BILI SMO V INŠTITUTU BORIS KIDRIČ
Manj ugašanja žarnic, pa več pameti
Stabilizacijo, o kateri v zadnjem času govorimo vsepovprek, si večinoma pred-stavljamo kot varčevanje in špet varčeva-nje, torej nekakšno vsesplošno zategova-nje pasu in vestno zapiranje vodovodne pipe v umivalnici, da nebi preveč kapljic scurelo v kanal. Da pr! tem uničimo tesnilo in potem zato steče v kanal na tisoče litrov vode, ni več pomembno. Skratka, stabili-zacija je lahko uspešna le z velijco znanja in mnogo več je mogoče narediti z izbolj-šanjem tehnologije in z več pameti, kot pa s stiskanjem pasu. Več pameli v naše pro-izvodne obrate skušajo vnesti tudi delavci kemijskega inštituta Boris Kidrič v Ljub-Ijani. Njihova glavna naloga v stabilizaciji ni le notranja stabilizacija in varčevanje, temveč je mnogo pomembnejše tisto, kar lahko nudijo industriji in s tem resnično bistveno pripomorejo k stabiliziranju na-šega gospodarstva. Možnosti, kjer lahko strokovnjaki tega inštituta bistveno pose-žejo v dogajanje, so znatne in o njih smo spregovorili v tem inštitutu.
*       '
Domača surovina za pralni prašek odslej stvarnost
»V naši javnosti je bilo v zadnjem času veiiko razprav o pralnih praških in to še traja,« pravi direktor inštituta Boris Kidrič dr. Jrtže FEGEŠ. »Ena izmed ovir, da ni pralnih praškov dovolj, je pomanjkanje deviz za uvoz surovin. Uvoziti je treba fosfate, ki so osnova za tripolifosfate, ki jih izdelujemo pri nas - to je surovine za pralni prašek. Mi razvijamo postopek za alumosilikate, to so snovi, ki Iahko nado-mestijo tripolifosfate. Ne morejo jih nado-mestiti vceloti, vendar do polovice. Alu-mosilikat, ki nadomešča polifosfate, se imenuje zeolit in v ZRN so sprejeli že zakon, s katerim morajo tovarne praškov obvezno nadomeščati z zeolitom tripoli-fosfate. Zeolita sta-A in X in ta snov je ionski izmenjevalec, kar ima svojo funkci-jo pri pranju.
To smo mi začeli delati in razvijati že pred dvema letoma, vendar se nihče ni zmenil za to, čeprav smo postopek ponuja-li na razne konce. Sam razvoj sta financira-la Termika in Zlatorog, vendar o praktični uporabi doslej ni bilo slišati. Sedaj smo sklenili samoupravni sporazum s tovarno aluminija v Kidričevem in tam bodo izde-lovali zeolit, Ker je to izdelek, ki ga izdelu-jejo iz enega od vmesnih produktov pri proizvodnji iz aluminijeve glinice - žal ni
dr. Jože Fegeš
to odpadni produkt - imajo v Kidričevem vse možnosti za proizvodnjo. Imajo tudi prazno tovarniško halo in preureditve za novo proizvodnjo že tečejo. Do novega leta bo vse gotovo in v začetku naslednjega leta bo v Kidričevem stekla proizvodnja. Že v prvem letu bodo naredili 20.000 ton zeolita, kar zadostuje za 200.000 ton pra-ška. Potem bodo proizvodnjo dvignili na 30-50.000 ton zeolita in ga bodo lahko izvažali. Interes na zunanjem trgu je velik,
saj te surovine manjka. Tudi v ZRN šele sedaj veliki praškarski koncern Henkel gradi takšno tovarno. Domači zeolit po-meni takoj 8 do 10 odstotni prihranek pri uvozu, ker ne bo treba uvažati fosfatov. To pa pri jugoslovanski proizvodnji že pome-ni nekaj. Res bo treba uvažati za zeolit vodno steklo iz ČSSR, vendar bi to lahko izdelovali tudi doma. Proizvodnjo smo imeli že osvojeno, pa smo jo ustavili, ker se menda ni izplačala. O tem bodo morali seveda nekdanji proizvajalci razmisliti.
Mi smo začeli z raziskavami na tem po-dročju ne zaradi uvoza (takrat to še ni bilo popularno kot je danes), temveč zaradi varovanja okolja. Fosfati so namreč one-snaževalec vode in hranilo za alge, ki se zato tako razmnožujejo v zadnjem času v naših rokah. Fosfati pa so obenem nujno potrebni kmetijstvu in zmanjšano porabo pri praških bomo lahko usmerili v kmetij-stvo za gnojila.«
'¦     '   '        '•   ;:'    ¦'..¦."      :'»*    ¦'¦' i. ":      ¦ •¦-'•¦'..;¦.'
Industrija zanemarja V.   ^ domače znanje!
