TOV A ---- Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto S gold. SO kr., za pol leta 1 gold. 30 kr. Tečaj V. V IJubljani 15. novembra 1865. List 22. Šolski zvonec glasno poje, K sebi vabi mlade roje, Da bi šli na vertec zlat, Kjer blisii jim cvet in slad. Cvet in slad v modrosti klije, In odkriva lepotije, Ki jili svet ne umori, Sirce dobro ne zgubi. Torej zvonec vedno zvoni, Mlado čedo v šolo goni, V dušo vlivaj resni glas : „Mladih let je kratek čas!" Tudi od otrok se učitelj more učiti, i. Človek se v svojem življenji nikdar ne izuči'. Vsako leto mu daje novih skušenj, ktere ga modrijo in brihtajo. Posebno pa to velja pri učitelju. Vsako leto ima druge učence; treba je, da z njimi tudi primerno ravna, ter jih podučuje, in vodi po njih osebnostih. Dencel od tega tako govori: „Otroško serce je knjiga, iz ktere naj odgojitelj neprenehoma bere. Majhna je sicer, pa jo vendar v svojem življenji nikdar ne prebere. Zmirom odpirajo se nove strani; nove skušnje izvirajo za tega, kdor pridno opazuje. Izveličar sam pravi: „Če ne bote takošni, kakor otroci, ne pojdete v nebeško kralje-stvo". Te besede nas priganjajo, da naj se od otrok učimo. Cesa pa naj se učimo od otrok? 0(1 otrok se učitelj inore naučiti, kakošen naj bo on sam v svojem nravnem značaji, kakošen naj bo odgojitelj in učenik. Pervo je naj bolj imenitno, ker nekoliko tudi drugo in tretje obsega, kajti učenik toliko bolje druge podučuje in vodi, kolikor si prizadeva sam dober biti; stara resnica je namreč, da le tisti more druge odgojevati, kdor je sam dobro odgojen. Poglejmo enkrat nepopačeno dete. Živi nedolžno in čisto. Nedolžnost in čistost ste v blaženi družbi z angeli božji. V ta-košnem raji živi in dela nepopačeno dete. Greha ne pozna, ter ne poželi ničesar napačnega. Blizo je nebesom, iz kterih je prišlo. Njegovo serce se lahko spozna iz njegovega či-njenja, govori in ravna tako, kakor vsercu misli. Pri nepopa-čenemu detetu se človek lahko nauči, koliko vredna je čista duša. V taki priprosti nedolžnosti ne more učitelj živeti, kakor otrok, ker otroška nedolžnost ni čednost, ktero si je sam pridobil, ampak boriti se mora učenik v viharjih življenja, boriti se s svojimi strasti, da ohrani nedolžno serce. Nedolžno in čisto serce inore otroke prav voditi, ker le takošen razume nedolžno in pobožno serce pri otrocih. Moreš li ptujca poduče-vati, čegar jezik ne razumeš? Otrok je ponižen, ne zavida nikomur, rad prizanasča in odpušča. Otrok ne zahteva veliko in ne misli visoko od sebe. Učenik naj se tukaj uči zadovoljnosti. Spoštovanje, ljubezen in prevžitek po pravici zahteva, ali to naj mu ne bo naj višji namen v tem življenji. Naj ne hrepeni po prazni hvali, po krivih potih naj ne išče denarja in časti. Naj bo zadovoljen. Otrok sam sebe ne povišuje; tudi učenik naj bo ponižnega serca. Ce ima kristijan to poglavitno čednost, Boga hvali, prizadeva si, čedalje boljši biti, ne povzdiguje sa nad svoje verstnike, in ne govori le od svojih zaslug. — Nepopačeno dete ne zavida, se ne veseli nad škodo bližnjega. Otroci imenitnih in nizkih, bogatih in revnih se prijazno igrajo in pogovarjajo. Ce pa vstane prepir med njimi, ali kakošen nemir, kmali so zopet dobri. Nepopačeno dete ne derži jeze. Od njega naj se učenik uči ljubezni, prijaznosti, prizanesljivosti do vsakterega. Te lastnosti kinčajo in zaljšajo njegovo življenje; pomagajo mu, da je prijazen do svojih verstnikov, da živi v lepi složnosti s predniki in s sosesko. Prevdarjaj, kako otrok verjame besedam svojih staršev in učenikov. Kar mu povedo, je gola resnica. Učenik! tako otročje pobožna naj bo tudi tvoja vera. Verovaj razodenju božjemu, naukom katoliške cerkve, ne da bi nad njimi dvomil. Premišljuj , kako otrok pristopa k svojim ljubim staršem, kako zaupno od njih pričakuje pomoči in zavetja. Očeta prosi, ne da bi dolgo premišljeval, ali tudi to zasluži, česar prosi. Vse dobro pričakuje od svojih staršev. S takošnim otročjim zaupanjem priteci tudi ti, učenik, k svojemu Bogu, in če ravno nisi vreden uslišan biti, — tvoj Oče je, kterega prosiš. — Kako zelo ljubi otrok svoje starše, dobrotnike in zveste učenike! S ka-košnim veseljem pripoveduje od nebeškega Očeta, od ljubih svetnikov in angelov varhov. Tako tudi ti, učenik, ljubi svojega Boga. Njemu daruj in posvečuj svoje serce, svoje djanje in nehanje, in varuj se, da ga ne žališ prelomivši njegovih svetih zapoved. Otrok išče, želi luči in resnice. Poprašuje, pozveduje, posluša, se uči, si zapominja, in vesel je, da napreduje. Več ko vidi in se nauči, več bi še rad vidil in se naučil. V svoji priprosti nedolžnosti praša očeta in mater o prikaznih v naravi in človeškem življenji, posluša povesti svojih dedov iz ust učenikov; radostno posluša čudeže božje. Iz tega, ljubi pri-jatel, se učimo, da napredujmo in rastimo v spoznanji naj ime-nitnejšega, namreč v resnicah svete vere. Tudi v tem, kar tirja naš poklic, prizadevajmo si za napredek. Otroškega življenja ne moti ne tuga, ne bol. Ne more drugače biti; otrok ne obžaluje greha, poniževanje ga ne tare, ker se ne povzdiguje, pozemeljskega ne zgubi, ker ne pozna njegove vrednosti. Tudi majhne reči ga zelo razveseljujejo. Prizadevaj si tudi ti, učenik, da boš tako veselega serca; lo-žeje boš v dobrem napredoval; veselja bodeš najdel v obilnosti tam, kjer ga vsoren, nezadovoljen ne najde; težave in gren-kosti svojega stanu bodeš ložeje prestajal. Tu najdeš, dragi prijatel, marsikaj, česar se učenik od nedolžnih otrok učiti more. Kar se tukaj nauči, potrebuje kakor kristijan v svoje zboljševanje; koristilo bo pa to tudi učeni-ku in gojitelju. 