103
Dopisi.
Iz tržaške okolice 22. marca. *) A — Volitve tržaške okolice so končane. Voljeni so, kakor so zadnje „Novice" že naznanile, vsi zanesljivo pošteni Slovenci, kteri bodo gotovo za blagor okoličanom z vso močjo delali. Bog jim daj blagoslov in vspeh, pa tudi potrebni pogum pri važnem njihovem poslu. — Naj pri tej priliki še nekaj o cesarjevem potovanji skozi Trst na kratko povem: Cesar je prišel zjutraj ob 8. uri 19. dne t. m. v Trst; na pomolu „St. Carlo" pričakovala ga je velika množica in mestno svetovalstvo. Predno pa je ladija „Greif" dospela do pomola, pozdravljali so cesarja okoličani, kteri so se mu v 5 ladijah s slovenskimi zastavami olepšani h nasprot peljali. Na njihove živio-klice je presvitli cesar prijazno odzdravljah Zvečer bilo je mesto z ladjami v luki razsvetljeno, in akoravno magistrat za okolico čisto nič ni okoličanom naznanil, še manj pa za razsvetljavo denarja dal, vendar so čitalnice skrbele zato, da so skoraj po vseh hribih in gričih v okolici grmade zakurili tako, da je bila skoro vsa luka razsvetljena kakor po dnevu. Med dnevom peljal se je presvitli cesar k Lloyd-arsenalu in proti Miljam. Skedenci so jih s svojega griča z mož-narji in živio-klici sprejeli. 20. dne t. m. so se odpeljali v Miramar. Tukaj jih je pozdravljalo 30 po tukajšnji narodni šegi oblečenih rojanskih deklic, ktere so jim poklonile venec s slovenskim trakom vpleten in z imenom „Elisabeta" okinčan za presvitlo cesarico. Cesar so ga z očitnim veseljem sprejeli. V Sestjani so zažgali mino z 200 centi strelnega praha v pričo cesarja. Potem se je Njih Veličanstvo odpeljalo proti Kranjski. Na postaji v Nabrezini stala je kompanija našega narodnega (mandarijerskega) batalijona s svojo godbo in zastavo blizo do 300 mož z majorjem, stotnikom in tremi častniki.   Ko se je cesar pripeljal,  godba počne
*) Prejeli smo dopis se le v sredo, zato ni bilo mogoče natisniti ga torek. A tudi Se danes ni veljave zgubil, kajti pripoveduje nam mnogo zanimivih dogodeb, ki jih drugod nismo brali.
Vred.
cesarsko pesem; cesar je radosten ogledal naše junake, ter jih pohvalil z domačo besedo: živio Slovenci! in jim obljubil tudi vprihodnje za-nje skrbeti. V postaji na Nabrezini podali so poslanci iz okolice Njegovemu Veličanstvu prošnjo, naj bi se skoro rešile njihove pritožbe, ktere so podali lansko leto, in ktere so, Bog vedi! v kterem kotu zaspale, in posebno tudi, da se skoraj vpelje nov statut za Trst, po kterem bo imela okolica 14, a ne samo 6 zastopnikov kakor do zdaj. Gosp. Nabrgoj je cesarja po slovenski nagovoril.
Od Št. Lenarta pri Brežicah 26. sušca. = Tudi v našem zadremanem kraji se giblje duh pravega napredka in nekteri umni kmetje nameravajo osnovati „gospodarsko čitalnico". Pravila smo že pred nekimi dnevi izročili namestništvu in pričakujemo, da nam ne bo nobene ovire stavilo, ker se s tem le podpira blagor celega cesarstva, če se tak dolgo zanemarjeno kmetovalstvo povzdigne na višo stopinjo, čujemo, da se snuje enako društvo tudi v Pišecah, kar je vse hvale vredno in od česar bodo naši otroci obilo hasen imeli, ki se bodo v dobrih slovenskih šolah že za to pripravljali. — Naše okrajne zastopstvo je odločilo 20 fl. za povzdigo sviloreje, za ktero podporo se bodo nakupile murve pri g. župniku Pintarju na Breznici. — Oe bomo mi kmetje tako napredovali, kakor se zadnje dni leti kaže, bomo kmalu dospeli vrle Slovence savinske doline in murskega polja.   Z Bogom!