Zeolit in njegova proizvodnja na osnovi domačega znanja sta tipičen primer, kaj je mogoče narediti doma, če bi se industrija obračala več na domače inštitute in bi bilo tako mogoče marsikaj prihraniti ali rešiti celo bolje kot drugje. Seveda pa to ni tako zanesljivo in tako udobno kot tovarna na ključ, ki jih kupujemo mi v tujini.
Inštitut Boris Kidrič se trudi, da bi v industriji proizvajali več in skuša pomagati pri organizaciji proizvodnje, izboljševanju tehnologije, večji produktivnosti in nado-meščanju uvoženih surovin z domačimi. Prej so jih v industriji zgolj poslušali in še to zaradi spoštovanja do naslovov doktor-jev znanosti kot pa z resnimi nameni. Se-daj pa se vse več OZD obrača na inštitut z željami in tudi naročili za raziskave. Seve-da bi vsi radi vse v istem dnevu izdelano, preje pa vrsto let še razmišljali niso o vsem. Pozabljajo pa, da raziskave trajajo
in da tudi ni še vse rešeno, ko je zadeva raziskana in mogočccelo na novo izumlje-na. Potem je treba to prenesti v praktično industrijsko uporabo, kar tudi ni enostav-no. Ustanov, ki bi se pri nas ukvarjale s tem pa nimamo in je zato treba vsako stvar temeljito dodelati. Eno je namreč labora-torij, drugo pa ogromna proizvodnja.
Sedaj prihajajo v inštitut tudi nekdanji partnerji, ki so že sklenjene pogodbe raz-dirali, ker se jim je zdelo boljše kupiti vse zunaj in ker je bolj imenitno potovati po nek postopek ali izum v Los Angeles kot pa v Ljubljano,1 v sosednjo ulico. Sedaj pa imajo v inštitutu 20 pogodb z industrijo.
»Z ljubljanskim Keminom smo se dogo-vorili za raziskave v zvezi s klejivi, to je substancami, ki preprečujejo vpijanje npr. črnila v papir nad potrebno mero. Klejiva za papir temeljijo na uvoženi surovini. Se-daj smo pri nas naredili domačo sestavo in namesto uvoženih surovin bo 70 odstotkov domačih. Poskusno to že delajo, in v letu dni bo na trgu nov izdelek, ki ga bomo še razvijali, prihranili bomo pri uvozu in de-vizah,« pravi dr. FEGEŠ.
Večkrat so krive nakupov v tujini in to od licence do tovarn na ključ naše banke in njihova svojevoljna politika. Pri licenci dobi OZD od banke posojilo, ki ga za' domačo raziskavo ne dobi. Za domačo raziskavo je treba gotov denar in, če ga nima delovna organizacija, patem gre v tujino. Banka pa to podpre, namesto da bi podpria domače. Banke bi morale dajati tudi kakšne ugodnosti tistim, ki uvajajo novo tehnologijo zasnovano na domačem znanju in domačih surovinah.
Posvet pred nakupom v tujini   '
»Seveda pri leh raziskavah ne mislim, da moramo razvijati vse sami. To bi bila neu-mnost. Veliko pa je vredno, če se.pred nakupom v tujini o stvari posvetujemo in zadevo celo raziščemo kot pa, da kupuje-mo mačka v žaklju in se potem čudimo, kako, da ne gre. Lep primer pametnega ravnanja je bila Iskra, ko se je odločila za nakup nekaterih stvari s področja mikroe-lektronike in so se prej posvetovali s fakul-teto pa še njihove strokovnjake so vzefi s seboj. Prej ponujene pogodbe so Ameri-čani bistveno izboljšali, ko so videli. da nimajo opravka z ljudmi, ki bi jim bila mikroelektronika črna magija, ampak s strokovnjaki s tega področja. To bi morali delati vsi in tujci bi nam prodajali manj' neumnosti. Seveda pa^se ekonomsko bolj splača vse dražiti kot pa raziskovati. To pot ubira pri nas vse preveč podjetij. Sta-bilizacijo pa ponekod v delovnih organiza-cijah razumejo tudi tako, da črtajo vse nepotrebne postavke in med prvimi se jim zdi nepotrebno raziskovanje. Tako da je naš inštitut po svoje sedaj v še večjl zagati kot je bil prej«.
V inštitutu Boris Kidrič so razvili z Iskro in Lek že veliko uspešnih manjših rešitev. Za celjski Aero so našli lepilo, ki bo nado-mestilo uvoženo, za mariborsko KEMA zaščitno sredstvo proti plesni za rastline itd. Velik uspeh je tudi seme za šampinjo-ne za tovarno v Senti. To seme so do sedaj uvažali, sedaj pa je domače povsem nado-mestilo uvoz. Sedaj razvijajo v inštitutu tudi seme za gobo ostrigar. To delajo za portoroško Drogo. Tako vzgojene gobe bodo šle skoraj v celoti v izvoz.
Obisk v inštitutu Boris Kidrič kaže, da ni stabilizacija le vestno ugašanje žarnic, temveč predvsem več pameti in uporaba Je-te.
MILOVAN DIMITRIČ