8M8M1&, pervi pedagog v novejših časih. Slomšek škof. Ni čuda tedaj, da je knezoškof France Kutnar preserčno ljubil korarja Slomšeka. Sicer ni druzega želel, kakor da bi ga zmirom pri sebi imel; ker mu je pa bilo blagor cele škofije več pri sercu, kakor lastna oseba, mu je vendar prigovarjal, da naj sprejme spraznjeno opatijo v Celji, da bi bil tam, ko je škofija bolj oddaljena, on škofova desna roka in oko. Volja višjega pastirja mu je bila volja božja, in tako se je preselil mesca aprila 1. 1846. v Celje; vsi so ga z veseljem pričakovali, in Celjanom se je prikazal pri procesiji sv. Marka; njegova perva pot po mestu je bila namenjena pokori. — Pa že 30. maja tega leta ga je izvolil prevzvišeni nadškof solnograški, Friderik knez Svarcenberg za lavantinskega škofa, da postane vreden naslednik Franceta Kutnarja, kteri je bil med tem umeri, in po kterem je, preden je šel iz Lavanta, mertvaški govor imel. — „Ljudski glas, božji glas*"' je navaden pregovor, in tukaj se je pa v resnici spolnil. Vse je želelo Slomšeka za škofa, in radost je bila povsod velika, ko so slišali njegov poklic na škofov sedež. Vendar da ostanemo pri svojem predmetu, povedali bomo le, kaj je Slomšek na škofovem sedežu storil za ljudske šole. Nekdanji žalostni stan ljudske šole med Slovenci poznajo častiti bravci iz lastne skušnje, ali so vsaj slišali od njega, in nekaj smo že tudi tukaj o tem govorili; povedali smo pa tudi, kaj je Slomšek storil špiritual, nadfajmošter in škofijski ogleda za ljudske šole; vendar določno pomagati je le mogel, ko je bil škof — in 1. 1848. mu je ponudilo lepo priliko. Komaj je bila narodna enakopravnost v Avstriji izrečena in vsaj v principu spoznana, pokazala se je vnebovpijoča krivica, da so hotli po ljudskih šolah Slovence ponemčevati. Vlada sama je spoznala, daje treba ljudsko šolo prestrojiti na bolj narodni podlagi; a kje najti moža, zadosti zvedenega, skuše-nega in rodoljubnega, da bi pomagal vladi s svetom in delom? Takošnega moža je iskal minister Thun, in dobil ga je Slomšeka. Marljivo, zaupljivo in odkritoserčno sta si dopisova- la ta dva verla možaka skozi 4 leta; iz njih pisem vidimo dva moška značaja, takošne dušne blagosti, kakoršna je malokje ; oba živo navdušena in pripravljena vse storiti za imenitno idejo — vesoljno ljudsko omiko. Njih vrednost verstniki niso spoznali, a potomci bodo vedili to ceniti, in če tudi nista v vseh rečeh pravo zadela, vendar prizadevala sta se vedno za naj boljše. Pozabiti pa ne smemo, da je bilo tukaj narediti čisto novo učilno osnovo; bolj popolnoma ima postati še le po večletni skušnji; zapreke so bile tudi neizrečeno velike: od ene strani stare presoje, od druge pa želje po ločenji; treba je bilo med prenapeto nemščino in slovensčino najti srednje poti. Minister ga je povabil, naj razodene svojo misel zastran osnove ljudskih šol, ter ga zagotovi, da v tej reči ne bo ničesar ukazal, da bi se poprej z njim ne posvetoval. Slomšek se veselo ponudi, ter reče, da je njegova sveta dolžnost skerbeti za povzdigo ljudske šole po vsi svoji moči. Zaveže se, da hoče pregledati vse šolske bukve in preskerbovali, da se potrebne nove izdelajo. Da bolj varno napreduje v tej silno važni reči, naprosi naj boljše učenike po škofiji, da naj mu povedo, kakošne nove bukve naj se ponjih mislih vpeljejo, in naj mu odgovore na posa-mesne vprašenja. Najdejo se cele pole posamesnih bukev, ktere je predložil ministerstvu. Tu vidimo, da se je serčno poganjal za nemško-slovenske šole tam, kjer je bil potreben nemški jezik. Sam je spisal za takošne namešane šole primerjavno slovensko - nemško slovnico. #) Poiskal si je naj bolj sposobnih učiteljev, da mu izdeljujejo nove šolske knjige; dajal jim je prav na drobno izdelane načerte, in je zopet vse poslane rokopise sam pregledoval in popravljal. Tako so bile po versti vse šolske bukve od pervega začetka noter do ponavljavne šole pripravljene in predložene; za „Ponovilo" pa je Slomšek posebno skerbel. „Prizadeval sem se, da si pridobim naj boljše moči v svoji okolici; naznanil sem jim tvarino in obliko, spisane sostavke sem pregledoval in izbiral. To „Ponovilo" ne ponavlja le šolskih naukov za bolj odraslo mladost, ampak je tudi pripravna domača knjiga za mladost, ktera šoli odraste, ker se ozira povsod na praktično življenje". In v resnici so te bukve izdelane s toliko prid- *) Njegova slovnica pa je bila bolj težka od sedanje praktične slov.-nemške gramatike, ali pisana je bila v ravno takem zmislu. Pi». nostjo in z znanstveno vednostjo, da se skoraj ničesar v njih ne pogreša, kar je za te leta vediti potrebno, in kar more mladost razumeti. Tudi minister je te bukve posebno pohvalil, ker „ponavljanje posebno pospešujejo in so tudi slovenskemu ljudstvu po deželi v praktičnem življenji posebno koristne, ker bude vero in se ustavljajo zapeljivim naukom". Ko se je pa čez več let knezoškof v svojo žalost prepričal, da nekteri učeniki ne uinejo rabiti teh bukev, je razglasil še na večer svojega življenja v „Drobtinicah" 1. 