Iz Dobrnča 26. sušca. A. K. — Naj ves slovenski svet zve, da smo včeraj popoldan spet enega deželnih poslancev, zvestega narodnjaka *) pokopali — g. Santo Tre o ni več med nami! Umrl je 24. t. m. popoldan ob 3. uri za kratko pa strašno vratno boleznijo (angina diphtheritica). Kako je bil ranjki občespoštovan,  kazalo se je pri njegovem
Eogrebu. Ne vidi se na deželi kmalu toliko sprem-jevalcev pri taki žalostni slovesnosti izmed gospode in kmetovskega ljudstva, kakor jih je bilo včerajšnji dan. — Bil je ranjki moder in pravičen mož na vsako stran, priljuden in gostoljuben, kakor malokdo. V gospodarstvu vsake vrste, v živinoreji tako kakor v sadjereji, v vinoreji tako kakor v čbelo- in sviloreji bil je izveden mož — zavoljo njegovih velikih vednosti in zaslug ga je postavila si. kmetijska družba na čelo Trebanski poddruž-nici. Bil je pa tudi dober in skrben oče svoji ro-dovini, ktera ga bo zelo zelo pogrešala. Koliko veljave in zaupanja je on tudi v domačih soseskah imel, pričuje to, ker je že blizo 30 let neprenehoma županoval vsem uradnijam v zadovoljnost. Akoravno vedno bolehen in precej oddaljen od farne cerkve, je vendar-le zmiraj zvestega sina se skazal svoji materi cerkvi. Zatoraj zakličemo ranj-kemu: Bodi Bog milostljiv njegovi duši, zemlja pa lahka truplu njegovemu! — S tem naj mu bo postavljen spominek v „Novicah", ktere je kaj rad in marljivo od nekdaj prebiral.
Iz vremske doline 26. sušca. —k— (Odgovor do-pzsniku iz Kozane v zadnjih „Novicah".) Mi Vremci se gotovo na Košance gotovo nič ne zanašamo, kajti naša in senožeška fara si z Božjo pomočjo in previdnostjo si. vlade gotovo do tega pomaga,  da se naše   staro-
*) Še od več druzih strani smo prejeli naznanila o prežalostni smrti, ki so očitna priča, kako občespoštovan je bil ranjki Santo Treo, za kterega pa nista „Tagbl." in „Laib." imela več besedi nego to, daje „Laib." prenaredila „Tagbl." priimek national v klerikal, — nam sicer oboje častno ime, sicer pa priča, da vladno „Laib." v „liberalizmu" že „Tagbl." presega.                        Vred.
104
davne gosposke zopet in kmalu v Senožečah ustanovijo. Mi ne gremo na to, da bi nam kdor koli drug do kakih pravic pomagal; naš dopis je hotel razodeti le korist, ktera bi iz rečenega ne dohajala samo Ko-šani, temuč ljudstvu cele košanske fare in še drugim. Veseli nas pa čez vse to, da je samo čestito vredništvo „Novic" v tem korist za košansko faro videlo in dopisnika prav po očetovsko podučilo. Kar zadeva cesto iz košanske fare do kake državne ali druge ceste, bi nam Vremcem najbolj všečno bilo, ako si jo košanski farani do naše reške ceste napravijo, kajti ta bi krčmarjem v vremski dolini gotovo korist, ona do Senožeč pa čisto in gladko nič ne donašala; pa žali-bog! bojimo se, da je do nas nikoli ne narede, kajti zel6 nevarno strma in dolga, draga bi povsod bila. Proti Senožečam pa — ktere mi ne silimo, saj tudi trasirati je nočemo — bila bi kratka in brez klancev lahko napraviti, ker je dober material povsod pri rokah; čez hrib pa, kterega gosp. J—1 iz Košane vidi, ne bi cesta nikoli peljala. Loza tudi ni nevarna, in prav všeč bi nam bilo, da nam gosp. J—1 kak napad povć, kteri bi se bil kedaj dogodil nad ljudstvom, ktero pogo-stoma občuje po potih in stezah med Košano in Senožečam. Da bi se iz Košane v Postojno prišlo v 3 urah, je tudi popolnoma bosa; še mladeneč čvrstih nog v 3f/2 uran ne pride, tem manj pa kak starček kakor dopisnik misli v 3 urah. Pa saj dopisnik le od Košane govori; mi smo pa v svojem dopisu trdili, da košanska fara 5 ur do Postojne ima, kar nam vsak pošten človek, kteri je ondi hodil, potrditi more; vasi Cepno in Volče imajo po 5, Buje dobrih 5!