSTAD,01av: Arms Races. Tech-
nological and Political Dynamics. Sage Publications, London,
1990.
28.	GLAS, Miroslav, Bogomir KOVAČ, Vladimir LAVRAČ, Viljem
MERHAR, Miran MIHELČIČ: Politična ekonomija kapitaliz-
ma in socializma. DZS, Ljubljana, 1986.
29.	GOODWIN, Jacob: Brotherhood of Arms. Times Books, New
York, 1985.
30.	GRIZOLD, Anton: Sodobni vojaško industrijski kompleks.
Magistrska naloga, FSPN, Ljubljana, 1985.
31.	GRIZOLD, Anton: Razmerje med vojaškimi izdatki in gospodar-
stvom. Teorija in praksa, 1987/12.
32.	HEWED Y, Amin: Militarization and Security in the Middle East.
Pinter Publishers, London, 1989.
33.	HOXIE, R. Gordon: The Cabinet in the American Presidency,
1789-1984. Presidental Studies Quartely, Vol. XIV, Spring,
1984/2.
34.	HUNTINGTON, Samuel P.: The Soldier and the State. Harvard
University Press, 1957.
35.	IBRAHIMPAŠIČ, M.: Društvena priroda opštenarodnog od-
brambenog rata. VIZ, Beograd, 1977.
36.	JENSEN, Lloyd: Explaining Foreign Policy. Prentice - Hall, Inc.,
Englewood Cliffs, N.Y., 1982.
37.	JUŽNIČ, Stane: Antropologija. DZS, Ljubljana, 1987.
38.	KAUFMANN,William W.: A Reasonable Defense. The Brooking
Institution, Washington D.C., 1986.
39.	KEGLEY, Charles WJr., Eugene R. WITTKOPF: "American
Foreign Policy: Pattern and Process". St. Martin's Press, New
192
York, Druga izdaja, 1982 in izdaja 1987.
40.	KLARE, Michael T: Rat kome nema kraja. VIZ, Beograd, 1975.
41.	KNOLL, Ervin, Judith NIES McFADDEN: American Militarism
1970. The Viking Press, New York, 1969.
42.	KOISTINEN, Paul A.C.: The Military-Industrial Complex: A
Historical Perspective. Praeger Publichers, New York, 1980.
43.	KRONOV,B.: Voenno-PromySlennyj kompleks SŠA. Zarubežnoe
vojennoe obozrenie, 11/1978, Krasnaja zvezda, Moskva.
44.	KRUZEL,Joseph (ed.): American Defense Annual 1987-1988.
D.C. Heath and Company, Massachusetts, 1987.
45.	KUČUK, Ejub: Militarizam. Rad, VIZ, Beograd, 1977.
46.	KUHLMANN, Jürgen: Sessions of Research Comittee 01: Armed
Forces and Conflict Resolution. Forum 7 SOWI, München,
1987.
47.	KUZMINOV, N.: Zapad-ekonomika, gonka vooruženija. Meždu-
narodnaja ŽIZN 12/1979, Vsesojuzne obščestvo "Znanje",
Moskva.
48.	LAZIĆ, Mladen: Kapitalizam u evoluciji. Istraživačko izdavački
centar SSO Srbije, Beograd, 1988.
49.	LEGER SI VARD, Ruth: World Military and Social Expenditures
1987-88. World Priorities, Washington D.C.
50.	LENIN, V.l.: Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma, Izbrana
dela II, 2. zvezek. CZ, Ljubljana, 1949.
51.	LENS, Sidney: Permanent War: The Militarization of America.
Schocken Books, New York, 1987.
52.	LIDER^ulian: Military Force. Farnborough, Hants:Gower, 1981.
53.	LINDSAY, James M.: Congress and Defense Policy: 1961 to 1986.
Armed Forces and Society, Vol. 13, Spring 1987/3.
54.	LUXEMBURG,Rosa: Akumulacija kapitala. Kultura, Beograd,
1955.
55.	MacKENZIE, Donald: Militarism and Socialist Theory. Capital
and Class (1983) 19.
56.	MANDEL,Ernest: Kasni kapitalizam. Ekonomska biblioteka, Za-
greb, 1981.