1862 (st. 275) kratek navod, kako naj se rabijo z naslovom: „Kratko vodilo za malo in veliko berilo. Učiteljem dober svet". Svet je spoznal njegove zasluge v šolstvu, kakor seje tudi spodobilo; knezoškof sekovski Jožef Ot. žl. Ravšer pravi (I. 1850.), da „so šolske knjige popolno namenu primerne, in da tudi glasno pričajo, kako je njih pisavec umen in v resnici pobožen*. Rudmaš, šolski svetovavec, pravi, da on ne pozna drugačnega zdravila za ljudske šole; šolam, v kterih Slovencev ne poznajo ali jih imajo za pol Nemce, pomagati se ne more. Vsakdanja skušnja jih je že davno obsodila; vendar nekteri tega le nočejo slišati i. t. d. V ministerijalnem razpisu se bere: „Srečo si smemo vošiti, da smo dobili moža, ki je v to poklican, veljaven, učen in skušen tako, da se sme od tega dela, ktero je v prid šolskih otrok, pričakovati dobrega izida*. To silno važno dopisovanje je terpelo štiri leta, in ako bi kdo zgodovino naših šol pisal, bo tukaj najdel naj imenitnejše reči; „kaže nam pa tudi, da je Slomšek vladi vselej zvesto in z veseljem pomagal, kedarkoli ga je potrebovala, in daje Slomšek dvoje verste bukev spisal; eno za čisto slovenske, druge za slovensko - nemške šole. *) Vidi se pa iz tega, da Slomšek v narodnih rečeh ni bil prenapet, in je rad pustil nemškemu jeziku pravico v krajih, kjer je njegovo znanje ljudstvu koristilo — ali mu je še celo potrebno bilo. Ravno on je bil, ki se je potegoval za namešane šole, in je tudi njegova obveljala; ni maral, da so ga zato prenapetneži zaničevali. V nekem kraji so mu „miserere" odpeli, kakor da bi bil umeri za narodno reč in v nekem časopisu se je bralo: „Slišalo se je Da se pove resnica, moramo omeniti, da bukve pri nas navadne, kakor slov. nemški „Abecednik", „Pervo in drugo berilo", „Prakt. slov. nemška gramatika" niso samo Slomšekovo delo. Pi». šumenje perut, ko je angel iz nebes padel". Rad je potem takemu, kdor je govoril zoper prenapeto narodnost, smeje pravil: „Pazite, da tudi Vi ne pridete med zaveržene angele". Le eni reči se je določno ustavljal, namreč nemščini v ljudski šoli pri keršanskem nauku. Zoper to zlo rabo je Slomšek terdo na pete stopal, in v njegovi vlogi do ministerstva dne 15. junija 1. 1852. beremo, da se podučevanje v sveti veri, ne sme nikdar za podučevanje v jeziku obračati, ampak v keršanskem nauku naj se podučuje v tistem jeziku, kakor se v cerkvi božja beseda oznanuje; čisto nepotrebno je tedaj sloven-sko-nemške katekizme zopet natiskovati. Toliko je tedaj Slomšek storil za ljudske šole; domače slovstvo je pa povzdigoval, ker je ali sam pisal, ali velikodušno druge pisatelje podpiral, ali jim dobro svetoval. Da je on začel „Drobtinice" spisovati, smo že povedali, tudi ko je bil škof, je nevtrudeno delal in pisal za nje. Bližeje ko je bil smerti, toliko bolj pridno je pisal; čutil je, da se mu smert bliža, in vendar je še imel svojemu ljudstvu, kterega je serčno ljubil, še toliko povedati. Novo obširno delo, ktero je škof dal svojemu ljudstvu, je bilo „Življenje svetnikov". Sam je napravil načert za to delo; odbiral je življenjopisje, ktero je bolj podučljivo kmetu in rokodelcu , in sam je spisal veliko životopisov. Kdor koli je imel kakošno slovstveno delo, rad je poprosil njega dobrega sveta, ter ga dobil ljubeznjivo in previdno; še celo iz tujih škofij so mu večkrat bukve pošiljali, da jih pregleda in poterdi. Dosti je bilo, da je stalo njegovo ime spredaj ; gotovo so take bukve dobro prodajali. S posebno radostjo pozdravil je pa društvo sv. Mohorja , ktero se je osnovalo 1. 1851. v Celovcu, da se izdajajo dobre knjige za ljudstvo. Več let je temu društvu dajal čisti donesek iz „Drobtinic", in v posebno tolažbo mu je bilo, da je pri njegovem odhodu iz Koroškega višji pastir kerški to društvo v svojo pokroviteljstvo sprejel. (Konec sledi.) Pomenki o slovenskem pisanj i. XLV. V. Metelko piše tudi Hrovat, Hrovaško (Kroat, Kroa- tien), drugi pa, zlasti novejši knjižniki, rabijo zdaj/iorvat — Horvaško, zdaj Hervat — Hervaško, i sada Hrvat — Hrvatsko. T. Stara slovenska oblika je Hr'vatin, množn. št. Hr'-vati-e, gerška Xowßdtm, Xu Qßdtoi, XwQoßntoi . . ., latinska Crawati, Chruuati, Chrowat, Growate, Chrobatae, Crouacia, Croata, Harvati i. t. d.; Trüber ima Crouati, Krell Hervatsko, Dalmatin Haruati; Ogri jim pravijo Horvatok, Nemci Kroat — Krobat, Kroaten - Krobaten; Serbi jih zovejo Hr'vati, sami se kličejo Hr'vati, Horvati i. t. d. U. Kako se razlaga in kaj pomeni ime njihovo? T. Eni ga izpeljujejo a) iz hora ili gora sploh (Horvat je v ces. slov. Waldland), eni b) posebej od Karpatov ali krapakov — kakor tujci pravijo goram, kterim Slovani velijo Gory, Tatry ali Horby t. j. Chrby, in celo Safafik misli, daje po tem (Chribet, Chrebet = Bergrücken, Chrben - Chrbten ali Karpathen) posneto ime narodovo: Chr6 — Chnoat; c) drugi pišejo, da iz hrvam, hrvati pugno, diinico, certo, kämpfen, ringen, cf. stsl. r'vati s g pugnare, nsl. rvati se ri-xari, croat. hrvanja lucta): „Bojeven narod in junašk, kakor je hrvatski, ni samo dandanašnji, pravi Terstenjak (Nov. 1862), temuč že od nekdaj ima očake, kterih imena pomenjajo: boj in sek; tako je tudi ime Hrvat od hrvam. V starohrvaških listinah nahajamo imena: Hrviša, Hrvaš in Hrvoje; d) še drugi menijo, da so dobili ime po banu svojem Hrovatu ili Horvatu i. t. d. — Pisal sem nekoliko o tem naslovu 1. 