/2, Suhorje in Ostrožnobrdo pa še več ur hoda do Postojne. Nasproti pa imajo do Senožeč: Volče 1 uro, Cepno in obć Košani po iy2, vse druge vasi iz košanske fare pa samo po 2 uri do Senožeč. Kako da gosp. J—1 okol-ščine košanske fare pozna, vidi se iz tega, da sebe in tamošnje prebivalce s& železnico tolaži; on ne vć, da prebivalci iz košanske fare, ravno kakor iz vremske in senožeške fare in drugej, so zadovoljni, da si morejo kos kruha ali par soldov se seboj v Postojno vzeti, da si ga ondi kupijo; dosti jih pa je, ki tje in nazaj pridejo, pa niso nič jedli, ne pa, da bi se mogli po železnici voziti! V naši vremski fari nas je kakih 5, da se kadaj na železnico vsedemo, v košanski fari pa sta menda le 2 taka, da železnico lahko plačata; in gosp. J—1 sam tudi svoja dva konja — kot sv. Peter — do Postojne napreže. Vse tedaj kaže, da gosp. J—1-na menda ni ljudstvo iz košanske fare zato pooblastilo, da se sme on o tako važnih zadevah za-nj oglasiti, ker njegovih okolnosti ubogo malo ali prav nič ne pozni in res ne vć, kje prebivalce iz košanske fare „čevelj žuli".
Od Razdrtega 25. marca. P. — O nekdanjih se-nožeških gospćskah se dandanes marsikaj piše in govori; tudi iz vremske doline se je zadnjič en glas zoper Razdrto in z a Senožeče oglasil. Mi ne zavidamo Vremcem, da prosijo za Senožeče, ker jim je tje bližej, a mi pa prosimo za Razdrto, ker nam je tukaj bližej; tudi košanska fara ima dosti bližej čez Laže v Razdrto kakor v Postojno. Da je v Senožečah za go-spćske vse napravljeno, se ne more tajiti, al tudi v Razdrtem se najde dovolj prostora za sodnijo in davkarijo, če druzih zadržkov ni. Ni davno, daje bila dotična komisija v Razdrtem na ogledu, pa kaj je našla in kako se je izrekla, tega ne vemo; čudno se nam je pa vendar zdelo to, da je bila ta komisija samo sod-nijska in da ni bilo od politične strani nooenega komisarja zraven. Nam se dozdeva, da je deželni zbor se izrekel, da bo združena komisija to reč preiskavala, in to bi bilo tudi prav,  kajti stari pregovor veleva:  „da
se resnica prav spozna, treba čuti dva zvona". Če bi pa vendar tako daleč prišlo — česar si ne želimo — da se na Razdrtem imenovani uradi ne ustanove, imamo vendar veliko raji v Senožečah sodnijo, kakor pa v Postojni.
U Idrije 29. marca. ** — Za 3. razred na naši normalki imamo letos paralelko za dekleta. Sposobnega učitelja so kmalu našli; nastopil je službo, če tudi ni vedel, koliko plače bo dobival. Unidan so mu po živahni debati odmerili pri rudarskem posvetu plačo z 20 gold. na mesec, toda le od 1. januarja do konca julija 1. 1. Neki gospod je predlagal samo 8, to je: osem goldinarjev! Zdaj naj pa svet sodi, kako se pri nas revnemu učitelju povrača veliki trud za edinoizve-ličalno nemško kulturo. — Druga novica je ta, da se pri nas ustanovlja društvo „Hilaria" v „liberalnem" duhu.^ Glavni namen tega društva je,'1 kakor program govori, prav veliko pive spiti; vsaki godovnak mora plačati 20 bokalov pive, in ta se popije še taisti večer. Iz tega vidite, da pri nas se skrbi — za dušo in tel6l Iz Ljubljane. — V pondeljek je odbor kmetijske družbe z gosp. zastopnikoma c. k. deželne vlade in pa deželnega odbora določil dneve, kdaj da se bojo prihodnjega meseca maja na Kranjskem delile premije bikom, telicam in kravam, kakor veleva razglas od 30. januarja, ki ga je prinesel „Oglasnik" v 8. lista „Novic". Današnjim „Novicam" priloženi „Oglasnik" naznanja, kje in kdaj se bojo premije letos delile, in iz kterih krajev naj se živina pripelje, ako ima lastnosti, kakor so v gori imenovanem „razglasu" od 30. januarja popisane, in če je gospodarja volja, da spolni, kar se zahteva od njega, da premijo dobi. — Ker se ta razglas razpošlje še v posebnih iztisih, naj ga župani in vsi domoljubi, kterim je mar za napredek živinoreje, naznanjajo po vseh soseskah, ktere so letos pri delitvi premij na vrsti. Drugo leto in tretje leto pridejo spet druge na vrsto. — Gori imenovani pomnoženi odbor je podelil tudi seme svilnih črvičev vsem> ki so se za-nj oglasili. Ker ga je še nekoliko lotov, naj se brž brž oglasi, kdor ga še želi.