57.	MARKOVIĆ,Dragan: Vojno-industrijska sprega SAD. Beo-
graddski izdavačko-grafički zavod, Beograd 1978.
58.	MASTNAK, Miro: Sociološki oris sprememb socioekonomske in
politične strukture tehnološko razvitih meščanskih družb.
Doktorska disertacija, FSPN, 1980.
59.	MELMAN, S.: The Permanent War Economy. Simon & Schuster
Inc., New York, 1985.
60.	MELMAN, Seymour: Pentagon Capitalism: The Political Econ-
193
omy of War. McGraw-Hill Book Company, New York, 1970.
61.	MIGOLATIJEV, A.A.: Eskalacija militarizma. Voennoe izdanije,
Moskva, 1970.
62.	MILO VIDOV, A.S., KOZLOV V.O. (ed.): Filozofskoje nasledije
V.l. Lenina. Problemi sovremenoj vojni. Voennoe izdanije,
Moskva, 1972.
63.	MIRKO VIČ,Todor: Naoružavanje i privredni razvoj.
Doktorska disertacija na EF, Ljubljana 1983.
64.	MOLANDER, Earl A.: Historical Antecedents of Military- In-
dustrial Criticism. Military Affairs, Vol. XXXX, No. 2, April
1976.
65.	MOSKOS, Charles C: The Concept of the Military - Industrial
Complex: Radical Critique or Liberal Bogey. Referat na let-
nem zboru ameriškega sociološkega združenja v New Orleans,
28.-31. Avgust 1972.
66.	MOSKVIN, L.B.: Socialnaja cena militarizma. MYSL', Moskva,
1988.
67.	MOSLEY, Hough G.: The Arms Race: Economic and Social
Concequences. Lexington Books/D.C. Heath and Company,
Massachusetts, 1985.
68.	MURRAY, Dauglas J. and Paul R. VIOTTI (eds.): The Defense
Policies of Nations. The Johns Hopkins University Press, Bal-
timore/Maryland, 1982.
69.	O'CANNELL,Robert: Of Arms and Men. A History of War,
Weapons and Aggression. Oxford University Press, New York,
1989.
70.	PJADYSEV, B.D.: Opasnost: Militarizm v politike, ekonomike, i
ideologiisša. Voennoe izdatelstvo Ministerstva oborony SSSR,
Moskva, 1981.
71.	PONOMAREV, B.N.: Borba protiv militarizma. Gonki
vooruženij v sovremennom mire.Novaja i novejšaja istorija
2/1987, "Nauka", Moskva.
72.	PRELEVIĆ, Miloš: Oboroženo ljudstvo. NIO Poslovna poli tika,
Beograd, 1984.
73.	ROSEN, Steven (ed.): Testing the Theory of the MIC. Lexington
Books, D.C.Heath and Company, Massachusetts, 1973.
74.	ROSS, Andrew L.: Dimensions of Militarization in the Third
World. Armed Forces & Society, Vol. 13,4/1987.
75.	SAMPSON, Anthony: Barantači z orožjem. DZS, Ljubljana, 1978.
76.	SEZIN, G.: Militarizm-korennoje svojstvo imperializma. Morskoj
sbornik 6/1979, Krasnaja zvezda, Moskva.
77.	SHAW, Martin (ed.): War, State and Society. St Martin's Press,
194
New York, 1984.
78.	SMITH, Ron: Aspects of Militarism. Capital and Class (1983) 19.
79.	STANOVNIK, Janez: Mednarodni gospodarski sistem. DZS,
Ljubljana, 1982.
80.	STEIN, Jay M.: Militarism as a Domestic Planning Issue. Interna-
tional Journal of Urban and Regional Research, Vol. 9, No. 3,
1985.
81.	STOJANOVIĆ, Radosav: Sila i moć u međunarodnim odnosima
Radnička štampa, Beograd, 1982.
82.	SWEEZY, Paul: Teorija kapitalističkog razvitka: načela marksis-
tičke političke ekonomije. Naprijed, Zagreb, 1959.
83.	ŠIŠKO V, J.: Bumerang gonki vooruženij. Medžunarodnaja ŽIZN
12/1986, Vsesojuznoe obščestvo "Znanie", Moskva.
84.	TODD,Daniel: Defense Industries. A Global Perspective. Rout-
ledge, London, 1988.