1862 po Kopitarju. Glag. Cloz. p. IiXXI: „Liceat et de ipso vocabulo Croatarum adnotare aliquid. Constantino Porphyrogenito scribuntur XQwßutoi, i. e. Hrovati. Ipsissimum hoc nomen habent etiam a pro-ximis vicinis Carniolanis: Hrovat, pl. Hrovätje. Cui ad amussim respondet Hungarorum Horvat; nam cum e suae linguae ingenio non possint incipere vocem a binis consonis Hungari, primam vocis syllabam, ex Uro — mutarunt in Hör — sicut e brät (frater) fecere barät et sexcenta simi-lia. Hunc hungarismum etiam Zagrabienses adoptavere, qui Horvat dicunt et se ipsos nunc, et antea Dalmatas dixere. Illyrii contra H'rvat efferunt, per H verum, non X cyrillia-num, et vocalem dimidiam inter H et r litteras. Sed omnes hae scriptiones satis evincunt, vocabulum Hrovat nil habere negotii cum hr'b't i. e. dorsum; imo neque cum montibus C a r-pathiis, nisi si forte niontium ipsorum vocabulum adultera-tum sit a Veteribus graecis et latinis, quibus Carpathium mare familiarius fuerit, quam Hrovatorum sive natio, sive montes". U. Kako naj pišem toraj ime bližnjih naših sosedov, kadar pišem slovenski? T. „V slovenskem se mi zdi po mnogih dob rih slovnicah , po splošnji izreki in po priliki latinski in stari gerški edino pravo liro vat, liro vaški", sem djal takrat, in tako tudi naj raji pišem. Vjema se v tej pisavi razun tega z obliko nemško, pa tudi druzih omikanih narodov. Kdor se hoče ravnati po sedanji hrovaški izreki, piše Her vat, hervatski, in kdor izpušča polglasnik ali — kakor pravijo — r rabi samoglasniško > pisari Hrvat, hrvatski. XLVI. U. „S er boru in gens, quos etiam Chrovatos vocant, gens C hrovatorum; quos nonnulli Serbios vocant" — se bere (Stritter II. 165. 400.), in to nam kaže navadno obliko Hro-vat pa tudi S erb. Bilo je to poslednje imenovanje nekdaj občno, kakor si že razkazal, ali sedaj je posebno; kaj neki pomeni ? T. Bazno je pisano v starih knjigah: S er bi (Plinius), 2sQßoi ali po druzih (Ptolemaios), Hnógoi (Sorbi, Pro- kop), Oervetii, Zeriuani, Seruiani, Surbi, Sarbi, Sorabi, Seb-li, t« Sereb' in Serb' (Nestor), Sr'bin, Srb i. t. d. In ravno tako različno je tudi razlaganje njegovega pomena. U. Ktero je znano tebi; povej mi nekoliko povej! T. Izmišljevali so si nekteri, da je to ime a) po vojvodu ali imenitnem možu (Sarb); b) daje ir6 = voda, in Serbin kar Vinde; c) Sir bi tum dieti a serendo, ali slov. a ser p; d) Zhóqoi, ker so stanovali po selih anoQá8r¡v t. j. razsejani ali simtertje, e) S erbij a ni ali s hribljani, in f) S er v i in Serviani t. j. Sclavi (schiavi), in dové kako še — brez vzroka, če tudi ne brez poroka! U. I ktero je vendar pravo razlaganje? T. Safafik ga je menda zadel, ki lika ime Serb iz srb t. j. narod, ljudstvo (natio, gens, ind. serim natio). Kakor se naj primerniše izpeljuje beseda „Deutsche" iz got. thiuda ali thioda (stn. diat, lett. tauta); tako — pravi — so se Slo- vani imenovali nekdaj Ser bi (Srbi) t. j. ljudje istega naroda. U. In kako se določi pisatev? Kako čem pisati jaz? T. Nestor, Rusje, Poljaki, gornji ali severni Serbi (Sorbi, Sorabi) pišejo in izgovarjajo glasnik med S in /• na tanko: Serb, rus. Serbino, Serbinovvka, polj. Serbinow, Sar-bin; Lužičani: Serb, Serbjo (pl.)j serbski in serski (serska ryč); Serbi podonavski so pisali nekdaj razno, sedaj pišejo večidel Sr'b, Srbin, Srbljin, srbski ili srpski; enako izgovarjajo in pišejo Cehi: Srb, Srbin, Srbljin, srbski i. t. d. Ker se ime Serb (serbski) v tej obliki nahaja v prestarih latinskih in gerških pismih, ker se strinja z novimi olikanimi jeziki, ker se poda knjigam severoslovanskim, in ker pristuje tudi slovnici ter izreki slovenski, toraj ga rabim i jaz v knjigi slovenski. Pašnik. Pestaloci piše: „Skušaj da bodo otroci naj prej dobro-serčni, ljubeznjivi in dobrodelni, potem jih navadi, da bodo mogli ljubezen in dobrodelnost tudi v svojem okrogu spolnovati. Glej na vsakdanje prigodke, in skerbi, da otroci pazijo na to, kar se okoli njih godi. Ako bi mogel noči prečuti, da otrokom pokažeš v djanji in z zgledi, kar jim drugi z besedo hočejo dopovedati, je bolje, da noč daruješ. Pestaloci je svojim učencem kaj malo z besedo pojasnoval, ampak če so bili tihi, jih je smehljaje ljubeznjivo vprašal: „Ali niste pametniši in ljubši, če ste tihi, kakor pa, če vpijete in razgrajate?" Če so se mu prilizovali in ga svojega očeta imenovali, jih je vprašal: „Otroci, ali se smete očetu hliniti? Je li prav, če mi sedaj kušujete roke, za herbtom me pa žalite?" Če se je govorilo od nesreč in težav v deželi, je djal: „Ali Bog ni dober, da je vstvaril naše serce tako usmiljeno?" Tudi jih je prašal od časa do časa, če je kak razloček med gosposko, ki uboge odgojuje tako, da si potem lahko sami pomagajo, in med gosposko, ktera jih samim sebi prepušča, ali jih živi z izprošenim kruhom v hišah za uboge, in jih ne odvadi pohajkovati. Pogosto jim je pripovedoval od kake družine, ki si je s pridnostjo toliko prislužila, da ji je bilo mogoče sirovim in nevednim ljudem pomagati. Na njegove persi se naslanjajoče je vprašal: „Ali bi hoteli tudi vi, enaki meni, med revnimi ljudmi živeti, in jih odgojevati v dobre ljudi?" Mili Bog, kako so bili mali ginjeni! s solznimi očmi so odgovarjali: „Da bi nam to le bilo mogoče!" Tako je učil Pestaloci, tako izrejal svoje otroke. Ni jih učil s suhimi besedami, kaj naj vedo, hočejo in morajo, ampak dobre občutke in kreposti je skušal prej v njih obuditi, preden jih je to z besedo učil, ker napčno se mu je zdelo z otroci se pogovarjati od reči, ktere še ne poznajo. Veselilo pa je njogove učence vse to, da so vedili, kako izverstnega učitelja imajo. Znano jim je tudi bilo, da ne bodo ostali zmi-raj na duhu revni, ampak da z verstnimi vedami bodo stopili enkrat med ljudi. Čutili so, da se več učijo, kot drugi otroci, zato jim je pa bila ta teža tudi kmali lahka reč. Ko je leta 1799 terg Altorf pogorel, je zbral Pestaloci svoje učence, in jih je sledeče nagovoril: „Poslušajte, ljubi otroci, Altorf je pogorel! Morebiti, da je v tem trenutku več kot 100 otrok brez stanovanja, brez živeža in brez obleke. Ali bi ne hoteli vi kakih 20 nesrečnih otrok k sebi vzeti„Da, mili Bog, da", so vpili otroci, in poskakovali so od veselja. „Pa, otroci, nekoliko pomislite, mi nimamo toliko denarja, kolikor si ga želimo, in morda, da ga zavoljo teh nesrečnih otrok tudi ne bomo več