Ivan Dodič: KAKO SMO S£ v (Narodni običaj iz Oorij pri Bledu.) Dandanes je ženifev nekaj vsakdanjega. V prejšnjih lepih časih pa je bila velik do­ godek za vso vas. Lepo je bilo, ko so hodili ženini na ogle­ de. Ženinu je nevesto «skomandirala» kaka potovka, včasih mati in drugi, ki so morali imeti poznanstvo in dober jezik. Ženin je šel navadno z zgovornim stricem, očetom ali pa tudi z mešetarjem na nevestin dom. V začetku se je pogovor sukal največ okrog živine in gospodarskih poslov, do­ kler niso končno prišli na to, da se name­ rava fant oženiti. Ko so se pogovorili zlasti o tem, koliko bo imela nevesta dote, so do­ ločili dan poroke ali svatbe. Ta običaj je danes le še deloma v na-' vadi. Ker so fantje sami preveč «nabriti», jim ni treba pomagačev in mešetarjev. Drug svečan dogodek pred poroko je bilo prodajanje neveste. Fantje iz nevestine va­ si pridejo še danes na nevestin dom pro­ dajat nevesto. Tja pride tudi ženin z zgo­ vornim prijateljem. Ko se stemni, prinese nekdo izmed fantov ženinu pismo in mu ga izroči osebno. V pismu obžaluje, da jim bo ženin odvedel najlepše dekle. Nevesto navadno zelo visoko cenijo, vča­ sih kar do pol milijona. Potem pa se poga­ jajo in brišejo ničle, dokler ne ostane kakih 300—1000 dinarjev. Pri prodajanju je na­ vzoča tudi nevesta sama. Vsoto, za katero so se fantje z ženinom pogodili, mora ženin fantom takoj izplačati. Prodajalci morajo paziti, da imajo pri prodajanju vsaj za 1000 din drobiža, ker jim lahko ženin reče, da bi jim rad izpla­ čal 500 din, pa ima samo debel denar. Nihče izmed prodajalcev ne sme dati že­ ninu ali njegovemu prijatelju roke, ne sme sesti, tudi ne pokusiti kapljice pijače, dokler nimajo denarja v rokah. — Ako bi kdo se­ del, pravijo, da je nevesto posedel, in že­ nin jim ni dolžan ničesar dati. Ko prodajo nevesto, jim ženin ponudi pijače, in veselijo se na nevestinem domu. Denar, ki ga mla­ deniči prejmejo, navadno skupno zapijejo naslednjo nedeljo. Zadnji dan pred poroko vozijo balo. Isti ali pa tudi drugi fantje tudi «zavirajo» balo. Čez cesto polože žrd, in pred njo nekateri popravljajo čevlje, drugi vežejo lonce itd., nekdo pa opazuje, kdaj bodo pripeljali ba­ lo. Ko se pogodijo za primerno odkupnino, odstranijo žrd in dovolijo, da peljejo balo na nevestin dom. Na zadnji voz denejo za­ daj na skrivaj «peto kolo«, t. j. velik hleb kruha, ki ga oni, ki so balo nakladali, smejo ukrasti. Balo spremlja starešina, ženin in drugi. Nevesto pridejo na dom iskat svatje z že­ ninom, drugom in starešino, ki vse vodi in ureja. Seveda tudi godcev ne sme manj­ kati. Na nevestinem domu so v prejšnjih časih našli vrata zaprta. Nekdo je moral skrivaj zlesti v hišo in odpreti. Nevesta je morala prej zagledati ženina kakor on njo. Pred ženina je starešina privedel najstarej­ šo žensko, kar jih je bilo pri hiši. Ta je bila zelo vsiljiva in se mu je dobrikala. Že­ nin jo je moral bogato plačati, da je imel mir pred njo. Potem je starešina privedel pred ženina družico, nazadnje pa nevesto. Pri tem sta ženin in starešina vrgla pred hišo pest denarja, ki ga je otročad pobrala. Po poroki so šli vsi svatje okrog oltarja, kjer so darovali za cerkev. Če je žena su­ nila za oltarjem svojega moža, je to po­ menilo, da bo ona nosila hlače pri hiši. Iz cerkve grede so fantje spet lahko zaprli pot nevesti in ženinu. Ko sta jih vprašala, kaj to pomeni, so morali reči: «Zakrament sv. zakona.« Godci niso šli v cerkev, ampak so čakali v bližnji hiši. Svatba je bila na nevestinem domu. Na svatbi je imel glavno besedo starešina. On je vselej otvoril in zaključil ženitovanje. Na koncu je povedal račun za vsakega. Ta de­ nar je bil za nevesto; za kuharico so po­ birali še posebe. Zaplečniki so bili le v stranski sobi in niso smeli med svate. Dovoljeno pa jim je bilo po svatbi «krasti» meso in pijačo. Kar so nabrali, so polem sami skuhali na neve­ stinem domu. Svatba je trajala včasih tudi 3 dni in več. Ko je prišla mlada k hiši, je vselej našla zaprta vrata. In domači so svate, ki so jo spremljali zmeraj grdo nagnali, češ da ka­ lijo hišni red in mir. Slednjič pa so jo veselo sprejeli, in go­ spodinja ji je napila. Nekdo izmed domačih jo je dvignil čez hišni prag. Mlada je sta­ ro gospodinjo obdarila. Na svatbi so plesali potrkano polko «šta- jeriš« in druge plese. Ob koncu svatbe je bil v navadi tudi «povštertanc» in kdor je ostal brez dekleta na plesišču, so ga po­ metli. Vesele in duhovite dovtipe so poznali sta­ ri ljudje. Včasih so tudi bili «rihtarje». Vsa­ kemu so pripeli na suknjič številko. Kdor je bil izžreban, je moral priti izza mize in vsi so ga tepli. Navadno jih je dobil največ po zadnji plati tisti, ki je nosil številko 13. Nevestin oče je dal nevesti na svatbi do­ to vpričo vseh svatov. Če nevesta in ženin nista izginila do polnoči spat, so ženinu nevesto ukradli in odvedli iz sobe. Moral si jo je ponovno odkupiti. Nekaj teh običajev se je ohranilo do da­ našnjega dne. Nevesta, ki je prišla z godci k hiši, je veljala za bogato in je to rada poudarjala. Se danes je običaj, da se prvo nedeljo po svatbi zberejo najbližji sorodniki h gostiji, ki ji pravijo «pešta». Malo je upanja, da se bodo ti običaji kaj dolgo ohranili, ker stari ljudje so živeli v drugačnih prilikah.