— (Akademija za pravoznanstvo — odložena.) V 20. seji lanskega deželnega zbora osnovani postavi o jeziku slovenskem v ljudskih in srednjih šolah pridjane želje, naj bi se v Ljubljani ustanovila za pravoznanstvo akademija s slovenskim jezikom, ministerstvo bogočastja in nauka, kakor pravi odpis od 10. t. m., tako dolgo ne more rešiti, dokler ne bodo dognane razprave, ki jih ravno zdaj ministerstvo ima z učiteljskimi zbornicami pravo- in državoslovnimi, v kterih gre za to, kako naj se vprihodnje osnovajo učilišča prava, in ali se v ta šolski organizem dajo vmestiti take više specijalne učilnice, ktere dozdaj niso navadne bile v deželah, ki so zastopane v dunajskem državnem zboru. Potem še le, kadar bo to vprašanje po omenjeni poti v principu rešeno, more ministerstvo enoglasno izrečeno željo kranjskega deželnega zbora v prevdarek vzeti. — Menda se po tem takem ne motimo, ako mislimo, ^ da je — ne bo akademije za pravoznanstvo. Dunajski profesorji bojo rekli: vseučilišče ali pa nič, in potem tudi mi dobimo — nič.  Saj smo tega že vajeni.
—  Gosp. J. Meden, naš rojak iz Cerknice, tenor vrlo prijetnega glasa, je v koncertu, ki ga je gospodi-čina Balsova dala v gledišču predvčeranjim, z veliko pohvalo pel tri pesmi.
—  Včeraj so novi „mestni očetje" imeli svoj prvi shod; praznično nališpan je šel Zakrajšek s svojimi tovarši v prvi zbor. Preiskavati volitev ni bilo menda treba, saj se ni nobena živa duša iz beračev narodnjakov in mračnjakov klerikalcev vkradla vmes, samo visoka „inteligencija"  in  „kapital"  sedi zdaj na
105
kurulovih stoleh. Tudi sv. duha ne bo treba prositi, da rezsvetli volitev županovo; „Tagblatt" jih bode razsvetlil.
— (Bozjast je „Tagblatt") pretekli teden tako hudo lomila, da bilo je jako smešno videti, kako je z nogami in rokami okoli sebe mahal zato, ker so narodna društva nehote ob prihodu cesarjevem v senco postavila liberalce, in da je veselo sporočilo deželnega predsednika o pomilostenji Ježičanov dr. Bleiweis Narodnim društvom prvi naznanil. Vsak, kdor je reči videl, kakor so bile, se je smejal, ko je gledal „Tagblattovo" togoto; zato ni vredno, da kaj več govorimo o njej; le čuditi se moramo, da je gospod deželni predsednik po-rajtal božjast „Tagblattovo" in mu — odgovor dal! Mi „klerikalci" pa smo v vsej tej dogodbi na kolodvoru zapazili prav to, da so se nad „Tagblattovci" spolnile besede sv. pisma, ktere pravijo: „prvi bojo zadnji!" Naj čakajo; če Bog d&, bojo še marsikaj doživeli. — Po dolgem obotavljanji je „Tagblatt" vendar odgovor dal na vprašanje „Novic": zakaj da molči o dementiranji, ki ga je skupil od ministra Giskre ob priliki Svetčevega govora v državnem zboru. Al namesti tega, da bi bil „Tagbl." rekel, da je minister Giskra drugač govoril proti dr. Bleiweisu, kakor je „Tagbl." pisal, veže pod naslovom „Slovenische Beamtenerziehung" celo široko stran otrobe, ktere mi le s tem na rešeto denemo, da pisatelju „Tagbl." rečemo: kadar si bojo Nemci iz svojega denarja uradnike izrejevali, takrat bojo Slovenci molčali in si tudi svoje odgojevali!