dobili. Zavoljo tega bote pa mogli bolj delati, da jih bote mogli preživiti, pa tudi od svojih oblačil jim bote mogli kaj dati. Ne recite tedaj, da si te uboge otroke želite, in da hočete zarad njih v pomanjkanji živeti". Vse to so mogli otroci ponavljati, da bi bil gotov, da to res umejo, in kaj želijo. Pa to otrok ni ostrašilo, ampak še le veselilo jih je; enoglasno so mu vsi odgovorili, da jih hočejo in želijo k sebi, če bi tudi morali bolj delati, manj jesti in obleko ž njimi deliti. Enkrat pridejo trije piskrovezi v sirotišnico. Pri odhodu dajo nektere krajcarje za te uboge otroke. Pestaloci ne pusti možev iti; pokliče otroke in pravi: „Ti možje so daleč od svojega doma, jutri ne vedo, kje bodo spali, kje kaj jesti dobili, sami so darov potrebni; pa ker imajo usmiljeno serce, in vidijo, da ste revni, dajo za vas ta denar po svoji zmožnosti. Pridite in zahvaljujte se jim!" To vid iti stopijo možem solze v oči, in otroci se jim ganljivo zahvaljujejo. Nek učitelj je imel tri pregovore, ktere je vselej staršem povedal, kedar so mu kakega otroka pripeljali v šolo. Rekel jim je namreč: „Sam ne morem odgojevati, ampak vi mi morate pomagati. In če mi pomagate, ne vlecite „nazaj", kedar jez pravim „naprej!" In če je oča svojega „božčeka" hvalil, in mati svojo ljubljenko milovala, je še pristavil: „Boljše je imeti neizgojenega otroka, kakor pa zagojenega". Povedal je tudi kako pripovest, kakor n. pr. : „Poznal sem izverstnega ljutnista, ki je imel navado reči: Ako dobim učenca, ki nežna še nič na citre, zahtevam 5 gl. učnine na mesec; če pa dobim takega, ki že nekoliko zna, mora mi plačati 10 gl. In češem ga vprašal, zakaj tako, mi je rekel: „Pet goldinarjev mi mora plačati za to, da ga učim, in pet goldinarjev pa zato, da ga odvajam". Dobra navada je bolja, kakor cela versta dobrih vodil; in slaba privada je hujša, kakor sto nepravilnih zaumenov. Podu-čevati, pa ne vaditi, se pravi prazno slamo mlatiti; vaditi in pa podučevati se pravi ljudi izobraževati. O. Egidi Jaiz piše: „Nek katehet, kteri je imel le 13 učencev v poduku, jim nekega dne reče, da naj se zgodaj vadijo berzdati svoje strasti, in si večkrat kaj prijetnega odreči. Podučeval je naj pred splošno, potem pa posamesno. Rekel jim je, da zjutraj, ko se zbudijo, naj koj vstanejo; da jim pa to ne bo težavno, morajo koj vstati, kakor hitro se zbudijo, kolikor delj časa vstati odlašajo, toliko težavniše vstajajo. Neki dan vpraša odkritoserč-nega dečka, če zjutraj koj vstane, ko se zbudi. „Koj", mu odgovori deček veselo. Vpraša drugega. Pa ta se izgovarja, da bi bil vstal, ko bi ne bil zopet zaspal. „Ravno to kaže, da si premišjleval, ali bi vstal, ali ne", mu odgovori katehet. Tako je katehet precej časa spraševal učence, s tem je lene sramotil, pridne pa še bolj spodbujal. V malo tednih jih je tako daleč pripravil, da so lahko vsi zgodaj vstajali". — Se vé, da ni zmiraj lahko in hitro se kaj dobrega privaditi; hudo navado opustiti, je zmiraj težko in hudo. To je skusil oni Francoz, ki se je hotel odvaditi, da bi ne bil predolgo spal. Ker je bil mehanikar, je napravil svojo uro tako, da ga je budila. Ob štirih zjutraj je stopil s hišice, ki je bila narejena pri uri, bob-narček, in je bobnal budnico tako veselo in močno, da se je spavec pri tej priči zbudil in koj vstal. Pa kmali se je bob-narčkovega vriša privadil, in se ni več zbudil. Robnarček je mogel preč, in namestu njega je napravil kačo, ktera mu je vsako jutro tako silovito sičala na uho, da se je pri tej priči zbudil, in je skočil iz postelje. Pa tudi to mu ni dobro koristilo. Naredil je potem pri uri majhen količek in ga tako vrav- nal, da kedar je ura zjutraj štiri bila, mu je padel na noge. Ker se je pa hotel količevega udarca še v postelji ozdraviti, je zopet zaspal, in je spal dalje, kakor sicer. Toda to stanovitnega moža še ni ostrašilo; sklene, si zdaj še le prav do živega priti. Zedinil je namreč z uro mašino, ktera ga je ver-gla s postelje na tla, ko je prišel čas, da mora vstati. Tako jo je še le zadel. --iu. Zamik. Šolsko blago. Številjenje. 1) V Evropi živi 275 milijonov ljudi, v Aziji 720 mil., v Afriki 200 mil., v Ameriki 89 mil., v Avstraliji i mil. Koliko je vseh ljudi na zemlji ? 2. V neko šolo hodi 85 učencev in učenk, kterih je 15 več kakor učencev. Koliko dečkov in koliko deklic hodi v to šolo? 3. Platnar kupi kos platna za 38 gold., in ga proda za 43 gold.; koliko gold. od sto je pridobil pri tej kupčiji? 4. Nekdo služi na leto 900 gold. plače, pa na leto 5krat toliko izdaja, kakor prihrani; v koliko letih si bo prihranil 1000 gold.? Pogovor pod lipo. \emec l: Ze ne pomnim, od kar se poganjam za čast, da bi mi moj slavni narod samoglasniški klobuk na glavo djal, pa nič ne opravim! Pravijo, da sem pravi magarec, da kaj tacega sanjarim; pišejo pa me le radi za glasnika, n. pr.: Oertl, Hyrtl, Neu-stadtl, NeumarktI in še veliko tacega! Slovenec r: Veš kaj? Posloveni se, pa boš imel kmali dokaj zagovornikov. Mene že mnogi rabijo za samoglasnika, in me v kratkem bodo vsi. Zmaga mi je zagotovljena; vse nasprotovanje ne bode pomagalo nič. Le pristudno mi je, da mi nekteri še zmiraj šterkovca e pripregajo. Pridi k nam, pridi! dobiva še kacega novinca, ki želi tudi promoviran biti, iu ako se bo e preveč maličil, ga bomo med soglas-nike degradirali, pa bo mir besedi. Slovenec I: Vesla kaj? Jaz sem tisti novinec, ki pa imam stare pisma, prestare diplome, da sem plemenitega samoglasniškega rodii. Bil sem samoglasnik v sta-roslovenskem; tako se bere v njih; zakaj bi ne bil tudi v novoslovenskem? Zdaj, ko vse na stare pravice gre nazaj, in so bratcu mojemu ru naravne pravice njegove že zagotovljene, zdaj tirjam iz doslednosti tudi jaz, da se meni poverne moja dedšina, in da se mi prizna zopetsamoglasniška veljava moja. Nemec r: Tiho, tiho! Vidi se, da revčeka Slovenca nemški dobro ne znata. Pismo, ktero vama prilastuje samoglasniške pravice, ni še tako staro, in še to je bilo ob veljavo djano koj drugo leto z drugim očitnim pismom. Oboje, se ve, je narejeno po nemški, uno v Beču, to pa v Bonu. Dokler se tedaj pervo ne rehabilitira, kako moreta tirjati kaj tacega?! Ti pa, bratec moj 1, bodi tiho in zmi-rej, da ne prideš za volj svoje doslednosti ljudem v zobe, dokler ti tega ni treba! Sp. 1 © 11 Iz Zagreba. 