85.	US ACH EV, Igor: A World Without Arms? Progress Publishers,
Moscow, 1984.
86.	VAGTS, A.: A History of Militaarism. W.W. Norton, New York,
1937.
87.	VARAS, Augusto: Militarization and the International Arms
Race in Latin America. Westview Press, Boulder, Colorado,
1985.
88.	VARGA, Evgenij:Promene u ekonomici kapitalizma usled drugog
svetskog rata. Kultura, Beograd, 1960.
89.	WALLENSTEEN, Peter, GALTUNG Johan, PORTALES Car-
los: "Global Militarization". Westview Press, Inc., Boulder,
Colorado, 1985.
90.	WIATR,Jerzy J.: Sociologija vojske. VIC,Beograd 1987.
91.	WILSON, James O.: American Government: Institutions &
Policies, Third Edition. D.C.Heath and Company, Massachu-
setts, 1986.
92.	YARMOLINSKY, Adam: The Military Establishment: Its Im-
pacts on American Society. Harper & Row Publishers, New
York, 1971.
93.	ACADEMIC AMERICAN ENCYCLOPEDIA, Golier Incorpor-
ated, Connecticut, 1982.
94.	A NEW ENGLISH DICTIONARY ON HISTORICAL PRINCI-
PLES, Vol. 6, Oxford, 1908.
95.	BOSTON HERALD, June 25,1970.
96.	BUDGET OF THE UNITED STATES GOVERNEMENT, FY
1987, U.S. Government Printing Office, Washington D.C.
97.	DEFENSE 87, July/August, Publikacija obrambnega mini stra
195
ZDA, izhaja enkrat na dva meseca.
98.	DEPARTMENT OF DEFENSE WASHINGTON HEADQUO-
TERS SERVICES DIRECTORATE FOR INFORMATION
OPERATIONS AND REPORTS, FY 1985.
99.	EKONOMSKA ENCIKLOPEDIJA I., SA, Beograd, 1984.
100.	MARXISM, COMMUNISM AND WESTERN SOCIETY, Vol.
5, Herder and Herder, New York, 1973.
101.	NAUČNO TEHNIČESKIJl PROGRES I REVOLUCIJA,
VOENO DELE, Voennoe izdanije, Moskva, 1973.
102.	PROVINCE EVENING BULLETIN, July 16,1970.
103.	SIPRI YEARBOOK, Taylor and Francis, London, 1982 in 1987.
104.	SOCIOLOŠKI LEKSIKON, SA, Beograd, 1982.
105.	SPECIAL ANALYSES BUDGET OF THE UNITED STATES
GOVERN MENT, FY 1987, U.S. Government Printing Of-
fice, Washington D.C.
106.	STATISTICAL ABSTRACT OF THE UNITED STATES 1987,
U.S. Department of Commerce, Bureau of the Cenzus, Dec.
1986.
107.	THE CONSTITUTION OF THE UNITED STATES, Floyd G.
Cullop, New York, 1984.
108.	THE ENCICLOPEDIA AMERICANA, INTERNACIONAL
EDITION, Grolier Incorporated, Vol. 1,1981.
109.	UNITED STATES MILITARY POSTURE FOR FY 1987,
Prepared by the Organization of the Joint Chiefs of Staff.
110.	UPOREDNI POLITIČKI SISTEMI, Savremena administracija,
Beograd, 1983.
196
SINOPSIS
Avtor je teoretično utemeljil vojaško-obrambno dejavnost kot avto-
nomni del obstoječe družbene delitve dela v večini sodobnih držav. Na
tej dejavnosti je ûtemeljen tudi obstoj profesionalnega dela državne
vojaške organizacije in njegov vpliv na družbeno življenje. Vpliv profe-
sionalnega dela armade je lahko zmeren, v določenih družbenozgo-
dovinskih okoliščinah pa se utegne vojaški dejavnik pojaviti kot najpo-
membnejša sestavina tistih središč družbene moči, ki določajo najpo-
membnejše družbene odločitve. Tako krepitev položaja in vloge stalne
armade v družbi, rast in razširitev njenega vpliva na ostala področja
družbenega življenja pogosto imenujejo militarizacija. Proces mili-
tarizacije ustvarja ugodne razmere v družbi za nastanek in delovanje
dveh pojavov, ki ju najpogosteje označujejo kot negativna družbena
pojava. To sta militarizem in vojaško-industrijski kompleks. Kljub
globalnim razsežnosttim teh pojavov je analiza v knjigi osredotočena
na ZDA in vključuje dve ravni:
a)	Strukturni, na kateri avtor ugotavlja vsebino odnosa med prefesion-
alnim delom vojaške organizacije in politično pomembnimi skupinami
v zveznem državnem aparatu ter razmerje med zvezno armado in
civilnimi strukturami v ameriški držbi.
