Naši nadpedagogi. Kdor pa pohujša katerega teh malih, ki verujejo vame, bi rau bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja. Mai. iS, 6. 7. Tako čitamo v svetem evangeliju. Take in slične, pretresljive besede evangelistov oznanjajo leto za letom našega naroda osrečevalci, božji poslanci, oznanjevalci miru in sprave, božji namestniki, pravi učitelji mladine itd. svojim vernim ovčicam in nepoboljšljivim kozlom s tako vnemo in tolikokrat, da slednjič celo njih čisto in nedolžno srce otrpne za take in enake besede. Menda se celo samim oznanjevalcem božje besede zamori slednjič vsak blažji čut od samega in vedno istega govorjenja, da jim prihajajo besede le z jezika, ne pa iz srca. StraŠna obsodba, ki jo čitamo v evangeliju, naj bi že vendar predramila naše nadpedagoge, da bi se slednjič le usmilili vsaj naše nedolžne mladine, posebno vsaj one, ki se šele zaveda, da živi in ki potrebuje že zaradi duševne šibkosti toliko več opore. Dokaze imamo, da segajo taki nadpedagogi z nepremišljenimi besedami svojih pridig naravnost v nedolžno srce po nedolžnih cvetkah čistosti. Naj bi že skoro prenehali brezobzirni atentati na nedolžna srca. naše šolske mladine izvoljenih božjih učiteljev ter naj bi pomislili, da zbujajo s svojimi mikajoče zavedljivimi besedami v otroku predstave, ki so mu bile dosedaj še popolnoma neznane, da ga uvajajo v tuj svet, kjer se ne spozna, da ga z nečem pitajo, česar ne more prebaviti, posebno kadar secirajo šesto božjo zapoved v pridigah za šolarje v gotovih časih, recimo ob pripravah za velikonočno izpoved in ob drugih prilikah. Mladina je že itak tako radovedna in kar s slastjo zahteva zadoščenja svoji radovednosti, posebno če ji zbudimo poželenje po nečem, česar prav ne razume, pa se ji vendar dozdeva, da mora biti prijetno. I"šče pač toliko časa prilike, brez premisleka in se ne meni za posledice, dokler ne dožene svojega namena. Žalibog, da so taki čini za nerazsodno mladež le prepogostoma pogubonosni, da se že v zgodnji mladosti vcepi malodane neozdravljiva kal nečistosti. Da bi taki moralno propadli in pa tudi za seksualno vzgojo že zreli mladini vsaj na višji stopinji s pametnim poukom morala šola priskočiti na pomoč, bi bilo pač že tudi umestno. V tem oziru je nedavno prinesla dunajska »Freie Lehrerstimme« prav aktualen članek. Blagoslovljenih zavodnikov strup bomo morali vsekakor uničevati ter čuvati mladino pred nadaljnim demoralizovanjem in učiteljstva sveta dolžnost je, da se z vso brezobzirnostjo zavzema za to, da se napravi jez takim nečuvenim napadom na nedolžna otroška srca. A pri nas je dovoljeno še dandanes to, kar bi drugod obsodil tudi kazenski paragraf. To jasno osvetljuje to-le ne še staro dejstvo: Katehet napove izpoved in sveto obhajilo. Pred izpovedjo je priprava za sveto opravilo. To bi bilo še vse dobro. Nihče se ne more izpodtikati nad tem. A da ustvarja to pripravo nad poldrugo uro trajajoče duhomorno pridigovanje, je pa vsaj deloma preveč. Ti psihologi ne vedo, da celo odrasli človek reciino kmet, posluša komaj pol ure z zbranim duhom razmotrivanja propovednikova, a dete, 8 let staro, naj pa tava nad ll/2 ure za abstraktnimi izvajanji. Da pa v tej pripravi na svetem mestu, kjer naj bi oznanjali božjo besedo, opozarjajo otroke, notabene 8—14 let stare otroke, na stvari, da učenci, ki so že zrelejši, zardevajo do ušes od sramu ter se ne upajo duhovnemu očetu-pridigarju pogledati v obraz, na stvari, ki se jih sramuje vsak pošten človek, in to tako nazorno in kar direktno, da se mora vsak otrok, ki še ni bil pohujšan, pohujšati, to presega že vse meje dostojnosti, dopustnosti in takta. Kar smo o tem izvedeli s Štajerskega, to je tako gorostasno in tako pohujšljivo, da se človeku gabi. To je superlativ ostudnosti ! Starši so pravili, da so jih otroci, prišedši od pridigepriprave za izpoved, nadlegovali s takimi vprašanji, da so roditelji kar osuplo gledali. Povprašujoč otroke, odkod to vedo, so jim odgovarjali, da so čuli vse to pri pridigi. In otroci niso morda slišali malenkosti, temveč v pravem poinenu besede — svinjarije. Otroci so se povpraševali: »Kaj je to ? Zakaj ne smemo delati tega ? Ali se sploh kaj takega godi med ljudmi na svetu?« In če ne ravnajo starši v tem oziru pametno, iščejo otroci zadoščenja svoji radovednosti drugod, ponajvečkrat pri pokvarjenih poslih. Da pa slišijo od teh še mnogo več in da jih taki posli prepogostokrat docela pokvarijo, ni menda treba še posebej omenjati. O, uboga mladina, kolikokrat te prav isti spravijo na napačna pota, ki so poklicani skrbeti za tvoj dušni blagor, a rušijo s pravo krutostjo neskaljeno srečo dušnega in srčnega miru. Boljše bi bilo, da bi se že zdavnaj pogreznili v globočino morja taki nekaznovani morilci blažene mladinel Vemo, kako se godi otroku, kake dušne boli ga begajo, kadar je v takem položaju, ko mu zrušijo dušni mir, da usiha rožica nedolžnosti kot cvetka, ko jo ožge pomladanska slana. Pri prvi izpovedi je bil deček star deset let. Prišel je v roke duhovnemu očetu, ki je z vso brezobzirnostjo vlekel iz njega stvari, o katerih ni imel ne pojma, in to kar direktno in tako nazorno, da je kar gledal očaran z odprtimi očmi v izpovednika, ne da bi ga umel, kaj hoče. Ker ni dobil od dečka nikakega odgovora na svoja nerodna vprašanja, se ni zadovoljil z molčečnostjo, temveč silil je in silil, da mu naj kaj pove. Domov prišedši, vpraša mater, kaj pomeni vse to, kar ga je vprašal izpovednik. A mati, ki tudi ni dovolj razumna in ker si ni vedela drugače pomagati iz zadrege, je prav občutno našeškala otroka, da je prav bridko jokal. Deček pa ni miroval toliko časa, dokler ni zvedel vsega ter potetn — pohujšal še druge otroke. A še mnogo mnogo sličnih slučajev so nam opisovali razumni in pobožni starši, ki so dejali, da ne bodo svojih otrok več pošiljali v izpoved k takim — volkovom! Zadoščajo naj te-le vrstice! Nekaterim našim nadpedagogom-psihologom naj se odpro oči in naj- imajo usmiljenje vsaj — z nedolžnimi otroškimi srci! *) Benjamin Franklin: Sein Leben von ihm selbst beschrieben. Berlin. Auerbach 1832.