10. in 11. preteč, m. je bila tii perva velika skup-sčina ljudskih učiteljev, pri kteri se je vstanovilo novo društvo „zadruga učiteljska", kteremu bo namen, da se po prineskih udov osnuje zaklada na podporo učiteljskih sirot. Bog daj tej blagi družbi naj boljši vspeh! Učitelj je gotovo dvakrat bolj ubožen, če ga zraven vsakdanjih težav in nadlog še tare grenka skerb, kako se bode živila njegova ljuba družinica, kedar njemu oči zatisne bela sinert. *) Iz Laške nadfare. Menda je vsak pameten človek do dobrega prepričan, kako koristne in potrebne so šole za narod. One so goji-lišča potrebnega izobraževanja, lepega obnašanja, nježne omike; pa so tudi semenišča časne in večne sreče. Bili so časi nam Slovencem kakor v vsem tudi v tem neugodni, da so se nam sicer šole dajale, toda naučili se ničesar nismo v njih; kajti prednašalo se nam je vse vse v tujem, nemškem jeziku, in gorje ubogemu otroku, kteri se je prederznil, v šoli slovensko besedico ziniti! Kaznovan in zasmehovan je bil, da je bilo joj. Spominjam še se dobro žalostnih časov, ko smo se kot majhni dečki v Mariborskem predmestju sv. Magdalene učili katekizma, se ve da vse po nemški; in prvo vprašanje je bilo: „Was ist der Zweck der Religion ? Was ist der Endzweck der Religion ?" Gledali smo se in strmeli nad temi besedami, in vedno prebirali in prebirali: „bos is der cvek der reglijon?'* Mislili smo zmiraj na „cveke" v svojih čevljih, in pri „endcvek" na zadnjega na opetni-cah. Pa to vse ni nič pomagalo; učili smo se „čveka" iz glave, če ga tudi razumeli nismo. — No, ti žalostni časi so se sedaj, hvala Bogu! vendar nekaj *) Tudi na Kranjskem imamo že nekaj let enako dobrotno društvo, toda še sedaj jih je mnogo, ki mu niso prijatli in menda čakajo, da bi jih predniki silili k temu, kakor gosposka zanikerne učence v šolo. Za to, kar je tvoj in tvojih bratov dobiček, «e vendar že sedaj ne daj priganjati! vrcdn. zboljšali; poznala je tudi visoka vlada, da, ako se Nemec, Lah ali Madjar v nemškem, laškem in madjarskem jeziku v začetnih šolah podučuje, da bi te milosti menda tudi Slovenci vredni biti smeli. In tako so se začele sedaj tako imenovane slovensko-nemške šole: naprava , s ktero smo sicer eno stopinjo naprej storili, ktera nam pa še vendar popolnoma pravična ni, ker je protinaravno, otroka že v naj-nježniših letih zraven materinskega jezika že ptujega jezika učiti. Toda naj bo; o tem bi se moglo še veliko govoriti. Vsaj toliko vendar imamo sedaj, da se tudi smemo svojega narodnega jezika učiti! Počasi bo že še boljše. Narodnih šol nam je tedaj sila potreba. Hvala Bogu, tudi v laški dekaniji se je v tem obziru v zadnjih letih veliko zboljšalo. Laška dekauija, gorata in težavna, pa tudi razpostrana, ima blizo 20.000 duš, in vendar so v vsi dekaniji dolgo časa le tri prave ljudske šole bile, to je v laški nadfari, v Loki in Trebovljah. Sedaj so se pa časi tudi pri nas na boljšo stran obrnili. V Jurjevem Kloštru (Gaj-rach) in pri sv. Marjeti blizo Toplic ste se ravno kar pravi farni šoli vstanovile; pri Zidanem mostu se je na pet let občinska šola napravila; v fari sv. Jakoba v Dolu je lepo šolsko poslopje že dozidano, in bo se tam v kratkem redno šolsko podučevanje začelo, in v fari sv. Jederti se tudi šola zida in bo v kratkem dogotovljena. Glejte vesel napredek ! Laška dekanija se sme s tem res ponašati, da se je v njej v kratkem času toliko zgodilo. In kar je najlepše, ljudstvo sploh, ktero je navadno rado zoper šole, ter se vsaeega krajcarja šolskih izdav-kov boji, začenjalo je pri nas razumevati, kako potrebne in koristne da so šole, in je v teh slabih časih stroške za zidanje novih šol prav radodarno poplačalo. Veselo zuamnje, da slovenski narod iz dolgega svojega dušnega spanja povsod vstaja, in hrepeni po veči omiki in izobraženju. Ker se je tedaj zadnja leta število učiteljev tako veselo zmno-žilo, sklicali so naš prečestiti gospod dekan in nadžupnik, Anton Z u ž a, v Laški terg (Tutfer) v dekanijo svetovavni zbor učiteljev in kateketov laške dekanije. Snidilo se je tedaj 25. oktobra 15 učiteljev in kateketov, in posvetovanje je bilo prav važno in koristno. Vladal je sploh prav vesel slovenski duh in vsi so spoznali, da pri nas slovenski jezik svoje nadvlade zgubiti ne sme, da je sicer po zdanjih žalostnih okoliščinah potrebno tudi učenje nemškega jezika, toda da mora podlaga biti vsemu podučevanju slovenski, materinski jezik. Tudi o potrebi narodnega petja se je govorilo prav izvrstno in jedrnato. Že nježni otročiči se morajo v šoli podueevati v krasnem milem petju slovenskem. G. Janez Irgel, učitelj v Trebovljah, je to v izvrstnem vpisu dokazal. Tudi se je sploh želja izrekla, naj bi se vstanovila v naši dekaniji knjižnica za učitelje, v kteri bi nahajali potrebnih bukev in časnikov za izobraženje svoje. Ce se ravno ta želja ne da čez noč izpolniti, zgodilo se pa bo z združenimi