b)	Količinsko, na kateri se izraža obseg denarnih, gmotnih, tehničnih
sredstev, človeškega dejavnika idr., kije na voljo zvezni armadi. Avtor
ugotavlja, da ima vojaški aparat v ZDA veliko družbeno moč, ki sojo
primorani upoštevati tudi najvišji civilni voditelji pri oblikovanju in
izvajanju državne politike. Pokaže tudi na strukturno povezanost
pojavov militarizacije in vojaško-industrijskega kompleksa.
Avtor izpostavi tezo, da ustavno in zakonsko utemeljen civilni nadzor
nad zvezno armado sam po sebi ne odpravlja političnega vpliva ar-
made kot državne institucije v nasprotju s stališči številnih avtorjev
sodi, da militarizem kot realni odnos med državno vojaško organiza-
cijo in globalno družbo danes v ZDA ne obstaja, kar pa ne izključuje
možnosti nastanka ene njegovih oblik.
197
SUMMARY
The author has theoretically defined the military and defense acti-
vities as an autonomous part of the existent division of labour in most
modern countries. This activity is the fundament for the existence of
the professional forces of the state military organization and of their
influence on social life. The influence of the professional forces of the
army can be moderate, but in certain socio-historical circumstances
thi military factor may be emerge as the capital element of those
centres of social power which make vital social decisions. Sich an
increase of the position and role of the professional forces in society,
the growth and expanding of their influence to other fields of social
life is often named militarization. The process of militarization creates
social circumstances advantageous for the emergence and operation
of two phenomena which are usually considered as negative social
phenomena: militarism and the military-industrial complex. Despite
the global extensiveness of these phenomena, the analysis in this book
centres on the United States and includes two Levels:
a)	the structural level: the author states the contents of the relation
between the professional part of the military and the politically signi-
ficant groups in the federal administration, as well as the ratio occu-
pied by the federal military forces and the civil structures in American
society.
b)	the quantitative level: which expresses the amount of financial,
material, technical means, the human factor, etc., that are at the
federal army's disposal. The autohr finds that the military machine
holds great social power in the USA, a power which even the highest
civilian readers are obliged to seriously consider in the establishment
and implementation of the national politics. The author also points
the structural connection between the phenomena of militarization
and of the military- industrial complex.
The author presents his thesis in which he claims that constitutionally
and legaly funded surveillance over the federal army does not in itself
eliminate the military's power as a state institution. Contratily to the
views of several other authors, he considers that militarism in terms
of a veritable relationship between the state military organization and
the global society does not exist in the Unites States today, but this
does not exclude a possible emergence of one of its forms.
198
\
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI I ISSN 0351 - 4285
130-131,1990
I ISBN 86-81017-09-8
Izdaja
Študentska organizacija Univerze v Ljubljani
Izdajateljski svet
Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn,
Igor Omerza, Leo Šešerko
V.D. glavnega urednika
Andrej Klemene
V.D. odgovornega urednika
Samo Resnik
Tehnični urednik
Ali Mugerle, Majda Černjavič
Sekretar
David Tasič
Lektor
Tomo Korošec
Avtor:
Tone Grizold
Tisk
Univerzitetna tiskarna v Ljubljani
Revijo sofinancirata Republiški komite za kulturo v republiki in
Sekretariat za znanost in tehnologijo
Naslov uredništva
Beethovnova 9/1, Ljubljana, uradne ure so v sredo med 11.00 in 13.00
in četrtek med 12.00 in 14.00,
tel.: (061) 210-332.
Cena te številke je 120,00 din
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 471-1/74 z dne 14.3.1974 je
revija oproščena temeljnega davka na promet proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi podatki
o avtorju.