Ni prav ne, da se možki kod nas sramu-jejo predila.
Gotovo se človekoljubu milo stori, viditi na vec krajih po Slovenskem možkib , kterih ni sram razterga-nih hoditi, presti pa — poštenega dela — jih je sram«.
Neki večer stopim v eno hišo ,vkjer bivata mož in žena s šestero le možkimi otroci. Žena skerbi za večerjo, in, kar more, priskakoma prede; mož pa s tremi odraslimi sinovi roke križem derži, akoravno so bile jim srajce umazane in luknjaste, da so gerde bile pogledati. Pri ti priči poprimem za besedo vprašaje: ,;zakaj ne-predete tudi vi?" Al bi ne bilo viditi in slišati krat-kočasno, ko bi petero kolovratov berndalo v stanici? Kako lahko bi se spomladi dvoje srajc in svitic (gat) ukrojilo za vsakega zmed vas, pa bi gotovo ne bili tako raz-tergani, ko ste !
Na to mi gospodar nekaj rezno odgovori: 55pri nas ni te navade, da bi možki preli; to ni naše delo".
5?Vendar bi radi cele in bele srajce nosili, kaj ne?" — velim jaz — in ko vidite, da žena na vse dospeti nemore, pokaj bi ji raji ne pomagali , ko tako križem roke deržeči brez dela sedeli; to bi vam bila koristna zabava".
5?Bo žeu — veli mož — „ona lahko izprela, saj nemarno lana veliko".
„Zakaj pa  ne?" —  velim jaz —-   „lan  raste rad
na pogoriščih, na stožiščih itd.; konci tega bi si pridelali obiio , da bi tako razdrapani ne hodili".
Res je, da je v mnogih hišah le malo mozkih, in da si pridin gospodar pozimi pripravlja orodje za leto, kakor: kolesa, smuke, grablje, vile, toporisča, mati-kišča itd., drogi tešejo luč, ali so brenkavci pa gerda-šijo volno; vender je veliko hiš, kjer je le malo ženskih, veliko pa mozkih oseb, ktere, ako ne predejo pozimi, posebnega dela nemajo.
Naše hvale vredne Viničanke, Preločanke in Ad-lešičanke večkrat na glavi in opertiv nosijo, pa še grede pridne revice predejo, da sebe, moža in otroke s pert-njeno obleko obilno previdijo, in dasiravno se tako bolj počasi prede, kakor na kolovrat, so vendar one med belimi Krajnicami nar bolj čedno oblečene, ker si nikoli odmora ne dajo. Ko bi jih pa možki pri tem delu pozimi podpirali, bi jim stanovito (gvišno) ne treba bilo, se mučiti brez oduška.
Čudno mi se zdi, da jih nekdanje Slovenke v svojem prelepem 55dopisu iz unega sveta do svojih unukinj" niso pohvalivši v misel vzele; saj se one še zdej živo deržijo tiste navade in marljivosti, ktero so une več ko 500 let pred Kristusom bile pridno overševale. Kdo bi jih ne poznal po njih slavnih materah, ki nam jihHero-dot popisuje v svoji 4. knjigi na 12. poglavju v na-sledni zgodbi:
„Pigres in Mantia sta bila moža iz Peonie. Dvojica ta sta haptila (hrepenela) po gospodstvu nad Peonci, zato se podata v Azio k Dariu Histaspu (vladal je 563 let pred Krist), ki je ondaj prebival v mestu Sardes-u, pa vzemeta sabo svojo sestro, divico lepe in visoke postave. Pazivši na kralja, ko je v Lidijsko predmestje prišel, dosežeta svoj namen na sledeči način: sestro sta oblekla, kar sta naj lepše zamogla, pa jo pošljeta na vodo; kabel (škaf) je nesla na glavi, konja vodila na ujzdi in peljajega je na preslico prela. Divica tako memogrede namami na-se kraljevo pozornost, ker to, kar je delala ona, ni bila Perzianska navada, tudi ne Lidijska, ne sploh Azian-ska. Za tega voljo pošlje on nekoliko kopnjanikov, zapovedmi jim, naj bi pazili dobro, kaj bo ta ženska s konjem počela. Ti ji za petami sledijo. Ona pa pridšido potoka napoji konja, potem zajemši kabel, ga dene na glavo, pa se verne po ravno tistem potu nazaj konja peljaje in vreteno sukaje. Darij osupnjen nad tem, kar je vidil, da deklico poklicati pred se. Pred-nj dopeljano sta prec brata odstopila, ker sta iz blizi čakala na vse to, kar se je zgoditi imelo. Vprašana od Darija: od kod sta? odgovorita, da sta Peonca, in da je ta tu njuna sestra. Kralj, željin , kaj več pozvediti o Peonci h, vpraša na dlje: »kakoršni so to ljudje? v kteri zemlji stanujejo ? kaj je njuna želja ? in pokaj sta bila prišla v Sardes ?ft Ona mu odgovorita, da sta prišla se njemu posebno priklonit, in da je Peonia ob Strumi reki (Strvmon), Struma pa ni delječ od Helesponta. Kralj potem vpraša: „ali so pri njih vse žene tako pridne?" mu odgovorita, da so, in da sta ravno zato to reč tako osnovala.
Dragi Slovenci na Dolenskem! nikar se tedej ne mudite lotiti se rečenega lepega in koristnega dela, in začnite z veseljem deliti slavo z ženskim spolom , ki se temu že daje od davnih časov. Na Gorenskem in po Austrianskem prede pri terdnih hišah oboji spol,— pokaj bi se potem mi presti sramovali, ki smo , z njimi pri-spodobljeni, le osebeniki, kjer je večkrat veliko mozkih otrok, pa sama mati pri hiši, nemogoča si deklo der-žati zavolj revšine velike. Koliko je veselje ko zjutrej zgodej berndajo kolovrati, brenkajo gerdaše in se vmes razlega sladkih pesem mili glas, ki se iz ust obojega spola tako ugodno slaga za sluh. Kako lahko se tu pozabi na  milo  prepevanje   spomladanskih  pevcev! — Še
lepše pa je , ako je družina previ Jena s potrebnim perilom tako, da se lahko bolj po gostem v čedno in belo preoblači, ker život v snagi deržan biva orožen zoper mnoge bolezni. Snaga — pravi pregovor — je pol hrane. Tudi ne štejte med ženska dela tega, kar se zgrabljami, s serpom in vilami opravlja, ampak se marljivo latajte vsakega dela odlog kuhanja in pranja. Mož, ki se s kuhanjem rad peča, ni veliko prida gospodara!      Kobe.
— 110 —