močmi že kaj sčasom. Bog daj blagonosen napredek! Po dokončanem posvetovanju, pri kte-rem se je še mnogo drugih važnih vprašanj in želj izreklo, bilo je prijazno kosilo pri č. g. nadžupniku, pri kterem se je napivalo v zahvalo predsedniku, g. dekanu, in v dober vspeh naših šol in omike Slovencev. C„8lov»ntc.uJ Iz Ljubljane. V domačem časniku „Triglav" št. 88. so ne-ktere miločutne gospe in gospodičine blagoserčno misel sprožile, da bi gospe in gospodičine ubogim otrokom obleko šivale, in bi jo potem na sv. večer razdelile. Kakor se čuje, so se res dobre duše tega dela po-prijele, in že nabirajo milodarov za ubožčike. Komu se vendar serce radosti ne širi, slišati da za naše uboge otroke skerbe gospe in gospodičine, ki rev in britkost življenja ne poznajo toliko iz lastne skušnje, pa imajo vendar usmiljeno serce do siromakov. Kako zelo do-padljivoje tako ravnanje božjemu Učeniku, ki je na svojem pozemelj-skem potovanji otroke posebno ljubil in k sebi vabil, rekoč: „Pustite malim k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo". — Naj bodo tem blagim dušam posebno priporočeni šolski otroci, ki dostikrat nimajo obleke, da bi se branili hudemu mrazu in nemilemu vremenu. Ko bi te blage duše vidile naše siromake, kako vsi terdi od mraza v šolo prihajajo, ker njih starši zavoljo revščine ali samopašnosti jim ne morejo napravljati potrebne obleke — v serce bi se jim usmilili. Ni ga tudi večjega veselja za učenika, kakor takrat, kedar more siromašnemu pa pridnemu otroku kako pero, polo popirja ali kaj druzega v šoli potrebnega podariti, ali ga dobrim ljudem priporočiti; učenec viditi ljubezen pri svojem učeniku, ga tudi ljubi nasprotno. — Naj se tudi „Tovarš" spodobno zahvaljujo vsem blagim dobrotnikom mladine, posebno naj pa izreče svojo spodobno hvalo blagodušnemu gospodu E. Terpin-u, ki se je Šentjakopske glavne šole tako dobroserčno spomnil, ter podelil ubogim te šole veliko potrebnega orodja za pisanje. Naša dolžnost je, da se blagim dobrotnikom dostojno zahvaljujemo; usmiljenim pa je na unem svetu obljubljeno nebeško kraljestvo: „Blagor usmiljenim, ker usmiljene bodo dosegli", in: „s kakoršno mero bote merili, s takošno se vam bo tudi merilo". — V g. Giontinitovi bukvarnici je prišel na svklo nemški koledar pod imenom: „Laibacher Kalender fiir Studierende. 1866*. V njem je mnogo statističnega šolskega blaga, zavoljo kterega ga tudi vsem ljudskim učiteljem priporočamo. Sostavil ga je g. Fr. Gerkman. Listnica. Vse č. g. g. naročnike, ki so prestavljeni v drugi kraj v službo, prosimo, naj to naznanijo založništvu „Uč. Tov.", innaj pošljejo lOkr. za novi napis, ako ga hočejo imeti pred novim letom. — G. Dr. Z. v B.: Bekli ste, da imate neki prav znamenit spis za „Tov.", ki ga nam bote precej o začetku šolskega leta poslali. Prosimo, spol-nite svojo obljubo! — G. J. P. v Lj.: Zavoljo napevov pišite Biharjevi sestri Jerici, in dobili jih bote. — Mnogim, ki poprašujejo po nekdanji „Ceciliji": G. Giontini prodaja „Cecilijo", in ima še nekaj vezkov. — Nekemu učitelju, ki še „Tov." ne pozna: Potrudite se k vašemu gospodu kaplanu v farovž, radi ga vam bodo pokazali, in vam povedali kakošen je, koliko velji i. t. d. fK^f* Današnjemu listu so pridjani šolski ukazi. Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk. Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic. 33eítage ju 33 Cc« „U6. Tovars" 1865. Entiende ks fnrftbifdjöfl. ßonfiftortums tfaUmd) d. 25. (Dctobrr 1865 3. 151%66 an fämmtlidje ScOufötltrifttsaufftcOten uní) an Die &. ft. 3TormaCfc0uC=Dire&5ton in Calßacf). Pie fyolje 2anbe3regierung Ejat unterm 4. b. sDi. 3' 11139 Wort* lid) an^er eröffnet: „Saut (SrlaffeS beé h- f. f. ©taatöminifteriumS »om 21. ». sDi. 3- 2378/C. U. ift bie (Erfahrung gemalt »orten, bafé eiitjelne jweú jährige ?eíjrerbilbung0í2lnjlalten Se^ramtöiifanbibateit in größerer Shtjahl fctn>rt bei Slblegutig Per Scl)luféprüfung bie Befähigung als Se^rev für •£>auptfemulen unb für breifíafftge BolfSfdjulen juerfennett. (Sine folcfje ¿ßrariS ift unjwecfmäfjig, fdjäblicfy unb bem (Seifte ber bejüglicfjen Borfdhriften bttrcfjauS nicfyt ángemeffen, fíe läugnet gerate* ju ben (Srfaljrungöfafc, bafS man erft burd) baS Sehren Setjrer werbe. 2)ie @rfal)rung jeigt nicht feiten, bafS ie^ramtö^anbibaten mit bem beften S3efáí>tgimgéí3cugniffe im praftifchen Unterrichte »on man$eiu if)rer t^er befähigten Kollegen, welche jur gortbilbung burch bie noefy abju* legenbe Lehrerprüfung gelungen ftnb, übertroffen werben. 9Díand)er junge Seljrer, ber unter einer jwecfentfpredjenben 2ln-leitung unb bei ber Sorge ber ttoef) 51t befteljeitbert Lehrerprüfung ftdj fehr brauchbar für feinen Beruf auSgebilbet hätte, hat, burch baS §aupt« fctiullehrer* 3eugnifö aller weitem ©orge entbunben, feilte gortbilbung »ernactyläfftget, unb ift für baS Sehrfach verloren gegangen. DaS h"he f. f. ©taatSminifterium fjält eS behalt), juinal im ^inblicf auf bie Sien« berungen, welche bejüglich bec ßmennung ber 8ef)rer in mehreren Satt« bem bereits eingetreten ftnb, unb noch eintreten werfen, im 3ntereffe beS BolfSfchul41nterrichteS unb ber gortbilbung beS 8ef)rftanbeS für briitgenb geboten, bafS bie jweijáfjrigen SehrerbilbungSiSlnflalten benauS ber $räparanbie tretenben tfantibaten felbft bei gan$ entfprechenbem *ßrüfungSerfolge in ber Siegel nur bie Befähigung alé Unterlehrer mit ber ©rabajioit für .£)auptfdhuleit unb für breifíafftge BolfSfchulen (bie Befähigung für §auptfchulen fcEjlieft jene für breifíafftge BolfSfchuleit in ftch) jujuerfeniten, unb »on ber ©eftaltung, SBefä()ig«ngöi3eugniffe als M)xtt für ,!pauptfcl)uleii unb breiflaffíge BolfSfchulen auSjufolgen, fünftig nur auSnahmSweife bei einer befonberS h"tt°rr(*ileuben Befähigung ei* neS ifanbibaten ©ebrauch machen, Solche SluSnaljmcn werben junächft bei Sehnnbioibuen eintreten fönnen, welche fchoti früher einige 3gl)re im praftifchen ie^rfac^e jugebracht unb ben jweijährigett ííurS nur ihrer befferen SluSbilbung wegen nochmals gehört haben. ifanbibaten, welche aus ber *J3räparanbie mit Unterlehrer^ugniffen entlaffen würben, fyahen fünftig eine wettigftenS bretjiährige gute 93er= wenbung im praftifchen Unterrichte nachjuwetfen, um jur SIblegung ber Befähigungsprüfung als Sefjrer für ^»aupt? ober breiflafjtge BoifSfchulett jugelaffen ju werben. Lehramtsprüfungen jeber 2lrt für brei* unb »ierflafftge 9Solföfc^u= leit finb in ^infunft auSfc^iie^lic^ an ben 2ef)rerbilbungö--2lnftalten »ott ben für tue ^'äparanben beftefyenben ^rüfungS * Sommifftonen abju* {(alten". .§>iet>on ift im geeigneten SBege bte betrejfenbe SSerlautbarung mit Dem SBeifügeit ju »eranlajfen, bafö alle nur als Unterleder für £ri»iali faulen qualiftjirten iefyrinbhnbuen 31t ber hiermit iwrgefcf^riebenett 5M» fung gehörig »orbereitet erfdjeinen mögen, um baö 3W ju erreichen, in welcher ^inftc^t, was biefe 93orbereitungen betrifft, bte bisherigen 2lu0fcbreibungö«Sun'enben ter ßonftftoriali*)3rüfuiigen fyinlängltcfye SBtnfe enthalten. 2lud) tvtrb nodj erinnert, bafS barnacl? felbft fold)e Sefirinbtoibuen, welche bis nun bie Sefyrerbefäljigung bei minber genauer 23el)anblung erhalten fyaben, feit bein aber in ber (Selbftbilbung notorifd? jurörfblie» bett, auci; jum Slblegen ber befproc^enen Prüfung aufgeforbert »erben fönnten; ba biefe 33orfd?rift wofyl nur bie gehörige 2luöbilbung unb 93er= votlfommnung ber 33olf3fcf)ulleljrer jum ^au^tjiele tyat. Hutrettfce bis fiirltbircpfU. fionftfioriums Caibnd) ü. 31. ©ktobrr 1865 3. 16u5/324 att fämnttltdje ScfjuföiftnfitsauJTicljten in 3iratit. Jlnläjjlid) »orgefommener ^«Ue, wo baS (Sinfcbreiten ber ©c^ul« proßiforen um beftnitiöe Ueberfommung ber ©d)ulplaße oerfct)iebent(ict) ungehörig inftruivt war, finbet baö Sonftftorium fjauptfacfylici) wegen beö UmftanbeS, bafS aud) fjierlanbö wie in ben nachbarlichen £>iöjefen, wo baS neue (Scfyulpatronatögefeft bereite in'ö ieben getreten ift, manche Stecfereien für braße (Scintlprosiforen nid)t ausbleiben bürften, nacbftef)en* be 23elel)nmgen fyinauSjugebeit, wie bem »orjubeugen fei, bejiefyungSi weife wie ftdi biefelben um befinitiße Slnftellungen orbntmgSgemä(j nod? bei umjufefjen fjabeit: 1. §ängt ber bezügliche ©cfculpoften ßon einem ^rißatpatronate ab, fo tonnte ber Setreffenbe bie fragliche ^rafentation ita ben §§. 144, 145, ic. ber pol. ©cfiulenßerf. unmittelbar, alfo mit Umgebung beS $farr* unb ©chulbiftriftSamteS erlangen. Slllein weil ein befonnener $.j3rißatpatron wefyl faunt biefelbe einem @efucf;ftel(er erteilen bürfte, ol)ne ßorljer über beffen SBürbigfeit (Stfunbigimgett einäu^ieljen, fo erfc^eint eö ftdjerlich naturgemäßer, bafö ber ©ittfteller ein orbentlich ßerfafSteö, an ben Patron ftiliftrteS, gehörig belegtes unb eigenf)anbtg unb forgfältig gefd)riebene3 Sittgefud) benx betreffenben Scfculßorfteljer jur gutachtlichen ßinbegleitung an baö ©chulbiftriftöamt ßorlege, biefeS aber in gleicher 2lrt an baS betreffenbe ^atronat leite. 3n biefem ©efuche, wie in beffen eben berührten (Sinbegleitungen muß genau bezeichnet werben, ob bie gebetene ^räfentation auf ben Scfyuliefyrers mtb Organiftenamt allein, ober and) jugleich auf ben ba* f mit gemeiniglich »erbuttbenen SRefmerSbienft ju lauten ^abe. ©eljörig belegt foll baö fragliche ©efud) werben mit bem Sauffcheine, ben ©tu* bien*, 2)ienft* unb, wo »orfommenb, auch Selobungöjeugniffen, womit bie 2)ienftbauer im SlKgemetnen unb 3nSbefonbern bavget^an, jugleich aber auch ber ©tanb — ob lebig ober »erel)elicht — unb eben fo Sehrperfonaleö, baö »on ber holten Sanbeöregterung unmittelbar bieSe* frete erhält, unb für welches nach Slblauf bcö gut beftanbenen £rten« niumö bie bejügliche Ü)ireftion burch bie ©chulbiftriftSaufftcht einjufchreiten hat, auf bafö bie fragliche ©tabilitätö.-Srflärung erwirft werben möchte. Ungleichen unterfcheibet ftch biefel6e »on bem im §. 152 beö ©chuli Sober beregten 33eftätigungS * 2)efrete, baö nur für befonberö »erbienftliche fchon beftniti» angeftellte Sriüialfchullehrer als eine befon* bere Sluöjeichnung, ähnlich wie ber Sliufterlehrertitel, beftimmt ift. 2>iefe8 btene jur bort« wie auch pfarrämtlichen 2)amachhaltung mit bem 33eifa§e, bafö nur nach SSerbienft bie 2lnempfehlungen bemeffen Werben follen, bamit bei einem anberä gehaltenen 33orgef>en ber 2luf* munterungöjwecf nicht »erfehlt werbe; weöijalb auch begrünbete Slbweii fungen bevartiger Sittgefuche fchon in ben betben erften 3nftanjen nicht feiten erfolgen, ober wenigftenö bie gebetenen (Sinbegleitungen auf fpä* tere S^ten jur beffern (Erprobung »erfcho&en werben follten. 2)em Sehvperfonale aber foll biefeö jur Slnfpotnung bienen, ftch beö hier Se* fprocheiten, ba eö für baöfelbe wohl nur erwünfchlid) fein muj?, ftetö würbiger ju erweifen; wobei nicht »ergeffen werben barf, bafö ein wie immer angeftellteö ober befretirteö Sehrinbi»ibuum in gleicher SÖeife ent* fe&t ober begrabirt werben fann, wenn eö burch fein 23erfd)ulben ein folcheö Vorgehen »eranlaföt haben follte. 2)arum ift btefeS jur allgemeinen ^Beachtung im ganjen 2)iftrifte gehörig in Umlauf ju fefcen. -------- ©rucf u. Betlag oon 3. SÄ. 3JJiUi? in Saibacti. - . - - ' - J - - Sc Í g Si"; i : - -JfttK ■ ■